__MAIN_TEXT__
feature-image

Page 1

cerkev sv. Martina v Oseku

1774 - 2014

240. let

od zgraditve sedanjega zvonika in cerkve

Simo n Ker evan


Situacija v katastru iz leta 1822: zakristija je na južni strani cerkve, severno od cerkve so še postavljeni objekti, ki jih ob izgradnji nove zakristije porušijo. Cerkev takrat še ni imela stranskih kapel.

Blaškov načrt zakristije; prikazano je tudi porušeno gospodarsko poslopje.

ZVONIK Leta 1774 je bil ob povečavi cerkve zgrajen tudi sedanji zvonik. Ta skupaj s cerkvijo in hišami tvori izredno slikovito in že od daleč prepoznavno silhueto vasi v krajini, podobo, ki je obenem del vaške identitete in občutka pripadnosti. Nedvomno je cerkev tudi pred tem imela zvonik, ki pa je bil nekoliko manjši in je bil ob zidavi nove cerkve podrt. O tem kakšen je bil prvotni zvonik in kdaj je bil zgrajen ni natančnejših podatkov.

Zanimivo je, da pogodba iz leta 1773, o gradnji novega zvonika in cerkve v povezavi s starim zvonikom, uporablja izraz »turione« (stolp), za novega pa uporablja izraz »campanile« (zvonik). Sedanji oseški zvonik se tako kot večina ostalih na Vipavskem in na Krasu zgleduje po znamenitem zvoniku v Ogleju iz leta 1549. Za ta tip zvonika je značilna horizontalna delitev fasade s fasadnim venci, zvonišče se navzven odpira z biforo (dva loka z vmesnim stebričkom), kvadratni stolp se zaključi s profiliranim vencem. Strešni del sestavljata osmerokotni tambur, na katerega je postavljena zidana, osemstranska piramida. Za uro v zvoniku je po letu 1920 skrbel domačin Franc Lozar, urar samouk, ki je nato leta 1930 izdelal tudi novo uro, ki je ohranjena še danes. FASADA Fasada, kot je vidimo danes, nastane šele po drugi svetovni vojni v sklopu prenove in sanacije v vojni močno poškodovane cerkve. V marsičem je drugačna od prvotne, kar je najbolj očitno pri okroglem, rozetnem okno in pri vhodnem portalu. Zasnoval naj bi jo arhitekt Jože Plečnik Izvedba kakovostno ni na takšnem nivoju kot druga Plečnikova dela, a kljub temu so nekatere poteze prepoznavno njegove. Skromni kamniti vhodni portal je dobil močan zidani poudarek – na takšen način poudarjen vhod lahko zasledimo tudi pri njegovih večjih projektih (vhod v razstavno dvorano NUK, gimnazija na Šubičevi). Najbolj markantno je brez dvoma okroglo rozetno okno, ki se tudi v interjerju lepo sklada z orglami. Okno je sestavljeno iz 3 obročev, na vsakem je 12 polkrogov, v sredini je križ. Podobno okno lahko srečamo na Plečnikovi cerkvi v Rakeku, pa tudi v drugih neizvedenih projektih (npr. Primošten). Postavljeno je na tako višino, da se nanj odpirajo lepi vedutni pogledi že ob prihodu v vas.

Stara fasada cerkve.

Oseška cerkev na sliki v cerkvi sv. Lucije. Na sliki sv. Lucije v njej posvečeni vitovski cerkvi je prikazana celotna pokrajina z Vitovljami, Šempasom in Osekom. Oseška cerkev je na tej upodobitvi prikazana z zvonikom na južni strani. Ko sliko podrobneje pogledamo lahko opazimo, da je narisan značilen, osmerokotni gotski stolp, kakršen je ohranjen npr. v Jurkloštru in v Lokvi pri Divači. Očitno je bil spomin na prvotni zvonik tudi leta 1846, ko je nastala slika sv. Lucije med ljudmi še živ in se je umetnik odločil da naslika zvonik, ki ga takrat že 72 let ni bilo več.

Levo rozeta na Plečnikovi cerkvi na Rakeku, desno rozeta v Oseku. Zbral in spisal Simon Kerševan. Izdala Župnija Osek, november 2014.

cerkev sv. Martina v Oseku

1774 - 2014 240. let

od zgraditve sedanjega zvonika in cerkve Mineva 240 let odkar sta bila leta 1774, na mestu starejše, gotske cerkve sv. Martina sezidana sedanja cerkev ter zvonik. Ozemlje današnje oseške župnije je bilo takrat del Župnije Črniče, še pred ustanovitvijo lete pa je sodilo v solkansko prafaro. Gradnja nove, večje cerkve je brez dvoma ena od prelomnic v življenju tukajšnje skupnosti. Še posebej v luči korakov, ki se zgodijo stoletje zatem, ko kraj z ustanovitvijo vikariata in izgradnjo farovža (oboje leta 1876) dobi stalno prisotnega duhovnika ter postane sedež oseško-vitovske duhovnije; status župnije pa pridobi leta 1935. V enakem obdobju kot oseška cerkev so bile prezidane in povečane tudi druge cerkve v bližnji okolici: na novi lokaciji je bila pozidana cerkev v Črničah (1759), povečane so bile cerkve v Malovšah (1766), Gojačah (1769) in v Šempasu (1782). Pokopališča, ki so bila locirana ob glavnih cerkvah, se v tem času začno umikati na obrobja vasi, tako se zgodi tudi v Oseku. Nastanek vasi Osek lahko postavimo v 13. ali 14. stoletje. Naselje nastane v procesu notranje kolonizacije in širitve obdelovalnih površin. Za najstarejši del naselja so značilne majhne hiše, postavljene druga ob drugo, ki tvorijo ozke ulice – gase. Tako urejen naselbinski vzorec je brez dvoma nastal načrtno in bolj ali manj v istem času. Cerkev je v kraju nedvomno izpričana v začetku 16. stoletju – na fasadi sedanjega prezbiterija je vzidan kamen z napisom, ki omenja 7. september 1500 in župnika Todorja1. Ohranjen je tudi dokument iz leta 1518 o ponovni posvetitvi cerkve. Glede na pozicijo cerkve, ki se nahaja prav v središču najstarejšega dela naselja, lahko sklepamo, da je nastala v istem času kot vas (13. do 14. stoletje), ter da je bila v 16. stoletju že potrebna večje prenove, po kateri so jo ponovno posvetili. Pri prenovi leta 2008 so bili odkriti ostanki temeljev prvotne cerkve, deli nekdanjega loka so vgrajeni pri vhodu iz placa. 18. STOLETJE Obdobje 18. stoletja zaznamuje razsvetljenstvo in vzpostavljanje centralizirane državne oblasti. Avstrijskemu cesarstvu med leti 1740 in 1780 vlada Marija Terezija, ki izvede številne reforme na področju davkov, državne uprave, vojske in šolstva. V Gorici je 1765 ustanovljeno Cesarsko kraljevo kmetijsko društvo, tudi na Goriškem se začne v tem času saditi krompir. Življenje Goriške močno zaznamuje ustanovitev goriške nadškofije leta 1751, s čimer se

Tloris sedanje cerkve in rekonstrukcija prvotne stavbe. razreši nekaj stoletji trajajoč spor med Avstrijo in Beneško republiko glede Oglejskega patriarhata. Omeniti je treba še prvega goriškega nadškofa, Karla Mihaela Attemsa, ki to funkcijo opravlja med letoma 1752 in 1774. Že ob imenovanju za apostolskega vikarja prične z neutrudnim obiskovanjem (vizitiranjem) vseh župnij in cerkva novoustanovljene škofije. Med Slovenci je pridigal v slovenščini. Vizitacije so bile dokaj podrobne in jih je opravil pri župnijskih in podružničnih cerkvah; njihov glavni namen je bila reorganizacija dušnopastirske dejavnosti v posamezni skupnosti2. O stanju v posameznih skupnostih je izprašal tako klerike kot laike. Dajal je celo vrsto napotkov glede pastoralnih in gospodarskih zadev ter urejenosti bogoslužnih prostorov. Ti napotki so segali od priporočil za manjša popravila(npr. oken ipd.) do naročil za zidavo novih cerkva (kot npr. v Črničah) Skerbte tedei dobro, da le-ta božja cirkev skos uas, ienu uaše grehe ne bode postala ena jama razbojnikau, kier je sedei ratala en krei izveličanja, ienu dohouniga življenja. Tukej bote u uaših duhovnih, ienu posvetnih nadlogah prejeli celo pomoč, da le pred očistite znotrei uaše serce ienu duše od dohovnih madežau; zakaj vsakteri ot uas snotrei ali u suoimu sercu je ena Cirku, eno prebiuališče Suetiga Duha.3

Odlomek iz ene od slovenskih pridig goriškega nadškofa Attemsa (1752-1774) ob posvetitvi neke cerkve.

                                                            Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije, str. 38-40 3 Attemsove slovenske pridige; Lojzka Bratuž, 1993  2

                                                            1

Razlago zapisa: Lucijan Bratuž in Božidar Premrl; arhiv Župnije Osek.


OSEK V ATTEMSOVIH VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH Župnijo Črniče in njene podružnične cerkve je Attems vizitiral 17. oktobra 1750. V Vitovljah je pri vizitaciji izprašal ključarja Filipa Ušaja (cameraro Philippus Ussai), katerega ime najdemo vklesano tudi na vitovski cerkvi. Priči sta bila: Andrej Živec (Andreas Siviz) in Gregor Gruden (Gregorius Gruden), omenjen je tudi ključar Matej Marinčič (Mateus Marincig). V Oseku pa je izprašal ključarja Martina Rožiča (cameraro Martinus Rossig), za priči sta bila Janez Kožuh (Joannes Cuschig) in Gašper Faganel (Gasper Faganeu). O cerkvi sv. Martina izvemo, da je kot zapuščino prejela vinograd pri Dornberku z obvezo, da se ob vsaki mladi luni, v soboto, opravi sveta maša, duhovnik pa iz tega naslova pridobi pravico do 4 veder vina (pribl. 60 l). Za večernice so plačevali 2 vedri vina. Iz izjav tako »Vitovcev« kot »Oseščev« pri vizitaciji lahko razberemo, da je cerkev sv. Martina v Oseku brezobrestno posodila 100 dukatov cerkvi sv. Marije na Vitovljah; tam so bili ravno v tem času postavljeni marmorni baročni oltarji in zgrajena zakristija; cerkev pa je imela skupaj nekaj čez 500 dukatov dolga. Čeprav sta bili občestvi v Oseku in Vitovljah dve entiteti, kar lahko sklepamo iz ločenega izpraševanja pri vizitaciji, sta se očitno že takrat povezovali. O opremi ali stanju cerkve sv. Martina iz vizitacijskega zapisnika iz leta 1750 ne izvemo veliko, oltarji niso posebej omenjeni, iz česar gre sklepati, da je cerkev imela le en oltar. Nadškof je za takratno oseško cerkev naročil le nakup novih mašnih knjig ter medeninastega križa za oltar 4. POGODBA IZ LETA 1773 Za gradnjo novega zvonika in povečanje cerkve sv. Martina v Oseku je bila leta 1773 sklenjena pogodba z zidarskim mojstrom Andrejem Pletnerjem (Andrea Pletner, capomastro muratore), ki je 14 let pred tem zidal tudi novo cerkev v Črničah. Pogodba uvodoma poroča tudi o stanju obstoječe cerkve. Tako izvemo, da je bila cerkev pred leti predelana, vendar vanjo pušča voda; na več mestih je bil poškodovan strop, obstajala je nevarnost porušitve. Pogodba nedvomno dokazuje, da je oseška cerkev že takrat imela zvonik, ki pa naj bi bil za povečano cerkev prenizek. Glede na tlorisno dispozicijo stare cerkve bi se stari zvonik znašel znotraj nove, zato pogodba navaja, da mora novi zvonik stati ob cerkvi. Pogodbo s stavbnim mojstrom so 'v imenu cerkve sv. Martina in tamkajšnje skupnosti' (»suloccata comunita«) sklenili črniški župnik Karel Anton Romani plemeniti Felsenberg, črniški kaplan Anton Dellafior ter predstavnika skupnosti: Avgust Rožič (Agostino Rozig) in Gašper Faganel (Gasparo Faganeu); ime slednjega zasledimo tudi v vizitacijskem zapisniku iz leta 1750. Kot priči sta pri sklepanju pogodbe prisostvovala Ludovico Petrogalli in Giuseppe Loik (Jožef Lojk). Pogodba je določala, da bo najprej porušen stari                                                              Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije, str. 19-21

4

zvonik, kar bodo naredili 'nekvalificirani delavci iz skupnosti' (»manovali della comunita«), nato pa bodo sezidani novi zidovi. Pogodba omenja en obstoječi zid. Najverjetneje gre za severni zid današnje ladje, ki je, kot se je izkazalo ob obnovitvenih delih leta 2008, v večjem delu tudi dejansko ohranjen še od prvotne cerkve. Proporce, velikost in višino naj bi na mestu določili župnik in oba predstavnika skupnosti. Stavbni mojster je moral urediti fasado in priskrbeti okna . Župnik in predstavnika vaščanov so se obvezali, da bodo stavbnemu mojstru priskrbeli ves potreben material; v štirih letih pa mu bodo za njegovo delo in delo njegovih delavcev izplačali skupaj 200 dukatov (zlatnikov). Oba predstavnika vaščanov sta se v imenu skupnosti obvezala še, da bodo glede ne potrebe nudili ustrezno ročno pomoč.

OPREMA V CERKVI Intenzivno opremljanje cerkve se prične sto let po njeni izgradnji, v času, ko Osek postane vikariat (1876). Med leti 1883 in 1894 je bila nakupljena večina cerkvene opreme: krstni kamen (1883), križev pot (1884), glavni oltar in prižnica (1885), oltarna slika sv. Martina (1886), kipi na glavnem oltarju (1887) nov tlak (1893) in orgle (1894). Ni naključje, da se opremljanje cerkve prične s krstnim kamnom; status vikariata je prinesel tudi samostojno vodenje matičnih knjig (matrike). V praktičnem in simbolnem pomenu je krstni kamen pomenil, da je cerkev postala središče duhovnije. Krstni kamen in oba kropilnika ob vhodu je leta 1883 izdelal kamnosek Alojz Gulič iz Kobdilja. Pogodba z dne 31.10.1882 omenja, naj bo krstni kamen takšen, kot je v cerkvi v Štanjelu. Enak krstni kamen najdemo še v cerkvi v Kodretih. Na sedanjo pozicijo je bil premeščen po drugi svetovni vojni, nad njim stoji kip nadangela Mihaela.

Veliki oltar je bil postavljen leta 1885. Pred tem je bil na njegovem mestu verjetno lesen oltar, kar lahko sklepamo iz stroškov v letih 1877 in 1880, ki omenjajo pleskanje in mizarska dela pri popravljanju oltarja. Sedanji oltar je tabernakeljskega tipa. Izdelal ga je kamnosek Blaž Bitežnik (1836-1916), ki je med drugim izdelal tudi veliki oltar na Sveti Gori (1877) in spomenik za grob Simona Gregorčiča pri sv. Lovrencu. Tabernakeljski tip oltarja je v bližnji okolici dokaj pogost (Šempas, Črniče, Gorica - cerkev sv. Ignacija). Pri oseškem oltarju je tabernakelj poudarjen z nadviškom za monštranco. Delo kamnoseka Bitežnika je tudi prižnica, ki je prvotno stala na severnem zidu; na sedanje mesto je bila prestavljena po II. svet. vojni. Glavni oltar in cerkev je v nedeljo, 12. 10. 1885, posvetil takratni goriški nadškof Alojzij Matija Zorn (po rodu iz Prvačine). Kot je zapisano v posvetilni listini so bile ob tem v oltar vgrajene relikvije oglejskih mučencev: svetega Krizogona ter svetega Kancijana in tovarišev (Kancij, Kancijan in Kancijanila). Kot je razvidno iz popisa vikariata iz leta 1891 sta bila v cerkvi takrat še dva stranska oltarja: oltar sv Trojice in oltar sv. Barbare (njen kip je danes v prezbiteriju). Na mestu obeh sta bili kasneje dodani kapeli: kapela Lurške Matere Božje (današnji oltar izdelan leta 1935, ko Osek iz vikariata postane župnija) ter severna kapela z misijonskim križem. Slika farnega zavetnika sv. Martina je bila kupljena leta 1886 za 40 goldinarjev. Naslikala jo je baronica Marija von Spaun (1845-1920), sicer sestra znanega avstrijskega admirala Hermana von Spauna. Bila je neporočena, v Gorici je živela od leta 1880 in se je posvečala cerkveni umetnosti in dobrodelnosti. Svetega Martin je na oseški sliki upodobila v obeh zanj značilnih motivih. V prvem planu ga vidimo kot škofa, ki stoji v obokani veži, skozi katero se vidi pokrajino. V drugem planu pa je v pokrajini prikazan kot vojščak, ki sedi na konju in beraču podari polovico svojega plašča. V ozadju je vidno tudi mesto, kar se navezuje na resnično Martinovo zgodbo, ko je v mrzlem zimskem jutru pred današnjim mestom Amiens srečal berača in mu podaril polovico svoje vojaške suknje. To je bil tudi prvi korak na njegovi poti v krščanstvo. Leseni kip sv. Barbare, ki je danes v levi niši ob oltarju, je bil nekdaj del njej posvečenega stranskega oltarja; najverjetneje gre za najstarejši kip v cerkvi. Da so sveti Barbari v Oseku nekoč posvečali precej pozornosti, lahko sklepamo iz zaslišanja vaščanov pred ustanovitvijo vikariata, ko so izrazili željo, da bi črniški župnik tudi po ustanovitvi vikariata pri njih še vedno maševal na nedeljo po prazniku sv. Martina in po prazniku sv. Barbare (4. december). Ta sovpade z drugo adventno nedeljo in morda od tod izvira navada, da se celodnevno češčenje v Župniji Osek opravi prav na to nedeljo.

ORGLE Ob prazniku sv. Martina leta 1894 so slovesno blagoslovili nove orgle, ki jih je za 1200 goldinarjev izdelal Feliks Potočnik iz Gorice. To je bila nekakšna krona vseh del pri opremljanju cerkve, ki intenzivno poteka po letu 1883. Cerkev je pred tem najverjetneje imela harmonij, saj so v knjigi izdatkov tudi v letih pred tem zabeleženi stroški za pevce in organista. Med nemškim obstreljevanjem Oseka, oktobra 1944, so bile orgle močno poškodovane. Leta 1953 jih je začel obnavljati in predelovati takratni župnik Slavko Podobnik. Kot lahko izvemo iz njegovih zapiskov v župnijskem arhivu, so bile od starih orgel uporabne le piščali. Pri prenovi in dograditvi je uporabil tudi dele orgel iz cerkve v Podsabotinu, ki je bila prav tako močno poškodovana v vojni. Leta 1955 je župnija za vse dele podsabotinskih orgel skupaj plačala 36.600 din. Orglam je Podobnik dodal dva registra: dolce in zvonovi. Principal je deloma nov, deloma je iz starih oseških orgel. Flavtica 4' je iz prejšnje oktave, bordon je star, dodane so mu bile nižje oktave, da je postal 8'. Flavta amabile je bila predelana. Leseni deli, vključno z igralnikom, so bili izdelani na novo. Predelane orgle so pnevmatične, za razliko od prejšnjih, ki so bile mehanske; blagoslovljene so bile 29. 1. 1961. ZAKRISTIJA Prvotna, veliko manjša zakristija od današnje, je stala na nasprotni, južni strani prezbiterija. Novo in večjo zakristijo so začeli načrtovati le nekaj mesecev po slovesni posvetitvi glavnega oltarja. Načrte zanjo je januarja 1886 izdelal Mihael Blaško iz Lokavca, stavbar, oziroma »zidarski umetnik« kot se je navadno podpisoval. Blaško je na Vipavskem zgradil ali povečal več cerkva (v Črničah obe stranski ladji, v Logu tretji zvonik in pročelje). 12.9.1886 so opravili še »Preudarek« in se odločili, da naj bo zakristija za pol metra ožja v korist zunanjega prostora. Načrt je 20. 7. 1887 potrdilo šempaško županstva, podpisan je župan, osešč, Josip Faganel – s tem je gradnja pridobila gradbeno dovoljenje. Gradbeno pogodbo so z zidarjem, domačinom Antonom Faganelom, sklenili 21. oktobra 1888; dela so bila zaključena v letu 1889. Zakristija je deloma postavljena na mestu prej porušenih gospodarskih poslopji. Skozi novo zakristijo je bil urejen tudi dostop na prižnico.


OSEK V ATTEMSOVIH VIZITACIJSKIH ZAPISNIKIH Župnijo Črniče in njene podružnične cerkve je Attems vizitiral 17. oktobra 1750. V Vitovljah je pri vizitaciji izprašal ključarja Filipa Ušaja (cameraro Philippus Ussai), katerega ime najdemo vklesano tudi na vitovski cerkvi. Priči sta bila: Andrej Živec (Andreas Siviz) in Gregor Gruden (Gregorius Gruden), omenjen je tudi ključar Matej Marinčič (Mateus Marincig). V Oseku pa je izprašal ključarja Martina Rožiča (cameraro Martinus Rossig), za priči sta bila Janez Kožuh (Joannes Cuschig) in Gašper Faganel (Gasper Faganeu). O cerkvi sv. Martina izvemo, da je kot zapuščino prejela vinograd pri Dornberku z obvezo, da se ob vsaki mladi luni, v soboto, opravi sveta maša, duhovnik pa iz tega naslova pridobi pravico do 4 veder vina (pribl. 60 l). Za večernice so plačevali 2 vedri vina. Iz izjav tako »Vitovcev« kot »Oseščev« pri vizitaciji lahko razberemo, da je cerkev sv. Martina v Oseku brezobrestno posodila 100 dukatov cerkvi sv. Marije na Vitovljah; tam so bili ravno v tem času postavljeni marmorni baročni oltarji in zgrajena zakristija; cerkev pa je imela skupaj nekaj čez 500 dukatov dolga. Čeprav sta bili občestvi v Oseku in Vitovljah dve entiteti, kar lahko sklepamo iz ločenega izpraševanja pri vizitaciji, sta se očitno že takrat povezovali. O opremi ali stanju cerkve sv. Martina iz vizitacijskega zapisnika iz leta 1750 ne izvemo veliko, oltarji niso posebej omenjeni, iz česar gre sklepati, da je cerkev imela le en oltar. Nadškof je za takratno oseško cerkev naročil le nakup novih mašnih knjig ter medeninastega križa za oltar 4. POGODBA IZ LETA 1773 Za gradnjo novega zvonika in povečanje cerkve sv. Martina v Oseku je bila leta 1773 sklenjena pogodba z zidarskim mojstrom Andrejem Pletnerjem (Andrea Pletner, capomastro muratore), ki je 14 let pred tem zidal tudi novo cerkev v Črničah. Pogodba uvodoma poroča tudi o stanju obstoječe cerkve. Tako izvemo, da je bila cerkev pred leti predelana, vendar vanjo pušča voda; na več mestih je bil poškodovan strop, obstajala je nevarnost porušitve. Pogodba nedvomno dokazuje, da je oseška cerkev že takrat imela zvonik, ki pa naj bi bil za povečano cerkev prenizek. Glede na tlorisno dispozicijo stare cerkve bi se stari zvonik znašel znotraj nove, zato pogodba navaja, da mora novi zvonik stati ob cerkvi. Pogodbo s stavbnim mojstrom so 'v imenu cerkve sv. Martina in tamkajšnje skupnosti' (»suloccata comunita«) sklenili črniški župnik Karel Anton Romani plemeniti Felsenberg, črniški kaplan Anton Dellafior ter predstavnika skupnosti: Avgust Rožič (Agostino Rozig) in Gašper Faganel (Gasparo Faganeu); ime slednjega zasledimo tudi v vizitacijskem zapisniku iz leta 1750. Kot priči sta pri sklepanju pogodbe prisostvovala Ludovico Petrogalli in Giuseppe Loik (Jožef Lojk). Pogodba je določala, da bo najprej porušen stari                                                              Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije, str. 19-21

4

zvonik, kar bodo naredili 'nekvalificirani delavci iz skupnosti' (»manovali della comunita«), nato pa bodo sezidani novi zidovi. Pogodba omenja en obstoječi zid. Najverjetneje gre za severni zid današnje ladje, ki je, kot se je izkazalo ob obnovitvenih delih leta 2008, v večjem delu tudi dejansko ohranjen še od prvotne cerkve. Proporce, velikost in višino naj bi na mestu določili župnik in oba predstavnika skupnosti. Stavbni mojster je moral urediti fasado in priskrbeti okna . Župnik in predstavnika vaščanov so se obvezali, da bodo stavbnemu mojstru priskrbeli ves potreben material; v štirih letih pa mu bodo za njegovo delo in delo njegovih delavcev izplačali skupaj 200 dukatov (zlatnikov). Oba predstavnika vaščanov sta se v imenu skupnosti obvezala še, da bodo glede ne potrebe nudili ustrezno ročno pomoč.

OPREMA V CERKVI Intenzivno opremljanje cerkve se prične sto let po njeni izgradnji, v času, ko Osek postane vikariat (1876). Med leti 1883 in 1894 je bila nakupljena večina cerkvene opreme: krstni kamen (1883), križev pot (1884), glavni oltar in prižnica (1885), oltarna slika sv. Martina (1886), kipi na glavnem oltarju (1887) nov tlak (1893) in orgle (1894). Ni naključje, da se opremljanje cerkve prične s krstnim kamnom; status vikariata je prinesel tudi samostojno vodenje matičnih knjig (matrike). V praktičnem in simbolnem pomenu je krstni kamen pomenil, da je cerkev postala središče duhovnije. Krstni kamen in oba kropilnika ob vhodu je leta 1883 izdelal kamnosek Alojz Gulič iz Kobdilja. Pogodba z dne 31.10.1882 omenja, naj bo krstni kamen takšen, kot je v cerkvi v Štanjelu. Enak krstni kamen najdemo še v cerkvi v Kodretih. Na sedanjo pozicijo je bil premeščen po drugi svetovni vojni, nad njim stoji kip nadangela Mihaela.

Veliki oltar je bil postavljen leta 1885. Pred tem je bil na njegovem mestu verjetno lesen oltar, kar lahko sklepamo iz stroškov v letih 1877 in 1880, ki omenjajo pleskanje in mizarska dela pri popravljanju oltarja. Sedanji oltar je tabernakeljskega tipa. Izdelal ga je kamnosek Blaž Bitežnik (1836-1916), ki je med drugim izdelal tudi veliki oltar na Sveti Gori (1877) in spomenik za grob Simona Gregorčiča pri sv. Lovrencu. Tabernakeljski tip oltarja je v bližnji okolici dokaj pogost (Šempas, Črniče, Gorica - cerkev sv. Ignacija). Pri oseškem oltarju je tabernakelj poudarjen z nadviškom za monštranco. Delo kamnoseka Bitežnika je tudi prižnica, ki je prvotno stala na severnem zidu; na sedanje mesto je bila prestavljena po II. svet. vojni. Glavni oltar in cerkev je v nedeljo, 12. 10. 1885, posvetil takratni goriški nadškof Alojzij Matija Zorn (po rodu iz Prvačine). Kot je zapisano v posvetilni listini so bile ob tem v oltar vgrajene relikvije oglejskih mučencev: svetega Krizogona ter svetega Kancijana in tovarišev (Kancij, Kancijan in Kancijanila). Kot je razvidno iz popisa vikariata iz leta 1891 sta bila v cerkvi takrat še dva stranska oltarja: oltar sv Trojice in oltar sv. Barbare (njen kip je danes v prezbiteriju). Na mestu obeh sta bili kasneje dodani kapeli: kapela Lurške Matere Božje (današnji oltar izdelan leta 1935, ko Osek iz vikariata postane župnija) ter severna kapela z misijonskim križem. Slika farnega zavetnika sv. Martina je bila kupljena leta 1886 za 40 goldinarjev. Naslikala jo je baronica Marija von Spaun (1845-1920), sicer sestra znanega avstrijskega admirala Hermana von Spauna. Bila je neporočena, v Gorici je živela od leta 1880 in se je posvečala cerkveni umetnosti in dobrodelnosti. Svetega Martin je na oseški sliki upodobila v obeh zanj značilnih motivih. V prvem planu ga vidimo kot škofa, ki stoji v obokani veži, skozi katero se vidi pokrajino. V drugem planu pa je v pokrajini prikazan kot vojščak, ki sedi na konju in beraču podari polovico svojega plašča. V ozadju je vidno tudi mesto, kar se navezuje na resnično Martinovo zgodbo, ko je v mrzlem zimskem jutru pred današnjim mestom Amiens srečal berača in mu podaril polovico svoje vojaške suknje. To je bil tudi prvi korak na njegovi poti v krščanstvo. Leseni kip sv. Barbare, ki je danes v levi niši ob oltarju, je bil nekdaj del njej posvečenega stranskega oltarja; najverjetneje gre za najstarejši kip v cerkvi. Da so sveti Barbari v Oseku nekoč posvečali precej pozornosti, lahko sklepamo iz zaslišanja vaščanov pred ustanovitvijo vikariata, ko so izrazili željo, da bi črniški župnik tudi po ustanovitvi vikariata pri njih še vedno maševal na nedeljo po prazniku sv. Martina in po prazniku sv. Barbare (4. december). Ta sovpade z drugo adventno nedeljo in morda od tod izvira navada, da se celodnevno češčenje v Župniji Osek opravi prav na to nedeljo.

ORGLE Ob prazniku sv. Martina leta 1894 so slovesno blagoslovili nove orgle, ki jih je za 1200 goldinarjev izdelal Feliks Potočnik iz Gorice. To je bila nekakšna krona vseh del pri opremljanju cerkve, ki intenzivno poteka po letu 1883. Cerkev je pred tem najverjetneje imela harmonij, saj so v knjigi izdatkov tudi v letih pred tem zabeleženi stroški za pevce in organista. Med nemškim obstreljevanjem Oseka, oktobra 1944, so bile orgle močno poškodovane. Leta 1953 jih je začel obnavljati in predelovati takratni župnik Slavko Podobnik. Kot lahko izvemo iz njegovih zapiskov v župnijskem arhivu, so bile od starih orgel uporabne le piščali. Pri prenovi in dograditvi je uporabil tudi dele orgel iz cerkve v Podsabotinu, ki je bila prav tako močno poškodovana v vojni. Leta 1955 je župnija za vse dele podsabotinskih orgel skupaj plačala 36.600 din. Orglam je Podobnik dodal dva registra: dolce in zvonovi. Principal je deloma nov, deloma je iz starih oseških orgel. Flavtica 4' je iz prejšnje oktave, bordon je star, dodane so mu bile nižje oktave, da je postal 8'. Flavta amabile je bila predelana. Leseni deli, vključno z igralnikom, so bili izdelani na novo. Predelane orgle so pnevmatične, za razliko od prejšnjih, ki so bile mehanske; blagoslovljene so bile 29. 1. 1961. ZAKRISTIJA Prvotna, veliko manjša zakristija od današnje, je stala na nasprotni, južni strani prezbiterija. Novo in večjo zakristijo so začeli načrtovati le nekaj mesecev po slovesni posvetitvi glavnega oltarja. Načrte zanjo je januarja 1886 izdelal Mihael Blaško iz Lokavca, stavbar, oziroma »zidarski umetnik« kot se je navadno podpisoval. Blaško je na Vipavskem zgradil ali povečal več cerkva (v Črničah obe stranski ladji, v Logu tretji zvonik in pročelje). 12.9.1886 so opravili še »Preudarek« in se odločili, da naj bo zakristija za pol metra ožja v korist zunanjega prostora. Načrt je 20. 7. 1887 potrdilo šempaško županstva, podpisan je župan, osešč, Josip Faganel – s tem je gradnja pridobila gradbeno dovoljenje. Gradbeno pogodbo so z zidarjem, domačinom Antonom Faganelom, sklenili 21. oktobra 1888; dela so bila zaključena v letu 1889. Zakristija je deloma postavljena na mestu prej porušenih gospodarskih poslopji. Skozi novo zakristijo je bil urejen tudi dostop na prižnico.


Situacija v katastru iz leta 1822: zakristija je na južni strani cerkve, severno od cerkve so še postavljeni objekti, ki jih ob izgradnji nove zakristije porušijo. Cerkev takrat še ni imela stranskih kapel.

Blaškov načrt zakristije; prikazano je tudi porušeno gospodarsko poslopje.

ZVONIK Leta 1774 je bil ob povečavi cerkve zgrajen tudi sedanji zvonik. Ta skupaj s cerkvijo in hišami tvori izredno slikovito in že od daleč prepoznavno silhueto vasi v krajini, podobo, ki je obenem del vaške identitete in občutka pripadnosti. Nedvomno je cerkev tudi pred tem imela zvonik, ki pa je bil nekoliko manjši in je bil ob zidavi nove cerkve podrt. O tem kakšen je bil prvotni zvonik in kdaj je bil zgrajen ni natančnejših podatkov.

Zanimivo je, da pogodba iz leta 1773, o gradnji novega zvonika in cerkve v povezavi s starim zvonikom, uporablja izraz »turione« (stolp), za novega pa uporablja izraz »campanile« (zvonik). Sedanji oseški zvonik se tako kot večina ostalih na Vipavskem in na Krasu zgleduje po znamenitem zvoniku v Ogleju iz leta 1549. Za ta tip zvonika je značilna horizontalna delitev fasade s fasadnim venci, zvonišče se navzven odpira z biforo (dva loka z vmesnim stebričkom), kvadratni stolp se zaključi s profiliranim vencem. Strešni del sestavljata osmerokotni tambur, na katerega je postavljena zidana, osemstranska piramida. Za uro v zvoniku je po letu 1920 skrbel domačin Franc Lozar, urar samouk, ki je nato leta 1930 izdelal tudi novo uro, ki je ohranjena še danes. FASADA Fasada, kot je vidimo danes, nastane šele po drugi svetovni vojni v sklopu prenove in sanacije v vojni močno poškodovane cerkve. V marsičem je drugačna od prvotne, kar je najbolj očitno pri okroglem, rozetnem okno in pri vhodnem portalu. Zasnoval naj bi jo arhitekt Jože Plečnik Izvedba kakovostno ni na takšnem nivoju kot druga Plečnikova dela, a kljub temu so nekatere poteze prepoznavno njegove. Skromni kamniti vhodni portal je dobil močan zidani poudarek – na takšen način poudarjen vhod lahko zasledimo tudi pri njegovih večjih projektih (vhod v razstavno dvorano NUK, gimnazija na Šubičevi). Najbolj markantno je brez dvoma okroglo rozetno okno, ki se tudi v interjerju lepo sklada z orglami. Okno je sestavljeno iz 3 obročev, na vsakem je 12 polkrogov, v sredini je križ. Podobno okno lahko srečamo na Plečnikovi cerkvi v Rakeku, pa tudi v drugih neizvedenih projektih (npr. Primošten). Postavljeno je na tako višino, da se nanj odpirajo lepi vedutni pogledi že ob prihodu v vas.

Stara fasada cerkve.

Oseška cerkev na sliki v cerkvi sv. Lucije. Na sliki sv. Lucije v njej posvečeni vitovski cerkvi je prikazana celotna pokrajina z Vitovljami, Šempasom in Osekom. Oseška cerkev je na tej upodobitvi prikazana z zvonikom na južni strani. Ko sliko podrobneje pogledamo lahko opazimo, da je narisan značilen, osmerokotni gotski stolp, kakršen je ohranjen npr. v Jurkloštru in v Lokvi pri Divači. Očitno je bil spomin na prvotni zvonik tudi leta 1846, ko je nastala slika sv. Lucije med ljudmi še živ in se je umetnik odločil da naslika zvonik, ki ga takrat že 72 let ni bilo več.

Levo rozeta na Plečnikovi cerkvi na Rakeku, desno rozeta v Oseku. Zbral in spisal Simon Kerševan. Izdala Župnija Osek, november 2014.

cerkev sv. Martina v Oseku

1774 - 2014 240. let

od zgraditve sedanjega zvonika in cerkve Mineva 240 let odkar sta bila leta 1774, na mestu starejše, gotske cerkve sv. Martina sezidana sedanja cerkev ter zvonik. Ozemlje današnje oseške župnije je bilo takrat del Župnije Črniče, še pred ustanovitvijo lete pa je sodilo v solkansko prafaro. Gradnja nove, večje cerkve je brez dvoma ena od prelomnic v življenju tukajšnje skupnosti. Še posebej v luči korakov, ki se zgodijo stoletje zatem, ko kraj z ustanovitvijo vikariata in izgradnjo farovža (oboje leta 1876) dobi stalno prisotnega duhovnika ter postane sedež oseško-vitovske duhovnije; status župnije pa pridobi leta 1935. V enakem obdobju kot oseška cerkev so bile prezidane in povečane tudi druge cerkve v bližnji okolici: na novi lokaciji je bila pozidana cerkev v Črničah (1759), povečane so bile cerkve v Malovšah (1766), Gojačah (1769) in v Šempasu (1782). Pokopališča, ki so bila locirana ob glavnih cerkvah, se v tem času začno umikati na obrobja vasi, tako se zgodi tudi v Oseku. Nastanek vasi Osek lahko postavimo v 13. ali 14. stoletje. Naselje nastane v procesu notranje kolonizacije in širitve obdelovalnih površin. Za najstarejši del naselja so značilne majhne hiše, postavljene druga ob drugo, ki tvorijo ozke ulice – gase. Tako urejen naselbinski vzorec je brez dvoma nastal načrtno in bolj ali manj v istem času. Cerkev je v kraju nedvomno izpričana v začetku 16. stoletju – na fasadi sedanjega prezbiterija je vzidan kamen z napisom, ki omenja 7. september 1500 in župnika Todorja1. Ohranjen je tudi dokument iz leta 1518 o ponovni posvetitvi cerkve. Glede na pozicijo cerkve, ki se nahaja prav v središču najstarejšega dela naselja, lahko sklepamo, da je nastala v istem času kot vas (13. do 14. stoletje), ter da je bila v 16. stoletju že potrebna večje prenove, po kateri so jo ponovno posvetili. Pri prenovi leta 2008 so bili odkriti ostanki temeljev prvotne cerkve, deli nekdanjega loka so vgrajeni pri vhodu iz placa. 18. STOLETJE Obdobje 18. stoletja zaznamuje razsvetljenstvo in vzpostavljanje centralizirane državne oblasti. Avstrijskemu cesarstvu med leti 1740 in 1780 vlada Marija Terezija, ki izvede številne reforme na področju davkov, državne uprave, vojske in šolstva. V Gorici je 1765 ustanovljeno Cesarsko kraljevo kmetijsko društvo, tudi na Goriškem se začne v tem času saditi krompir. Življenje Goriške močno zaznamuje ustanovitev goriške nadškofije leta 1751, s čimer se

Tloris sedanje cerkve in rekonstrukcija prvotne stavbe. razreši nekaj stoletji trajajoč spor med Avstrijo in Beneško republiko glede Oglejskega patriarhata. Omeniti je treba še prvega goriškega nadškofa, Karla Mihaela Attemsa, ki to funkcijo opravlja med letoma 1752 in 1774. Že ob imenovanju za apostolskega vikarja prične z neutrudnim obiskovanjem (vizitiranjem) vseh župnij in cerkva novoustanovljene škofije. Med Slovenci je pridigal v slovenščini. Vizitacije so bile dokaj podrobne in jih je opravil pri župnijskih in podružničnih cerkvah; njihov glavni namen je bila reorganizacija dušnopastirske dejavnosti v posamezni skupnosti2. O stanju v posameznih skupnostih je izprašal tako klerike kot laike. Dajal je celo vrsto napotkov glede pastoralnih in gospodarskih zadev ter urejenosti bogoslužnih prostorov. Ti napotki so segali od priporočil za manjša popravila(npr. oken ipd.) do naročil za zidavo novih cerkva (kot npr. v Črničah) Skerbte tedei dobro, da le-ta božja cirkev skos uas, ienu uaše grehe ne bode postala ena jama razbojnikau, kier je sedei ratala en krei izveličanja, ienu dohouniga življenja. Tukej bote u uaših duhovnih, ienu posvetnih nadlogah prejeli celo pomoč, da le pred očistite znotrei uaše serce ienu duše od dohovnih madežau; zakaj vsakteri ot uas snotrei ali u suoimu sercu je ena Cirku, eno prebiuališče Suetiga Duha.3

Odlomek iz ene od slovenskih pridig goriškega nadškofa Attemsa (1752-1774) ob posvetitvi neke cerkve.

                                                            Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije, str. 38-40 3 Attemsove slovenske pridige; Lojzka Bratuž, 1993  2

                                                            1

Razlago zapisa: Lucijan Bratuž in Božidar Premrl; arhiv Župnije Osek.

Profile for MATERIAarhitekti

Cerkev svetega Martina v Oseku - 240 let  

Cerkev svetega Martina v Oseku - 240 let  

Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded