Page 108

Dokončen prodor »mladih«, med katerimi že zaradi odmevnosti njegovih del in strme znanstvene kariere velja izpostaviti kasnejšega akademika Janka Pleterskega, zaposlenega na Inštitutu za narodnostna vprašanja v letih 1953–1970, se je začel z Druškovičevo izvolitvijo dne 4. marca 1959, bil pa je, kot smo že omenili, pospremljen tudi s političnim in ideološkim ostracizmom »starih«. Vsaj delno je bila ta čistka, s katero so v obdobju med letoma 1956 in 1959 v neprostovoljni pokoj odšli vsi nekdanji sodelavci MI, povezana s konceptualnimi razlikami med njihovim in partijskim dojemanjem upravičenosti ali neupravičenosti nekaterih povezav s katoliškim delom slovenskega zamejstva, a tudi s partijskim zasukom v odnosu do narodnih manjšin, ki je očitno zahteval tudi novo usmeritev inštitutske dejavnosti in njegov neposreden prenos na – kot se je izrazil Bogo Grafenauer – »področje dela osrednjih nosilcev politične oblasti v republiki«.191 Drago Druškovič, direktor INV v letih 1959–1974, leta 1963 Vir: osebni arhiv J. Pleterskega

Vsekakor je bilo po svoje značilno, da se je ta korak v veliki meri ujemal ne le z izgubo univerzitetnega statusa Inštituta, temveč tudi s pričetkom novega kurza v partijskem odnosu do narodnih manjšin. Čeprav je bilo leta 1958 v programu Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ) še zapisano, da je bilo nacionalno vprašanje v Jugoslaviji rešeno enkrat za vselej, in sicer s proletarsko revolucijo, ki je prinesla federativno ureditev, je slovensko partijsko vodstvo že leta 1959 naročilo analizo o položaju narodnih manjšin, na podlagi katere so prvič po vojni obširneje razpravljali o nacionalnem vprašanju in posredno ugotovili, da položaj narodnih manjšin še zdaleč ni zadovoljiv.192

O tem neslavnem poglavju iz inštitutske zgodovine je Grafenauer zapisal naslednje: »Celo ljudem z Inštituta za narodnostna vprašanja je bila poslej otežena zveza z dr. Tischlerjem in njegovimi sodelavci, kakor vemo iz Udetovih pisem slovenskemu Izvršnemu svetu in Vidi Tomšič leta 1956, ko so bili že njegovi najskromnejši stiki s ‘tišlerjevci’ vzrok za njegovo odstranitev z Inštituta ob njegovem prenosu z Univerze v področje dela osrednjih nosilcev politične oblasti v republiki.« Zvest domu, narodu in bogu: 40 let Narodnega sveta koroških Slovencev; 10 let smrti Dr. Joška Tischlerja. Narodni svet koroških Slovencev, Celovec 1989, str. 122–123. Stergar: Op. cit., str. 189. 192 Mateja Režek: Jugoslovanski federalizem in ustavni zakon leta 1953. Prispevki za novejšo zgodovino XXXVIII – 1998, str. 158–159. 191

107

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement