Page 1

6. razstava pirhov in velikonočnih bander slovenskih pokrajin 2014 od 11. aprila do 4. maja 2014 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej

Zbornik ob razstavi


6. razstava pirhov in velikonoÄ?nih bander slovenskih pokrajin 2014 Zbornik ob razstavi


6. razstava pirhov in velikonočnih bander slovenskih pokrajin 2014 od 11. aprila do 4. maja 2014 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej

Zbornik ob razstavi


CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 398.332.12:75.058(497.4)(083.824) RAZSTAVA pirhov in velikonočnih bander slovenskih pokrajin (6 ; 2014 ; Veržej) Zbornik ob razstavi / 6. razstava pirhov in velikonočnih bander slovenskih pokrajin 2014, od 11. aprila do 4. maja 2014 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej ; [organizatorji Zavod Marianum ... [et al.] ; uredila Janez Krnc, Jelka Pšajd]. - Veržej : Zavod Marianum, 2014 ISBN 978-961-93181-3-3 1. Krnc, Janez 2. Zavod Marianum (Veržej) 273000704


Uvodna beseda

Velikonočna - vstajenjska procesija

Š

esto leto že pripravljamo strokovni zbornik z zelo ozkimi tematikami praznovanja velike noči v Sloveniji in zamejstvu. Vsako leto znova ugotavljamo, da drobni segmenti praznovanja (voščilnice, kruh, košare in priti, možnarji, butare in letos bandere) skriva v sebi bogato in raznoliko kulturno izročilo ter versko globino velikonočnega praznika. Na celotnem področju Slovenije se je uveljavila navada, da se na veliko noč, v nedeljo zjutraj pred prvo mašo, udeležimo slovesne vstajenjske procesije. Lahko rečemo, da ni velikonočnega praznovanja brez velikonočne procesije, ki je izraz izpovedi vere v vstalega Zveličarja in izraz velikonočnega veselja. Obred vstajenja se začne pri božjem grobu pred izpostavljenim Najsvetejšim. Duhovnik in ministranti pokleknejo in skupaj z verniki tiho počastijo Najsvetejše pri božjem grobu. Ko duhovnik Najsvetejše pokadi, odstrani tančico iz monštrance in se obrne k ljudem ter trikrat zapoje, vsakokrat z višjim glasom aleluja. Ljudje (zbor) trikrat odpojejo: »Aleluja,« in nato zapojejo velikonočno pesem Zveličar naš je vstal iz groba. Procesija se razvije po

krajevni navadi in ob tem vidimo različne možnosti, s katerimi slovensko ljudstvo izraža velikonočno vero in veselje. Na čelu procesije je navadno nosač s kipom vstalega Zveličarja, ki ga spremljata dva ministranta s svečami, za njimi gredo v sprevodu otroci in nato možje, sledijo pevci, nebo z duhovnikom, ki nosi Najsvetejše in potem še žene. Fantje in možje nosijo v procesiji bandere različnih velikosti in z različnimi nabožnimi podobami. Večje bandere nosijo po trije močni fantje, manjše pa tudi otroci in dekleta. Bandere so vidno znamenje različnih skupin (cehi, dekliške družbe, podružnične cerkve), ki so umetelno okrašene in navadno poslikane z nabožnimi podobami in zavetniki njihovih združenj. Mnoge župnije še vedno skrbno negujejo, obnavljajo in redno uporabljajo bandere pri slovesnih procesijah. Morda je za nekatere druge župnije, ki so to lepo slovensko navado opustili, ponovno priložnost, da jo obnovijo in tako polepšajo velikonočno praznovanje. Vstajenjska procesija ima navadno že ustaljene poti, ki so za ta dogodek še lepše urejene, na okenskih policah pa gorijo sveče in so postavljene na-

Janez Krnc Zavod Marianum Veržej


božne podobe. Med procesijo se pojejo znane velikonočne pesmi, verniki molijo rožni venec, vso dogajanje pa spremlja pokanje možnarjev in pritrkavanje zvonov ter marsikje tudi godba na pihala. Po končani procesiji zapojemo zahvalno pesem Tebe Boga hvalimo. Po blagoslovu z Najsvetejšim duhovnik spravi monštranco v tabernakelj, pevci pa zapojejo Raduj se, Kraljica nebeška in s tem se procesija konča in se nadaljuje mašno slavje. V pričujočem Zborniku lahko preko desetih strokovnih prispevkov začutimo veličino velikonočne vstajenjske procesije, ki je nekaj edinstvenega in jo večina sosednjih držav ne pozna.

•6

Ker je o vstajenjski procesiji zelo malo zapisanega in ni narejene še nobene obsežne raziskave, so morali avtorji člankov, večinoma etnologi, gradivo zbrati na terenu med informatorji in s pomočjo župnijskih zapisov. Zahvala gre vsem piscem člankov, da so se lotili raziskovanja in da so uspeli zbrati toliko zanimivih podrobnosti praznovanja velikonočne vstajenjske procesije v različnih krajih Slovenije in zamejstva. Zahvala gre tudi sourednici Jelki, ki jih je spodbudila k delu in nad njimi budno bdela. Tudi zaradi tega Zbornika bo letošnja velikonočna vstajenjska procesija drugačna, bolj zanimiva in bolj opažena.


Od cvetne nedelje do velike noči »Spomin se je ustavil v letih pred drugo svetovno vojno.«

P

ričakovanje velike noči se je zame - deklico, staro šest let, pričelo deset dni pred cvetno nedeljo. V meglenem jutru sva se z očekom, starim očetom, odpravila na dolgo pot. Poiskati sva morala najlepše mladike crense, ki je pri nas na ravnini nadomeščala oljčne vejice, s katerimi je navdušena množica pospremila Jezusa v Jeruzalemu. Ko sva dospela do žive meje, kjer sta poleg jelš rasla tudi dren in crensa, je oček z ostrim nožem porezal dolge šibe z nakazanimi brsti. Odpravila sva se po zamrznjenem polju, oba težko obložena. Doma so mladike dali v veliko vedro in ga postavili na toplo blizu peči. Čudežno so iz šib pravočasno pognali svetlo zeleni lističi, pripravljeni za blagoslov v cerkvi na cvetno nedeljo, ko je bilo pri maši vse zeleno. Vsak je prinesel svoj presmec, zlasti fantje so tekmovali, kateri bo imel najvišjega, spletenega iz vrbovine, bršljana, drena in brinja. Kakšne posebne pobožnosti v cerkvi ni bilo videti, saj so s svojimi bodečimi butarami drezali drug v drugega, da so bila tla nastlana z zelenjem. Včasih so se na poti domov s svojimi blagoslovljenimi presmeci tudi stepli. Na veliki petek smo šli molit k božjemu grobu. Del cerkve pri glavnih vratih so pregradili z velikanskimi

temno modrimi zastori, na katerih so bili naslikani prizori križevega pota. Strah so mi zbujali surovi, napol goli rimski vojaki, ki so onemoglega Jezusa bičali in pretepali. Na drugi strani je v votlini ležal Jezus, osvetljen z oljenkami, da so na mrtvem telesu trepetali modri, zeleni in rdeči plamenčki in vse se je lesketalo v zlatu monštrance, prižganih sveč in cvetlic, ki so jih ženske prinesle od blizu in daleč, da bi krasile božji grob. V skritih lončkih so dišale večnice, ciklame in cinerarije, zrak je bil težek, ljudje so enoglasno molili dolge molitve z dodatki »… ki je za nas težki križ nesel …, ki je za nas s trnjem kronan bil …« Pred grobom je na belem prtu ležal še križ s križanim Kristusom, ljudje pa so okrog njega polagali novčiče in poljubljali križ. Pri molitvi, ko je bilo treba odgovoriti: »Reši nas, o gospod …« sem najbolj razumela besede: »Poželenja mesa – reši nas …« saj že od pusta dalje nismo smeli okusiti mesa, na veliki petek pa smo jedli samo »čisto krompirjevo« juho. Prav na ta dan pa se je na istem štedilniku v velikem loncu kuhalo in dišalo prekajeno svinjsko meso. Istega dne smo s kuhanjem jajc in čebulnih olupkov jajca prebarvali v pirhe - remenice. Post se je vlekel tudi še na veliko

Marica Škorjanec - Kosterca1 Ljubljana

•7

Pisateljica, upokojena prof. slov. jezika. Otroštvo in mladost je preživela v Križevcih pri Ljutomeru. Njen dedek je bil tam mežnar.

1


•8

soboto, ko so ljudje v velikih, okroglih košarah nosili dobrote k žegnu v cerkev, vsaka bolj oddaljena vas pa si je pri svoji kapelici ali vaškem znamenju okrasila slavnostni prostor in oltarček za blagoslov. Priletni gospod kanonik se je v spremstvu dveh ministrantov vozil z bagrlom od ene do druge postaje. Težko sem čakala na vstajenje, saj je bilo vse preveč tiho in nekam žalostno, ker je bil Bog mrtev. Zvonovi so molčali, oglašalo se je ropotanje velike raglje, še Jezusove kipe so prekrili s temnomodrimi trikotnimi vrečami. Tudi orgle so molčale, še prave maše ni bilo, ženske so s presunljivimi glasovi pele: »Daj mi, Jezus, da žalujem, smrt, trpljenje objokujem.« Ta pesem s svojim zavijanjem mi je zbujala nerazumljivo grozo in občutek, da sem tudi jaz nekaj kriva, saj so nenehno poudarjali, da smo vsi grešniki in, da se je Jezus žrtvoval zato, ker smo mi slabi. In, da nas je odrešil. Tega nisem mogla razumeti. Pred vstajenjem so sneli tiste temne zavese, prižgali vse luči, odkrili kipe, zazvonili so vsi zvonovi. Že kakšno leto po začetku vojne so Nemci pobrali vse, razen enega, največjega in najstarejšega - za topove. A tega takrat še nihče ni slutil. Zvonovi so razglašali zmago življenja. Božji grob so zaprli, orgle so zabučale in pevci so mogočno zapeli: »Jezus je iz groba vstal, razveseli se kristjan!« Tako se je začelo vstajenje. Množica ljudi se je pred cerkvijo stekala v mogočen sprevod - procesijo. Na njenem začetku je plapolala velika

cerkvena zastava, bandera s simbolom Kristusovega vstajenja, pritrjena na prečni drog. Gospod kanonik na čelu, pod nebom, ki so ga nosili štirje gospodarji, je dvigal monštranco z Najsvetejšim in trikrat zapel: »Zveličar gre iz groba, aleluja,« odpevali pa so mu pevci, vedno više in više. Ministranti so pozvanjali z vsemi zvonci, namesto žalostnih molitev in pesmi je v množici zavelo nekaj vznesenega, radostnega. Ta radost je prevzela tudi mene, me napolnila s svetlobo in slavnostno pesmijo. Velikonočna procesija je bila kratka. Ni se razlivala po vasi in po polju kot nekatere druge, saj se je vila samo okrog cerkve in se tudi končala v njej. Vendar je precejšnji del njenega repa ostal zunaj, ker v cerkvi ni bilo prostora za vse. Pesmi so se stopnjevale v hvalnico Te deum laudamus, ki je bila najmogočnejša. Mama me je dvignila, da sem lahko videla vso lepoto okrašenega oltarja v dimu kadila in kip vstalega Jezusa, prižgano velikonočno svečo, vpijala sem praznik. Kaže, da je Bog grešnikom že malo odpuščal, kar so mu naredili, saj je bil vstali Kristus lepši kot vsi kraljeviči in mogočnejši kot največji čarodeji iz mojih pravljic. Ko smo odhajali iz cerkve, sem še enkrat pogledala oba velika angela, ki sta kleče in z razprtimi krili stražila Gospodov grob. Skoraj žal mi ju je bilo, ker sta ostala tako sama. Ko sem čez mnogo let znova obiskala to, nekoč toliko krat obiskano domačo cerkev, sem ju hotela spet


pozdraviti, vendar ju ni bilo več na njunem prostoru, ne nikjer drugje v cerkvi. Tudi onadva sta odšla. Kam? V mesto? V tujino? Na stražo kakšnega pomembneža? Žal mi je, ker se nismo več srečali! Velikonočni prazniki so se z vstajenjem šele začeli. Na veliko nedeljo me je navsezgodaj zbudila mamika: »Greva v ograd, da bova zakurili kres!« Takoj sem vstala. Začelo se je svitati, slišati je bilo pokanje možnarjev in oglašali so se petelini. Zazvonilo je jutranjico. »Angel gospodov je oznanil Mariji,« je molila mamika in jaz za njo, ko sva šli na vrt in v sadovnjak, kjer so drevesa že čakala, da vzbrstijo … Ob živi meji pred ribnikom sva zakurili kupček pograbljenega starega listja in vejic, da je zaplapolal najin velikonočni kres. Plameni so zajeli tudi mlado slivo, ki se je preveč približala ognju, tako je najin kres malo zrasel. »Da ne boš povedala očeku,« mi je zabičala mamika, ko je z grabljami gasila goreči vršiček.

Vsa fara se je na veliko nedeljo nagnetla v cerkev pri rani maši, saj je bilo dovoljeno sesti k velikonočnemu zajtrku šele po opravljeni maši, in tega smo vsi, precej željni velikonočnih dobrot, težko čakali. Na pogrnjeni mizi so bile dobrote, kot jih štirideset dni nismo okusili. Pirhi, beli kruh, ki so mu rekli presmec, prekajena rebra in debelo meso, hren, potica … Nebeška radost za lačnega! »Očenaš« in »Bog žegnaj!« sta željo po užitku slastnega zajtrka še povečala. Na našem vrtu za staro hišo so iz trave privreli šopi rumenih krtanekov, mehke puhaste blazine vijolic so z modrino prekrile robove gred. Divje ščavje in grmovje je že davno preraslo naš ograd, zadušilo drevesa in velikonočna jutra. V minulosti včasih še zadišijo vijolice, vrneta se angela, zasliši se pesem. Procesija pa se na veliko soboto proti večeru počasi, slovesno vije okrog naše cerkve. Aleluja!

•9


»Zastave vihrajo, zvonovi pojo, procesija v cerkev se vije …« V soncu bandera vihra s procesijo sredi polja: molijo krepko kmetice, rdeva deklicam lice, žarki prijazno bleste, njive se mlade smeje. V soncu bandero vihra: starci in starke, žené, fantje, otroci hite. Zadnja monštranca je zlata, Jezus med brazdami gre, vsa oživela je trata, cvetke pomladne dehte. V soncu bandero vihra, dviga se jadro nebeško, barčico vodi človeško, da ne zaide v termine, se ne razbije v pečine! V vasi ubrano zvoni, zvonovi so se oglasili, iz Rima so se povrnili, že Kristusa srečno pojo, ki blagoslavlja zemljó!1 Najpomembnejši in osrednji praznik kristjanov, ki je vselej na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni, velika noč, je praznik, ko kristjani praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Gre za praznik, ki ima določene 1

Gustav Strniša, Velikonočna procesija, v: Vrtec (1871), letnik 66, št. 8, 1935/1936.

vzporednice v judovstvu in korenine v starih poganskih navadah, ko so praznovali prihod pomladi. Dan vstajenja je bil zmeraj dan veselja. To je bil dan, ko so ljudje klicali: Hosijana! Aleluja! Roditi se, živeti in umreti, to je usoda človeštva. »Da pa je mogoče premagati smrt in vstati v novo življenje s Stvarnikom, to je ona radostna zavest, ki nas prešinja in nam daje telesno in duševno moč …«2 Vstajenja dan so v cerkvi vedno praznovali z veliko slovesnostjo. Ljudem je zaigralo srce, ko so se vstajenjske procesije v velikonočnem jutru razvile okrog domačih cerkva, vstalega Jezusa pa je poleg molitve in petja pozdravila tudi pesem zvonov. O tem je zapisano v Slovenskem gospodarju: »Vstajenje. Zvonovi slovesno in prijazno vabijo, radostni streli odmevajo v sončni dan, vse se pripravlja in oblači v novo obleko, vsakemu se nekam mudi, ker danes ne sme zamuditi prelepe svečanosti, srca utriplejo hitreje in živeje … Fantje, ki so stali pod lipo, so že odšli proti cerkvi, le še kaka mamica, ki je imela opraviti z družinico, hiti v božji hram. Ura odbije. Strel zagrmi, da se stresejo okna božjega hrama, zvonovi zapojejo veličastno, duhovnik ob božjem grobu pa z jasnim glasom aleluja, vstal je … Mlada lica za2

»Velikonočni čudež«, v: Slovenski narod, let. 37, št. 75, 2. april 1904, str. 1-2.

Nevenka Korpič Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

• 11


Pripovedovalke in pripovedovalci: •

Drago Avsenak, rojen leta 1949, Ormož. Štefka Jurkovič, rojena leta 1947, Ormož. Pavla Lah Zemljak, rojena leta 1918, Ormož. Ana Ratek, rojena leta 1952, Hum pri Ormožu.

• 12

žare veselja, starčku zaigra srce radosti, da se začuti spet mladega. Iz vseh grl pa zadoni kot močan odmev vesela aleluja. Bandera zaigrajo, procesija se premika po vasi, ozračje pretresajo streli, zvonjenje in radostni spevi. Končano. Pod lipo se zbira staro in mlado, drug drugemu stiskajo prisrčno roke in si voščijo vesele in srečne praznike. Kakor prijatelj prijatelju, sorodnik sorodniku …«3 Na Ormoškem Običaj vstajenjskih procesij se je na ormoškem območju ohranil do danes. O procesijah je pisal že Fran Kovačič v svoji Središki kroniki.4 Na Središkem območju so bile ob veliki noči kot posebnost značilne naslednje krajevne procesije:5 » … na veliko noč popoldne ob ugodnem vremenu od podružnice k župni cerkvi. Na velikonočni ponedeljek k miklavževski podružnici, pozneje k župni cerkvi Sv. Bolfenka: če sta bila v Središču dva duhovnika, je eden šel zraven. Dokler je bil velikonočni torek še zapovedan prazniki, je šla procesija od župne cerkve k trški podružnici, ob času, ko je bil spisan opravilnik,6 je bila le še peta maša pri podružnici, vse drugo je bilo prostovoljno. Procesija se je morda nekaj let še vzdrževala, potem pa je vse »Vstajenje«, v: Slovenski gospodar, 31. marec 1904, str. 3.

3

Fran Kovačič, Trg Središče ob Dravi : kronika, Maribor 1910, str. 171.

4

Prav tam.

5

Opravilnik iz let 1774-1780 (objavljen v Voditelju, 1908, str. 381), v: Fran Kovačič, Trg Središče ob Dravi : kronika, Maribor 1910, str.170.

6

prenehalo. Na velikonočno nedeljo se je zjutraj na Grabah pred vstajenjsko mašo okoli župne cerkve odvijala procesija. Že na vse zgodaj so prišli ljudje pred farno cerkev »z vseh strani skupaj«, tako da je nastala velika množica, ko so »zapeli« farni zvonovi. Tako je bilo že vse pripravljeno za procesijo, ljudje so bili na svojih mestih in zatopljeni v tihe molitve ter čakali, da pride domači župnik. Po procesiji je bila slovesna maša in vmes primerna pridiga.«7 Na veliko noč se po krščanskem koledarju konča postni čas in na velikonočno nedeljo so pri nas zgodaj zjutraj pred jutranjo velikonočno sveto mašo značilne vstajenjske procesije, praznične maše pa potekajo ves dan. Na Ormoškem niso znane posebnosti, ki bi bile povezane z vstajenjskimi procesijami. Tukaj se vstajenjske procesije po župnijah začnejo na velikonočno nedeljo pred mašo velikonočnega jutra, ob 6. uri zjutraj, prav tako se takrat tudi strelja z možnarji. Ta običaj se je najbolj ohranil v tomaževski fari. V preteklosti je bila na velikonočno nedeljo navada, da so se družinski člani oblekli v nova oblačila. Če pri hiši ni bilo denarja, bi naj dobili vsaj nove nogavice.8 Nato so se v zgodnjih jutranjih urah odpravili proti cerkvi, kjer so se v velikem številu sprva zbrali okrog božjega groba v cerkvi, temu pa je Fran Kovačič, Trg Središče ob Dravi : kronika, Maribor 1910, str. 171.

7

Op. avtorice: Od tod tudi še danes izvira navada, da se pri obisku svete, posebej praznične maše v nedeljo mnogi oblečejo v nova oblačila.

8


sledila velikonočna vstajenjska procesija. To se je ohranilo do danes. Veliko ljudi se še zadnjič poda zjutraj v cerkev k božjemu grobu, nekateri pa ostanejo zunaj cerkve in se nato pridružijo procesiji. Po trikratni aleluji in pesmi Zveličar naš je vstal iz groba se razvije okrog župne cerkve procesija, posebna slavnostna maša, pri kateri se verniki skupaj z župnikom sprehodijo enkrat okrog cerkve in na čelu procesije nosijo kip vstalega Kristusa. Tega vzamejo iz božjega groba. Verniki se razporedijo v slovesnem sprevodu. V preteklosti, do okrog osemdesetih let 20. stoletja, je bila navada, da so na čelu procesije nesli prapor, ki je visel ob oltarju v cerkvi. Na njem je bil izvezen lik svetnika oziroma zavetnika župnije ali podoba Marija. Po stari navadi gredo nato v procesiji najprej moški, izmed katerih nekdo na čelu nosi kip vstalega Jezusa. Po navadi se procesija vije okrog farne cerkve, v primeru lepega vremena pa gredo v Ormožu iz cerkve najprej po Skolibrovi in Poštni ulici ter se nato vrnejo nazaj v cerkev. V Ormožu je navada, da procesijo spremlja pihalna godba. Za njimi gredo pevci, ki se nato umaknejo na kor. Njim sledijo otroci, ministranti in župnik, nato dekleta in žene. Ponekod, npr. pri Svetem Tomažu, je še navada nošenje neba nad župnikom. Ta je postavljen v cerkvi na ženski strani. Na Humu so to navado opustili pred okrog 20 leti, v Ormožu pa ta običaj ljudem ni znan. Ministranti med procesijo zvonijo in kadijo s ka-

dilom. Med procesijo se izmenjavajo zvonjenje, molitev rožnega venca ter petje velikonočnih pesmi (Zapoj veselo, o kristjan, Skalovje groba se razgane, Jezus je vstal od smrti, Jezus naš je vstal od smrti, Minil je dan trpljenja, Zvonovi so zopet zapeli). Procesija naj bi bila simbol življenjske drže in hoje za Jezusom. Procesija se konča v cerkvi pred oltarjem. Po procesiji, ki se zaključi s sveto mašo, sledi velikonočni zajtrk, kjer se zaužijejo jedila, ki so bila blagoslovljena na velikonočno soboto.

Viri in literatura: •

Gustav Strniša, Velikonočna procesija, v: Vrtec (1871), letnik 66, št. 8, 1935/1936. »Velikonočni čudež«, v: Slovenski narod, let. 37, št. 75, 2. april 1904. »Vstajenje«, v: Slovenski gospodar, 31. marec 1904. Fran Kovačič, Trg Središče ob Dravi : kronika, Maribor 1910. Opravilnik iz let 1774-1780, v: Fran Kovačič, Trg Središče ob Dravi : kronika, Maribor 1910.

Župnik z ministranti, okolica Ormoža, sredina 20. stoletja. Foto: A. Kosi. Hrani PMPO, Enota Ormož.


Velikonočne procesije v Pomurju

Mateja Huber Pomurski muzej Murska Sobota

V

elikonočne ali vstajenske procesije v Pomurju so bile slovesni dogodki, na katerih so verniki izrazili veselje nad Kristusovim vstajenjem.1 V Pomurju jih obhajajo le v katoliških župnijah, saj evangeličani v Prekmurju vstajenja ne slavijo s procesijami, ampak s prisotnostjo na božji službi na dan vstajenja. V članku bodo predstavljene velikonočne procesije v Pomurju, kot so jih opisali pripovedovalci za čas pred in po drugi svetovni vojni. Čas in pot procesij

• 14

Velikonočne procesije so nekdaj bile v soboto pozno popoldne (Beltinci, Dobrovnik, Turnišče) ali pa v nedeljo zgodaj zjutraj, najpogosteje ob 6. uri. Na območju župnije Grad so ljudje razlagali, da mora biti goristanenje v času jutranje zarje.2 Družina iz Veržeja je pred drugo svetovno vojno dan vstajenja začela tako, da so ob štirih zjutraj vstali, šli ven na trato klečat in zmolit en Oče naš. Nato so se vrnili v postelje, kjer so počakali na vstajensko procesijo.3 Damjan Ovsec, Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, Modrijan, Ljubljana 2010, str. 321.

1

Avguština Barber, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 119, Markovci, 18. 2. 2014, hrani arhiv PMMS.

2

Antonija Fras, rojena leta 1927, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 124, Veržej, 4. 3. 2014, hrani arhiv PMMS.

3

Velikonočne procesije v Pomurju so krožno obhodile del kraja, v kateri je bila farna cerkev. V okna hiš na poti, kjer je šla procesija, so ljudje postavili pobožne slike, kipce svetnikov in rože: »To je bilo na vsakem oknu, kjer smo mimo šli, v oknu noter. Na vsakem oknu je bila Marija, Kristus ali pa kakšne slike svete, pa rože.«4 V Beltincih, Dobrovniku in Apačah so v oknih poleg naštetega gorele sveče.5 Pri Gradu na Goričkem je vizenska procesija obhodila širši krog okrog cerkve, tako da ni šla mimo hiš, zato v oknih ni bilo postavljenih svetih podob.6 Brez svetinj v oknih na poti procesije je bilo tudi v Razkrižju in v Markovcih na Goričkem.7 Ista.

4

Hedvika Križanič, rojena leta 1929, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 123, Gančani, 27. 2. 2014, hrani arhiv PMMS. Marjeta Kianec, rojena leta 1937, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 116, Dobrovnik, 5. 2. 2014, hrani arhiv PMMS. Marija Čepin, rojena leta 1934 in Marija Čepin, rojena leta 1962, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 120, Apače, 25. 2. 2014, hrani arhiv PMMS.

5

Avguština Barber, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 119, Markovci, 18. 2. 2014, arhiv PMMS.

6

Irena Makovec, rojena leta 1949, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 122, Šafarsko, 26. 2. 2014, arhiv PMMS. Avguština Barber, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 119, Markovci, 18. 2. 2014, arhiv PMMS.

7


Atributi v procesiji Vstajenske procesije so potekale z določenimi atributi, in sicer: kipec vstalega Jezusa, križ, nebo, monštranca in zastave oziroma bandere. Najpomembnejši je bil kipec vstalega Jezusa, saj so z njim oznanjali njegovo vstajenje. V Apačah ga je nosil najstarejši ministrant,8 sicer pa pripovedovalci niso vedeli opredeliti, kdo natančno je bil tisti, ki je kipec nosil. V vseh primerih so kipec nosili fantje ali moški. Po procesiji so ga položili na oltar, kjer je bil do vnebovhoda (štirideset dni po veliki noči), nato so ga odnesli. Na čelu procesije je fant ali moški nosil križ. Mesto župnika v procesiji je bilo posebno, saj je hodil pod nebom, ki so ga nad njim s štirimi koli držali fantje ali moški. Župnik je držal monštranco. V Beltincih, Dobrovniku in Turnišču so procesijo spremljali še z lampaši (laternami na drogu), v katerih je bila prižgana sveča. Nosili so jih člani cehovskega društva.9 V Dobrovniku so štirje moški z laternami bili ob vsakem vogalu neba. Nebo so prav tako z njimi spremljali v Turnišču, le da je tam

Marija Čepin, rojena leta 1934 in Marija Čepin, rojena 1962, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 120, Apače, 25. 2. 2014, arhiv PMMS.

8

Cehovska društva so bila ustanovljena kot spomin na cehe, ki so v teh krajih obstajali v preteklosti. (Vir: Nataša Konestabo, Razvojna pot cehov v Prekmurju, v: Katalog stalne razstave, Pokrajinski muzej Murska Sobota, 1997, str. 151-160.)

9

bilo po dvanajst do šestnajst latern.10 V procesijah so nosili posebne cerkvene zastave, ki so jim ponekod, npr. v Razkrižju, Apačah in na Gradu rekli bandere, sicer pa zastave. Na njih so naslikane ali našite podobe svetnikov. Zastave so nosili moški. Če so bile večjih dimenzij, so se nosile s pomočjo treh drogov in vsak drog je nosil en moški. Za otroke je bila posebna zastava in ta je bila manjših dimenzij. Rekli so ji bela ali Marijina zastava, ker je bila bele barve, na njej pa je bila upodobljena Marija. Po navadi so jo nosila dekleta. V Razkrižju te zastave niso imeli; za celotno župnijo so imeli eno skupno zastavo.11 V Bogojini je imela vsaka vas v fari svojo zastavo, skupaj je bilo šest zastav, ki so bile razporejene po celotni procesiji.12 Podobno je bilo v Beltincih, s to razliko, da so zastave priskrbeli člani cehovskega društva v posamezni vasi.13 Sicer pa pripovedovalci izvora zastav niso po• 15 Hedvika Križanič, rojena leta 1929, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 123, Gančani, 27. 2. 2014, arhiv PMMS. Marjeta Kianec, rojena leta 1937, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 116, Dobrovnik, 5. 2. 2014, arhiv PMMS. Barbara Režonja, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 125, Turnišče, 5. 3. 2014, arhiv PMMS.

10

Irena Makovec, rojena leta 1949, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 122, Šafarsko, 26. 2. 2014, arhiv PMMS.

11

Jožef Benkovič, rojen leta 1927, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 117, Bogojina, 5. 2. 2014, arhiv PMMS.

12

Hedvika Križanič, rojena leta 1929, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 123, Gančani, 27. 2. 2014, arhiv PMMS.

13


Pripovedovalke in pripovedovalci: •

Avguština Barber, rojena leta 1931, Markovci, 18. 2. 2014 Antonija Fras, rojena leta 1927, Veržej, 4. 3. 2014. Hedvika Križanič, rojena leta 1929, Gančani, 27. 2. 2014. Marjeta Kianec, rojena leta 1937, Dobrovnik, 5. 2. 2014. Marija Čepin, rojena leta 1934, Apače, 25. 2. 2014. Marija Čepin, rojena leta 1962, Apače, 25. 2. 2014. Irena Makovec, rojena leta 1949, Šafarsko, 26. 2. 2014. Barbara Režonja, rojena leta 1931, Turnišče, 5. 3. 2014. Jožef Benkovič, rojen leta 1927, Bogojina, 5. 2. 2014.

znali. Pri Gradu so ljudje govorili, da naj bi jih izdelovale nune iz Italije. V Markovcih so v novejšem času bandere darovali domačini, ki hodijo na delo v Avstrijo, zato je na banderi dodan še napis: »Darovali delavci iz Markovec v Arlbergu«.14 V Turnišču so zastave v cerkvi čez vso leto. Pritrjene so v nosilce v klopeh. Marca 2014 jih je v cerkvi bilo devet. Šest jih je škrlatne, tri so bele barve, vse pa so obšite z resicami zlate barve. Na zastavah so na sprednji in hrbtni strani naslikane oziroma našite podobe svetnikov. Na eni strani je na primer slika sv. Florjana z napisom »Sveti Florijan, prosi za nas! Krojaški ceh 1770,« na njeni drugi strani pa je slika Marije z majhnim Jezusom ter napisom »Sv. Marija prosi za nas! Zastava leta 2011.« Na zastavah škrlatne barve so našiti simboli cehovskih društev, saj vsaka od teh zastav pripada določenemu cehovskemu društvu: krojaškemu (simbol škarij), kovaškemu (simbol podkve, klešč, kladiva) in čevljarskemu (simbol čevlja in škornjev).

njimi moški. Nato je pod nebom šel župnik, za njim cerkveni zbor. Na koncu procesije so šle ženske. Te so hodile že bolj razpuščeno, po tri in štiri skupaj, zato so v Veržeju rekli, da hodijo kot race oziroma kot kure, kot so rekli pri Gradu.15 V Turnišču so bili v procesiji moški prvi, otroci pa so šli za njimi.16 Pri Gradu je za otroci šel župnik, za njim pa pevci, moški in ženske.17 V Veržeju so pred drugo svetovno vojno v procesiji v uniformah hodili šicarji (člani strelskega društva).18 Eden od njih je igral na boben. Pevci so peli velikonočne pesmi kot so Aleluja, Kristus vstal je iz groba, verniki pa molili rožni venec. Ponekod so procesijo spremljale godbe na pihala. Pred drugo svetovno vojno je v Veržeju pleh muzika šla pred župnikom, sestavljali pa so jo fantje iz Veržeja in Dokležovja.19 Godba na pi-

Antonija Fras, rojena leta 1927, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 124, Veržej, 4. 3. 2014, arhiv PMMS. Avguština Barber, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 119, Markovci, 18. 2. 2014, arhiv PMMS.

15

Barbara Režonja, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 125, Turnišče, 5. 3. 2014, arhiv PMMS.

16

Potek procesije V velikonočni procesiji so se zbrani verniki razvrstili v določene skupine in tako so procesijo obhajali v določenem vrstnem redu. Ta je bil v Pomurju skoraj enak. Hodili so v parih. Prvi v procesiji so šli šoloobvezni otroci, za Avguština Barber, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 119, Markovci, 18. 2. 2014, arhiv PMMS.

14

Avguština Barber, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 119, Markovci, 18. 2. 2014, arhiv PMMS.

17

Bogdan Kolar, Marijanišče v Veržeju : 100 let, Zavod Marianum, 2012, str. 21. Antonija Fras, rojena leta 1927, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 124, Veržej, 4. 3. 2014, arhiv PMMS.

18

Antonija Fras, rojena leta 1927, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 124, Veržej, 4. 3. 2014, arhiv PMMS.

19


hala je sodelovala tudi v Apačah.20 V Beltincih je procesijo spremljala Kociprova banda.21 V velikonočni procesiji v obeh župnijah godbe sodelujejo še danes. Pri Gradu so ženske v procesiji s sabo nosile košare z jedmi za velikonočni blagoslov, saj je procesiji sledila maša z blagoslovom jedi: »Vsaka baba je tisti korbel nesla tam v procesiji, ga niso v cerkvi pustile«.22 Marija Čepin, rojena leta 1934 in Marija Čepin, rojena leta 1962, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 120, Apače, 25. 2. 2014, arhiv PMMS.

20

Velikonočna procesija je bila slavnostni, vesel in bučen dogodek: »Tišine ne sme biti. To je tak slovesno, da se mora nonstop kaj dogajati.«23 Procesijo je spremljalo pritrkovanje ali zvonjenje cerkvenih zvonov ter pokanje iz možnarjev. V Bogojini so po drugi svetovni vojni kupili veliki možâr, v katerega je šel en kilogram smodnika. Pok je bil zelo močan in župnik je strelcem po procesiji povedal, da je: »Tak počilo, da bi mi skoraj Najsvetejše iz rok padlo.«24 V Apačah so pokali poleg cerkve, zato so nekatera stekla v 23

Avguština Barber, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 119, Markovci, 18. 2. 2014, arhiv PMMS.

24

22

Irena Makovec, rojena leta 1949, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 122, Šafarsko, 26. 2. 2014, arhiv PMMS.

Hedvika Križanič, rojena leta 1929, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 123, Gančani, 27. 2. 2014, arhiv PMMS.

21

Viri in literatura:

Jožef Benkovič, rojen leta 1927, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 117, Bogojina, 5. 2. 2014, arhiv PMMS.

Damjan Ovsec, Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, Modrijan, Ljubljana 2010. Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) št. 116-117, 119-120, 122-125. Hrani PMMS. Nataša Konestabo, Razvojna pot cehov v Prekmurju, v: Katalog stalne razstave, Pokrajinski muzej Murska Sobota, 1997. Bogdan Kolar, Marijanišče v Veržeju : 100 let, Zavod Marianum, 2012.

• 17

Zastave v cerkvi v Turnišču, ki jih nosijo v velikonočni procesiji. Foto: Mateja Huber, 5. 3. 2014.


oknih počila. Strelcem so zaradi tega prepovedali pokanje v neposredni bližini cerkve.25 V Turnišču pa med samo procesijo niso pokali, ampak jo je spremljalo pritrkovanje.26 Velikonočne procesije po drugi svetovni vojni V času socializma po drugi svetovni vojni so se velikonočne procesije nadaljevale. V Beltincih so v letih po vojni sprva procesijo obhajali le okrog cerkve, kasneje pa so se že vrnili nazaj na ceste.27 Z udeleževanjem na velikonočnih procesijah in na sploh na vseh verskih zadevah pa so morali prekiniti prosvetni delavci, sicer jim je grozila izguba službe: »Ker prosvetne delavce, te so še bolj na piki imeli, ker smo deco vzgajali.«28 Učiteljska družina je v Apačah na skrivaj opazovala velikonočno procesijo iz svojega Marija Čepin, rojena leta 1934 in Marija Čepin, rojena leta 1962, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 120, Apače, 25. 2. 2014, arhiv PMMS.

25

• 18

Barbara Režonja, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 125, Turnišče, 5. 3. 2014, arhiv PMMS.

26

Hedvika Križanič, rojena leta 1929, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 123, Gančani, 27. 2. 2014, arhiv PMMS.

27

Antonija Fras, rojena leta 1924, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 124, Veržej, 4. 3. 2014, arhiv PMMS.

28

stanovanja: »Godba je bila, pleh muzika, pevci so bili, nebo se je neslo nad Najsvetejšim in mi smo vsi užaloščeni stali za zavesami. Rahlo smo ruleto odprli, toliko, da smo skoz videli, da smo lahko škilili, ker nas tudi videt niso smeli in ko je šlo Najsvetejše mimo nas, smo pokleknili. Moja največja želja vso otroštvo je bila, da bi enkrat v življenju lahko šla v procesiji vstajenski.«29 Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 vera za prosvetne delavce in druge državne uslužbence več ni bila prepovedana. Velikonočne procesije se tako obhajajo še danes. Potekajo v nedeljo, po navadi eno uro pred nedeljsko mašo. Do bistvenih sprememb v procesijah ni prišlo; uporabljajo se isti atributi kot nekdaj, spremljajo jo pokanje in zvonjenje cerkvenih zvonov. V Razkrižju so se procesiji pridružili člani lokalne folklorne skupine, v Turnišču pa so v sprevodu zadnjih let sodelujejo še gasilci in godba.30 Marija Čepin, rojena leta 1934 in Marija Čepin, rojena 1962, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 120, Apače, 25. 2. 2014, arhiv PMMS.

29

Irena Makovec, rojena leta 1949, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 122, Šafarsko, 26. 2. 2014, arhiv PMMS. Barbara Režonja, rojena leta 1931, Terenski zapiski Mateje Huber D (MH) 125, Turnišče, 5. 3. 2014, arhiv PMMS.

30


Velikonočne procesije na Koroškem

V

elika noč v prvotnem pomenu besede označuje noč od velike sobote na veliko nedeljo, s tem pojmom označujejo tudi praznik Kristusovega vstajenja. Slovesno velikonočno bogoslužje nas popelje v skrivnost Kristusovega vstajenja. Kristusovo vstajenje simbolično ponazarjajo luči, ki se prižgejo v temo, zvonjenje, ki prekine tišino in molk, in vesela aleluja, ki jo zapojejo duhovnik in pevci. Ob zaključku slovesnega velikonočnega bogoslužja veselo novico o vstalem Kristusu ponesejo v svet tudi z velikonočnimi procesijami. Slovesne velikonočne maše na Koroškem obhajajo v soboto zvečer, ko se začenja delati mrak (ob 7., 8. uri) ali pa v nedeljo zjutraj, ko se dan dani. Nekoč so slovesno mašo obhajali tudi že ob treh zjutraj (npr. v Bistrici na Zilji), danes so vstajenjske maše ob 4., 5. uri zjutraj. Ob zaključku bogoslužja se duhovnik z ministranti in pevci poda k božjemu grobu v cerkvi, kjer trikrat zapojejoveselo alelujo. Nato ljudje v procesiji po določenem redu gredo iz cerkve: na začetku procesije je križ, nato gredo moški, za njimi pevci in ministranti, nato moški, ki nosijo nebo in duhovnik z Najsvetejšim pod nebom, sledijo ženske, na koncu sprevoda tudi družine z otroki. V sprevodu ponekod (ne pov-

sod) nesejo tudi bandere (navadno bandere iz farne cerkve) in/ali kip (kipec) vstalega Kristusa. Kipci so lahko manjši ali večji in tudi lepo oblikovani. V Bistrici na Zilji kip vstalega Kristusana nosilih nosita dva fanta. Kipec vstalega Kristusa nosijo pred Najsvetejšim. Pevci pojejo velikonočne pesmi in gredo pred Najsvetejšim in kipom Vstalega. Velikonočne procesije so pomikajo po določenem delu mesta (npr. v Pliberku), trga oziroma vasi. V Bistrici na Zilji se procesija poda do bližnjega razsvetljenega velikega križa in se nato vrne v cerkev. Na Radišah je procesija nekoč vodila do jubilejnega križa, ki so ga na Radišah postavili v spomin na evharistični kongres v Ljubljani, danes kip vstalega Kristusa v spremstvu

Mag. Martina Piko-Rustia Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec

• 19

Lesene bakle, pripravljene za procesijo po vstajenjskem bogoslužju na krstnico na Radišah. Foto: Tomaž Ogris, 23. 4. 2011.


• 20

ministrantov nese duhovnik sam po pokopališču okoli cerkve. Na Radišah imajo na velikonočni ponedeljek tudi »podaljšano procesijo«, s katero gredo po poljih in molijo rožni venec. Včasih, ko je bila procesija večja, je na začetku procesije pri moških nekdo v naprej molil rožni venec in tudi pri ženskem delu, ki je sledil duhovniku (brez Rešnjega telesa), danes je procesija manjša, rožni venec pa moli ena oseba. Po obhodu se velikonočna procesija vrne v cerkev k slovesnemu blagoslovu z Najsvetejšim. Manjše kipce vstalega Kristusa postavijo na oltar, kjer ostane do Kristusovega vnebohoda. Na vnebohod ga pred ali med mašo odnesejo z oltarja, v Dobrli vasi ga na vrvici potegnejo na podstrešje. Med procesijo ponekod izpraznijo božji grob. V Selah devetdesetletna mežnarica poskrbi, da iz groba odnesejo Kristusovo telo v človeški velikosti. Ko se ljudje vrnejo, so tam le rjuhe in grob je prazen. V navadi je tudi velikonočno streljanje z možnarji (topiči), ki se oglasijo, ko »odvežejo« zvonove. Ob vstajenjski maši streljajo vsakič, ko zazvonijo zvonovi, kar še dodatno ustvarja praznično velikonočno razpoloženje. Po procesiji ljudje gredo domov, kjer jih čaka žegen – blagoslovljena velikonočna jedila. Nekoč so se strogo držali posta in blagoslovljena jedila zaužili šele po slovesnem bogoslužju in po velikonočni procesiji. Danes nekateri žegen pokusijo tudi že takoj po blagoslovitvi jedil na krstnico popoldne, pred

velikonočnim bogoslužjem. V južno koroških krajih je navada, da velikonočna jedila jedo šele po vstajenjski procesiji kot znak veselja, še živa in jo ljudje upoštevajo. V slovenskih krajih južne Koroške je znan rek, da Slovenci vedo, kdaj je treba iti jest meso, namreč potem, ko duhovnik v cerkvi izreče: »Itemisaest«, kar po ljudski razlagi pomeni pojte meso jest. Pri velikonočnih procesijah ponekod nesejo tudi sveče in manjše bakle. Z velikonočno sveto mašo pa so v posameznih krajih, npr. na Radišah in v Podjuni, povezali tudi baklado, to je nošenje večjih izdelanih lesenih bakel, ki jih moški v procesijah nesejo po poljih. Na Radišah so v farnem listu v letu 2011 oznanili: »Velikonočna vigilija, baklada. Ob lepem vremenu bo neposredno po maši baklada, katere naj bi se vsi udeležili vsaj za kratek čas. Visoke bakle, mogočni velikonočni kres in ALELUJA naj še poglobijo veselje liturgičnega praznovanja.« Za bakle so včasih nasekali sveža borova debla, danes uporabljajo smrekove sušice, tudi do štiri metre dolge. Debla nacepijo, jih zvežejo in vanje zasadijo či n (trska), da bakle lepo gorijo. Na polju pripravijo velik kres, ki ga danes tudi vahtajo (pazijo), podobno kot prvi mlaj, da jim ga kdo prej ne prižge. Po maši duhovnik blagoslovi bakle, s katerimi gredo po poljih do kresa, vmes bakle tudi vrtijo. Baklado na Radišah organizira tamkajšnje slovensko prosvetno društvo, nanjo prihajajo tudi ljudje iz drugih krajev. Tomaž Ogris je o bakladi zapi-


sal: »Velikonočna baklada s kresovanjem je na Radišah po prizadevanju društva zopet zaživela. Oboje je bilo pred leti v navadi v vsaki vasi posebej. Seveda ob tem ni manjkalo streljanje z možnarji, kar je bilo dokaj nevarno. Danes vloži mladina v ohranjanje tega običaja precej dela in skrbi, saj je treba lesene bakle s smolenkami pravočasno pripraviti. Mnogo dela je s pripravljanjem grmade za velikonočni ogenj. Oboje privabi na krstnico na Radiše veliko domačinov in tudi prebivalcev iz doline. Po vstajenju prižgejo trideset do štirideset tri do štiri metre dolgih bakel in jih nesejo v sprevodu na mesto, ki je vidno daleč naokrog. Tam zanetijo velikonočni ogenj. Pevci zapojejo alelujo in vstajenjsko pesem. Petje in zabava ob ognju se vlečeta dolgo v noč, če ne celo do jutra. Vse to se dogaja na radiški vasi in je povezano z velikonočno liturgijo v cerkvi. Poskus, da bi ta običaj izmenično izvedli vsako leto na drugi vasi, se ni obnesel.«1 Pavel Zablatnik piše, da so šego nošenja bakel nekoč izvajali na krstnico zvečer ali pa na veliko noč pred vstajenjsko procesijo. Šega je bila znana predvsem v Podjuni, kjer so fantje prižigali smolnice, bakle iz smolnatega lesa, jih uvrstili v sprevod in z njimi šli po vasi in (žitnih) poljih. Med obhodom so bakle vrteli in molili, po obhodu pa z baklami zanetili na pripravljenem mestu kres. Na Djekšah in drugod so kres zažgali v obliki velikega križa, da se je videlo daleč na Tomaž Ogris, Radiše/Radsberg, Drava, Celovec 2009, str. 283.

1

okoli. Šegi pripisujejo čarodejno moč, ki prinaša dobro letino in varuje vsega hudega. Zablatnik piše, da je danes ta velikonočni kres simbol vstalega Kristusa, ki je kot luč sveta premagal Satana kot kneza teme.2 Šego še danes poznajo v Podjuni (v okolici Pliberka, Šmihela, Globasnice) in na Radišah. Ker so se nekoč bali, da jim ogenj na nebu ne bi ugasnil, so mu priskočili na pomoč z zemeljskim ognjem. Velika noč je vigredni (pomladni) praznik, zato so z njo na Koroškem povezane številne šege v povezavi z vigrednim prebujanjem narave. Tako so na Koroškem obred Kristusovega vstajenja ponekod povezali s kresovanjem, ki naravi daje moč ter ga vključili v krščanske obrede kot simbol vstalega Kristusa kot luči sveta.

Viri in literatura: •

Pavle Zablatnik, Čar letnih časov v ljudskih šegah : stare vere in navade na Koroškem, Mohorjeva založba, Celovec 1984. Tomaž Ogris, Radiše/ Radsberg, Drava, Celovec 2009.

Pavle Zablatnik, Čar letnih časov v ljudskih šegah : stare vere in navade na Koroškem, Mohorjeva založba, Celovec 1984, str. 127129.

2

Fantje - baklarji, ki ob sobotah pripravljajo bakle na Radišah. Foto: Tomaž Ogris, 17. 3. 2012.


Vstajenjska procesija na Gornjem Seniku

Marija Kozar-Mukič etnologinja, Szombathely, Madžarska

N

a Gornjem Seniku v Porabju poteka gorstanénje (vstajenjska procesija) na tradicionalen način. Na veliko soboto zvečer, ko se že mrači, se obhaja vstajenje na prostem: od cerkve do mostu nad potokom in tam se obrnejo (t.j. ok. 150 metrov). Za časa socializma so morali prositi dovoljenje od policije, ki je procesijo dovolila med 18. in 19. uro.1 Na čelu procesije so dvorniki (ministranti). Sledijo gasilci v uniformah Prim. Niko Kuret, Iz porabskih zapiskov, v: Traditiones 1, Ljubljana 1972, str. 199.

1

in z gasilsko zástalo (bandero) s sv. Florijanom, ki je nova – iz leta 1992 – in ima dvojezični napis. Za njimi gredo moški, med katerimi nosijo člani cerkvenih kotrig (župnijskega sveta) cerkveno bandero s podobo patrona sv. Ivana Krstnika. Pred nebo (nebom) dva od članov župnijskega sveta nosita svetilki na drogu. Štirje pa nosijo nebo. Pod nebom gre duhovnik z monštranco. Za nebom poje cerkveni pevski zbor. Potem pridejo dekleta z Marijino bandero in na koncu so ženske. V procesiji imajo vsi v rokah go-

• 22

Vstajenjska procesija na Gornjem Seniku leta 1986. Pod nebom, ki ga nosijo cerkvene kotrige, je župnik Janoš Kühar. Foto: Katalin Hirnök.


reče sveče. Danes molijo in pojejo slovensko in madžarsko. Tudi v Porabju se je ohranila inačica stare velikonočne pesmi Kristuš nam je od smrti stau, ki je znana iz stiškega rokopisa iz 15. stoletja. Zapisana je v Seniški pesmarici iz 1864 in tudi v najnovejši Porabski pesmarici Poslušajte vsi ljudje.2 Bandere hranijo med letom v cerkvi. V klopeh na desni strani so sedeli nekoč moški (do smrti župnika Janoša Marija Kozar-Mukič, Seniška pesmarica iz 1864, v: Traditiones 28/1, Ljubljana 1999, str. 168. Ciril Kozar (ur.), Poslušajte vsi ljudje : Porabska pesmarica, Gornji Senik 2011, str. 116.

2

Küharja leta 1987). Na tej strani je še danes cerkvena in gasilska bandera. Na levi strani, kjer so sedele ženske, pa je Marijina bandera. V času župnika Janoša Küharja (1936-1987) je vstajenjsko procesijo spremljalo pokanje možnarjev. Sedanji madžarski župnik dovoljuje streljanje le, ko se ljudje s procesije že vrnejo v cerkev.3 Kresovi po gričih, odmevajoče pokanje štükov razglaša Kristusovo vstajenje in zmago pomladi nad zimo tudi v Porabju.

Viri in literatura: •

Niko Kuret, Iz porabskih zapiskov, v: Traditiones 1, Ljubljana 1972. Marija Kozar-Mukič, Seniška pesmarica iz 1864, v: Traditiones 28/1, Ljubljana 1999. Ur. Ciril Kozar, Poslušajte vsi ljudje : Porabska pesmarica, Gornji Senik 2011.

Pripovedovalec: Martin Ropoš, rojen leta 1951, Gornji Senik.

3

Martin Ropoš, rojen leta 1951, Gornji Senik.

• 23

Vstajenska procesija z Marijino zastavo na Gornjem Seniku leta 1986. Foto: Katalin Hirnök.


Vstajenjska procesija pri Sv. Petru na Kronski gori Dr. Karla Oder Koroški pokrajinski muzej

• 24

N

a obronkih Pohorja, ob cesti Dravograd – Slovenj Gradec, leži na desni strani reke Mislinje naselje Otiški Vrh, med hribovjem severno od reke se dviga Kronska gora. Z njenega vrha je vse do stikališča treh dolin – Mislinjske, Mežiške in Dravske – vidna impozantna romarska cerkev posvečena sv. Petru. Nad vhodnimi vrati baročne sakralne stavbe z dvema zvonikoma letnici 1725 in 1750 kažeta, da je njena gradnja potekala četrt stoletja. Sem so prišli že nešteti romarji, ki so si želeli pred spokornimi svetniki očistiti vest in so molili za srečno zadnjo uro, za zaščito pred boleznijo in za imetje; prosili so za žetveni blagoslov in obvarovanje polja pred nevihtami. V župnijski kroniki in pri ljudeh je ohranjen spomin na veličastne vstajenske procesije ob veliki noči, ki so se jih udeležili številni verniki iz domačih in sosednjih far. Za izgradnjo cerkve ima posebne zasluge nadžupnik, doktor teologije Josephus Georgius Schrekinger de Neinberg,1 iz Šmartna pri Slovenj Gradcu, ki je doštudiral v Rimu in leta 1736 od vdove Franca Sternerja kupil graščino Hartenstein pri Slovenj Gradcu. V njegovi lasti je bil tudi dvorec, imenovan Štreunerjeva graščina v Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 3.

1

Mislinjski Dobravi, katere izgradnjo pripisujejo Bernardu Gallu iz Vodriža nekaj pred letom 1600. Schrekinger je dvorec leta 1750 prodal Julijani baronici Kulmer,2 katere prednik Hans Andrej Kulmer, je stoletje pred tem postal lastnik dvorca Rotenturn v Slovenj Gradcu.3 O nastanku cerkve je znanih več legend. Ena je zapisana tudi v cerkveni kroniki in pravi, da se je kmetu Korovniku v sanjah prikazal sv. Peter ter mu pokazal, kje naj zgradijo cerkev. Ker se je Korovnik bal, da mu ljudje ne bodo verjeli, mu je sv. Peter v tolažbo napovedal poseben dogodek. Korovnik je o naročilu obvestil nadžupnika Šrekingerja. Ta mu ni verjel in v njegov kozolec je treščila strela, kar so razumeli kot znamenje in po tem dogodku se je nadžupnik odločil za gradnjo.4 V župnijski kroniki je leta 1938 župnik, upravitelj Anton Medved, o gradnji cerkve zapisal: »26. decembra 1738 je prišlo 35 kmetov iz Št. Janža pri Dravogradu v Šmartno pri Slovenj Gradcu Ivan Stopar, Grajske stavbe v Mislinjski dolini : Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Slovenj Gradec 1995, str. 156.

2

Ivan Stopar, Grajske stavbe v Mislinjski dolini : Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Slovenj Gradec 1995, str. 162.

3

Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 53.

4


in so prosili takratnega nadžupnika dr. Jurija Schreckinger de Neuenberga, da bi jim pozidal na Kronski gori novo kapelo za javno bogoslužje romarjev. Na tem mestu je prej stal leseni križ, kjer so se na priprošnjo sv. Petra spokornikom godili razni čudeži. Zgradila se je najprvo kapela, v kateri je maševal tu nastavljeni duhovni upravitelj, da je zbiral darove za gradnjo cerkve in vodil zidanje. S 1. julijem 1749 je bila zgrajena lepa cerkev sv. Petra, podobna Gornjegrajski cerkvi. Gradbeni stroški so znašali 7999 fl (goldinarjev).«5 Zgradbeno listino so podpisali 11. decembra 1739 priorka radeljskega samostana Marija Alojzija, podpriorka Marija Ludovika in Josef Inri Schrekinger iz Neuenburga, cesarsko kraljevi nadžupnik v Šmartnu pri Slovenj Gradcu.6 Načrt cerkve in tudi župnišča so pripisovali mariborskemu arhitektu Johanesu Fuksu (Johannes Fuchs), v novejši literaturi pa po navedbah Ivana Sedeja bolj pogosto zasledimo kot možnega graditelja Jožefa Hoferja.7 18. decembra 1761 je papež Klement XIII opatijo sv. Petra na Kronski gori na prošnjo celjskega župnika in arhidijakona Martina Jožefa

Sumpichlerja prestavil od višje župnije sv. Martina pri Slovenj Gradcu k Celje, k mestni župni cerkvi sv. Danijela.8 Pri cerkvi je delovala Bratovščina pod zaščito sv. Petra, ki jo je, tako kot vse bratovščine v avstrijskem cesarstvu, leta 1783 razpustil cesar Jožef II. Cerkev je ena najlepših in najpomembnejših baročnih stvaritev na Slovenskem. Kakovostno štukaturno okrasje v notranjosti dopolnjuje bogata baročna oprema in slike lokalnega umetnika Janeza Andreja Straussa. Notranjost pa krasijo še druge skulpture in oprema, namenjena cerkvenemu obredju, s katerim so povezane tudi šege in navade, med katerimi je tudi vstajenska procesija in priprave nanjo. 8

Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 63.

• 25

Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 157-158

5

Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 33. O priorki Mariji Alojziji Reinstein in Tattenbach (1678-1750) in podpriorki Mariji Ludoviki pl. Haselberg glej: Jože Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan 1251–1782, Celje 1997, str. 258 in str. 269.

6

Ivan Sedej, Sto najlepših cerkva na Slovenskem, Prešernova družba, Ljubljana, 1996, str. 210.

7

Cerkev sv. Petra na Kronski gori. Vir: http://janezklancnik. blogspot.com/2013/04/ vzpon-na-cvitrskosedlo-2013.html


Literatura in viri: •

Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori. Jože Mlinarič, Marenberški dominikanski samostan 1251 –1782, Celje 1997. Ivan Stopar, Grajske stavbe v Mislinjski dolini : Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Slovenj Gradec 1995. Ivan Sedej, Sto najlepših cerkva na Slovenskem, Prešernova družba, Ljubljana, 1996.

• 26

Božji grob Pri župni cerkvi so na veliko sredo postavili božji grob. Dekleta in žene so na ta dan prišle čistit cerkev, jo pometle, zribale klopi, umile oltarje in jih pokrile s svežimi, čistimi prti. Tudi pri božjem grobu so vse umile, pokrile s prti in ga okrenčlale, (okrasile) z rožami, s spomladanskim cvetjem: zvončki, narcisami, trajno zelenim pušpanom, macesnovimi vejicami, črničevjem, pa tudi z nageljni. Ob božji grob so postavili silhueto stražarja, položili še križ in nabirko za darove. Podoba božjega groba v levi zakristiji je še danes iz leta 1929, ko so takrat napravili novega. »Mizarsko delo je izvršil mizar Anton Knežar za 2135 din, podobo Kristusa v grobu pa je izvršila č. sestra M. Julita Kac, šolska sestra v Mariboru. Podoba z okvirjem vred je stala 335 din.«9 Priprave na velikonočne slovesnosti so bile pogosto priložnost za obnovo oltarjev in mašne opreme, nakup novih bander itd. Iz cerkvene kronike izvemo, da so leta 1928 za veliko noč dali pasarju Konradu Kagerju v Celju pozlatiti mašni kelih in posrebriti lepšo kadilnico, za kar so plačali 525 din. Isto leto je »gospodinja Marija Vrhovnik, p. d. Bavhinja, velika dobrotnica župnijske cerkve, dala na svoje stroške napraviti nov antipendij za Marijin oltar in novo oltarno preprogo (tepih), ki je stala 1500 din.«10 Dve leti pozneje so za velikonočno nedeljo dobili novo ve-

liko belo bandero s podobama Sv. Srca Jezusovega in Marijinega, ki so jo »izgotovile častite šolske sestre v Mariboru za ceno 6500 din. Znesek so se zavezali zbrati fantje.«11 Nove oltarne prte in pregrinjala so faranke priskrbele leta 1983, po veliki obnovi zunanjosti in notranjosti cerkve. Cerkev so poživili tudi nove preproge pred oltarji. Zvonovi Na veliki četrtek so popoldan ob treh »zavezali« cerkvene zvonove in jih »odvezali« v soboto zvečer. V teh dneh se je iz zvonika oglašal samo zvok lesene raglje, zvonovi pa so molčali do sobote zvečer, ko so zvonili večno luč. »Odvezali« so jih potem, ko se je v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Šentjanžu končala ob 18. uri začeta velikonočna vegilija. V nedeljo zjutraj se je že ob 4. uri v visoki zvonik po strmih stopnicah povzpeli mežnar (cerkovnik), včasih tudi kdo drug, npr. Koširjev bajtlar, da so trjančili (potrkavali). Uro pozneje so z zvonovi vabili farane na vstajensko procesijo in sveto mašo, ki se je začela ob šestih. Ob vizitaciji cerkve leta 1778 so pri cerkvi zvonili s štirimi zvonovi, med katerimi je največji tehtal več kot tono.12 Po požaru avgusta 1873 so pri zvonarju Ignazu Hilzerju na Dunaju naročili tri nove. Januarja 1917 je vojaška uprava pobrala dva zvonova v vojaške namene. Veliki zvon je tehtal 1600

Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 140.

11

Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 137.

12

9

10

Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 143 Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 64 –65.


kg, z napisom Ignatius Hilzer cs.=et reg. Aulicus campanarum constructor, filinsque illius : Petrus, V. Neostadii Me composnerunt. Ales Vazovec in Helena Vazovec 1874. Podobe: Sv. Helena in sv. Gregor, papež. Mali zvon je tehtal: 530 kg in imel napis Juri Potočnik in Maria Vrhovnik. Ignaz Hilzer k.k. Hof-Glocken-Giesser in W. Neustadt 1874. Podobe: Sv. Peter in Pavel.13 Med vojno so junija 1943 Nemci odpeljali tri bronaste zvonove, velikega in malega je cerkev dobila leta 1924, srednji je bil od prej. Veliki je tehtal 1722 kg in je imel glas cis, mali pa 690 kg in glas fis.14 Po vojni sta zvonila samo veliki in mali zvon. Za veliko noč leta 1985 je farane presenetil Cesarjev Miha, ki je avtomatiziral cerkvene zvonove in tudi cerkveno uro. Zvonjenje se je tako avtomatsko vklapljalo ob 7. uri zjutraj, opoldan in ob zvonjenju večne luči. Mežnarju so tako prihranili vsakokratno pot do prvega kora, kjer je bil prostor za zvonjenje. Od leta papeževega obiska Slovenije na Kronski gori zvonijo štirje zvonovi in pojejo v D, F, A in H tonu. Tisto leto so kupili dva nova, tista, ki sta najprej veličastno naznanila prihod svetega očeta v Maribor, nato pa zapela slavo velikemu škofu, svetniku, Antonu Martinu Slomšku. Organist in pevci Verniki so se pripravljali na velikonočno slavje in na vstajenjsko procesijo z Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 78.

13

Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 166.

14

molitvijo na velikonočni petek ob božjem grobu, s prižiganjem ognja pred cerkvijo v zgodnjem sobotnem jutru ter z blagoslavljanjem živil. Zvečer so na okoliških hribih zagoreli še kresovi. Na slavje so se še posebej pripravljali cerkveni pevci, ki so z organistom pridno vadili pesmi, ki so jih peli ob božjem grobu, med procesijo in sveto mašo. V cerkveni kroniki je za leto 1915 zapisano, da so bili dotlej organisti: Jožef Nadler, 30 let, Jožef Kos, p.d. Teuž in Ožbalt Sedovnik po eno leto, Janez Mlakar in Janez Ljubša oba po pol leta, Franc Zeiger dve leti, prav tako Franc Uršej. Za njimi spet Ožbalt Sedovnik, ki je aprila 1918 tukaj umrl. Nasledil ga je Vincenc Poplas. Po petih letih ga je nasledil sin Franc Poplas, ki je ob orglarski prevzel tudi mežnarsko službo vse do leta 1927. Takrat je njegovo mesto prevzel Anton Meklav iz Šmartnega na Paki, ki pa je to službo opravljal le do naslednjega leta, ko ga je novembra zamenjal Franc Greiner iz Št. Jurja v Slovenskih goricah in bivši organist na Muti. V aprilu 1946 je pričel hoditi orglat ob nedeljah organist Lojze Satler iz Guštanja (danes Ravne na Koroškem), ki je cerkveno petje precej povzdignil, »tako, da so šempetrski pevci želi splošno priznanje, ko so na Veliko noč prišli ljudje iz Dravograda in iz Št. Janža k sv. Petru k vstajenju.« A priljubljenemu in sposobnemu organistu je kmalu ob nedeljah pomagal organist iz Šentjanža Jože Teuš, pri pevskih vajah pa tudi župni upravitelj. Veliko let, kar pol stoletja,

Pripovedovalke in pripovedovalci: •

Danica Proje, 2010.

Karel Proje, 2010.

• 27


je igral cerkvene orgle in vodil cerkvene pevce Ludvik Jeromel. Organisti in pevci so z melodijo orgel in s petjem večkrat povzdignili bogoslužje in ga naredili slovesnega. Tudi velikonočno slavje je bilo zato veličastnejše. Vstajenjska procesija

• 28

Že kmalu po zvonjenju, s katerim so farane vabili k slovesni maši, so se ti začeli zbirati. Cerkveni pevci v pražnjih in župnik z ministranti v mašniških oblačilih so ob 6. uri prišli k božjemu grobu, ker je vstal zveličar in zapeli alelujo. Eden izmed moških je vzel križ, župnik Rešnje telo, ministranti lesena kladivca, zvonce, luči in začel se je sprevod mino glavnega oltarja sv. Petra, skozi cerkev, nato okrog cerkve, čez pokopališče, mimo Breznikove kapele, po cesti pod cerkvijo do župnišča in mimo Peharave bajtne ter Brezovske kapele nazaj v cerkev. Na čelu sprevoda je »šel križ«, sledili so mu moški, za njimi so mladi fantje nosili bandere, med njimi bandero s podobo sv. Petra in Pavla ter Vnebovzetja Marije Device. Največjo bandero so nosili trije fantje, dve manjši pa po eden. Za banderami so šli muzikanti, pleh muzika, ki je na Kronski gori prvič igrala pri vstajenju leta 1911. Godbo je z župnikovim dovoljenjem najel in plačal Vincenc Jamnik, posestnik valjčnega mlina v Otiškem Vrhu, a kot je zapisano se ni obnesla.15 Po drugi svetovni vojni je godba del velikonoč Župnijska kronika sv. Petra na Kronski gori, str. 48.

15

ne procesije, ki mu daje praznično vzdušje. Za muzikanti so stopali cerkveni pevci, moški in ženske. Za njimi pa mladi fantje, ki so nosili luči, nato ministranti in pod nebom, ki so ga nosili štirje moški, župnik in ključarji. Tem so sledile ženske, ki so molile rožni venec. Sprevod so naznanili cerkveni zvonovi, sledilo je cerkveno petje in igranje godbe. Vmes so tudi ministranti cingljali z manjšimi zvončki. Sprevod so spremljali zvoki strelov iz možnarjev. Strelci so si uredili prostor na Ajnžijevem vrhu in pod cesto pri župnišču. Medtem, ko je procesija šla iz cerkve, so dekleta znosila rože od božjega groba na oltarje v cerkvi, na glavni, veliki oltar sv. Petra s kipi svetih apostolov: Simona, Andreja, Matije in Tomaža in pozlačenim tabernakljem ter stranske oltarje, posvečene sv. Valentinu, sv. Križu, sv. Magdaleni in sv. Dizmazu oziroma sv. Mariji. Velikonočne procesije in maše se je na Kronski gori vsako leto udeležilo veliko ljudi, tudi po 2000, ki so prišli tudi iz okoliških far. Še posebno veliko se jih je zbralo, če je bilo vreme lepo. V šempetrski župniji je ostala močna tradicija slovesnosti vstajenja. To jutro se v cerkvi na Kronski gori še vedno zbere velika množica ljudi iz vse okolice. Za vstajensko procesijo, kjer poleg pevcev sodeluje godba na pihala iz Šentjanža, in slovesno mašo so vsi sodelujoči: župnik, pevci, muzikanti, ključarja, ministranti in mežnar bili povabljeni v župnišče na žegn, ki sta ga darovala ključarja.


Gor vstajenje na Pohorju

Č

e je velikonočna vigilija uradno obhajanje Jezusovega vstajenja, je velikonočna procesija ljudska pobožnost.1 Na Pohorju, to je v župnijah Vuhred, Sv. Anton na Pohorju in Ribnica na Pohorju so se (še vedno se) vstajenske procesije obhajale v nedeljo pred glavno velikonočno mašo. Do samostojne Slovenije2 so župnijski uradi potrebovali dovoljenja občin – Oddelek za notranje zadeve na podlagi 13. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Uradni list SRS, št. 16/75) za izvajanje verskih obredov zunaj cerkve.3 Sedaj dovoljenja ne potrebujejo, razen v primeru, ko gre procesija po cestah, kjer poteka javni promet.4 Ob spraševanju in spominjanju na velikonočne procesije so pripovedovalke in pripovedovalci nemalokrat opise zamenjevali s telovskimi procesijami in procesijami na lepo nedeljo, ki so bile tudi bolj svečane ter France Rozman, Velika noč, DZS. Ljubljana 1991, str. 192.

1

Dr. Ivan Rojnik, rojen leta 1947, Vuhred, 3. 3. 2014.

povezane z druženjem in romarji. Na Sv. Antonu na Pohorju je bilo gor vstajenje po drugi svetovni vojni ob šestih zjutraj, kasneje ob sedmih: »Ob pol sedmih bom izpostavil Rešnje telo in bodo litanije, ob sedmih pa se začne procesija.«5 V procesiji je šel prvi križ, moški, pevci. V procesiji sta dva nosila lajhtre (sveče). Trije moški so nosili največji fandl (bandero), manjše bandere ob strani so nosili šolarji. Pod nebom sta bila kip Zveličarja (op. vstali Zveličar), ki ga je v preteklosti nosil cehmešter (cerkveni ključar) in župnik z monštranco. Nebo so nosili štirje moški. Za nebom so šle ženske z otroki. Zveličarja so po končani procesiji odnesli v cerkev na glavni oltar, nebo in fandle pa so položili med klopi. Znana je župnikova6 pripoved o Zveličarju: »Eden je nosil Zveličarja, pa je padel in mu je strupalo roko. Je pa rekel: ‚Tu mate hudiča zdaj!‘ Je res ali ne, župnik je tako razlagal.«7 Prvo zastavo je cerkev pri Antonu dobila leta 1690, leta 1868 so

2

Odločba Občine Radlje ob Dravi, Oddelek za notranje zadeve, št. 08-9/86-6, 13. 6. 1986. Original hrani KS Sv. Anton na Pohorju, v Spominski sobi Štefana Žemliča na Sv. Antonu na Pohorju.

5

Župnik Štefan Žemlič je tako pripovedoval svojim ministrantom. (vir: Branko Kanop Čavk, rojen leta 1964, Sv. Anton na Pohorju, 9. 3. 2014.)

6

Štefan Žemlič, ki je pri Sv. Antonu maševal od 1945 do 2004.

3

Dr. Ivan Rojnik, rojen leta 1947, Vuhred, 3. 3. 2014.

4

Franc Kanop - Čavk, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, 1. 2. 2014.

7

Jelka Pšajd Pomurski muzej Murska Sobota

• 29


Viri in literatura: •

France Rozman, Velika noč, DZS. Ljubljana 1991. Odločba Občine Radlje ob Dravi, Oddelek za notranje zadeve, št. 08-9/86-6, 13. 6. 1986. Branka Roškar, Župnija Sv. Anton na Pohorju : zapisano ob 250-letnici obstoja župnije, Župnija SV. Anton na Pohorju, 2009. Kronika Župnije Sv. Anton na Pohorju. Prošnja za procesijo, 6. april 1987. 4. razstava pirhov in možnarjev slovenskih pokrajin 2012, Zbornik ob razstavi, Zavod Marianum, Veržej 2012.

kupili dve novi zastavi.8 Na antonovo leta 1888 so z Dunaja dobili novi bander, denar zanjo je bil nabran med župljani.9 Leta 1904 je bila kupljena nova zastava: »V letu 1904 je nabral Anton Rek po župniji pri župljanih 243 kron za novo cerkveno zastavo s podobami; na eni strani sv. Anton Padovanski, farni patron, na drugi sv. Trojica.«10 Čez štiri leta sta se za 72 kron kupili dve novi cerkveni zastavi.11 Sicer pa so se cerkvene zastave v procesiji nosile trikrat na leto; na lepo nedeljo, rešnje telo in veliko noč. Po procesiji okrog cerkve je bila maša. Po maši je bil tudi ofer (pobiranje darov okrog oltarja). »Potem, ko je vstajenje bilo in smo od maše prišli, pa so oče in sestra delili hlapcem in deklam; vsak je dobil svojo porcijo prekajenega mesa, potico in kruh.«12 Doma je družina po maši najprej pojedla žegen,13 ka8

Branka Roškar, Župnija Sv. Anton na Pohorju : zapisano ob 250-letnici obstoja župnije, Župnija Sv. Anton na Pohorju, 2009, str. 43.

9

Kronika Župnije Sv. Anton na Pohorju, str. 20. Original hrani Župnijski urad Ribnica na Pohorju. Kronika Župnije Sv. Anton na Pohorju, str. 32. Original hrani Župnijski urad Ribnica na Pohorju.

10

Kronika Župnije Sv. Anton na Pohorju, str. 33. Original hrani Župnijski urad Ribnica na Pohorju.

11

Franc Kanop - Čavk, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, 1. 2. 2014.

12

Nekako od osemdesetih let 20. stoletja v posameznih družinah jedo žegen že v soboto zvečer: » … moški so kuj zruš‘li ven klobase.« (Vir: Mojca Kovač, rojena leta 1957, Sv. Anton na Pohorju, povedala: Jožica Kanop - Čavkeja, rojena leta 1934, Sv. Anton na Pohorju, 1. 2. 2014.)

13

sneje pa kosilo z govejo juho z rezanci, mesom, prilogo in vinsko omako z brusnicami.14 V nedeljo se zunaj sploh ni delalo, samo živina se je nakrmila. Na veliko noč leta 1937 je bilo veliko snega: »Na veliko noč je bilo snega dobesedno do kolen in še prek. Ravno tako tudi na velikonočno pondeljek ni bilo velikonočnega razpoloženja – na žalost otrok.«15 Še leta 1987 je Župnijski urad Sv. Anton na Pohorju (Planina) vložil na Oddelek za notranje zadeve občine Radlje ob Dravi prošnjo oziroma dovoljenje za verski obred zunaj cerkve: » … da bi se smela tudi letos vršiti spodaj opisana procesija, t.j. verski obred zunaj cerkve, ki se po navadi vrši vsako leto za veliko noč. Procesija, za katero podpisani (op. Štefan Žemlič, župnik v Vuhredu in soupravitelj župnije Sv. Anton na Pohorju) prosi dovoljenje, naj bi se vršila v nedeljo, 19. aprila 1987 ob 7. uri zjutraj iz župnijske cerkve Sv. Anton na Pohorju in bi šla po običajni poti okoli pod hribom, ki na njem stoji cerkev, t.j. po poti, ki vodi okoli pokopališča in cerkve, nato pa nazaj v cerkev. Procesija ne bo nikogar motila ali ovirala prometa. Namen procesije je verski, zato se med procesijo ves čas moli ali se pojejo cerkvene nabožne pesmi. V slučaju slabega vremena, posebno dežja ali sneženja, se procesija izven cerkve ne bo vršila, prav tako ne bo procesije, če bo na poti še sneg. Zdaj ga je še okoli cer Jožica Kanop - Čavkeja, rojena leta 1934, Sv. Anton na Pohorju, 1. 2. 2014.

14

Kronika Župnije Sv. Anton na Pohorju, str. 60. Original hrani Župnijski urad Ribnica na Pohorju.

15


kve.16 Podpisani župnijski urad ponovno priporoča dvojo prošnjo v ugodno rešitev in prosi za odgovor najpozneje do petka, 17. aprila mogoče že malo prej, za kar se že vnaprej zahvaljuje.«17 Do leta 2008 je pred (včasih je začel že ob 6. uri zjutraj) in med procesijo pritrkaval Vamlekov Edi.18 V Ribnici na Pohorju je bila vstajenska procesija pri župniku Francu Bračiču ob šestih zjutraj, zadnjih petnajst let19 pa se začne ob osmih. Pred odhodom iz cerkve župnik stoji pred božjim grobom, cerkveni ključar prinese Nadmorska višina pri cerkvi je 854 m.

16

Prošnja za procesijo, 6. april 1987. Original hrani KS Sv. Anton na Pohorju, v Spominski sobi Štefana Žemliča na Sv. Antonu na Pohorju.

17

Branko Kanop – Čavk, rojen leta 1964, Sv. Anton na Pohorju, 9. 3. 2014.

18

Približno toliko let župnijo oskrbuje župnik Fredi Mlinarič.

19

Alelujo (kip Zveličarja), trikrat zapojejo alelujo, nato župnik dvigne Rešnje telo in odidejo ven. Ob lepem vremenu gre procesija do cerkve sv. Lenarta po glavni cesti skozi Ribnico in nazaj v glavno cerkev sv. Jerneja. V primeru slabega vremena procesije ni. Najprej gre v procesiji Aleluja, za njim križ, moški, nebo z Rešnjim telesom in ministranti (4-6) ter ženske. Spredaj moška nosita bandero, ena ali dve dekleti tudi Marijino bandero. V preteklosti so bandero nosile članice Marijine družbe in družba mladih fantov. Med procesijo se moli vstajenski rožni venec. Tisti, ki ostanejo v cerkvi, tam molijo: »Da se nima cajt kdo pogovarjati.«20 Po prihodu v cerkev se Zveličar položi na oltar, Rešnje telo v tabernakelj, zapoje se zahvalna pesem in začne se maša. Ker

Pripovedovalke in pripovedovalci: •

Jerica Reflak, rojena leta 1930, Zgornja Orlica, 16. 2. 2014.

20

Gor vstajenje na Sv. Antonu na Pohorju. Foto: Jožef Mrakič, 24. 4. 2011.

Dr. Ivan Rojnik, rojen leta 1947, Vuhred, 3. 3. 2014. Branko Kanop - Čavk, rojen leta 1964, Sv. Anton na Pohorju, 9. 3. 2014. Franc Kanop - Čavk, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, 1. 2. 2014. Jožica Kanop - Čavkeja, rojena leta 1934, Sv. Anton na Pohorju, 1. 2. 2014. Jerica Reflak, rojena leta 1930, Zgornja Orlica, 16. 2. 2014. Nada Miklavc - Kovač, rojena leta 1930, Vuhred, 3. 3. 2014. Franc Glazer, rojen leta 1933, Vuhred, 3. 3. 2014.


• 32

se nekateri verniki ne udeležujejo procesije, je kasneje pri maši vedno več vaščanov: »Pri maši potem sila zvonijo, orglajo, da bobni po cerkvi.«21 Doma je družina pojedla žegen, kosilo pa je bilo kasneje: »Kak smo zmatrani prišli, smo bili lačni in smo radi jedli.«22 Med drugo svetovno vojno v Vuhredu ni bilo velikonočnih procesij, ker niso imeli stalnega župnika.23 V času župnika Štefana Zemliča je bila vstajenska procesija ob pol desetih; ker je hkrati oskrboval tudi župnijo Sv. Anton in je tam imel procesijo in mašo ob sedmih zjutraj. Pred drugo svetovno vojno so v procesiji nesli fangel (veliko zastavo) in dve majhni zastavi. Na veliki je bila podoba zavetnika sv. Lovrenca. Spredaj, poleg zastav, so nosili tudi lajhtre (svečnik na palici). Prvi je šel vstali Zveličar, ki ga je nosil cerkveni ključar: »To je bila častna služba.«24 Za Zveličarjem so nesli zastave, za njimi so hodili moški, pred župnikom je šel pevski zbor, pod nebom so bili župnik z ministranti, za njimi pa so šle ženske z otroki. Ves čas se je molilo in pritrkavalo.25 Na Sv. Primožu na Pohorju pa so med procesijo streljali z možnarji, saj je pokanje pomenilo slo-

vesnost – Kristusovo vstajenje.26 »Je pa b‘lo enkrat, za veliko noč je bilo, je Glorija zmerom križ nosil. Pridejo vunta iz cerkve, Glorija tam stoji, pa ga eden vpraša: ‚Kje pa te maš križ?‘ ‚O, tega hudiča sem pa pozabil.‘ Tega še dolgo nismo mogli pozabit.«27 Leta 1939 je pastir pri kmetu, kjer so bili strašno sveti, po velikonočni maši živini razdelil blagoslovljen kruh. Še danes ta-isti blagoslovljen kruh nese svojim zajcem.28 Po prihodu domov je družina imela kosilo: »Kosilo je pa bilo že nekaj izrednega: goveja juha, omaka, pečenka, kompoti, trjet.29 Trjet je bil samo za veliko noč na mizi.«30 V Vuhredu so velikonočni žegen jedli pred procesijo, ker je župnik Žemlič zgodaj zjutraj maševal na Sv. Antonu na Pohorju in so Vuhredčani imeli procesijo šele ob pol desetih.31 »Za veliko noč je že bila čudno dolga procesija. Menda ni b‘lo skor‘ koga v Vuhredu, da bi doma bil.« Danes procesija v Vuhredu ne traja več tako dolgo, prav tako prihaja tudi manj ljudi. Avgust Nabernik - Dojer, rojen leta 1927, Sv. Anton na Pohorju, 3. 3. 2012, v: 4. razstava pirhov in možnarjev slovenskih pokrajin 2012, Zbornik ob razstavi, Zavod Marianum, Veržej 2012, str. 22.

26

Nada Miklavc - Kovač, rojena leta 1930, Vuhred, 3. 3. 2014.

27

Jerica Reflak, rojena leta 1930, Zgornja Orlica, 16. 2. 2014.

28

Jerica Reflak, rojena leta 1930, Zgornja Orlica, 16. 2. 2014.

29

21

Franc Glazer, rojen leta 1933, Vuhred, 3. 3. 2014.

22

Velikonočna jed: tanko narezan kruh, opečen na štedilniku, potrošen s cimetom in prelito z vinom.

Nada Miklavc - Kovač, rojena leta 1930, Vuhred, 3. 3. 2014.

23

Franc Glazer, rojen leta 1933, Vuhred, 3. 3. 2014.

30

Franc Glazer, rojen leta 1933, Vuhred, 3. 3. 2014.

31

24

25

Nada Miklavc - Kovač, rojena leta 1930, Vuhred, 3. 3. 2014.

Dr. Ivan Rojnik, rojen leta 1947, Vuhred, 3. 3. 2014.


Velikonočne procesije, prapori in zastave v Trbovljah

S

lovenski muzealci letos že šestič raziskujemo posamezne elemente velikonočnega obredja. Procesije in bandere so bile za avtorico članka do sedaj najtežja naloga z verjetno najskromnejšimi rezultati. Razmislek – zakaj, je pripeljal do sledečih spoznanj: v vseh prejšnjih temah so bili informatorji aktivni udeleženci velikonočnega dogajanja, ki so doma pripravljali jedila za žegen, jih spravljali v okrašene košare in pokrivali z vezenimi prti, izdelovali butarice in se pomerili, čigava je lepša in večja ali pa se skrivoma oskrbeli s potrebno municijo, da so za veliko noč zganjali hrup z domačimi strelnimi napravami. Na drugi strani pa je procesija liturgično opravilo, pretežno v domeni duhovnikov in župnika, h kateri nima ljudstvo kaj »dodati«. Videti je, da je (bila) procesija kot zunanji izraz vernosti tisti del velikonočnega obredja, ki so ga manj goreči izpustili. Če niso bili zelo redni obiskovalci cerkve, jih zgodnja ura, ob kateri se je odvijal slovesni sprevod, tudi ni pritegnila. Zato je bilo treba informatorje poiskati na »drugi« strani: pri župniku, katehistu in dejavnih vernikih. V preteklih stoletjih je bilo ljudsko kulturno življenje v duhu dobe močno povezano s cerkvijo. Bilo je: »… po

obsegu skromno, toda živo.«1 Cerkveni obredi so spodbujali ljudsko domišljijo. »Poleg rednih obredov se je posluževala (op. av. cerkev) tudi izrednih, ki so bili povezani z bratovščinami.«2 V Trbovljah je delovala bratovščina sv. Rožnega venca, v Dragi nad Hrastnikom je imela svoj sedež škapulirska bratovščina … Priljubljena, še zlasti med mladimi, so bila romanja k drugim cerkvam. Romanja v Zagorje, Petrovče, na Sveto Planino, na Čemšenik, v Marijo Reko, v Braslovče, je v obliki procesij prirejal župnik, romali pa so ljudje iz Trbovelj tudi sami, še zlasti na priljubljen »sveti Kum«. Sklepati je, da so tudi največjemu krščanskemu prazniku posvetili vso pozornost. Kako so v 19. stoletju v Zasavju izvajali vstajenske procesije, ni poročil. Občinski kronist jim ni posvečal nobene pozornosti. Procesije so (bile) ustaljeni del cerkvene liturgije, ki pa je potrebovala specifične atribute. Morda se zapis v župnijski kroniki Trbovlje, da so leta 1895 šolske sestre v Mariboru izdelale novo bandero za 98 goldinarjev, nanaša na vstajenske procesije (zapis ne omenja podobe na banderu). 1

Janko Orožen, Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola, OLO Trbovlje, Trbovlje 1958, str. 293.

2

Ibid.

Jana Mlakar Adamič Zasavski muzej Trbovlje

• 33


• 34

Več podatkov o banderih, praporih3 in procesijah je najti v župnijski kroniki za 20. stoletje.4 26. 5. 1907 je bila blagoslovljena zastava dekliške družbe (Marijina družba), leta 1910 kronika omenja slovesnost, na kateri je sodelovala Marijina družba z zastavo. 14. 8. 1927 je bila blagoslovljena nova zastava Apostolstva mož. V oktobru se je Apostolstvo mož in mladeničev posvetilo Presvetemu Srcu Jezusovemu. Njihov prapor ima na eni strani rdečo žakard svilo, v sredini pa motiv sv. Jožefa in napis Sv. Jožef, prosi za nas!, na drugi stani je žakard svila bele barve, motiv Srca Jezusovega in napis Kraljuj nam! Prapor je na drog pritrjen po krajši strani z obročki. Hranijo ga v cerkvi sv. Martina v Trbovljah, pri velikonočni procesiji pa se ne uporablja (več). Danes za velikonočno procesijo uporabljajo dva prapora. Prvi ima na eni strani upodobljenega sv. Alojzija – zavetnika čistosti, na drugi strani pa Brezmadežno Marijo. V osnovi je prapor iz bele svile z žakard vzorcem. Druga zastava v velikonočni procesiji pa na beli strani ponazarja 13. postajo križevega pota – snetje Jezusa s križa, V župnijski kroniki se mestoma uporabljajo izrazi 'bandera', drugje spet 'prapor'. Če gre za isti predmet, je možno, da so se prapori raznih društev uporabljali pri procesiji, vendar tega ni mogoče z gotovostjo trditi. Večinoma so bila bandera za procesijo v lasti župnije in so se uporabljala le v ta namen, morda še pri kakšni večji slovesnosti (birma, blagoslov zvonov, obnovitvenih del ipd.)

3

Podatke iz župnijske kronike je posredoval Mihael Hild, katehist, ki raziskuje pretekla dogajanja v trboveljski župniji.

4

na vijoličasti pa sv. Ano in Marijo. Material je enak prvi. Kdo je zastave oziroma prapore izdelal in kdaj, ni podatkov. V z zlatimi nitmi umetelno okrašeno žakard svilo so vstavljene okrogle platnene podlage, na katere so v oljni tehniki naslikani omenjeni prizori. Vse tri zastave se zaključujejo z zlatimi resicami. To so procesijski atributi, ki je se jih spominjajo informatorji in so v rabi še danes. Procesija se je začela (tako je tudi danes) v župni cerkvi sv. Martina pri božjem grobu, v stranski – Križevi kapeli. Med obema vojnama so na veliki petek »dekleta Marijine družbe pri božjem grobu klečale v belih oblekah s pajčolani na glavi in se menjavale vsako uro. Fantje pa so v uniformah stražili božji grob.«5 Prisotnost v belo oblečenih deklet pri božjem grobu je izpričana tudi za nekatere druge dele Slovenije: »Posebnost vzhodne Štajerske in Prekmurja pa je, da stražijo belo oblečena dekleta, 'svatrce'.«6 Tega izmeničnega klečanja, ki so ga v parih opravljale članice Marijine družbe, se informatorji, še posebej pa informatorke, spominjajo še v šestdesetih letih 20. stoletja. Častna funkcija in beli pajčolani so bili predmet zavidanja mlajših deklet. Običajno se je vstajenska procesija odvijala pred jutranjo mašo velikonoč Ur. Franc Mlakar, Župnija Trbovlje 1545– 1995, Družina, Ljubljana 1995, str. 31.

5

Niko Kuret, Praznično leto Slovencev I, Družina, Ljubljana 1989, str. 154.

6


ne nedelje. V preteklosti so bile procesije tudi zvečer, s prihodom novega župnika pa se je ta obred vrnil k svojemu izvoru. Obred poteka tradicionalno in po drugem vatikanskem koncilu 1965 tudi unificirano. Duhovnik vzame monštranco iz tabernaklja, jo izpostavi, pokadi in trikrat zapoje aleluja, vsakič intonirano pol tona višje. Po tretjem odpevu aleluje zapoje Zveličar naš je vstal iz groba, zbor nadaljuje in ljudstvo mu pritegne. Nato verniki zapustijo cerkev, zunaj na procesijo čaka večina ljudi. Ob tem zvonijo vsi trije cerkveni zvonovi. Pripravljeni sta tudi banderi oziroma prapora in nebo. Prvi v procesiji je moški, ki nese Alelujo (kip vstalega Zveličarja). Sledijo mu verniki moškega spola in prvi banderonosec. Nekoč je bila velika čast nositi zastavo s sveto podobo, ta privilegij je pripadal možem, nikoli fantom. Danes je vsem nekako odveč in naloga skoraj praviloma doleti cerkvenega ključarja.7 Za bandero korakajo cerkveni pevci, ki pojejo velikonočne pesmi. Pevcem in godbenikom sledijo ministranti. In najpomembnejše: nebo kot simbol potujočega svetišča, tempelj, ki sprejme vstalega Kristusa. Pod njim duhovnik nosi Najsvetejše. Oblečeno ima albo, ogrnjen je s slovesnim pluvialom. Liturgična praksa je, da se Najsvetejšega ne drži z golimi rokami. Samo za blagoslov in procesijo se uporablja posebno ogrinjalo – velum. Ob straneh neba korakajo štirje moški z lahtirnami (lanternami). V 7

Amadej Jazbec, župnik v Trbovljah.

preteklosti so uporabljali velike sveče, iz praktičnih razlogov (ker rade ugasnejo) so jih nadomestili z lanternami. Za nebom hodi pod drugo bandero ljudstvo – ženske in otroci, ki pa jih je bilo zaradi zgodnje jutranje ure vedno bolj malo. Ko se procesija razvije, zvonovi utihnejo, prične pa se običajno ljudsko petje, začenja ga pevski zbor. Zapojejo se tri velikonočne pesmi. Ko

• 35

Zastava za velikonočno procesijo iz bele svile z žakard vzorcem z motivom 13. postanka križevega pota. Foto: Jana Mlakar Adamič, 2014.


Pripovedovalke in pripovedovalci: •

Mihael Hild, rojen leta 1952, Trbovlje, 2014. Amadej Jazbec, Trbovlje, 2014. Joža Ložak, rojena leta 1940, Trbovlje, 2014. Lucija Mlakar, rojena leta 1938, Trbovlje, 2014. Leopold Odlazek, rojen leta 1940, Trbovlje, 2014. Milan Razboršek, rojen leta 1959, Trbovlje, 2014. Roman Rozina, rojen leta 1960, Trbovlje, 2014.

• 36

pevci utihnejo, se včasih moli, včasih pa ministranti zvonijo. Običajna pot procesije je potekala od župnijske cerkve sv. Martina po stranski cesti (Gimnazijska cesta) proti jugu do t.i. Štadlerjeve kapele v bližini današnje Gimnazije in srednje ekonomske šole Trbovlje. Tu je bil naravni ovinek, kjer je procesija zavila nazaj proti cerkvi. Pot jo je vodila vzporedno s pokopališčem (danes mestni park) do vrtnarije (danes stanovanjska bloka), kjer se je priključila glavni cesti (Trg Franca Fakina) in se z južne strani mimo Doma Svobode vračala k cerkvi. Skupna dolžina poti je bila približno 1 km. Ko se procesija približala cerkvi, se ponovno oglasijo zvonovi. Po vstopu v cerkev duhovnik z Najsvetejšim pred glavnim oltarjem zapoje pesem, sledi blagoslov z monštranco, ki jo po blagoslovu pospravi v tabernakelj. Pevci pa zapojejo Raduj se kraljica nebeška. S tem je procesija končana. Procesija se je vila mimo štirih kapel, vendar se ni, kot je za vstajenske procesije značilno, nikjer ustavljala. Pred eno od kapel je procesijo pričakala godba na pihala in zaigrala primerno pesem. Večina hiš ob poti je imela okna okrašena s svečami in šopki rož. Med drugo svetovno vojno je vladal drugačen režim. Sprva je procesija še bila dovoljena, a brez petja slovenskih pesmi. Po dolgi poti je procesija tekla še leta 1942, ko so se je iz protesta udeležili tudi komunisti, igrala je godba na pihala. Leta 1943 je bila procesi-

ja še dovoljena, ljudje pa so se pri »aleluji« z grenkobo spominjali župnika Gorogranca, ki ga je okupator izgnal. Kot je razvidno iz župnijske kronike leta 1944 procesija ni bila dovoljena, za leto 1945 pa ni več zapisa. V letih po drugi svetovni vojni je vstajenska procesija ostala vidni del cerkvenega rituala ob največjem krščanskem prazniku. Običajno jo je spremljala tudi godba na pihala. V prvi polovici petdesetih let 20. stoletja se je vila po skrajšani poti proti severu, bolj na simbolični ravni, saj ni obšla mnogo več kot župnišča. Socializem verskim dejavnostim ni bil naklonjen, po letu 1991 so krščanski prazniki ponovno dobili veljavo. Danes se procesije udeleži okrog 300 vernikov, poteka po nekoliko krajši poti kot pred drugo svetovno vojno: iz cerkve sv. Martina po stranski Gimnazijski cesti do trgovine Mercator, mimo zgornjega dela mestnega parka in po glavni cesti (Trg Franca Fakina) nazaj v cerkev. Pot je dolga slabih 700 m in traja okrog pol ure. Obisk cerkve, naj si bo nedeljske maše ali pa bolj slavnostnih dogodkov, ni bil vedno prežet le z globokim religioznim premišljanjem. Kronist občine Hrastnik je leta 1882 zapisal: »25. marec – Današnji dan, praznik Marijinega oznanjenja, je prinesel obžalovanja vreden dogodek. Kakor dostikrat služi obisk cerkve (maše) drugim, nizkim namenom, tako se je zgodilo tudi ta dan. Popoldne smo zvedeli naslednje: Tolpa surovih rudarjev z Ojstrega si je


izbrala župnijski prostor za pretep. Že med deseto mašo se je začelo. Po maši pa je pretep zavzel strašen obseg. V gostilni starega Kovača je bilo vse razbito, gostilničar je moral s svojimi ljudmi bežati …«8 V Trbovljah se je poseben sloves držal gostilne Pr' Španc. Med drugim je bila tudi zbirališče mož, ki so ob nedeljah čakali svoje bolj verne boljše polovice in otroke. Tu so znali počakati tudi uniformiranci, npr. gasilci, ki so sodelovali kot častna straža pri pogrebih. Praviloma v uniformah niso hodili v cerkev. Razlog ni bil na strani cerkve. Tudi po vstajenski procesiji je bil skoraj obvezen postanek v tej gostilni. Na svoj račun so prišli predvsem možje, njihove žene in hčere pa že prej, saj si je bilo treba po stari navadi pred veliko nočjo priskrbeti nova oblačila. Drugi del ljudstva (sprevoda), ki je korakal za nebom in Najsvetejšim, je znal vstajensko procesijo izrabiti tudi za modno pisto. Stanko Brečko (Fels, Valentinič), Hrastnik skozi desetletja : Kronika Hrastnika 1874– 1886, str. 495.

8

Viri in literatura: •

Ur. Franc Mlakar, Župnija Trbovlje 1545–1995, Družina, Ljubljana 1995. Niko Kuret, Praznično leto Slovencev I, Družina, Ljubljana 1989. Vinko Hrovatič, Posetje : Avtobiografska pripoved, Samozaložba, Trbovlje 2008. Janko Orožen, Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola, OLO Trbovlje, Trbovlje 1958. Marijan Smolik, Liturgika : Zbirka Priročnik za organiste, Družina – Cerkveni glasbenik, Ljubljana 1987. Stanko Brečko (Fels, Valentinič), Hrastnik skozi desetletja : Kronika Hrastnika 1874–1886, Občina Hrastnik, Hrastnik 1978. Terenski zapiski Jane Mlakar Adamič, št. 2014/1-7, Trbovlje. Hrani ZMT.

• 37


Vstajenjske procesije v župnijah na območju Občine Ribnica Tina Zajc Rokodelski center Ribnica, Muzej Ribnica

• 38

V

Muzeju Ribnica smo se odzvali na povabilo Pomurskega muzeja Murska Sobota za prispevek na temo vstajenjskih procesij in izvedli krajšo raziskavo na to temo. Omejila sem se na nekaj župnij, ki spadajo v Dekanijo Ribnica, in sicer na tiste, ki so na območju Občine Ribnica. To so župnije: Dolenja vas, Ribnica, Sv. Gregor in Velike Poljane s župnijskimi cerkvami Sv. Rok, Sv. Štefan, Sv. Gregor in Sv. Jožef. Opravila sem štiri intervjuje z domačini, ki se procesij spominjajo še iz otroških dni ali pa se spominjajo pripovedovanja staršev o procesijah. Obrnila sem se tudi na župnike, ki službujejo v omenjenih župnijah. Za to metodo raziskovanja sem se odločila, ker v dostopni literaturi nisem našla nobenega opisa velikonočnih procesij na območju Občine Ribnica in tudi nobenega slikovnega gradiva. V prispevku me je zanimalo, kako procesija poteka v ribniških župnijah, kakšne so razlike med procesijami pred in po drugi svetovni vojni. Tako, kot opisujeta vstajenjske procesije etnologa Damjan Ovsec in Niko Kuret, se vse skupaj začne pri okrašenem in razsvetljenem božjem grobu z obredom, medtem se zvrsti procesija. Na začetku vsake procesije v omenjenih župnijah nosijo kip vstalega Kri-

stusa (Zveličarja), ki ga ljudje imenujejo kar aleluja. Za njim se zvrstijo otroci in mladina, moški in ženske z zastavami in banderi, katerih zaporedje se razlikuje od župnije do župnije. Med njimi gredo pevci in duhovnik z Najsvetejšim pod nebom. Ovsec piše, da ponekod na blazinah nosijo znamenja Kristusovega trpljenja: trnovo krono, bič, žeblje, sulico ..., da slikovito pokažejo, kaj je moral Jezus prestati, česar pa v omenjenih župnijah nisem zasledila. Na Velikih Poljanah in pri Sv. Gregorju nebo spremljata dve laterni, za kateri Ovsec pravi, da sta značilni za procesije na Dolenjskem. Nebo nosijo štirje odrasli moški, medtem ko bandera nosijo neporočeni moški. Pot, po kateri se procesija premika, se skozi čas spreminja. Hiše, mimo katerih gre, so vedno okrašene s svečami, v Dolenji vasi tudi s kipi Kristusa ali Marije. Med procesijo zvonovi ubrano pritrkavajo, pevci pa pojejo mogočne, slovesne in melodične velikonočne pesmi, ki se vse končajo z odpevom – aleluja. Sogovorniki so povedali, da je bila v preteklosti velika čast, če si lahko sodeloval v procesiji, danes pa morajo koga tudi pregovoriti, da privoli v sodelovanje. Zasledila sem tudi nekaj kritik, da se ljudje med procesijo več ne posvečajo molitvi tako goreče, kot nekoč, tem-


več se sliši tudi pogovor. Raziskava je pokazala, da se vstajenjske procesije spreminjajo, še posebej so sogovorniki poudarjali razlike iz časa pred drugo svetovno vojno in današnjim časom, tudi pri sami izvedbi procesij med sosednjimi župnijami, saj se začnejo ob različnem času, vrstni red ljudi, ki hodijo v procesiji, je različen, ponekod poleg podružničnih bander nosijo še druga bandera. V preteklosti so v procesijah sodelovala društva, medtem ko danes ne sodelujejo več, procesije so bile daljše. Vstajenjske procesije so pri ljudeh še vedno priljubljene in so uvod v praznovanje velike noči. V nadaljevanju sledijo natančnejši opisi vstajenjskih procesij, predvsem pred drugo svetovno vojno in v današnjem času v župnijah Sveti Gregor, Velike Poljane, Ribnica in Dolenja vas. Sv. Gregor Pri Svetem Gregorju se ljudje na velikonočno nedeljo ob 7. uri zberejo v cerkvi, nato se procesija začne pri božjem grobu. Prvi stopajo moški s kipom vstalega Kristusa in dva ministranta s svečama. Nato hodijo otroci, podružnično bandero sv. Urha in bandero s podobo Marije. Nato hodijo moški, pred njimi ali med njimi pa trije neporočeni fantje nosijo farno bandero sv. Gregorja. Za njimi hodijo pevci, nato gre nebo in pod njim duhovnik z Najsvetejšim. Pred njim hodita dva moška, ki nosita laterni, na koncu procesije pa hodijo ženske. Pred vojno so v procesiji sodelovala tudi društvo

Orel in Marijina družba. Med vojno so se procesije odvijale, vendar so morali zaprositi na občino za dovoljenje. Prav tako so morali dobiti dovoljenje, da se je lahko zvonilo in je bilo točno določeno, koliko časa se lahko zvoni. Velika noč je bila tudi priložnost, ob kateri so otroci kdaj pa kdaj dobili novo obleko. »In je biu krojač, je dajlou oblajko, ze veliko nuč je blu pa gotuovu, s m šu pa iskat. S m biu u nedajlo pa nob l. Pol pa h precajsji. So me pa gljedal , so rjakl , ti imaš pa novuo oblajko. Naj imu usak novje oblajke, tut j st jo najsm imu zmjeraj.«1 Danes je vrstni red procesije enak, le ljudje lahko hodijo pomešano. Pravijo, da bandero nosijo tisti, ki se nameravajo to leto poročit. Moški, ki nosijo nebo, so vedno eni in isti, ko pa eden od njih ne zmore več tega opravila, se zamenjajo vsi štirje in delo predajo svojim sinovom. Procesija poteka od cerkve proti Sodražici, nato zavije proti Hojčam in naredi krog nazaj do cerkve, kjer poteka sveta maša. V tem času se iz zvonika sliši pritrkavanje. Po vstajenjski maši se družina zbere doma in nareže se žegen. Velike Poljane Na Velikih Poljanah je bila pot procesije dolga skoraj dva kilometra. Procesija je potekala ob 6. uri zjutraj v nedeljo. Krenila je iz cerkve sv. Jožefa, ki je bila temna, osvetljen je bil samo božji grob. Vstalega Zveličarja, Kristusa, je po navadi nosil moški. Za njim so hodili otroci, Al. A., Terenski zapiski Tine Zajc, Muzej Ribnica, 5. 3. 2014.

1

• 39


Viri in literatura: •

Damjan J. Ovsec, Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, Modrijan, Ljubljana 2010. Niko Kuret, Praznično leto Slovencev : Starosvetne šege in navade od pomladi do zime, Družina, Ljubljana 1989. Terenski zapiski Tine Zajc, Muzej Ribnica, 2014.

• 40

nato pa trije fantje s farnim banderom, v sredi je bil po navadi tisti fant, ki se je v tem letu nameraval oženiti. Za njim so hodili moški. Za njimi sta šla še dva bandera, Srce Jezusovo in Srce Marijino, ki sta ju nosila fanta. Za njimi so šli pevci, nato nebo, pod njim Najsvetejše, poleg pa sta hodila moška z laternama na drogu. Za nebom so hodile ženske. Procesija je potekala od cerkve, potem do šole, nato na levo čez polja, nato je procesija od spodaj zajela vas, naokrog do zgornjega dela vasi in nazaj v cerkev. Med procesijo se ni govorilo. Pevci so peli velikonočne pesmi, ljudje so glasno molili, vse pa je spremljalo potrkavanje iz zvonika. Ko so pevci nehali peti, se je začelo potrkavanje in obratno. »Hiše so bile pa tako urejene, na vseh oknih, ki gledajo na procesijo, so bile sveče. Če je bilo pet oken na cesto, je bilo pet sveč. In niso bile te sveče, kot zdaj, vsaka hiša je imela svečnike, lajhtarje po domače, no in svoje simbole, tudi križ ali pa podobe so bile na oknih. Pa predvsem je bila vas počiščena dvakrat na leto.«2 Vaščani še vedno počistijo okrog hiš, prav vsi pa se le ne držijo tega nenapisanega pravila. Danes procesija poteka v nedeljo ob 9. uri zjutraj, ljudje pa v procesiji hodijo mešano. Procesija poteka po krajši trasi, gre na zgornji konec vasi in se nato vrne v cerkev. Ljudje se procesije še udeležujejo v velikem številu, razlika je v tem, da nihče noče iti prvi za Zveličarjem. Med procesijo se ne moli več tako glasno, sliši pa se tudi pogovor. An. A., Terenski zapiski Tine Zajc, Muzej Ribnica, 11. 3. 2014.

2

Procesijo spremlja zvonjenje na elektriko. Ljudje se po vstajenjski procesiji in maši zberejo doma, kjer v krogu družine narežejo žegen. Ribnica Pred vojno je šla v Ribnici procesija od božjega groba iz cerkve Sv. Štefana po trgu do današnjega bara Čiček, nato se je obrnila in šla nazaj do cerkve. Na začetku procesije je hodil moški s kipom Zveličarja, potem je šlo farno bandero sv. Štefana, nato ljudje, gasilci, pihalna godba, nato nebo, za njim pa ribniška gospoda. Do druge svetovne vojne sta sodelovala tudi društvo Orel in Marijina družba. Med vojno in nekaj let po vojni se procesije niso odvijale, nato pa so se zopet začele. Danes procesija poteka po daljši poti, kot nekoč, od cerkve po Škrabčevem trgu, nato zavije na Trubarjevo ulico, nato na Merharjevo ter se po Struški ulici vrne nazaj na trg in do cerkve. Na čelu procesije gre vstali Zveličar, ministranti, potem se zvrstijo bandera, iz vseh podružničnih cerkva: farno bandero sv. Štefana, sv. Trojice iz Hrovače, sv. Ane, potem gredo pevci, dve svetilki, nebo in pod njim Najsvetejše, nato bandero Sv. Križa iz Jurjevice, bandero Cerkve imena Marijinega iz Goriče vasi, sv. Frančiška iz Sajevca in sv. Lenarta iz Nemške vasi. Za vsakim podružničnim banderom mešano stopajo ljudje. Bandera se vsako leto različno razvrstijo, saj so se podružnice, ki so hodile na koncu procesije pritožile, da nikoli ne pridejo v cerkev pravočasno, da bi sli-


šale alelujo. Bandera nosijo neporočeni fantje, nekdaj so jih izbrali ključarji podružničnih cerkva. Med procesijo se iz zvonika sliši zvonjenje in pritrkavanje. Okna hiš, kjer poteka procesija, so okrašena s svečami. Ko je konec procesije in vstajenjske maše, se doma zbere družina in jejo velikonočni žegen. Dolenja vas V Dolenji vasi je vstajenjska procesija pred drugo svetovno vojno potekala v soboto ob petih popoldne. Procesija se je začela pri božjem grobu, ki je v letu 2013 praznoval že 100-letnico, s trikratnim petjem aleluje. Prvi v procesiji je hodil moški z Vstalim, potem sta šla dva manjša bandera, za njima so šla tri velika bandera - iz župnijske cerkve sv. Roka in iz podružnic sv. Vida (Rakitnica) in sv. Peter (Prigorica) ter bandero sv. Marjete. Za njimi so hodili moški - za vsakim banderom moški iz posamezne vasi. »Z rakit nške grje b ndjaru sv. Vida, s p rgoriške grje sv. Pjet r in Pau l, mi smo pa sv. Rok in z t m b ndjaram, ku grje p rgorišk , grjedo p rgorišk mošk , ku grje rakit nšk , grjedo rakit nšk mošk , ze dlajnevašk m grjedo pa dlajnevašk mošk .«3 Pred nebom z župnikom, monštranco in ministranti, so hodili otroci in pevci. Nebo so nosili štirje moški. Na koncu procesije so hodile ženske, ki so molile. V procesiji so hodile tudi članice Marijine družbe s svojim banderom, bilo je bele barve z M. P., Terenski zapiski Tine Zajc, Muzej Ribnica, 3. 3. 2014.

3

modro pentljo. Obstajalo je tudi manjše bandero za otroke. V času druge svetovne vojne procesije v Dolenji vasi niso potekale, po vojni pa procesija ni smela skozi vas, zato je potekala po Hribu, po poljih in travnikih in nazaj do cerkve. Po drugi svetovni vojni so se uvedle nekatere spremembe: procesija od takrat poteka v nedeljo ob 7. uri zjutraj. V zadnjih dveh letih pa moški, ženske in otroci hodijo v procesiji skupaj, za vsakim banderom vaščani, ki spadajo k določeni podružnici. Bandera in nebo so navadno po velikonočni vigiliji v soboto zvečer postavili mladi fantje, ki so sicer v zakristiji pomagali kot mežnarji. Bandera in nebo so v cerkvi ostala do vnebohoda. Potem so jih pospravili na za to pripravljeno mesto. Bandera tako kot v preteklosti nosijo po trije neporočeni fantje; včasih je veljalo za veliko čast, če si lahko nosil bandero. Danes je odvisno od generacije, včasih je potrebno fante tudi malo pregovorit, da želijo sodelovati v procesiji. V Dolenji vasi gre procesija iz cerkve mimo župnišča po Strmi poti navzdol do Lončarske ulice in nato pri Zogarju zavije nazaj gor mimo kapelice proti cerkvi. Hiše ob poti, kjer poteka procesija, vedno krasijo sveče in kip Jezusa ali Marije na oknu, ki gleda na cesto. Petnajst minut pred začetkom procesije začnejo pritrkavati iz cerkve, med procesijo pa se izmenjuje pritrkavanje in zvončkljanje ministrantov in petje velikonočnih pesmi, ki jih pojejo pevci, ostali pa pritegnejo petju. Po prihodu domov se zbere cela družina in se je velikonočni žegen.

Pripovedovalke in pripovedovalci: •

Al. A., 5. 3. 2014.

An. A., 11. 3. 2014.

M. P., 3. 3. 2014.

A. H., 6. 3. 2014.

• 41


5 bander za 5 cerkva in 8 vasi

Ana Marija Kunstelj Triglavski narodni park

• 42

B

ohinj je nebeško lepa dolina, saj naj bi jo po legendi Bohinjci dobili od Boga kot nagrado za svojo skromnost. Ob začetku sveta, ko je Bog ljudem svet delil, se Bohinjci med vsemi ljudstvi niso potegnili zase in so ostali praznih rok. Zato jim je Bog, ker so se mu zasmilili, podaril najlepši konček sveta, ki si ga je sicer prihranil kot prostor za svoj počitek. V Bohinju se Bogu reče Bóh in od tod seveda ime doline: Bohinj. Zanimivo je, da kraj, oziroma naselje z imenom Bohinj ne obstaja; v obeh dolinah, Spodnji in Zgornji, na obronkih Pokljuke in proti Soriški planini – v Bohinju – pa je kar 24 naselij. Najdlje naseljena je Zgornja bohinjska dolina, ki se razprostira od Bohinjskega jezera z vasjo Ribčev Laz, skozi vasi Stara Fužina, Studor, 1

Vse prej naštete vasi spadajo pod faro sv. Martina v Srednji vasi, nekatere med njimi imajo tudi svoje cerkve, ki so danes podružnične. V Ribčevem Lazu stoji najbolj znana in najverjetneje najstarejša cerkev v Bohinju, posvečena sv. Janezu Krstniku. Kot povesta njena lega ob jezeru in njen patron, sv. Janez Krstnik, pa tudi zgodovinski podatki, je v srednjem veku služila kot krstna kapela bohinjskega okoliša. Brez nje in mostu čez Jezernico si ne moremo predstavljati tipične podobe Bohinjskega jezera in njegovega ambienta. Tudi naslednja vas od jezera po Zgornji dolini, Stara Fužina, se ponaša s cerkvico, ki stoji na koncu vasi in je bila ob svojem nastanku namenjena predvsem rudarjem

Srednja vas, Bohinjska Češnjica, Jereka, zaključuje pa se z vasico Podjelje, ki že močno sili v pobočja Pokljuke.1 Srednja vas, kot pove že njeno ime, je osrednje naselje Zgornje doline in tudi farno središče. Procesije z banderi so na telovo in na veliko noč v Srednji vasi. Pri podružničnih cerkvah imajo prošnje procesije pred vnebohodom, na Jereki pa še Markovo procesijo2. Ker ima Zgornja bohinjska dolina 5 cerkva, je v procesiji tudi 5 bander. Pri velikonočni čisto spredaj hodi ključar ene od cerkva s kipom vstalega Kristusa, za njim gredo otroci, potem pa že bandero sv. Martina, za katerim se zvrstijo Srenjani. Za sv. Martinom pride bandero sv. Marjete z Jereke in za njim hodijo Jerekarji, Čéšnjani in in plavžarjem, posvečena pa je sv. Pavlu. Vasi Studor in Bohinjska Češnjica nimata cerkva. Studorci so posvojili cerkev sv. Duha, ki stoji ob južni obali Bohinjskega jezera in je »zaobljubljena« cerkev, nastala v 18. stoletju kot goreča prošnja, naj se slabe letine nehajo. V vasi Jereka pa stoji cerkev sv. Marjete Antiohijske in k njej spadata tudi vasi Bohinjska Češnjica in Podjelje. V Podjelju imajo sicer od leta 1990 spet kapelo, posvečeno sv. Martinu, istemu zavetniku kot farna cerkev v Srednji vasi. Markova procesija je neke vrste prošnja procesija: po nekaterih razlagah naj bi nadomestila poganske sprevode za zaščito polja pred boleznimi in škodljivci.

2


Podjevci. Za njimi gre pevski zbor, ki hodi tik pred nébesom. Nébes nesejo preostali štirje ključarji. Za nebom gre bandero sv. Duha in za njim Stadorci, pa kar jih pride iz Ukanca, potem pride bandero sv. Pavla in F'žnarji, čisto na koncu pa sv. Janez Krstnik in pod njim Ribčarji. V bližnji preteklosti se je vrstni red bander na željo takratnega župnika zamenjal, a gre zdaj spet po starem. Še vedno velja red, da moški hodijo spredaj in ženske zadaj. Ker cerkev v Srednji vasi stoji ponosno na hribu nad vasjo, je pot procesije najprej navzdol in čez most preko rečice Ribnice, pa v vas, mimo korita in lipe, mimo župnišča in nazaj v hrib do cerkve. Vsako okno, mimo katerega gre vstali Kristus, je okrašeno s po dvema svečama, ki stojita v posebnih svečnikih vajhtarjih, na lepo izvezenih prtičih, poleg cvetja pa med sve-

čama stoji še kipec Marije ali Jezusa. V preteklosti je bilo nošenje bander v procesiji rezervirano za mlade fante, tik preden so šli k vojakom in morda še kako leto po prihodu od vojakov. To je bila tudi posebna čast in fantje so se potegovali zanjo. V današnjih časih so nosilci bander lahko tudi poročeni ali starejši možje, a morajo biti precej pri močeh, saj kljub svoji velikosti nobeno bandero zavetnikov Zgornje bohinjske doline ni narejeno na tri štange, ampak samo na eno in to je precejšnja teža. Med potjo pa je treba biti pozoren tudi na veje dreves, ki visijo na pot. Se pa tudi zgodi, da vse bandere nimajo nosilca in ne zapustijo cerkve. Zanimivo bi bilo raziskati, kdaj so bila vsa bandera izdelana in kje, ter kdo so avtorji slik, ki jih krasijo.

Pripovedovalec: •

Tine Štendler, Srednja vas, 2014.

• 43

Velikonočna procesija v Srednji vasi v Bohinju leta 1997. Hrani: Tine Štendler.


Kazalo Janez Krnc, Zavod Marianum Veržej

Velikonočna - vstajenjska procesija ...................................................... 5 Marica Škorjanec - Kosterca, Ljubljana

Od cvetne nedelje do velike noči .......................................................... 7 Nevenka Korpič, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

»Zastave vihrajo, zvonovi pojo, procesija v cerkev se vije …« .................. 11 Mateja Huber, Pomurski muzej Murska Sobota

Velikonočne procesije v Pomurju ....................................................... 14 Mag. Martina Piko-Rustia, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec

Velikonočne procesije na Koroškem .................................................. 19 Marija Kozar-Mukič, Szombathely, Madžarska

Vstajenjska procesija na Gornjem Seniku . ......................................... 22 Dr. Karla Oder, Koroški pokrajinski muzej

Vstajenjska procesija pri Sv. Petru na Kronski gori ............................ 24 Jelka Pšajd, Pomurski muzej Murska Sobota

Gor vstajenje na Pohorju . ................................................................... 29 Jana Mlakar Adamič, Zasavski muzej Trbovlje

Velikonočne procesije, prapori in zastave v Trbovljah ........................ 33 Tina Zajc, Rokodelski center Ribnica, Muzej Ribnica

Vstajenjske procesije v župnijah na območju Občine Ribnica ............. 38 Ana Marija Kunstelj, strokovna sodelavka Triglavskega narodnega parka

5 bander za 5 cerkva in 8 vasi ........................................................... 42

• 45


• 46


• 47


6. razstava pirhov in velikonočnih bander slovenskih pokrajin 2014 od 11. aprila do 4. maja 2014 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej Organizatorji Zavod Marianum Veržej Terme Banovci Občina Veržej Javni zavod Krajinski park Goričko Pomurski muzej Murska Sobota Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije Zavod Murska Sobota

Zbornik ob razstavi Izdajatelj Zavod Marianum Veržej Puščenjakova ulica 1 9241 Veržej tel: 02 588 90 60 faks: 02 588 90 61 www.marianum.si Uredila Janez Krnc Jelka Pšajd Lektoriranje Ivan Kuhar Fotografija na naslovnici Vstajenjska procesija v župniji Razbor pri Slovenj Gradcu, 2011. Foto: Sonja Kamplet-Rotar Oblikovanje in prelom Marko Suhoveršnik Naklada 250 izvodov Marec 2014


6. razstava pirhov in velikonočnih bander slovenskih pokrajin 2014 od 11. aprila do 4. maja 2014 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej

Zbornik ob razstavi

Razstava pirhov in velikonočnih bander 2014  

Zbornik ob razstavi

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you