Issuu on Google+

Requiem - Marjan Krebelj

REQUIEM! Moralna filozofija umetnosti (uvod)

!

I. dejanje: Largo!

V preteklih petih predavanjih smo se sprehodili od samih začetkov likovnega MARJAN KREBELJ, mag.ing.arh.

ustvarjanja pa prav do današnjih dni.

!

Prenovljena in dopolnjena različica


Toda pri vsem tem nismo nikoli odgovorili na vprašanje, kaj sploh je tisti skrivni

Božič, 2013

kriterij, po katerem smo to umetnost izbirali od vseh ostalih del? Nekaj smo že videli na drugem predavanju - ogromna masa slik je bila povsem komercialno narejena, to kar smo odbrali, so le izjeme. Toda izjeme po čem? Kaj je tisto, kar eno sliko naredi umetniško, drugo pa navadno obrtniško malarijo? Kaj umetnost ali umetniško sploh je?

To vprašanje se da zastaviti nekoliko bolj ilustrativno: leta 1968 je Mark Rothko na steno obesil kakih 14 ogromnih platen, od katerih je večina pobarvana v črno barvo. Bolj abstrakten kot tako ne moreš biti. In vendar, gre po mojem mnenju za eno največjih umetnin, mogoče celo enega največjih intelektualnih dosežkov 20. stoletja sploh. Dosežek, ki je na individualni ravni primerljiv z istočasnim pristankom človeka na Luni. Zakaj je Rothko največji abstraktni slikar vseh časov, in zakaj moj fotr, ki lahko ravno tako prebava stene dnevne sobe v eno barvo, ni? ~ Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo še enkrat nazaj v 17. stoletje, v Amsterdam, v Rembrandtov atelje. Ozemlje današnjega Beneluxa je bilo razklano na pol; severni del okoli Amsterdama je bil protestantski, južni, z Rubensovim Antverpom vred pa katoliški. To se je reflektiralo v delu obeh rivalskih velikanov; Rubensova delavnica se je utapljala v naročilih za ogromne oltarske panele, dočim je Rembrandt spočetka živel od rok do ust, ker je bil prepuščen odprtemu trgu. Nekateri slikarji, kot van Goyen, so slike prodajali dobesedno na odprtem trgu, zelo podobno kot danes malarji na plažah, toda Rembrandt je imel posebej izostreno oko za portrete in ni trajalo dolgo, da si je med novim razredom bogatih trgovcev, ki 1


Requiem - Marjan Krebelj

se jih hvala bogu v Amsterdamu ni manjkalo, našlo vse več in več strank, ki so želele imeti lep portret.

!

In Rembrandtu je uspelo točno zadeti okus teh ljudi. Po eni strani je bil to še vedno formalni portret, kjer se je moralo videti denar - moralo se je videti, da si tega ni mogel vsak privoščiti. Toda takoj za tem ravno nasprotno; skromnost, kajti bahanje z denarjem v skromnem protestantskem okolju ni bilo več vrlina in portret mora še vedno sporočati, glejte - jaz sem tudi samo eden od vas, običajnih ljudi. Nisem plave krvi, sem le še eden, ki se peha za trdim kruhom. Rembrandt je znal v portretu združiti obe nasprotji; vzvišenost nobelese in preproščino vsakdanjih ljudi. Svojim portretirancem je vdahnil grandioznost, toda niti približno jim ni laskal, gubice so ostale gubice in bela zapestja so pogledala izpod rokavov (kot na kmetih).

!

Istočasno so Rubens, Velazquez in številni drugi slikarji delali povsem drugačne portrete, kjer portretniranci zelo nemo in negibno gledajo iz slik, skoraj kot bi bile naslikane izložbene lutke. Toda pri Rembrandu se nam zdi, kot da tega človeka poznamo!

Rembrandt - 1633
 Johannes Wtenbogaert

Tako si je Rembrandt hitro pridobil sloves največjega portretista, imel je polno zasedeno delavnico, denar in kmalu tudi lepo ženo, Saskio van Uylenburgh, hčer prav tako bogatega trgovca. To so bili časi za Rembrandta! Hodila sta po držabah, kupovala starine in umetnine ter pila iz potoka življenja s globokimi požirki.

!

Toda sreča se je osukala, prvi trije otroci so umrli kmalu po rojstvu, rojstvo Rembrandt
 Bolna ženska v postelji, (najverjetneje Saskia) 
 pozna 1630-ta

četrtega, sina Titiusa, pa je bilo za Saskio že prenaporno in kmalu po rojstvu je njeno telo podleglo infekcijam. Rembrandt je bolehanje spremljal ob njeni postelji in beležil v seriji izredno ganljivih risb, ki pričajo o ljubezni, žalosti in odhajanju. Kljub temu, da je Rembrandtov opus izredno širok, od oljnih slik pa do gravur, so te preproste, hitre skice med najbolj ganljivimi deli, kar jih je ustvaril, ali kar jih je bilo ustvarjeno sploh.

!

2


Requiem - Marjan Krebelj

Saskia ni bila zgolj njegova žena, bila je ljubezen njegovega življenja. Skupaj sta hodila na prireditve, bila je njegova prava partnerica, prijateljica, njegova duša dvojčica, drugi del njega v še enem telesu. Upam si ugibati, da če sta brala knjigo, sta podčrtala iste odstavke, da sta v istih slikah videla iste stvari in točila iste solze ob istih verzih, pila isti čaj, da sta drug drugega poznala do dna duše, se o vsem bistvenem strinjala in se lahko ravno zato ure in ure pogovarjala, brez da bi jima bilo sekundo dolgčas, kajti pravi pogovori se šele tedaj zares začnejo, ko je vse trivialno že zdavnaj spoti pometeno in ko ni treba več razlagati, zakaj bi bil deževen dan lahko lepši od sončnega (recimo). Samo med dvema, ki se tako globoko ujemata, je možen tisti pogovor, ki poseže po transcendenci in ki ni nič manj kot religijska izkušnja.

!

Saskiina smrt je Rembrandta posula v prah in njegovo življenje se je spremenilo. Lovil je neke ljubice, bil vedno bolj nejevoljen in muhav, vsled takemu obnašanju so bila tudi naročila za portrete vse redkejša in po pravici povedano, dvomim, da so Rembrandta komercialni posli sploh še zanimali. OK; od nečesa je treba živeti, in Rembrandt - 1665

tisti minimum si je zaslužil, toda namesto bogatih trgovcev je sedaj pričel z risanjem klateških otrok iz ulice, brezdomcev in ljudi iz obrobja. To so motivi, ki so za njegov čas nezaslišani. Lepota ga ni zanimala več, njegov genij je hotel več, ljudi iz mesa in krvi. To niso bili časi hobi slikarjev, dvomim, da je kdo od njegovih sodobnikov prijel za čopič brez naročila… Denar je kopnel in v letih, ki so sledila so mu zarubili premoženje, in Rembrand je končal kot reven starec, zagrenjen in otožen. Svojo pot je beležil v seriji avtoportretov, v zadnjih med njimi nam s svojimi očmi zastavlja težka vprašanja o življenju in smrti.

!

Malo pred smrtjo, zgodnjih 1660-ih je Rembrandt dobil poslednje veliko naročilo v smislu “naj mu bo, za staro slavo”. Mestna hiša v Haagu je naročila ogromen panel, ki bo prikazoval junaški upor Klavdija Civilisa proti Rimljanom. Gre za pomembno obdobje nizozemske zgodovine, ki je sedaj obhajalo častitjivo 1000-letnico. Rembrandtova naloga je bila naslikati slavospevni ep temu dogodku. Toda kar so v mestni hiši dobili, je bilo nekaj povsem drugega. Klavdij in njegova bratovščina z meči nazdravljajo nad mizo vojnega plena, in nihče med njimi, še najmanj pa Klavdij sam, ne izgleda kaj posebej junaško. Prej obratno, slika pusti vtis podivjanega kredela neotesancev in resnici na ljubo, to utegne biti bližje

Rembrandt , 1662

3


Requiem - Marjan Krebelj

zgodovinski resnici. Katero vojno pa bijejo možje visoke morale? Katero vojno pa sploh lahko dobiš s čistimi metodami? Vprašajte može, ki prav danes - kako ironično - v Haagu grejejo celice, še bolje, vprašajte ljudi iz Srebrenice, kako se dobivajo vojne, pa bo jasno, kaj je Rembradt hotel povedati s to sliko in kakšnih moralnih standardov se je oklenil. ~ Dobrih 100 let za Rembrandtom in par sto kilometrov zahodneje se je angleškemu brivcu in lasuljar Williamu Turnerju rodil sin Joseph Mallord William. William mlajši je že kot deček kazal izreden talent za risanje, in v nasprotju z mnogimi drugimi slikarji, je njegov oče talent podpiral in celo razstavljal slike v izložbi svoje brivnice. Deček je hitro napredoval in že kot najstnik risal krajinske pejsaže za prodajo, arhitekti pa so pri njem naročali vizualizacije svojih projektov. Danes bi temu rekli rendering. Z izjemnim talentom in trdim delom si je že kot 27-letni mladenič prislužil članstvo v The Royal Academy, kar je bila takrat čast, ki je praviloma pripadla zgolj starim gospodom, podobno kot naš SAZU. Turner bi lahko J.M.W. Turner - 1817

prav spodobno živel od svojih pocukranih krajin, če ne v njem vrel uporniški duh.

!

V letih ki so sledila, je Turner razvil svoj značilni krajinski slog, pri čemer se je zgledoval tudi po francoskem slikarju Claudu Lorrainu (spodaj levo). V eni izmed slik (spodaj desno) ga je v celoti ‘kopiral’ pri čemer je od galerije zahteval, da sliki izobesi eno poleg druge, da bo vsem jasno, da je njegova boljša. Tak je bil Turner.

Je pa tudi on imel svoj paket problemov in okostnjakov po omarah. Njegova mama J. L. David - Napoleon prečka Alpe, 1800

je bila težko psihično bolna in so jo kaj kmalu zaprli v bolnico, pri čemer treba še enkrat (tako kot pri van Goghu in Goyi) omeniti, da v tistem času to niso bile bolnice v današnjem pomenu besede, kjer si se šel zdravit, ampak so imele več skupnega z zapori ali pesjaki. Ljudi so tja zaprli, jim dali na vsake toliko jesti in to je bilo to. Ampak tudi to je bil napredek v primerjavi s časi, ko so take kurili na grmadah. Kljub vsemu zna biti, da so Turnerju njeni bolni kriki odzvanjali v glavi in ga preganjali v nočnih morah, kar pa je gotovo je, da je imel priložnost zelo poblizu spoznati, kako krhka je lahko človekova zavest in kako blizu roba smrti lahko hodimo. In to se reflektira tudi v njegovih slikah, kjer do življenja zavzema povsem drugačen odnos kot ostali umetniki. Predvsem je to očitno v slikah velikih bitk. Okoli 1800 naš je stari znanec Jacques Louis David naslikal Napoleona, ki prečka Alpe. Junaški Napoleon! V odgovor Tourner nariše še eno prečkanje Alp Hanibalovo (s sloni), toda tu so v ospredju trpeči ljudje, iznakažene poze, pokrčena telesa in izbuljene oči. Šele nekje v ozadju lahko zaslutimo drobno silhuetico slona in na njem velikega vodjo. Francozom je Turner poslal dovolj jasno sporočilo o tem, kaj si misli o njihovih pohodih. In ni trajalo dolgo, dokler se tudi Angleži niso dokončno usekali z Napoleonom pri Waterlooju, čete je takrat vodil še en naš

J.M.W. Turner - Hanibal prečka Alpe, 1812

4


Requiem - Marjan Krebelj

znanec, Duke of Wellington (poznamo ga iz portreta Goye, potem ko so Angleži kasneje prišli v Španijo).

!

Turner ni nikoli bil poročen, pravil je, da zakon in umetnost ne gresta skupaj, je pa imel ljubice, z eno tudi otroke. Živel je z očetom in oče mu je pomenil vse - bil je njegov najboljši prijatelj in asistent - oče je pripravljal platna, oče je okvirjal slike, oče je mešal barve, oče je delal vse kar je mogel, da je Turner lahko slikal. Ampak čas je tekel tudi za očeta in leta 1829 v hitrem zaporedju Turner izgubi nekaj svojih najbljižjih prijateljev in kmalu za tem tudi njega. Vse se je zgodilo zelo na hitro in Turnerja so te izgube toliko izčrpale, da je podlegel boleznim in več tednov, če ne mesecev preživel v postelji z vročinami in blodnjami. Ni si težko predstavljati, da je bil Turner človek z izjemno bujno domišljijo, toda iznad našega dojemanja je, kaj v taki domišljiji sklije, ko telesna temperatura naraste in ko si jo slikar blaži s halucinogenimi narkotiki, ki so bili takrat nekaj vsakdanjega. Turner je svoje blodnje skiciral, slikal in nastajale so slike, kakršnih še svet ni videl. Opustil je akademski snobizem, začel je slikati s prsti, pustil si je nohte, da je lahko praskal barvo po platnih in se umikal vase. Že prej so nanj nekoliko od strani gledali, ker je za razliko od drugih z eno samo potezo znal očesu sugerirati čolne, hiše ali valove, nad katerimi so drugi trošili cele tube barve (to je najlepše dokazal z Beneškimi akvareli, kamor se je najraje vračal), toda nihče ni bil pripravljen na to, kar je J.M.W. Turner - Sunrise with Sea Monsters, 1845

Turner sedaj delal.

!

Njegovo morje je podivjalo v nevihtah, barke je premetavalo kot nemočne lupine, sonce je žolto sijalo, nebo je bilo krvavo rdeče in iz morja so hodile vse bolj grozne in grozne pošasti.

! J.M.W. Turner - The Slave Ship, 1840

Vrhunec tega je v sliki ladje s sužnji, ki prikazuje resnični dogodek iz leta 1781, ko je kapitan Zong v morje zmetal 133 sužnjev, ki so bili na poti iz Afrike v Jamajko. Zajeti sužnji so na barki umirali precej bolj kot je bilo običajno in kapetan je sicer imel svoj tovor zavarovan, ampak zavarovalnica je izgubo krila samo v primeru “pomorskih izgub” (orig. losses at sea), ne pa smrti zaradi bolezni ali drugih razlogov, zato se je Zong odločil bolezen in šibkost 133 ljudi uradno pretvoriti v pomorsko izgubo, kar ostaja eden najbolj sramotnih dogodkov Britanske zgodovine. V Turnerjevih časih so se že prebujala gibanja za osvoboditev sužnjev, vendar so bila relativno marginalizirana in tako je bil tudi Turner pahnjen na obrobje s takšnimi poskusi.

!

Umrl je kot reven, skorajda brezdomen starec, ki je v zavesti ljudi živel samo še kot smešnica… Na stara leta ga nihče ni več jemal resno, toda dela, ki so bila takrat najbolj zaničevana, veljajo za največje dosežke umetnosti 19. stoletja (oziroma družno z Goyo za vrhunec klasičnega slikarstva), kateremu se ob bok kasneje postavi samo še impresionizem in njegov ekspersionistični odvod z van Goghom, ter nazadnje abstrakcija v 20. stoletju z Rothkom. Toda kar resnično zaznamuje tega moža ni toliko tehnika slikanja, temveč neverjetna globina duha in višina moralnega standarda, ki si ju je upal izreči na najbolj iskren način! Enako kot Rembrandt pred tem, je brez kakršne koli kalkulacije zavzel moralno držo, za katero svet še ni bil zrel. Tako pri enem kot pri drugem so kritike letele na račun tehnike, estetike in upodobitve, toda kar je resnično bolelo in žulilo tedanje ljudi je bila vsebina. Mogoče se tega niti zavedali niso. 5


Requiem - Marjan Krebelj

Turner pa je za sabo pustil tudi lepo kolekcijo slik, ki jih je imenoval “barvne podlage”. Šlo je za začetke večjih krajin, katerim bi kasneje dodal drevesa, hribe, oblake in ostale pritikline. Toda obsajajo močne domneve, da je Turner te slike pustil takšne povsem načrtno, predvsem zato, ker je z abstrakcijo eksperimentiral tudi drugače. Torej ni tako iz trte izvita domneva, da so te slike vendarle končana dela, ki pa so se mogoče celo Turnerju zdela preveč abstraktna, da bi jih dal v javnost. V čem je štos? V ‘končanih’ krajinah je za Turnerja bolj kot sama vsebina važno vzdušje, se pravi čustvo ali občutenje, ki nas preplavi, ko stojimo pred njegovo sliko. Gre za povsem abstraktno doživetje, objekti ali dogodek, ki se v tej krajini pojavijo, služi zgolj kot orodje za doseganje tega občutja. Mar ni torej čisto J.M.W. Turner - 1819

legitimna možnost, da je Turner sklepal, da je za doseganje tega cilja to nemara dovolj? Da že s temi tremi ali štirimi mojstrsko razporejenimi barvami doseže tisto kar je hotel, in da ni nobene potrebe po banalnih drevesih ali oblačkih?

!

Če ne prej, je v sredini 20. stoletja Mark Rothko s svojim delom dokazal, da je to več kot validen argument! Pojdimo po vrsti. ~ Mark Rothko je bil rojen kot Markus Rotkovič oz. Rothkowitz (odvisno od kulturne izgovorjave) v Dvinsku, današnji Latviji, tedanjem Ruskem imperiju. Njegov oče je bil intelektualec, farmacevt s solidnim poslom, ampak ozračje je bilo židom vsak dan manj naklonjeno, kozaki so jih za šport lovili po ulicah, in oče je kmalu po Markusovem rojstvu emigriral v ZDA, in družina je čez nekaj let sledila. Markus je Mark Rothko, 195x

prišel čez lužo kot 10-letnik, se vpisal tam v šolo, hitro napredoval imel odlične ocene in bil sprejet na elitno univerzo Yale. Ampak celo tam proti-židovski pritiski med obema vojnama niso bili majhni, poleg tega so Markusa zanimale tudi druge stvari, in po dveh letih je mladi upornik univerzo zapustil.

!

Preselil se je v New York, se tam seznanil s slikarstvom in to je bil svet, ki ga je povsem potegnil vase. Njegov prvi mentor je bil Arshile Gorky, kasneje pa se je Rothko osamosvojil in se znašel v krogu vrstnikov takratne ameriške avantgarde; skupaj so slikali, kadili cigarete, pili viski in filozofirali o umetnosti do nezavesti. Leta 1937 je pripravil prvo samostojno razstavo, ampak sledila je vojna in umetnost je bila nekoliko na stranskem tiru. Zaradi izrazite kratkovidnosti je bil Rothko oproščen služenja vojaščine.

! Mark Rothko, 1923

Podobno kot van Gogh, je bil tudi Rothko zelo študiozen tip, ogromno je bral, veliko je tudi pisal. V poznih 30’ in kasneje v 40’ letih je to lepo sovpadalo z njegovim učiteljskim delom, študentje so ga oboževali, tako kot osebnost, kot tudi učenjaka. Take sorte umetniki imajo pogosto ustvajalne probleme, ker jih kup zgodovinskega in teoretičnega znanja preveč uklešči, toda ko enkrat to premagajo, so hitro med največjimi v zgodovini. Tako je bilo z van Goghom, in Rothko je na svoj preboj še čakal. Njegova prva dela so zelo zategnjena; poskušal je kot fauvist, barvi je dal prednost pred motivom, enako kot nekoč Matisse ali Derain. Ne najbolj uspešno. Naslednja serija je bila veliko boljša; na zelo iskren način je upodobil prizore newyorške podzemne železnice, kjer že slutimo občutenja osame, izločenosti in v tehničnem smislu Rothkov neizmeren čut za barve in kompozicijo. Skupaj s kolegom Adolphom Gotliebom sta med vojno bila goreča zagovornika simbolike, in Rothko, ki se je v tem času preživljal s tem, da je otroke poučeval risanje, je to

Mark Rothko, Subway - 1937

izkušnjo dojemal kot ekskurzijo v svet čiste likovnosti; otroški um je še neoporečno 6


Requiem - Marjan Krebelj

čist, neomadeževan z akademsko izobrazbo in če se kje skriva odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar je v nas v slikovnem smislu prvinskega, potem je to pravo mesto za razsikovanje. Skupaj z Gotliebom sta napisala manifest, ki se ga je v marsičem držal do konca. Takole gre:

!

Temeljni problem, tako se nam zdi, ni ‘razlaga’ slike, temveč ali imajo ideje, ki jih ta slika prenaša znotraj svojega okvirja, kakršno koli vrednost. Verjamemo, da naše slike predstavljajo naša estetska prepričanja, med katerimi lahko izpostavimo naslednja:

!

1. Za nas je umetnost ekspedicija v neznani svet, ki ga lahko raziskujejo le tisti, ki

Mark Rothko, Antigona - 1945

si to upajo. Svet domišljije je brez predsodkov in snobizma (orig: fancy-free) in je v divjem nasprotju z vsakdanjo miselnostjo. Naša umetniška naloga je, da gledalcu pokažemo svet, kot ga vidimo mi, in ne kot ga vidi on sam. 
 2. Zavzemamo se za preproste razlage zapletenih idej. Najraje vidimo velike formate, ker se z njimi lažje izognemo dvoumnosti. Ponovno želimo, da ploskev slike stopi v ospredje. Zavzemamo se za površinsko formo, ker razbija iluzijo in razkriva resnico. 
 3. Med slikarji je razširjen mit, da ni važno, kaj kdo slika, če je le dobro naslikano. To je v srcu akademizma. Ampak dobra slika ‘o ničemer’ ne obstaja. Postuliramo, da je vsebina slike bistvena in edina vsebina, ki je validna, je tista, ki je tragična in brezčasna. Zato čutimo močno navezo s primitivno in arhaično umetnostjo.

Mark Rothko, Multiforms - 1948-51

!

Posledično mora naše delo, ki zaobjema te postulate, užaliti vsakega, ki je duhovno naravnan k dekoraciji prostorov, slikam za v dom, slikam za nad kamin, slikam ameriške pokrajine, purističnim slikam, nagrajenim slikam, slikam Narodnega in Whitney muzeja, Corn Belt Akaddemije, ipd…

!

Po vojni Rothko zavije še v večjo abstrakcijo in rodi se serija slik, ki jih danes imenujemo Multiforms. Gre za amebaste barvne lise, ki jih je treba videti v živo, da bi jih razumeli. Rothko je za te slike izumljal posebne tehnike, barve je gostil, redčil, nanašal v 30 plasteh, eno vrh druge, in s tem dosegal številne optične efekte. Ko jih gledaš v živo, se včasih zdi, da kak od likov prav zalebdi.

!

Kmalu se te lise razprejo in ravežejo v ravne pravokotnike. In to je tisti Rothko, ki ga poznamo. Kajti tudi Rothko je, podobno kot pred njim Turner (katerega je Rothko skupaj z Rembrandtom noro oboževal), v resnici zasledoval le en cilj: vzdušje.

!

“Nekaj naj bo jasno. Nisem abstrakcionist! Ne zanimajo me razmerja med barvami in formo ali karkoli podobnega. Zanima me le izražanje človekovih čustev - tragedije, ekstaze, uničenja, in podobno. In že samo dejstvo, da se ljudje zlomijo in jočejo pred mojimi slikami, je dokaz, da mi to uspeva. Ti ljudje pred mojimi slikami doživljajo enako religiozno izkušnjo, kot sem jo imel jaz, ko sem te Mark Rothko, 195x

slike naslikal. In če v njih vidiš le razmerje barv, si zgrešil bistvo.”

!

7


Requiem - Marjan Krebelj

Kar je Rothka zanimalo je, da z gledalcem vzpostavi kar se da iskren in pristen čustven stik. Kritiki, zgodovinarji in teoretiki so temu napoto, in Rothko jih je imel globoko v želodcu:

!

“Sovražim in preziram vse umetniške zgodovinarje, eksperte in kritike. To je parazitska banda, ki se pase na sadovih umetnosti. Njihovo delo ni samo neuporabno, ampak je tudi zavajajoče! Ničesar pozornosti vrednega ne boš slišal od njih na temo umetnikov ali umetnosti. Razen mogoče kakih tračev in čenč, ki pa znajo biti na trenutke še kako sočni.”

!

Kljub vsemu se je skozi 50’ leta 20. stoletja Rothku po mnogih mukah in dolgem boju z revščino in osamljenostjo (prvi zakon je razpadel, drugi je bil zaenkrat še uspešen) vendarle uspelo prebiti na newyorški prestol najvidnejšega umetnika in sledilo je najvažnejše naročilo njegovega življenja. Kanadsko podjetje s pijačami Seagram je na Manhattnu po načrtih prestižnega arhitekta Miesa van der Rohe-a zgradilo svoj nebotičnik, v pritličju katerega je bila predvidena raskošna restavracija najvišjega ranga. Za zidove te restavracije so Rothku naročili plejado slik, zanje pa bi dobil današnjih 2.5 milijona dolarjev. Večjih naročil v umetnost ni, in vsak umetnik bi na tako ponudbo skočil kot lačen pes na meso, toda ne Rothko. Rothko si je vzel čas za premislek.

!

Njegov moralni kodeks je bil drugačen. Bal se je namreč, da če sprejme tak denar, lahko postane eden od taistih pizdunov (orig. motherfuckers), kot se je sam izrazil, ki jih je najbolj sovražil. Poznamo jih; denarja lačni grabežljivci, ki se pasejo ob vseh možnih gospodarskih in političnih koritih, da naplenijo samo še več zase.

!

Razlog, da je na koncu sprejel naročilo, ni bil finančne sorte. Tem pizdunom se je hotel maščevati. Johnu Fischerju, novinarju Harper Magazine, s katerim sta se spoprijateljila na enem izmed potovanj v Evropo, je na ladji priznal, da je delo sprejel, ker želi: Seagram nebotičnik, arh. Mies van der Rohe

!

“naslikati nekaj, kar bo uničilo apetit vsakemu pizdunu, ki bo kdajkoli jedel v tisti dvorani. Če restavracija zvrne moje slike, je to zame največji kompliment. Ampak ne bojo! Ljudje lahko prenesejo danes karkoli!”

!

Inspiracijo za to je dobil na enem od svojih popotovanju po Evropi, kjer je v Firencah obiskal medičejsko knjižnico, ki jo je oblikoval Michelangelo. “Točno to vzdušje hočem!” je rekel.

Michelangelo: knjižnica Medici

8


Requiem - Marjan Krebelj

Ta knjižnica je eden izmed Michelangelovih največjih arhitekturnih del; krasi jo izjemna čistost in preprostost bele in sive barve, dizajn je umirjen, prefinjen in preprosto eleganten. Toda kar je Rothka posebej prevzelo so ta namišljena zazidana okna, ki so bolj kot ne dekorativne narave. Rothku se je zdelo, da ta okna ustvarjajo klavstrofobično občutje vkleščenosti v prostor, breizihodnosti, smrti in apokalipse… in to je hotel servirati pizdunom v Seagram restavraciji.

!

Ko pa je bila restavracija že v obratovanju in pričakovanju njegovih slik, sta z ženo šla tja na večerjo, da bi si razgledala prostor. Jedla sta pregrešno drago hrano in Rothko je zavijal z očmi, kajti zanj je bilo več kot 20 dolarjev za obrok moralni prekršek najvišje sorte in še najraje je jedel iz kartona. Toda tisti večer ga je zadelo:

!

“Ljudje, ki tu obedujejo, ne bojo nikoli niti pogledali mojih slik.”

Mark Rothko: Red on maroon, Seagram mural

Razočaran, ker so ti pizduni še za dva nivoja nižje od njegovih najnižjih previdevanj, je naslednji dan preklical pogodbo, vrnil denar in obdržal slike. Vsak se lahko vpraša, kdo od nas je toliko močan, da bi iz mize odrinil 2.5 milijona, v korist svoje umetnosti in moralnih načel, ter še naprej jedel sendviče iz celofana. Rothko se je namreč zavedal, da denar ni le številka na papirju, pač pa da ima svoj predznak, ki izhaja iz tega, kako je bil ta denar pridobljen, in denar iz Seagrama mu je zasmrdel, kajti Rothko ni hotel biti del ciklusa, po katerem ta denar kroži. Z odklonitvijo tega naročila je Rothko izgubil bitko, toda na dolgi rok je dobil vojno povedano še drugače - izgubil je bitko za denar a zmagal vojno za umetnost. “Art triumphed over money” (Simon Schama).

!

Ampak Rothku tako slabo le ni šlo, v naslednjih letih je ravno spričo pozornosti, ki jo je dobil s poslom v Seagramu, prodajal slike po solidnih cenah in po finančni plati dovolj ugodno živel.

!

V 60’ sta do njega prišla teksaška naftna mogotca John in Dominique de Menil z nalogo, o kateri je Rothko sanjal že 20 let. Naročila sta mu oblikovati kapeli podoben prostor, v katerem bo imel vse pod nadzorim in v katerem bodo visele samo njegove slike. Sprva je bil za arhitekta določen njegov prijatelj, slavni Philip Johnson, toda Rothko se je toliko vtikal v sam dizajn stavbe, da sta se sprla, nakar so našli druge arhitekte, ki so bili bolj pohlevni in tako načrte nosili v Rothkov atelje na Mahattan, kjer je veliki slikar požegnal ali spremenil vsak detajl stavbe. Rezultat 9


Requiem - Marjan Krebelj

je Rothkova kapela v Hustonu, kjer je izobesil 14, povečni črnih platen in kjer je dosegel svoj vrhunec v obvladovanju prostora… Nisem še bil tam, bil pa sem v njegovi sobi v Tate muzeju, kjer so platna, ki so bila mišljena za Seagram, torej tista, ki naj jemljejo apetit in izkušnja je najgloblje religijske sorte. Celo ljudje, ki nimajo

Rothko room, London Tate

pojma o umetnosti ali Rothku utihnejo, ko stopijo v prostor. Te slike sevajo neko neizrekljivo energijo, ki te kot klešče stisne za drobovje, in zlepa ne izpusti. Človek lahko tam presedi cele dneve in preprosto meditira. To so slike, ki te dobesedno pogoltnejo vase in te raztrgajo na kosce. Kaj mora biti šele v Hustonu!

!

Kmalu po končanju del na kapeli je Rothko storil samomor. 
 To je bilo 25. februarja 1970.

!

Tako smo spoznali 3 zgodbe, ki pa do te točke služijo bolj kot ilustracija, kot pa argument. Brez dvoma so ti trije možje bili noro uspešni že za časa svojega življenja, toda proti koncu vsak zase ustvarili stvari, ki so jih pahnile na rob družbe in zaradi česar so umrli nerazumljeni. Nismo pa razložili zakaj in kako! Da bi to razumeli, treba v ozadje, v religijo, filozofijo in metafiziko. Za razlago sem si izbral abrahamovsko religijsko miselnost, ker jo od vseh najbolj poznam in ker so tudi ti slikarji delali pod njenim vplivom. Bi pa bilo možno razložiti tudi v principih katere koli druge velike religije ali kulture. Zgodba je dovolj univerzalna.

!

!

10

Rothko Chapel, Huston


Requiem - Marjan Krebelj

II. dejanje: Espressivo 


!

To zgodbo vsi poznamo: Adam in Eva zaužijeta jabolko spoznanja, postane ju sram, izgnana sta iz raja, bla, bla bla. Kaj točno to pomeni? Katoliški filozof C.S. Lewis (ta isti C.S. Lewis, ki je napisal Zgodbe iz Narnije), zadevo interpretira takole: včasih je človek živel v milosti in nemilosti narave, čakal je dež, se skrival pred nevihto in bežal pred medvedi. Toda v trenutku, ko je udomačil ogenj, je bil že korak bližje neodvisnosti od naravnih sil, sedaj je lahko pokazal srednji prst mrazu ali medvedom. Z uvedbo poljedelstva, živinoreje, kolesa se je ta razdalja le še večala. Čas je postal linearen, za razliko od cikličnega, v katerem živijo živali in še nekatera človeška plemena, ki niti v jezku nimajo besed za preteklost in prihodnost, kaj šele, da bi razumeli te koncepte na abstraktnem nivoju. S prvimi mesti, trgovino in nadaljnimi tehnološkimi iznajdbami je bil človek vse bolj in bolj odrezan od narave, kar se eksponira do današnje dobe, ko je vremenska napoved važna samo še za to, da veš koliko debelo jakno vzeti. Tvoj tedenski scenarij ni v ničemer odvisen od naravnih pojavov, kaj šele, da bi od njih bilo odvisno tvoje prehranjevanje, ugodje in celo preživetje. To je ta proces, ki vodi k izvirnemu grehu. Ni pa to izvirni greh per se.

!

Izvirni greh je miselnost, ki iz tega izvira in mentalna paraliza, ki jo za seboj prinese ugodje. Človek v tem procesu svoje najboljše miselne darove vsakodnevno menjuje za občutek ugodja. Ponovno, sednja družba je najboljša ilustracija, ko smo vsi paralizirani z gadgeti in gizmoti ter neznosno zatopljeni v zabavno industrijo, ki nas popolnoma razosebi in anestezira, da ne čutimo več ničesar.

!

In izvirni greh je ta indiferenca, ki jo ta atmosfera stremenja za ugodjem (namesto pravo srečo) prinaša. Utilitaristično pehanje za ugodjem pomeni samo eno: zanikanje druge plati življena, zanikanje vsega tistega, kar ni ugodje: strah, bolečina, agresija, izguba, staranje in nazadnje smrt. Naša družba je družba paranoje pred vsemi temi stvarmi; samo popolnoma nevrotična skupnost lahko zganja tako paniko nad nečim tako naravnim in neizbežnim kot sta staranje ali smrt.1 To je ta izvirni greh, katerega smo vsi krivi in ta izvirni greh vodi v trpljenje,  

frustracije, depresije in podobne probleme, ker smo prevzeli od narave (in posledično sebe) odrezano življenje in ta disonanca prej ali slej nekam udari. Pri enih bolj, pri drugih manj.

!

Življenje se ravna po pravilih kaosa. Beseda kaos je v matematiki pomeni nekaj drugega kot v ljudskem razumevanju. Kaos ne pomeni popolne anarhije, pač pa še kako elegantno urejenost, le da je za razumevanje kaosa potrebno ločiti dva pojma, ki sta v Newtonovski mehaniki združena: predvidljivost in determinizem. Če jabolko pade na tla, je to dogoek, ki je v trenutku ko se zgodi, hkrati determiniran in hkrati predvidljiv z dokaj enostavnimi enačbami. Če pa usečem belo kroglo na biljardni mizi, sem enako ustvaril dogodek, ki je od tega trenutka naprej popolnoma determiniran, krogle bojo pristale v eni in samo eni končni poziciji,

1 Katoliška politična indoktrinacija temelji na popolni stigmatizaciji ne samo naklepne zlobe ampak tudi nedolžne napake, kar oboje spravi pod eno in isto kategorijo: greh! Kdor dela, greši, in edini način, da se grehu izogneš je, da življenja ne živš polno, ampak zgolj potlačuješ ‘grešne' želje. Zato življenje švigne mimo tebe, kar na lepem si star in zagrenjen, in povsem razumljivo je, da imaš strah tako pred staranjem kot tudi pred smrtjo. Želja po večni mladosti je fantazija skoraj vsake kulture, toda nikjer ni prerastla v tako masovno in formalizirano histerijo (ter posledično industrijo kemičnih preparatov), kot prav v naši vatikanizirani družbi.

11


Requiem - Marjan Krebelj

toda če hočem sedaj to pozicijo predvideti, rabim meritev, katere natančnost presega že pri odbojih 6. reda vse znane instrumente na zemlji, pri odbojih višjega reda, pa bi moral vračunati gibanje vseh galaksij v vesolju, bojda… Sistem biljardnih krogel je determiniran, ni pa predvidljiv. Kako naj bo šele predvidljiv sistem človeških nevronov, kjer je krogel na stotine in stotine milijard, kaj šele, ko se 7 milijard takih organizmov spravi v medsebojno interakcijo in interakcijo z vsemi ostalimi živimi bitji. Tak sistem je lahko enako determinističen, toda niti približno predvidljiv.

!

Jasno je, da v tej interakciji prihaja do nihanj, različnih izmenjav, trkov… to je temelj organskega sistema in temelj življenja. Življenje je kompleksno in cel sistem diha po svoje. Zato je normalno pričakovati, da bo med tem trkanjem neskončnih biljardnih kugel prihajalo do vsega, kar življenje lahko prinese, torej tudi trpljenja in smrti. Življenje ima nihanje, to nihanje pa ni pravilna sinusoida, ampak je šum vseh možnih dogodkov, lepih in tudi trpečih. Poslednično velja, da kdor zanika trpljenje, zanika življenje samo.

!

V tem zanikanju se za umetnost skriva definicija kiča - kič je kvazi-umetnost, ki se rodi iz zanikanja grdega. Fotografija ima še posebej inherentno tendenco h kiču, saj fotoaparat najraje usmerjamo v prizore in trenutke, ki si jih želimo zapomniti in si s tem ustvarjamo album paralelnega življenja lepih doživetij; rojstnih dnevov, porok in izletov, ko smo se imeli fajn in ko nam je bilo lepo. Zato so slike Nan Goldin, ki se je slikala tudi tedaj, ko jo je ljubimec naklestil, za večino ljudi tako odvratne. Kič pomeni sploščatenje človeške izkušnje na en sam parameter: najpogosteje ugodje.

! !

Toda človeška izkušnja je veliko bogatejša in trpljenje je njen sestavni del.

Nan Goldin - Ballads of Sexual Dependency, 1986

Seveda se nihče noče s tem soočiti in se tudi ne, dokler to ni neizbežno nujno. Rembrandt je moral izgubiti ljubezen svojega življenja.2 Turnerju je umrla dolga  

serija ljudi, Rothko se je boril z depresijami celo življenje, toda na koncu sta skozi umetnost zacvetela v neko povsem novo osebnost. Večina ljudi pride do tega šele, ko jih življenje strmoglavi na samo dno, ko obležijo v mlaki lastne krvi, s hladnimi noži v srcu, in pljunki, ki se še cedijo iz lic. To je situacija, ko se zdi vse izgubljeno in je edina pod ven v spoznanju, da če ničesar več nimaš, nimaš ničesar več niti izgubiti. Iz tega brodoloma se rodi povsem nova, neslutena svoboda in neustrašnost, kakršne prej ni bilo. Dokler imaš karkoli izgubiti, boš kalkuliral, sklepal sam s sabo kompromise in nikoli bil povsem svoboden. Šele, ko ostaneš res brez vsega, pa kakorkoli je že to boleče, postaneš resnično svoboden in ti nihče več nič ne more. Tebi se tedaj jebe za vse! Vsaka pot vodi samo še navzgor. Nihče, razen redkih izjem, kot so bili Seneka, Jezus Kristus in podobni, ne gre v to situacijo prostovoljno. Večina nas mora dobiti nož med rebra.

!

2 Prav to sem debatiral z dvema kolegoma, in dobil sem dva zelo različna odgovora: prvi je rekel, da je naloga duše dvojčice v tem, da ti pokaže kdo si, s tem ko te zapusti. Ali umre. Kajti izguba duše dvojčice je tista ultimativna izguba, po kateri je potrebno življenje začeti v celoti na novo ter najti v novo identiteto, kar seveda razgali prejšnjo. Čeprav se v osnovi strinjam, kasneje ne vidim razloga po takšni razrešitvi. Drugi je rekel, da je to situacija, kjer se ljubezen in samomor povežeta v eno; kajti prejemati tako ljubezen, kot jo lahko doživiš z dušo dvojčico, je kot bi nalival 2 litra vode v kozarec od 2 dl. 1.8 litra bo šlo mimo, ker kot smrtni človek nimaš kapacitete, da bi sprejel vse tisto, kar ti taka oblika transcendentne ljubezni lahko nudi. Pravi, da je njemu takšna misel toliko neznosna, da z njo ne bi bil sposoben živeti. In tu menim, da je nekaj le na tem.

12


Requiem - Marjan Krebelj

Žal to ni edini izhod. Mnogi se ob padcih zaprejo vase in začnejo kuhati jezo, revanšizem, agresijo in samopomilovanje. Naljažje je biti pasivna žrtev. Ampak to je najhujši strup, kar ga lahko nalijemo v možgane. To je res popolna paraliza, ki nas oslepi za karkoli lepega in onemogoči užiti sadove sveta.

!

Oscar Wilde piše v eseju De Profundis (bomo kar v originalu, njegova angleščina je prelepa za prevajanje):

!

“The most terrible thing about it [rebellion] is not that it breaks one's heart hearts are made to be broken - but that it turns one's heart to stone.”

!

Malo ljudi ima kapaciteto, da to trpljenje transformira v novo osebnost, ki ne temelji revanšizmu ampak na ljubezni in odpuščanju, kar je največje spoznanje te poti. To ni erotična ljubezen, je kvečjemu njena nadgradnja, v marsičem pa njeno popolno nasprotje. Imenujmo jo božanska ljubezen.

!

Erotična ljubezen je namreč lahko zelo intenzivna in strastna, vendar je v končni fazi po moralni plati precej nizke sorte. Napaja se iz pozornosti, želi povračilo in če tega ne dobi, se hitro rodi strah, iz strahu ljubosumje, iz ljubosumja agresija in spet trpljenje. V končni fazi lahko vodi do zelo razdiralnih sil.

!

Toda božanska ljubezen ni taka; ne zahteva ničesar v zameno, ni ljubosumna… Kundera v knjigi Neznosna lahkost bivanja to ilustrira z ljubeznijo do živali. Literarna Tereza se je ob svojem psu Kareninu vprašala, če ni njena ljubezen do psa višega reda od ljubezni do moža.

!

“Najbrž je razlog, da smo nezmožni ljubiti to, da želimo biti ljubljeni in da zahtevmo nekaj (ljubezen) v povračilo, namesto da bi se mu predali brez vsakih zahtev razen te po njegovi družbi.”

!

Ta ljubezen ni niti selektivna niti posesivna, napaja pa se iz najlepšega izmed sadov inteligence, to je domišljija. Oscar Wilde pravi, da je za ultimativno božansko ljubezen, kakršno je demontstriral Jezus Kristus, potrebna neskončna domišljija. Kristus je bil tako človek z največjo domišljijo v zgodovini, kajti znal si je predstavljati, kako je biti slep, kako je biti gluh, kako je biti reven, kako bogat, kako gobav, kako polomljen, kako jezen, kako žalosten… vsakega je znal razumeti in mu v končni fazi odpustiti vsak greh, ker je imel dovolj veliko domišljijo, da si je lahko predstavljal, kaj vse je v ozadju tega greha. Razmel je, da je vsak tak greh le kompenzacija, nemara obrambni mehanizem oziroma želja telesa, da se ponovno vzpostavi porušeno ravnovesje. Iz tega razloga je bil Jezus največji umetnik, kar jih je kdaj živelo, njegova največja umetnina pa njegovo življenje. Imel je dovolj veliko domišljijo, da je vedel, da so tisti, ki ga najbolj tolčejo tudi najbolj prestrašeni. Od tod izvira “nastavi drugo lice”. Dva razloga: nastavi drugo lice, ker če udariš nazaj, nisi nič boljši od njih, tvoja moralna avtoriteta s tem pade in en udarec je relativno nizka cena za ohranjanje težko pridobljene moralne avtoritete, in nastavi drugo lice, kajti kdorkoli te tolče, te tolče, ker ga je strah in ker je ranjen še veliko bolj kot ti.

13


Requiem - Marjan Krebelj

Agresija se vedno rodi iz strahu in trpljenja. Nastavi drugo lice, kajti kakorkoli te boli, verjemi, da njega boli še veliko bolj, čeprav se mogoče tega niti ne zaveda!3

!

 

Ko imaš opravka z agresijo, ko te nekdo hoče raniti ali ko te nekdo dejansko rani, je najslabše kar lahko narediš, da udariš nazaj. Edina pametna rešitev, da razorožiš ‘nasprotnika’ je, da se vržeš na kolena, razpreš roke, in rečeš: ”Nihče si ne zasluži tako trpeti, pridi, da te objamem, in povej mi, kdo te je tako hudo ranil…” Za vsako agresijo se skriva srce, ki krvavi in mogoče je ravno zato Mati Tereza enkrat dejala: “Večji kot je greh, večja je potreba po usmiljenju in odpuščanju!”4

!

 

Kakšno domišljijo treba imeti, da prideš do teh spoznanj! In hkrati nas prešine še nekaj drugega; Jezus Kristus je bil prvi in največji individualist! Drugega lica ne nastavljaš zato, da bi se nad tabo izživljali, pač pa iz popolnoma svojih in sebi lastnih interesov ohranjanja moralne integritete in osebne rasti. Iz istega razloga je rekel, da podari vse svoje materialne dobrine revežem; ne zavoljo revežev, pač pa zavolje sebe, ki se želiš osvoboditi dolžnosti in opravkov, ki jih narekuje materialna lastnina.

!

To je individualizem najvišje in najbolj plemenite sorte, ki skupaj s to domišljijo vodi do najvišje umetnosti. Ta domišljija spoznava, da sta ljubezen in trpljenje dve plati iste medalje in da eno ni možno brez drugega, saj skozi eno spoznavamo obraz druge.

!

Ta individualizem nam narekuje, da je edino moralno življenje tisto, ki gradi svojo lastno dušo in se ne vmešava po nepotrebnem v življenja drugih. To kar počnejo politiki in večina gospodarstvenikov, ko manipulirajo z življenji ljudi in jim dopovedujejo, kako naj živijo, je skrajno nemoralno in obsojanja vredno. To so ti Rothkovi pizduni iz Seagram restavracije. Oni imajo denar in moč in je ni stvari, ki je ne morejo kupiti, kar ob šibkostih človeške nravi prej ali slej vodi v odnos, kjer jim cel svet pomeni zgolj še nakupovalni center. Kot da je svet samo zanje narejen in njim v zabavo. To je dvojno moralno sporno; kot prvo ta denarni odnos negira skoraj vse kar je v življenju vrednega in lepega, kot drugo pa tega človeka še dlje odcepi od narave in njenih zakonitosti. Tak človek postane tujek v organizmu stvarstva! Svet ni zate zgrajen! Svet ni tebi v zabavo, svet pač je - obstaja - živi svoje cikluse in ti si na njem le obiskovalec, ki se tu mudi za nekaj bežnih trenutkov, ti si zgolj in samo še en prah teh vrtincev, kjer ni rojstva brez smrti, kjer ni vzpona brez padca, ne hriba brez doline, in kjer vse v tem vesolju teži k ravnovesju in dinamiki hkrati. Zato ima tudi trpljenje svoj nujni in legitimni obstoj znotraj vsake količkaj vredne religije in filozofije, ker bi odstranitev trpljenja pomenila aroganco

3 Neverjetno je, da sta pojma politike in ljubezni tako tesno povezana. Ta povezava se mi je dolgo časa izmikala, čeprav se pojavlja v paru skozi celotno zgodovino (najočitneje pri Danteju), v zadnjem času pa tudi Kunderi ali nemara celo Johnu Lennonu, ki enega brez drugega skorajda ne more opisati. Toda zavedanje, da sta božanska ljubezen in odpuščanje temelj pravičnosti, prej ali slej vodi tudi v politično fantazijo pravičnejšega sveta ali bentenja nad sedanjim. 4 Celo ti pizduni na lepem postanejo usmiljenja vredne duše. Kaj vse ti mora manjkati v srcu, da kompenziraš z gorami denarja, politične moči, dragih avtomobilov in ostalega luksuza!

14


Requiem - Marjan Krebelj

posameznika nad vesoljem in božjim planom (oziroma determiniranostjo kaotičnih procesov), kar je groba negacija življenja in vesolja kot celote.5  


 V praksi gre običajno to tako, da ljudi dopoldne zasužnjiš z neko brezvezno službo, jih postaviš na rob preživetja, kjer imajo ravno dovolj, da preživijo, in ravno premalo, da bi bili neodvisni, zato so v celoti vkleščeni v dnevno rutino službe, potrošnje in cenene zabave, ki zaslepi še preostanek delujočih nevronov, kasneje pa ti isti ljudje tem istim revežem na dobrodelnih večerih delijo čeke ponižujočih vsot in jim še enkrat dajejo vedeti kje je njihovo mesto v tej družbi. Najprej se mi fajn najemo, potem drobtinice pomečemo pod mizo lačnim, in temu sedaj rečemo dobrodelnost. Dobrodelnost my ass. In ta igra se ne odvija samo na individualni ali korporativni ravni; ‘razvite’ države niso v ničemer drugačne glede na ‘tretji svet’. To je logika, ki korenini globoko v srednjem veku, inkviziciji in grmadah, ter še posebej v pokristjanjevanju, suženjstvu in kolonizaciji ter surovem izkoriščanju naivnosti šibkejšega. Ta logika za svoj obstoj in uspešno delovanje nujno potrebuje skrivne združbe, dogmatske bratovščine in podzemne poti delovanja.6 Pod svobodnim  

soncem se tega ne moreš iti. Nihče ni tako slep.

!

Pravo moralno vedénje se skriva v tem, da se brigaš zase, poliraš svojo dušo in se vpletaš v drugo samo kadar si povabljen, ter pustiš svet pri miru, da teče svojo pot. Ljudje imajo (tako kot vsa živa) bitja neskončne kapacitete po preživetju in tem, da si sami pomagajo, če jim le dopustiš dovolj odprto okolje, ki to omogoča. V okolju, kjer pa se priložnosti razdelijo za zaprtimi vrati, je tudi ‘dobrodelnost’ tistih, ki so teh priložnosti skrivoma deležni, skrajno nemoralna in ponižujoča, ker prejemnike 5 Svobodna volja je s koncepti božjega plana, preddestinacije, determinizma ali podobnih idej tako le v navideznem paradoksu, saj je odločitev zares svobodna šele tedaj, ko ni narejena po nareku drugih ali po sili biološke nujnosti (heteronomna dejanja, po Kantu), torej ko prihaja iz človeka samega, ko posluša svoj notranji glas. To ne pomeni, da se pasivno uleže na kavč in reče que sera sera. Nasprotno, pomeni najtrše možno delo in prizadevanje, toda v smeri lastne izpopolnitve, ki je v harmoniji z notranjim narekom, za katerega se včasih res zdi, da prihaja od drugje. Še več - človek je tudi srečno in s tem moraln bitje šele tedaj, ko posluša ta glas oziroma povedano drugače: ko se prepusti božjemu planu.
 Če to zveni preveč religiozno za nekatera ušesa, lahko parafraziramo v malce sodobnejši jezik. Človek je resnično srečen, ko sledi svoji poti in ko ne dela po nareku drugih, oziroma ko je svoboden in osvobojen! In ko je res tako srečen, potem lahko osrečuje tudi druge, saj kot izpolnjeno bitje nikomur ne želi ničesar žalega. Dokler pa se svojim najglobljim željam, temu notranjemu glasu in posledično svoji lastni identiteti upira, dokler sam sebi laže, dokler res ne živi svojega življenja, zahaja v ponavljajoče se težave: identitetne krize, dolgočasje, depresija, drogeraštvo, alkohol, bolezen… Tak lahko postane agresiven ne samo do sebe, pač pa tudi do drugih. Zato je oropati ljudi možnosti, da razvijejo svojo osebnost in najdejo sebe v sebi, tako kvarno in nemoralno in od tu ves zli vpliv teh pizdunov ali kogarkoli, ki se postavi nad kaotično naravo (=božji plan) ter s tem ljudem onemogoči srečno življenje. Igrajo se boga v svetu o katerem nimajo pojma (nihče nima pregleda nad vsemi stotinami milijard bilijardnih krogel in je po definiciji je more imeti, zato je vsako intervencionistično dejanje, četudi dobronamerno, v osnovi surova aroganca). Rešitev je v iskrenosti in skromnosti - najprej do sebe, nato do narave in drugih živih bitij.
 Do neke mere lahko tako med občutenjem globoke sreče, izponjenostjo duše, moralnim vedenjem in prepuščenostjo božjemu planu postavimo enačaje, saj je eno z drugim neizbežno pogojeno, pa naj uporabljamo terminologijo religije ali sodobne psihologije in matematike kaosa - ali kot jaz - mešano. ;) V ozadju so iste ideje. Na tej točki je pomembno bolj, da med konceptoma svobodne volje in determinizma ne čutimo disonance, saj sta zares harmonična in polno izpolnjena šele, ko delujeta skladno. 6 Seveda ima vsaka taka “elita” svoje “umetnike,” ki pa drugega kot kič niti ne morejo ustvariti, saj dogmatski pogled na svet, ki ga takšne sorte bratovščina nujno mora gojiti, po definiciji izključuje individualnost in s tem priznavanje življenja kot kaotične celote. Kundera o tem na dolgo piše v šestem sklopu Neznosne lahkosti bivanja. “Kič je estetski ideal vseh politikov, političnih strank in političnih gibanj.” Za primere ni treba gledati daleč; že naša polpretekla zgodovina je polna pisateljev, ki so hote ali ne pisali po nareku trenutno vladajočih, in katerih kasneje niti njihova žlahta ne bere več (so pa dobili stanovanja in penzije!). Po drugi strani pa individualizirana umetnost s časom le pridobiva. Več časa kot mine, bolj nas presune vizionarstvo tistega, ki je to ustvaril in moč, da je zdržal v viharnem protivetru. Pri tem pa treba posebej poudariti, da ne gre za uporništvo, ki bi izviralo iz kaprica. To je neumno in nezrelo. Gre za osebnost, ki je toliko razvita in celostna, da je izpred, ne pa nasproti obstoječi dogmi. Iz istega razloga sodobno ‘instant’ umetnost, ki se začne s pop-artom, in ki zgolj išče poceni način, da čim hitreje šokira, težko priznavamo kot umetnost te žlahtne tradicionalne sorte, saj je bolj malo verjetno, da lahko nekdo doseže tako zelo individualizirano vizijo (ter nujno potrebno obrtno spretnost, da jo udejani) v tako kratkem roku. Če pa so Michelangelo ali Rembrandt potrebovali desetletja… Dirigent Simon Perčič me je nekoč opozoril: “Umetnik postaneš pri 65ih. Če postaneš!” Previdnost pri uporabi tega naziva torej ni odveč in besedna zveza “mladi umetnik” na lepem postane paradoks, ki izvabi le še pokroviteljski nasmešek.

15


Requiem - Marjan Krebelj

še drugič povsem oropa možnosti samostojnega in svobodnega življenja ter s tem razvoja njihove lastne osebnosti, individualnosti in dostojanstva.

!

V taki družbi se frustracije in agresija širijo kot kuga in ljudje nimajo priložnosti, da bi razvili ljubezen, odpuščanje in toplino, ker je vse kar si želijo, maščevanje. Na vsakogar želijo stresti svojo jezo in nesrečo, ker zmotno mislijo, da bo potem lažje.

!

Toda prava pot ven se skriva v stoičnem vedenju; kako nepošteno je na druge stresati svoj drek! Edini fer odnos do drugih je v tem, da si topel in prijazen. Če tega ne zmoreš, jih pusti pri miru, zato je imperativ te rasti v tem, da postajaš ljubeč in da razvijaš to božansko ljubezen. In bolj kot razvijaš domišljijo, lažje je, kajti ta ljubezen je le manifestacija te domišljije in ta domišljija je vrhovni plod individualnosti, ampak to individualnostost zatre v prvi vrsti šola. Šola je tu, da ti opere možgane do te mere, da si si pri 18 kapaci vzet že napisan scenarij iz police in reči; to bo moje življenje. Jaz bom zdravnik, avtomehanik, poslovnež, arhitekt, zobar… vse bom, samo to kar sem JAZ ne bom. Večina ljudi se odloči za izvirni greh; v zameno za vsakodnevno udobje, živijo življenje nekoga drugega. Toda za doseganje individualnosti treba vse te scenarije pustiti za sabo, prisluhniti sebi in iti svojo pot. Ni boljšega znaka da ti uspeva, kot to, da ne veš kaj bi sam s sabo in svojim življenjem, ampak to je znak, da se nisi predal nobenemu izmed vsiljenih in že napisanih scenarijev, pač pa da slediš svojemu, četudi ne veš še, kaj točno je (jaz sem dolgo časa za tem trpel in mislil, da je z mano nekaj narobe, ker pri 30. še vedno ne vem, kaj bi počel z življenjem). Wilde piše:

!

“A man whose desire is to be something separate from himself, to be a member of Parliament, or a successful grocer, or a prominent solicitor, or a judge, or something equally tedious, invariably succeeds in being what he wants to be. That is his punishment. Those who want a mask have to wear it. 
 But with the dynamic forces of life, and those in whom those dynamic forces become incarnate, it is different. People whose desire is solely for self-realisation never know where they are going.”

!

Those who want a mask have to wear it! To so točno te iste maske, ki so jih Rubens, Velazquez in še tisoči slabših risali s takim uspehom, kajti za temi maskami so bili šibki ljudje, nezmožni da sebe pogledajo kot človeka, zato so plačali Leopold I - 17. stoletje

slikarja, da jim nariše to, kar želijo videti. Masko!

!

A ko se očistiš tujih misli in zaslišiš svoj glas v sebi, je ni sile, ki te lahko zaustavi. Vesolje se obrne tebi v prid, spoznavati začneš samo še prave ljudi, napačnih niti več ne opaziš. Vsi veliki umetniki so imeli to moč. Leta 1986 je Vladimir Horowitz, po 60 letih izgnanstva in dolgotrajnih depresij ponovno prišel v Moskvo odigrati klavirski koncert. Anekdota pravi, da so se kljub mrazu ljudje zbrali okoli koncertne stavbe, in molče tam stali, čeprav niso slišali niti note koncerta. Bili so tam samo zato, ker so vedeli, da je Horowitz v stavbi. Njegova izpolnjena osebnost je dovolj, da seva toplino, ljubezen in inspiracijo tudi skozi najbolj mrzle ruske zidove. Zato je delati na sebi najbolj moralno početje. Kajti s tem razvijemo domišljijo, da lahko resnično razumemo in brezpogojno ljubimo kogarkoli drugega, toda hkrati s svojo ljubeznijo sevamo neizmerno pozitivno energijo, ki navdihuje vsakogar, s katerim 16


Requiem - Marjan Krebelj

se srečamo. Marija Magdalena je razbila tisto vazo, ko je srečala Kristusa. Kdor seva takšno energijo, nima ne želje ne potrebe, da bi podpisoval čeke na dobrodelnih večerih, dovolj je da stopi v sobo in že navdahne vse in vsakogar, da si želi postati tak kot on ali ona in to je dovolj. Zaupati treba v ljudi, da bojo sami poskrbeli zase in pomagamo samo tistim, ki so toliko na dnu, da nimajo več druge, kot da prosijo sami za pomoč.

!

Ko sem stal in jokal pred slikami Rembrandta, Turnerja ali Rothka, sem vsakič znova padal na kolena; o mojster, nisem vreden te lepote in te ljubezni, ki jo z mano deliš skozi okno tega platna. Neskončna skromnost je me je preplavila in kot pravi C.S. Lewis, skromnost je, ko prvi šok mine, prav vesela krepost. Dobra umetnost ti vedno raztrže srce na koščke samo zato, da ti da priložnost, da si ga na koncu nazaj sestaviš v nekaj lepšega in boljšega. To pa je možno le, kadar se ji približamo od spodaj navzgor, popolnoma razoroženi vseh predsodkov. Šele ko so ta obzidja zrušena, lahko v naše prsi vstopi iskrenost drugih, ki jo tedaj doživimo v vsej svoji polnosti in bogastvu. Zrušena pa so takrat, ko sebe vzljubimo do te mere, da nam je škoda lasntega življenja za karkoli drugega kot iskrenost, prijaznost, ljubezen in pozitivo. Do takrat pa imamo stika samo s fasadami, kajti kaj več kot fasade tudi sami ne ponujamo drugim. Strah pred tem, da nas kdo rani je zgolj izgovor, ki je validen samo ob zanikanju smrti (torej večnem življenju), v brk umrljivosti pa se razblini. Navidezni strah pred smrtjo je le strah pred življenjem v drugi preobleki, kajti ko res zaživimo izpolnjeno, individualizirano in ljubeče življenje, je smrt le zaključek lepe zgodbe, ki bi s podaljševanjem bila popolnoma razvrednotena.

!

In tu se skriva odgovor na naše prvotno vprašanje kaj je tista prava umetnost. Prava umetnost je tista, ki izvira iz te polno realizirane duše, ali vsaj težnje po nji, zato ni in ne more biti imitacija, kajti vsaka duša je svoja in individualna. Polno realizirana pa je tista, ki sprejema življenje kot celoto, in ne zanika trpljenja, staranja in smrti, pač pa jih ljubi in spoštuje enako kot ljubi in spoštuje srečo, mladost in življenje, kajti razume, kako je eno z drugim pogojeno in da enega brez drugega ni. Zanikati trpljenje, staranje in smrt je zanikati življenje samo! Kdor ne opravi te poti, je obsojen na kič. Njegovo delo ne more sevati ne ljubezni in ne nobenega drugega občutenja, kajti z zanikanjem trpljenja, smrti ali česarkoli grdega, z njim vred zanika tudi ljubezen in lepoto. Zato kič ni in ne more biti umetnost, zato kič nikogar ne gane in ne vrže v solzah na kolena. Seveda pa pri tem ne smemo pozabiti, da so vsi bili najprej izjemni in vrhunski obrtniki, mojstri svojega orodja in svoje govorice. V trenutku, ko je bila vrhunskost rok dosežena, je bil v večini primerov potreben popoln padec zavesti, iz katerega je zrastla nova osebnost, osvobojena prejšnjih napak, ki je lahko pripovedovala o zgodbah, snetih iz same srčike vesolja. To je duša, ki se je očistila vsega tujega in dospela domov, k sebi. Daljše in težje potovanje si težko zamislimo. To je vedel že Dante.

!

Ali še bolj na kratko, prava in dobra umetnost je tista, ki jo izurjenim rokam narekuje polno izpolnjena duša, duša osvobojena izvirnega greha!

!

Q.E.D.

17


Requiem