Page 1

Moja

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine • Februar 2009, številka 2

Slovenija INTERVJU

Dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu TEMA MESECA

Vračanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo POGOVOR Z ROJAKINJO

Tanya Pliberšek, ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk ZABELEŽILI SMO

Nova znanja in veščine za ohranjanje slovenstva S KNJIGO V SVET

Pesem od Lepe Vide NAŠI ROJAKI PO SVETU

Slovenski izseljenci v Franciji

www.MojaSlovenija.net


Nagradili smo vaše voščilnice V decembru 2008 in januarju 2009 smo med prazničnimi voščilnicami, ki ste nam jih poslali na uredništvo, izbirali najlepšo. Vse prejete voščilnice so bile nagrajene z enoletnim brezplačnim prejemanjem revije Moja Slovenija na dom, najlepša, ki je bila narejena pri dopolnilnem pouku slovenščine v Bitoli (Makedonija), pa si je prislužila tudi knjižno nagrado. Čestitamo! Uredništvo Moje Slovenije




UVODNIK

Kaj naj vam ponudim v branje ob slovenskem kulturnem prazniku? Tilka Jamnik, podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS Dragi Slovenci po svetu, iskreno vam čestitam ob slovenskem kulturnem prazniku! Z ohranjanjem svojega maternega jezika in z vzgojo potomcev v slovenščini ohranjate svojo nacionalno identiteto. S slovenstvom bogatite mednarodni večjezični in večkulturni prostor. Prispevate k medkulturnemu dialogu, kot pravimo v sodobnem času. Občudujem vas in vas spoštujem, ker v tujejezičnih okoljih in pogosto v mešanih zakonih ohranjate slovenski jezik in slovensko kulturo tudi pri svojih otrocih in vnukih. Pogosto se to dogaja v požrtvovalnem sodelovanju s slovenskimi učitelji, marsikje tudi ob podpori slovenskih društev in slovenskih duhovnikov. Ob zahtevah in hitenju sodobnega časa potrebujete za učenje slovenščine še dodatno energijo in več organizacije, da najdete skupni čas … in predvsem veliko skupnega prizadevanja. Sodelovanje pri Bralni znački, katere geslo je »S knjigo v svet«, me je dejansko povezalo z mnogimi med vami, kar mi je v posebno veselje, strokovni in človeški izziv. Rada namreč berem in rada potujem; zelo rada z drugimi delim veselje ob branju. V sodelovanju z Društvom Bralna značka Slovenije – ZPMS in Zavodom RS za šolstvo sodelujem predvsem z učiteljicami in učitelji dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture, pa tudi s predsedniki in drugimi člani slovenskih društev, s slovenskimi duhovniki in drugimi Ta sodelovanja so raznolika: od informacij o branju in (mladinski) književnosti, prek posredovanja slovenskih knjig, vse do konkretnih obiskov Slovencev po svetu. Ponavadi se srečujemo v družinskih bralnih delavnicah. Spodbujamo predvsem družinsko branje, ker slovenščina izven Slovenije najbolj živi prav v družinskem okolju. Lepo praznujte slovenski kulturni praznik! Morda boste ob praznovanju prebrali katero od številnih slovenskih književnih del, ki obravnavajo zdomsko problematiko. Katero se najbolj dotakne vašega srca? Pesnitev Duma Otona Župančiča, mladinska povest Franceta Bevka Lukec in njegov škorec, roman Grenko morje Marjana Tomšiča ali morda raje mladinsko delo Pravili so jim Aleksandrinke Darinke Kozinc … ali pa kar Pesem od Lepe Vide Franceta Prešerna, na čigar obletnico smrti praznujemo slovenski kulturni praznik: Če domá jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo … Moja Slovenija / Februar 2009




Zgodba z naslovnice 8. februarja letos je minilo 160 let od smrti velikega slovenskega pesnika, ki nas je s svojo poezijo postavil ob bok velikim narodom tedanje Evrope, Franceta Prešerna. Na fotografiji je Prešernov spomenik v Ljubljani, ki je bil odkrit jeseni 1905 in je delo arhitekta Maksa Fabianija in kiparja Ivana Zajca. Spomenik prikazuje Prešerna in nad njim muzo pesništva.

2 5 8 11 12

Moja

15 16 17 18 19 20 21 22 24 26 28 30 31 32 34 36 38 40 42 45 46 48 49 50 51

NAGRADILI SMO VAŠE VOŠČILNICE DOGODKI V JANUARJU NA KRATKO INTERVJU: Dr. Boris Jesih ZABELEŽILI SMO TEMA MESECA: Vračanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo SLOVENCI V ITALIJI SLOVENCI NA KOROŠKEM SLOVENCI NA MADŽARSKEM IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM RAFAELOVA DRUŽBA ID SLOVENIJA V SVETU SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES NAŠI ROJAKI PO SVETU PISALI STE NAM KOLEDAR PRIREDITEV POGOVOR Z ROJAKINJO: Tanya Pliberšek VELIKI SLOVENCI ZA POUK SLOVENŠČINE KNJIŽNA POLICA S KNJIGO V SVET MLADI MLADIM PESEM NAS ZDRUŽUJE ZA SLOVENSKO MIZO SLOVENSKE DOMAČIJE FOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANI: Lect IN MEMORIUM POVZETEK V ANGLEŠČINI POVZETEK V ŠPANŠČINI ŠPORT: Dve pravi punci KRIŽANKA

Slovenija

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine Izdajatelj: Otroci d.o.o. Uredništvo: Brnčičeva 13, 1000 Ljubljana, Slovenija, Tel. +386 1 5682550, Faks +386 1 5653417, urednistvo@mojaslovenija.net Spletna stran: www.MojaSlovenija.net, Odgovorna urednica: Karolina Vrtačnik, Izvršna urednica: Erika Marolt, Svet revije: Tadej Bojnec, dr. Janez Dular, Rudi Merljak (predsednik Sveta revije), Aleš Selan, Mihela Zaveljcina, Natalija Toplak, Verena Koršič Zorn, Lektorica: Barbara Cerkvenik, Oblikovanje in prelom: Atree, d.o.o., Tisk: Tiskarna Pleško d.o.o., Naklada: 3.200 izvodov, Fotografija na naslovnici: Janez Dolinar V rubrikah Uvodnik, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba, Svetovni slovenski kongres, Združenje Slovenska izseljenska matica, Pisali ste nam stališče avtorja oziroma organizacije ne izraža nujno tudi mnenja uredništva ali Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačna in jo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačno dosegljiva na izseljeniških in zamejskih organizacijah po svetu. Posamični naročniki plačajo stroške pošiljanja. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 1006. ISSN 1854-4061

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

INTERVJU:

Dr. Boris Jesih »Bolj kot to, da so Slovenci, je bilo nekdaj pomembno to, ali so »naši« ali »njihovi«. Prenehati moramo graditi povezovanje na ideoloških izhodiščih in tudi to izkoriščati za pridobivanje točk v domači politiki. Za nas so vsi naši! In kot taki morajo postati vez Slovenije z državami, v katerih živijo,« je med drugim v intervjuju poudaril dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Več na straneh od 8 do 10. TEMA MESECA:

Vračanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo Slovensko zdomstvo je bilo že od srede 60. let najštevilčnejše v Nemčiji, zaradi kulturne in geografske bližine med obema državama, liberalne migracijske politike ter mnogih družbeno-zgodovinskih dejavnikov, kot sta agrarna prenaseljenost Slovenije in intenziven razvoj nemške povojne industrije. Zato ni presenetljivo, da je v času sodobne slovenske zgodovine (1990–2006) obseg vračanja zdomcev iz Nemčije najbolj opazen. Več si lahko preberete na straneh od 12 do 14. POGOVOR Z ROJAKINJO:

Tanya Pliberšek Na uradnih straneh avstralskega parlamenta (Australian Federal Government Ministers – House of Representatives) med spiskom ministrov najdemo tudi ime mlade potomke Slovencev iz Sydneyja – Tanyo Pliberšek. Univerzitetno izobražena Pliberškova, poslanka ALP, laburistične – delavske stranke, članica avstralskega parlamenta za okrožje Sydney, je ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk. Več na straneh 28 in 29. ZABELEŽILI SMO:

Nova znanja in veščine za ohranjanje slovenstva V Laškem in v Ljubljani je od 18. do 28. januarja 2009 potekal seminar za učiteljice in učitelje, ki poučujejo slovenščino in druge predmete v slovenščini v Južni Ameriki in Avstraliji. Tokratnega seminarja se udeležilo 19 seminaristov (17 iz Argentine in po eden iz Brazilije in Avstralije). Seminar je financiral Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Ministrstvo za šolstvo in šport. Strokovni program seminarja in organizacija izpeljave v Laškem ter Ljubljani pa je bila zaupana Zavodu RS za šolstvo. Več na strani 11.


DOGODKI V JANUARJU NA KRATKO

Pregled dogodkov v januarju Milijonska praznična sporočila – V Sloveniji smo med božičnimi in novoletnimi prazniki prek mobilnih telefonov poslali 18 milijonov sporočil. Januar nam je podelil obilo snežne romantike – Prava bela zima nam prinaša vedno obilico kidanja, poledic, do kosti segajoč mraz, a največ veselja otrokom in smučarjem. Naša polja, mesta in smučišča so bila pobeljena, padajoče snežinke pa so nam prinašala pravljično razpoloženje. Nič več delovne knjižice – S 1. januarjem 2009 RS opušča delovno knjižico kot obvezni dokument delavca. Po 1. januarju 2009 upravne enote ne bodo več izdajale delovnih knjižic, prav tako se ne bodo več vpisovali podatki vanje. Delavci na cesto – Leto 2009 bo tudi za tisoče slovenskih delavcev usodno. Strah pred gospodarsko krizo je pošteno zarezal tudi v slovensko družbo. Nekatera podjetja že odpuščajo, druga odpuščanje napovedujejo. V Sloveniji naj bi bilo po napovedih zavoda za zaposlovanje konec leta med 78.000 in 80.000 prijavljenih brezposelnih. Reševanje gospodarske krize - Državni zbor je v okviru boja proti gospodarski krizi na izredni seji sprejel zakon o delnem subvencioniranju polnega delovnega časa in novelo zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, ki dovoljuje znižanje davčne osnove. Podjetja bodo skrajševala delovni čas – Podjetje, ki bo delovni čas skrajšalo z veljavnih 40 na 36 ur tedensko, bo upravičeno do subvencije v višini 60 evrov na delavca mesečno, še dodatnih 60 evrov na delavca mesečno pa bo preje-

lo v primeru, da bo z reprezentativnimi sindikati sklenilo dogovor o zagotavljanju dela 32 ur na teden.

potrebno dogovoriti po uradni poti. Pred tem pa je potrebno dobro pripraviti njegovo vsebino.

Povečane trošarine – Vlada je sprejela izhodišča za pripravo rebalansa letošnjega proračuna, po katerem bo primanjkljaj znašal 2,7 odstotka BDP. Vlada se je odločila vztrajati pri politiki trošarin za naftne derivate, ki jo je oblikovala decembra lani, ter povečati trošarine na tobak in alkohol. Na seji vlade je bil tudi sprejet sklep, s katerim nadzornikom v družbah v državni lasti in javnih zavodih priporoča, naj sejnine znižajo za polovico in naj se v času trajanja

Natančno število izbrisanih – Državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve Goran Klemenčič je pojasnil, da je bilo v Sloveniji 25.671 ljudi, ki jim je 26. februarja 1992 prenehala pravica do stalnega bivališča. Ob tem je Klemenčič povedal, da je med omenjenimi 25.671 izbrisanimi živih še 24.369 ljudi. 17.056 jih ima v Sloveniji še vedno status tujcev. Po podatkih, ki jih je navedel državni sekretar na MNZ, je med vsemi živimi ljudmi, ki jim je po uveljavitvi 81. člena zakona o tujcih prenehala prijava stalnega bivališča, 7.313 takšnih, ki so slovensko državljanstvo prejeli po 26. februarju 1992, 3.630 takšnih, ki so državljani drugih naslednic nekdanjega SFRJ z dovoljenjem za bivanje v Sloveniji, in 13.426 takšnih, ki jim je leta 1992 prenehala prijava stalnega bivališča in na dan 24. januar 2009 niso imeli urejenega statusa.

Plinski spor odmeval tudi v Sloveniji - V Evropi in tudi Sloveniji je januarja močno odmeval plinski spor med Ukrajino in Rusijo. Zaradi spora je bilo veliko evropskih držav prikrajšanih za evropski plin, zato so morale iskati alternativne rešitve. Geoplin, ki v Sloveniji dobavi 95 odstotkov vsega plina, je tako začel črpati zaloge, shranjene v Avstriji. Slovenija vztraja na svoji stališčih - .”Slovensko stališče je, da, v kolikor se okoliščine, ki so botrovale zadržkom pri nadaljevanju pogajanj Hrvaške z EU, ne bodo spremenile, ne bo tudi spremembe našega stališča,”je dejal premier Borut Pahor. Poudarja, da bo Slovenija vztrajala pri blokadi hrvaških pogajanj z EU-jem, če ne bo prišlo do pomembnega premika. Pahor je sicer želel priti v stik s hrvaškim kolegom Ivom Sanaderjem preko telefonskega pogovora, vendar do tega ni prišlo. Ivo Sanader je poročevalcu EP Hannesu Swobodi pojasnil, da je pripravljen na pogovor s Pahorjem, a se je o srečanju

Predstavljene prioritete Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Minister brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš je konec januarja na novinarski konferenci v Ljubljani predstavil prioritete Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v letošnjem letu. Med drugim je poudaril pripravo spremembe in dopolnitev zakona o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Omenil je tudi, da Urad čaka nekaj več dela v obdobju med majem in novembrom letos, ko bo Slovenija predsedovala Odboru ministrov Sveta Evrope. Ena od tem, ki bo zelo poudarjena, bodo človekove pravice in v okviru tega tudi pravice manjšin. Po predstavitvi je dr. Žekš odgovarjal na zastavljena vprašanja. Na vprašanje, ki so mu ga postavili v zvezi z nerešeno topografijo na avstrijskem Koroškem je odgovoril, da je to vprašanje pomemb-

Moja Slovenija / Februar 2009




DOGODKI V JANUARJU NA KRATKO no, »ni pa življenjskega pomena«. Po njegovih besedah se tudi v tem primeru kaže tip težav, ki jih ima Slovenija s sosedi. »Obstajajo mednarodne pogodbe in meddržavni sporazumi, vendar se to, kar predvidevajo, ne izvaja. Podobno je z Italijo in Madžarsko. Slovenija lahko na vseh nivojih in stikih izraža obžalovanje in opozarja, da te stvari otežujejo dobro sodelovanje.« Druga možnost pa je tudi internacionalizacija teh problemov. »Sosednje države so sicer velike, a vseeno občutljive na mednarodni vpliv«, je še dejal. Letos mednarodno leto astronomije, tudi v Sloveniji – Letos mineva 400 let od prvih Galilejevih astronomskih opazovanj s teleskopom. Ob tem jubileju bodo v številnih državah po svetu, tudi v Sloveniji, obeleževali mednarodno leto astronomije. Slovenska otvoritev mednarodnega leta astronomije je bila v torek, 27. januarja, v Grand hotelu Union v Ljubljani, pokrovitelj leta astronomije v Sloveniji pa je predsednik države Danilo Türk. Bo 2009 tudi Slomškovo leto? – Odbor Državnega zbora za kulturo, šolstvo, šport in mladino je soglasno sklenil, da vladi predlaga razglasitev leta 2009 za Slomškovo leto ter da ga obeleži z državno proslavo. Na spletu e-Zdravstvo in e-Zdravje – Sistem Ministrstva za zdravje RS je namenjen vsem državljanom v Sloveniji in vsem tujim državljanom, ki bodo potrebovali storitve sistema. Z raznimi zdravstvenimi nasveti pa je lahko koristen tudi vsem Slovencem, ki ne živijo v Sloveniji. Seveda tistim, ki so računalniško oziroma internetno usposobljeni. Več zanimivih informacij na spletu: http://www.ezdravje. com/si/ ali na: http://www.ezdravstvo.si/. Starostna doba za upokojitev žensk je letos višja – Ženske bodo letos delale dlje. Z novim letom bodo namreč morale biti



Moja Slovenija / Februar 2009

za upokojitev štiri mesece starejše, kot bi bile lani, torej bodo stare najmanj 56 let in štiri mesece. Potrebna pokojninska doba pa se zvišuje za tri mesece. Slovensko premoženje v Srbiji ne bo sporno – Srbski zunanji minister Vuk Jeremić je v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo (STA) izrazil prepričanje, da se bo vprašanje premoženja slovenskih in drugih podjetij v Srbiji rešilo, po potrebi tudi v okviru nasledstva, ne da bi bil pri tem kdorkoli oškodovan. Bo pri Petrinjah zrasla ena največjih sončnih elektrarn v Evropi? – Če bo šlo vse po načrtih investitorjev (nemškega podjetja City Solar in njihovih slovenskih sodelavcev iz podjetja Paninvest) in hrpeljsko-kozinske občine, bo čez dve leti pri Petrinjah in Ocizli zrasla ena največjih sončnih elektrarn v Evropi. S površino 73 hektarjev naj bi proizvajala dovolj elektrike za 13.000 gospodinjstev. Slovenski avto leta – Žirija, ki jo sestavljajo slovenski mediji s področja avtomobilizma, je za slovenski avto leta 2008 izbrala Volkswagnov golf VI. Naprodaj spominski kovanec ob 10. obletnici EMU – V poslovalnicah Deželne banke Slovenije so od 5. januarja naprodaj spominski kovanci za dva evra, ki jih je Slovenija, tako kot ostalih 14 držav evrskega območja, izdala ob 10. obletnici Evropske monetarne unije (EMU). Motiv je enoten, razlikuje se le v napisu države izdajateljice. Joe Valenčič, ameriški Slovenec, znova v Sloveniji – Joe Valenčič zadnje čase več časa preživi v Sloveniji kot v domačem Clevelandu. V dvorani Slovenske kinoteke je bilo 14. januarja letos ponovno srečanje s slovenskim rojakom. Tokrat je predstavil tri programe. Za začetek je pokazal svoj

dolgometražni prvenec o slovenski emigraciji v Združenih državah z naslovom Mnogo glasov, eno srce (premierno je bil predvajan prav na minulem, 2. festivalu slovenskega filma). Sledilo je predavanje Srebrni Slovenci II, in sicer o slovenskih zvezdah in filmskih delavcih v Hollywoodu, podprto z videoposnetki in fotografijami ter najnovejšimi odkritji. Za konec je bila na sporedu še slovenska premiera filma Bil sem komunist v službi FBI. Big River Man nagrajen – Film,ki osvetljuje predvsem spopadanje ultramaratonskega plavalca Martina Strela s tokovi Amazonke, hkrati pa ima tudi močan okoljevarstveni poudarek, je z nagrado za kinematografijo v kategoriji svetovnih dokumentarcev zapustil filmski festival Sundance. Film Big River Man, ki ga je posnel režiser John Maringouin, je tako dobitnik ene od 30 nagrad, podeljenih na festivalu neodvisnega filma, ki vsako leto poteka v Park Cityju. Odslej možen študij fotografije na visoki šoli – Z letošnjim letom se začenjajo vpisi prve generacije izrednih študentov v visokošolski študijski program fotografija v sklopu Visoke šole za storitve v Ljubljani (VIST). Za študij prvega programa fotografije v Sloveniji, ki se bo začel marca, vlada po navedbah VIST veliko zanimanje. Združenje galerije in muzeja – Iz želje po modernizaciji javnega sektorja v kulturi je v Ljubljani s spojitvijo Mestnega muzeja in Mestne galerije nastal nov javni zavod Muzej in galeriji mesta Ljubljane. Izšla knjiga Slovensko gledališče v Argentini – Kot 84. številka Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja je izšla knjiga Slovensko gledališče v Argentini. Je plod sodelovanja med Gledališkim muzejem, tržaško založbo Mladika in tržaško knjižnico Dušana Černeta.


Nova zgoščenka Alfija Nipiča ob 45. obletnici kariere – Pevca Alfija Nipiča žalosti, da je slovenska glasba v Sloveniji deležna tako malo pozornosti, pri Slovencih v tujini je veliko bolj poslušana in priljubljena. Alfi je ob 45. obletnici kariere izdal novo zgoščenko.

Foto: arhiv SIM

DOGODKI V JANUARJU NA KRATKO

Boris Pahor predlagan za Nobelovo nagrado – Univerza v Ljubljani je na pobudo Filozofske fakultete tržaškega pisatelja Borisa Pahorja nominirala za najvišje priznanje literarnega sveta, Nobelovo nagrado. Kandidate za nominacije lahko predlagajo člani Švedske akademije, univerzitetni profesorji literature in jezikoslovja, dozdajšnji Nobelovi nagrajenci za literaturo in predsedniki organizacij pisateljev, ki so v svojih državah reprezentativne na področju literarnega ustvarjanja. Vpogled v kulturno dediščino Istre – Pokrajinski muzej Koper je odprl najnovejši del stalne arheološke razstave z naslovom »V znamenju križa. Pozna antika in zgodnji srednji vek v severozahodni Istri«. Razstava predstavlja že tretji del stalne arheološke postavitve in tako poleg dveh stalnih razstav iz prejšnjih let na temo prazgodovine in rimske dobe ponuja na ogled temeljitejši vpogled v kulturno dediščino Istre. Slovenka leta je Neža Maurer – Revija Jana je že enaindvajsetič izbrala žensko med ženskami, ki s svojo ustvarjalnostjo in pogumom bogati slovensko družbo. Naziv Slovenka leta je prejela 78-letna pesnica, pisateljica, novinarka, urednica in pedagoginja Neža Maurer. Pesnica, ki si življenja brez ljubezni preprosto ne more predstavljati, je tik pred izidom nove zbirke ljubezenskih pesmi. KAM Razširjen pregled dogodkov na spletni strani www.mojaslovenija.net.

Fotografska razstava Oskarja Moleka na ogled v Idriji Oskar Molek, argentinski fotograf slovenskega rodu ter tudi kulturni menedžer, skrbnik in raziskovalec fotografije, je na ogled postavil razstavo fotografij, ki jih je združil pod naslovom Andske sledi in vtisi. Z njimi se je lansko leto predstavil tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani. Odprtje razstave se je odvilo 15. januarja v razstavišču Nikolaja Pirnata, ki se nahaja na gradu Gewerkenegg v Idriji. Razstavljene fotografije so spomini na potovanje po andskem svetu severne Argentine, Bolivije in Peruja. Človeški liki in obrazi se izgubijo v tej izkušnji ter se zlijejo s to odmaknjeno geografijo. Njihovi pogledi, roke, oblačila, izdelki izhajajo iz starodavne kulture, ki z ročnim delom časti zemljo. Kljub temu pa je ta identiteta tudi močno povezana z razvojem življenja v mestih: s trgovino, kjer izmenjava in komunikacija dobivata novo dinamiko in bogatita njeno svojstveno bit. Oskar Molek je imel vrsto samostojnih razstav v Južni Ameriki, sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih predstavitvah. Je eden najpomembnejših potomcev predvojnih primorskih migrantov in nekdanji štipendist SIM. Molek v izseljenstvu nadaljuje tradicijo slovenskega jezika; njegova žena Amalija Perez Molek se je namreč naučila slovenskega jezika, hčerka pa je bila eno leto na študiju v Sloveniji. Avtor fotografske razstave je za priložnost otvoritve prispel iz Argentine, v Sloveniji pa se je mudil do naslednje otvoritve razstave njegovih del, ki je potekala 4. februarja v rotundi Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici. Uredništvo

Moja Slovenija / Februar 2009




Dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, velja za zelo dobrega poznavalca manjšinske problematike, posebej med Slovenci na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Po diplomi iz politologije na FSPN v Ljubljani (sedaj Fakulteta za družbene vede – FDV) se je leta 1980 zaposlil na Inštitutu za narodnostna vprašanja (INV), kjer je višji znanstveni sodelavec ter član upravnega odbora. Leta 1992 je magistriral na FDV-ju z nalogo Avstrijske politične stranke in manjšinsko vprašanje, 2003. pa prav tam doktoriral z disertacijo Politična participacija narodnih manjšin: primer koroških Slovencev. Na mesto državnega sekretarja, kjer pri delu pomaga ministru, pristojnemu za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjanu Žekšu, je bil imenovan 22. novembra 2008. Gospod Boris Jesih, najprej čestitke k imenovanju za državnega sekretarja na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pred vami so štiri leta novega mandata, v katerem boste tesno sodelovali z ministrom dr. Boštjanom Žekšem. Lahko na kratko predstavite glavne smernice delovanja oziroma katerim problemom se boste najprej posvetili? Prednostne naloge na področju odnosov s Slovenci v zamejstvu in po svetu vidimo v evalvaciji strategije odnosa RS do Slovencev v zamejstvu in po svetu. V njeno

»Etnična pripadnost oziroma etnična različnost obmejnih območij mora postati vrednota, ki mora dobiti prednost v programih sodelovanja sosednjih držav.«

»Za nas so vsi naši!« 

Moja Slovenija / Februar 2009

izvajanje je treba vključiti vse ključne dejavnike v Sloveniji in po svetu. V okviru tega moramo izoblikovati nove pristope v sodelovanju z narodnimi manjšinami sosednjih držav, z oblikovanjem modelov, ki vključujejo sodelovanje in povezovanje različnih subjektov v obmejnem prostoru ob upoštevanju specifične kulturne, jezikovne in etnične raznolikosti. Pri tem je važno posebno pozornost nameniti tistim


INTERVJU: Dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu vsebinam, ki so neposredno povezane z izboljšanjem položaja narodnih manjšin ter evidentiranjem konkretnih projektov, v katere je najbolj smotrno neposredno vključiti institucije narodnih manjšin. Narodne manjšine je potrebno uveljaviti kot tisti pozitivni faktor, ki predstavlja bistveno spodbudo za mednarodno sodelovanje in se izogibati preživelemu konceptu, ki v manjšini vidi ovire ne pa možnosti za sodelovanje. Samo tako lahko pridemo do ustvarjanja pogojev, da se bo izboljšal položaj vseh prebivalcev na narodnostno mešanih območjih ne glede na njihovo etnično pripadnost, oziroma etnična različnost obmejnih območij mora postati vrednota, ki mora dobiti prednost v programih sodelovanja sosednjih držav. Rodili ste se v Mariboru, šolanje nadaljevali v Ljubljani, kjer ste na Fakulteti za družbene vede tako magistrirali kot doktorirali. Obakrat ste v svojih nalogah obravnavali manjšinsko vprašanje Slovencev v Avstriji. Vas na zamejstvo veže tudi osebna izkušnja? Glede na to, da sem praktično celotno svojo raziskovalno kariero posvetil proučevanju manjšinskih vprašanj, je to seveda postalo sčasoma že nekoliko več kot le služba, kar pa ne pomeni, da je na račun tega trpela profesionalnost pri delu. Z zadovoljstvom ugotavljam, da so se v vseh teh letih stkale številne vezi, ki so nemalokrat prerasle v iskrena prijateljstva. Vse od leta 1980 ste bili zaposleni na Inštitutu za narodnostna vprašanja, ker ste pridobili naziv višji znanstveni sodelavec in bili predsednik upravnega odbora. Katera so bila vaša glavna področja raziskovanja in proučevanja? Kot raziskovalec sem opravil vrsto samostojnih raziskovalnih nalog s področja položaja slovenske manjšine v Avstriji in vidikov politične participacije narodnih manjšin, tematska področja raziskovanja so tudi pojavi neonacizma in »novih družbenih gibanj« v Avstriji ter položaj manjšin v Sloveniji. V zadnjih letih sem sodeloval pri projektu Medetnični odnosi v slovenskem etničnem prostoru, v okviru katerega sem bil sourednik treh publikacij z enakim naslovom. Bil sem odgovorni nosilec projekta z naslovom Narodne manjšine v

medetničnih odnosih po vstopu Slovenije v EU. Uredil sem tudi vrsto publikacij s področja manjšinske problematike. Veljate za izredno dobrega poznavalca koroško-slovenske in manjšinske problematike. Ste se zato odločili, da sprejmete mesto državnega sekretarja na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu? Priznati moram, da je novo delo zame kot raziskovalca izziv, lahko rečem, da bom lahko ugotovil, koliko je možno uresničiti

»Sam sem optimist, saj nove spremenjene razmere, kot je na primer odprava administrativne meje, omogočajo vrsto stvari, ki še do nedavnega niso bile mogoče. « vrsto stvari, do katerih prihajamo raziskovalci v svojih raziskavah, pa smo prepričani, da politika zanje nima zadostnega posluha. Odgovor na to, ali je to res tako, vam bom lahko dal čez štiri leta. Določila 7. člena Avstrijske državne pogodbe, ki opredeljujejo varstvo slovenske manjšine v Avstriji, se ne izvajajo dosledno. Najbolj pereča vprašanja se še vedno vrtijo okrog dvojezične topografije in priznanja slovenščine kot uradnega jezika. Kje po vašem mnenju tičijo glavni razlogi za neizvajanje? Koroška je posebno vprašanje. Sam sem si dostikrat postavljal vprašanje, zakaj nekatere stvari ne grejo in ne grejo naprej. Čeprav moramo priznati, da se je v zadnjih letih marsikaj spremenilo na bolje, vrsta odprtih vprašanj še vedno ostaja. Razmere so danes take, da rešitev odprtih vprašanj ne bi smela biti vprašljiva. Očitno je, da je nekaterim silam na Koroškem protimanjšinska politika edini politični argument, s katerim upajo na pridobivanje političnih glasov, žal se je to v preteklosti dostikrat izkazalo za uspešno. Bližajoče volitve na Koroškem bodo pokazale, ali je to tudi potem, ko ni več Jörga Haiderja, še vedno tako. Bi se situacija Slovencev na avstrijskem Koroškem in Štajerskem po smrti Jörga

Haiderja lahko spremenila na bolje? Besede novega koroškega deželnega glavarja Gerharda Dörflerja so ponovno negative, saj je napovedal, da bo preprečil postavitev vsake dodatne dvojezične table. Kot rečeno del odgovora na to vprašanje bomo dobili prav kmalu, ali se bo situacija v resnici izboljšala, pa bo jasno v naslednjih letih. Sam sem optimist, saj nove spremenjene razmere, kot je na primer odprava administrativne meje, omogočajo vrsto stvari, ki še do nedavnega niso bile mogoče. Veliko možnost vidim predvsem v vseh oblikah čezmejnega sodelovanja, ki bodo posredno prinesle za pripadnike slovenske manjšine in tudi nemško govoreče večine izboljšanje kakovosti življenja, kar bo slabilo tudi tiste, ki svoj politični uspeh gradijo na protimanjšinski politiki. Slovenski koroški pisatelj Janko Messner je nedavno zavrnil nagrado dežele Koroške za področje kulture – častno nagrado za literaturo v višini 6000 evrov – dokler ne bodo postavljene dvojezične table. Kako ocenjujete tovrstno akcijo? Menim, da si je Janko Messner to nagrado zelo zaslužil, take akcije so seveda način opozarjanja na nerešene probleme, je pa treba paziti, da ne pride pri tem do negativnega učinka. Vedeti moramo, da je Janko Messner dobil nagrado kot koroško-slovenski pisatelj, kar tudi ni nepomembno. Zaradi predvidenih nižanj finančnih sredstev, ki so bila v italijanskem parlamentu nedavno tudi sprejeta, se je v težkem položaju znašla tudi slovenska skupnost v Italiji. Menite, da bi morala država Slovenija pri tovrstnih problemih ravnati drugače? Mislim, da je Slovenija v primeru, ki ga omenjate, ravnala tako, kot je prav, in prepričan sem, da bo rezultat pozitiven. Tudi sam sem v preteklosti bil kritičen do marsikatere poteze slovenske politike in lahko samo rečem, da bomo v tem mandatu v podobnih primerih uporabili vsa sredstva, ki jih imamo na razpolago. Prepričan sem, da bomo pri tem uspešni, saj ne nazadnje te probleme rešujemo s prijateljskimi državami, s katerimi smo oziroma bomo tudi skupaj povezani v okviru EU.

Moja Moja Slovenija Slovenija / December / Februar 2009 2008




“Za nas so vsi naši! In kot taki morajo postati vez Slovenije z državami, v katerih živijo.”

Slovenci v izseljenstvu in po svetu se spopadajo z drugimi težavami kot v zamejstvu. Vsem pa je skupen ljubeč odnos do slovenskega jezika in kulture. Kako ga po vašem mnenju še okrepiti, predvsem med mladimi? Nedvomno sta jezik in kultura najpomembnejša pri ohranjanju identitete slovenskih izseljencev. Zato bomo tem področjem namenili največ pozornosti. Slovensko izseljenstvo se je v preteklosti tako doma kot med izseljenci samimi prevečkrat obravnavalo na zgolj polju politike. Bolj kot to, da so Slovenci, je bilo pomembno to, ali so »naši« ali »njihovi«. Prenehati moramo z njimi graditi povezovanje na ideoloških izhodiščih in tudi to izkoriščati za pridobivanje točk v domači politiki. Za nas so vsi naši! In kot taki morajo postati vez Slovenije z državami, v katerih živijo.Pri odnosu do Slovencev v zdomstvu nameravamo posebno pozornost posvetiti živim stikom s slovenskim jezikom in kulturo, pri generaciji,

10

Moja Slovenija / Februar 2009

ki se vrača, pa pozornost nameniti možnostim aktivne vključitve v slovensko družbo. Tudi gospodarsko sodelovanje je eno izmed področij, ki bi se lahko še bolj okrepilo in razvilo. Po svetu namreč deluje veliko uspešnih Slovencev, ki posedujejo mnoge zanimive izkušnje in znanja. Na kakšen način bi jih bilo mogoče znova povezati s Slovenijo? Temu področju bomo v prihodnje posvetili večjo pozornost kot do sedaj, to je v svojih uvodnih nastopih večkrat po-

»Nedvomno sta jezik in kultura najpomembnejša pri ohranjanju identitete slovenskih izseljencev.« udaril minister akademik Žekš. Sodobne komunikacijske tehnologije nam omogočajo, da se ob dobrem konceptu lahko tega vprašanja zelo hitro lotimo.

Zelo ste aktivni tudi na področjih urednikovanja in pisanja. Vse od leta 1987 ste urednik Koroškega vestnika, od leta 1990 urednik osrednje slovenske revije za manjšinska vprašanja Razprave in gradivo/Treatises and Documents. Leta 2007 je pri založbi Drava izšla tudi vaša knjiga z naslovom Med narodom in politiko: politična participacija koroških Slovencev. Ali na tem področju pripravljate tudi kaj novega, izid nove knjige? Prav te dni so mi iz založbe sporočili, da bo moja knjiga v letošnjem letu izšla tudi v nemškem prevodu, temu bo treba posvetiti nekaj časa, nekaj besedil je v tisku oziroma pripravljenih za izid. Knjiga, ki sem jo nameraval zaključiti še letos, bo verjetno zaradi novih obveznosti končana malo pozneje. Ker seveda ostajam še naprej tudi raziskovalec, bom temu področju še vedno posvečal zadostno mero pozornosti. EM Foto: Janez Dolinar


ZABELEŽILI SMO

Nova znanja in veščine za ohranjanje slovenstva V Laškem in Ljubljani je od 18. do 28. januarja 2009 potekal seminar za učiteljice in učitelje, ki poučujejo slovenščino in druge predmete v slovenščini v Južni Ameriki in Avstraliji. Na seminarju je nova znanja in veščine pridobivalo 19 udeležencev (17 iz Argentine in po eden iz Brazilije in Avstralije). Seminar sta financirala Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Ministrstvo za šolstvo in šport RS. Strokovni program seminarja je pripravil in vodil Zavod RS za šolstvo.

VTISI UDELEŽENCEV

Seminar se je končal s prisrčnimi stiski rok in darili. Vtise o strokovni vsebini in izpeljavi seminarja so udeleženci in udeleženke izrazili na zaključni prireditvi, ki je potekala 28. januarja v konferenčni dvorani City hotela v Ljubljani. S pesmijo, igro, deklamacijo in projekcijo fotografij so seminar predstavili večdimenzionalno. Povedali so nam, da so se veliko naučili, dobili nove ideje in tako tudi dodatno notranjo motivacijo za svoje delovanje s ciljem ohranjanja slovenščine in slovenske kulture daleč od Slovenije. Predstavili so tudi glasilo, ki so ga naredili na seminarju in ga poimenovali Odmevi. Prav vsi so izražali zadovoljstvo nad strokovnostjo vseh predavateljev, ki so svoje teoretično znanje znali spretno podajati in pri tem tudi udeležence aktivno vpletali v različne aktivnosti. Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj ... Na koncu so se tako organizatorjem kot financerjem toplo zahvalili ter zapeli pesem Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija! Ustvarili so močno čustveno vzdušje, ki se je dotaknilo vseh prisotnih, med katerimi sta bila tudi državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih ter državna

sekretarka na Ministrstvu za šolstvo in šport RS Alenka Kovšca. Slednja se je prisotnim zahvalila, da prenašajo slovenski jezik in kulturo naprej, na nove rodove. »Živite daleč, a danes smo si zelo blizu. Hvala, da ste prišli, in upam, da ohranite stik z nami,« je še dodala. Državni sekretar Jesih je med drugim poudaril, da so si letos na Uradu zadali prednostno nalogo, in sicer širjenje in ohranjanje slovenskega jezika. »Preživeli bomo z jezikom in kulturo, vse ostalo je sekundarnega pomena. Srčno upam, da se boste še vrnili in da bo znanje, ki ste ga pridobili, našlo uspešno pot med vaše učence,« je zaključil. Seminar se je končal s prisrčnimi stiski rok in darili. Neformalno druženje pa se je nadaljevalo v avli hotela ob prigrizku in prijetnem klepetu. Glede na to, da so vsi udeleženci pripadniki druge in tretje generacije, en udeleženec pa celo četrte – njegovi prastarši so se priselili v Argentino leta 1879, lahko občudujemo njihovo prizadevanje, da bi ohranili slovenščino in slovensko kulturo. Zaželimo jim uspeha na tej poti. Dragica Motik, ZRSŠ, voditeljica strokovnega programa seminarja

»Moja aktivnost v pedagoških delavnicah na seminarju me je prepričala, da se tudi moji učenci lahko več naučijo, če so pri pouku dejavni. Vedno sem se vživljala v svoje učence in njihove težave. Hospitacija pri učnih urah je bila moje »zrcalo«, razmišljala sem o sebi, kaj delam dobro, kaj naj bi spremenila in posodobila. Učila sem se z lastno aktivnostjo. Spoznala sem, da se otroci več naučijo z motivacijsko igro kot s pustim poučevanjem teorije. Spoznala sem vlogo didaktične igre kot sredstva za motivacijo otrok za učenje. Zdaj vem, da bom lažje poučevala slovnico, ker bom vključila igro. Veliko mi pomeni, da sem spoznala slovenske legende in veliko leposlovnih knjig za otroke. Tudi sama bom sedaj ustvarjala pravljice in jih z lutko in dramatizacijo približala otrokom ter jih hkrati spodbujala k branju slovenskega leposlovja. Te bom priredila starosti in stopnji znanja svojih učencev. Ugotovila sem, da lahko tudi sama izdelam preprosto lutko, ki mi pomaga pri animaciji učencev za različne stvari, tudi branje pravljic, igro, dramatizacijo in podobno. Pri tem mi bodo v veliko pomoč učbeniki in številno drugo didaktično gradivo, ki smo ga dobili. Zdaj vem, da obstaja spletna stran Stičišče (http://www. zrss.si/slovenscina), na kateri bom lahko dobila veliko gradiva za pouk.«

www

Več informacij o učenju slovenščine lahko pridobite na spletni strani stičišča: http://www.zrss. si/slovenscina/

Moja Slovenija / Februar 2009

11


TEMA MESECA

Vračanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo

Foto: arhiv SSK

Zdomec, zdomstvo in vračanje zdomcev so izrazi, ki se nam pogosto zdijo del preteklosti, kljub temu da je zdomstvo najpogostejša oblika migracij v Evropski uniji.

Vračanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo nosi tudi naslov diplomske naloge, katere izsledki so bili predstavljeni na Svetovnem slovenskem kongresu v Ljubljani. Slovensko zdomstvo je bilo že od srede 60. let najštevilčnejše v Nemčiji, zaradi kulturne in geografske bližine med obema državama, liberalne migracijske politike ter mnogih družbeno-zgodovinskih dejavnikov, kot sta agrarna prenaseljenost Slovenije in intenziven razvoj nemške povojne industrije. Zato ni presenetljivo, da je v času sodobne slovenske zgodovine (1990–2006) obseg vračanja zdomcev iz Nemčije najbolj opazen. Z zdomci prihajajo v izvorne regije njihova dragocena znanja, izkušnje, kapital, formalne in neformalne migracijske mreže, s katerimi pomembno vplivajo na družbeni, gospodarski in kulturni razvoj izvornih regij. Glede na obseg vračanja zdomcev iz Nemčije v Slovenijo izstopajo: Podravska, Savinjska in Osrednjeslovenska statistična regija. Podravska statistična regija Podravska statistična regija je skupaj s Prekmursko sta-

12

Moja Slovenija / Februar Januar 2009 2009

tistično regijo predstavljala tradicionalna območja odhajanja v zdomstvo, vendar slednja zaradi slabše strukturalne razvitosti regije doživlja manj intenziven tok vračanja zdomcev. Vrnjeni zdomci v Podravski statistični regiji ustanavljajo majhna in srednje velika družinska podjetja in so pomemben regionalni gospodarski motor, saj v regiji zaposlujejo med 500 in 1000 delavcev. Opazna je razlika med podjetji, ustanovljenimi v ruralnih in urbanih središčih. Podjetja v ruralnih območjih so usmerjena v proizvodnjo najrazličnejših izdelkov (lesarstvo, svečarstvo, čevljarstvo, izdelava oken), medtem ko so podjetja zdomcev v urbanih območjih storitvena (hoteli, gostinski lokali, turistične agencije, fitnes centri). Savinjska in Osrednjeslovenska statistična regija Opisani gospodarski vpliv je v manjšem obsegu opazen tudi v Osrednjeslovenski in Savinjski statistični regiji, ven-

dar v teh regijah aktivnost vrnjenih zdomcev presega meje samih regij. Izpostavimo samo delovanje Bavarsko-slovenskega društva iz Kamnika, Društva in založbe Ajda iz Vrzdenca, Hotela Krona iz Domžal in Alpe Adria Agentur iz Prekorij. Bavarskoslovensko društvo se osredotoča na kulturno povezovanje med Bavarsko in Slovenijo. Rezultat tega sodelovanja so mnoga partnerska mesta, na primer Kamnik-Andechs, Ptuj-Burghausen, Murska Sobota-Ingolstadt, ter pomoč pri ustanoviti Kozjanskega regijskega parka. Na območje Kozjanskega regijskega parka investira tudi zdomsko podjetje Hotel Krona, ki v Pišecah gradi apartmaje. Motoristična srečanja, ki so se v Sloveniji zelo razmahnila, so predvsem po zaslugi podjetja Alpe Adria Agentur, ki je organiziralo prvi motoristični portal v Sloveniji, še ena možnost preživljanja prostega časa. Novo dimenzijo delovanja v prostoru razvija tudi društvo in založba

Ajda, saj temelji na širjenju biodinamične metode pridelave hrane. Ustanoviteljica je s prodorno in za slovenski prostor novo idejo uspela tako rekoč po celi Sloveniji, saj ima društvo čez 400 članov po vsej državi. Zdomstvo je realnost in perspektiva Vrnjeni zdomci iz Nemčije vplivajo na razvoj izvornih regij; kako, pa je seveda odvisno od izobrazbene in starostne strukture zdomcev, regionalnih in nacionalnih pogojev, nezanemarljive pa tudi niso povezave z Nemčijo. Raziskava je pokazala, da bo vračanje zdomcev še naslednje desetletje opazen družbeni proces, vendar problem še vedno ostaja neaktiven odnos države do tega vprašanja. Zdomci si nikakor ne želijo biti večvredni od ostalih državljanov, ampak pričakujejo pozitivno in organizirano podporo pri vračanju v domovino. Barbara Medved Cvikl


TEMA MESECA

Razmislek o vračanju rojakov v domovino

Foto: arhiv SSK

Ko si doma med svojimi ljudmi, imaš na tisoče misli in načrtov, ko si na tujem med tujimi ljudmi, imaš samo eno misel – kako se čim prej vrniti domov. Tako razmišlja Martin Bibič, ki se je pred desetimi leti skupaj z ženo Silvijo vrnil domov iz Nemčije. Takšna »količinska« opredelitev razlike v stanju duha med našimi ljudmi na tujem in tistimi doma je zelo zgovorna. Na posreden način je s tem povedano to, da naši ljudje šele na tujem z vsem svojim bistvom začutijo Slovenijo, šele tam postanejo Slovenci z dušo in telesom.

Razmišljanje o tej temi je spodbudila Barbara Medved Cvikl, ki je za svojo diplomsko nalogo, ki jo je opravila na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete pri profesorju Jerneju Zupančiču, dobila tudi študentsko Prešernovo nagrado. Šele na tujem od Trubarja naprej odpade sleherno gledanje zviška na Slovenijo, na njeno majhnost in/ali na Slovenceljne, ki je tako razširjeno doma. Tisti, ki tako razmišljajo, se sploh ne zavedajo, da je to pravzaprav vse, kar imamo, in tega se ne zavedajo niti tisti, ki v naših ljudeh na tujem ne vidijo nič drugega kot uporabno vrednost. Razmišljujoč o tem, se človek

kar zgrozi nad prepadom, ki nas ločuje, oziroma nad tem, kako daleč smo si (še vedno) vsaksebi. Če bi razmišljali vsaj približno tako kot Marko Dvoržak, bi se verjetno sčasoma le bolj približali drug drugemu. Dvomim, da smo mi doma zmožni zapisati tako misel, kot jo je zapisal on. Potem ko jasno pove, da je neka geografska enota samo po ljudeh (po njihovem jeziku, kulturi in

navadah) lahko »moja dežela«, moja domovina, nadaljuje takole: »Ljubim vas tako brezpogojno, da sem izgubil vsakršen smisel za objektivnost: kamorkoli pridem, pa naj bo tam (objektivno) še tako lepo, se mi zdi dosti manj lepo kot tam, kjer ste vi, kjer je torej, zato ker ste vi – moja domovina; ljubim vas tako vdano, da sem vse svoje misli, vse svoje besede in vsa svoja dejanja že od trenutka, ko sem se prvič zavedel, da sem človek, posvetil svoji domovini, se pravi vam, ki ste moja domovina.« Pri razmišljanju o naših ljudeh na tujem in o njihovem vračanju domov se srečujemo še z eno težavo v naših glavah, ki izhaja iz dejstva, da je največ naših ljudi, to velja predvsem za ekonomske emigrante – zdomce, odšlo na tuje z našega podeželja, iz vasi. S preselitvijo na tuje je pri njih prišlo do dveh pomembnih socioloških premikov: zamenjali so domače fizično, kulturno in duhovno okolje za tuje, hkrati pa so se preselili tudi iz vasi v mesta. S sociološkega zornega kota sta to dve enako pomembni spremembi v življenju posameznika. Iz tega izhaja pomembno dejstvo, da se naši zdomci, pa tudi izseljenci vsaj v duhu prav tako vroče, kot se vračajo v domovino, vračajo tudi v domači kraj. Pri Martinu Bibiču, ki se je iz Nemčije vrnil v Domžale, od koder izhaja ženin rod, je to prišlo do izraza tako, da je po desetih uspešnih letih v Domžalah začel postavljati stano-

vanjsko-turistični objekt v svojem rodnem kraju Pišecah. Posledice razkoraka Razkorak v medsebojnem razumevanju se manifestira na več, največkrat negativnih načinov. Kot država in kot nacija smo bili vse predolgo razcepljeni glede vprašanja vračanja naših ljudi iz sveta v domovino. Šele v zadnjih letih se je Slovenija kot država jasno in pozitivno opredelila do tega vprašanja, pri čemer vsi vemo, da je od načelne opredelitve do konkretnega izvajanja ponavadi zelo dolga pot, kot da sta to dve med seboj povsem nepovezani ravni. Konkretni primeri to tudi povsem jasno potrjujejo. Ko je Martin Bibič, upravitelj hotela Krona v Domžalah, iskal uporabno dovoljenje, je naletel na številne ovire. Še večje težave so imeli tisti povratniki, ki so na osnovi sporazuma med Nemčijo in Slovenijo najeli tako imenovani eksistenčni kredit, ki se je zanje po njim nerazumljivih izračunih spremenil v pravi mlinski kamen okoli vratu. Kot ugotavlja Matjaž Mulej, je bila cilj izvajanja sporazuma reintegracija vrnjenih zdomcev povratnikov iz Nemčije, vendar so bili učinki pogosto ravno nasprotni. O tem lahko veliko povesta lastnik španske restavracije v Mariboru in lastnik picerije na Ptuju. 24 milijonov tolarjev je po štirih in več letih vračanja naraslo na 40 ali celo 50 milijonov tolarjev. Šele Janševa vlada, v njenem imenu Urad Vlade RS za Slovence

Moja Slovenija / Februar 2009

13


TEMA MESECA v zamejstvu in po svetu in Ministrstvo za finance, so uspeli ukrotiti nenasitno banko SIB. Oba sta imela nemalo težav s pridobivanjem uporabnega dovoljenja. Poseben problem v tem sklopu predstavljajo odzivi neposrednega okolja na vračajoče se zdomce in izseljence. Tudi tu se namreč pojavlja veliko ovir in nagajanja. Največkrat gre preprosto za zavist, zato ker so mnogi na tujem bolje zaslužili kot doma, večkrat pa tudi za odkrito nasprotovanje »tujim« elementom v sicer mirnem in zaspanem okolju. Na povsem specifične težave naletijo tisti, ki so v tujini dosegli vrhunske rezultate oziroma uspehe na nekem strokovnem področju. Ko iščejo zaposlitev doma, največkrat naletijo na zaprta vrata, ali bolje, na povsem zaprte kanale kadriranja. V te kanale ne spustijo nikogar, ki bi utegnil zmotiti mir tam že povsem ukoreninjenih strokovnjakov. Tudi zato se našim vrhunskim znanstvenim in raziskovalnim institucijam slabo piše in tudi zato naši znanstveniki in raziskovalci ostajajo na tujem dlje, kot bi sami želeli, največkrat povsem izolirani od ostalih tam živečih Slovencev. Samo ko so že v pokoju, nimajo več težav. Zanimivo je videti, kako velike razlike v odprtosti do teh kadrov ostajajo med Slovenijo in drugimi državami, katerih integrativna sposobnost je bistveno večja, kot je integrativna sposobnost Slovenije. Ko naš človek, strokovnjak z doktoratom, zaprosi za štipendijo ali zaposlitev v tujem podjetju, ga niti ne prosijo, naj pokaže svoj doktorat – verjamejo mu na besedo. »Ljubim vas tako brezpogojno, da sem izgubil vsakršen smisel za objektivnost: kamorkoli pridem, pa naj bo tam (objektivno) še tako lepo, se mi zdi dosti manj lepo kot tam, kjer ste vi, kjer je torej, zato ker ste vi – moja domovina; ljubim vas tako vdano, da sem vse svoje misli, vse svoje besede in vsa svoja dejanja že od trenutka, ko sem se prvič zavedel, da sem človek, posvetil svoji domovini, se pravi vam, ki ste moja domovina.« Marko Dvoržak

14

Moja Slovenija / Februar 2009

»Ko si doma med svojimi ljudmi, imaš na tisoče misli in načrtov, ko si na tujem med tujimi ljudmi, imaš samo eno misel – kako se čim prej vrniti domov«. Tako razmišlja Martin Bibič, ki se je pred desetimi leti skupaj z ženo Silvijo vrnil domov iz Nemčije. Pri nas pa mineta dve leti ali več, da nekdo lahko nostrificira v tujini pridobljeno spričevalo ali doktorat. Namesto zaključka Barbara Medved Cvikl je med drugim na predstavitvi diplomske naloge Vračanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo spregovorila tudi o hudem razočaranju povratnikov, potem ko spoznajo, da pripadnost slovenskim koreninam in sentimentalnost do slovenstva ne prineseta ničesar. V domovini so spet le davčna številka, kreditojemalec, stati-

stični podatek ali visoko leteče besede v birokratskih mlinih in govorih politikov. Verjetno je tudi zato Martin Bibič predlagal ustanovitev neprofitnega društva povratnikov iz sveta v Slovenijo, saj vse kaže, da ne bo težko najti skupne platforme za delo društva. V začetni fazi bi povratnikom veliko pomenilo že samo druženje z osebami, ki so šli skozi podobno »šolo življenja«. Kmalu pa se bodo verjetno izkristalizirali določeni problemi, ki jih bo lažje reševati prek društva kot posamezno. Tomaž Štefe


SLOVENCI V ITALIJI

Kako do zakonite vidne dvojezičnosti? Že kmalu po začetku novega koledarskega leta, ki rojakom v Furlaniji - Julijski krajini ne obeta nič dobrega, se je v središče njihove pozornosti vrnilo pomembno vprašanje. To je pravica do dvojezičnih, torej do skupnih italijanskih in slovenskih napisov v uradnih listinah in javnih uradih, na krajevnih tablah, cestnih oznakah in praporih. list, v katerem vsakdo, torej posamezna krajevna oziroma javna uprava, izbere le tisto, kar ji je po godu. Tako je tudi z mestom Gorica in na občinskih cestah za zdaj še ne bo nobene dvojezične table. Občino vodi desnosredinska uprava, ki se izgovarja na to, da je že zagotovila izdajanje dvojezičnih osebnih izkaznic in da je poskrbela za dvojezično pisarno, torej več kot marsikdo drug v obmejnem prostoru.

Odloka o vidni dvojezičnosti, ki ju je podpisal predsednik desnosredinske deželne vlade Furlanije Julijske krajine Renzo Tonda, po mnenju stranke Slovenska skupnost ne spoštujeta “črke in duha zaščitnega zakona”. Z objavo v Uradnem listu sta namreč začela veljati odloka predsednika desnosredinske deželne vlade Furlanije Julijske krajine Renza Tonda o vidni dvojezičnosti. Gre za seznam občin, v katerih živijo italijanski državljani slovenske narodnosti in so se same odločile za izvajanje vidne dvojezičnosti. Prvotni seznam je povsem zakonito pripravil 20-članski paritetni odbor za uresničevanje slovenskega zaščitnega zakona, vendar je pred predsednikovim podpisom v njem prišlo do sprememb. Izpadli sta občini Ronke in tržaška pokrajinska uprava, zato je dva tedna po prvem seznamu predsednik Tondo podpisal še drugega, to je dopolnilnega. Vse kaže pa, da bo moral korak ponoviti in podpisati še kakšnega, saj sta zunaj seznama ostali tudi občini Špeter v Benečiji pa Naborjet - Ovčja vas v Kanalski dolini. Na tako izbi-

ro so namreč vplivali posamezni župani, ki dvojezičnosti niso naklonjeni, podpisnik odloka pa je njihovo politično voljo sprejel, čeprav mu ta pravica ne pripada. V stranki Slovenska skupnost so do tega zelo kritični in napovedujejo tudi morebitno iskanje pravice po pravni poti. Opozarjajo namreč, da po zdaj veljavnih odlokih ostajajo brez vidne dvojezičnosti zaselki in predeli mest, v katerih so Slovenci večinsko prebivalstvo. Odlok ni jedilni list! Ugledna predstavnika te slovenske politične stranke v Furlaniji - Julijski krajini Ivo Jevnikar iz Trsta in Damjan Pavlin iz Gorice, oba sta tudi člana paritetnega odbora, sta pisno opozorila, da veljavna odloka ne spoštujeta, navajam, črke in duha zaščitnega zakona. Dodajata še, da odloka ni mogoče razumeti kot jedilni

265 tabel na območju Gorice Kljub temu pa na območju Gorice le stojijo dvojezične in celo trijezične krajevne table. Postavljati jih je začela pokrajinska uprava, ki pa je v rokah levosredinskega političnega tabora. Skupaj bo to 265 tabel v italijanskem in slovenskem jeziku, v italijanskem in furlanskem in ponekod celo v vseh treh, v skupni vrednosti sto milijonov evrov. Ta denar je uprava dobila na osnovi italijanskega zakona o zaščiti jezikovnih manjšin v državi iz leta 1999. Omenjene table pa stojijo le na začetku in koncu pokrajinskih cest, tistih torej, za katere skrbi uprava predsednika Gerghette! Le ideološke zastavice? Podobno se je odločila tudi pokrajinska uprava v Trstu. Na rednem zasedanju sredi januarja je levosredinska vladna naveza izglasovala resolucijo, s katero zahteva postavitev javnih in krajevnih napisov v italijanskem in slovenskem jeziku na vseh tržaških pokrajinskih cestah. Zakonita pravica Slovencev do vidne dvojezičnosti pa znova moti politično desnico v občini Milje, prvi koprski sosedi na italijanski strani. Tam postavitev javnih italijansko-slovenskih napisov pogojuje s številom krajanov slovenske narodnosti. Prepričana je, da bi bili le ideološke zastavice, po katerih pa v tej obmejni občini ni nobene potrebe. Mirjam Muženič, RTV Slovenija

Moja Slovenija / Februar 2009

15


SLOVENCI NA KOROŠKEM

Tischlerjeva nagrada duhovniku Poldeju Zundru

Foto: Vincenc Gotthardt

V Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma v Celovcu je bila 23. januarja podeljena Tischlerjeva nagrada. Nagrado, ki je bila letos že trideseta po vrsti in jo podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev, je prejel duhovnik in kulturnik Poldej Zunder.

Omenjeno nagrado, poimenovano po ustanovitelju Narodnega sveta koroških Slovencev in prvemu ravnatelju Slovenske gimnazije dr. Jošku Tischlerju, prejmejo kulturni in politični delavci za vrhunske prispevke na področju umetnosti, zna-

nosti, kulture in politike, ki predstavljajo pomemben prispevek v zakladnici slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Letošnji Tischlerjev nagrajenec Poldej Zunder je nagrado prejel za ves svoj dušnopastirski trud v treh farah, za vsestransko kulturno delovanje, obsežno delo z mladino in oživitev rebrške Komende v Mladinski center. Slavnostni nagovor na podelitvi nagrade, ki je bila tudi v znamenju tridesete obletnice smrti dr. Joška Tischlerja, je imel Stanko Wakounig. Slovesnost – na njej so predstavili tudi Zbornik o Tischlerjevem simpoziju, ki se je odvijal januarja lani (2008) v Domu v Tinjah – so požlahtnili cerkveni pevski zbor iz Železne Kaple in Moški pevski zbor »Valentin Polanšek« z Obirskega. V Kokju v dobrolski fari pred 67 leti rojeni Poldej Zunder je po maturi na gimnaziji v Plešivcu študiral teologijo v celovškem

semenišču in bil leta 1967 posvečen v duhovnika. Po kaplanovanju v Kotmari vasi je bil do leta 1970 prefekt v Mohorjevi in dušni pastir za celovške Slovence. Od leta 1970 je bil kaplan v Železni Kapli, kjer je postal leta 1984 župnik in je tam že skoraj 40 let. Leta 1978 je prevzel tudi rebrško faro, kjer se je kmalu lotil oživitve rebrške Komende, ki jo je spremenil v Mladinski center. Od leta 1995 in 1996 je bil odgovoren tudi za faro Galicija. Od leta 2006 je tudi župnik na Obirskem. Leta 1999 ga je krški škof zaradi zaslug v mladinski pastorali imenoval za duhovnega svetnika. Ves čas je bil motor kulturnega delovanja (v Železni Kapli pri vsakoletnih Prešernovih proslavah), kot režiser je poskrbel za marsikateri odrski podvig, njegov trud za mladino pa je utelešen v lično in sodobno zgrajenem Mladinskem centru na Rebrci. Marija Primc

Knjižni dar Slovenske prosvetne zveze v Celovcu

Foto: Janez Eržen, JSKD

V knjižnici Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti v Ljubljani so 13. januarja letos predstavili Knjižni dar Slovenske prosvetne zveze v Celovcu za leto 2009. Tiskovno konferenco, na kateri so predstavili pet knjig in zgoščenko, so, kot je dejal Janko Malle s Slovenske prosvetne zveze, sklicali zato, da bi čim več Slovencev bralo knjige Knjižnega daru.

Knjižni dar – ta ima svojo tradicijo – vsako leto zajema Koroški koledar, ki je letos nekoliko drugačen od prejšnjih. Na 280 straneh, ki jih je uredila Irena Destovnik,

16

Moja Slovenija / Februar 2009

najdete prispevke, ki povedo, kaj se na Koroškem aktualnega dogaja. K pisanju letošnjega Koroškega koledarja so z obeh strani (nekdanje) meje povabili dvanajst avtoric in avtorjev, ki med drugim pišejo o letu medkulturnega dialoga, regionalnem razvoju, posledicah ukinitve obveznega dvojezičnega šolstva, odnosu Koroške in Slovenije do beguncev in priseljencev ter aktualnem političnem dogajanju. Koledar sestavljajo tudi prispevki s simpozija ob 80-letnici Valentina Polanška ter priloga, ki zajema informacije o aktualnih dogodkih, obletnicah, otroških in mladinskih gledaliških skupinah ter novih knjigah. V nizu knjig, ki so jih predstavili, je posebej dragocen priročnik Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem Pavleta Zdovca z nemško-slovenskim seznamom

krajevnih imen. Priročnik v obliki žepne knjižice je pripravljen z namenom, da bi ob njegovi uporabi prepoznali kraje, vasi in občine dvojezičnega ozemlja na avstrijskem Koroškem s pravimi slovenskimi imeni. V knjižni dar so vpeta še naslednja dela: dvojezična drama Partizan nemškega avtorja Bernda Liepolda Mosserja, v kateri gre za opis usode koroških partizanov in za to, kako se v koroški deželi danes lotevati predsodkov o antifašizmu; literarno kritična revija Rastje, ki objavlja prozo in poezijo slovenskih besednih ustvarjalcev z avstrijske Koroške, zgoščenka Čisto čezz, ter dvojezična otroška slikanica Petra Svetine z naslovom Klobuk gospoda Konstantina, nagrajena kot najboljša slovenska slikanica leta 2008. Marija Primc


SLOVENCI NA MADŽARSKEM

Stvari so urejene samo polovično Državnozborska Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je 16. januarja na tretji nujni seji obravnavala položaj porabske slovenske skupnosti ter soglasno sprejela pet sklepov, na podlagi katerih pričakuje od slovenske vlade, da opozori Madžarsko na njene dolžnosti do slovenske skupnosti na Madžarskem.

Usoda muzeja Avgusta Pavla v Monoštru, edinega slovenskega muzeje na Madžarskem, je odvisna od »pičlih 16.000 evrov« na leto. Seje so se ob članih komisije udeležili tudi državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih ter predstavniki porabskih Slovencev, oba predsednika krovnih organizacij, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök, predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš, direktor in urednik Radia Monošter Francek Mukič ter urednica časopisa Porabje Marijana Sukič. Svojo odsotnost je upravičila etnologinja Marija Kozar. Slovenski manjšini na Madžarskem le 400.000 evrov Udeleženci seje so korektno in temeljito sestavljeno informativno gradivo o položaju Slovencev na Madžarskem dobili že predhodno, zato je predsednik komisije Miro Petek izpostavil le nekatere poudarke, predvsem neredno

in nesistemsko financiranje nekaterih slovenskih institucij s strani Madžarske ter opozoril na razlike v finančni pomoči. Omenil je, da Slovenija nameni za madžarsko narodno skupnost v Sloveniji letno 14,5 milijona evrov, medtem ko Madžarska slovenski manjšini nameni vsega 400.000 evrov. Ugotavljal je, da je leta 1992 podpisani sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske manjšine na Madžarskem in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji glede na sedanje razmere neaktualen. S to njegovo ugotovitvijo se je strinjal tudi državni sekretar Boris Jesih, po njegovem je noveliranje sporazuma potrebno ne le na tehničnem področju, temveč tudi v vsebinskem smislu, kajti stvari so urejene le polovično. Drugače stališče je imel o tem poslanec Franc Pukšič, ki sporazuma v osnovi ne bi spreminjal, le ostare-

le, preživele člene bi izpustil. Predsednik Petek je spomnil tudi na to, da je na določenih področjih vendarle prišlo do pozitivnih premikov, na primer pri obnovi šol na Gornjem Seniku in v Števanovcih ter zagotovitvi frekvence za oddajanje radia Monošter, ki pa ima trenutno težave s širjenjem programa. Petek je omenil tudi težave Muzeja Avgusta Pavla v Monoštru, edinega slovenskega muzeja na Madžarskem, in izpostavil, da je njegova usoda odvisna od »pičlih 16.000 evrov« na leto. O pomenu muzeja za manjšino, ki dokazuje njen zgodovinski obstoj na določenem območju, je govoril tudi član komisije Aleksander Zorn. Brez svojega poslanca v madžarskem parlamentu Predstavniki porabskih Slovencev so izpostavili predvsem to, da Madžarska le delno izpolnjuje obveznosti iz meddržavnega manjšinskega sporazuma, zaradi nesistemskega financiranja se določene ustanove in institucije večkrat nahajajo v zagati. Poudarili so tudi dejstvo, da je slovenska manjšina – kot vse manjšine na Madžarskem – še vedno brez svojega poslanca v madžarskem parlamentu, za kar v Budimpešti zaenkrat ni zadostne politične volje. Poslanec madžarske narodne skupnosti v Sloveniji László Göncz, ki je član komisije, je najvišje madžarske predstavnike, med njimi predsednika Lászla Sólyoma in premiera Ferenca Gyurcsánya, v pismu

pozval, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, za ureditev »nemogočega položaja« porabskih Slovencev. Njegova pobuda je med člani komisije naletela na podporo. Tudi prispevki ostalih članov komisije so potekali v znamenju opozoril na kritičnost položaja slovenske manjšine v Porabju, Franco Juri je spregovoril o potrebi boljše komunikacije pri manjšinskih vprašanjih na relaciji Ljubljana–Budimpešta, Janja Klasinc je predlagala, da bi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v sodelovanju z ministrstvom za kulturo preučil možnosti pomoči manjšini v okviru sklada za pluralizacijo medijev, Srečko Prijatelj je izpostavil, da je lahko Slovenija za zgled, kako ravnati z manjšinami, slabo pa je poskrbljeno za njene manjšine v drugih državah. Parlamentarna komisija je Vladi RS priporočila, da glede na nastale spremembe pripravi predlog o noveliranju sporazuma. Člani komisije so tudi pozvali vlado, da dosledno upošteva 15. člen sporazuma, ki določa, da se posebna medvladna komisija za manjšine sestane najmanj dvakrat letno. Komisija je pooblastila predsednika komisije Mira Petka, da premiera Boruta Pahorja opozori na probleme slovenskih manjšin v sosednjih državah. Komisija je poleg tega pozvala vlado, da prioritetno obravnava to problematiko na eni od naslednjih sej. M. S.

Moja Slovenija / Februar 2009

17


IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM

Poudarki leta 2009 Foto: Škofija Murska Sobota

slovesno sklenili Halasovo leto. Sveto mašo je v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti daroval škof Marjan Turnšek. V nagovoru je vernikom poudaril pomen in bogastvo, ki ga je prineslo to leto. Vsak človek v globinah srca nosi hrepenenje po Bogu in njegovi bližini. Dejal je še, da sklep leta ne želi biti konec, ampak priložnost za poglobljeno nadaljevanje, da naj se še naprej po vseh župnijah murskosoboške škofije dviga molitev za Halasovo beatifikacijo, v naših življenjih pa naj se nadaljuje goreče pričevanje za evangeljsko življenje. NA KRATKO

Na praznik Jezusovega krsta, 11. januarja 2009, so v škofiji Murska Sobota slovesno sklenili Halasovo leto. Sveto mašo je v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti daroval škof Marjan Turnšek.

18

Božič je takoj za veliko nočjo največji krščanski praznik. Vsi škofje ordinariji so, z izjemo koprskega škofa, ki je mašo daroval v konkatedrali v Novi Gorici, darovali polnočnice in božične svete maše v svojih stolnicah. Na dan samostojnosti in enotnosti so bile marsikje maše za domovino. Že 19. decembra je taka maša potekala v ljubljanski stolnici. Zbralo se je veliko oseb iz javnega življenja, kljub temu pa ni bil prisoten nihče od državnega vrha, sveto mašo je daroval nadškof Alojz Uran. Ta je opozoril, da gospodarska, socialna in politična kriza našega časa izhaja v veliki meri iz človeškega srca, iz njegove sebičnosti in zaslepljenosti. »V prvotnem pomenu domovina pomeni to, kar smo podedovali od očetov in mater na zemlji. Dediščina, ki jo dolgujemo Kristusu, pa je tisto, kar je del dediščine človeških domovin in človeških kultur. Usmerja jih proti večni domovini.«

evharistične prenove in priprave na evharistični kongres, ki bo spomladi 2010. Geslo kongresa bo »Evharistija, Božji dar za življenje«. Škofje v času pred kongresom pozivajo k prizadevanjem za evharistično prenovo, za poglobljeno osebno in družinsko molitev. Kot so med drugim zapisali, je cilj prenove še doslednejše odločanje za življenje. Na kongres so škofje ob zadnjem obisku v Vatikanu povabili tudi papeža Benedikta XVI. Utrip Cerkve na Slovenskem bo zaznamovalo tudi Pavlovo leto, ki se bo na ravni vesoljne Cerkve slovesno končalo na god apostolov Petra in Pavla. Za vse Frančiškove brate in sestre je leto 2009 jubilejno leto, ko obhajajo 800-letnico potrditve prvega vodila. Obeležili ga bodo tudi s pripravo radijskega misijona, ki bo od 29. marca do 4. aprila na Radiu Ognjišče. V pastoralnem smislu pa smo v Sloveniji že od jeseni v letu mladih.

Evharistija, Božji dar za življenje Škofje in duhovniki so 1. januarja pri svetih mašah razglasili leto 2009 za leto

Zaključek Halasovega leta Na praznik Jezusovega krsta, 11. januarja 2009, so v škofiji Murska Sobota

Moja Slovenija / Februar 2009

Na Dobrovi pri Ljubljani so 10. januarja sklenili deseti redni vrhovni kapitelj družbe Marijinih sester čudodelne svetinje. Novomeški škof Andrej Glavan se je udeležil šestega svetovnega srečanja družin, ki se je v mehiški prestolnici sklenilo 16. januarja. Od 18. do 25. januarja so tudi v Sloveniji potekala srečanja ob svetovni molitveni osmini za edinost kristjanov. Na 21. srečanju bolnišničnih duhovnikov Slovenije 20. januarja so se pogovarjali predvsem o poenotenem delu duhovnikov in pomenu bolniškega maziljenja. Pri mariborski Karitas je začel delovati mobilni nočni servis za brezdomce. Vanj so vključeni vsi, ki imajo težave z nastanitvijo. Škofijska Karitas Celje je lani s plačilom osnovnih življenjskih potrebščin pomagala 272 prosilcem v skupni višini 57.913 evrov. Dogodke, ki so se zgodili do 27. januarja 2009, je zbral Matjaž Merljak, Radio Ognjišče.


RAFAELOVA DRUŽBA

»Naša rešitev, o Marija, je v tvojih rokah« Besede, napisane pod kipom Žalostne Matere Božje v vetrinjski cerkvi, izražajo popolno vdanost v božjo voljo in iskreno prošnjo slovenskih beguncev po rešitvi iz stiske, v katero jih je le zaradi trdnega slovenstva in krščanskih vrednot, ki so jih živeli, pahnila nasilna komunistična revolucija.

O življenju dr. Valentina Meršola si lahko več preberete v knjigi Mohorjeve družbe, ki jo je napisal Janko Moder, pri njenem nastanku pa je delno sodelovala tudi Rafaelova družba. Marija je bila prosečim edina pomoč, v katero so brezmejno zaupali, mnogim pa je pomagal in jim tako tudi rešil življenje prav dr. Valentin Meršol, čigar 115. obletnice rojstva se spominjamo v teh dneh. Dr. Valentin Meršol, po domače Tina, se je rodil 22. februarja 1894 v Radovljici v 11-članski družini in odraščal v kmečkem okolju, po končani gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava pa se je odločil za študij medicine v Gradcu. Že oktobra leta 1914 je bil vpoklican v avstrijsko vojsko, čez pet mesecev pa je bil poslan na rusko bojišče,

kjer je marca padel v ruske roke. Ker so ga že od malega tuji jeziki zelo veselili, se je med gimnazijo naučil tudi ruščine, ki mu je poleg medicinskega znanja krepko pomagala, da je preživel težka štiri leta vojnega ujetništva v takratni, od mnogih bojev močno razburkani Rusiji. Po vrnitvi v domovino je poprijel za študij medicine, ki ga je po Odesi, Murmansku in Zagrebu uspešno zaključil v Pragi. Želja po večjem znanju pa ga je gnala naprej, na štipendiran študij v ZDA, kjer se je uveljavil kot pomemben infektolog

in bakteriolog. Čas je prinesel drugo svetovno vojno in z njo razmere, ki jih je doživljal že v ruskem ujetništvu. Delo v Leonišču, ki ga je vodil, mu je najprej oteževal italijanski, potem nemški okupator, vmes in kasneje pa tudi komunistični režim, ki ni trpel nobenega nasprotovanja. Takoj po koncu vojne so za njegove nasprotnike in še posebej za izobražence in uspešne, kot je bil Meršol, razmere v Sloveniji postale nevzdržne, tako da je s svojo ženo Milko in štirimi otroki zapustil Slovenijo in prvo zatočišče na tujem, tako

kot večina beguncev, našel na Vetrinjskem polju. Zaradi izkušenj v ruskih taboriščih, zdravniškega poklica, znanja angleščine in velikega ugleda ga je 25. maja 1945 kanadski major Paul Barre imenoval za vodjo begunskega civilnega taborišča, obenem s to funkcijo pa je dr. Meršol opravljal tudi delo zdravnika in tolmača pri angleških oblasteh. Konec maja je skupaj z majorjem pri angleškem vodstvu dosegel, da je preklicalo nadaljnje vračanje beguncev v Jugoslavijo, tako da je s svojo odločnostjo pred gotovo smrtjo obvaroval več tisoč civilistov in vojakov. Ob tem so pomenljive Meršolove besede, ki izražajo njegovo ljubezen do domovine in rojakov in ki jih je izrekal ob pomislekih drugih, ko so kometirali nastanitev Meršolovih v taborišču, češ da bi si lahko kot izobraženci našli zatočišče izven taborišča: »To je moj narod, jaz bom z njimi, dokler me bodo potrebovali.« Dr. Meršol je leta 1949, po štiriletnem življenju v koroških taboriščih, z družino zapustil Evropo, odpotoval v Ameriko in se nastanil v Clevelandu, kjer je 15. februarja 1981 končal svojo bogato zemeljsko pot, o kateri lahko podrobneje preberete v knjigi Mohorjeve družbe, ki jo je o Valentinu Meršolu napisal Janko Moder, pri njenem nastanku pa je delno sodelovala tudi Rafaelova družba. Metka Rihar Foto: arhiv Rafaelove družbe

Moja Slovenija / Februar 2009

19


IZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETU

Kulturno življenje Slovencev v Argentini Pred drugo svetovno vojno je bila Slovenija ena najbolj razvitih držav na področju kulture. Po vsej deželi je bila razvejana kulturna in prosvetna dejavnost. Po letu 1945, ko se je zaradi komunistične revolucije več deset tisoč ljudi izselilo v tujino, so begunci po begunskih taboriščih v Italiji in Avstriji nadaljevali s kulturno in prosvetno ustvarjalnostjo.

V Argentini še danes obstaja šest gledaliških skupin, ki delujejo v različnih središčih te prostrane dežele.

Begunci so upozarjali igre, koncerte in ustanovili begunsko gimnazijo. Prek te gimnazije so mladi nadaljevali študije po raznih evropskih univerzah. Ko so se po letu 1947 začeli izseljevati v prekomorske države, so s seboj nesli tudi veselje in potrebo po najrazličnejših kulturnih dejavnostih. Velik del slovenskih beguncev se je izselil v Argentino. Med njimi je bilo veliko izobražencev in javnih delavcev. Ustanovili so šole, pevske zbore, gledališke skupine. Pisatelji in kulturni delavci so se združili v Pisateljsko družino Franceta Balantiča in ob peti obletnici pesnikove smrti, leta 1948, uprizorili prve igre. Ko so rojaki sezidali kulturne domove in Slovensko hišo, se je kulturna in prosvetna dejavnost preselila v te ustanove. Osnovnošolski tečaji, ki delujejo v teh ustanovah, skoraj vsako leto pripravijo kakšno otroško igrico. V prvih letih emigracije je bilo mnogo

20

Moja Slovenija / Februar 2009

učiteljic in učiteljev, ki so iz domovine prinesli veselje do odrskega udejstvovanja. S svojim zgledom so vzgojili naslednike, ki danes pripravljajo otroške odrske nastope. Učitelji, profesorji, pevovodje in režiserji se zavedajo pomembnosti gojenja kulturne dediščine za ohranjanje žive slovenske besede in za pripravljenost otrok in mladine na javne nastope. Pevci in kulturniki, ki so se po osamosvojitvi preselili v Slovenijo (Bernarda in Marko Fink, Juan Vasle, Ivan Vombergar, Matej Debevec, Ivan Arnšek, Marko Bajuk, Zorko Simčič, Ivan Korošec, Marko Jerman, Marjetka Dolinar, Zalka Arnšek …), še danes izražajo hvaležnost slovenski skupnosti, da jim je od otroških let dalje dajala priložnost za javno nastopanje in jim pripravljala pot na »svetovni oder«. V Argentini še danes obstajajo štirje stalni pevski zbori (Dekliški pevski zbor Milina, MPZ iz San Justa, MPZ iz San Martina,

MPZ Društva Slovencev iz Mendoze), dve folklorni skupini in šest gledaliških skupin, ki delujejo v različnih središčih po Argentini. Omeniti je tudi treba povezovalno in spodbujevalno vlogo Slovenske kulturne akcije, ki je več desetletij prek raznih odsekov skrbela za ohranjevanje slovenske kulture med Slovenci v Argentini. Slovensko gledališče v Argentini Decembra smo dočakali predstavitev obširnega zbornika Založbe Mladika z naslovom Slovensko gledališče v Argentini izpod peresa tržaškega Slovenca Marjana Pertota. V tem zborniku je lepo dokumentiran bogat opus dolgoletnega gledališkega delovanja slovenske skupnosti v Argentini. Boštjan Kocmur Foto: Arhiv ID Slovenija v svetu


SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES

Z Rafkom Dolharjem po Kugyjevih poteh Svetovni slovenski kongres je leto 2008 zaznamoval s pomembnim strokovnim srečanjem o slovenskem planinstvu po svetu. Zbrali smo številna pričevanja rojakov o ljubezni do slovenskih gora, prav temu pa je bil namenjen tudi zaključni Večer izza kongresa, ki smo ga na pobudo tržaškega rojaka dr. Rafka Dolharja in v sodelovanju z Mohorjevo iz Celovca pripravili 17. decembra 2008. Osrednja točka prijaznega večera je bila predstavitev Dolharjeve knjige Po Kugyjevih poteh. Popestrili smo jo s fotografsko razstavo Cirila Velkovrha in projekcijo fotografij avtorja knjige. Večer z Rafkom Dolharjem je povezoval dr. Stanko Klinar, za glasbene vložke pa je poskrbela skupina Mlada zarja.

Rojen je bil na Trbižu v Kanalski dolini 3. avgusta 1933. Maturiral je na Slovenskem znanstvenem liceju v Trstu leta 1952. V Padovi je leta 1963 doktoriral iz medicine. Leta 1965 je opravil specializacijo iz medicine dela in leta 1971 iz športne medicine. Od leta 1968 do upokojitve leta 1994 je kot profesor predaval o anatomiji človeka na naravoslovni fakulteti tržaške univerze. Leta 1966 je bil izvoljen v tržaški občinski svet in tam zastopal stranko Slovenska skupnost do leta 1976. Kot odbornik je bil zadolžen za socialno skrbstvo (1970–1974) ter nato še za zdravstvo (1974–1976). Je član Društva slovenskih pisateljev in Društva književnikov Primorske. Po deset let je bil podpredsednik in predsednik upravnega sveta Stalnega slovenskega gledališča v Trstu, od leta 1982 pa predsednik Slovenskega zdravniškega društva v Italiji. Dr. Dolhar je član vodstva Italijanske konference Svetovnega slovenskega kongresa.

Skoraj ljubezenski odnos do gora Dolharjeva knjiga Po Kugyjevih poteh – Od Trente do Zajzare je izšla ob 50-letnici Kugyjeve smrti, dopolnjena in ponatisnjena pa je bila lani ob 150-letnici njegovega rojstva. Opisuje življenje gornika in okolje, predstavlja domače vodnike, ki so po postavi kar krepkemu in visokoraslemu možu pomagali pri vzponih na vršace. Kugy je sistematično zbiral in zapisoval imena krajev, vrhov in gora na področju Alp. Prav zato je pomembno prispeval k uveljavitvi in ohranitvi marsikaterega slovenskega poimenovanja s področij, ki so kasneje bila izpostavljena močnemu poitalijančevanju ali ponemčevanju. Kugy ni bil le gornik, ampak tudi pisatelj, glasbenik in diplomirani pravnik. Sicer po naravi mirovnik in humanist se je pridružil avstrijski vojski kot prostovoljec, a s pogojem, da ne bo nosil orožja. Tudi njegovo gorništvo je bilo še tisto pristno – brez tekmovalnosti, »odnos do gora je bil skoraj ljubezenski,« je zapisal v knjigi Dolhar. Tako kot številna prejšnja dela Rafka Dolharja je tudi ta knjiga »ukoreninjena v naš prostor in čas«. Dotika se in nam s toplo besedo in prav tako čudovito fotografijo približa zahodno mejo slovenskega narodnostnega prostora in tamkajšnjega človeka, čez vse pa se »izkazuje pisateljev močan narodnostni čut«. Prof. Stanko Klinar, izjemen poznavalec zgodovine slovenskega gorništva, je v opombah h knjigi dejal: »Kugy je spoštljivo uporabljal domača imena, tako kot Rafko. Hvala!« Jana Čop; Foto: arhiv SSK

Zaradi Kugyjevih obiskovanj in odkrivanja planinskih poti in plezalnih smeri v slovenskih gorah gojimo Slovenci do njega in njegovega dela še prav poseben odnos. Od 3. avgusta 1953 stoji nad dolino Trente, ob cesti na Vršič, doslej edini spomenik temu alpinistu. Od tistega dne prirejajo planinci treh sosednjih dežel vsako leto Kugyjev spominski dan, in sicer izmenično v eni od treh sosednjih dežel, ki imajo Kugyja za svojega. Med pomembnimi pobudniki za postavitev spomenika je bil tudi dr. Miha Potočnik, v znak spoštovanja in hvaležnosti, ker ga je Kugy rešil iz taborišča Dachau.

Moja Slovenija / Februar 2009

21


NAŠI ROJAKI PO SVETU

Slovenski izseljenci - rudarji v Franciji, II. del Slovenci so se že na začetku priseljevanja v Francijo začeli organizirati, da bi združeni ohranili solidarnost in povečali medsebojno pomoč. Pred drugo svetovno vojno so Slovenci predstavljali večino jugoslovanskih izseljencev.

Slovenci so bili aktivni na vseh področjih. Fotografija je bila posneta po maši, ki jo je vodil slovenski duhovnik Kastelic. Najpomembnejša in najstarejša društva, v katerih so aktivno delovali Slovenci, so bila: Jugoslovansko podporno društvo Edinost, najmočnejše društvo v Franciji, je bilo ustanovljeno 24. februarja 1921 na pobudo prizadevnih slovenskih rudarjev Bidermana, Makovca, Maškona, Vunška, Šebota in mnogih drugih. Med starimi slovenskimi izseljenci so ta imena še poznana, posebej Anton Biderman, ki je bil prva štiri leta predsednik. Vsa kasnejša leta tja do začetka druge svetovne vojne pa je bil predsednik Edinosti Anton Moškon. Dejavnost društva je bila zelo razgibana, člani so bili aktivni pri moškem pevskem zboru in dramskem odseku. Imeli so celo svojo godbo na pihala, ki je bila neizogibna spremljevalka vseh praznikov in slovesnosti. V društvu je vladal solidarnostni duh. Med ostalimi društvi, ne glede na to, kakšna je bila njihova usmerjenost, je vedno vladalo sodelovanje. Društvo je svojim bolnim članom izplačevalo podporo, v primeru njihove smrti pa so svojci prejeli določen znesek. Ta tako imenovani posmrtni fond je bil zelo pomemben, predvsem zato, ker socialni karakter takratne

22

Moja Slovenija / Februar 2009

francoske države še ni bil izdelan. Ko se je leta 1939 pričela druga svetovna vojna, so morali člani zapustiti svoje domove in se preseliti. Leta 1940 so to območje Francije zasedli Nemci in takoj prepovedali vsakršno društveno delovanje ter zaplenili ves društven denar. V tem času se je tudi izgubila društvena zastava. Jugoslovansko podporno društvo Sveta Barbara je bilo ustanovljeno v Merlebachu-Freymingu leta 1925. Njegovo delovanje je bilo podobno delovanju prej omenjenega društva Edinost. Tudi to je imelo svoj dramski odsek in svojo knjižnico. Člani so se udeleževali različnih prireditev, tudi vseh verskega značaja. Praznovali so vse jugoslovanske in francoske državne praznike. Društvo je podpiralo svoje člane v času njihove bolezni z denarjem, ki je pritekal v društveno blagajno od mesečne članarine in prispevkov, zbranih ob različnih prireditvah. Jugoslovansko pevsko društvo Triglav iz Merlebacha je bilo ustanovljeno leta 1931. Temelj zbora so predstavljali pevci slovenskega cerkvenega zbora. Imeli so svoj moški in mešani pevski zbor. Velike zasluge pri pridobivanju članov in organi-

zaciji društva sta ves čas delovanja zbora imela Ivan Mav in Ivanka Urbas. Pevovodji sta bila Francoza: Evgen Diem in Avgust Rohr. Društvo je imelo precej slovenskih narodnih noš, kar je pripomoglo k prepoznavnosti in pestrosti slovenskega pevskega zbora. Pevski zbor je vedno nastopal ob večjih jugoslovanskih in francoskih praznikih. Člani pevskega zbora so z velikim uspehom nastopali tudi v operetah Kovačev študent ter Srce in denar. Med drugo svetovno vojno so tudi oni izgubili društveno zastavo, ki pa so jo po koncu vojne našli, tako da so danes oni izmed vseh predvojnih društev edini, ki še imajo staro društveno zastavo. Po koncu druge svetovne vojne so v letu 1947 obnovili svoje delovanje pod vodstvom Viktorja Moltaira. Poleg naštetih društev so pred drugo svetovno vojno v Franciji delovala še naslednja društva: Jugoslovanski Savez kraljeviča Andreja je bil ustanovljen nekaj let pred drugo svetovno vojno in je imel svoje podružnice po raznih krajih Francije. Društvo pa je kmalu prenehalo delovati, ker si ni


uspelo pridobiti dovolj članov. Stremljenje je bilo društvo, ki je obstajalo le kratek čas po prvi svetovni vojni. Pri svojem delu ni imelo veliko uspehov. Osnovni namen »Stremljenja« je bil, da si Slovenci prek tega društva in njegove aktivnosti ekonomsko pomagajo. Ustanovili so svoje prodajne konzume, ki pa niso dolgo živeli. Še pred koncem druge svetovne vojne – 11. februarja 1945, je slovenske izseljence v Merlebachu obiskal odposlanec jugoslovanske vlade, poročnik Sava Ciprovec. Rezultat poglobljenih razgovorov in aktivnosti je bila ustanovitev Komiteja narodne osvoboditve Jugoslavije. Najaktivnejši člani tega komiteja so bili Viktor Moltara, Leopold Budna in Ivan Kovačevič. Kmalu se je komite preimenoval v Združenje Jugoslovanov v Franciji, ki je imelo sedež v Parizu. Društvo je imelo šest pokrajinskih odborov in 76 sekcij po celi Francije, tam, kjer je živelo dovolj naših izseljencev. Skupaj je imelo 6000 članov. Namen društva je bil bujenje jugoslovanske zavesti ter podpiranje članov v primeru bolezni. Poleg tega pa je bila močno prisotna še želja po krepitvi in širjenju kulturno-prosvetne dejavnosti slovenskega kulturnega prostora. Tako so delovali različni odseki, od dramskih pa vse do športnih. Imeli so svoje knjižnice, v Giramontu celo svojo šolo. Vsi člani so plačevali članarino (moški po 20, ženske in otroci pa po 10 frankov mesečno). Sekcije so prejemale po 20 odstotkov, pokrajinski odbori 30 odstotkov, centralni odbor pa 50 odstotkov. 15. februarja 1948 je francoska oblast prepovedala to združenje. Ostala je le še sekcija v Lensu, pa še ta pod drugim

imenom. Delovala je vse do nedavnega Tudi sekcija Združenja v Freymingu-Merlebachu je bila takrat ukinjena. Toda društveno delo ni zamrlo. Člani so spremenili ime v Jugoslovansko pevsko podporno društvo Freyming-Merlebach. Prvi predsednik je bil Anton Jazbinšek. Društvo je imelo zelo prizadeven pevski zbor ter dramski osek. Vsako jesen so organizirali priljubljeno vinsko trgatev z veselico. Ob božičnih praznikih so obdarili tudi do 300 otrok svojih članov. V poletnih mesecih pa so organizirali izlete v bližnjo in daljno okolico. Pevski zbor je vodil Evgen Diem. Za mladino, ki je vse bolj uporabljala francoski oziroma nemški jezik, sta se posebej ukvarjala France Abram in Albin Pavlič, pozneje pa Karel Trček. Veliko sta pri delu z mladino in društvom nasploh pripomogli marljivi članici gospa Knaus in gospa Škruba. Slednja je navkljub visoki starosti še vedno aktivna. Leta 1951 si je Jugoslovansko pevsko podporno društvo Freyming-Merlebach pridalo ime »Slavček«. Za predsednika so izvolili Jožefa Čadeja, ki ga je leta 1952 nasledil Stanko Glogovšek. Kmalu pa je med članstvom prišlo do nesoglasij, ki jim je sledila razdelitev društva. Člani, ki so izstopili iz Slavčka, so ustanovili novo društvo Sava. Prvi predsednik tega društva je bil Ferdinad Pintar. Tudi to društvo se je lepo razvijalo. Imelo je svoj močan pevski zbor, s pevovodjem Evgenom Diemom. Leta 1952 si je društvo v Sloveniji kupilo tamburice in druge inštrumente, tako da so kmalu poleg pevskega imel še tamburaški zbor, ki je nastopal

Pri ustanovitvi oz. delovanju slovenskih društev v Franciji sta imela ključno vlogo Tomo Brejc in Tone Seliškar (pesnik in kasneje prvi predsednik Slovenske izseljenske matice). Na fotografiji je Seliškar slikan skupaj z večjo skupino Slovencev iz Merlebacha, ki jih je obiskal leta 1951.

Slovenci v Merlebachu so izbirali tudi lepotico Jadrana. Na fotografiji so zmagovalna dekleta: Eveline Skušek in Evelina Pauh. Na levi je nekdanji predsednik društva Jadran Jože Zdravič, na desni pa Franci Pouh, sedanji predsednik društva. ob raznih zborovanjih in prireditvah slovenskih izseljencev. Jugoslovanski pevski in podporni društvi Slavček in Sava, ki sta vrsto let uspešno delovali med slovenskimi izseljenci, sta se leta 1966 združili v eno močno pevsko društvo – Jugoslovansko pevsko in podporno društvo Jadran s sedežem v Merlebachu. Združitev društev so podprli tako

v Franciji kot tudi v Sloveniji. Pod novim imenom je združeni pevski zbor prvič zapel na nekdanji jugoslovanski državni praznik 29. novembra 1966. Prireditve v počastitev tega praznika so se rojaki v Franciji vedno radi in v velikem številu udeležili. Njihova aktivnost traja še danes. Janez Rogelj Foto: arhiv SIM

Moja Slovenija / Februar 2009

23


PISALI STE NAM

Jubilej 90-letnice Karoline Škruba Dolga in bogata življenjska pot Karoline Škruba, rojene Funkel

Luč sveta je zagledala 22. oktobra leta 1918 v slovenski družini v Svetem Miklavžu nad Laškim. Mladost do 18. leta je preživela v rojstnem kraju pri štiričlanski družini na kmetiji staršev. Fanta po imenu Anton Škruba, ki je prišel iz Francije na oddih na sosednjo kmetijo, je srečala po naključju. Bila je ljubezen na prvi pogled. Leto dni sta preživela ločeno, poročila sta se v rodnem kraju ter leta 1937

odpotovala v Francijo v Merlebach, kjer je bil Anton Škruba zaposlen v rudniku rjavega premoga kot veliko izseljencev in kjer sta si ustvarila dom in družino. Karolina Škruba je kljub oddaljenosti obdržala zelo dobre stike z domovino, družino, sorodniki ter s Slovensko izseljensko matico, s katero je sodelovala in poročala o delovanju tukajšnjih slovenskih društev, ki so združevala slo-

venske izseljence v rudarskem bazenu francoske Lorene. Med drugo svetovno vojno sta bila z možem primorana bežati pred okupatorjem v del svobodne Francije. Konec vojne sta dočakala v mestu Pas de Calais in se zopet vrnila v Merlebach, kjer je mož nadaljeval delo v rudniku premoga. V ta kraj se je preselilo že mnogo Slovencev, ki so iskali delo v tukajšnjem rudniku premoga in ustanovili več slovenskih društev, med njimi tudi društva Sava in Slavček. V slednjem je sodelovala tudi Karolina Škruba. Leta 1966 sta se društvi združili v društvo Jadran, v katerem je bila gospa Karolina odbornica, nekaj časa pa tudi podpredsednica društva ter dolgoletna pevka v pevskem zboru. Postala je dopisnica Slovenske izseljenske matice ter revije Rodna gruda. Poskrbela je

za prehrano in prenočišča za rojake v Franciji, za kulturne skupine, ki so prihajale iz domovine v Loreno, da obiščejo in razvedrijo takrat mnogoštevilne slovenske družine v Franciji. Nihala je med domovino, slovenskim društvom ter možem, ki ga je z ljubeznijo oskrbovala dolga leta pri zelo hudi rudarski bolezni. Ostala je zvesta in požrtvovalna članica slovenskega društva Jadran, ki jo je imenovalo za častno odbornico. Delegacija društva se je pod vodstvom predsednika Franca Pouha odločila, da jo obišče in ji čestita za tako visoki jubilej ter tako počasti eno najstarejših in najbolj požrtvovalnih članic društva mesta Freyming-Merlebach v francoski Loreni. Torej, gospa Karolina Škruba, le tako naprej in še na mnoga leta! Avgust Maruša

Obisk turističnih društev iz Slovenije Na povabilo Slovenske skupnosti Tuzla je v drugi polovici oktobra 2008 petdeset članov Turističnega društva z Mosta na Soči in Tolmina obiskalo Bosno – Tuzlo in Sarajevo.

V Tuzlo so prispeli v petek, 10. oktobra, v popoldanskih urah. Po nastanitvi so obiskali znano tuzlansko Galerijo portretov in poslovni prostor Slovenske skupnosti Tuzla. Večerjo v ho-

24

Moja Slovenija / Februar 2009

telu Tuzla so izkoristili tudi za druženje s člani skupnosti. Prisotni so bili tudi člani Likovne sekcije skupnosti, ki se že od leta 2003 redno udeležujejo likovne kolonije na Mostu na

Soči. Med večerjo sta prisotne pozdravila predsednica skupnosti Alenka Savić in direktor Turističnega društva v Tuzli Almazaga Čatović. Od njiju so gostje izvedeli marsikaj novega in zanimivega o Tuzli. V soboto so obiskali Sarajevo. Po ogledu ožjega središča Sarajeva in čevapčičih na Baščaršiji so turisti iz Slovenije izrazili željo videti olimpijske športne terene na Trebeviću. Ko je na Trebević padel prvi mrak, so se napotili nazaj v Tuzlo. V nedeljo pred odhodom v Slovenijo so obiskali zanimivo-

sti Tuzle. Gostje so bili posebej navdušeni nad slanimi jezeri in slanimi slapovi. V Evropi obstajajo takšni slapovi samo v Tuzli. Jezera in slapovi so postali prava turistična atrakcija, zanimivi tudi za zdraviliški turizem. Ob jezerih je zgrajeno sojeniško naselje, v katerem so razstavljeni prazgodovinski eksponati. Gostje so si ogledali tudi te. Vreme je bilo več kot lepo, zato so se na poti domov v Slovenijo sprehodili še po stari trdnjavi Srebernik. Branimir Souček


PISALI STE NAM

Z ljubeznijo do gora »Razširite obzorja, bodite srčni in se odpravite proti vrhu,« je izhodišče mojega razmišljanja, ko se želim dotakniti svojega zapisa in seveda Staneta Galiča, ki je v tem poletju z ljubeznijo do gora prehodil Slovensko planinsko pot.

Slovenska transverzala je planinska pot, ki se prične na Mariborski koči na Pohorju in poteka vse do Ankarana. Kdor jo prehodi, se seznani s celotnim slovenskim gorskim svetom. Stane Galič je v svoji mladosti, pred več kot petdesetimi leti, spoznal slovenski gorski svet ob svoji vodnici in mamini prijateljici Julki. Namesto da bi se ob koncu tedna zabaval s sovrstniki, si je oprtal nahrbtnik, vanj zložil skromno malico in nekaj obleke ter se peš odpravil iz Mojstrane proti Julijskim Alpam. Strmine in lepote narave so mu zapolnjevale takratno praznino v težkih časih. Mladostni duh in tudi razmere po vojni so ga nato usmerili najprej v Italijo, zatem v Avstrijo in v Kanado. Tam si je ustvaril nov dom v Winnipegu in se kot mnogi Slovenci odgovorno vključil v življenje skupnosti. Leta in izkušnje so ga oblikovale in mu dajale nova spoznanja. Zato ni bil presenečen nad željo, ki se mu je porodila pred enim letom, da bi preho-

dil Slovensko planinsko pot. In to pri 75 letih ter ob dejstvu, da se že več let spopada z diabetesom. Z vso resnostjo si je priskrbel planinsko literaturo, se povezal z ljudmi, ki imajo izkušnje z gorami, in pričel s kondicijskimi pripravami. Bil je uspešen in maja je prišel z ženo Mihaelo v Slovenijo. Že po treh dneh si je oprtal precej velik nahrbtnik (varnost preživetja), čeprav sem mu odsvetovala toliko teže. Pot je pričel v Mariboru oziroma izpred Mariborske koče na Pohorju. To je bil primeren začetek za ogrevanje mišic in spretnostnih gibov. V lepem vremenu je hitro opravil to pot in se po dveh dneh počitka v dolini odpravil v Slovenj Gradec oziroma na Uršljo goro. Od tam je nadaljeval pot proti vulkanskemu hribu Smrekovec in naprej proti Raduhi, ki je bila prvi dvatisočak. V družbi planinke Marije se je zopet vrnil na krajši počitek na Gomilsko, nato pa pričel z osvajanjem Kamniško-Savinjskih Alp. Tu pa je bilo že težje, saj so se Ojstrica, Skuta,

Rinka, Grintovec in Kočna pokazali v vsej svoji mogočnosti in zahtevnosti. Pri varnejšem prečenju mu je pomagal tudi alpinist Tone Škarja, ki mu je dal precej dobrih nasvetov. Zatem pa je bilo treba tudi v Karavanke in nato v Julijske Alpe. Slednje je Stane dobro poznal že iz mladih let, zato se je v osvajanje Julijskih Alp podal precej samozavestno. Po vseh naporih in vztrajnosti mu je to izvrstno uspelo, na Triglavu ga je celo pričakal sneg, nižje pa veliko lepega cvetja, gorskih živali in predvsem prijaznih ljudi. Vse poti in dogodke pa je vestno snemal na filmski trak. Na koncu je moral spoznati tudi primorske hribe. Tam je precej bolj sproščeno občudoval Čaven, Golake, Nanos, Vremščico in nato še Slavnik ter nižinske poti proti cilju. Seveda so se mu na tem področju pridružili nekateri prijatelji narave in pot je minila zelo hitro, celo prehitro. Vsi vrhovi Transverzale so bili osvojeni in v Stanetovem srcu so se gotovo razširila obzorja novih spoznanj in tudi hvaležnost, da se je po mnogih letih odsotnosti ponovno dotaknil lepot slovenskih gora, ki jih ima rad in jih spoštuje. Magda Šalamon Slovenski gorski svet je stičišče kontinentalnega in sredozemskega klimatskega območja, kjer se povezuje troje mogočnih kultur: slovenska, germanska in romanska. Planinska zveza Slovenije, ki združuje okrog 56.000 registriranih članov, vključenih v skoraj 280 planinskih društvih z 8240 km planinskih poti in 171 planinskimi postojankami, je v svetovni primerljivosti po številčnosti članstva na šestem mestu. Po številu planincev na število prebivalstva pa smo na prvem mestu v svetu. Pobudnik Slovenske planinske poti je bil Ivan Šumljak, slovenski planinec in markacist. Rodil se je leta 1899, umrl pa leta 1984.

Moja Slovenija / Februar 2009

25


KOLEDAR PRIREDITEV Prireditve in srečanja v Sloveniji Ljubljana Od 19. 2. do 22. 2. – Gibanica, 4. slovenski plesni festival. Cankarjev dom, Prešernova cesta 10 do 31. 3. – Protestantsko šolstvo na Slovenskem. Slovenski šolski muzej, Plečnikov trg 1 do 30. 4. – Primož Trubar 1508–1586. Muzejska razstava. Narodni muzej Slovenije, Metelkova do 30. 6. – Spet trte so rodile: O kulturi vina na Slovenskem. Nova osrednja razstava Slovenskega etnografskega muzeja. Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2 do 31. 12. – Slovenski jezik: identiteta in simbol. Kratka zgodovina Slovencev. Stalna razstava. Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20 Ptuj od 14. 2. do 24. 2. – 49. tradicionalni mednarodni pustni festival. Ptujske ulice in trgi Radenci od 6. 2. do 1. 3. – Likovna razstava v čast dr. Franceta Prešerna. Dom starejših občanov Radenci od 12. 3. do 14. 3. – 13. Pomurska salamijada (ocenjevanje domačih suhih salam) Podkoren in Kranjska Gora od 28. 2. do 1. 3. – 48. Pokal Vitranc, Fis Ski World Cup 2009 in Eksplozija zabave Maribor 13. 3. – 30. Rez Stare trte, najstarejše trte na svetu Bled do 23. 3. – Razstava o kozolcu na Bledu. Info središče Triglavska roža na Bledu, Ljubljanska 27 od 25. 3. do 27. 3. – 41. mednarodno srečanje pisateljev PEN Planica od 20. 3. do 22. 3. – Finale svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici Kamnik do 28. 2. – Sedem slovenskih kipark 1918–1945. Galerija Miha Maleš, Glavni trg 2 Novo mesto do 1. 3. – Dokumentarno-zgodovinska razstava ob 50-letnici izgradnje avtomobilske ceste Ljubljana–Zagreb. Dolenjski muzej Novo mesto, Muzejska ulica 7 Velenje do 30. 6. – Razstava »Šaleška dolina in 16. stoletje«. Muzej Velenje, Ljubljanska cesta 54 do 31. 8. – Egipt in egiptomanija v Sloveniji. Muzejska razstava. Muzej Velenje, Ljubljanska cesta 54 Rogatec do 30. 9. – Razstava »Kuharca« ali kako so kuhale gospodinje na Celjskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Grad Strmol

Prireditve izven Slovenije ZDA Slovenski katoliški center/Slovenian Catholic Center v Lemontu, IL http://www.slovenian-center.org ClevelandSlovenian.com http://www.ClevelandSlovenian.com Slovenian American Club – Slovenska palma (Miami, Florida), http://www.slovenskapalma.org KANADA Kanadsko-slovensko kulturno društvo, Winnipeg Slovenski radijski program vsako nedeljo od 17.15 do 18.00; CKJS 810 AM http://www.canadianslovenian.mb.ca Radio Glas kanadskih Slovencev: vsako nedeljo med 17.00 in 18.00 http://www.theslovenian.com/radio

26

Moja Slovenija / Februar 2009

AVSTRALIJA Slovensko društvo Adelaide 18. 2. – Dan sončnic 8. 3. – Piknik 9. 3. – Balinanje 18. 3. – Dan sončnic Pevski zbor Adelaide: vaje vsako drugo nedeljo od 16.00 do 17.00 Radio 5EBI FM, Adelaide: sreda od 19.00 do 19.30 in nedelja od 14.00 do 14.30 Časopis Slovenia South Australia izhaja vsak tretji mesec. Panthers – Triglav, St John’s Park Sydney Tai či proti artritisu vsak ponedeljek ob 10.00. Vsako sredo ob 12.30 balinanje; vabljeni tudi začetniki. Flavours Restaurant kluba Panthers Triglav daje vsem članom 20 odstotkov popusta pri »Blackboard Specials« vse delovne dni v tednu od ponedeljka do petka med 17.00 in 18.30. Izkoristite priložnost za okusno večerjo po zelo zmernih cenah. Bocce centre »Planinka«, Logan City Inc. 146 Beenleigh Redland Bay Prvo in tretjo nedeljo v mesecu vljudno vabijo vse člane in prijatelje, da se udeležijo njihovih piknikov v čim večjem številu in tako omogočijo nadaljnji obstoj slovenskega kluba v Queenslandu. C31-Community Television Melbourne, Viktorija: vsako sredo ob 13.00 – Slovenia on TV Melbourne Organizacija: Slovenian Media House Sydney (program sponzorirajo: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Potovalna agencija Beyond Slovenia in Veleposlaništvo RS v Canberri) Državni radio SBS (Special Broadcasting Service) v Avstraliji: slovenske oddaje vsako nedeljo in torek od 8.00 do 9.00 Radio 5EBI FM, Adelaide, Južna Avstralija: oddaja v slovenskem jeziku ob sredah od 19.00 do 19.30 in nedeljah od 14.00 do 14.30 Radio 4 EB Queensland: oddaja v slovenskem jeziku vsako soboto od 18.00 do 19.00 http://www.4eb.org.au Internetne strani avstralskih Slovencev – http://www.glasslovenije.com.au – http://www.slovenianbusiness.com.au – http://www.thezaurus.com/ ARGENTINA Okence v Slovenijo – slovenska radijska oddaja: http://www.datamarkets.com.ar/Okenceslo Slovensko prekmursko društvo Cerrito 938 Bernal Oeste, Buenos Aires Tečaj slovenskega jezika vsako soboto od 16.00 do 18.00, vodi Analija Čuček. Radijska oddaja »Eslovenos del este y...algo más« (Slovenci z vzhoda in … še kaj več) vsako soboto od 14.00 do 15.00 na Radiu AM Digital 860 in na internetu: http://www.digital860. com.ar. Slovenska skupnost v San Martinu, Buenos Aires 15. 3. – Krajevni občni zbor 20. 3. – Redni mesečni sestanek Zveze mater in žena, sanmartinski odsek Zveza slovenskih mater in žena – Asociación Benéfica Eslovena de Madres http://www.slo.org.ar/zveza.html Hladnikov dom – Društvo Slovenska vas – Sociedad Villa Eslovena, http://www.dsvas.com.ar

Prekmurski arhiv v Argentini http://www.slovencizvzhoda.com Slomškov dom http://www.slomskovdom.org Zedinjena Slovenija http://www.slo.org.ar Skupina ljudskih pevcev iz Račne in Ljoba Jenče Skupina ljudskih pevcev iz Račne in Ljoba Jenče, pevka starih slovenskih ljudskih pesmi, v februarju potujejo k Slovencem v Argentino. Pripravili so program s prepletom starih in tudi bolj znanih ljudskih pesmi z izborom pesmi od mladosti, poroke do smrti, tistih, ki opevajo delo in svetek, pripovedne pesmi pa se dotikajo legendarnega izročila svetnikov, zgodovinskih junakov in vojaščine ter poročnega obredja. Več informacij na: ljoba. jence@guest.arnes.si. Nastopi 22. 2. – Mendoza po maši 27. 2. – Barilloche po maši ŠVEDSKA Kulturno društvo Slovenija, Olofström Likovna sekcija: krožek likovne sekcije tri nedelje v mesecu od januarja od junija Slovenska šola: vsako drugo nedeljo, začetek v februarju Društveni prostori so odprti takrat, ko imajo sekcije krožek. 7. 3. – Dan žena in občni zbor Slovenska zveza na Švedskem 28. 3. – Občni zbor Slovenske zveze. Prostori SKD Planika v Malmöju Društvo Švedsko-slovenskega prijateljstva na Švedskem 28. 3. ob 14.00 – Redna skupščina. Prostori gimnazije Östra Real, Karlavägen 79, Stockholm

Slovenska društva v Švici, Liechtensteinu in na Predarlskem SD Kulturni most Švica–Slovenija, Bern od 16. 2. do 20. 2. – Wiener Opernball, ples v operni hiši na Dunaju (koncert J. Straussa in ogled mesta) SD Planika 21. 2. ali 22. 2. – Smučarski izlet v neznano z avtobusom 7. 3. ob 19.00 – Društveni večer. Deutweg, društveni prostori Slovensko planinsko društvo Triglav, Švica http://www.triglav.ch Združenje ženevskih Slovencev 2. 3. – Občni zbor za leto 2008, http://www.slovenci.org Društvo Slovencev v Kneževini Liechtenstein; Schaan, FL 8. 3. – Občni zbor za leto 2008 SKD Mura 14. 3. – Dan žena, proslava; glasba iz Slovenije. Brederis, Bresnersaal SD Slovenija, Rüti 14. 3. – Pikado turnir. Rüti-Tann, cerkveni prostori Slovensko kulturno društva LIPA München e.V. 7. 3. – 10. obletnica folklorne skupine in kulturni večer. Bürgersaal Fürstenried-Ost, Züricher Str. 35, 81476 München POLJSKA Društvo Triglav – Rysy od 27. 2. do 1. 3. – Turistični sejem v Lodžu: Na stiku kultur http://www.triglav-rysy.free.ngo.pl


KOLEDAR PRIREDITEV AVSTRIJA Krščanska kulturna zveza Celovec 22. 2. ob 14.00 – Pustovanje. Prireja Društvo upokojencev Šentjakob. Farna dvorana v Šentjakobu, http://www.kkz.at Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK), http://www.ksssk.at Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša do 28. 2. – Odstiranja – Enthüllungen: Cvetka Hojnik in Franko Vecchiet, http://www.pavelhaus.at Radio Dva Radio Dva/Agora je nov medij, ki ga za slovensko narodno skupnost skupaj oblikujejo avstrijska radiotelevizija ORF, Radio Dva in Radio Agora vsak dan od 6.00 do 18.00. ORF pripravlja dnevno med 6.00 in 10.00, 12.00 in 13.00 ter 15.00 in 18.00 informacijski in zabavni spored v slovenščini. Med 10.00 in 12.00 oblikuje spored Radio Dva, med 13.00 in 15.00 pa je zanj odgovoren Radio Agora. Frekvence: 105,5 MHz (Dobrač); 106,8 MHz (Golica); 100,9 MHz (Železna Kapla); 100,0 MHz (Železna Kapla); 98,8 MHz (Vetrinj); 100,6 MHz (Mostič); 106,6 MHz (Sele); 107,5 MHz (Slovenji Plajberk) in po internetu v živo: http://www.radio-dva.at Slovenska športna zveza na avstrijskem Koroškem (SŠZ), http://www.ssz.at 1. 3. ob 9.00 – Slovenska športna zveza, Slovensko planinsko društvo Celovec in Slovensko prosvetno društvo Rož v Šentjakobu v Rožu vabijo na 31. Zimski pohod Arihova peč, v spomin na padle borce pod Arihovo pečjo. Odhod do koče med 9.00 in 12.00 pri Polancu na Čemernici (Hodnina) nad Šentjakobom v Rožu. Prijave na dan pohoda; štartnina: 5,00 evrov za odrasle, za otroke in mladince 4,00 evrov. Štartnina se plača ob prijavi. Vsak udeleženec prejme toplo pijačo in malico. Slovensko šolsko društvo v Celovcu http://www.mladinskidom.at Strojni krožek Podjuna http://www.maschinenring.at NEMČIJA Slovenska katoliška misija Mannheim Mannheim: prva in tretja nedelja v mesecu v Maria Frieden ob 10.30 Heidelberg: prva nedelja v mesecu v Augenklinik-Kapelle ob 16.00 Herbolzheim pri Freiburgu: druga nedelja v mesecu v Maria Sand ob 10.30 Vöhrenbach v Schwarzwaldu: druga nedelja v mesecu v farni cerkvi ob 15.00 Buchen v Odenwaldu: tretja sobota v mesecu pod farno cerkvijo (Unterkirche) ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poleti)

Rauental (Rastatt): tretja nedelja v mesecu v farni cerkvi ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poleti) Lebach v Saarlandu: četrta nedelja v mesecu v St. Michaelu ob 16.00, http://www.skm-mannheim.de Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. 7. 2. ob 18.00 – Pustovanje. Za ples in dobro vzdušje bo skrbel ansambel Veseli Gorenjci. Bürgersaal Fürstenried-Ost, Züricher Str. 35, 81476 München 7. 3. – 10. obletnica folklorne skupine. Po programu nas bo zabaval ansambel Atlantica. Bürgersaal Fürstenried-Ost, Züricher Str. 35, 81476 München Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. ima nov naslov: SKD Lipa München e.V., Postfach (poštni predal) 10 13 32, 80087 München, Nemčija SKŠD Slovenski zvon Krefeld 14. 2. – Dan kulture, Prešernov dan. Za zabavo bo poskrbel ansambel bratov Jamnik. Berufsbildungszentrum Hammfelddamm 2, 41460 Neuss SKUD Triglav Stuttgart 8. 3. ob 19.00 - Veselica ob dnevu žena (Turn- und Versammlungshalle, Albstraße 70, S-Degerloch) SKUD Triglav e.V. Reutlingen http://www.skudtriglav-reutlingen.de Bavarsko-slovensko društvo München 3. 3. ob 19.00 – Predavanje dr. Zvoneta Štrublja: Pogum besede – Primož Trubar, 500 let. Predstavitev slovenske in nemške izdaje knjige. Internationales Begegnungszentrum, Amalienstr. 38, München 30. 3. ob 17.00 – Predavanje in diskusija: Cerkev in globalizacija. Nadškof škofije München-Freising dr. Reinhard Marx in kvestor evropskega parlamenta dr. Ingo Friedrich. Katholische Akademie in Bayern, Mandlstr. 23, 80802 München Slovensko kulturno-športno društvo Maribor iz Hildna 21. 2. ob 19.00 – Pustovanje z ansamblom Katrca iz Slovenije. Bürgerhaus Gruiten Düsselberger Str. 40

22. 3. – Primorska poje v Gorici. Kulturni center Lojze Bratuž http://www.zskp.org Kulturno društvo Ivan Trinko/Circolo di cultura Ivan Trinko, http://www.kries.it Slovensko planinsko društvo Gorica Društvo že več kot 30 let prireja rekreacijsko telovadbo za odrasle. Vadbo vodi Dušan Carli v telovadnici Kulturnega doma Gorica, Ulica Italico Brass 20. Info: Aldo, tel.: 338 7995474 Bikers: v sodelovanju z goriško sekcijo CAI Slovensko planinsko društvo Gorica prireja serijo izletov Bikers, ki so namenjeni ljubiteljem gorskega kolesarjenja. Informacije in podrobnosti o izletu na sedežu CAI v Gorici, ulica Rossini 13, četrtek pred izletom od 21.00 do 22.00. Izlete koordinira Robert Tabai. Kekčeva pot Sklop pohodov, namenjenih osnovnošolski mladini in družinam. Izleti so težavnostno primerni za otroke te starosti. Izlete koordinirata Marco Lutman in Dino Paulin. http://www.spdg.eu Študijski center Melanie Klein, Trst Tečaj v bazenu za dojenčke od drugega do devetega meseca starosti se bo odvijal na Opčinah, v bazenu hotela Danev, od 9. januarja 2009 v jutranjih urah. Za informacije in prijave: 3284559414. Tečaj slovenščine: Začetniški, nadaljevalni in izpopolnjevalni tečaji se bodo začeli v četrtek, 26. februarja. Vsak tečaj traja 20 ur in bo potekal zvečer ali pozno popoldne. Število tečajnikov je omejeno na 10 oseb. Dnevi in urnik po dogovoru. 21. 2. in 22. 2. – Tečaj za dobro počutje. Tečajniki bodo preizkusili razne sprostitvene tehnike (edumovement, muzikopedagogika, Inter Art, Body Work) in tako dosegli dobro psihofizično ravnovesje. Tečaj je namenjen odraslim. http://www.melanieklein.org Združenje slovenskih športnih društev v Italiji 22. 3. – 5. čezmejno pokrajinsko smučarsko prvenstvo Gorica – Nova Gorica – Piancavallo (I) MAKEDONIJA Slovensko društvo France Prešeren, Skopje 24. 2. – Pustovanje

V Essnu bo od 13. 3. do 15. 3. 2009 potekal vseslovenski posvet. Vsakoletnega posveta se udeležujejo predstavniki vseh slovenskih društev v ZR Nemčiji. ITALIJA Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica 12. 3. – Ni meja. Skupna prireditev zamejskih kulturnih organizacij v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti. Kulturni center Lojze Bratuž, Gorica 20. 3. – Primorska poje v Štandrežu

Oglejte si koledar prireditev tudi na spletni strani www.slovenci.si!

Zgodilo se je tega meseca 1. februarja 1945 je Predsedstvo slovenskega narodnoosvobodilnega sveta razglasilo dan smrti pesnika Franceta Prešerna, 8. februar, za kulturni praznik slovenskega naroda. Ta dan je bil neuradni slovenski kulturni praznik že vsa vojna leta.

plezal skoraj vse vrhove Alp, vendar se je vedno znova najraje mudil v naših gorah – doktor Julius Kugy. Kot pisatelj je ustvaril dela, ki veljajo za vrh svetovne planinske književnosti, sodi pa tudi med največje osebnosti v razvoju alpinizma 19. stoletja, saj so mu že sodobniki nadeli vzdevek »Kralj Julijcev«.

3. februarja 1758 se je v Ljubljani rodil Valentin Vodnik. Vodnik je svoje prve pesmi (Zadovoljni Krajnc, Pesma na moje rojake) objavil v zborniku Marka Pohlina Pisanice. Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesme za pokušino in pozneje Pesmi za brambovce. Urejal je Veliko pratiko in prvi slovenski časopis Lublanske novice.

16. februarja 1789 so v Ljubljani odprli porodnišnico. To je bila prva porodnišnica na slovenskih tleh.

5. februarja 1944 je umrl mož, ki je v svojem življenju pre-

20. februarja 1858 se je rodil slovenski skladatelj Viktor Parma. Po poklicu je bil pravnik, kot skladatelj pa je zlagal opere, operete in skladbe lahkotnega značaja. Med njegovimi opernimi deli sta najbolj znani Urh, grof Celjski, in Zlatorog.

22. februarja 1944 je na Žlebnikovi kmetiji pri Šentvidu nad Závodnjem, v neposredni bližini svojega rojstnega kraja, padel pesnik Karel Destovnik - Kajuh. Kajuh sodi med najbolj plodovite lirike vojnega časa. 29. februarja 1836 se je v Zgornjih Gorjah nad Bledom rodil pesnik in politik Jožef Schwegel ali Jožef Žvegelj. Leta 1859 je postal diplomat, pridobil je naslov barona in bil konzul v Aleksandriji, Carigradu in drugod. Bil je tudi poslanec kranjskih veleposestnikov v državnem zboru na Dunaju. Pisal je priložnostne pesmi ter potopise iz dežel in krajev svojih službovanj.

Moja Slovenija / Februar 2009

27


POGOVOR Z ROJAKINJO: Tanya Pliberšek, ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk

Slovenske korenine v srcu Sydneyja Na uradnih straneh avstralskega parlamenta (Australian Federal Government Ministers – House of Representatives) med spiskom ministrov najdemo tudi ime mlade potomke Slovencev iz Sydneyja – Tanyo Pliberšek. Univerzitetno izobražena Pliberškova, poslanka ALP, laburistične – delavske stranke, članica avstralskega parlamenta za okrožje Sydney, ki obsega 63 kvadratnih kilometrov, je ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk.

Tanya Pliberšek, poslanka laburistične stranke, članica avstralskega parlamenta za okrožje Sydney, je ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk.

Tanya Pliberšek (rojena 2. decembra 1969 v Sydneyju) se je v avstralsko politiko vključila že dokaj mlada. Že leta 1998, ko sem še živela v Avstraliji, sem imela priložnost spremljati njene začetke in se medijsko tudi vključiti v njeno volilno kampanjo. Tiste čase je bila na oblasti liberalna stranka in Tanya se je vse do leta 2007 borila za pravice žensk, otrok, socialno šibkih ter tudi za pravice avstralskih domorodcev, Aboriginov; od leta 2004 naprej kot »ministrica v senci«, torej v opoziciji. 3. decembra leta 2007 pa je na volitvah zmagala njena ALP, laburistična stranka (pod vodstvom premiera Kevina Rudda), in Tanya Pliberšek je postala ministrica. Že leta 1998 je Pliberškova v svoji prvi volilni kampanji izražala jasne cilje: »Vedno sem verjela, da se bom ukvarjala z raziskovanjem nasilja, posebej v družini. Toda kmalu sem ugotovila, da so družinski problemi povezani s političnim sistemom. Posvetila se bom boljšim

28

Moja Slovenija / Februar 2009

življenjskim pogojem za ženske, otroke in ostarele, šolstvu, zdravstvu in nasploh aktualnim vprašanjem. Posebno pozornost pa bo treba nameniti tudi Aboriginom. Laburistična stranka skratka želi ponovno vliti ljudem občutek varnosti.« Svojim načelom je torej sledila vse do danes, ves čas pa je sodelovala tudi z mediji, objavljala prispevke v časopisih in se ogla-

»Toda kmalu sem ugotovila, da so družinski problemi povezani s političnim sistemom.« šala po radijskih valovih. Tanyin oče Jože se je priselil v Avstralijo v petdesetih letih, mama Rozi pa malo kasneje. Čeprav sta oba doma iz istega konca Slovenije (oče iz Zgornje Polskave, mati pa s Ptuja), sta se spoznala šele v Avstraliji. Poleg Tanye sta imela še dva sinova,

Rajmonda in Filipa. Družina je leta 1997 doživela hudo tragedijo, na Novi Gvineji so umorili njihovega sina Filipa. Ne samo za starše, tudi za Tanyo je bil to zelo velik udarec. Pliberškova je poročena z Michaelom Couttsom Trotterjem, generalnim direktorjem Oddelka za šolstvo v Novem Južnem Walesu, s katerim imata dva otroka, hčerko Anno in sina Josepha. Ko sem pred dnevi z njo vzpostavila stik po internetni pošti, se je ljubeznivo odzvala in odgovorila na nekaj mojih vprašanj, saj potankosti iz njenega zasebnega življenja nisem poznala. Tanya, kje ste odraščali in kakšna je bila vaša mladost? Ko sem bila še majhna, smo živeli blizu morske obale in tako sem preživljala večino svojega časa na sydneyjskih peščenih plažah, tudi kampirala sem in hodila


USPEŠNI ROJAKI po avstralski divjini. Veliko sem tudi brala in to še vedno počenjam, če imam le čas. Danes, ko ste članica in ministrica vladajoče laburistične stranke, ki se je vedno zavzemala za srednji sloj prebivalstva, za »blue collar people«, in obenem tudi žena in mati, kako usklajujete vaše delo in skrb za družino? Vedno me je zanimala politika, a ne v pravem pomenu besede, saj sem kmalu ugotovila, da so družinski problemi povezani s političnim sistemom. Želela sem spremeniti nekatere zadeve in še danes se trudim, da bi jih izboljšala, ne skrbijo me samo moji otroci, borim se tudi za boljše življenje drugih otrok in seveda za njihove matere, še posebej, če so samohranilke. Da bi se vse to izboljšalo, moram pač tudi sama veliko žrtvovati. Na srečo sem se poročila s človekom, ki je odličen oče najinim otrokom in me pri delu podpira. Tudi moja starša mi vedno

»Vedno me je zanimala politika, a ne v pravem pomenu besede. Zanimale so me človeške pravice in še danes se trudim, da bi jih izboljšala.« priskočita na pomoč. Vsi ju kličemo »babica« in »dedek«, moji otroci, moja nečakinja in nečak ter naši prijatelji. Mislim tudi, da je nujno, da svojo ljubezen do narave in pozitivne navade prenesem na svoja dva otroka. Z družino preživimo skoraj ves naš prosti čas v naravi in veliko telovadimo. Pač črpamo darove našega prelepega avstralskega naravnega bo-

gastva. V morju plavamo pol leta, ostalih šest mesecev pa v pokritih bazenih, skratka, vse počnemo skupaj. Vloga ministrice in gospodinje gotovo ni lahka? Gospodinjstvo mi je pri srcu. Predvsem kuham zelo rada. Skoraj vsako nedeljo gostim svoje prijatelje, ki prihajajo k nam na večerjo. Zagotovo prihaja tu tudi do stičišča dveh kultur? Prav ob srečanjih s prijatelji pride do izraza tisto slovensko gostoljubje, katerega so me naučili moji starši. Vsi moji prijatelji tudi govorijo o kuharskih veščinah moje mame in kako od nje nikoli ne gredo lačni. Sicer pa sem tesno povezana s slovensko skupnostjo v Avstraliji in tudi v Sloveniji sem bila že nekajkrat. Vaša laburistična stranka se je torej vedno borila za delavski razred, upokojence in socialno ogrožene. Lani ste takoj po prevzemu oblasti poskrbeli najprej za upokojence in jim dodelili v enem izplačilu 500.000 AUD, letos pa božičnico v višini 1400 AUD. Ko ste prišli na oblast, ste se sočutno posvetili tudi pravzaprav pravim Avstralcem, domorodcem – Aboriginom? Avstralska laburistična stranka se je borila tudi za pravice avstralskih domorodcev, Aboriginov. Naš premier Kevin Rudd se je lani v zgodovinskem govoru pred parlamentom opravičil Aboriginom za več kot dvesto let diskriminacije in zlorab domorodnega prebivalstva. Stranka je s tem uresničila eno svojih osnovnih političnih obljub iz predvolilne kampanje. »Opravičujemo se za zakone in politike pred-

»Mislim, da je nujno, da svojo ljubezen do narave in pozitivne navade prenesem na svoja dva otroka. Z družino preživimo skoraj ves naš prosti čas v naravi in veliko telovadimo.« hodnih vlad in parlamentov, ki so zadali trpljenje, bolečino in globoke izgube našim avstralskim sodržavljanom,« je dejal Rudd. Še posebej je bilo opravičilo naslovljeno na tako imenovane ukradene generacije staroselcev, aboriginske otroke, ki so jih nasilno ločili od družin, pa tudi na njihove potomce in družine. Opravičil se je tudi za kršitve dostojanstva in ponižanje, ki ga je utrpelo »ljudstvo, ponosno na svoje izročilo in kulturo«. Med drugim so od leta 1869 do 1970 okoli 100.000 aboriginskih otrok, večinoma mešanega porekla, na podlagi zvezne zakonodaje odvzeli staršem in jih dali v posvojitev oziroma rejo belim staršem ali jih namestili v institucijah. Zgodba avstralskega rjavega ljudstva je zelo žalostna in o njem bi bilo treba vedeti veliko

več, kot svet ve. Prav te dni je bil na sporedih slovenskih kinematografov triurni film Avstralija, ogledala sem si ga in vsak njegov delček me je globoko prizadel, saj sem videla tisto pravo, resnično okrutno zgodovino v odnosu beli človek – Aborigin, ki sem jo spoznala v času osemindvajsetletnega bivanja v Avstraliji. Veseli me, da je bil ustvarjen tak film, zaslužil bi si oskarja. Res je, zaslužil bi si ga, a je žal dobil le nominacijo za najboljšo kostumografijo. Pri izboljšanju življenja staroselcev, predvsem ženske populacije, pa sem prepričana, da bo vaš delež znaten in opazen. Želim vam veliko uspeha pri vašem plemenitem delu! Stanka Gregorič Foto: osebni arhiv

Moja Slovenija / Februar 2009

29


VELIKI SLOVENCI

Edvard Rusjan, prvi slovenski letalec Letos mineva 100 let od prvega uspešnega poleta z motornim letalom v Sloveniji. 25. novembra 1909 je namreč Edvard Rusjan prvič uspešno poletel s svojim dvokrilnim letalom Eda I. Preletel je 60 metrov in se dvignil dva metra od tal. Štiri dni pozneje je že preletel več kot 500 metrov in se dvignil 12 metrov visoko. S tem se je tudi v tem delu Evrope začela doba motornega letenja.

Edvard Rusjan je prvič uspešno poletel s svojim dvokrilnim letalom Eda I leta 1909. Preletel je 60 metrov in se dvignil dva metra od tal. Edvard Rusjan se je rodil 6. junija 1886 v Trstu, kamor se je oče Franc, goriški Slovenec, preselil zaradi delovnih obveznosti. Mati Grazia Cabas je bila Furlanka iz Medeje. Po povratku v Gorico je oče odprl novo delavnico za izdelovanje sodov in tudi Edvardu je bila namenjena zaposlitev v očetovi sodarski delavnici. Za študij strojništva v Gradcu ali na Dunaju žal ni bilo denarja. Veliko veselje do tehnike in želja po spoznavanju širšega kroga ljudi sta ga pripeljala v kolesarstvo, ki je takrat veljalo za novo športno panogo. Skupaj s prijatelji je sestavil novo dirkalno kolo, s katerim je zelo uspešno tekmoval. Že v otroštvu zanimanje za letenje Že pred tem, leta 1897, ko je bilo Edvardu 11, bratu Jožetu pa 13 let, sta se začela ukvarjati s problemi dinamičnega letenja. Leta 1900 sta že zgradila uspešno leteč model, tri četrt kilograma težkega enokrilca z vijakom, ki ga je poganjala urna vzmet. Med šestletnimi pripravami, ki so potekale vzporedno z Edvardovim kolesarstvom, sta študirala teorijo letenja, gradila modele in delala aerodinamične poskuse. Pri tem je bil Edvard ustvarjal-

30

Moja Slovenija / Februar 2009

nejši, Jože pa obrtniško natančnejši. Prvo letalo sta lahko zgradila šele potem, ko sta pridobila na svojo stran tudi očeta Franca. Najtrši oreh je postalo vprašanje nabave primernega motorja. Kolesarska poznanstva so ga privedla do letalskega konstruktorja Franza Millerja v Torinu. Ta je Edvardu tudi omogočil obisk letalskega mitinga v Brescii in ga seznanil z Aleksandrom Anzanijem, znanim proizvajalcem letalskih motorjev, kar je Rusjanoma pomagalo do motorja. Dobila sta Anzanijev zračno hlajeni motor s tremi cilindri. S tem motorjem sta imela veliko težav. Domnevno jima je Anzani poceni prodal že rabljeni motor. Po eni od razlag si je Edvard svoj prvi motor prislužil s prodajo načrtov ali celo motorja lastne izdelave. Z Edo IV 40 metrov visoko Kakorkoli že, prvo letalo Eda I je bil 12 metrov dolgi dvokrilec z osemmetrsko širino kril in z njim sta opravila več dokaj uspešnih poskusov. Naslednje leto sta v Gorici, v lopi blizu Mirna, in z uporabo vedno istega motorja izdelala kar šest letal, ki so vsa bolj ali manj uspešno letela. Najbolj se je Edvardu posrečil polet z Edo IV 29. junija 1910 na letalski prireditvi, ko se je dvignil kar 40 metrov visoko in je v širokem krogu preletel mirensko polje. Z gradnjo letala Eda VII sta brata Rusjan dokončno izčrpala svoje in očetove prihranke. Finančno pomoč sta neuspešno iskala v Franciji, v Avstriji in na Madžarskem, potem pa je Edvard na kolesarski

dirki avgusta 1910 spoznal zagrebškega športnika in fotografa Mihajla Merćepa, ki jima je zagotovil potrebna finančna sredstva. Na njegovo pobudo in v želji po ustanovitvi tovarne letal sta se preselila v Zagreb in že septembra istega leta sta začela graditi prototip letala, ki bi bil primeren za prodajo. Strmoglavljenje ob vznožju Kalemegdana Enokrilno letalo Merćep-Rusjan sta opremila s kakovostnim 50-konjskim rotacijskim motorjem Gnome, s katerim se je dalo vzleteti že po 28 metrih zaleta, kar je predstavljalo svetovni rekord. Doseglo je višino 100 metrov in je bilo sposobno izvajati celo osmice. Po uspelem nastopu v Zagrebu sta z njim odšla v Beograd, kajti srbska vlada je kazala zanimanje za njegov nakup. To potovanje je bilo za Edvarda usodno. Navzlic močnemu vetru (košavi) je Edvard 9. januarja 1911 vzletel, saj ni želel razočarati številnega občinstva. Uspešno je večkrat preletel del mesta okoli beograjske trdnjave Kalemegdan in savski most, med pristajanjem pa mu je močan sunek vetra odtrgal krilo. Letalo je strmoglavilo na železniško progo ob vznožju trdnjave. Edvard je umrl na poti v bolnišnico. Pogrebnega sprevoda v Beogradu se je udeležilo okoli 14.000 ljudi. Pogumne posameznike ljudje vedno občudujemo in cenimo. Brat Jože je v Zagrebu izdelal še dve letali, nakar se je preselil v Argentino in tako sta se tudi ta dva talentirana slovenska rojaka izgubila v širnem svetu. MŠ


ZA POUK SLOVENŠČINE

CIKCAK PO SLOVNICI IN PRAVOPISU Iz pravopisa – vejica (nadaljevanje) Mark: Tjaša, kdaj še pišemo vejico? Tjaša: Med nadrednim in odvisnim stavkom (Največja sreča je, če je človek zdrav. – Hitreje govori, kakor misli. – Povedal sem jim, da ga ni doma, in jih odslovil. – Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.). Mark: So kakšne posebnosti? Tjaša: Med dvema podrednima veznikoma vejice ne pišemo (Očetu piši, da če ne bo denarja, ne boš več stanoval pri nas.). Take oblike niso priporočljive, zato je pravilneje: Očetu piši, da ne boš več stanoval pri nas, če ne bo denarja. Mark: Kdaj pa pišemo vejico, če sta skupaj priredni in podredni veznik, na primer in če, in ko, in kadar, in čeprav? Tjaša: Pišemo jo samo pred prvim veznikom (Šli bom na morje, in če bo lepo vreme, bomo ostali tam tri tedne. – Šli smo na morje, in čeprav je bilo slabo vreme, smo osta-

li tam tri tedne.). Zapomniti pa si je treba tudi, da pišemo vejico pred odvisniki iste stopnje samo enkrat (Šli bomo na morje, če bomo imeli čas in (če) bo lepo vreme. – Oseba, ki jo opazujemo in o kateri se pogovarjamo, je moja prijateljica.). Mark: Ali pišemo vejico tudi med deli večbesednega veznika, na primer namesto da, zato ker, medtem ko, zlasti če …? Tjaša: Ne, vejice med temi vezniki ne pišemo (Namesto da bi se učil, je lenaril. – Že ko sem ga prvič videl, sem ga spregledal. – Medtem ko ste spali, je bilo hudo neurje. – Rad ga imam, zato ker je tako miren. – Šli bomo na pot, šele ko se bo zjasnilo. – Ostali bomo doma, zlasti če bo slabo vreme.). Če pa bi radi poudarili pomen enega od obeh veznikov, pišemo vejico takole: Rada ga imam zato, ker je tako miren. – Zeblo ga je tako, da se je ves tresel.

Mark: Ali pišemo vejico tudi pred primerjalnima veznikoma kot, kakor? Tjaša: Samo takrat, kadar je v odvisniku izražena osebna glagolska oblika (Bila je rdeča, kot je rdeča vrtnica. Vendar: Bila je rdeča kot vrtnica. – Več je govoril kot delal. – Bila je bolj pridna kakor nadarjena.). Mark: Ali se piše vejica tudi med polstavkom in drugim delom povedi? Tjaša: Kadar je jedro polstavka deležje: pišoč (si požvižgava), deležnik: molčeč (človek), pridevnik ali samostalnik, so polstavki od preostale povedi navadno ločeni z vejico (Odšel je, nekaj mrmrajoč sam zase. – Drugi so obsedeli, pričakujoč novih dogodkov. – Vstopila je neznanka, zavita v črno pelerino, in s pogledom, uprtim vanj, zahtevala pojasnilo.).

Deležij pa ne ločimo z vejico, kadar so prislovi (Opotekaje se je hodil po sobi. – Molče je odšel.– Odšli so omahujoč.). Rada Lečič

Naloge, ki jih rešujete, so na karticah - Igraje do znanja slovenščine, Rada Lečič, založba ZRC SAZU, 2006

Si pravilno poimenoval oblačila? Rešitev preverite na naši spletni strani www.MojaSlovenija.net

PRAVILNO REŠI NALOGO!

Moja Slovenija / Februar 2009

31


KNJIŽNA POLICA

Kristina Toplak:

»Buenas artes« Ustvarjalnost Slovencev in njihovih potomcev v Buenos Airesu

V zbirki Migracije je pod zaporedno številko 16, ki jo izdaja Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, izšla monografska publikacija z gornjim naslovom in podnaslovom. »Buenas Artes« je igra besed med Bellas Artes in Buenos Aires. Napisala jo je Kristina Toplak, asistentka z doktoratom iz etnologije na Inštitutu za slovensko izseljenstvo. Predmet njenega raziskovanja so predvsem posamezniki in njihove migracijske izkušnje, vpliv migracij na likovno ustvarjalnost, ume-

tnostni svetovi in družbene ter kulturne spremembe, povratne migracije in proces integracije. Del migracijskih tokov so bili pogosto tudi umetniki ali pa so umetniki šele postali po preselitvi v novo okolje. Njihova umetnost je pogosto označena kot večkulturna in nam kot takšna pomaga razumeti predvsem človeške dimenzije migracij in razseljenosti, ne glede na to, ali gre za družbenokritična ali osebnoizpovedna dela. Toplakova je veliko prostora namenjenega obravnavi migracij s teoretičnega zornega kota in posebej še z vidika teoretskih pristopov k ustvarjalnosti. Poglobila se je tudi v Zgodovino političnega, družbenega in kulturnega dogajanja v Argentini ter posebej še v (Likovni) umetnostni svet Buenos Airesa. Po tem širokem uvodnem delu se je približala Umetnostnim ustvarjalcem med Slovenci v Argentini in šele to ji je omogočilo, da se je s splošne ravni spustila na obravnavo posameznih slovenskih ustvarjalcev. Osrednji del monografije so življenjske

zgodbe petih likovnih ustvarjalcev (slikar, rezbar in kipar Ivan Bukovec; kipar in slikar Marjan Grum; slikarka Andrejka Dolinar; slikarka Adriana Omahna in vizualni ustvarjalec Fabian Berčič), ki skozi pripovedi o življenju in delu razgaljajo specifičnosti likovnega delovanja in ustvarjanja v večkulturnem argentinskem okolju. Večino intervjujev je posnela v Buenos Airesu, Barilocheju in Cordobi. Vseh pet likovnih ustvarjalcev sodi v drugi, povojni val slovenskih priseljencev v Argentini, saj je med potomci Slovencev, ki so prišli v Argentino v prvem množičnem valu med obema vojnama, identificirala le enega kiparja v Buenos Airesu in dva multimedijska umetnika v Mendozi. Dodanih je tudi 15 strani likovnih prilog, ki so jih ustvarili zgoraj našteti umetniki. Zatem sledita še dve poglobljeni, bolj ali manj teoretični analizi ustvarjalnih dosežkov obravnavanih umetnikov, od katerih vsaka zavzema po 10 strani v knjigi. Sledi še povzetek v angleščini in španščini, spisek virov in literature ter imensko kazalo.

Redna zbirka Celjske Mohorjeve družbe Poldrugo stoletje stara tradicija se nadaljuje tudi v letu 2009. V mislih imamo redno zbirko z letnico 2008, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba. Kot običajno tudi ta zbirka prinaša pet knjig in če prištejemo še namizni koledar 2009 z naslovom Slovenski kraji – minulost in zdajšnjost, jih je celo šest. Najpomembnejša knjiga vsakokratne redne zbirke je vsekakor Mohorjev koledar, ki prinaša množico raznovrstnih podatkov, nasvetov in prispevkov o aktualnih in zgodovinskih temah. Serija Slovenske večernice z zaporedno številko 158 tokrat prinaša delo s preprostim naslovom Anka, ki ga je napisala slavistka in literarna zgodovinarka Irma

32

Moja Slovenija / Februar 2009

Ožbolt. V delu se spominja svojih mladih let med drugo svetovno vojno in tik po njej, dokler ni zaradi ideoloških pritiskov zapustila domovine (Avstralija, Kanada); tudi zato bo verjetno še posebej zanimiva za mnoge izseljence, ki jih je doletela podobna usoda. Od ostalih treh knjig je ena prevod iz francoščine in druga iz angleščine. Nekaj čisto novega pa je knjiga z naslovom Mala zgodovina Slovenije, ki jo je napisal znani slovenski zgodovinar Stane Granda. Vsebino knjige je razdelil na tri temeljne vsebinske sklope: na Zgodovino ozemlja pred naselitvijo, na Zgodovino slovenskega naroda in na Zgodovino slovenske države. Najobsežnejši sta


KNJIŽNA POLICA drugo in tretje poglavje. Ko spoznamo, da dogodkov ne določa le brezosebna objektivnost, ampak smo ljudje sredi njih živi in tudi odgovorni, se zgodovina Slovenije pokaže v precej drugačni luči kot pri večini zgodovinarjem doslej. S povsem drugačne perspektive se kaže zlasti

čas med drugo svetovno vojno in po njej; verjetno je to prva zgodovina Slovenije, ki tega časa ne prikazuje zgolj enostransko. Povojno obdobje je opredelil z mednaslovom Osvobojeni, vendar ne svobodni, pri čemer tudi podatkov o številu žrtev na raznih straneh ne manjka. Knjigo zaključuje-

ta dva razdelka (Na poti v samostojnost in Slovenska osamosvojitev), v katerih seže prav do današnjega časa. Samostojna in mednarodno priznana država je največji dosežek Slovencev v vsej njihovi zgodovini. Zaupali smo vase in izkoristili ugodne mednarodne razmere.

Verena Koršič Zorn:

Tone Kralj Cerkvene poslikave na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini

Goriška Mohorjeva družba je proti koncu leta 2008 izdala imenitno v slovenščini in italijanščini pisano knjigo o cerkvenih poslikavah v slovenskem zamejstvu v Italiji, oziroma točneje, o umetninah, ki jih je v cerkvah ustvaril priznani slovenski slikar Tone Kralj. V svojem več kot petdesetletnem delovanju je poslikal prek štirideset cerkva, od tega sedem tudi v slovenskem zamejstvu v Italiji. S tako obsežnim opusom, kar zadeva cerkveno slikarstvo, se ne more pohvaliti noben drug slovenski umetnik in komaj kdo v Evropi. Fotografije v knjigi so delo fotografa Carla Sclauzera iz Gorice. Če teh sedem cerkva naštejemo po vrsti od severa proti jugu, potem si sledijo takole: Sv. Višarje nad Kanalsko dolino, Pevma in Štandrež na Goriškem, Katinara, kapela šolskih sester pri sv. Ivanu v Trstu, Trebče in Pesek na Tržaškem. Poslikave na suh omet so nastajale v tridesetih letih 20. stoletja, kasneje pa tudi na lesonitni podlagi. V času med obema vojnama je slikal v treh cerkvah (Sv. Višarje, Pevma in Katinara) in na slikah v teh treh cerkvah je še posebej prišlo do izraza trpljenje slovenskega naroda v enem najtežjih obdo-

bij, v času fašistične strahovlade. S svojo likovno govorico je opogumljal ljudi, jim vlival vero v moč dobrega in v pravično rešitev. Z duhovno vsebino prežeto slikarstvo je polno simbolike, čustev in želje po iskrenem dialogu z gledalcem. Povojne poslikave se tudi stilno precej razlikujejo od medvojnih. Največ je prizorov s svetopisemsko vsebino, mistično snovjo in svetniškimi liki (Trebče, sv. Ivan v Trstu). Svetniško ikonografijo je obogatil z rednim upodabljanjem svetih bratov Cirila in Metoda. Pri tem ni težko opaziti, da Kralj svoj navdih išče v ljudski umetnosti, ki je bila slikarju položena že v zibelko. Ta usmeritev je še posebej prišla do izraza v tistih primerih, ko je zajemal snov iz domačega, to je kmečkega okolja. Izrazito pripovednost naslikanih prizorov je dosegel z vnašanjem večjega števila figur in sestavljanja novih svetov. V večini obravnavanih cerkva je umetnik zapustil tudi notranjo opremo, liturgično posodje, procesijske zastave in posamezne slike. Tone Kralj se je rodil 23. avgusta 1900 v Zagorici pri Dobrepolju v kmečki družini. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani je nadaljeval študij na akademiji v Pragi, se izpopolnjeval na Dunaju in Parizu pa tudi v Benetkah in Rimu. Kar trikrat je bil sprejet na beneški bienale, z nastopom fašizma pa so se mu zaprla vsa vrata. Po rodu Dolenjca je življenjska pot zanesla že v času prve svetovne vojne (fronta na Piavi) na Primorsko, ki ga je povsem osvojila. Posvetil se ji je v najtežjem obdobju njene zgodovine. Leta 1928 se je poročil z umetnico Maro Jeraj. Za svoje

stvaritve je prejel številne medalje in priznanja; doma le Prešernovo nagrado, saj je bil praktično odrinjen z javne umetniške scene. Njegov premični slikarski opus je izjemno obsežen in motivno zelo raznolik, vendar se zdi, da je sakralni največji. K temu ga je še posebej silila želja po monumentalnem slikarstvu in prepričanje, da edino transcendentalni svet lahko zadovolji človekovo slo po iskanju in spoznavanju resnice. Po mnenju Verene Koršič Zorn, avtorice knjige o Tonetu Kralju, bi morali celoten sklop Kraljevega cerkvenega slikarstva na obeh straneh državne meje razglasiti za narodni spomenik najvišje kategorije. Bil je skoraj edini ustvarjalec cerkvenega slikarstva in eden najvidnejših predstavnikov ekspresionizma na Slovenskem. Umrl je 9. septembra 1972. Tomaž Štefe

Nekaj novosti na slovenskem knjižnem trgu Slovenska matica Milica Kacin Wohinz, Marta Verginella: Primorski upor fašizmu 1920–1941 Jernej Pavšič (urednik): Ljubljansko barje, Neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo (zbornik razprav) Slovensko kulturno društvo Ivan Grbec v Škednju Marija Makarovič, Marta Košuta: Ena duša in ena pamet (Življenjske zgodbe Škedenjcev)

Moja Slovenija / Februar 2009

33


S KNJIGO V SVET

Pesem od Lepe Vide

Pripravila: Tilka Jamnik

Slovenski kulturni praznik praznujemo 8. februarja, na obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna. dr. France Prešeren

PESEM OD LEPE VIDE Lepa Vida je pri morju stala, tam na produ si plenice prala. Črn zamor’c po sivem morje pride, barko ustavi, vpraša Lepe Vide: »Zákaj, Vida, nisi tak’ rdeča, tak’ rdeča nisi, tak’ cveteča, kakor ti si prva leta bila?« Vida Lepa je odgovorila: »Kak’ rdeča b’la bi in cveteča, ker zadela mene je nesreča; oh, doma je bolno moje dete, poslušala sem neumne svete, omožila sem se, starca vzela, malokdaj sem s’rotica vesela, bolno dete ves dan prejokuje, celo dolgo noč mož prekašljuje!« Pesem od Lepe Vide je pravzaprav Prešernova predelava slovenske ljudske pesmi. Pesem je v različnih oblikah doma povsod po Sloveniji, zbiratelj ljudskega materiala Karel Štrekelj je naštel šest različnih verzij, Milko Matičetov pa jo je našel tudi v Reziji. O njej sta napisala roman Josip Jurčič in Marjan Tomšič, drami pa Ivan Cankar in Rudi Šeligo.

Slikanica s Pesmijo od Lepe Vide z ilustracijami Jelke Reichman je izšla leta 1987 pri Prešernovi družbi v Ljubljani. Ta založba je izdala deset Prešernovih pesmi v slikanicah. Izposodite si jih v knjižnicah.

34

Moja Slovenija / Februar 2009

Črn zamor’c ji reče ino pravi: »Če domá jim dobro ni, žerjavi se čez morja vzdignejo, ti z mano pojdi, srčno si ozdravit rano. Kaj ti pravim, pote, Vida zala! je kraljica španska me poslala, ji dojiti mladega kraljiča, sinka njen’ga mlad’ga cesariča. Ga dojila boš ino zibala, pest’vala, mu post’ljo postiljala, da zaspi, mu pesmi lepe pela, huj’ga dela tam ne boš imela.« V barko Lepa Vida je stopila; al ko sta od kraja odtegnila, ko je barka že po morji tekla, se zjokala Vida je in rekla: »Oh, sirota vboga, kaj sem st’rila! Oh, komu sem jaz doma pustila dete moje, sin’ka nebogljen’ga, moža moj’ga z leti obložen’ga!« Ko pretekle so b’le tri nedelje, jo h kraljici črn’ zamor’c pripelje. –


S KNJIGO V SVET

Zgodaj Lepa Vida je ustala, tam pri okni sonce je čakala. Potolažit’ žalost nezrečeno poprašala sonce je rumeno: »Sonce, žarki sonca, vi povete, kaj moj sinek dela, bolno dete!« »Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Včeraj svečo rev’ci so držali, in tvoj stari mož je šel od hiše, se po morji vozi, tebe iše, tebe iše in se grozno joka, od bridkosti njemu srce poka.« – Ko na večer pride luna bleda, Lepa Vida spet pri okni gleda, da b’ srčno žalost ohladila, bledo luno je ogovorila: »Luna, žarki lune, vi povete, kaj moj sinek dela, bolno dete!« – »Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Dan’s so vbogo s’roto pokopali, ino oča tvoj je šel od hiše, se po morji vozi, tebe iše, tebe iše, se po tebi joka, od bridkosti njemu srce poka.« – Vida Lepa se zajoka huje. K nji kraljica pride, jo sprašuje: »Kaj je tebi, Vida, je zgodilo, da tak’ silno jokaš in tak’ milo?« Je kraljici rekla Vida zala: »Kak’ bi s’rota vboga ne jokala! Ko pri okni zlato sem posodo pomivala, mi je padla v vodo, je iz okna padla mi visoc’ga kup’ca zlata v dno morja globoc’ga!« Jo tolaži, reče ji kraljica: »Jenjaj jokat’ in močiti lica! Drugo kup’co zlato bom kupila, te pri kralju bom izgovorila; id’, kraljiča doji moj’ga sina, da te mine tvoja bolečina.« – Res kraljica kup’co je kupila, res pri kralji jo je ‘zgovorila; Vida vsak dan je pri okni stala, se po sinku, oču, mož’ jokala. –

NAGRADNO VPRAŠANJE V kateri deželi je Vida dojila mladega kraljeviča? Odgovor do konca marca pošljite na naslov: Moja Slovenija Brnčičeva 13 1231 Ljubljana Črnuče Slovenija in si prislužite lepo knjižno nagrado.

Moja Slovenija / Februar 2009

35


MLADI MLADIM: Maja Slatinšek

»Družina me maksimalno podpira« Maja Slatinšek je triindvajsetletna pevka, ki se na slovenskih odrih pogosteje pojavlja zadnja leta. Prvič je na Emi (Evrovizijska MelodijA, slovenski nacionalni izbor za pesem Evrovizije) nastopila leta 2004 s pesmijo Slovo brez mej in zasedla četrto mesto, istega leta pa s pesmijo Do neba zmagala na Hitovem festivalu. Na Emi je s svojo skladbo Vihar znova nastopila leta 2006, nato pa kot spremljevalna pevka sodelovala z Anžejem Dežanom na Eurovision Song Contest v Grčiji. S skladbo Dobrodošel spet ob meni se je tega leta udeležila tudi Slovenske popevke. Nagrado za najboljšo izvedbo na Melodijah morja in sonca je Maja za skladbo Svobodna prejela leta 2007. Lani se je znova skušala prebiti na evrovizijsko tekmovanje, ampak skladba Zdaj ni bila izbrana. Angleško različico Time to Rise je prijavila na natečaj za romunsko in irsko pesem evrovizije in bila izbrana na obeh. Tako je Maja Slatinšek prva Slovenka, ki je bila v enem letu, z eno pesmijo, sprejeta na dva evrovizijska izbora. Izbrala je Irsko in na izboru zasedla tretje mesto. Danes zaključuje študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani, od jeseni pa je študentka Contemporary Music Performance v Londonu. Prepevati si začela zgodaj – že pri petih letih. Pravijo. Sama bi rekla, da že prej, glede na to, da se prvega nastopa pri petih letih dobro spomnim. Nekje v domači hiši se nahaja fotografija, na kateri je vidno igranje klaviatur pri treh letih, ampak do tja moj spomin ne seže. Spomnim se glasbe, ki me je vedno spremljala tako ali drugače, skupine Čuki, ki me je navduševala in navdušila tako močno, da sem se glasbe lotila resneje.

Mlada pevka Maja Slatinšek zaključuje študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani, od jeseni pa je tudi študentka Contemporary Music Performance v Londonu.

36

Moja Slovenija / Februar 2009

»V tistem trenutku, priznam, ko sem izvedela, da pesem ni bila sprejeta, sem pomislila, da v tem neskončnem glasbenem prostoru pač ni prostora zame ... in obupala.«


MLADI MLADIM Kaj bi označila za prelomnico v svoji glasbeni karieri? Če svoje delo opredelim kot glasbeno kariero, lahko rečem, da gre za več prelomnic; od prvega pojavljanja na TV, vpisa v glasbeno šolo, nadaljevanja glasbenega izobraževanja do različnih projektov, sploh v zadnjem času, v sodelovanju s tujino. Kako si se počutila, ko so tvojo pesem za Emo 2008 zavrnili? V tistem trenutku, priznam, ko sem izvedela, da pesem ni bila sprejeta, sem pomislila, da v tem neskončnem glasbenem prostoru pač ni prostora zame ... in obupala. Čez nekaj nerazumljivo zmedenih minut pa sem na situacijo pogledala z drugega zornega kota, kar me je pripravilo do tega, da sem soavtorju skladbe omenila možnost, da skladbo poskusiva prijaviti v drugo državo. S to odločitvijo so se moji načrti za prihodnost spremenili in vrata so se mi odprla v popolnoma nov svet. Nekateri bi se zavrnitve ustrašili, ti pa si pesem prijavila kar na dva izbora, na romunski in irski evrovizijski izbor, in bila sprejeta na oba. Zakaj si se odločila za Irsko in ali je bila odločitev težka? Slišala sem nekaj ljudi reči, da sem se za Irsko odločila zato, ker so možnosti za zmago večje, glede na to, da je bilo izbranih le šest finalistov. Resnična zgodba je precej drugačna od te, kajti poglavitna težava te nenavadne situacije je bila, da je vse skupaj bil prevelik finančni zalogaj zame kot študentko brez založniške podpore. Če bi se odločila za Romunijo, bi to pomenilo, da bi morala vse stroške nastopa, nastanitve in transporta plačati sama, medtem ko je irska televizija ponudila veliko finančno pomoč vsakemu finalistu posebej, kar je precej olajšalo vso situacijo in omogočilo nastop v državi z visokim standardom. Res pa je tudi, da sem Irsko od nekdaj dojemala kot mistično deželo, ki sem jo želela obiskati. Ker pa je ta obisk bil povezan z glasbo, še toliko bolje. Bi še kdaj nastopila na Emi? Nikoli ne reci nikoli, pravijo. Letos se nisem prijavila na razpis, ker enostavno nimam moči za ponoven proces v Sloveniji ali kjerkoli drugje. Glede na to, da imam odprtih

kar nekaj sodelovanj s tujino, je čisto mogoče, da se kdaj pojavim na nacionalnem izboru za Evrovizijo.

pa še nekaj izpitov in napisati diplomo, v Londonu pa sem študentka 1. letnika in usklajevanje zaenkrat ni težavno.

Kaj meniš o letošnjih nastopajočih in »povabljencih«? Kdo je tvoj favorit? Težko karkoli rečem glede nastopajočih na letošnji Emi, ker sem seznam uspela preleteti le enkrat. Prepričana sem, da je komisija med »nepovabljenimi« izbrala po svojih najboljših močeh in povabila tiste, ki si jih občinstvo želi videti na odru letošnje Eme.

Nastopaš manj? Glede na to, da imam na faksu predmet, pri katerem vsak teden nastopamo z bendom in nas vsak teden tudi ocenjujejo, bi lahko rekla, da nastopam več (smeh). V teh nekaj mesecih, odkar sem zdoma, pa sem imela vsak mesec nastop tudi v Sloveniji, tako da je dogajanje, kar se tega tiče, precej zanimivo. Odpira pa se vedno več novih projektov, ki vključujejo tudi veliko nastopov, in upam, da bom nekje v daljni prihodnosti lahko to delila z vami.

Kako pa družina gleda na tvoje uspehe? Družina me pri vsem mojem delu, odločitvah in izzivih podpira maksimalno. Kljub temu da trenutno živim daleč od doma, sem za starša še vedno mala Maja in zavoljo tega pride kdaj tudi do kakšnega manjšega verbalnega nesporazuma, vendar razumeta moje želje, cilje in odločitve. To štejem kot največjo podporo, ki jo lahko od staršev dobim. Na moje uspehe, če jih tako imenujeva, pa skromno gledata kot na nagrado za trdo delo, ki sta me ga naučila prav onadva. Zaključuješ študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani, od jeseni pa si študentka Contemporary Music Performance v Londonu. Zakaj si se odločila še za študij v tujini in kako oba študija usklajuješ? Princip »delovanja tujine« sem spoznala prek svojega projekta irskega nacionalnega izbora za pesem Evrovizije. Ljudje so veliko bolj odprti, podpirajo in spodbujajo mlade ustvarjalce s svežimi idejami in talentom. Ker sem se zavedala dejstva, da počasi zaključujem študij doma, sem razmišljala o možnostih nadaljnjega ustvarjanja in izobraževanja. Sprva sem se hotela izpopolnjevati kakšno leto ali pol, nato pa se je ob sprejemnih izpitih v Londonu porodil zanimiv načrt – ostati tukaj najmanj

»Zaenkrat kar najbolj uživam, diham in živim življenje, ki bi ga komu sama kdaj nedolžno zavidala.« tri leta. Zaenkrat maksimalno uživam, diham in živim življenje, ki bi ga komu sama kdaj nedolžno zavidala. Na Akademiji za glasbo sem absolventka, kar pomeni, da predavanj več nimam, opraviti moram

Kljub številnim nastopom in študiju pripravljaš tudi dobrodelne projekte, delala si tudi na radiu … Vse skupaj je splet okoliščin, zamisli, mojih idej in idej ljudi, ki se gibljejo okoli mene in spremljajo mojo pot. Na radiu sem kot spikerka delala slaba tri leta, zadnje leto sem učila klavir v glasbeni šoli, veliko sem nastopala, poleg tega sem priredila dobrodelni koncert z gosti za devet socialno ogroženih otrok celjskega območja. Pred odhodom na študij v London sem pripravila tudi koncert. Bilo je zabavno, delavno, zanimivo leto, za katerega pravim, da je bil konkreten začetek nove poti. Kakšne projekte pripravljaš v prihodnje? V mislih imam ogromno idej. Njihova realizacija pa zna trajati tudi več mesecev. Ampak ker sem vztrajna in trmasta ter si določenih stvari v življenju želim tako zelo močno, sem prepričana, da bom večino teh projektov izpeljala. Gre za samostojne projekte, projekti (trenutno) z dvema različnima zasedbama. Veliko več pa je še nedorečenega, ki do neke mere ostaja skrivnost tudi zame. Kot že rečeno, upam, da bom vsaj del tega lahko pokazala tudi v Sloveniji. S kom bi najraje sodelovala? Uh, želja in dogovarjanj je precej. Lahko pa kot iz topa povem, da bi najraje sodelovala z odličnimi glasbeniki, ki jih spoznavam iz dneva v dan. PV; Foto: osebni arhiv Maje Slatinšek

Moja Slovenija / Februar 2009

37


PESEM NAS ZDRUŽUJE

Zdaj je čas Slovenskih zvokov! V Pišecah, vasici blizu meje s Hrvaško, je bilo pred božičem spet veselo. Na tradicionalnem božično-novoletnem koncertu domačega ansambla Slovenski zvoki se je v ogrevanem šotoru zbralo kar tisoč dvesto ljubiteljev kakovostne narodnozabavne glasbe. Tokratna prireditev je bila sploh nekaj posebnega, saj so na njej predstavili novo ploščo pretežno božičnih pesmi. Prve dni novega leta smo se pogovarjali z vodjo ansambla, klarinetistom in pevcem Bojanom Lugaričem.

Zdajšnjo zasedbo ansambla sestavljajo Bojan Lugarič, Zlatko Žikovšek, Tadeja Abram, Jože Drugovič, Boštjan Zajc in Mirko Kosar.

38

Moja Slovenija / Februar 2009


PESEM NAS ZDRUŽUJE Zakaj ste se odločili za pesmi s takšno tematiko, zaradi verske usmerjenosti ali zaradi želje po zaslužku? Želja, da bi posneli in izdali kaj takega, je tlela že nekaj let, vendar je vedno prišel prej novi december kot nova plošča … Res je, da smo vsi verni ali vsaj naklonjeni tradiciji božiča, vendar niti to, kaj šele želja po zaslužku, ni bil razlog za ploščo s takšno vsebino. December je pač preprosto čas, poln pričakovanj in veselja, ko je tudi zanimanje poslušalcev za glasbene izdelke večje. Po zadnjih podatkih je to naša najbolje prodajana plošča doslej! Avtor glasbe sem večinoma sam, besedila so napisali Vera Šolinc, Fanika Požek, Ivan Sivec in Tone Gaberšek, dodali smo še dve znani Avsenikovi ter priredbi pesmi Sveta noč in Glej zvezdice božje. Nastopate s tem programom tudi po cerkvah? Ne, ne, to pa raje prepustimo drugim. Pod cerkvami pa! Menda ste imeli pred leti kar precejšnje težave v dvorani pod cerkvijo svete Elizabete v Berlinu … Naš harmonikar je šel na pot s hudo trebušno gripo. Vsaj tridesetkrat smo se morali ustaviti na poti in revež se je župniku Izidorju Pečovniku - Doriju tako zasmilil, da mu je pri priči ponudil čarobni napitek, rekoč: »Če ti pa tole ne bo pomagalo, te lahko odreši le še zemljica …« In mu je! Kruto, toda vajeni ste različnih vrst humorja! Na nastopih se nenehno preoblačite, nastopate v različnih vlogah. Greste kdaj tudi čez mero dobrega okusa? Trudimo se, da ne bi šli. Sicer pa – če sam kdaj nastopam »zgoraj brez«, to niti ne more biti slabo, saj pravijo, da sem tam gori kar »dobro izpopolnjen«, tega, da bi nastopal še »spodaj brez«, pa tako nihče ne pričakuje. Ste poklicni glasbeniki in torej odvisni od naročil. Je težko preživeti, morate kdaj igrati tudi kaj takšnega, kar vam ni najbolj pri srcu? Ne, saj je vsaka glasba lahko lepa. Če jo pa obogati humor, še toliko bolj! Morda se včasih majčkeno naveličamo nenehnega preoblačenja, v glavnem nam pa ni nič

Tudi svatje so navdušeni nad igranjem Slovenskih zvokov.

pretežko. V bistvu je samo z glasbo kar težko preživeti, dobro je ob tem početi še kaj. Sam imam snemalni studio, skladbe pišem tudi za druge ansamble. Tako mi včasih ne ostane dovolj časa za vaje, ki bi jih moral poklicni ansambel imeti precej več kot ljubiteljski. Vsega seveda ne moreš postoriti na vaji, predvsem ne moreš predvideti, kaj vse lahko prinese ključni trenutek na nastopu. Po desetih letih dela lahko rečem, da smo dobro utečen ansambel, saj veliko nastopamo. »Uradno« ste iz Rogaške Slatine, večina vaših dejavnosti pa je povezana s Pišecami. Kako to? Slovenski zvoki smo nastali iz nekdanjega Ansambla Toplišek. Ko je harmonikar Andrej Toplišek odšel k Okroglim muzikantom, sem obdržal trobentarja, basista in pevko ter poiskal novega harmonikarja in kitarista. Prihajamo iz različnih krajev Štajerske: iz Sevnice, Brežic, Dobrne, Laškega … Sam sem sicer iz Rogaške Slatine, vendar pa se res največ zadržujemo v Pišecah, kjer je doma harmonikar. Prijazno je tamkajšnje kmečko okolje, obilno posejano s prijetnimi gostilnami in kmečkimi turizmi … Boste tudi letošnji jubilej, desetletnico, proslavili tam? Za izvedbo jubilejnih koncertov se dogovarjamo v Vinski Gori, Rogaški Slatini in še v nekaterih krajih, glavni pa bo zagotovo

v Pišecah. Morda ga bo posnela celo Radiotelevizija Slovenija. Ena vaših skladb ima naslov Novoletne obljube. Kaj ste si vi obljubili za leto, v katero smo vstopili? Najprej, da bomo manj jedli, a smo obljubo prelomili že prvi teden … Drugi dve bo lažje izvesti: do decembra nameravamo posneti in izdati ploščo z desetimi novimi lastnimi skladbami, ob njej pa še posebno ploščo, na kateri bodo same Avsenikove, toda manj znane skladbe. Pred kratkim sem namreč dobil vrsto arhivskih posnetkov Avsenikovih začetkov na Radiu Celovec. Celo moj oče, ki je bil dolga leta aktiven glasbenik, nekaterih ne pozna! Posneli jih bomo v sodobni tehniki in prepričan sem, zadovoljili vse tiste poslušalce, ki na veselicah želijo poslušati Avsenikovo glasbo v naši izvedbi, plošče pa jim doslej nismo mogli ponuditi. Veliko dela vas čaka … Pa veselja tudi! Veste, so kraji v Sloveniji, kamor še posebej radi zahajamo. Recimo v Belo krajino! Tam ni tako »napeto« kot drugod, kjer mora biti profesionalno izvedena glasba na prvem mestu. Belokranjci godca najprej povabijo na prigrizek, postrežejo mu z vinom, no, potem se pa počasi začne zabava. In nihče ničesar ne zamudi. Jože Galič Fotografije: arhiv ansambla

Moja Slovenija / Februar 2009

39


ZA SLOVENSKO MIZO

Kavra, značilna jed z Notranjske Za štiri osebe potrebujemo: ½ l fižola 2 manjši kolerabi 6 večjih krompirjev ocvirke za zabelo Kolerabo olupimo in narežemo na kocke. Prav tako storimo s krompirjem, ki ga mora biti še enkrat več kot kolerabe. Fižol, ki smo ga prejšnji večer namočili v mrzli vodi, stresemo v nekoliko večjo posodo, ga zalijemo z vodo in kuhamo. Ko vre približno pol ure, mu dodamo na kocke narezano kolerabo in pustimo, da vre še približno 45 minut, nato posolimo in dodano na kocke narezan krompir. Nekoliko zalijemo, vendar ne mešamo (jed ne sme biti preveč zalita, najbolje je, da se krompir kuha kar v pari). Pokrijemo in kuhamo še nadaljnje pol ure. Nato jed pretlačimo, da je videti kot gost pire. Zabelimo še z vročimi ocvirki. Na Notranjskem pravijo, da je kavra najboljša, če vanjo »stane prašič«, kar pomeni, da lahko njen okus izboljšamo z nekoliko svinjine (kost, prekajena rebra), ki jo kuhamo skupaj z ostalimi sestavinami. Besedilo in foto: Janja Dolinar

Fižol in kolerabo posolimo in jima dodano na kocke narezan krompir.

Jed ne sme biti preveč zalita, najbolje je, da se krompir kuha kar v pari.

Nato jed pretlačimo, da je videti kot gost pire.

40

Moja Slovenija / Februar 2009

Kavro zabelimo še z vročimi ocvirki.


Potrebujete recept za domaÄ?e krofe? Kliknite na www.mojaslovenija.net.

Moja Slovenija / Februar 2009

41


Kozjanska domačija na naslovu Repuš 13 je stara okoli 200 let in je ohranjena takšna, kot je bila.

Kozjanska domačija Na smerokazu ob cesti, na zgibanki, na vseh spominkih in celo na posebni seriji poštnih znamk piše Kozjanska domačija, torej v ednini. V bistvu pa bi moralo pisati v dvojini, torej Kozjanski domačiji. Gre namreč za dve hiši, ki sta funkcionalno in predvsem lastniško neločljivo povezani. Funkcionalno zato, ker imata skupno parkirišče. Z lepo urejenega in tlakovanega parkirišča je skoraj enako daleč do ene in do druge hiše, čeprav je prva v vasi Repuš, druga pa v vasi Ravno. Med seboj sta oddaljeni manj kot sto metrov. Pri tem je zanimivo to, da obe nosita hišno številko 13. Še tesneje sta hiši povezani prek skupnega lastnika Bojana Gučka, ki skupaj s svojo življenjsko sopotnico Andrejo skrbi za obe hiši. Njegovi starši so namreč ti dve hiši podedovali od treh sester, ki niso imele svojih otrok. Bojan Guček je diplomirani inženir elektrotehnike, komercialist in še moj-

42

Moja Slovenija / Februar 2009

ster domače obrti in je torej vsestransko razgledan človek. Ko se je odločil, da bo ostal na majhni kmetiji, se je hkrati zavezal, da bo skromne prihodke od kmetije skušal nadgraditi prav na temelju lastništva dveh opuščenih domačij, in sicer tako, da kakih 200 let staro hišo ohranja takšno, kot je bila,

mlajšo, a na prvi pogled zelo podobno tipično kozjansko hišo, pa je temeljito preuredil, da je v njej mogoče obiskovalce tudi pogostiti in celo prenočiti. V ta namen je na podstrehi uredil dve sobi z vsem udobjem v povsem prvobitnem okolju, s tramovi in slamnatim stropom (streho) nad glavo.

Pri uresničevanju podjetniške zamisli ga je s skromno materialno pomočjo v začetni fazi podprlo tudi Ministrstvo za kulturo, na katero se je obrnil s prošnjo za pomoč. Ne glede na to, da je šlo v znesku za zelo skromno pomoč, je bila to zanj predvsem velika moralna spodbuda. Državni uradniki


SLOVENSKE DOMAČIJE doline, ob enem od izvirov, okoli pa so raztresene posamezne samotne kmetije. Vas je dostopna iz Dobja, s ceste Šentjur–Planina pri Sevnici. Kmetijstvo je glavna gospodarska panoga, ki pa hitro nazaduje. Vaščani se zaposlujejo v Šentjurju in v Štorah. Tisto, kar je danes Kozjanska domačija, je bilo dolga leta (vse od druge svetovne vojne naprej) pravzaprav shramba, saj sta lastnici Terezija in Veronika Gračner živeli v spodnji, nekaj mlajši in nekaj večji hiši v vasi Ravno št. 13. Zato je hiša tudi na zunaj začela vidno propadati. Novi lastniki (družina Guček Pr’ Poldek) in Turistično društvo Dobje so z obnovo začeli leta 1998 in jo do leta 2000 v celoti obnovili. Danes si ta hiša pravzaprav ne zasluži naziva domačija, saj ob njej ni nobenega drugega objekta več. Res pa je, da je nekoč ob hiši stal tudi manjši kozolec, ki sta ga nekdanja lastnika (Neža in Martin Leskovšek) nadomestila z manjšo sobo (štiblc), ob hiši pa sta zgradila še lopo z majhnim hlevom. Vse skupaj je predstavljalo tipično koz-

jansko domačijo. Lesena hiša je bila zgrajena okoli leta 1830 in je objekt zelo skromnih dimenzij, kar že samo na sebi priča, da je bil to dom malega kmeta, kakršnih je bilo v zahodnem delu Kozjanskega nekoč zelo veliko. Prvotno socialno prepoznavnost je hiša ohranila vse do današnjih dni in v tem je tudi njena največja etnološka in kulturna vrednost. Je izjemno pomemben člen v prepoznavanju bivalne kulture 19. in 20. stoletja in gradbeniških prizadevanj na območju Kozjanskega in osrednje Slovenije. Po mnenju Vita Hazlerja jo odlikuje izjemna skladnost gradnje zidanega in lesenega dela ter vrsta detajlov, ki odsevajo visoko stopnjo znanja obdelave materialov. Razporeditev prostorov v hiši je sila enostavna in značilna za hiše s črno kuhinjo. Iz predprostora (lupa) pridemo v dnevno – bivalni prostor (hiša) in v sila majhno, le nekaj kvadratnih metrov veliko črno kuhinjo (kuhjo). Večnamenski prostor (hiša) je danes brez peči, na njenem mestu stojita štedilnik na drva in zaboj zanje. Poleg

Les ponuja poleti prijeten hlad, pozimi pa ohranja toploto. Slamnata streha varuje pred dežjem in snegom, kamen skrbi za trdnost. Mah je izolator med bruni, gašeno apno pa zaščita lesa. tega so v hiši še star šivalni stroj, visoka in nizka omara, miza s klopjo ob eni stranici, bogkov kot, čelešnik in rožni venec na steni. V štiblcu stojita visoka omara in srednje široka postelja s staro laneno posteljnino (hodne plahte). Na južni strani je hiša delno podkletena. Klet so imenovali keldr. Kozjanska domačija Ravno 13 Tudi vas Ravno je gručasta vas sredi strmega grapastega sveta (Ravno!). V osojnih legah in na strminah prevladuje gozd. Spodnja hiša je nekoliko večja od zgornje in ji je na prvi pogled precej podobna, vendar samo na prvi pogled. V nasprotju z zgornjo, ki jo ohranjajo takšno, kot je bila, je spodnja doživela

so najbrž ob dejstvu, da gre za območje, ki populacijsko in drugače nazaduje, prepoznali vrednost tega projekta. Če bi ob tem upoštevali še, da so marljivi domačini s skromnimi sredstvi sposobni narediti res veliko, potem bi najbrž še nekoliko velikodušneje razvezali »svojo« mošnjo in tako še bolj pomagali lokalnim nosilcem razvojnih pobud. Domačija Pr’ Šafarji Repuš je gručasta vas vzhodno od Dobja v severovzhodnem delu vzhodnega Posavskega hribovja. Jedro vasi je na dnu Kozjanska hiša na naslovu Ravno 13 je ohranila staro zunanjost, notranjost pa je zanimivo posodobljena.

Moja Slovenija / Februar 2009

43


SLOVENSKE DOMAČIJE temeljito preobrazbo. Na starih temeljih je postavljena povsem na novo, res pa je, da so tudi pri tej hiši skušali ohraniti čim več starih etnološko zanimivih elementov. To še posebej velja za bivalne prostore v pritličju. Ker so dobro vedeli, da radiatorji centralne kurjave ne sodijo v staro hišo, so cevi in s tem ogrevanje prostorov speljali kar po stenah pod ometom, tako da jih obiskovalec sploh ne opazi. Predmeti v hiši niso nujno originalni, prineseni so tudi iz drugih hiš oziroma poslopij. To velja na primer za skoraj neuničljivo in raztegljivo mizo, ki jo je lastnik prinesel iz domače hiše. Nekoč so to mizo posojali po vasi. Nekaj posebnega je tudi nenavadna skrinja, ki je izdelana brez enega samega žeblja. Postelja v hiši je nekaj širša od običajnih in je očitno dovolj široka za dve osebi. Peč s klopmi okoli nje ni kaj posebnega in trenutno je hiša (še) brez bogkovega kota. Poleg bivalnega prostora (hiše) se v pritličju nahajajo še vsi ostali prostori, ki so tipični za stare hiše v tem delu Slovenije. Iz veže se pride v hišo, v črno kuhinjo, ki je nekoliko spremenjena (kurišče za peč so pozidali), in v štiblc, ki je tudi zelo zvito posodobljen (za stenami stare omare se skrivajo sanitarije in tuš). Namesto kleti gostinski lokal Najtemeljitejšo modernizacijo so doživeli spodnji prostori: svinjak za eno svinjo s kokošnjakom, majhen hlev za eno kravico, ki je delno še ohranjen, o majhni kleti pa danes ni ne duha ne sluha. Namesto tega je danes urejen dokaj velik gostinski lokal, v katerem je prostora tudi za večje skupine. Uredili so tudi kuhinjo, sanitarije in še več manjših prostorov. Če so hoteli v kleti urediti vse našteto, so morali najprej poskrbeti za povsem nov in tudi na inovativen način zidan strop. Odločili so se za neko zelo specifično vrsto velbanega stropa, na katerega so zatem položili betonsko ploščo, kar pomeni, da je hiša res trdno grajena in varna. Z etnološkega zornega kota je hiša potemtakem ohranila skoraj vse svoje zunanje kvalitete, pri notranjih pa je prišlo do številnih kompromisov, kar pa ne pomeni, da notranjost hiše ni ustrezno urejena.

Majhna črna kuhinja z nekaj pripadajočega orodja.

Pri peči v hiši stoji stara lesena skrinja, ki je izdelana izključno iz lesa.

Besedilo in foto: Tomaž Štefe

44

Moja Slovenija / Februar 2009

Klet je spremenjena v lokal za pogostitev večjega števila obiskovalcev.


FOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANI

Lect Lect je poltrajno figuralno oblikovano in okrašeno pecivo iz medenega testa. Lectarstvo oziroma medičarstvo, pogosto v povezavi s svečarstvom, sodi med najstarejše obrti v mestih in trgih na Slovenskem. Testo iz medu, ržene moke in začimb, kot so poper, cimet in nageljnove žbice, so lectarji vtiskovali v lesene ali kovinske modele in podobnjake pekli ali sušili. V 19. stoletju so začeli med nadomeščati s sladkorjem in sladkornim sirupom, testu pa dodajati pšenično moko, jelenovo sol in pepeliko. Vzhajano testo so razvaljali in figurice izrezovali s pomočjo pločevinastih modelov. Spečene figurice so barvali in krasili z raznobarvnimi črtami, narejenimi iz želatine, škroba, barvil in sladkorja. Na lecte so lepili papirnate odtise podob, lističe z napisi in ogledalca. Med najbolj razširjene motive sodijo srce, dojenček in konjiček. Lectarji so svoje izdelke prodajali v delavnicah oziroma trgovinah, na vaških žegnanjih, sejmih in cerkvenih shodih. Lect je predstavljal otroško slaščico in igračo, z njim so otroke obdarovali birmanski botri in sv. Miklavž. Mladina je v preteklosti rada kupovala lectova srca z izbranimi napisi za izkazovanje ljubezni, pred nekaj leti pa je postalo lectovo srce z ustreznim napisom tudi priljubljeno valentinovo darilo. Zaradi vse manjšega zanimanja za lectarske izdelke je začelo število delavnic pred drugo svetovno vojno upadati in danes jih na Slovenskem deluje le še nekaj. V Slovenskem etnografskem muzeju hranimo obsežno zbirko lesenih modelov za lect; najstarejši je iz 16. stoletja. Leta 1996 smo pridobili tudi zajetno zbirko predmetov iz lectarske in svečarske delavnice ter trgovine Jakoba Krbavčiča iz Ljubljane. Nena Židov, Slovenski etnografski muzej

Za dodatne informacije pokličite naš naročniški oddelek na +386 15653416, po elektronski pošti urednistvo@mojaslovenija.net ali na naslov Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče.

Moja Slovenija / Februar 2009

45


IN MEMORIUM

V spomin dr. Petru Klopčiču (1925–2008) Sporočamo vam žalostno vest, da se je v svojem 84. letu od nas poslovil dr. Peter Klopčič, starosta Slovenske ljudske stranke v Kanadi, Severni Ameriki in po svetu. Umrl je 9. decembra 2008 v bolnišnici v Torontu.

Dr. Peter Klopčič je v izseljenstvu nadaljeval delo dr. Miha Kreka, ki je leta 1945, kot član Slovenske ljudske stranke, postal član Unije evropskih krščanskih demokratov (UEKD). Po njegovi smrti je zastopstvo prevzel dr. Puš in nato dr. Peter Klopčič, ki je zastopal, kot predstavnik Slovenske ljudske stranke v izgnanstvu, slovenske interese in članstvo v Uniji do leta 1990. Udeleževal se je sestankov Unije evropskih krščanskih demokratov v Evropi in po svetu. Predstavniki SLS v izgnanstvu na

46

Moja Slovenija / Februar 2009

čelu z dr. Klopčičem so v Parizu leta 1990 članstvo v UEKD izročili SKD. To članstvo je veliko pripomoglo k mednarodnemu priznanju Slovenije, ker so bili takrat krščanski demokrati v vladah večine zahodnoevropskih držav. Zaradi navezanosti na predvojno SLS so bili njeni predstavniki veseli združitve SKD in SLS v ponovno najmočnejšo stranko v samostojni Republiki Sloveniji. Dr. Peter Klopčič se je rodil v Ljubljani leta 1925. Njegova najstniška leta so bila

zaznamovana s prezgodnjo smrtjo matere Marije (leta 1940) in kmalu zatem še z drugo svetovno vojno. Na svoji koži je dobesedno izkusil težo vojne, saj je bil rešen z italijanskega vojaškega vlaka, ki jih je peljal v internacijo. Sprva je bil v partizanih, spoznal je dvojno moralo, doživel roško ofenzivo in dočakal konec vojne na domobranski strani. Leta 1945 je s tisoči drugih Slovencev zapustil rodno domovino. Sledila je prisilna vrnitev s Koroške in rešitev s pobegom s transporta smrti, nato skrivanje in pot v Italijo. Tam je začel s študijem na univerzi v Milanu, ki ga je zaključil z doktoratom iz ekonomije v Madridu v Španiji. Z ženo Luiso sta imela štiri otroke (najstarejša hčerka je umrla leta 1990), ki so mu bili v ponos in veselje. Še zlasti se je rad posvečal svojim vnukom in vnukinjam. Leta 1958 se je dr. Klopčič z družino preselil iz Španije v Kanado. V Kanadi se je močno strokovno uveljavil v provincijski vladi Ontaria. Uspešno pa se je udejstvoval tudi v slovenski skupnosti v Torontu. V Hranilnici in posojilnici Slovenia je deloval več kot štirideset let. Več let je bil tajnik in predsednik Slovenskega doma v Torontu. Bil je pobudnik in skupaj z drugimi organizator prvega Slovenskega dneva na Slovenskem in številnih za njim. S častnim konzulom Jožetom Slobodnikom je dal pobudo in s pomočjo sodelavcev uresničil največjo slovensko demonstracijo v Kanadi, v Queen’s Parku, za svobodno Slovenijo v času, ko je bila Slovenija napadena. Skratka, mož, ki je bil v ponos domovini Sloveniji in Slovencem v Kanadi. Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek ga je leta 2006 ob njegovi 80letnici odlikoval s častnim znakom svobode Republike Slovenije za pomoč pri osamosvojitvi Slovenije in njenem mednarodnem priznanju ter za delo v slovenski skupnosti v Kanadi. Naj mu bo lahka kanadska zemlja, vsem nam, ki smo ga osebno poznali, bo ostal v trajnem spominu. dr. Stanislav Raščan


IN MEMORIUM

Mihaela se je poslovila »Zdaj vem zagotovo – ni češenj, ki bi se po dežju tako svetile in v zgodnjepoletni toploti tako vabile s svojo napetostjo kot tiste iz moje rane mladosti. Ni medu, ki bi s svojo barvo jantarja in rezkogostim vonjem zdravil kot tisti pred mnogimi, mnogimi leti, nekje na Fali. Še v satju mi ga je ponudil tetin sosed, čebelar. Kje bom našla lipo, ki bo nosila toliko cvetja in nudila krošnjo tolikim čebelam, kot tista nekje na Pohorju? Globoko v sebi nosim dragoceni arhiv, bogato shrambo pravonjev, prabarv in praokusov.« pogovarjali in ji zaupali osebne skrivnosti. V veseli družbi, kjer se je dobro počutila, so bili njeni monologi in dialogi prepolni narečnih izrazov in duhovitosti. Med prijatelji se je znala razdajati s svojevrstnimi iskricami. V teh vedrih trenutkih je bila enkratna. »Počitnice gredo h koncu, ne morem razumeti, da je šlo vse tako hitro. Malo morja, pa drobni izleti po ljubljeni Sloveniji.« S temi besedami se mi je konec avgusta pisno oglasila in mi sporočila slovo od slovenskega poletja, kot da bi slutila, da se je od rodnih krajev za vedno poslovila. Utihnil je njen glas, izpisale so se njene misli, a vedrih spominov na Mihaelo nam ne more nihče odvzeti. Adi Golčman

Objavite voščila in osmrtnice Revijo Moja Slovenija je edina revija, ki jo berejo ljudje po svetu in v Sloveniji. Vsebina je dostopna preko tiskane in internetne različice. Zato vam nudimo možnost, da z objavo v reviji Moja Slovenija ponesete med rojake:

S temi besedami je Mihaela Hojnik pričela literarno skico Pritisniti lice k zemlji in opisala svoja razmišljanja o štajerskih krajih, o mladostnih doživetjih, o domovini. Njeni članki so vedno bogatili ter utrjevali slovensko besedo na Švedskem. Mihaele ni več med nami. V nedeljo, 28. decembra 2008, se je po štirimesečnem boju s hudo boleznijo za vedno poslovila od nas. Mihaela se je na Švedsko priselila pred tridesetimi leti. Po poklicu je bila pedagoginja, učiteljica, in se je v prvih letih zavzeto posvetila svojemu poklicu. Otroke naše druge in tretje generacije je dopolnilno poučevala slovenščino na raznih stockholmskih šolah. Zadnja leta pa je svoje znanje nudila predšolskim otrokom priseljencev različnih narodnosti. Z novimi pedagoškimi prijemi po dopolnilnem študiju se jim je znala približati in jih an-

gažirati. Otroke je imela zares rada in oni so ji na različne načine izkazovali svojo ljubezen. Mihaela je bila ena gonilnih sil v slovenskem kulturnem življenju na Švedskem. Dobrih dvajset let je bila članica uredništva Našega glasa in soorganizatorka raznovrstnih prireditev. Večina nas, njenih prijateljev, pa jo je cenila tudi kot pesnico in pisateljico. Do sedaj sta izšli dve njeni pesniški zbirki: Slovenska kuharica na Švedskem in Suha usta. V raznih slovenskih revijah ter časopisih pa je objavljala številne krajše zgodbe, ki jih je sama šaljivo imenovala gnusljivke in kasneje maločudnice. Z velikim optimizmom je pričakovala izdajo teh zgodb v obliki knjige, a žal tega izida ni dočakala. Za nas mnoge Mihaela ni bila le pedagoginja in pesnica, ampak predvsem prijateljica, s katero smo se lahko sproščeno

• voščilo za rojstni dan • voščilo za novo leto • osmrtnico ob izgubi • objava po različnem namenu Pošljite nam želeni tekst in sliko! Pred objavo vam na vašo željo pošljemo oblikovano sporočilo na vaš elektronski naslov v potrditev. Velikosti sporočila (naročniki imajo 50 % popust): - 1/8 strani: 100 EUR oz. 50 EUR za naročnike na revijo - 1/4 strani: 200 EUR, 100 EUR za naročnike na revijo - 1/2 strani: 400 EUR, 200 EUR za naročnike na revijo Naročniki na revijo Moja Slovenija imajo eno objavo v velikosti 1/8 brezplačno. Na ostale pa 50 % popust. Plačilo izvedete preko našega računa ali z osebnim čekom.

Moja Slovenija / Februar 2009

47


POVZETEK V ŠPANŠČINI POVZETEK V ANGLEŠČINI

Summaries

An interview: Dr. Boris Jesih, State Secretary of the Office of the Government of the Republic of Slovenia for Slovenes Abroad »In old times it used to be more important, who the »ours« or »theirs« are, than who the Slovenes are. We have to stop depending upon the connection on the ideological origins and using this for acquirement the points in the domestic politics. For us all are »ours«! And for this reason they must become the Slovene bond of states, in which they live«, dr. Boris Jesih stressed in the interview among other. Mr. Jesih, State Secretary of the Office of the Government of the Republic of Slovenia for Slovenes Abroad, is known as the very good expert for minority problems, specially among the Slovenes in Austrian Carinthia and Styria. After his politological degree of Ljubljana`s FSPN (now FDVFaculty of social sciences) he employed himself in 1980 in the Institute for the Nationality questions (INV), where he is superior scientific collaborator and member of the bord of directors. On the 22nd of November 2008 he was appointed State Secretary and with his work he helps dr. Boštjan Žekš, competent minister for the Slovenes abroad and over the world. The topic of the month: The return of migrant workers from Germany to Slovenia Barbara Medved Cvikl stimulated the reflection about this topic. During the Slovene world congress in Ljubljana she pre-

48

Moja Slovenija / Februar 2009

sented the results of her graduate theme, done in the chair of Geography (Faculty of arts) at professor Jernej Zupančič. She won the student Prešeren Award for this theme with the title The return of migrant workers from Germany to Slovenia. Since in the middle of the 60`s the Slovene immigration has been one of the most numerical in Germany because of cultural and geographic nearness between two States, liberal migrant politics and many social historical factors such as the agrarian overpopulatin of Slovenia and the intensive development of German postwar industry. Therefore we are not surprised, that in the time of Slovene contemporary history (1990-2006) the dimension of returning immigrants from Germany is the most perceivable. Into the original regions the immigrant precious knowledges, experiences, capital, formal and informal migration networks arrive and with these migration networks they have important influence on social, economic and cultural development of the original regions. A talk with the successful fellow countrywoman: Tanya Pliberšek, ministress for residential questions and woman`s problem We found the name of Tanya Pliberšek, young descendant of the Slovenes from Sydney, on the official sides of Australian parliament and its Ministers. (Australian Federal Government Ministers – House of Representatives). Tanya Pliberšek,

with university education, memberess of ALP, Australian Labour Party, and memberess of the Australian parliament for Sydney county (63 square kilometres), is ministress for residential questions and woman`s problem. »I wished to change some matters and I still try to improve them. Not only my children worry me but also I fight for the better life of the other children and of course for their mothers, specially when they are single mothers«, among other said Mrs. Plibersek about her work. Our notes: Conclusion of Seminar on Slovene language for the teachers from South America nad Australia From 18th to 28th in January 2009 Laško and Ljubljana hosted the Seminar on Slovene language for the teachers, that teach Slovene and other subjects in the Slovene language in South America nad Australia. This time on Seminar 19 participants were present (among those present were 17 from Argentina, 1 from Brazil and 1 from Australia). The Seminar was financed by the Office of the Government of the Republic of Slovenia for Slovenes Abroad and Ministry of Education and Sport. The National education Institute prepared the competent programme of the Seminar and its organization of the execution in Laško and Ljubljana. The Seminar concluded with a cultural performance, prepared by the teachers, that presented the new acquired proficiency and skills and the experiences of the people and Slovenia with a poem, play, declamation and photo projection. They made a strong emotional atmosphere, which touched all present to the heart. The participants and the participantins of the concluding performance were saluted by Mrs. Alenka Kovšca, State (female) Secretary of Ministry of Education and Sport and dr. Boris Jesih, State Secretary of the Office of the Government of the Republic of Slovenia for Slovenes Abroad. AK


POVZETEK V ŠPANŠČINI

Sumario de este número

Entrevista: Dr. Boris Jesih, secretario general en la Oficina Gubernamental para los eslovenos en el extranjero »En el pasado el hecho de ser ‘de los nuestros’ o ‘de la contra’ era más importante que el de ser esloveno. Debemos dejar de construir sobre cimientos ideológicos y utilizarlos también para ganar puntaje en la política local. ¡Para nosotros todos son ‘nuestros’! Como tales deben hacer de nexo entre Eslovenia y los países en los que habitan«, afirmó entre otras cosas en la entrevista el dr. Boris Jesih. El Sr. Jesih, Secretario de Estado en la Oficina Gubernamental para los eslovenos en el extranjero, tiene renombre como muy buen conocedor de los problemas de las minorías eslovenas en los países limítrofes, especialmente de los eslovenos en la Carintia y la Estiria austríacas. Luego de diplomarse en politología en la FSPN en Ljubljana (hoy Facultad de Ciencias Sociales – FDV) se empleó en 1980 en el Instituto de Cuestiones Nacionales (INV), donde es investigador superior y miembro de la Comisión Directiva. Fue nombrado Secretario de Estado el 22 de noviembre de 2008 como ayudante del dr. Boštjan Žekš, ministro para los eslovenos en el extranjero. El tema del mes: El regreso de los trabajadores emigrados de Alemania a Eslovenia El tema resurgió a través del trabajo realizado por Bárbara Medved Cvikl y presentado en el Congreso Mundial Eslove-

no. La tesis doctoral fue defendida en la Sección geográfica de la Facultad de Filosofía bajo la dirección del prof. Jernej Zupančič con el título de El regreso de los trabajadores emigrados a Alemania. Este trabajo se hizo acreedor del premio estudiantil que lleva el nombre del poeta máximo Prešeren. Ya desde mediados de los años 60, la mayor cantidad de emigrados de Eslovenia se estableció en Alemania. Esto se debió a la proximidad cultural y geográfica entre los dos países, a la política migratoria liberal y de otros factores sociales e históricos, como lo son la sobrepoblación agraria de Eslovenia y el desarrollo industrial alemán de la posguerra. Por eso no es de extrañar que en la historia eslovena contemporánea (1990- 2006) sea tan notorio el caudal de compatriotas que vuelven desde Alemania. Con los emigrados que regresan llegan a sus regiones de origen saberes valiosísimos, experiencias, capital, redes migratorias formales e informales, que dan un sello significativo al desarrollo social, económico y cultural esloveno. Charla con una compatriota: Tanya Pliberšek, ministra para los asuntos de la vivienda y la problemática femenina. En la publicación oficial del parlamento australiano (Australian Federal Government Ministers – House of Representatives) encontramos en la nómina

de ministros el nombre de una joven descendiente de eslovenos de Sydney – Tanya Pliberšek. La señora Pliberšek, poseedora de un tćitulo universitario, diputada por el partido de los trabajadores - ALPne –, miembro del parlamento australiano para la región de Sydney, con 63 kilómetros cuadrados, es la ministra para los asuntos de la vivienda y la problemática femenina. “Quise cambiar algunas cosas y me sigo esforzando para mejorarlas. No me preocupan solamente mis hijos. Lucho también para que otros niños y sus madres, principalmente las solteras, puedan tener mejores condiciones de vida,«” ha dicho, entre otras cosas, la señora Pliberšek. Tomamos nota: Cierre del curso para maestros de la lengua eslovena de América del Sur y de Australia El encuentro tuvo lugar en Laško y en Ljubljana entre el 18 y el 28 de enero de 2009. Los maestros que acudieron fueron 19: 17 de Argentina, uno de Brasil y uno de Australia. Las jornadas contaron con el apoyo económico de la Oficina de la República de Eslovenia para los eslovenos por el mundo y del Ministerio de Educación y Deporte. El Instituto de la República de Eslovenia para la educación fue el encargado de valor por el contenido y la organización tanto en Laško como en Ljubljana. Las jornadas culminaron con un acto cultural, preparado por los maestros. Las habilidades y los conocimientos adquiridos, así como la percepción de la gente y de Eslovenia, fueron presentados por medio de canciones, recitaciones, teatralizaciones y proyección de fotografías. Todos los presentes compartieron el clima de emoción. Las palabras de salutación estuvieron a cargo de la señora Alenka Kovšca, la secretaria de Estado del Ministerio de educación y de deporte y del dr.Boris Jesih, el Secretario de Estado en la Oficina Gubernamental para los eslovenos en el extranjero. JB

Moja Slovenija / Februar 2009

49 49


ŠPORT

Dve pravi punci Morda je že kar malce dolgočasno poročati o uspehih naše snežne kraljice Petre Majdič. Toda Petra je res izjemna tekačica in ob zmagah naše šampionke iz Brinja pri Ljubljani ni nikoli dolgčas. Tudi zato, ker je Petra zelo hvaležna sogovornica, ki pove tisto, kar misli, in je polna pozitivne energije ter zmagovalne miselnosti, ki včasih tako manjka našim športnikom. Januar je res prvi mesec v letu in v Evropi se v tem letnem času ukvarjajo z zimskimi razmerami, zato so v ospredju seveda zimski športi. Majdičeva je bila na novoletni tekaški turneji v skupnem seštevku na tretjem mestu, kar je izjemen uspeh. Zagotovo pa je še bolj razveseljivo dejstvo to, da je dva tedna potem spet zmagala na tekmi svetovnega pokala v klasičnem šprintu, v katerem je v tem trenutku nepremagljiva. In klasični šprint bo na sporedu tudi na bližnjem svetovnem prvenstvu v češkem Liberecu, kjer Petra odkrito naskakuje zlato kolajno. Tina blestela na Pohorju Poleg Petre nas je v januarju navduševala še ena športnica na snegu, tokrat Korošica Tina Maze. Že v začetku meseca smo imeli na domačem Pohorju tekmo svetovnega pokala v alpskem smučanju in ko so ljubitelji tekem na belih strminah že skoraj obupali, je zablestela naša Tina, ki je v veleslalomu kar zmagala. Spet je postala tista prava pohorska lisička, kakršne smo je bili vajeni pred dvema ali tremi leti. Da pa zmaga na domačem tere-

50 50

Moja Slovenija / Februar 2009

nu ni bila zgolj slučaj, je Tina potrdila dva tedna kasneje v Cortini, kjer se je dvakrat uvrstila tik pod stopničke, bila je dvakrat četrta. Vsem nam in tudi Tini verjetno se je s srca odvalila velika skala. Mazejeva se je pred to sezono odločila, da bo poskusila trenirati s svojo ekipo in ne z ostalimi dekleti in reprezentanco. Kot kaže je bila to prava poteza, za katero upamo, da se bo obrestovala tudi na svetovnem prvenstvu v začetku februarja. Skozi vso sezono uživam v tekmah »Zame je najpomembnejše, da že skozi vso sezono uživam v tekmah, da je to tisto, kar si želim početi, in želim, da bi tako ostalo do konca sezone,« so bile besede Petre Majdič po njeni četrti letošnji zmagi v svetovnem pokalu. »Če mi kdo pod nos ponudi priložnost za zmago, bom naredila vse, da jo tudi osvojim. Za zdaj mi še manjka hitrosti, ki jo z dolgimi treningi, kakršne sem imela jaz, »ubiješ«. Pričakujem, da bo do svetovnega prvenstva prišlo tudi do nje,« se nadeja dviga forme naša najboljša tekačica na smučeh.

V Mariboru sem dobila krila »Želela sem priti v veleslalomski vrh, in to mi je tudi uspelo. Zdaj si obetam le še nadaljevanje v tem slogu. Tekma in zmaga v Mariboru sta bili za mojo malo ekipo prijetno presenečenje in velika nagrada,« pravi Tina Maze. »V Mariboru sem dobila krila, čeprav prvega mesta vseeno nisem ravno pričakovala. Vedela sem, da sem dobro pripravljena, saj smo dobro trenirali. Izkoristila sem dobro poznavanje terena, dobro telesno pripravljenost in dejstvo, da smo v preteklih dneh v Avstriji trenirali na podobnem terenu in na podobno ledeni snežni podlagi. Od vsega pa me najbolj veseli, da sem prvič v tej sezoni uspela sestaviti dve pravi vožnji. Navijače sem slišala od štarta do cilja. Tudi v spodnjem delu proge sem bila fizično zelo močna, medtem ko se je videlo, da na precej dolgi in zahtevni progi nekatere tekmovalke niso zdržale do konca. Navijači so mi dali še dodaten elan in noge se me kar ubogale.« Jasno je, da se Tinina majhna ekipa srečuje s finančnimi težavami. »Novih sponzorjev vsaj takoj še ne pričakujem. Naredili smo velik korak naprej in obema trenerjema se lahko samo zahvalim kakor tudi tistim, ki so nam omogočili, da lahko nadaljujemo na tak način.« Jurij Završnik Foto: www.fotosi.si


KRIŽANKA ZGODBA

Naša križanka tokrat prinaša tudi nagrado! Pravilno geslo pošljite do 20. marca na naslov: Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče, Slovenija; s pripisom: za nagradno križanko. Izžrebani/a bo nagrajen/a s celotno naročnino na mesečnik Naša luč.

Moja Slovenija / Februar 2009

51


Lectovo srce, izdelano leta 1967 v Pergerjevi lectarski delavnici v Slovenj Gradcu (iz zbirk SEM)

Moja Slovenija februar 2009  

Moja Slovenija februar 2009

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you