Partizanske brigade

Padli borci z Bohinjske Bele so se borili v naslednjih partizanskih enotah.

Gorenjski odred • Pavel Tavčar, 1924, kurir † 5. 5. 1943, Marovšica • Stanislav Stare, 1924, četni kurir † 26. 6. 1943, Turn na Belski planini • Janez Stojan, 1916, Stražišarjev bataljon † 14. 7. 1943, Dolenja vas • Vinko Primožič, 1912, 4. četa † 6. 5. 1944, Jelovica • Franc Zupan, 1903, Delavski bataljon † 31. 1. 1945, Mauthausen

Gorenjski odred je bil ustanovljen 20. junija 1942. Sestavljala sta ga dva bataljona: Cankarjev, ki je deloval na območju Jelovice do Poljanske in Selške doline, in Pokljuški, ki je deloval od Bohinja preko Pokljuke do Zgornjesavske doline. Štel je od 180 do 230 borcev. Nemci so v drugem polletju leta 1942 izvajali obsežno vojaško operacijo z namenom uničenja partizanskih enot na Jelovici in na Pokljuki. V ta namen so zadržali na Gorenjskem divizijo s 15.000 vojaki, ki bi morala iti na vzhodno fronto. Izvajali so tudi najhujši teror nad prebivalstvom. Iz partizanskih vasi so izselili 44 družin. Po partizanskem požigu železniškega mostu v Mostah so v povračilo ustrelili 29 talcev. Da bi prebivalstvo prestrašili, so na Hrušici in v Bistrici pri Naklem ustrelili še 133 talcev.

Partizani so bili prisiljeni, da so delovali v manjših enotah in se s stalnimi premiki izogibali neprestanim hajkam Nemcev. V eni od hajk je na Jezercih pod Viševnikom padel komandant Gorenjskega odreda Polde Stražišar. Enaka usoda je 9. septembra 1942 doletela tudi komandanta 1. grupe odredov Jožeta

Gregorčiča - Gorenjca, španskega borca. Po obeh komandantih so kasneje poimenovali dva bataljona Gorenjskega odreda.

Nemška prisilna mobilizacija v začetku leta 1943 je mnoge vpoklicane preusmerila v partizane. Gorenjski odred se je do poletja okrepil tako, da je imel že devet bataljonov in skoraj 1000 borcev.

Prešernova brigada • Mirko Ravnik, 1918, komandir čete † 13. 9. 1943, Turjak • Franc Jamar, 1909, 2. bataljon † 3. 3. 1945, pod Osolnikom • Janez Sušnik, 1925, udar. vod 1. bat. † 5. 5. 1945, Sv. Andrej • Jakob Jere, 1900, 1. bataljon † 4. 1. 1945, Topole

Prešernova brigada je bila ustanovljena 12. julija 1943 pri Špehu v vasi Davča. V brigado je bilo vključenih šest bataljonov Gorenjskega odreda, in sicer: Jelovški (Gregorčičev), Poljanski, Selški, Kranjski, Loški in Dražgoški bataljon. V Gorenjskem odredu so ostali Pokljuški (Stražišarjev), Kokrški in Koroški bataljon. Brigada je imela tri bataljone s skupaj 550 borci. Vključena je bila v Gorenjsko operativno cono.

Ognjeni krst je brigada doživela na Žirovskem vrhu. Pred tem je čakala na povelje za odhod na Dolenjsko. Pokrajinsko vodstvo se je medtem v Davči nepremišljeno pogajalo z vodjem Gestapa Rosumekom, ki jih je izigral. V preboju iz obroča je na Žirovskem vrhu padlo 55 borcev, 90 pa je bilo ujetih. Ranjen je bil tudi komandant brigade Igor Javor. Na Dolenjsko se je prebila komaj polovica brigade.

Brigada si je opomogla šele po kapitulaciji Italije, ko je razorožila italijansko kolono pri Dolenji vasi. Z novim komandantom Danilom Švaro - Duletom je po hudih bojih osvojila grad Turjak, kamor

se je zateklo okrog 800 belogardistov. Po tem uspehu se je vrnila na Gorenjsko in v ofenzivnih akcijah s svojimi bataljoni prodrla od krajev izpod Blegoša in Cerkna preko Jelovice vse do Pokljuke, v bližino Kranja in Škofje Loke in celo prek Save pod Karavanke.

Oktobra 1943 je bila ustanovljena 26. Triglavska divizija, sestavljena iz Prešernove, Gradnikove in Vojkove brigade. Decembra se je preimenovala v 31. divizijo v sklopu 9. korpusa, v katerega se je je preimenovala 3. Alpska operativna cona. Sredi decembra 1943 je štab 31. divizije poslal 3. bataljon Prešernove brigade s Primorske na Gorenjsko z nalogo, da mobilizira čim več novincev in da napada progo Jesenice–Bohinj. Bataljon je v globokem snegu opravil marš izpod Blegoša čez Jelovico do Bohinja in naprej na Pokljuko, kjer se je utrujen nastanil v Lovčevem hotelu na Goreljku. Tam je doživel hudo tragedijo. Zjutraj je bil hotel zaradi izdaje obkoljen z nemškimi silami. Po hudem boju sta se iz gorečega hotela rešila le dva, padlo pa je 90 borcev. Tudi Nemci so imeli velike izgube, po oceni čez 70 vojakov.

V Gradnikovi brigadi je bilo največ padlih borcev z Bohinjske Bele • Jože Zupan, 1908, 3. bat., mitraljezec † 4. 3. 1945, Podgozd • Janez Kapus, 1909 † 3. 3. 1945, Podgrad • Mirko Olifčič, 1904, 3. bataljon, 3. četa † 30. 3. 1945, Sinji vrh • Anton Zupančič, 1902 † 3. 1945, Otlica • Janez Zupančič, 1910 † 3. 1945, Otlica • Kassian Gisinger, 1920 † 30. 3. 1945, Sinji vrh • Simon Kunčič, 1901, 2. bataljon † 14. 4. 1945, Mrzla Rupa

Gradnikova brigada je bila ustanovljena iz Severnoprimorskega odreda

v začetku maja 1943. Poimenovala se je po tolminskem kmečkem uporniku Ivanu Miklavčiču - Gradniku. Imela je tri bataljone s skupno od 400 do 450 borcev. Konec julija se ji je zaradi hudih izgub kot 4. bataljon pridružila še Gregorčičeva brigada, ki je nastala iz Južnoprimorskega odreda. Vključena je bila v 31. divizijo in 9. korpus NOV in POS. Ognjeni krst je doživela še pred ustanovitvijo na zbornem mestu na planini Golubar nad Bovcem, kjer so jo obkolile italijanske divizije.

Maja 1944 se je štab 9. korpusa odločil, da pošlje 31. divizijo na Gorenjsko, kjer naj bi dvignila borbeno razpoloženje partizanskih enot, ki so bile zaradi nemške premoči predvsem v obrambi. Prešernova brigada je sredi maja prodrla na Jelovico, Gradnikova pa je nadaljevala pohod mimo Nomenja na Pokljuko. Napad je bil namenjen rušenju cest, prog in nemških postojank. Tako so gradnikovci onesposobili cesto na Pokljuko in poškodovali policijski postojanki v Zgornjih in Spodnjih Gorjah ter porušili elektro centralo v Radovni.

V Vojkovi brigadi sta življenje izgubila • Franc Pogačar, 1902, 2. bataljon † 14. 3. 1945, SVPB Franja • Jože Srna, 1919, komandir čete † 1945, Čepovan

Vojkova brigada je bila ustanovljena 26. septembra 1943. Nastala je iz treh bataljonov Idrijskega odreda, zato se je v prvih dneh obstoja imenovala kar Idrijska brigada. Končno ime je dobila po narodnem heroju Janku Premrlu - Vojku, komandirju Vipavske in nato Trnovske čete, ki je 22. februarja 1943 podlegel smrtnim ranam. Ranjen je bil ob napadu na italijansko posadko, ki se je umikala iz Idrijske Bele v Idrijo.

Vojkova brigada se je bojevala največ na Cerkljanskem, od koder je bila tudi večina borcev. Imela je odgovorno nalo-

go, da brani Cerkljansko (Trnovski gozd, Banjsko planoto), takratno središče partizanskega osvobojenega ozemlja, v katerem so bile za delovanje operativnih enot nujno potrebne delavnice, skladišča in bolnice. Tja so tudi zavezniška letala odmetavala orožje, hrano in sanitetni material.

V Bazoviški brigadi se je boril • Anton Žolger, 1901, 4. bataljon † 27. 3. 1945, Zali Log

Bazoviška brigada je bila pod tem imenom ustanovljena s poveljem Glavnega štaba NOV in POS 24. aprila 1944, ko je dobila tudi naziv udarna. Pred tem je bila 1. oktobra 1943 imenovana 2. Soška brigada s petimi bataljoni in skoraj tisoč borci. Nastala je iz bataljona Andreja Manfreda, ki je ob ustanovitvi 14. septembra 1943 v vasi Svino združil Idrsko, Klodiško, Nadiško, Breginjsko, Nimiško in Bovško četo. Štab 2. Soške brigade je imel sedež v Kobaridu, kjer je bila tudi bolnišnica. Ob ustanovitvi 9. korpusa 21. decembra je pod imenom 18 SNOB Soška postala del 32. divizije. Uspešno je delovala na območju Posočja in Zahodne Benečije. Pomembno vlogo je imela tudi v zadnji nemški ofenzivi marca 1945.

V Gubčevi brigadi se je boril in padel • Janez Gogala, 1917 † 8. 9. 1943, Mirna Peč

Brigada Matije Gubca je bila ustanovljena v Trebelnem z ukazom Glavnega poveljstva partizanskih čet 4. septembra 1942. Ustanovljena je bila iz enot Krškega in Zahodnodolenjskega odreda in je imela ob ustanovitvi tri bataljone in 640 partizanov. Vključena je bila v VII. korpus NOV in POS. Že 3. septembra je v Trebelno, vas nad Mokronogom, ponosno s pesmijo in strumnim korakom prišla partizanska vojska. To je bila do tedaj največja množica partizanov na Slovenskem, zbra-

na na enem mestu. Ljudje so se zbirali ob hišah in začudeno opazovali množico veselih borcev. Sovražna propaganda je namreč oznanjala, da je partizanstva konec. Večer pred slovesno razglasitvijo ustanovitve brigade so se zbrale partizanske enote, ki so sestavljale brigado, in sicer: 2. in 3. bataljon Krškega odreda, delavska četa Krškega odreda, 2. bataljon Zahodnodolenjskega odreda, dve četi štajerskih partizanov in četa sprejemnega taborišča na Polici. Z njimi pa je na slovesnost, ki je bila 4. septembra v gozdu južno od Trebelnega, čakalo še 170 borcev drugih enot.

V Brigadi Srečka Kosovela je deloval • Franc Prezelj, 1907, bolničar † 22. 2. 1945, Sv. Tomaž

Brigada Srečka Kosovela je bila ustanovljena z odredbo Operativnega štaba za zahodno Slovenijo 23. 9. 1943 kot SNOB Srečka Kosovela. 17. 10. 1943 je bila preimenovana v 19. SNOB Srečka Kosovela, 27. 2. 1945 je postala udarna. Ukinjena je bila 3. 5. 1945 in njeno moštvo vključeno v 2. brigado narodne obrambe v Trstu.

Brigade so imele štab, politkomisarja, operativni, obveščevalni in sanitetni odsek, odseka za kadre in za zveze, intendanturo in brigadno sodišče.

V Šlandrovi brigadi se je boril • Franc Črv, 1923, desetar † 6. 5. 1944, Kolovec

Brigada Slavka Šlandra je bila ustanovljena z naredbo GŠ NOV in POS 14. 7. 1943, kot 6. SNOB. Formirana je bila 6. 8. 1943 pri Kamniku iz Kamniško-zasavskega odreda. Na začetku se je imenovala Štajerska, 14. 9. 1943 je postala udarna.

V Gorenjskem vojnem področju je delovala • Marija Srebrnjak, 1909, bolničarka † 24. 3. 1945, Porezen

Z odredbo 9. korpusa je bila 1. 6. 1944 ustanovljena Vojna oblast 9. korpusa s štabom, mobilizacijskim, prometnim, ekonomskim, sanitetnim in sodnim odsekom ter s komandami vojnih področij in komandami mest. Na področju Vojne oblasti 9. korpusa so bile ustanovljene naslednje komande vojnih področij in mest: Goriško, Gorenjsko, Kobariško, Istrsko, Tržaško in Ljubljansko vojno področje. Komanda Gorenjskega vojnega področja je bila ustanovljena 4. 9. 1944 s komandami mest: Bled, Jesenice, Kranj, Škofja Loka, Tržič. V večjih naseljih so kot pomožne organe ustanovili partizanske straže, na podeželju pa je nalogo varovanja opravljala Narodna zaščita.

V Delavski bataljon 9. korpusa so bili dodeljeni • Janez Rutar, 1907 † 24. 3. 1945, Cerkno • Jože Stare, 1898 † 27. 3. 1945, Zali Log • Jože Paternu, 1893 † 25. 3. 1945, Baška grapa

Glavni štab NOV je 12. septembra določil, da morajo divizije in brigade ustanoviti delavske enote, ki so jih sestavljali borci, manj sposobni za bojevanje. Bili so večinoma neoboroženi. Njihove naloge so bile razkopavanje cest, postavljanje protitankovskih ovir in druga fizična dela. V te enote je začasno vključeval tudi prebežnike iz sovražnih enot, ki še niso bili preverjeni.

Jeseniško-bohinjski odred Jeseniško-bohinjski odred je septembra 1944 ustanovil štab 9. korpusa iz 3. bataljona Prešernove brigade. Prvi komandant je bil Franc Jernejc - Milče, nasledil ga je Ivan Leban, ki je prej vodil jurišni bataljon 31. divizije. Področje delovanja odreda se je raztezalo od Gornjesavske doline prek Blejske kotline v Bohinj, vključujoč tudi Jelovico in Pokljuko. Njegova naloga je bila predvsem rušenje

proge Jesenice–Bohinj, izvedba splošne mobilizacije in oskrba enot 9. korpusa s hrano. Večina mobilizirancev je bila nato razporejena v druge enote 31. divizije. Odredu je po nekaj spopadih z Nemci uspelo osvoboditi Zgornjo Bohinjsko dolino, ki je ostala svobodna do konca vojne.