Mayita - Esenca življenja na poti by Mayita

M AY ITA

Ĺ˝ivljenjske pripovedi nadobudne mlade popotnice, ki vam bodo odprle srce

Mayita

Esenca Ĺživljenja na poti Ĺ˝ivljenjske pripovedi nadobudne mlade popotnice, ki vam bodo odprle srce

VSEBINA

Predgovor: Barbara Marič 8 1. NEUSTAVLJIVI INKOVSKI BORCI 10 2. SAMOTARSKA RAKICA 18 3. V VARNEM OBJEMU KOZOROGA 28 4. SVOJA OBLIKA LJUBEZNI 38 5. BREZPOGOJNA LJUBEZEN VRTNICE 46 6. MINLJIVOST IN STRAST 56 7. ALFA SAMEC IN NJEGOVA SVOBODA 68 8. POULIČNI LIGNJI IN OTROŠKE ZAPESTNICE 78

9. VSI SMO ENO 90 10. TOPLA POSTELJA IN MOŽNOST IZBIRE 98 11. STRAH PRED LETENJEM 108 12. HIPIJEVA FORMULA SREČE IN USPEHA 116 13. PRESTIŽNE MORSKE SIRENE 126 14. LJUBEZEN DO DELA IN BREZMEJNOST SANJ

138

Epilog

150

Slovar

152

Predgovor: Barbara Marič

Potovanje je res povezano z ljubeznijo do življenja. Želja po vandranju nas vleče na vse mogoče konce in je predvsem pričakovanje drugačne, neznane in zanimive pustolovščine, v kateri zagotovo pustimo del srca, včasih pa kar celega. Domov se vrnemo popolnoma prerojeni, polni energije, žara in novega zagona. Druga stvar pa je zagotovo naša želja po spoznavanju in sprejemanju drugačnosti, želja po spreminjanju in bogatenju naših vrednot. Vemo, da se ljudje tudi po svetu lepo smejijo, da so včasih tečni, da nas spet drugič presenetijo s toplim objemom, da niso bistveno drugačni od nas. Ja, vse to je res, pa vendar ni dovolj. Občutek in potreba po novih poteh se večata in večata. Svojo ljubezen smo vajeni razdajati na različne načine in še toliko lepše je, ker ljubezen zajemamo z veliko žlico. S »tanajvečjo«. Pridejo trenutki, ko ljubezen namenimo neznancu v avtobusu, navihanemu »mulčku«, ki smrkav kuka izza maminega krila, spet drugič puščavi, neverjetnemu podvodnemu svetu in mogočnim drevesom ali pa preprosto zasanjanemu vozniku, ki »kinka« za volanom. Včasih se dnevi na potovanju zdijo zelo enostavni. Zjutraj se zbudimo, zvečer gremo spat, vmes pa se nam zgodi ogromno novih stvari. Čar vsega tega pa je to tudi dopustiti. Ne glede

na to, kako se trudimo slediti trenutkom, ki jih doživljamo, nas včasih še vedno zgrabi občutek, da nekaj zamujamo. Počasi se na ta občutek navadimo, da bi lahko doživeli še več, pa moramo izbrati le eno možnost. Vsako potovanje ima skrito destinacijo, ki se je na začetku ne zavedamo, ampak jo odkrivamo počasi. Temu sama pravim praksa življenja na poti, medtem ko se dogajajo vsakodnevni čudeži. Potovanja niso vedno udobna, saj se jih ne da popolnoma kontrolirati. Prisilijo nas, da zaupamo neznancu, da spimo na nenavadnih krajih, da jemo nepoznano hrano, da svet doživljamo tak, kakršen je. Tako nas ves čas nekako spravljajo iz ravnotežja in domačega udobja. Vse, kar je znano, je dihanje, naše bitje srca, naše misli in spanje. Pa se kljub temu vsako jutro zbudimo v pričakovanju novega dne, kot da je prvi dan našega življenja. V življenju sem spoznala veliko ljudi in vsakdo mi je nekaj dal, zato upam, da vam bo tudi Majina knjiga dala vpogled v drugačen popotniški svet. S knjigami je podobno kot s potovanji, ne vemo, kam gremo, ne vemo, kaj nas čaka na naši poti in ta občutek neznanega je nekaj najlepšega. Drugačnega. Pa srečno pot, prijatelji!

â&#x20AC;&#x153;We've all got both light and dark inside us. What matters is the part we choose to act on. That's who we really are.â&#x20AC;? - J.K. Rowling

8. PouliÄ?ni lignji &otroĹĄke zapestnice

a obalah kamboškega mesteca Sihanoukville se mastim s slastnimi lignji in srkam osvežujoč lassi*, opazujem okolico in razmišljam, kako zelo sebična in egoistična oseba sem. Zakaj? Zato, ker imam denar, ker si lahko kupim letalsko karto do sem, ker si lahko kupim izlete, sobo, hrano in konec koncev tudi sanje. Sem si pravkar kupila sanje? Vsi ti ljudje tukaj nimajo praktično ničesar. Medtem ko si jaz svoje sanje lahko kar kupim, njihova prihodnost ni nič kaj sanjska. Vsaj večini ne in to me boli. Opazujem otroke, ki tekajo gor in dol, poslušam njihov smeh in krohot, ki me po eni strani osrečujeta, po drugi strani pa se mi celotna situacija tukaj gabi. Pedofilija! O njej sem brala v internetnih člankih in poslušala v novicah, nikoli pa si nisem mislila, da se bom z njo tudi pobliže spoznala. Ko si doma v varnem pristanu in uživaš v materialnem življenju, se tvojega srca te grozote ne dotaknejo preveč. Ko pa dihaš in čutiš z deželo, kjer trenutno pohajkuješ in ko te grozote vidiš na lastne oči, se v tebi zgane nekaj resnično močnega.

Nekaj tako močnega, da tega ne moreš obdržati v sebi in čustva izbruhnejo kot velika eksplozija, ki je dosegla svoj vrhunec. 80

Pedofilija je po mojem mnenju največja svinjarija, ki se je človek lahko loti. Neizmerno boleče in s cmokom v grlu je bilo gledati stare, nagnusne in zavaljene moške, ki si imena človek v resnici sploh ne zaslužijo. Te hudobe vozijo mladoletnice v nočni lokal, kjer po uri sedenja ob kozarcu pijače z največjim zadovoljstvom in namišljenim ponosom poravnajo račun, nato pa se z njimi izgubijo v temnem večeru. Ko sem nekega večera v enem izmed nočnih lokalov situacijo videla tudi na lastne oči, sem popolnoma obnemela, ostala brez besed, z občutkom krivde in s popolno izgubo vere v kogarkoli, sploh v življenje. Zaprepadeno sem strmela v kozarec lassija in se počutila, kot da sem celotno gnusobo tistih grdob prevzela nase, v svojo esenco. »Kako lahko to gledam, SAMO gledam, zakaj ne ukrenem ničesar?« sem se spraševala. Ampak, kaj sploh lahko naredim? In kdo sploh lahko kaj naredi, kdo ima takšno moč, da bi te svinjarije ustavil? Država definitivno ne naredi ničesar in ji tudi ni preveč mar za to. Ko se sprehajam po mestu, je tu in tam videti letake in plakate, češ ustavimo pedofilijo in ustavimo seks turizem. A dežela je preveč revna, da bi se kaj takega v resnici lahko v celoti preprečilo. Mame prodajajo lastne otroke nagnusnim starcem samo zato, da lahko nato ostalim sedmim otrokom kupijo hrano. Ogromno je pedofilije tudi v sirotišnicah, kamor gredo nekateri in zlorabljajo otroke pod pretvezo, da želijo opravljati prostovoljno delo. Ob vseh teh novih spoznanjih sem se počutila tako zelo slabo, da sem želela tistih preostalih 10 dni pohajkovanja po Kambodži preživeti v sirotišnici in se smejati s tamkajšnjimi otroki. Na obhodu po kamboških sirotišnicah sem trkala na vrata in spraševala tamkajšnje učitelje in mentorje, če se jim lahko pridružim in opravljam prostovoljno delo, a so me v vseh odslovili z negativnim odgovorom. Imajo namreč strogo politiko, ki zahteva vrsto papirjev, ki dokazujejo čistost tvoje kartoteke. Vse preveč je že bilo incidentov in izbruhov pedofilije v sirotišnicah po celotni deželi. Naslednjih nekaj dni moje prošnje po sirotišnicah niso bile uslišane. Ko pa sem se sprehajala po lokalnih cestah obmorskega Sihanoukvilla, sem spoznala irsko popotnico, s katero sva se nemudoma ujeli. Podali sva se na zanimivo dogodivščino in se z dvema majhnima motorinčkoma zapodili po prašnih cestah mesta Kampot. Tam sva obiskovali obmestne

vasice, se šalili in smejali s prisrčnimi domačini in z njihovimi otroki. Ko sva tako nekaj časa posedali pred majhno hiško in opazovali lokalni vlak, sem se zapletla v pogovor z mladim fantom, ki je na mojo srečo pokazal malce znanja angleščine. Ogovorila sem ga v upanju, da me bo vsaj on malo potolažil in mi s prijetnim pogovorom pomagal odvrniti misli od bede, ki sem jo videla pred nekaj dnevi. Z mirnim glasom mi je žalosten, že kar nekoliko apatičen razlagal: »To je del dežele, del azijskega sveta. Tako si pač nekateri služijo kruh in bogati tujci prinesejo v deželo preveč denarja, da bi to uspeli preprečiti. Smo nekako odvisni od njih, tako država kot tudi mnoge družine. Takšno je življenje tukaj in mnogi drugega niti ne poznajo, kaj šele doživijo.« To je življenje!? Vsakič znova, ko sem popolnoma razočarana nad svetom in življenjem samim, vem, da se moram naučiti sprejemati tudi grde plati tega našega bivanja na Zemljici.

»Svet in življenje, vse je v ravnovesju. Yin in yang. V vsakem je nekaj dobrega in slabega. Črno in belo. Nesmiselno je upati, da se bo svet kar naenkrat spremenil, postal kopija nebes, ki si jih vsi želimo narisati v realnosti. Življenje je tudi grdo in nepravično, saj to vidiš na svojih pohajkovanjih. A tudi tak svet se nauči sprejemati. Ne poskušaj ga stalno reševati in se identificirati z nesrečo drugih. Če svet noče biti rešen, ga ne rešuj! Usmeri svojo energijo in čas v ljudi in dogodke, ki se razvijajo. Pomagaj, svetuj, deli svojo energijo in nasmehe. Ne trudi pa se na vse pretege spreminjati in posegati v nekaj, kar noče ali zaradi določenih razlogov še ne more biti rešeno!« mi je dejala moja draga sopotnica, s katero sva se čisto naključno srečali na poti, kasneje pa neizmerno uživali na skupnem nekajdnevnem pohajkovanju. Te besede sem resnično potrebovala, da sem iz sebe lahko izprala še zadnje občutke krivde, ki so me spremljali med potovanjem po Kambodži.

Nekaj dni za tem zopet posedam na vročem soncu in se mastim s pečenimi lignji, ki mi jih je neka mama z velikim zadovoljstvom pripravila na majhnem ognju v njeni ulični kuhinjici. Ponosna na svojo kuhinjo me opazuje in z očmi namiguje, če bi mogoče uspela pojesti še eno porcijo. »Ne, hvala lepa, mama, tole bo zaenkrat dovolj!« sem ji zaklicala, medtem ko sem glasno prežvekovala lignje in si oblizovala prste, sedeč na pločniku v družbi nasmejanih domačinov in njihovih stojnic s hrano.

Pogledi in neprekinjene misli, ki so naseljevale mojo glavo pa so mi uhajale k njim. K otrokom. Nedolžnim bitjecem, ki so za majhen, a zanje nujno potreben dolar prodajali unikatne in prelepe zapestnice, ki so jih spletle njihove spretne roke. Tudi sama sem v ameriškem skavtskem kampu veliko časa posvetila urjenju v čim hitrejšem izdelovanju zapestnic, a moji kamboški otročki so bili v primerjavi z mano pravi mali strokovnjaki na tem področju. Bolj ko sem jih opazovala, bolj sem razmišljala o tem, da pravzaprav nikjer na svetu še nisem videla tako lepih otrok. S prelepimi kristalno čistimi očmi in z nežnim nasmeškom, ki so mi ga sramežljivo podarjali. Ni minilo veliko časa, ko so se mi približali in mi začeli ponujati zapestnice, da bi zaslužili za vsakdanji kruh ali morebiti za slastne lignje. Popotniki tako radi zbiramo zapestnice iz različnih kotičkov sveta, zato sem se tudi sama razveselila njihove ponudbe. Moj edini »poslovni« pogoj je bil, da spletejo takšne zapestnice, kot bi si jih spletli zase, v njihovih najljubših barvah in po svojem navdihu. Sklenili smo dogovor, si segli v roke, nato pa se je vsak od njih nemudoma veselo zapodil v svoj posel. Oun mi je svojo zapestnico naredila v zgolj petih minutah. Na njej je bilo spleteno njeno ime, obarvana pa je bila v moji in njeni najljubši barvi. Mom in Simon sta mi oba prodala svoji najljubši zapestnici. Jan pa je v svojo zapestnico vpletla tudi unikatni simbol. Kako zelo so bili ponosni na svoje delo, jaz pa srečna, da lahko nosim njihove kreacije.

Po končanem potovanju sem si še dolgo časa belila glavo s tem, kako bi se nekega dne vrnila v Kambodžo in pomagala pri omejitvi pedofilije. Vse, kar sem takrat znala in naredila, je bilo to, da sem spodbujala izdelovanje zapestnic in s tem otrokom dala vedeti, da lahko denar zaslužijo tudi na pošten način. S svojo kreativnostjo, svojim delom in s tistim, kar imajo radi. To ni veliko, je kot majhna kaplja v morju. A vendar to naredim vsakokrat, ko na svojih potovanjih posvetim nekaj časa obiskom v šoli ali sirotišnici, kjer se lahko družim z otroki. Denar jim dam kot nagrado in v zameno za to, kar so ustvarili sami. Kadar denar preprosto samo damo nekomu v roke, sicer verjamem, da imamo dober namen, a kaj jih s tem učimo? Da lahko denar dobijo kar tako, ne da bi karkoli delali, samo ubogi morajo izgledati? Denar bi jim sicer lahko preprosto kar dala in zanj ne bi zahtevala in želela ničesar, vendar pa bi v tem primeru otroci darilo lahko napačno razumeli. Lahko bi mislili, da so denar dobili zato, ker so se mi zasmili, ker so videti ubogi, s čimer bi jih posredno lahko spodbudila k beračenju. Otroci v deželah tretjega sveta so izredno kreativni in dobri delavci, ki ustvarjajo zelo lepe izdelke. Ko kupimo njihov izdelek, jih ne samo nahranimo, ampak jim tudi sporočamo, da je za zaslužek potrebno delati. Z nakupom tako ne le izboljšujemo splošno stanje dežele, ampak še dodatno navdušujemo otroke, da bodo še rajši izdelovali in prodajali svoje izdelke. V primeru, ko pa jim denar samo damo, se otroci naučijo, da dela oziroma prodaje ne potrebujejo, da lahko samo prosijo za denar. Tako se lahko slej ko prej zgodi, da njihovih izdelkov ne bomo več videli, videli bomo samo še ubogega berača.

Naučimo jih torej pošteno delati, ne pa beračiti! Ali se tudi vam kdaj zazdi, da življenje pogosto jemljemo pretirano resno, in da se kar naenkrat znajdemo v breznu zategnjenosti in nezmožnosti, da bi se sprostili v danem trenutku in uživali v tem, kar nam tisti trenutek ponuja? Jaz vem, da svet in življenje nasploh velikokrat jemljem preveč resno ravno zaradi tega, ker sem na svojih potovanjih v

teh letih videla toliko grozot, ki so v resnici veliko težje za srce, kot pa je prikazano na televiziji. A ob vsem tem ne smem pozabiti, da je svet tudi izredno topel in vznemirljivo lep ter da ravno revni predeli naše Zemljice odkrivajo čarobne nasmehe in pristne, neokrnjene vrline. Odprta srca ljudi po svetu mi vedno znova dokazujejo, da je življenje pravzaprav precej preprosto in da se tiste magične stvari zgodijo šele takrat, ko smo se pripravljeni popolnoma sprostiti in pogledati na situacijo tudi z bolj pozitivne in vesele plati.

Recept za Zdrave sladkosnede 15 MIN V Kambodži sem spila veliko lassijev. To so osvežilni napitki z jogurtom, ki so slastni, preprosti in izredno hranljivi. Na Šrilanki smo jih pili iz kislega mleka in so bili prav tako izredno dobrega okusa. Za tiste z nezmožnostjo prebavljanja laktoze si v trgovini lahko kupite tudi jogurt brez laktoze ali pa eksperimentirate s kokosovim ali sojinim jogurtom. Lassi si lahko privoščite za zajtrk ali kot zdravo malico.

KAMBOŠKI LASSI • 1 jogurt • 1 pest sezonskega sadja (jagode, borovnice, maline) • ½ ananasa ali manga • 1 čajna žlička kokosovega sladkorja ali drugega sladila • led

Vse skupaj stresemo v posodo in zmešamo s paličnim mešalnikom. Še bolje je uporabiti blender*. Lassi lahko posujemo tudi s kakšno začimbo, svežo ali posušeno. Jaz na primer rada dodam kurkumo in vanilijo. Bodite kreativni in si ga ustvarite po svoje!

ESENCA DO ZDRAVEGA VSAKDANA

Sladilo

Že Gandhi je trdil, da bo sladkor iz kokosovega cveta rešil težave zahodnega sveta. Počasi se pričenjamo zavedati, da je beli sladkor ena izmed največjih drog današnjega časa. Nahaja se v brezalkoholnih pijačah, marmeladah, vseh slaščicah, bonbonih, čokoladah, sladoledih, kompotih, nekaterih mlečnih napitkih in tudi v mnogih drugih živilih. Vsebuje ga tudi večina predelanih industrijskih izdelkov, saj je sladkor eden izmed boljših konzervansov. V dobi potrošništva je namreč nujno, da imajo izdelki na trgovskih policah čim daljši rok trajanja. Sladkor poleg tega, da povzroča hiter dvig krvnega sladkorja in posledično preveliko sproščanje hormona inzulina, odvzema iz telesa tudi minerale in vitamine. Od sladkorja hitro postanemo odvisni in tako hlepimo po še in še in se kar naenkrat vrtimo v čudnem začaranem krogu, iz katerega ne vidimo izhoda.

Veliko sem prebrala o škodljivosti belega sladkorja, zato sem se odločila, da ga, kolikor se le da, črtam iz svojega prehranskega načrta. V to odločitev sem bila pravzaprav prisiljena, saj je bilo moje črevesje že tako oslabljeno, da sem morala sladkor čimbolj omejiti. Kmalu po tem, ko sem beli sladkor izključila iz prehrane, sem pri sebi opazila manj čustvenih nihanj, izboljšano prebavo, konec napihnjenosti in glivičnih obolenj. Moramo namreč vedeti, da se glivice, med katere štejemo tudi kandido, najraje hranijo ravno s sladkorjem. Seveda pa se s tem moje sladko življenje ni končalo, saj obstaja veliko nadomestil za sladkor, ki ne koristijo samo diabetikom, temveč tudi vsem, ki želimo imeti nivo energije na najvišji ravni in obenem pazimo na svoje zdravje. Izberite svoje sladilo tudi vi: • nektar iz kokosovih cvetov v sirupu ali v prahu • rjav agavin sirup • mesquite* • stevia • yacoon sirup* • lucuma* • javorjev sirup • domači med Za pripravljanje sladic pa po zgledu naših babic lahko uporabimo tudi suho sadje, kot so datlji, rozine, nežveplane marelice in slive.

Maja Novak je pri 22 letih, ko doma preprosto ni več videla priložnosti za mentalno, duhovno in poslovno rast, pustila vse in se sama odpravila v neznano. Postala je popotnica. Raziskala je kar nekaj kotičkov našega planeta, glavni akterji v knjigi pa so ljudje, s katerimi je spletla globoke vezi in od katerih se je učila tistih najbolj skritih in še neodkritih resnic o življenju. Knjiga nas popelje v svet domačinov in čudovitih ljudi, ki so jo posvojili in vzeli za svojo, ko je postala del njihovega domačega vsakdana. V knjigi so zapisane zgodbe, ki jih je doživela, in sicer vse od romantičnega latinskega sveta Karibov in Mehike do skrivnostnih in kulinarično zanimivih kotičkov Azije. Tu so izkušnje, ki so nastale ob njenem delu v ZDA, na Novi Zelandiji in tudi tiste, ki so nastale v svetu ekstremno bogatih milijarderjev, ki uživajo na prestižnih morskih lepoticah. Knjiga vam bo dala širši vpogled v svet in v razmišljanja različnih ljudi, obenem pa poglobila vaše razmišljanje o sebi, če boste to želeli. Navdušila vas bo nad potovanji in vas opogumila, da se lotite tistega, za kar živi vaše srce, da si v življenju privoščite vse, kar si zaslužite in da ste pri tem ponosni nase in na to, kar dosegate. Vsako poglavje prinaša tudi recept za slastno jed ali napitek in nasvete, ki jih je Maja zbirala na svojih poteh od različnih ljudi, ki se ukvarjajo z zdravjem in s prehrano. Esenca jo je vodila po poti od zanzibarskega zdravilca, portoriškega reiki izvedenca, nutricista Davida Wolfa do priljubljene Savine Atai in mističnega taoističnega učitelja Dušana Donka. Kak recept in nasvet preizkusite tudi vi!

160