Page 1

5. razstava pirhov in cvetnonedeljskih butar slovenskih pokrajin 2013 Zbornik ob razstavi

od 22. marca do 4. maja 2013 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej


5. razstava pirhov in cvetnonedeljskih butar slovenskih pokrajin 2013 Zbornik ob razstavi


5. razstava pirhov in cvetnonedeljskih butar slovenskih pokrajin 2013 Zbornik ob razstavi

od 22. marca do 4. maja 2013 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej


CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 398.332.12:75.058(497.4)(083.824) 745.9:398.332.12(497.4)(083.824) RAZSTAVA pirhov in cvetnonedeljskih butar slovenskih pokrajin (5 ; 2013 ; Veržej) Zbornik ob razstavi : od 22. marca do 4. maja 2013 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej / 5. razstava pirhov in cvetnonedeljskih butar slovenskih pokrajin 2013 ; [organizatorji Zavod Marianum ... [et al.] ; uredila Janez Krnc, Jelka Pšajd]. - Veržej : Zavod Marianum, 2013 ISBN 978-961-93181-2-6 1. Krnc, Janez 2. Zavod Marianum (Veržej) 266054656


Les presrečni, ti edini nosiš žrtev za ves svet, ladja si, v pristan domači svet zgubljeni nosiš spet ...1

P

raznovanje in šege cvetne ali oljčne nedelje imajo korenine v izjemnem kulturnem bogastvu več tisočletne zgodovine krščanstva, še prej judovstva in tudi poganskih ljudstev. Dolgih štirideset2 let je izraelski narod po izhodu iz egiptovskega suženjstva potoval po puščavi do dežele, ki mu jo je obljubil Jahve. Dolgih štirideset dni, preden je Jezus začel javno oznanjati Božje kraljestvo, se je postil v puščavi (Mr 1,13) in ob tem zavrnil več navidez lepših možnosti. Dolgih štirideset dni se kristjani po vsem svetu pripravljamo na največji praznik, na veliko noč, na dan Kristusovega vstajenja, ki sovpada z judovsko pasho.3 Nedeljo pred veliko nočjo bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov prihod v Jeruzalem. Ljudje so ga navdušeno sprejeli in pozdravljali, misleč, da se bodo uresničile njihove sanje in ga bodo postavili za kralja. Isti ljudje so se v le nekaj dneh obrnili proti njemu. Zaradi lažnih obtožb rimskega okupatorja, ki je izvajal pritisk na judovske voditelje, so rojaki za Jezusa zahtevali smrt s križanjem. Šlo je za povsem politične ukrepe. 1

Iz postnega molitvenega bogoslužja.

Svetopisemsko število štirideset pomeni popolnost in za poroko primerno starost (1Mz 25,20; 26,34). Vsaka stvar za svojo dopolnitev in zorenje potrebuje svoj čas in štirideset predstavlja izpolnitev časa.

2

Pasha, največji judovski praznik, predstavlja dopolnitev in višek zgodovine odrešenja. Pasha je bil prvotno obred, ki so ga nomadska pastirska plemena Bližnjega vzhoda obhajala v začetku pomladi, v času selitve za pašo. V nekem določenem času, zdi se, da med letoma 1250 in 1230 pred Kristusom (v to obdobje se postavlja izhod Judov iz Egipta), postane ta praznik spomin na odločilen Božji poseg v zgodovini njegovega ljudstva. Gre torej za obred, ki ni več vezan na naravni krog letnih časov, ampak na zgodovino odrešenja.

3

Šege slovenskega življa znotraj naših meja in za njimi, ki so povezani s praznovanjem cvetne ali oljčne nedelje, so pravo bogastvo. Ne samo, kako, za etnološko raziskavo bi bilo zanimivo razjasniti, predvsem zakaj je pri nas taka pestrost, zlasti pri izbiri in pripravi zelenja, ki v sebi nosi izjemne simbolne konotacije. Ko je to zelenje povezano in oblikovano v obliki monštrance ter pred mašo na cvetno nedeljo blagoslovljeno, postane t. i. žegnan ali božji les. Globoka vera naših prednikov mu je pripisala izjemno nadnaravno moč, ki more po Božjem posegu vplivati na kozmične sile. Žegnan les je kakor les križa, ki je povezal zemljo z nebom, ker nam je prinesel spravo, mir in božje odpuščanje. Zavod Marianum iz Veržeja že peto leto pripravlja razstavo velikonočnih pirhov in ob njih še razstavo zanimivih predmetov ter šegah, ki so povezani s praznovanjem največjega krščanskega praznika. S hvaležnostjo se oziramo na pisce zanimivih in strokovnih člankov o blagoslovu zelenja in drugih običajih, ki jih srečamo ob praznovanju cvetne nedelje na začetku velikega tedna. Iskreno želimo, da bi bil zbornik, ki ga pravkar držite v roki, kot za cvetno nedeljo nepogrešljiva oljka: ta večna rastlina, ki je vedno zelena, zelo odporna in katere žlahtni sadež daje zdravilno olje. Slednjega so sredozemski narodi uporabljali za zdravilno jed in kot kozmetiko. Tako je oljka v svetopisemskem pojmovanju simbol zdravja in lepote. »Njegovi poganjki se bodo razvejali, veličasten bo kakor oljka, dišal bo kakor libanonski gozd.« (Oz 14,7) Naj bo tak ta zbornik! Mag. Jožef Krnc, Zavod Marianum Veržej


Presmec

Olga Antič Križevci pri Ljutomeru

6

»S

slovesnim prihodom v Jeruzalem so se zbirale velike množice. To je bilo nekaj dni po tem, ko je Jezus obudil mrtvega Lazarja. Množica je vzklikala: 'Hozana!', kar pomeni: 'Reši tudi nas!' Prispel je na oslici, s čimer je pokazal krotkost in mir. Ljudje so trgali sveže palmove vejice in jih metali pred njega na pot.«1 V spomin na ta prihod je ostala želja, da krščanski svet s svežimi vejicami počasti zadnje obdobje Kristusovega življenja. Pri nas na Murskem polju je v navadi, da mlade, presne, sveže vejice povežemo v šopek. V križevski fari, in marsikje na Murskem polju, mu rečemo presmec. Delajo ga pri vseh hišah, obvezno pa tam, kjer imajo vsaj nekaj obdelovalne zemlje in živine pri hiši. Taka pa je skoraj vsaka naša domačija. Za presmec je bilo pri nas potrebnih sedem (nekateri pravijo pet) svežih vrst lesa: crensa, dren, brin, iba, vrba, püšpek, pušpanj, bršljan, lipa (?), in srobot za povezovanje. Vsaka vrsta lesa ima svoj pomen in verjetno tudi zdravilno vrednost. (»Zdrav ko dren!«, brinove vejice ob kužnih boleznih, ob prekajevanju mesa, bršljan proti zajedavcem …) Jacques Musset, Svet Biblije. Nova zaveza: skupna je katoličanom, pravoslavnim in protestantom, Mladinska knjiga, Ljubljana 1993.

1

Tisti teden s cvetno nedeljo je bilo več ali manj že vse v znamenju praznovanja velike noči. V četrtek in petek cvetnega tedna so moški po bližnjem grmovju iskali kar se da lepo mladje, veje mladik, tu rastočih grmovnic. Starih, olesenelih vej se ni smelo dajati v presmece. Veje vrbe, crense in drena so odrezali na daljše, nato jih doma prirezali v dolžine enega metra ali več, iz katerih so oblikovali presmec. Po brinove veje so morali daleč v gozd, četudi je bil včasih še visok sneg in nobenih gazi. (Hkrati so nabrali tudi brinove jagode, dodatek ob pripravi velikonočnega kruha.) Pri večjih kmetih so po navadi zvezali dolg, košat presmec, ki sta ga morala nesti kar dva. Če je bilo imetje sestavljeno iz dveh kmetij, so povezali dva presmeca. Kadar je bila cvetna nedelja koncem marca ali v aprilu, je  bilo na mladikah že dovolj brstov, ki so bili odprti ali celo razcveteni. Delalo se je na veliki mizi v kuhinji, ob kateri smo jedli. Otroci smo podajali vejice, oče ali drug odrasel moški jih je povezoval s svežim srobotom, ki so ga zvlekli z drevja ob kakšnih vodah. Moj dedek in oče sta srobot prinesla iz gozdov ob Muri. Tudi srobot je moral biti enoletno mladje. Ob nabiranju sta ga zvila v kolobar. Pred povezovanjem so ga previdno zmehčali oziroma natr-


li z rokami, nato z njim povijali šopek. V sredino šopa so zlagali daljše, bolj gladke veje, proti robu pa vedno krajše, tudi takšne s stranskimi izrastki in cvetoče, kot npr. cvetoči dren ali crenso. Sproti so vse povezovali. V skrajno spodnjo vrsto so v obliki venca zložili püšpek, ki je ublažil ostrino brinovih vejic, povezanih nekoliko nad njim. Poveze srobota so morale biti enakomerno stisnjene ena do druge. Oprijemalni konec šopa so obrezali in zgladili z nožkom, nato pa presmec postavili v ne pretopel in ne prehladen prostor v hiši, po navadi v čeber z vodo. Do nedelje je moral biti na varnem, ni se smelo ob njega podrgniti, kaj šele, da bi ga kdo prevrnil. Otroci so navadno dobili svoje male presmece, povezane iz manjših vejic, ki so jim dodali kakšno spomladansko cvetje, kot so rumene narcise, po naše krtaneki. Pri hišah, kjer so bile le ženske, in niso imeli kaj drugega razen vrta, so bili temu primerni tudi presmeci: nekaj vejic z nekaj cvetja, ki so  ga vzele s seboj že k rani maši. Sicer pa so presmece nesli k žegnu, blagoslavljat k pozni maši, med osmo in deveto uro. Na cvetno nedeljo je bila nekoč v Križevcih procesija okrog cerkve ali celo po poljskih poteh v bližini cerkve. »Priprave so se začele že dan prej. Na velikem vozu so pripeljali velike brezove in topolove veje … Lepo obsekane so posadili v jame, jih utrdili s kamenjem, da so bile videti kot prava drevesa … okrog cerkve in povsod, kjer naj bi na pra-

znik šla procesija. … Že je zacingljalo. Štirje gospodarji so nosili nebo, nekakšen svilen šotor na štirih palicah, pod njim je stopal duhovnik v zlatem plašču, za njim me, svatevce, v belih oblekah ter skupina odraslih. ... Ministranti so na vso moč potresali zvonce, kadilo je dišalo.«2 Ker so ne2

Marica Škorjanec, Potovanje s kočijo, Antares, 2011. Profesorica in pisateljica Marica Škorjanec - Kosterca je odraščala v Križevcih.

Presmec, narisan po spominu. Oljna slika, 2013. Avtorica: Olga Antič.


Viri in literatura:

Jacques Musset,

Svet Biblije. Nova zaveza : skupna je katoličanom, pravoslavnim in protestantom, Mladinska knjiga, Ljubljana 1993.

Marica Škorjanec, Potovanje s kočijo, Antares, 2011.

8

kateri farani prinašali k žegnu zelo velike presmece, ki so se med dolgo procesijo razmajali in raztresli, pa tudi vreme ni bilo vedno ugodno za hojo po mokrih cesticah ali rosi, so blagoslove poslej opravljali le še v cerkvi. Med obredom se mora presmec dvigniti visoko in počakati na blagoslov. Duhovnik kadi s kadilom in blagoslavlja na vse strani. Maša na cvetno nedeljo je bila res nekaj posebnega. Toliko cvetja in zelenja na isti višini nad glavami vernikov! Dolgi presmeci so se sicer med žegnom v vrhovih prepletali, pogosto še zapletli, ko je bila cerkev polna mešarjev, vernikov. In v cerkvi je dišalo po kafri in svežem vetru. Po blagoslovu smo morali presmec poljubiti in ga pazljivo nesti domov. Ni smela izpasti nobena vejica, saj je bilo vse blagoslovljeno. Na domačem pragu je prihajajoči pri odprtih vhodnih vratih s presmecem simbolno narisal križ z besedami: »Bog vam daj tôl od svete m še, no‘ božjega blagoslova!« Nato so s presmecem požegnali vse prostore v hiši, hleve in živino v njih. Pri nas in večini ostalih vaščanov je bilo to delo moških. Otroci smo pomagali odnesti blagoslovljene vejice na njive, ki so bile blizu doma. Iz presmeca so izpulili toliko vejic, kolikor je bilo njiv in jih po obedu ponesli na polje, včasih tudi na travnike, kjer se je prav tako z vejico pokrižalo z besedami: »Naj Bog čuva to zemljo pred sušo in hudo uro.«

Ostanek presmeca so zataknili doma pod streho, s prošnjo, da čuva hišo pred strelo, viharji, ognjem in hudimi duhovi. Ob jesenskih setvah so vedno s seboj na njivo vzeli tudi vejico iz presmeca. Ko so jo po opravljenem delu vtaknili v zemljo, so prosili, naj Bog da dobro letino. Kakšna vejica je bila potrebna tudi, če je zbolela živina. Tedaj so z njo trepljali po glavi živali, potem pa vejico zataknili nad vrata hleva. Iz presmeca so izpulili vejico püšpeka, s katero so kropili umrlega. Če žegnanega ni bilo več, je zadostoval sveži püšpek in blagoslovljena voda. Spomnim pa se, da je mama pekla kruh in v peči ni hotelo goreti. Babica je prinesla srobotov povez od presmeca in rekla, da bo ogenj zagotovo zagorel. In res je veličastno vzplamtel. Menda pa je bila brinova vejica iz presmeca, položena pred vrata peči ali na štedilnik, tudi dobra obramba, da ne bi strela priletela skozi dimnik v hišo. Vsekakor so morali že ob izdelavi računati na to, da bo vejic v presmecu za vse namene dovolj. Oblika in vsebina presmeca je več ali manj do danes ostala nespremenjena, razen da mu dodajajo tudi krtaneke ali drugo cvetje. Mnogi so njihovo velikost krepko povečali, nekateri tudi precej zmanjšali. Obred blagoslavljanja opravijo v cerkvi, k navadam na domu se je pridružilo metanje na streho.


Zeleno izročilo Posavja Butar(i)ca, butara, zelen(j)e, zelenjava, pušl(c), les … Les od drenika in kar je bilo lepega Posavci so k žegnu nosili »sedmeri ali deveteri živi les«, t. j. drenove, bršljanove, oljčne, brinove, šipkove, bršljanove, pušpanove, leskove, vrbove, bezgove, gabrove, hrastove, bodikine in oljčne vejice/šibe, ki naj bi jih bilo po izročilu sedem ali devet. Nesli pa so tudi le nekaj vejic, »les od drénka in kar je bilo lepega«,1 ali po eno samo vejico, o čemer vprašani zagotavljajo, da je kljub ednini pričarala polno mero prazničnega občutenja cvetne nedelje. Butarice, izdelane iz pobarvanih oblancev, so pred drugo svetovno vojno in še po njej tod kupovali otrokom le premožnejši starši. V primerjavi s »trajnimi« butaricami nosijo butarice iz »živega« lesa močnejšo simboliko zmage življenja nad smrtjo. Iz vej in zelenja narejene butarice so tudi tiste, katerih sestavne dele po blagoslovu uporabijo za zaščito domačij pred vsem hudim, za priprošnjo zdravja in rodovitnosti živine in zemlje. Imena vejic in v snop povezanih cvetnonedeljskih butaric so po Sloveniji različna, vsebinsko pa nosijo Ivanka Počkar: Iz časov ječmenove kave. Življenjepisi Štajercev in Kranjcev ob sotočju rek Krke, Save in Sotle. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1998, s. 179.

1

le eno sporočilo. Katoličani se z njimi spominjajo Kristusovega zadnjega prihoda v Jeruzalem, pri čemer ga je ljudstvo pozdravljalo s palmovimi in oljčnimi vejami. V šopek ali butarico povezano ali kar v cekar položeno zelenje za veliko noč v Posavju najpogosteje imenujejo butar(i)ca ali butara (na primer v Cerkljah, Velikih Malencah, na Veliki Dolini, v Volčjem, na Bizeljskem, v Brežicah), rečejo pa mu tudi zele(n)je (Silovec, Brestanica), zelenjava (okolica Kostanjevice na Krki), pušl(c) (Raka pri Krškem, Lončarjev Dol, Sevnica) in les (Pavlova vas pri Pišecah). V petdesetih letih 20. stoletja so v vaseh pri Kostanjevici na Krki otroci nosili »zelenjavo k žegnu. Nekateri rečejo tudi butara. Ženske so nesle kar v cekarju brin, bršlin ipd.«2 Cvetna nedelja je praznik, ki je bil med Slovenci povezan z veseljem, vriskanjem, druženjem in smehom, kar je za najmanj štiri leta nasilno odvzela druga svetovna vojna. Tudi tedaj so Posavci, ki le redki niso bili izgnani iz svojih domov, nosili blagoslavljat zelenje in šibe. Ponekod na dolenjski strani iz Štajerske in Dolenjske (lokalno Marija Juršič, rojena 1889, Prušnja vas 3, Kostanjevica na Krki. Zapisala: Marija Jagodic, avg. 1956, teren 13, zv. 20, str. 49–50. Terenski zvezek hrani Slovenski etnografski muzej, Ljubljana.

2

dr. Ivanka Počkar Posavski muzej Brežice

9


10

»Kranjske«) sestavljenega Posavja so nosili k žegnu šipkove vejice, povezane z brinjem. Francek od svetega Križa – morda celo iz današnjega Podbočja, vsekakor pa z Dolenjske –, deček iz vojnega časa, se tedaj ni mogel veseliti visokih in težkih butar iz prejšnjih let, ovešenih z jabolki in pomarančami.3 Otroci iz premožnejših kmečkih in mestnih družin so še pred drugo svetovno vojno nesli v cerkev k blagoslovu večje butarice z navezanim sadjem, zlasti s pomarančami, česar si večina ni mogla privoščiti, se s trpkostjo spominja rojeni leta 1934: »Celo pomaranče so gor dajali, kdor je imel denar. Toliko, da so nas v oči vbodle, vemo, ne …«4 Pri vprašanih iz premožne brežiške obrtniške družine so za razliko od prevladujočih malih butaric imeli velike: »Pri nas je bilo! Naše butarice za veliko noč so bile večje, tudi pomaranče so bile na njih.«5 Tudi velike butare s podeželja pa so imele redkokdaj privezano več kot eno pomarančo, »da jo je potem tisti dobil, ki je nesel«.6 »To leto na cvetno nedeljo ni bilo ubranega zvonjenja, ni bilo vriskov in veselega smeha, ne jabolk ne pomaranč na butaricah iz šipkovih vejic spletenih in z brinjem prevezanih.« Niko Jeločnik: Francek od svetega Križa. V: Dom in svet, letnik 56, številka 2, 1944, s. 67. Digitalna knjižnica Slovenije, izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica.

3

TZIP/Mirko Avsenak, rojen leta 1934, Cesta na ribnik 7, Brestanica/5. 4. 2012/s. 9.

4

Otroci iz kmečkih družin, čeravno so bile po zemlji in živini premožne, so nosili k blagoslovu tudi zelo preprosto urejeno zelenje. Stoletnik iz družine z desetimi otroki, rojenimi med letoma 1897 in 1919, se za čas po prvi svetovni vojni spominja, da so vejice nabrali otroci, sestavila in povezala s trakom bele, modre in rdeče barve7 pa jim jih je mati: »Kar je bilo že zelenega, smo nabrali tam v hosti. Mi nismo mogli zbirati, ker ni bilo drugega, kakor léska, gaber, kakšen mlad hrastíček, bršljan, mačice. Kar je pač bilo. In je zgledalo kot en pravi šopek, res.«8 Z mášnčkami, majhnimi pentljami, izdelanimi iz belega ali roza svilenega traku, marsikdaj le stežka kupljenega, so krasili tudi drenovo vejo v Kapelah pri Dobovi,9 podobno pa so butarce iz cvetočega drena in božjega drevca z rdečimi plodovi krasili starši Na ljubljanski tržnici so leta 1938 prodajali butarice iz oblancev v živih barvah trobojnic, pri čemer poročevalec opravičuje izdelovalke, da ne gre za narodnostni, temveč okrasni pomen: »Marsikomu se zde letošnje barve butaric še posebno žive. Opazili so tudi, da so izdelovalke začele vpletati v butarice barve nekaterih trobojnic. Kljub temu zaradi tega doslej še ni nastal noben mednarodni zapletljaj. Nekatere butarice imajo barve naše državne trobojnice. Opaziš lahko tudi druge zanimive barvne kombinacije, a seveda gre v glavnem le za dekoracijo in ne za manifestacijo.« B. n. a.: Ko v cvetnem tednu grmi. V: Slovenski narod, 9. 4. 1938, letnik 71, št. 80, s. 2. Digitalna knjižnica Slovenije. Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica.

7

TZIP/Marija (Deržič) Žokalj, rojena leta 1923, Brežice 62; Trg izgnancev 15, Brežice/18. 1. 1999/s. 19.

8

TZIP/Fani (Jenškovec) Lorber, rojena leta 1928 v Zaborštu; Velike Malence 17/9. 11. 2012, s. 25.

9

5

6

TZIP/Justin Pirc, rojen leta 1912, Zaloke pri Raki 6; Dom upokojencev Krško/5. 4. 2012, s. 10. TZIP/Ana (Vogrinc) Vogrinc, rojena leta 1912, Kapele 40; Dom upokojencev Brežice/24. 4. 2012/s. 16.


otrokom v Osredku pri Podsredi »iz belega, rdečega in roza platna ali iz narezane stare svilene rute.«10 V osemdesetih letih 20. stoletja naj bi domače izdelovanje butaric precej opustili11 in na cvetno nedeljo prihajali v cerkev z dvema ali tremi oljčni TZIP/Rezika (Kunej) Kos, rojena leta 1925 v Osredku pri Podsredi; Silovec 7/1. 4. 1983/ s. 28.

10

Zamiranje veščin in šeg v zvezi z butaricami, ki jih novičar imenuje »naša živa folklora« – zanimivo, danes temu rečemo »živa dediščina« – je bilo zapaženo že leta 1931, ko pisec o pojavu poroča: »Naša folklora počasi tone v pozabljenje in išče svojega zavetja samo še v muzejih. To butarice so eden izmed redkih ostankov naše žive folklore.« B. n. a.: Oljke in butarice. Slovenec: političen list za slovenski narod, 21. 3. 1931, letnik 59, številka 65, s. 4. Digitalna knjižnica Slovenije, izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica.

11

mi vejicami, vejico pušpana, šipka ali drena.12 V zadnjih desetletjih, ko je v Sloveniji znova vzniknilo močnejše zanimanje za stara znanja in šege, so tudi prebivalci Posavja izdelovanje butaric precej obudili. Organiziranih je bilo več delavnic za izdelavo velikonočnih butaric, bodisi s spodbudo Cerkve, krajevnih skupnosti, društev, krožkov, univerz za tretje življenjsko obdobje ali muzejev po programih pedagoških in razstavnih dejavnosti. Medtem ko so butarice v Posavju izdelovali predvsem moški, danes v marsikateri delavnici za izdelovanje butaric prevladujejo ženske in otroci. Vernikom so tudi na spletu na voljo podatki o tekmovanjih z natančnimi navodili o gradivu za iz TZLN/ Tončka Klemenčič, rojena leta 1940, Velika Dolina 7/5. 10. 1981/s. 18.

12

11

Otroci z butarami v fotografskem ateljeju pred kuliso z morskim motivomv Brestanici, pred drugo svetovno vojno. Foto: V. Bavec, fotograf s kralj. dvornim priznanjem.


12

delavo butar in z merili o ocenjevanju, na primer v Radečah in na Vrhovem.13 Ljudje na podeželju so bolj kot po datumu umevali letne cikle v naravi in letne praznike po luni: »Velika noč je po prvi spomladanski luni. In tako polej tudi vsi prazniki, vnebohod in telovo (sveto rešnje telo), gre vse po tistih tednih. Tako je to označeno polej, ja.«14 Šibe in zelenje za butarice so nabirali le kakšen dan ali dva pred cvetno nedeljo. Za izdelovanje butaric so v Posavju uporabljali vejice različnih ozelenelih in cvetočih grmovnic/dreves. Najbolj razširjena sta bila priljubljeni dren (Cornus, lat., rumeno- in belocvetni; dren(i)k, narečno, Kapele pri Dobovi, Velika Dolina, Pišece; drnulja, narečno, Križe pri Pečicah) in zimzelena ovijalka bršljan (Hedera helix L., lat.; bršlin, narečno, Velika Dolina, Kostanjevica na Krki), uporabili pa so tudi vse, kar je bilo tedaj v lokalnem okolju zelenega ali cvetočega. Na stari način še vedno izdelujejo butarice iz navadnega pušpana (Buxus sempervirens, Miro Bergelj, župnik: »Oznanila do 15. aprila. Tekmovanje v višini butaric bo potekalo na cvetno nedeljo pri maši ob 10:30. Tričlanska komisija bo ocenjevala 1. višino, 2. estetsko vrednost, in 3. pravilnost izdelave (mora vsebovati naslednje „lesove“: leska, mačice, dren, na vrhu dobroletina v obliki križa, bršljan, dišeča travica, „petelinčki in piške“, pomaranče in jabolka). Najboljše tri čakajo lepe nagrade. Tekmovanje bo tudi na Vrhovem po maši.« Radeče, Glas 5, 2012.

13

TZIP/Angela (Marolt) Kerin, rojena leta 1920 v Svetem Križu; Podbočje 10/24. 6. 2011/s. 27.

14

lat; fušpaj, narečno, Bukovje na Bizeljskem, Oklukova Gora, Volčje, Križe pri Pečicah; pušpej, narečno, Sevnica; fušpi, narečno, Križe), brina (Juniperus communis, lat.; brij, narečno, Sevnica; brein, narečno, Brestanica; bríje, narečno, Polšnik), vrbe/máčkovine (Salix caprea, lat; mačkovína, narečno, Križe pri Pečicah, Brestanica; beka, narečno, Osredek pri Podsredi; svibovna, narečno, Zaboršt pri Kostanjevici na Krki; mačkovna/mucke, narečno, Zdole) s cvetjem v obliki rumenkasto zelenih mačic, zimzelena (Vinica minor, lat; žingarc(a), narečno, Zaboršt, Male Vodenice), šipka (Rósa canína, lat.), lovorikovca (Prunus laurocerasus, lat.) in bergenije, velikonočnic15 (Bergenia cordifolia, lat.), v višjih predelih pa zlasti iz tam razširjene bodike (Ilex, lat.; božje drévce / božji les, narečno, Križe pri Pečicah, Polšnik), ki jo je v Polšniku nadomestil manj bodikav Petrov les (?, Petrov les, narečno, Polšnik). Za boljšo letino, še zlasti, da bi »Bergenija je imenovana tudi velikonočnica, pod njenimi velikimi, srčasto oblikovanimi listi je velikonočni zajček pustil za brata in zame velikonočno darilo. Iskanje tega darila je bil družinski dogodek. Z bratom so naju usmerjali na pravo pot z besedami »vroče« ali »hladno«. Mama je držala brata za roko, sama pa sem iskala darilo ob plotu v travi, na gredah, dokler nisem prišla do grmička bergenije. Edino pod njenimi listi je lahko bilo darilo, kajti drugje sem že vse pregledala. Odgrnila sem listje, zasvetili sta se dve pomaranči, pisanke, v srebrni papir zaviti čokoladi in sličice velikonočnega zajčka s košarico.« Marija Sušnik: Rastline moje mladosti. Bizeljsko: Turistično društvo; Podsreda: Kozjanski park, 2007, s. 6.

15


sadje bolje obrodilo, so v butarico dajali vejice zgodnjih sliv in cvetoče breskove vejice.16 Meščanska družina je pred drugo svetovno vojno za cvetno nedeljo na tržnici kupila oljčne vejice, ki sta jih k blagoslovu nesla otroka, o čemer izpričuje Brežičanka, rojena leta 1925: »Po navadi je bila vejica, ne šopek. Mi smo kar samo vejico. Nič trakec, nič povezano. Kar tako, bom rekla, golo.«17 Najstarejši vprašani, ki jim seže spomin za najmanj 80 let v preteklost, potrjujejo, da so tudi posamezniki s podeželja k velikonočnemu blagoslovu nosili oljčne vejice, katerih nakup pa ni bil vedno samoumeven: »Oljka je že tudi bila, ja. Ampak tisto je bilo treba pa kupit, plačat, ja! Ker ne raste pri nas, ne.«18 Na večji kmetiji na Bizeljskem so pred drugo svetovno vojno za veliko noč nesli k blagoslovu samo oljčne vejice. Iz Zagreba so jih prinesli sorodniki ali pa so jih kupili na Bizeljskem »od nekoga, ki jih je iz Zagreba nosil okrog prodajat. Nekateri so odrezali od cvetočega drena vejico in jo nesli žegnat.«19 Po mnenju vprašanih je bil dren lepši od oljke, kar ubesedujejo: »Pa naš je bil lepši – drénik, takav cvet!

40 do 50 centimetrov dolga vejica.«20 Nekatere sestavine cvetnonedeljske butarice so (bile) med posebej spoštovanimi. Pod lesko naj bi »počivala Marija in zato nikoli ne udari strela v TZIP/Ana (Vogrinc) Vogrinc, rojena leta 1912, Kapele 40; Dom upokojencev Brežice/24. 4. 2012/s. 16.

20

TZIP/ Olga (Bostele) Lapuh, rojena leta 1955, Zdole; Cesta bratov Milavcev 68, Brežice/s. 32.

16

TZIP/Mihaela (Lebič) Drčar, rojena leta 1925, Ulica stare pravde 20, Brežice/19. 4. 2012/s. 19.

17

TZIP/Justin Pirc, rojen leta 1912, Zaloke pri Raki 6; Dom upokojencev Krško/5. 4. 2012, s. 12.

18

Počkar 1998: 92.

19

Butarica iz šestih lesov s trobojnico, ki jo je za razstavo »Velikonočni prti iz naših krajev« izdelal Mirko Avsenak, v Libni, 19. 3. 2005. Foto: Ivanka Počkar.


14

leskov grm«,21 »Kristusa je skril pred Judi (…) dren«,22 poznamo pa ga tudi kot uporaben, izjemno oporen, trd in zdrav les, ki ga primerjamo s človekom v pomenu »trden kot dren, zdrav kot dren«. Z brinjem, ki ima razkuževalni učinek, so po hiši kadili pred prazniki in ko je bil mrlič v hiši, iz brinovih jagod so pripravljali zdravilno olje in brinovec, »ob hudi uri je počepnila Marija z otrokom pod brinov grm, ki ji je dal zavetje in odpočitek (…), v brinov grm še ni treščilo in tudi ne bo«,23 »Kristus (je bil) pred Judi skrit pod brinjem«.24 Pomemben sestavni del velikonočnih butaric v Posavju je bršljan, ki so ga hodili iskat tudi v kraje na višjih legah, denimo v Goro (Opatova Gora nad Kostanjevico ob Krki). Simbolizira zdravje, moč in veselje, večno življenje, zvestobo, neminljivo čast in zaščito pred hudobnimi duhovi, v krščanskem srednjem veku pa je predstavljal nesmrtnost duše po smrti telesa. Nesmrtnost je zaradi svoje upornosti in trdoživosti simboliziral tudi zimzelen, žingarc. Bodika, božje drevce, božji les, je po ljudskem verovanju odganjala zle duhove in nesrečo ter simbolizirala blaginjo, zadovoljstvo, moč in srečo. V krščanski simboliki s svojimi trni predstavlja Kristusov pasijon, rdeči Vinko Möderndorfer: Praznovanja, uvere in običaji Slovencev (Narodopisno gradivo), Peta knjiga, Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha, Celje 1946, s. 218.

plodovi pa darove svetih treh kraljev. Oljčne vejice so pogosto zelenje za cvetno nedeljo, ki jo zato imenujejo tudi oljčna nedelja. Oljka je svetopisemsko drevo. Njena zimzelena vejica je simbol miru, človeške in božje zaveze, saj naj bi golobica po vesoljnem potopu na Noetovo barko prinesla prav oljčno vejico. Doma izdelana ali kupljena Starši, navadno oče, so otrokom izdelali butarice. V Posavju so bile pogosto ženske tiste, ki so z besedo ali tudi dejanjem ohranjale izročilo prednikov. Pred drugo svetovno vojno rojeni je svojim otrokom izdeloval butarice »iz šib iz devetih vrst zelenja. Šiba je bila leskova ali bekova (vrbova), od tam ven brin, lovor, cipresa, mačice, bršljan ... Je včas katera ženska rekla, da mora biti devet različnih vrst. Se je tako reklo.«25 Izročilo po ženski strani jih imenuje celo več: »Tri vejice dobroletove, 3 leščeve, 3 drenove, 3 bezgove, 3 mačkove. Ta les se zveže skupaj, na vrh pa se da pušpan, spodaj pa zabijejo klinc od pluga. Ko prinesejo domov, razrežejo in dajo živini, klinc pa nazaj na plug.«26 Oljčno vejico so nesli k blagoslovu samostojno ali kot enega od sestavnih delov butarice. Kupljene butarice so bile

21

Prav tam, s. 218.

22

Prav tam, s. 219.

23

Prav tam, s. 219.

24

TZIP/Mirko Avsenak, rojen leta 1934, Cesta na ribnik 7, Brestanica/5. 4. 2012/s. 7.

25

Terezija Hodnik, rojena 1873, Velike Vodenice 2, Kostanjevica na Krki. Zapisala: Marija Jagodic, avg. 1956, teren 13, zv. 20. Terenski zvezek hrani Slovenski etnografski muzej, Ljubljana.

26


navadno manjše, »ljubljanske«, iz pobarvanih oblancev, ki so pogosto vsebovale oljko.27 V Brestanici so bile, denimo, naprodaj na velikonočnem sejmu na veliki četrtek, ko so bile stojnice postavljene okoli cerkve in gostilne Pohle. Butaric niso mogli kupiti otrokom vsi tržani, bile so ugodnost družin z gmotno dobrim stanjem: »Premožnejši starši so otrokom kupili butarico na štantu.«28 Nekateri otroci so si jo v šestdesetih letih 20. stoletja prislužili sami, denimo z nabiranjem zvončkov, ki jih je mati obenem z živili nesla prodat na tržnico v Trbovlje, od koder je prinesla butarico iz pobarvanih oblancev. Niso bili razkošni časi, izpričuje hči, ki je bila v družini glavna nabiralka zvončkov, in ki je butarico nesla k blagoslovu: »Mama je kupila samo eno butarico, kakršno je lahko privoščila. Bile so majhne in večje. Po navadi je kupila manjšo.«29 Oljko so lahko kupili pri župnišču ali pa so jo nadomestili z domačo zimzeleno vejo, zgodnjim vrtnim cvetjem, vejico zgodnje slive ali breskve, posebno pogosto pa so v butarico umestili Ponudba butaric v Ljubljani je bila, denimo, v istem času meščansko razkošna: »Kupiš lahko 2 metra visoko butaro ali pa tako majhno, da si jo lahko vtakneš za klobuk.« Iz Ljubljane. Butaric je čedalje več. V: Slovenski narod, 4. 4. 1933, letnik 66, številka 77, s. 3. Digitalna knjižnica Slovenije, izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica.

27

TZIP/Mirko Avsenak, rojen leta 1934, Cesta na ribnik 7, Brestanica/5. 4. 2012/s. 7.

28

TZIP/ Olga (Bostele) Lapuh, rojena leta 1955, Zdole; Cesta bratov Milavcev 68, Brežice/s. 33.

29

vrbove vejice s košatimi mačicami. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so bile v Posavju priljubljene vejice forsitije (népozebnik, narečno, Zdole), ki so tedaj rasle pri redko kateri podeželski hiši. Osnovo butarice še danes izdelajo iz leskovih ali vrbovih šib (leskouna, mačkouna, narečno, Sevnica), dodajo zelenje, povežejo z vrbovimi šibami (bekovna, narečno, Osredek pri Podsredi; bekovka, narečno, Polšnik) in okrasijo s trakom. Za lepšega je med obema vojnama v Pavlovi vasi veljal rdeč židan trak, pogosto pa so butarico krasili s trakovi v »slovenskih« barvah, modri, beli in rdeči. »Na Raki pri Krškem je moral biti svojčas v pušlju leskov les, bezeg, dren, dobroletovina, vrbove mačice, brinje, virh in korenina hrena. Vse to so povezali v snop in ga prevezali z močnim, doma stkanim konopljevim trakom, v pušljevo 'krono' pa niso dali samo brišljan, zimzelen, marveč tudi rumene narcise, in prepletli ves vršič s pisanimi svilenimi trakovi. Marsikdo je imel v vrhu pušlja tudi šop 'nunskih rož', umetnih cvetlic, ki so jih hranili doma z raznih gostij in slovesnosti. Na Studencu pri Raki narede prave pušlje le tam, kjer rede živino ali pa imajo pri hiši vsaj čebele. Sicer neso k blagoslovu le brinove in oljčne vejice.«30 Tudi drugod v Posavju pa so nekateri v butarice ali velikonočne šopke vpletali sveže cvetje, običajno narcise. V okolici Brežic so jih po drugi svetovni vojni obli Niko Kuret: Cvetna nedelja. Dolenjsko izročilo. V: Ave Maria, št. 4., letnik 104, april 2012, Lemont, Ill., s. 104–105.

30

15


Viri in literatura:

B. n. a., Iz Ljubljane. Butaric je čedalje več, v: Slovenski narod, 4. 4. 1933, letnik 66, številka 77.

B. n. a., Ko v cvetnem

tednu grmi, v: Slovenski narod, 9. 4. 1938, letnik 71, št. 80.

B. n. a., Oljke in

butarice, v: Slovenec : političen list za slovenski narod, 21. 3. 1931, letnik 59, številka 65.

Miro Bergelj, župnik:

kovali kot večje šopke iz drena, mačic, oljke, forsitije (Forsythia, lat., izg. forzitija) in narcis, na koncu pa nanj obesili pomarančo. Preden so jo otroci pojedli, je šopek moral nekaj časa stati doma, v kotu.31 V sevniški občini so vrh butarice zaključili s križcem, izdelanim iz drena, v Polšniku pa je moral biti iz dobrolétoune (dobroletovina, meduljevina, viburnum lantana, lat.). Tod so križec zvezali z nitjo, ga zataknili v odžagani vrh butare in okrasili z brinjem. Na vrh so nabodli rdeče jabolko, »pomarančo le redkokdaj, kadar jo je stric prinesel iz doline ... Pomaranča, joj …! Če je bila pomaranča, smo vsak en krheljček dobili.

Naše škodljive rastline v podobi in besedi. VII. Rastline škodljive gozdom, http://sl.wikisource. org/wiki/ Na%C5%A1e_%C5% A1kodljive_rastline/ %C5%A0kodljive_ gozdom, 24. 1. 2013.

TZIP/Štefka (Judež) Štrukelj, rojena leta 1920, Polšnik/24. 3. 1998/s. 29.

32

Radeče, Glas 5, 2012.

Martin Cilenšek,

Smo morali križ kušnit, da smo dobili«.32 V Osredku pri Podsredi so starši izdelali butare mlajšim otrokom, starejši pa so si jih izdelali sami. Merile so od pol metra do dveh metrov. Tisti, ki so jih nosili k blagoslovu uro hoda daleč, so nesli manjše butare, tržani Podsrede pa so prinašali poldrugi meter do dva metra dolge. Butaro so povezali z bekami ali vanjo vstavili na toplem siljene vrbove vejice. V posavskih vinorodnih krajih je bila pogosto sestavni del butare mladička od trsa, mladika vinske trte. Verovali so, »da ne bo toče in da bo bolje obrodilo, če je žegnana«.33 Na Silovcu pri Sromljah, kjer so cvetnonedeljski šo-

TZMH/Alojzija Berlan, rojena leta 1914, Avgust Berlan, rojen leta 1949, Breda (Bah) Berlan, rojena leta 1947/ Artiče 51/16. 2. 2004/s. 201.

31

TZIP/Rezika (Kunej) Kos, rojena 1925 v Osredku pri Podsredi; Silovec 7/1. 4. 1983/s. 28.

33

Maša Čas, Jan

Klančnik, Lucija Kac, K‘k so kuhale naše bice? (Jurjevanje + sedmi recept).

Marija Jagodic:

Marija Juršič, rojena 1889, Prušnja vas 3, Kostanjevica na Krki. Zapisala: Marija Jagodic, avg. 1956, teren 13, zv. 20.

Po blagoslovu velikonočnih butaric pred podružnično cerkvijo Marije pomočnice kristjanov v Dolenji vasi pri Krškem, 1. 4. 2012. Foto: Ivanka Počkar.


pek imenovali zelenje, in ga je sestavljalo »vse, kar je bilo zelenega in cvetočega: rumeni in beli drenk, drnulje, sliva, oljke iz Brežic, vejice iz nekega grma, prinesenega iz Opatije in posajenega na vrtu, beka«, so ga zvezali s trtoj, vinsko trto. Tod so butare izdelovali izključno pri hišah, kjer so bili fantje.34 V Zaborštu pri Kostanjevici na Krki so moški v kmečkih družinah izdelovali večje butare, ki so jih otroci nesli naslonjene na ramo. Osnovo, ki so jo naredili iz leskovih in vrbovih šib, so košato odeli v bršljan in zimzelen. Preden so nesli k blagoslovu, so doma izdelanim butaram na podeželju vstavljali dodatke, ki naj bi priprosili zdravje živine in dobro rodnost poljskih pridelkov. V butaro so v Zaborštu vstavili »za eno pest krme, češ da se je potem to živini dalo«,35 v Polšniku pa so »stari ljudje déval‘ notri med šibe, v sredo, po dva narezana krhlja krompirja, da bo boj porátou«36 in da bo nasploh boljša letina. Ko so ga sadili, so najprej zasadili krhlje iz blagoslovljene butare. Vejice iz butare so na Sromljah polagali v skrinje z žitom, da bi varovale zrnje pred škodljivci. Med posebno priljubljenimi cvetnonedeljskimi vejicami, ki so jih samostojno nesli k blagoslovu, je bila v Kapelah TZIP/Marija Kljun, rojena leta 1894; Cecilija Kostrevc, rojena leta 1901; Terezija Kostrevc, rojena leta 1895/Silovec (1) 21/1. 4. 1983/s. 29.

34

TZIP/Fani (Jenškovec) Lorber, rojena leta 1928 v Zaborštu; Velike Malence 17/9. 11. 2012, s. 25.

35

TZIP/Štefka (Judež) Štrukelj, rojena leta 1920, Polšnik/24. 3. 1998/s. 30.

36

pri Dobovi košata in cvetoča drenova vejica, »drénik, smo mi rekli. Drénik smo imeli, tisto smo nesli k žegnu. Lepo vejico drénika smo nesli k žegnu. Samo drénik.«37 Stoletna ženska iz Kapel se iz otroštva spominja, da ga je na cvetnonedeljsko jutro v domačem sadnem vrtu vedno odrezal le oče. Čarodejna moč mladega zelenja Butarico, zele(n)je, zelenjavo, les, pušl(c) ali le vejice so po maši na cvetno nedeljo po prihodu domov postavili v kuhinjo ali sobo, kjer so jo zataknili za stropni tram,38 preprosto oljčno vejico pa zlasti za razpelo ali ogledalo na steni. Ponekod so butarico razdrli in sestavne dele zataknili na hišni vhod, za tram v sobi, za roženíco39 na podstrešju, na kozolec, hlev, svinjak in na rob njive. Domačijo, ljudi in živali naj bi deli blagoslovljene butari TZIP/Ana (Vogrinc) Vogrinc, rojena leta 1912, Kapele 40; Dom upokojencev Brežice/24. 4. 2012/s. 15.

37

»To je pa en tram drveni, gor so bile take stvari, ključi pa kaj takega, pa moške britve, skrite pred nami, deco.« TZIP/Ana (Vogrinc) Vogrinc, rojena leta 1912, Kapele 40; Dom upokojencev Brežice/24. 4. 2012/s. 18.

38

Roženica – špirovci. »Špirovci so neposredni nosilni del kritine in dajejo obliko strehi od kapa do slemena. So konstrukcijski elementi, ki prejemajo, preko opaža ali letev, obtežbo kritine in jo prenašajo na nosilni sistem ostrešja. V literaturi se zanj pojavlja več imen kot so šperovec, škarnik, škarnica in roženica.« Mojca Mohorič: Nosilni sistemi sodobnih lesenih ostrešij. Diplomska naloga (Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo), Ljubljana 2010. http://drugg.fgg.uni-lj.si/416/1/ GRV_0410_Mohoric.pdf, 26. 1. 2013.

39

Marija Jagodic:

Terezija Hodnik, rojena 1873, Velike Vodenice 2, Kostanjevica na Krki. Zapisala: Marija Jagodic, avg. 1956, teren 13, zv. 20.

Niko Jeločnik,

Francek od svetega Križa, v: Dom in svet, letnik 56, številka 2, 1944.

David Jug: Boštjan M. Zupančič. Intervju, v: Žurnal 4/2013, 26. 1. 2013.

Niko Kuret, Cvetna

nedelja : Dolenjsko izročilo, v: Ave Maria, št. 4., letnik 104, april 2012, Lemont, Ill.

Vinko Möderndorfer,

Praznovanja, uvere in običaji Slovencev (Narodopisno gradivo), Peta knjiga, Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha, Celje 1946.

Mojca Mohorič,

Nosilni sistemi sodobnih lesenih ostrešij : Diplomska naloga (Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo), Ljubljana 2010. http://drugg. fgg.uni-lj.si/416/1/ GRV_0410_Mohoric. pdf, 26. 1. 2013.


Pavel Perc, Žegen na

Slančjem Vrhu – Na Kovačevem Hribu 27 m butara, v: Dolenjski list, 8. 4. 2012.

Ivanka Počkar, Iz

časov ječmenove kave : Življenjepisi Štajercev in Kranjcev ob sotočju rek Krke, Save in Sotle, Dolenjska založba, Novo mesto, 1998.

Jan Reginov, O Veliki noči, v: Angelček, 1. 3. 1913, letnik 21, številka 3.

Josip Stritar, Zimski večeri 8, Knjiga za odrastlo mladino, Celovec 1902.

Marija Sušnik,

Rastline moje mladosti, Turistično društvo Bizeljsko in Kozjanski park, Podsreda 2007.

Mojca Terčelj,

Občina Sevnica : Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, 20. stoletje, Ljubljana 1989.

TZIP = Terenski

zapiski Ivanke Počkar, 1981–2013. Hrani: Posavski muzej Brežice.

ce varovali pred vsem hudim, neurjem, t. j. gromom, strelo in točo, požarom, boleznijo in uroki. Na vrata hleva, pôda ali skednja so poleg križcev iz prejšnjih let pribili novi križec, narejen iz šib blagoslovljene butarice. »Ata je dal križ na štalna vrata, eno šibo je ven potegnil in za strop zataknil – 'za po rit', z žegnano šibo nas je. Ostalo se je spravilo na dile, proti ognju, če je treskalo.«40 Zelenje iz blagoslovljene butare so dajali živini in perutnini, »bršljin je žvad pojedla za žegen na veliko noč«.41 V vaseh v okolici Kostanjevice na Krki so iz blagoslovljenih vejic žingerce (zimzelen) in pušpana izdelali venček, ki so ga obesili v hlev.42 Na Zdolah so še v šestdesetih letih 20. stoletja na stavbe zatikali oljčne vejice, in sicer na pročelje gospodarskih stavb – eno na hlev, svinjak in pôd, eno pa na kozolec.43 Na marsikaterem podstrešju se je nabralo po več cvetnonedeljskih butaric ali vejic,44 tako da se je z leti tam znašlo »po par šopkov … od letos, lani in …«45 TZIP/Štefka (Judež) Štrukelj, rojena leta 1920, Polšnik/24. 3. 1998/s. 30.

40

Prav tam.

41

Terezija Hodnik, rojena 1873, Velike Vodenice 2, Kostanjevica na Krki. Zapisala: Marija Jagodic, avg. 1956, teren 13, zv. 20. Terenski zvezek hrani Slovenski etnografski muzej, Ljubljana.

42

TZIP/ Olga (Bostele) Lapuh, rojena leta 1955, Zdole; Cesta bratov Milavcev 68, Brežice/s. 33.

43

TZIP/Rezika (Kunej) Kos, rojena 1925 v Osredku pri Podsredi; Silovec 7/1. 4. 1983/s. 28.

44

TZIP/Ana (Vogrinc) Vogrinc, rojena leta 1912, Kapele 40; Dom upokojencev Brežice/24. 4. 2012/s. 7.

45

Po nekaj vejic se je nabralo tudi za tramom v hiši ženske, rojene leta 1909 na Sromljah: »Od velike noči zadnjih dveh let imam za tramom pod stropom v hiši še vedno zataknjene oljčne vejice. Če je treskalo, smo včasih vrgli vejice v ogenj.«46 Sredi 20. stoletja so v vaseh okoli Kostanjevice na Krki še vedno ravnali po izročilu svojih prednikov. Z butarami so tekli iz cerkve, zato da ne bi živina bezljala. Ko so prišli domov so dali zelenjavo kravam, nekaj pa spravili na podstrešje, »kadar grmi, da huda ura prejde.« Takrat so tudi kropili z žegnano vodo in govorili: »Boh obvaruj in očuvaj nas vsega hudega.«47 Šege v zvezi z velikonočnimi butaricami ali vejicami so se med posavskimi kraji razlikovale. Na splošno so z njimi ali njenimi deli prav tako skrbno ravnali kot z velikonočnimi kruhi. Kar je bilo blagoslovljenega, je sploh imelo posebno vrednost zaradi moči, ki naj bi se z blagoslovljenega prenašala in delovala na okolico, terjalo je večjo skrb in je bilo podvrženo pravilom in zapovedim. Že če je vsakdanji kruh(ek) padel na tla, so ga morali pobrati in poljubiti,48 blagoslovljene drobtine, t. j. drobtine blagoslovljenih velikonočnih kruhov, pa so bile dele Počkar 1998: 261.

46

Marija Juršič, rojena 1889, Prušnja vas 3, Kostanjevica na Krki. Zapisala: Marija Jagodic, avg. 1956, teren 13, zv. 20, str. 49–50. Terenski zvezek hrani Slovenski etnografski muzej, Ljubljana.

47

»Če pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga!« Josip Stritar: Zimski večeri 8, Knjiga za odrastlo mladino, Celovec 1902, s. 16.

48


žne še posebne obravnave. V Osredku pri Podsredi niso smele padati na tla, v Kapelah pri Dobovi pa so jih morali vreči v ogenj. Tudi s cvetnonedeljsko butarico, vejico ali sestavnimi deli velikonočnega šopka so v Posavju posebej spoštljivo ravnali. Na Bizeljskem so cvetnonedeljsko zelenje, ko se je posušilo, skurili.49 »Ko se je zelenje posušilo, smo ga vrgli v peč.«50 Nikoli ga niso zavrgli – v smeti ni smelo, pač pa je moralo zgoreti, kot se spominja tudi 100-letna ženska iz Kapel pri Dobovi, ki iz svojih otroških let izpove: »Se je dalo v peč, da je zgorelo. Se ni tisto vrglo proč!«51 Podobno izpričuje 100-letnik, rojen v Zalokah pri Raki: »To se pol ni vrglo. To se je čuvalo do druzga leta …, taka vera je bila …«52 Tudi v Brežicah so dali velikonočno zelenje ob letu v ogenj, v meščanskih hišah pred drugo svetovno vojno in po njej, denimo, v kurišče štedilnika na trda goriva.53 Ponekod na podeželju so blagoslovljeno butarico ali vejice shranili in jih v sili uporabljali za čarodejne namene, denimo v Osredku pri Podsredi: »Kadar je treskalo, smo na ogenj vrgli nekaj

iz žegnane velikonočne butarice in z žegnano vodo poškropili okol‘ vógla. Poškropil je kdorkoli, teta, mama ali otroci. Potem pa, kar je bilo, je bilo ...«54 Tudi v Križah pri Pečicah so še po drugi svetovni vojni imeli navado, da so na ogenj dajali žegnan les, da bi pregnali nevihto.55 V Pavlovi vasi so ga uporabili, kadar je »húdo tréskalo, smo pa pomálem dévali na ogenj. To je potem varno, da ne trésne.«56 Že prisotnost blagoslovljene butarice pod streho v hiši je bilo tolažilo, da ne bo ognja v strehi.57 Vprašani so po večini ravnali enako, kot njihovi starši in stari starši. Čeravno ni bilo zagotovila, da bo k čemu pomagalo, so delali po vzoru prednikov in ob tem menili, da škoditi že ne more. Precej pa so tudi verjeli, da ne bo toče in da bo bolje obrodilo, če je blagoslovljeno, in kot so vero v to ubesedile ženske, rojene ob koncu 19. stoletja: »Zelenje spravimo za ostrešk. Če je huda ura, denemo na ogenj. Skoraj včas, da pomaga!«58 Ohranilo pa se je tudi izročilo o izrecni prepovedi kurjenja butaric, kadar ni bilo potrebe po sežiganju

TZIP/Antonija Pustak, rojena leta 1915 v Bračni vasi 3 na Bizeljskem; Kregarjeva 3, Brežice/avgust 1996/s. 12.

54

Počkar 1998: 92.

55

TZIP/Ana (Vogrinc) Vogrinc, rojena leta 1912, Kapele 40; Dom upokojencev Brežice/24. 4. 2012/s. 7.

56

49

50

TZIP/Jožefa (Černelič) Pregrad, rojena leta 1909 v Osredku pri Podsredi; Sromlje (28) 30, Gomile/september 1993/s. 12.

TZIP/Milka Grmšek, rojena leta 1940, Križe 10/28. 4. 1984.

51

TZIP/Justin Pirc, rojen leta 1912, Zaloke pri Raki 6; Dom upokojencev Krško/5. 4. 2012, s. 12.

52

TZIP/Mihaela (Lebič) Drčar, rojena leta 1925, Ulica stare pravde 20, Brežice/19. 4. 2012/s. 3.

53

Počkar 1998: 179.

TZIP/Rezika (Kunej) Kos, rojena 1925 v Osredku pri Podsredi; Silovec 7/1. 4. 1983/s. 28.

57

TZIP/Marija Kljun, rojena leta 1894; Cecilija Kostrevc, rojena leta 1901; Terezija Kostrevc, rojena leta 1895/ Silovec (1) 21/1. 4. 1983/s. 29.

58

TZLN = Terenski zapiski Lilijane Nabergoj, 1981. Hrani: Posavski muzej Brežice.

TZMH = Terenski

zapiski Mateje Habinc, 2004. Hrani: Mateja Habinc.

Vukovoj, Aleškova

butara, v: Angelček, 1. 5. 1908, letnik 16, številka 5.

Anton Žužek, Butara, v: Vrtec : slovenski mladini, 1925/1926, letnik 56, številka 8.

19


za obvarovanje dóma pred neurjem. Spravljali so jih na podstrešje, pod streho, kjer se jih vprašani spominjajo v večjem številu. Tam naj bi družino varovale pred ognjem.59 Zvesti privzgojenemu in naučenemu so se v veri o zaščitni vlogi butaric starejši ljudje še pred nekaj desetletji vztrajno ravnali po izročilu svojih prednikov. »Kadar začne močno bliskati in grmeti, nekatere starejše kmečke gospodinje še danes vržejo na ogenj žegnan bršljan in pušpan.«60 Nesel je ôča, nesli so najmlajši

20

Blagoslov zelenja je prenosljiv, torej ni vezan izključno na tistega, ki je nesel blagoslovit. Razširjeno je prepričanje, da se moč blagoslovljenega zelenja prenaša z njega in tja, kamor je bilo prineseno. Že sama prisotnost blagoslovljene butare je veljala za blagodejno. Blagoslovljene oljke ali druge vejice so prinašali in še vedno nosijo starejšim sosedom, ki ne morejo od doma. Prav tako kot velikonočna jedila jim tudi zelenje po njihovem zaprosilu nesejo blagoslovit sosedovi otroci ali odrasli. Pred drugo svetovno vojno je otroke, ki so sosedom nesli butarico k blagoslovu, precej mikala nagrada: »Če si za drugo hišo nesel butaro, si ob TZIP/Rezika (Kunej) Kos, rojena 1925 v Osredku pri Podsredi; Silovec 7/1. 4. 1983/s. 10.

59

Mojca Terčelj: Občina Sevnica. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, 20. stoletje. Ljubljana 1989, s. 180.

60

veliki noči pirhe dobil, jajca, jabolko.«61 Najpogosteje je bilo v navadi, da je iz vsake družine eden nesel butarico, v šopek povezano zelenje ali le vejico k blagoslovu. V Pavlovi vasi pri Pišecah in še marsikje je »od vsake hiše (je) šla k žegnu samo ena butara«.62 Nesli so otroci, navadno najmlajši iz družine,63 kot za kmečko družino z desetimi otroki potrdi osmi po vrsti: »To so nesli najmlajši, Pepi (rojen leta 1919) pa Lojzka (rojena leta 1914).«64 Le vejico ali nekaj teh so nosili k žegnu v družinah brez otrok, oljčno vejico pa tisti, ki niso imeli živine in oni, ki so bili pripravljeni odšteti za nakup oljčne vejice. Za čas po prvi svetovni vojni je izpričano, da so v Kapelah pri Dobovi nesli k blagoslovu večinoma moški, denimo Franc Vogrinc (rojen leta 1873), oče danes 100-letne ženske, ki se ji zdi pomembno poudariti: »Ja, pa tudi vam to moram reči, odkrito, navadno je on nesel to k žegnu. On – moški. Veliko moških je to neslo. Je res to! Ja, večina, večina. Eni niso,

TZIP/Štefka (Judež) Štrukelj, rojena leta 1920, Polšnik/24. 3. 1998/s. 31.

61

Počkar 1998: 179.

62

Enako tudi v primeru iz leposlovja: »Kdo bo pa pri Kajžarjevih nesel butaro ?« vprašajo ded. »I, Jakec, Tone je že prevelik,« odgovarja Jožek. »Tako! Tako!« Vukovoj: Aleškova butara. V: Angelček, 1. 5. 1908, letnik 16, številka 5, s. 74.

63

TZIP/Justin Pirc, rojen leta 1912, Zaloke pri Raki 6; Dom upokojencev Krško/5. 4. 2012, s. 12.

64


tukaj so!«65 Nesel je k rani maši, nekateri pa k maši ob deseti uri, s seboj pa je vedno vzel najmlajšega od desetih otrok. Izjemoma so k blagoslovu nesle ženske, in še to so bila neporočena dekleta, »večina moški – zato, ker on je bil glavar hiše«.66 Ko je od blagoslova prinesel domov zelenje, je bil v Kapelah prav tako on tisti, ki je nekaj spregovoril »od žegna božjega«.67 Z butarami so se otroci in fantje kosali v moči. Težke so bile, kolikor »so bili otroci močni; so se v cerkvi postavljali«.68 V Polšniku je župnik vedno naročal: »Ko boste ven nosili iz cerkve, pobútat‘ z butaro ob tla, tako da poka, ob pódn.« To naj bi bil spomin na Jezusa, ki je nesel križ in so ljudje vpili: 'Križaj ga, križaj ga!'«69 Najlepša, najtežja, najvišja Odkar vprašani pomnijo, t. j. od prve svetovne vojne dalje – gotovo pa je bilo enako tudi pred tem –, so fantje med seboj tekmovali, kdo bo na cvetno nedeljo k blagoslovu prinesel najlepšo in najtežjo butaro. Večja in težja ko je bila, več pozornosti je vzbujal njen prinašalec, njemu pa je pomenila več ponosa. Sestavine za ve TZIP/Ana (Vogrinc) Vogrinc, rojena leta 1912, Kapele 40; Dom upokojencev Brežice/24. 4. 2012/s. 16.

65

Prav tam.

66

Prav tam.

67

TZIP/Štefka (Judež) Štrukelj, rojena leta 1920, Polšnik/24. 3. 1998/s. 30.

68

Prav tam.

69

likonočno butaro iz domačih gradiv so bile dosegljive večini prebivalstva, kljub temu pa se je pričakovalo, da se z največjimi butarami pokažejo posamezniki iz višjega družbenega sloja. In vendar visokih butar niso prinašali le sinovi iz premožnejših kmetij, temveč tudi manj premožni kmečki fantje in celo posli. Pred drugo svetovno vojno in po njej je na cvetno nedeljo v Podsredo, denimo, neki hlapec nosil k blagoslovu posebej veliko butaro.70 Niso pa se vsepovsod ponašali s takšnimi butarami. V Pavlovi vasi so med obema vojnama »les nesli na roki«71 in je tedaj vzbujala veliko čudenje ženska iz druge župnije, ki je na rami nesla težko butaro. Velike, doma izdelane butare v posavskih mestnih cerkvah niso bile prav pogoste.72 Poleg običajnih vejic in butaric so v Brežicah pred drugo svetovno vojno k blagoslovu prinesli »kdaj kako zelo veliko butaro. No, to smo potem v cerkvi videli. In, ne, sploh se ne spomnim na to, da bi pomaranče pa to. Prej kakšno japko. Ja, pri kakih takih velikih TZIP/Milka Grmšek, rojena leta 1940, Križe 10/28. 4. 1984.

70

Počkar 1998: 179.

71

V Ljubljani so v istem obdobju pisali o priljubljenosti manjših butaric pred večjimi: »V zadnjih letih so se posebno priljubile male, lične butarice, ki jih zlasti dame rade kupujejo. Včasih, no včasih, so bile moderne prav velike butare. Ampak časi se spreminjajo in z njimi variira tudi velikost butaric.« B. n. a.: Oljke in butarice. Slovenec: političen list za slovenski narod, 21. 3. 1931, letnik 59, številka 65, s. 4. Digitalna knjižnica Slovenije, izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica.

72

21


Pripovedovalke in pripovedovalci:

Mirko Avsenak, rojen

leta 1934, Brestanica.

Breda Berlan (Bah), rojena leta 1947, Artiče.

Alojzija Berlan, rojena leta 1914, Artiče.

Avgust Berlan, rojen leta 1949, Artiče.

Mihaela Drčar (Lebič), rojena leta 1925, Brežice.

Milka Grmšek, rojena leta 1940, Križe.

Angela Kerin (Marolt), rojena leta 1920, Podbočje.

Tončka Klemenčič, rojena leta 1940, Velika Dolina.

Marija Kljun, rojena leta 1894, Silovec.

Rezika Kos (Kunej), rojena leta 1925, Silovec.

Cecilija Kostrevc,

rojena leta 1901, Silovec.

Terezija Kostrevc,

butarah, ki so jih doma naredili.«73 Večje butare so pred drugo svetovno vojno merile okoli dva metra. Fant, ki se je hotel postaviti, jo je nesel sam. Rojena leta 1920 primerja razpoloženje do nošenja butaric k blagoslovu: »Včasih so se gnali za te butare, da bojo nesli, zdaj pa že otroci več nočejo.«74 So se pa na podeželju tudi radi ponašali s kupljenimi butaricami, o čemer povedo: »Ko smo tisto kupljeno nesli, to je bilo nekaj več, ne. Tako da smo imeli še večje veselje zvončke nabirat (zvončke je mati na trgu prodala in kupila butarico – op. p.).«75 Po drugi svetovni vojni so mladi kmečki fantje iz okolice Brestanice prinašali v trško cerkev težke butare, »ampak to košate, neobdelane. To je bilo po letu 1950 dovoljeno. Ali pa se je štemálo (hvalilo, se postavljalo – op. p.) s tem, 'imam butaro …,' pa tako, ne.«76 Po položaju so fantje iz premožnih družin lažje presegli tiste iz revnejših z butarami, opremljenimi z jabolki in pomarančami. Marsikateri kmečki otrok ali mladenič/ mladenka pred 80 ali 100 leti pomaranče še poznal(a) ni. Tudi zaloga jabolk je do velikonočnega časa v večini TZIP/Mihaela (Lebič) Drčar, rojena leta 1925, Ulica stare pravde 20, Brežice/19. 4. 2012/s. 20.

73

rojena leta 1895, Silovec.

Olga Lapuh (Bostele), rojena leta 1955, Brežice.

TZIP/Štefka (Judež) Štrukelj, rojena leta 1920, Polšnik/24. 3. 1998/s. 31.

74

TZIP/ Olga (Bostele) Lapuh, rojena leta 1955, Zdole; Cesta bratov Milavcev 68, Brežice/s. 33.

75

TZIP/Mirko Avsenak, rojen leta 1934, Cesta na ribnik 7, Brestanica/5. 4. 2012/s. 8.

76

slovenskih krajev največkrat pošla.77 Postavljanje v velikosti butar se je krepilo zaradi večne želje biti (vsaj v nečem vidnem) prvi na vasi. V nekaterih načinih ravnanja se je ohranilo tudi med razseljenimi v druge kraje in mesta, kajti »človeka lahko vzamete iz vasi, vasi pa iz človeka nikoli«.78 Izdelovalci velikih cvetnonedeljskih butar se že davno ne ozirajo več na butaro kot na statusni simbol, temveč kot na izraz drznosti in zmage, zato jih marsikdaj v prvi vrsti zaznamuje sla po postavljanju in prvaštvu. Čeprav takšna tekmovalnost ni nova,79 butara in njena velikost tudi v sodobnosti pogosto zgrešita osnovno poslanstvo šege, njeno nadgrajevanje pa sodobni protagonisti razumejo kot višanje rekordov, opozarjanje nase in na kraj. Po drugi svetovni vojni, zlasti od sedemdesetih let 20. stoletja dalje, so se tekmovanja v velikosti izdelanih butaric precej razmahnila. Prirejajo jih župniki ali krajani. Tako so bili v občini Sevnica med pogostimi zmagovalci »fantje iz »In jabolko v takem času, kakor o Veliki noči, tudi ni navadna reč – kakor črna vrana, kakor kamen na cesti.« Jan Reginov: O Veliki noči. V: Angelček, 1. 3. 1913, letnik 21, številka 3, s. 37.

77

David Jug: Boštjan M. Zupančič. Intervju. V: Žurnal 4/2013, 26. 1. 2013, s. 16–17.

78

»Lani obtorej so me ugnali: / Mlinarski Lojz, ta je najvišjo nosil. / Kdo bo pa letos mene prekosil? – – / Hoj, si že mislim / to boste zijali! / Butara zala, pa v srcu veselje/ Dolgi trakovi nad mano vihrajo, / solnčni prameni se ž njimi igrajo / svetle, zelene cvetne nedelje.« Anton Žužek: Butara. V: Vrtec: slovenski mladini, 1925/1926, letnik 56, številka 8, s. 124.

79


Lončarjevega Dola ali Pečja, ki prinesejo na ramah 5 do 6 metrov velike pušlce«.80 Ob koncu 20. stoletja so bile nekatere butare visoke »do 13 metrov, da so trije nesli, visoke do síncev gor, to so okna v cerkvi, ko v zágred gledaš.«81 V zadnjih letih tekmovalnost v izdelavi butar še narašča. Velikost izdelanih butar se je povečala na 18 in 24 metrov. Leta 2012 so pred cerkvijo sv. Urha na Slančjem Vrhu, obcestnem naselju na poti iz Tržišča na Telče, vaščani postavili »rekordno, kar 27 metrov visoko butaro«.82 S fotografije, Mojca Terčelj: Občina Sevnica. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, 20. stoletje. Ljubljana 1989, s. 173.

80

TZIP/Štefka (Judež) Štrukelj, rojena leta 1920, Polšnik/24. 3. 1998/s. 31.

81

Pavel Perc, Žegen na Slančjem Vrhu – Na Kovačevem Hribu 27 m butara. V: Dolenjski list, 8. 4. 2012.

82

objavljene k članku, je razvidno, da je butara visoka kot cerkev. Kaže, da se bo tekma v najvišji butari nadaljevala, čeprav je za Guinessovo knjigo rekordov že presegla višino najvišjih prvomajskih mlajev in jim je po obliki, nič pa po smislu izročila kulturne dediščine, že precej podobna.83

Fani Lorber

(Jenškovec), rojena leta 1928, Velike Malence.

Justin Pirc, rojen leta 1912, Krško.

Jožefa Pregrad

(Černelič), rojena leta 1909, Gomile.

Antonija Pustak, »S 303,8 metra dolgo butaro, ki ji v Dolgih Njivah, vasi med Slovenskimi goricami, Mariborom in Ptujem, pravijo presmec, so se (…) vpisali v zloglasno Guinnesovo knjigo rekordov (…) Včeraj pa so se z velikanom, težkim kar tono pohvalili tudi v Slovenj Gradcu, ko so dvo kilometrsko pot od domačije Vaukan do cerkve sv. Elizabete domači pjebi prehodili s kar 71 metrom dolgim snopom, ki so ga izdelovali 7 ur.« Maša Čas, Jan Klančnik, Lucija Kac: K‘k so kuhale naše bice? (Jurjevanje + sedmi recept), 23. 4. 2012, http://www.bajta.si/ etnolosko-ozadje-starih-receptov-in-navad/ stran-6, 26. 1. 2013.

83

rojena leta 1915, Brežice.

Štefka Štrukelj (Judež), rojena leta 1920, Polšnik.

Ana Vogrinc (Vogrinc), rojena leta 1912, Brežice.

Marija Žokalj (Deržič), rojena leta 1923, Brežice.

23


Cvetna nedelja na Celjskem

mag. Vladimir Šlibar Pokrajinski muzej Celje

S

nop zelenja, ki so ga pri nas na Celjskem v posameznih krajih nesli na cvetno nedeljo k blagoslovu, so ljudje različno poimenovali, prav tako sta bila rastlinje kot tudi oblika krajevno pogojena. V okolici Celja se je za zelenje uveljavil izraz presnec, v okolici Ljubnega pa potica, kar nam pove, da je bilo nekoč v cvetnonedeljski butari tudi nekvašeno ali kvašeno pecivo. Pecivo so sčasoma opustili in ga marsikje nadomestili z jabolki ali pomarančami.1 Presneci so bili sestavljeni iz lepih leskovih šib ter povezani s trtami ali Glej: N. Kuret, Praznično leto Slovencev I., Ljubljana. 1989, Cvetna nedelja, str. 113120.

1

vrvicami. Okrasili so jih z zelenjem in slovenskimi trakovi, saj je bila v času na prelomu stoletja na Celjskem velika borba med Slovenci in Nemci za politično in gospodarsko prevlado.2 Fantje iz okolice Celja in Spodnje Savinjske doline so tekmovali in tekmujejo še danes, kdo bo naredil lepši, in - kar je še pomembneje - višji presnec. Tistih najvišjih niti ne morejo odnesti v cerkev, zato jih prislonijo na zid pri vratih in primerjajo, kdo je naredil višjega. V zadnjem času se je tekmovanje razširil tudi drugam, npr.: v Slovenske Konjice, Frankolovo, Dobrno ... Veliki so tudi snopi iz Savinjske doline, na primer iz okolice Šmartnega ob Paki.3 Poleg že omenjenih izrazov poznamo za butaro besedo pušelj iz okolice Šmarja pri Jelšah in pükša iz okolice Rogaške Slatine, ki pa ne sme biti brez »nedeljnega lesa« in svibe. K blagoslovu so butaro vedno nesli otroci, medtem ko so se odrasli zadovoljili z nekaj šibami »nedeljnega lesa«. Butara, potica, presnec … so bile sestavljene v osnovi iz materiala, ki je bil ljudem na določenem območju najbolj dostopen in iz cvetočih šib, ki so jih v tem času lahko nabrali. V okolici Slo N. Kuret, prav tam, str. 116-117.

2

Ljubenske potice, 1984. Foto: Pokrajinski muzej Celje.

N. Kuret, prav tam, str. 117.

3


venskih Konjic in Loč je bila to forzicija, drugod pa cvetoči dren ... Če cvetočih vejic ni bilo, so butaro krasile rdeče jagode božjega lesa, mačice ali umetno cvetje. Zeleni del butare je sestavljala navadno leska, božji les, hudobika, vrba, črensla, pušpan, dren, bršljan in ponekod tudi oljka. V Špitaliču butari pred blagoslovom pravijo medeni les. Sestavljena je iz drena, ive, hudobike, črensle, ledenega lesa, leske in hrena, vršiček pa krasi sabinska brina. Nekaj posebnega so ljubenske potice. Izdelane so v obliki različnih sakralnih predmetov, kot so križ, kelih, monštranca in zvon. Potice so lahko oblikovane kot kitara, gosli, boben, citre; priljubljene so figure živali in ptičev, naletimo pa tudi na moške in ženske figure, pa na oblike različnega orodja, ki ga potrebujejo pri vsakdanjem delu, na primer hlapca za obešanje snopov v kozolec itd. Potice oblikujejo iz smrekovega lesa ter opletejo in okrasijo z vrbo, pušpanom, leskovimi, brinovimi, tisinimi, borovimi vejicami ter drugimi vejicami in šibami. V sosednjih Lučah nesejo v cerkev snope narejene iz različnih vrst lesa le otroci. Družine, ki imajo že odrasle otroke, pripravijo lepe cekarje in v njih naložijo zelenje, ki ga vsebuje butarica in dodajo še kako cvetočo vejico, če jo imajo. Podobno je tudi v Solčavi. V Mozirju in Radmirju snop okrasijo z raznobarvnimi trakovi in kitami iz papirja. Mozirski snop ima na koncu vejic pritrjene papirnate rože.

V sedemdesetih letih 20. stoletja so se na celjski tržnici pojavile posebne butare, ki so jih na trg prinesle domačinke iz Rifengozda pri Laškem. Te butare so kombinacija ljubljanskih butar, narejenih iz oblancev in domačih butar iz različnih vrst lesa. Butare so se po velikosti razlikovale. Pri velikih butarah je bila osnova iz leskovih vej, v vrh so vpletli dren, nato božji les, hudobika in žegnšpraj, potem pa vrste raznobarvnih oblancev iz barvanega smrekovega lesa in pušpana: vrsti barvnih oblancev sledi vrsta pušpana in tako do konca. Pri velikih butarah je šest barvnih vrst oblancev. Tudi manjše butare so imele za osnovo lesko, med oblance pa so poleg pušpana vpletali mačice, božji les, pušpan, žegnšpraj in bor. Osnove za butare so si izdelovalke zvezale že pozimi, spomladi so vpletle samo še zelenje. Ta-

Izdelava butaric za celjsko tržnico, Ojsteršek, Rifengozd, 1983. Foto: Pokrajinski muzej Celje.


Viri in literatura:

Niko Kuret,

Praznično leto Slovencev I, Ljubljana 1989

Terenski zapiski

Pokrajinskega muzeja Celje.

kšne butarice v Rifengozdu in okolici izdelujejo še sedaj in jih prinašajo na celjsko tržnico.4 Po blagoslovu so butare hranili ali uporabili na različne načine. V okolici Rogatca dajo pükšo na kako drevo blizu hiše, podobno ravnajo tudi v Šaleški in Savinjski dolini, da bi drevje bolje rodilo. Da bi sveti les varoval hišo, zataknejo butaro tudi za ograjo ali dajo na streho. Ponekod butaro razdrejo in iz nje naredijo več šopkov, ki jih zataknejo za vrata v hiši, hlevu in drugih gospodarskih objektih, da bi stavbe zavarovali pred strelo (Šmartno v Rožni dolini, Jezerce v Rožni dolini in okolica, Lindek). Da bi posevki bolje rasli in da bi jih zavarovali pred točo 4

26

Terenski zapisi, fototeka in arhiv Pokrajinskega muzeja Celje.

šopke ali posamezne šibe odnesejo tudi na njive (Šmartno v Rožni dolini, Jezerce v Rožni dolini in okolica). Drugod na Celjskem (tudi v okolica Laškega in Celja) naredijo iz lesa butare križce in jih zataknejo za hišna vrata, vrata gospodarskega poslopja in drugih pomembnih stavb domačije. V celjski okolici so jih otroci že na cvetno nedeljo raznesli po njivah in travnikih, da bi bile tudi te deležne blagoslova in zaščite pred ujmo. Ob hudi uri v okolici Rogaške Slatine in tudi drugod na Celjskem sežigajo posamezne dele butare v peči ali jih odnesejo pred hišo, da bi blagoslovljen les pregnal točo. V oklici Konjic so nekoč z ostankom lesa cvetnonedeljske butare zakurili peč pred velikonočno peko.


To je moglo it’ z dimom v nebo Cvetnonedeljske butare pruharjev in kmetov

V

članku je opisan pohorski pegl, cvetnonedeljska butara delavskih pruharjev, kamnosekov v Josipdolu in Hudem Kotu ter kmečkih družin v Ribnici na Pohorju, Vuhredu in Sv. Antonu na Pohorju. Gre za čas pred in po drugi svetovni vojni ter danes. Poskušala sem poiskati razlike in podobnosti med delavskimi in kmečkimi družinami na obravnavanem območju Pohorja. Izdelava pegla

V Vuhredu so kmečki fantje kar tekmovali za lepšo in višjo butaro. Vanjo so povezali mlade cvetoče vrbove veje in pušpan, okrasili s pomarančami in večbarvnimi trakovi iz krep papirja ali z veliko pentljo, narejeno iz svilenega traku.1 Na Sv. Antonu je bil v kmečkih družinah pegl sestavljen iz ive, za okras so vtikali pušpan in žegenpon.2 »Ekstra drugega zelenja tu ni bilo, zato so Nada Miklavc, rojena leta 1930, Vuhred, v: Marija Makarovič, Majda Sušek, Trije rodovi o Vuhredu in okolici, Občina Radlje ob Dravi, Vuhred 1996, str. 237.

1

Vlado Mravljak, rojen leta 1928 in Marija Mravljak, rojena leta 1936, Sv. Anton, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 145.

2

dajali žegenpan, pušpan in ivo. Pravijo, da ko pegl napraviš, ga ne smeš dati noter v prostor, ker se potem muhe redijo. Tako so včasih rekali. Jaz ga še sedaj, ko ga naredim, zunaj pustim pred hausturom, na fraj zunaj ga pustim.«3 V družinah z veliko zemlje, so namesto gospodarja pegl izdelovali hlapci, ki so ga tudi nesli v cerkev blagoslovit: »Pegl so delali hlapci, foter jima je pa nosil pušpan in žegenpon (op. je bil za okras – ko so skupaj zvezali butare, so ga vtaknili med ovito šibo). Vezali so na škegnji. Najprej je zvezal z žico, potem je pa precepal šibo in z njo ovil žico, da je lepše zgledalo. Na sredi je pa bila dolga smrekova ranta, da se ni pegl prepogibal, da je bil trden. Tudi papirnate trakove sta narezala in zvezala gor, da je migalo. Kar se spominjam od leta 1940, ko sem bil star 9 let, se spominjam, pa že prej so to morali delati. Med vojno pa ni bilo več toliko tega, ni bilo več toliko maš, ker so se župniki bali partizanov, po vojski pa sem že jaz delal pegle, samo manjše.«4 V ostalih družinah so pegl izdelovali

3

Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

4

Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

Jelka Pšajd Pomurski muzej Murska Sobota

27


28

očetje, v cerkev so ga nesli otroci.5 Ponekod pa so pegl za kmeta izdelali kočarji.6 V Josipdolu v delavski – pruharski družini je oče svojim in sosedovim otrokom izdelal pegle v kombinaciji rdečkaste ive in rumenkastega pantovca, okrog en meter visoke ter jih spodaj trikrat zavil. V spodnje tri obroče je zataknil pušpan, žegenpon in vejice tise ali ciprese. Za zaključek je zataknil še vejice mačic, nato pa so si otroci zavezali še papirnate trakove ali rožice. Spodnji del šib je tako obrezal, da so se pokazale tri barve: rdeča, rumena in bela. »Imam en lep spomin na to, da smo imeli lepe pegle, ker je oče dal nekaj na estetiko. Ko si pa prišel v procesijo, si pa videl raznorazne; košate bolj, kar tako skupaj nametano – kot bi vrane skupaj nanesle. Zato mi je pa mogoče naš bolj v spominu ostal«.7 V Hudem Kotu v delavski – pruharski družini je pegl delal ded, dolgega okrog 2 metra: »Deda je delal pegl. Ata je bil na šihti, ko je v kamnolomu

delal.«8 Otrokom je na pegl, ki ga je naredil iz rdečkaste ive in rumenkastega pantovca oče, stara mati privezala tudi papirnate trakove in rože: »Si bil pa že gospod, če si imel okrenčlanega, pa kak pantel, je pa že lepo bilo.«9 V eni izmed nedelavskih družin v Josipdolu je pegl izdelovala stara mati, ki ga je za otroke okrasila s papirnatimi trakovi.10 V cerkev V Ribnici na Pohorju11 so moški in otroci nosili v cerkev pegl.12 »Cvetna nedelja. Letos smo prvič imeli procesijo na to nedeljo po cerkvenih predpisih. Zbrali smo se na podružnici Sv. Lenarta, tam je bil predpisan blagoslov, nato se je razvila procesija v župnijsko cerkev (op. v cerkev Sv. Jerneja, Ribnica na Pohorju). Zbralo se je mnogo otrok in tudi precej starejših je bilo. Ker je bilo lepo vreme, so starši lahko pripeljali svoje majhne otroke. Otroci so se razvrstili v procesijo po 4 in 4, Karel Ovčar, rojen leta 1932, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

8

Dragica Švajger, rojena leta 1948, Sv. Anton, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 183.

5

Frida Boštnar, rojena leta 1936, Dravograd, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 227.

6

Danijel Cvetko, rojen leta 1951, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

7

Jože Švajger, rojen leta 1949, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

9

Marija Uran, rojena leta 1930, Josipdol, terenski zapiski Jelke Pšajd, 26. 1. 2013, D 4.

10

V cerkev v Ribnico so nosili Josipdolčani in Hudokočani.

11

Danijel Cvetko, rojen leta 1951, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

12


med potjo pa so prepevali še precej lepo, 'Kraljevo znamenje, križ stoji', vmes pa molili rožni venec. Nepopisno lep je bil pogled na pisano procesijo, ko so otroci imeli butare okrašene v različnih barvah in so s ponosom nesli te butare. Nekateri so imeli zelo velike in tudi lepo okrašene. Ko so prišli otroci v župnijsko cerkev, ni bilo nobenega prerivanja – kakor prejšnja leta – in vsi so bili lepo zbrani pri sv. maši. To je bil res lep obred in vsem bo ostal v najlepšem spominu.«13 Kljub lepemu gornjemu župnikovem opisu, pa se ljudje tudi drugače spominjajo cvetnonedeljske procesije: »Otroci smo v procesiji cotali tiste trake dol; taki, ko sploh niso imeli trakov. Ko je pa iz cerkve domov šel, je pa imel več trakov kot pa tisti, ko je imel prej fejst okrašenega. To je pa bilo. Pa tudi pretepanje, ko je kateri mahnil kakšnega s peglom. Če je preveč dol cotal, si ga pač ruknil. Tak je pač b‘lo.«14 V Hudem Kotu je nesel pegl v cerkev k procesiji gospodar, kasneje pa starejši otrok: »Mama ni nikoli nesla, prej je nosil ata. Stepli smo se otroci, da je pegl narazen padel. Pipali smo eden drugemu dol.«15 V družini, kjer je bil oče delovodja

v kamnolomu in član KPJ, niso nosili pegla v cerkev: »Od začetka sploh nismo hodili k maši, ker je moj oče bil delovodja v kamnolomu in nismo hodili, pa nobeden ni nosil pegla. Prej so nosili, potem je pa foter stopil v partijo, pa nismo nosili.«16 Marija Založnik, rojena leta 1940, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, 27. 1. 2013, D 6.

16

Franc Bračič, Župnijska kronika Ribnica na Pohorju, 1961. Hrani: Župnijski urad Ribnica na Pohorju.

13

Danijel Cvetko, rojen leta 1951, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

14

Jože Švajger, rojen leta 1949, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

15

Franc Kanop s peglom na cvetno nedeljo leta 2010. Foto: Jelka Pšajd.


Na Sv. Antonu sta visok pegl v cerkev nesla dva hlapca, eden spredaj, drugi zadaj, ki je v cerkvi segal do kora: »Niti eden ni imel takšnega pegla kot pri Čavki.« Med procesijo je ostal v cerkvi, ker bi zaradi svoje velikosti motil ostale udeležence.17 Če je bil sneg, so ga pustili zunaj in zataknili v sneg, pred procesijo pa so ga vzeli v roke.18 Verovanje v moč pegla Če so na Sv. Antonu otroci nesli v cerkev pegl, so, ko so prišli domov, z njim tekli okrog hiše, da ne bi aboh, kragulj odnašal kokoši.19 Kjer sta nesla hlapca, sta za nagrado dobila ajeršpajc, jed iz jajc. »Danes ne vem, če bi kdo šel za klobaso okrog hiše s peglom.«20 Okrog hiše je s peglom tekel tudi kočar, ki ga je prinesel od maše k hiši.21 Pegl je bil čez leto spra30

Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

17

Jožica Kanop, rojena leta 1934, SV. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

18

Dragica Švajger, rojena leta 1948, Sv. Anton, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 183.

19

vljen na podstrešju: »Celi pegl so dali na ispo, potem so pa stran jemali, ko so rabili. Če so starega že zažgali, pa so iz novega jemali.«22 Na velikonočni ponedeljek so na posejano njivo z žitom in pšenico vtaknili po eno vejico ive iz cvetnonedeljskega snopa. Ko so prvič orali, so v prvo brazdo vrgli blagoslovljeno šibo ter stekleničko z blagoslovljeno vodo in vse skupaj podorali.23 Ko je bilo slabo vreme so šibo od pegla dali v ogenj na štedilniku24, »da so ugnali neurje na drugi kraj«25. Na vse tri svete večere (na predvečer božiča, novega leta in treh kraljev) so kadili po hišnih prostorih, v hlevu in njivah. V posebno posodo so dali ogenj in nanj naložili blagoslovljen les od pegla ter z dimom in blagoslovljeno vodo obhodili prostore. To so počeli hlapci oziroma pastirji ali gospodar-

Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

22

Dragica Švajger, rojena leta 1948, Sv. Anton, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 183. Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

23

Dragica Švajger, rojena leta 1948, Sv. Anton, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 183.

24

Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

20

Frida Boštnar, rojena leta 1936, Dravograd, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 227.

21

Franc Kanop, rojen leta 1931 in Jožica Kanop, rojena leta 1934, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

25


ji sami, pa tudi gospodar z ženo.26 Iz blagoslovljenih vej so delali križe in jih dajali na njive, k studencem, nad hišna in hlevska vrata.27 Hlapec, ki je prišel na novo h kmetu, je moral narediti križe (od pegla) do svetih treh kraljev. Križe so zataknili nad vrata in napisali G + M + B.28 »Potem je pa moj foter imel običaj, da so za tri kralje od ive od pegla delal križe, lesene, male. Tiste križe so nabijali na vsaka vrata: na štalske, škegenjske, na štepihe - vodnjake, povsod, da se vidi, da so verni bili. Čez leto je to sprhnelo, drugo leto pa spet isto. Na skednju še danes stoji. Še pri oknih so zabijali tudi, dvajset najmanj so jih zabili. To ni samo pri nas bilo, to je povsod na kmetijah bilo. To so zabijali proti raznim nesrečam, pa strelam, da ne bi udarilo. Tudi na Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2. Frančišek Kanop, rojen leta 1937, Sv. Anton na Pohorju, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 263. Marija Ričnik, rojena leta 1941, Sv. Anton na Pohorju, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 312.

26

Marija Ričnik, rojena leta 1941, Sv. Anton na Pohorju, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 312.

27

Ljudmila Kristan, rojena leta 1942, Sv. Anton, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 240.

28

hiši je bilo, na vrata so nabijali.«29 Če je ostala lanskoletna butara, so z njo podkurili v krušni peči, kjer so pekli velikonočno potico.30 Ko je pastir prvič gnal na pašo, je blagoslovljeno šibi vtaknil na travnik. Šiba je pomenila srečno pašo skozi celo leto.31 V Josipdolu so otroci s peglom leteli okrog hiše z namenom, da se ne bi kaj hudega pri hiši zgodilo čez leto.32 Pegl so zataknili za tram na podstrešju: »Če je leto bilo lepo, se ni dosti tega uporabilo. Če je bilo pa leto neviht, je pa to kar šlo. Stare smo zažgali, če so ostali, ali pa pustili, kaj pa če bo novih premalo. Ker pomenijo blagoslov. Ko pa je bilo preveč tega, bog vari to zavreči! Pač pa, to je moglo it' z dimom v nebo.«33 Vejico blagoslovljenega pušpana iz pegla so radi vtikali v zemljo, saj so verjeli, da bo boljše rastel, ker je bil blagoslovljen.34 Ob bliskanju in grmenju so na ogenj vr Franc Kanop, rojen leta 1931 in Jožica Kanop, rojena leta 1934, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

29

Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

30

Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

31

Terezija Cvetko, rojena leta 1944, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

32

Danijel Cvetko, rojen leta 1951, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

33

Danijel Cvetko, rojen leta 1951, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

34

31


gli blagoslovljeno vejico.35 Gospodar je na tri kralje zabil iz blagoslovljene vejice na hlevska vrata križ.36 V Hudem Kotu je šel stari oče, ko je prišel od maše domov, s peglom trikrat okrog hiše, da ne bi obuh kokoši odnesel.37 Enako je storil otrok, ki je nesel pegl v cerkev: »S peglom sem letel okrog hiše, pa sem jajce dobil. Zato, ker si pegl nesel. Nesel sem, da lisica ni zraven kur prišla.«38 Ko so bili otroci že starejši, so še vedno tekli s peglom okrog hiše: »Tisti, ki ga je domov prinesel, je moral trikrat okrog hiše s peglom letet, da lisica ni prišla nad kure. To smo potem še s hecom delali, veš da nobeden ni verjel tega.«39 Dali so ga na podstrešje40: »Zmeraj je moral biti na suhem, da se je fajn lomil, pa suh bil, da je fajn gorelo.«41 Na Danijel Cvetko, rojen leta 1951 in Terezija Cvetko, rojena leta 1947, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

35

32

Terezija Cvetko, rojena leta 1944, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

36

Karel Ovčar, rojen leta 1932, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

37

Jože Švajger, rojen leta 1949, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

38

Marija Založnik, rojena leta 1940, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, 27. 1. 2013, D 6.

39

Marija Uran, rojena leta 1930, Josipdol, terenski zapiski Jelke Pšajd, 26. 1. 2013, D 4.

40

Karel Ovčar, rojen leta 1932, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

41

tri kralje so delali križe iz vejic pegla in jih zabili nad vrati hleva, posebej pa pri izviru vode42: »Ker vodo so tak cenili. Če ni drugače mogel, ga je noter v zemljo vtaknil in je tam stal, kjer je voda pritekla.«43 Tudi na njivo so zasadili metrsko šibo iz pegla: »Ko je plug zasadil, tam je stala metrska šiba, mogoče 80 cm, da bo slabo vreme odganjalo, da ne bi toča šla. Ko je prvič šel orat, ko je z brano šel, je samo pretaknil, da je nisi pohodil z voli ali s konji.«44 Na ogenj so vrgli vejice pegla, ko je grmelo45: »Malo je zagrmelo, pa je oma že lomila les gor. Naredila je ogenj, nanj vrgla šibe, da se je malo kadilo, pa je vzela blagoslovljeno vodo in je s tem šla ven in poškropila.«46 V nedelavski družini je stara mati na velikonočno soboto šla z blagoslovljeno vodo in dimom iz cvetnonedeljskih butar okrog njiv in hiše, molila in blagoslavljala, prav tako je na tri Jože Švajger, rojen leta 1949, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

42

Karel Ovčar, rojen leta 1932, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

43

Karel Ovčar, rojen leta 1932, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

44

Jože Švajger, rojen leta 1949, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5. Marija Založnik, rojena leta 1940, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, 27. 1. 2013, D 6. Marija Uran, rojena leta 1930, Josipdol, terenski zapiski Jelke Pšajd, 26. 1. 2013, D 4.

45

Karel Ovčar, rojen leta 1932, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

46


kralje zabijala križe na vhodna in hlevska vrata.47 Zaključek Danes na Sv. Antonu pegle v cerkev nosijo otroci ali gospodarji. V primerjavi s preteklostjo so manjši, otrokom pa ponekod zavežejo poleg pisanih trakov tudi kakšno pomarančo. Še vedno uporabijo veje ive, pušpana in žegenpona. Nekateri še vedno pokadijo po hišnih prostorih in v hlevu, prav tako pa polagajo vejico pegla na žerjavico, ko se bliža nevihta.48 Gospodar, ko žene sin prvič krave na pašo, blagoslovljeno šibo zatakne na travnik.49 Pegl v cerkev nosijo moški in otroci, ženske ne. Ženske poskrbijo za velikonočne jedi in njegov blagoslov.50 V Josipdolu še vedno mečejo blago-

Marija Uran, rojena leta 1930, Josipdol, terenski zapiski Jelke Pšajd, 26. 1. 2013, D 4.

47

Frančišek Kanop, rojen leta 1937, Sv. Anton na Pohorju, v: Marija Makarovič, Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006, str. 263. Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2. Jože Švajger, rojen leta 1949, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

48

slovljene vejice na ogenj, ko grmi51: »Ko bo prišla huda ura, ga zažgem proč. Lani je tudi bilo treba.«52 Zadnja leta pegl nesijo na grob in ko ovene, ga zažgejo: »To se ne zavrže; kar je blagoslovljeno, se ne zavrže.«53 V preteklosti so bile razlike v velikosti oziroma dolžini pegla; kmetje so imeli večje kot pruharji: »Mi smo držali v rokah, oni so pa imeli tudi take, da so naslonili na stebre ali na kor, da ni bilo potrebno celo mašo držati.«54 »Kmetje so imeli bolj bogate, bolj velike. Imeli so tudi take, da sta ga dva prinesla. Zunaj pred cerkvijo so jih postavili. Mi smo imeli meter in pol ali manjše in ene deset centimetrov premera. Tisti kmetje, ki so malo večji bili, so se s peglom pokazali, da so imeli bolj velikega. Ostali pruharji so tudi nosili, večinoma vsi, vsaka hiša je imela po enega, so prinesli.«55 Zadnja leta organizirano izdelujejo pegle v vasi: »Izrazili so željo, da bi si naj otroci, da bi videli kako to gre, da bi delali pegle, da bi jim pokazal in pomagal napraviti. Če je lepo vreme, delamo pred kulturnim domom, če je pa slabo Danijel Cvetko, rojen leta 1951, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

51

Marija Uran, rojena leta 1930, Josipdol, terenski zapiski Jelke Pšajd, 26. 1. 2013, D 4.

52

Danijel Cvetko, rojen leta 1951, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

53

Franc Kanop, rojen leta 1931, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

54

Jožica Kanop, rojena leta 1934, SV. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Sv. Anton na Pohorju, 19. 1. 2013, D 2.

55

49

50

Danijel Cvetko, rojen leta 1951, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

Jože Švajger, rojen leta 1949, Sv. Anton na Pohorju, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

Viri in literatura:

Župnijska kronika

Ribnica na Pohorju, 1961.

Marija Makarovič,

Majda Sušek, Trije rodovi o Vuhredu in okolici, Občina Radlje ob Dravi, Vuhred 1996.

Marija Makarovič,

Frida Mravljak, Sv. Anton na Pohorju: domačije in ljudje, KS Sv. Anton na Pohorju, Sv. Anton na Pohorju, 2006.

33


Pripovedovalke in pripovedovalci:

Franc Kanop, rojen

leta 1931, Sv. Anton na Pohorju.

Jožica Kanop, rojena leta 1934, Sv. Anton na Pohorju .

Danijel Cvetko, rojen leta 1951, Josipdol.

Terezija Cvetko, rojena leta 1944, Josipdol.

Marija Uran, rojena leta 1930, Josipdol.

Marija Založnik,

rojena leta 1940, Hudi Kot.

Karel Ovčar, rojen leta 1932, Hudi Kot.

Jože Švajger, rojen leta 1949, Sv. Anton na Pohorju.

34

vreme, pa v kulturnem domu.«56 Še vedno pa pegl v cerkev nosijo moški in otroci; ženske poskrbijo za jedi in blagoslovitev. V Hudem Kotu starejši ljudje še vedno delajo pegl iz enakih sestavin, kot v preteklosti, kjer pa nese ženska, pa si še vedno nanj naveže barvne papirnate trakove. Prav tako še vedno na svete tri večere z blagoslovljenimi šibami in vodo kadijo po hišnih prostorih: »Oglje damo v plehasto posodo, nalomim suhe palčke od pegla in se kadi. Še malo blagosloviš, pa greš po vseh prostorih malo. Letos, ko je bil tak veter, si nisem upal iti v štalo, drugače grem še okoli hiše, če je pa veter, pa ne, zaradi ognja, isker. Pa pridejo mladi in rečejo: ‚O deda je pa kadil.‘ Se že navoha.«57 Ob grmenju in bliskanju še vedno na ogenj vržejo vejico od blagoslovljenega pegla in poškropijo z blagoslovljeno vodo58: »Ko bo prišla huda ura, ga zažgem proč. Lani je tudi bilo treba.«59 V primerjavi s preteklostjo se danes pruharski in kmečki pegli v velikosti ne razlikujejo.

Danijel Cvetko, rojen leta 1951, Josipdol, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Josipdol, 26. 1. 2013, D 3.

56

Karel Ovčar, rojen leta 1932, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, Hudi Kot, 27. 1. 2013, D 5.

57

Marija Založnik, rojena leta 1940, Hudi Kot, Terenski zapiski Jelke Pšajd, 27. 1. 2013, D 6.

58

Marija Uran, rojena leta 1930, Josipdol, terenski zapiski Jelke Pšajd, 26. 1. 2013, D 4.

59


Oljke, šopi, žegni in butare na Notranjskem

P

almove veje, ki naj bi jih po stari krščanski šegi, izpričani že v 9. stoletju, polagali pred Jezusa ob prihodu v Jeruzalem, so v Pivški dolini nadomestile oljčne veje z različnimi dodatki zelenega rastlinja. Pred drugo svetovno vojno so nosili ponekod fantje k blagoslovu šibe, dolge oljčne veje s pisanimi trakovi iz raznobarvnega krep papirja, oziroma svile. Večje so bile veje, ponosnejši so bili. Zato so jih še podaljševali s pisanimi trakovi, ki so jih zavezovali na njihove konce. S tako okrašenimi šibami so se »mulci tepli, da je vse frčalo naokoli.« Tudi v Slavini so si fantje dali duška z dolgimi vejami, deklice pa so »nesle oljko k žegni« v obliki šopkov iz oljke in brina. Prav zaradi deške nagajivosti so duhovniki skoraj po vseh farah prepovedali trakove in priporočili mašne, pentlje (Slavina, Volče). Oljčne vejice so kupovali od Brkink ali Istrank, medtem ko jih v zadnjem desetletju ali več večinoma priskrbijo duhovniki in se dobe kar pred cerkvijo. Prav tako je bila pred drugo svetovno vojno med postojnskimi meščani navada, da so nosili k blagoslovu samo oljčne vejice, okrašene s pentljami ali tudi naglavnimi (lasnimi) pentljami. V Zgornji Pivški dolini pripravijo oljko, oziroma šope iz različnega ra-

stlinja. Izbira rastlin, ki jih povežejo v šop, sega najverjetneje v predkrščanski čas in je povezana s spominom na sveto rastlinje, čeprav je magični pomen zelenja danes skoraj popolnoma zabrisan. Vsekakor pa je (bila) osrednja sestavina šopa oljka in ponekod korenika luštreka. V Slavini so koreniko luštreka postavili na sredino šopa, jo povili s papirjem in prepletli s kratkimi oljčnimi vejicami. Pred drugo svetovno vojno so šope krasili z raznobarvnimi papirnatimi trakovi in rožami. Na vejice so največkrat privezali vijolične svilene trakove oziroma raznobarvne pangeljce, pentlje, najpogosteje rdeče. Na Velikem

Magda Peršič Notranjski muzej Postojna, Zavod Znanje

Oljčnica. Foto: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna.


Literatura in viri:

Franc Rupnik,

Zgodovina Hrenoviške župnije (tipkopis), Novaki pri Cerknem 1935.

Kronika

enorazredne ljudske šole v Zagorju. Prva knjiga, 1878-1903.

Magda Peršič,

Koledarske šege na Pivškem, v: Zbornik Primorske – 50 let, Koper 1997.

Magda Peršič, Šege

na Pivškem, Postojna 2003.

Marija Srebotnjak,

Spomini (rokopis), Orehek 1993.

Župnijska kronika Postojna, Postojna 1920.

Župnijska kronika Šent Peter: 18841893; 1904-1913.

Ubeljskem okrasijo šope s pentljami ali z rožami iz obarvane vate. Ponekod, kot npr. v Zagorju, zavežejo na šop vse darilne trakove pridobljene med letom. Na Postojnskem se je za cvetnonedeljsko butaro poleg šopa uveljavil izraz žegen. Poleg oljke je vseboval različno rastlinje: lojber, lovor, pušpan, bršljan, enoletno leskovo šibo (tudi šest vejic), vejico jablane, hruške … V Hraščah in na Malem Ubeljskem dodajo žegnu tudi cvetje, največkrat forzicijo, mačice, narcise in včasih tudi druge okrasne rastline, ki so ob veliki noči v cvetju. V Šmihelu pod Nanosom pa so pripravili žegen ali butaro iz vseh dreves: oljke, lovorja, drena, leske, jablane, tise, igorna, mačice, za okrasje pa so uporabili trakce iz krep papirja. V Studenem so naredili šop ali žegen iz oljke, vrbe in dvanajstih leskovih šibic, ki naj bi predstavljale dvanajst apostolov. Za okrasje pa so uporabili trakce iz krep papirja ali raznobarvne pentlje. Podobno zelenje je vsebovala butara v Strmci, dodali so ji bršljan in šibco hrasta. V večini pivških vaseh so otroci tekmovali, kdo ima lepši šop, in se pogosto tudi stepli. Šopi in žegni so imeli v preteklosti tudi statusni pomen, danes pa butare, faši, presneci izražajo predvsem kulturno raznorodnost živečih na Pivškem. Po prihodu od žegna, blagoslova domov so ponekod (Košana, Postojna) z oljčnimi listi vedeževali: mati je me-

tala posamezne listke, ki so predstavljali družinske člane, na ogenj in po gorenju ugotavljala življenjsko dobo posameznikov; če je listek hitro zagorel (počil), naj bi posameznik dolgo živel, če je tlel, pa ne. Na Pivškem oljčne vejice še danes pogosto nesejo na pokopališče; redko tudi na polje, vrt, v gospodarsko poslopje (Postojna), hlev ali štalo (Studeno). Žegen še vedno praviloma postavijo na vidno mesto, navadno v kot, oljčno vejico zataknejo za nabožno podobo ali križ, zelo redko pa v bohkov kot, kar je bilo še v polpreteklosti navada (Studeno). Po stari šegi ostanek starega šopa na oljčnico sežgejo, novega pa pospravijo za hude čase, čeprav ga večinoma ne uporabijo pred hudo uro, kakor so ga še po drugi svetovni vojni skoraj povsod na Pivškem. V devetdesetih letih 20. stoletja se je zlasti na Postojnskem (Razdrto, Studeno, Veliko Ubeljsko) začelo uveljavljati velikonočno drevce, veja okrašena s pirhi, testenimi ptički in gnezdeci. Ponekod, kot npr. v Veliki Pristavi poznajo že 'od nekdaj' kot velikonočni okras tičke v košarcah. Novodobno okrasje povezano z veliko nočjo ima mesto v velikonočnem kotičku: na mizi ali okenski polici, v kotu ob televiziji ali ob računalniku, na hodniku, pa tudi pred vhodnimi vrati. Predvsem pa mora biti velikonočno drevce obiskovalcem vidno, vsaj toliko ali še bolj kot cvetnonedeljska butara.


Pripovedovalke in pripovedovalci:

Ana Premrl, Predjama, Terenski zapiski Magde

Kristina Volk, Suhorje, Terenski zapiski Magde

Ana Štefin, rojena v Slavini, Terenski zapiski

Magda Cej, Šmihel pod Nanosom, Terenski zapiski

Adela Šantelj, Šmihel pod Nanosom, Terenski

Marija Dekleva, Petelinje, Terenski zapiski Magde

Angela Možina, Šmihel pod Nanosom, Terenski

Marija Križman, Hrašče, Terenski zapiski

Alojzija Ambrožič, Slavina, Terenski zapiski

Marija Vilhar, Hrašče, Terenski zapiski Magde

Ema Natlačen, Veliko Ubeljsko, Terenski zapiski

Mihaela Kruh, Petelinje, Terenski zapiski Magde

Franc Bratoš, Velika Pristava, Terenski zapiski

Milena Zafred, Gornja Košana, Terenski zapiski

Francka Sluga, Žeje, Terenski zapiski Magde Peršič,

Milka Jager, Zagon, Terenski zapiski Magde Peršič,

Frančiška-Fani Penko, rojena v Studenem,

Pavla Simčič, Razdrto, Terenski zapiski Magde

Frančiška Sever, Šmihel pod Nanosom, Terenski

Slava Meze, Postojna, Terenski zapiski Magde

Ivanka Žiberna, Čepno, Terenski zapiski

Slavka Smerdu-Urh, Postojna, Terenski zapiski

Justina Česnik, Zagorje, Terenski zapiski Magde

Zinka Premrov, Strane, Terenski zapiski Magde

Peršič, 1996. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna.

Magde Peršič, 1996; 2002. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. zapiski Magde Peršič, 1995. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. zapiski Magde Peršič, 1993. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Magde Peršič, 1993. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Magde Peršič, 1993; 2002. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Magde Peršič, 1993. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. 1993. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna.

Terenski zapiski Magde Peršič, 1993; 1996. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. zapiski Magde Peršič, 1996. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Magde Peršič, 1996. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Peršič, 1996; 2000. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna.

Peršič, 1993; 1996; 2002. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Magde Peršič, 1994. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna.

Peršič, 1993; 1996; 2000. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Magde Peršič, 1996. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Peršič, 1993; 1996. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Peršič, 1993; 1996. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna.

Magde Peršič, 1999. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. 1994. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Peršič, 1993; 1995. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Peršič, 1993; 1996. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna.

Magde Peršič, 1993; 1995. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna. Peršič, 1993; 2001. Hrani: dokumentacija EO Notranjskega muzeja Postojna.


Te je kar strah, če se kaj napravi! Cvetnonedeljske butarice v Zasavju Jana Mlakar Adamič Zasavski muzej Trbovlje

38

T

udi v Zasavju je bila velika noč, ta največji krščanski praznik, težko pričakovan mejnik v vsakdanji delovni rutini. Cvetno nedeljo so simbolizirale (in jo še!) butarice in butare. Še posebej skrbno so se na velikonočno slavje pripravljali v okoliških vaseh, rudarske in delavske doline Trbovlje, Hrastnik in Zagorje so v tem pogledu nekoliko zaostajale. Izdelava butaric, praviloma je bilo to moško delo, ženske in otroci so pomagali, se je začela s pripravo materiala. Za osnovo so bile enoletne leskove šibe, njihova dolžina in količina je bila odvisna od želene velikosti butar(ic). Na zasavskem podeželju je v butarice sodilo najmanj pet vrst lesa: pušpan, bršljan in bodičast božji les, za polnilo so se uporabljale še smrekove vejice in zimzeleni križci z okroglimi plodovi. Informator1 se spominja, da za svojega očeta – izdelovalca butarice – skoraj nikoli ni našel ustreznih šib. Tudi bršljan je bil pravšen le pri kapeli. Poseben problem so bili še križci, ki tudi niso zadovoljili kritičnega umetnika. Ko je informator končno odkril primeren grm, je le-tega izkopal in posadil na skalnat terenu nad Boštjan Petek.

1

domačo hišo. Od tedaj je bila zaloga pri roki. Barvitost so v butarice prispevale cvetoče narcise, rdeča jabolka in trakovi iz krep papirja, na obilje pa so namigovale pomaranče. Kadar so bile. Oblikovanje butaric se je začelo s šopom povezanih leskovih vej, po katerem je končni izdelek dobil tudi ime. Nato so v pomarančo napikali križce in jih na drugi strani vpletli v z vrvico, špago povezane šibe. Vse skupaj so opletli z zimzelenim rastlinjem in okrasili s pomladanskim cvetjem, sadjem in papirnato dekoracijo. O simboliki zelenja niso veliko razmišljali, uporabili so, kar je bilo zelenega pri roki in kar je velevala tradicija. V Zasavju so bile butarice narejene bolj na okroglo, na bunko. Morale so biti zelo trdno povezane in kompaktne. To je bila stvar časti. »Če je bila butara bolj švoh narejena, se je rada upognila. Takrat se je reklo, da bodo morali otroci bolj živino pasti, ker se bo razkropila.«2 Zadnja trditev izraža vero v povezavo butaric s kmečkim gospodarstvom in potrjuje splošno razširjeno predstavo v čarobno moč butaric.3 Manjše butarice – za v eno roko – Joži Petek.

2

Glej: Židov, 2009: 81.

3


so običajno izdelovali v soboto pred žegnanjem. Delali so jih pod napuščem pred hišo, če je bilo slabo vreme tudi v hiši. Velikost butaric se je prilagajala velikosti otroka in se je gibala od velikosti pušeljca naprej. K maši so otroci nesli butarico v spremstvu enega od staršev. Tekmovali so, čigava butarica je večja, lepša, bolj bogata. Ko je bila butarica blagoslovljena, je jabolko ali pomarančo pojedel tisti, ki je butarico prinesel v cerkev. Otroci so ta trenutek komaj čakali. Doma je hišni gospodar blagoslovljeno butarico zataknil v drevo ob hiši ali pa jo postavili na podstrešje hiše. Butarica služi ob hudi uri, streli, toči … včasih so se ljudje lahko zanesli na cerkveno zvonjenje, ki je razganjalo nevihtne oblake. Danes, ko tudi zvonove uravnava elektronika, ob ujmah ne zvonijo več. Ostala pa je vera v čarobno moč butarice. »Te je kar strah, če se kaj napravi.«4 Informatorka se spominja, kako huda toča je padala, ko sta s pokojnim možem praznovala 40-letnico poroke. Bila sta pri obredu v Trbovljah, v velikih skrbeh za kmetijo, ki pa ji je ujma prizanesla. Hišo in posestvo je obvarovala butarica. Tudi danes imajo okrog razpela, bugeca venec, krancl, v katerem sta pušpan in bršljan iz butarice. V delavskem okolju so bile butarice domače izdelave precej podobne kmečkim, le nabor materiala je bil nekoliko drugačen. Namesto vrvice Joži Petek.

4

je služila vsestranska šuslajtenga,5 ki je pripomogla k barvitosti in čvrstost vezave. S čim bo butarica okrašena, je Žica detonatorja oziroma vžigalne kapice za vžig eksplozivne polnitve. Žica je izolirana s plastično maso različnih barv, glede na moč vžigalne kapice: zelene, rdeče, modre …

5

Franci Jerman v gostilni »Španc« v Trbovljah, 1964. Hrani: Zasavski muzej Trbovlje.


Literatura in viri:

Niko Kuret,

Praznično leto Slovencev I, Ljubljana 1989.

Nena Židov, Uporaba

cvetnonedeljskih butar na slovenskem podeželju, v: Etnolog 19, Ljubljana 2009.

Vinko Hrovatič, Posetje, Samozaložba, Trbovlje 2008.

Ivan Hribovšek,

Bergmani, adijo, v: Roman Rozina, Zagorje 2004.

40

bilo odvisno od iznajdljivosti in ekonomskega stanja izdelovalca. Manj kot v kmečkih je bilo svežega cvetja, ker na ohišnicah zanj ni bilo vedno prostora. Nadomestili so ga cvetovi iz krep papirja, umetelno so jih ustvarjale ženske, ki so izdelovale pogrebne vence. Te so dostikrat naredile tudi cele butarice. Tudi tako imenitne pomaranče niso bile dostopne vsakomur. Še posebej pred drugo svetovno vojno ne. »Meni pa je Čamrova mama dala pomarančo, ki jo do takrat še nisem videl drugje, kot na cvetno nedeljo na butarah. Pa ni bila dobra, ker nisem vedel, da se mora olupiti. Križnikov Slavko, ki je imel vsega dosti in tudi pomaranče je že jedel, se mi je pa smejal.«6 Sicer pa so v delavskem okolju prišli do butaric na več načinov: poleg doma narejenih ali kupljenih pri izdelovalkah vencev, so k blagoslovu nosili tudi božji les, na trgu kupljene oljčne vejice in v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja tudi t. i. ljubljanske butarice iz oblancev, prav tako kupljene na tržnici. Bile so zelo nobl. »Toda te butarice so mlajšega izvora in namenjene resnično samo meščanom, ki nimajo ne zemlje, ne živine in zato s sedmerim ali deveterim žegnanim lesom nimajo kaj početi. Tako se je prvotni pomen butaric v mestu nekoliko spremenil: butarice ostanejo po blagoslovitvi predvsem lep sobni okras.«7 6

Hrovatič, 2008: 92, 93.

7

Kuret, 1989: 129.

V kmečkem okolju pa je bilo tako ravnanje tretirano kot izhod v sili, da se je pač nekaj neslo k žegnu. Veljalo je, da jih kupujejo tisti, ki se jim jih ne ljubi delati. Po blagoslovu so zelenje iz butaric zataknili doma za vrata in za razpelo, da bi bila hiša obvarovana pred nesrečami in katastrofami. Ko pa je (vseeno) začelo grmeti, so zažgali še košček blagoslovljenega lesa. Posebnih imen za butarice v Zasavju niso poznali. Poleg butarice le še pušeljc, če so k žegnu nesli zelenje v obliki šopka. Kar ni bilo na palici, ni bila butarica. Imena rep8 informatorji ne poznajo. Zato pa so v celem Zasavju, tako v kmečkem, kot tudi v delavskem okolju, poznali ekstremno velike butare. Po teh so slovele zlasti vasi v okolici Trbovelj: Klek, Planinska vas in Knezdol. Velike butare so izdelovali odrasli fantje, običajno sosedje, ki so delo zastavili vsaj dva ali tri dni pred cvetno nedeljo. Deset do dvajset leskovih palic so povezali v snop in ga podaljševali, dokler je ostajal raven. Ovijati se ni smel! Butaro je bilo treba povezati zelo trdno, če bi razpadla, bi to pomenilo katastrofo in javen posmeh. Glava butare je imela enake zelene sestavine kot manjše butarice, priskrbeti so jih smeli mlajši fantje (mulci), ki so z občudovanjem opazovali delo starejših. Ko je bila glava končana, so jo še dodatno ozaljšali s pisanimi trakovi Židov, 2009: 80.

8


iz krep papirja, da je bila čim bolj bahata. K temu so zelo pripomogle tudi pomaranče. Manjšo butaro je nosil en sam mladenič, večje, dvojne ali trojne (dvakrat ali trikrat podaljšane) pa so nosili po trije. Dva sta jo držala kot transparent, tretji pa je butaro podpiral na sredini s palico. Takšne butare so bile lahko dolge tudi pet metrov. Stale so na treh nogah, katere so morali zložiti, da so butaro spravili skozi cerkvena vrata.9 Med oltarjem in klopmi pa so jih spet postavili pokonci. Včasih pa je šel lažje župnik iz cerkve kot butare v cerkev. Tudi če so bile prislonjene na cerkveni zid, jih je pohvalil in blagoslovil. Z velikimi butarami pa se niso postavljali le po vaseh, pač pa tudi po rudarskih kolonijah (Žabja vas, Terezija …). Bile so butare tudi v prenesenem pomenu besede! (Po SSKJ: slabšalno - nerodna, okorna ženska).

9

Zmeraj je bilo med njimi prisotno rivalstvo, ki je povečevalo količino truda, potrebnega za izdelavo ogromnih butar. Zelo pomembno je bilo, kakšna butara je šla iz katere hiše ali kolonije. O tem se je veliko govorilo. Posebej velike in lepe so po blagoslovitvi kot okras naslonili na steno domače hiše. Starejši generaciji pa je ostal v spominu še poseben dogodek, ko butarice, kljub svoji čarni moči, niso mogle preprečiti nesreče. Napad na Jugoslavijo se je leta 1941 začel ravno na cvetno nedeljo! »Bil je šesti april 1941, cvetna nedelja, meni pa je bilo pet let in pol, ko je nebo nad Beogradom postalo črno. Na vrata naše spalnice je potrkala Krista in, ne da bi počakala na odgovor, planila v sobo ter dramatično rekla: ‚Gospud, vojska je!‘«10

Pripovedovalke in pripovedovalci:

Gvido Knez, rojen leta 1937, Trbovlje.

Janez Senčar, rojen leta 1951, Zagorje.

Joži Petek, rojena leta 1936, Knezdol.

Boštjan Petek, rojen

leta 1973, Knezdol.

Joža Ložak, rojena

leta 1940, Trbovlje.

Leopold Odlazek, rojen leta 1940, Trbovlje.

Hribovšek, 2004: 198.

10

41


Cvetna nedelja v Prekmurju

Mateja Huber Pomurski muzej Murska Sobota

S

cvetno nedeljo se po krščanskem koledarju prične veliki teden (teden med cvetno in velikonočno nedeljo) in z njo se verniki spominjajo Kristusovega prihoda v Jeruzalem, kjer so ga ljudje sprejeli z navdušenjem tako, da so mu na pot položili palmove veje.1 Krščanski pomen cvetne nedelje je, da verniki duhovno spremljajo Jezusa v njegovem trpljenju.2 V Prekmurju so jo katoliki obeležili s posvetitvijo spomladanskega rastlinja in ponekod s procesijami, medtem ko evangeličani ob cvetni nedelji niso izvajali posebnih verskih obredov. Cvetnonedeljski šopi v Prekmurju

42

V Prekmurju ni bilo posebnega izraza za cvetnonedeljske šope.3 Povsod v Prekmurju so k posvetitvi nosili vejice vrbe ive, zato so na Goričkem in v Dobrovniku rekli, da k posvetitvi nesejo mačice,4 na Dolinskem pa ibovino. V

Ižakovcih so rekli, da k posvetitvi nesejo snopiček iz ibojne,5 v Markovcih na Goričkem pa šoupek za cvetno nedelo.6 V Šalovcih so cvetnonedeljske šope naredili iz mačic, zraven pa so dodali še kakšno spomladansko cvetje.7 V sosednjih Dolencih so nesli mačice,8 prav tako tudi na območju župnije Grad. V primeru pozne velike noči, ko so vejice odcvetele, so si jih v tej župniji priskrbeli v času, ko so na njih bili cvetovi in si jih shranili do cvetne nedelje. Število vej ni bilo določeno, ampak je vsak nesel poljubno število vejic. V Vidoncih, ki spadajo v to župnijo, so ženske in otroci nesli mačice, moški pa šibo pantovca, divje vrbe. Tako je vsak vernik, ki je šel na Jelka Pšajd, Praznovanje velike noči v Slovenskih goricah, Prekmurju in Porabju. V: Razstava pirhov in velikonočnih voščilnic slovenskih pokrajin 2009: zbornik ob razstavi: od 8. aprila do 5. maja 2009 v Kovačevi dvorani Zavoda Marianum Veržej. Marianum, 2009, str. 18.

5

Marija Gomboc, rojena 1935 v Markovcih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 96, Markovci, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega Muzeja Murska Sobota.

6

Damjan Ovsec, Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu. Modrijan, 2010, str. 99.

1

Marijin list, 8. 4. 1933, str. 61.

2

Niko Kuret navaja, da so v Prekmurju k blagoslovu nosili presnec, vendar zbrani podatki iz terena tega niso potrdili. Vir: Niko Kuret, Praznično leto Slovencev: Prva knjiga. Družina, 1989, str. 115.

3

Cvetoče vejice vrbe ive.

4

Marija Janko, rojena 1924 v Šalovcih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 66, Šalovci, 18. 12. 2009, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

7

Ludvik Nemeš, rojen 1928 v Dolencih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 31, Dolenci, 21. 10. 2008, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

8


cvetno nedeljo v cerkev, imel v rokah svoj šop vejic oziroma šibo: »Ali to, da bi eden brez vejice šel, to ni bilo«. Če je kak moški šel od doma brez vejice, si jo je utrgal na poti do cerkve, po navadi vejico breze, ki je tudi zgodaj razvila popke in cvetove.9 V Markovcih je bil cvetnonedeljski šop sestavljen iz mačic in püšpeka, pušpana. Slednji je veljal za božji les, zato je bil obvezna sestavina cvetnonedeljskega šopa. Poleg vejic so zraven dodali še spomladansko cvetje po poljubni izbiri: »Nihče vas (op. avt. 9

Avguština Barber, rojena 1931 v Vidoncih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 97, Markovci, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

nas) ni silil, kar smo hoteli, smo vse nesli«. Še v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja pa so poleg vejic k posvetitvi nesli tudi pomaranče in bombone, ki so jih privezali na vejice.10 V Adrijancih so mačice k cvetnonedeljski posvetitvi nesli takrat, ko je bila velika noč zgodaj spomladi in so na vejah vrbe ive bili cvetovi. Če je bila cvetna nedelja v času bujne pomladanske vegetacije, pa so za cvetnonedeljski šopek nabrali travniške cvetlice (npr. Avguština Barber, rojena 1931 v Vidoncih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 97, Markovci, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota. Marija Gomboc, rojena 1935 v Markovcih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 96, Markovci, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega Muzeja Murska Sobota.

10

43

Fant z vejico ibujne za cvetno nedeljo v Ivancih, april 1958. Foto: Tončica Urbas. Fototeka Pomurskega muzeja Murska Sobota.


podlesne vetrnice, rumene zlatice).11 Tudi v Kuzmi so nosili poljubno število vejic mačic. Če je bila cvetna nedelja v času, ko je na vrbah že bilo listje, so k posvetitvi nesli take vejice. Vejicam so ponekod dodali še asparagus.12 Tudi v dobrovniški fari, kjer živijo prebivalci slovenske in madžarske narodnosti, so k posvetitvi nosili vejice mačic. Prebivalci madžarske narodnosti so mačicam rekli cicoka. V primeru pozne cvetne nedelje so jih porezali v času cvetenja. Šopke vejic so v cerkev nesli otroci in ženske, moški pa so šli brez šopka: »To je vsak vedel, da je cvetna nedelja, prazen ne greš v cerkev, edino moški, moški so zatok šli brez vejic«.13 V Gomilicah so k ibovini dodali asparagus in jürinšček, trobentico, če je slednji cvetel v času cvetne nedelje. Če je ta bila v času, ko je vrba odcvetela, so k posvetitvi nesli vejice z listjem.14 44

Marija Bundrla, rojena 1927 v Adrijancih, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 90, Gornji Petrovci, 8. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

11

Karel Rajbar, rojen 1941 v Kuzmi, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 94, Kuzma, 30. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota. Gizela Recek, rojena 1925 v Kuzmi, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 95, Kuzma, 30. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

12

Marjeta Kianec, rojena 1937 v Dobrovniku, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 92, Dobrovnik, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

V Črenšovcih so cvetnonedeljske šope naredili iz ibovine, drena in cvetja.15 Ponekod so na cvetno nedeljo potekale procesije (npr. na Gradu, v Gornjih Petrovcih, v Kuzmi). V Črenšovcih je v prvi polovici tridesetih let 20. stoletja potekala tako, da je duhovnik prosil Boga za blagoslovljene vejice, da naj povsod, kamor se prinesejo, tja prenesejo svoj blagoslov. Procesija je šla okrog cerkve in se ustavila pred zaprtimi cerkvenimi vrati, na katere je duhovnik s križem trikrat potrkal, da so se odprla. Nato je procesija vstopila v cerkev.16 Nevidne moči cvetnonedeljskih šopov Z blagoslovom cvetnonedeljskega šopa je ta postal sveti predmet in verjelo se je, da so se nanj prenesle posebne moči.17 Teološka razlaga iz Črenšovcev iz leta 1926 je pojasnjevala, da se šopi posvečujejo iz treh razlogov: nosilci šopov se s tem obvarujejo pred nesrečo (telesno in duhovno); mesto hranjenja vejevja dobi božji blagoslov, s tem so ga pa deležni tudi njegovi prebivalci; tretji razlog pa je, da ljudje s tem postanejo vredni posmrtnega življenja.18 Verovanja o posebnih močeh cvetnonedeljskih šopov pa so razvidna iz šeg, povezanih z njimi.

13

Olga Ropoša, rojena 1936 v Gomilicah, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 93, Gomilice, 25. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

14

Marijin list, let. 22, št. 3, 1926, str. 14. Marijin list, let. 29, št. 4, 1933, str. 61.

15

Marijin list, let. 29, št. 4, 1933, str. 61-62.

16

Geslo ‚blagoslov‘. V: Slovenski etnološki leksikon. Mladinska knjiga, 2007, str. 36.

17

Marijin list, let. 22, št. 3, 1926, str. 15.

18


Ponekod v Prekmurju so blagoslovljene veje vtikali v vogale njiv in s tem so tudi posevki bili deležni blagoslova. V Dolencih so veje vtikali v vse štiri vogale njive in pri tem molili Boga. Neka vaščanka je pri tem še klečala in je bila vsa blatna. To so počeli na veliko noč popoldan. Šego vtikanja vejic v njive so opustili na začetku devetdesetih let 20. stoletja. K temu je pripomoglo tudi neodobravanje župnika iz sosednje markovske fare, ki je pravil, da so Dolenčari nori, saj: »Ko je najlepši svejtek, takrat po njivaj lejčete«.19 V Šalovcih so vejice vtikali na vsako njivo na vüzeni ponedeljek zato, da bi pridelek boljše zrasel. Ob tem so molili.20 V Markovcih so se na njive odpravili na veliko noč po kosilu. Šli so na vsako njivo, kjer je že rastel posevek. Dve vejici so na vkriž pikali, v dva po diagonali nasproti ležeča vogala. Ko so vejico vtaknili v prvi vogal, so začeli moliti Rožni venec in z njo nadaljevali po poti do drugega, nasproti ležečega vogala.21 Ludvik Nemeš, rojen 1928 v Dolencih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 31, Dolenci, 21. 10. 2008, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

19

Marija Janko, rojena 1924 v Šalovcih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 66, Šalovci, 18. 12. 2009, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

20

Avguština Barber, rojena 1931 v Vidoncih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 97, Markovci, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota. Marija Gomboc, rojena 1935 v Markovcih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 96, Markovci, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega Muzeja Murska Sobota.

21

V Kuzmi so iz cvetnonedeljskega šopa izločili toliko vejic, kolikor so imeli njiv in šli na veliko noč popoldan na njive, kjer sta bili posejani pšenica in rž. Ob molitvi so vejice vtikali v vogale njiv: »Potem si pa dal za božji blagoslov, da lepo obrodi pšenica in rž«.22 Šego vtikanja cvetnonedeljskih vejic v njive zasledimo tudi mestnem okolju. To je počela kmetovalka iz Murske Sobote. Vejice je zatikala na cvetno nedeljo popoldan v tiste njive, kjer sta bili posejani pšenica in rž.23 Poleg plodnostne moči so v Prekmurju verjeli, da ima cvetnonedeljski šop tudi zaščitno moč. V Črenšovcih so šopek vrgli na streho, kar naj bi hišo zaščitilo pred nesrečo.24 Sicer pa duhovniški krogi v Črenšovcih niso bili naklonjeni tovrstnim praksam, o čemer priča zapis iz leta 1926 v nabožni mesečni publikaciji, ki jo je izdajala črenšovska župnija: »Nesmi se s temi vejami delati kakša šatringa (op. avt. vraža, čarovnija), kak na pr. djati za sleme, ka prej te gvišno ne pride Gizela Recek, rojena 1925 v Kuzmi, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 95, Kuzma, 30. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

22

Julijana Zrim, rojena 1934 v Murski Soboti, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 3, Murska Sobota, 16. 2. 2007, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

23

Jelka Pšajd, Praznovanje velike noči v Slovenskih goricah, Prekmurju in Porabju. V: Razstava pirhov in velikonočnih voščilnic slovenskih pokrajin 2009: zbornik ob razstavi: od 8. aprila do 5. maja 2009 v Kovačevi dvorani Zavoda Marianum Veržej. Marianum, 2009, str. 18.

24

Viri in literatura:

Damjan Ovsec,

Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, Modrijan, Ljubljana 2010.

Marijin list, 8. 4. 1933.

Jelka Pšajd,

Praznovanje velike noči v Slovenskih goricah, Prekmurju in Porabju, v: Razstava pirhov in velikonočnih voščilnic slovenskih pokrajin 2009: zbornik ob razstavi, Zavod Marianum Veržej, Veržej 2009.

Marijin list, let. 22, št. 3, 1926.

Marijin list, let. 29, št. 4, 1933.

Ur. Angelos Baš,

geslo ‚blagoslov‘, v: Slovenski etnološki leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2007.


Pripovedovalke in pripovedovalci:

Marija Gomboc,

rojena leta 1935 v Markovcih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 96, Markovci, 24. 1. 2013. Hrani: arhiv Pomurskega Muzeja Murska Sobota.

Marija Janko, rojena

leta 1924 v Šalovcih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 66, Šalovci, 18. 12. 2009. Hrani: arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

Ludvik Nemeš, rojen

leta 1928 v Dolencih, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 31, Dolenci, 21. 10. 2008. Hrani: arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

Avguština Barber,

rojena leta 1931 v Vidoncih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 97, Markovci, 24. 1. 2013. Hrani: arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

ogenj itd. Svete, blagoslovlene reči nas toti čuvajo pred nesrečami nego ne tak kak mi ščemo«.25 Kljub temu so si moč cvetnonedeljskega šopa ljudje razlagali po svoje. V Gomilicah so šopek, ki so ga prinesli iz cerkve, najprej dali za razpelo v hiši, po veliki noči pa so ga premestili na slamnato streho hleva, kjer naj bi ščitil pred hudo uro. Držali so se načela, da se žegen ne sme raztrositi, ampak mora ostati pri hiši.26 V Kuzmi so preostali šopek hranili na podstrešju. Verjeli so, da jih tako varuje pred strelo in drugimi nesrečami. Šopek so hranili do naslednje cvetne nedelje, nato so ga zakurili.27 Tudi v Markovcih so iz istega razloga dali preostanek šopa za roženice in pri tem rekli: »Bog vari ognja«.28 V Vidoncih so vse vejice zbrali skupaj, jih odnesli na podstrešje in jih zataknili za tram. »To je taki stari običaj bil, da si to moral na iži za tram dati. To je nekaj takega bilo, ker prej imaš nekaj blagoslovljenega na iži, ker Marijin list, let. 22, št. 3, 1926, str. 15.

25

Olga Ropoša, rojena 1936 v Gomilicah, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 93, Gomilice, 25. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

26

Karel Rajbar, rojen 1941 v Kuzmi, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 94, Kuzma, 30. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota. Gizela Recek, rojena 1925 v Kuzmi, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 95, Kuzma, 30. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

27

Marija Gomboc, rojena 1935 v Markovcih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 96, Markovci, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega Muzeja Murska Sobota.

28

prej tu strela ne vdari«. Šope so hranili več let, tako dolgo, dokler je bilo dovolj prostora za tramom. Ko ga je zmanjkalo za nove šope, so nekaj starih odstranili in jih zakurili. To so storili ob posebnem času, in sicer na veliko noč zjutraj ob zori. Šego so držali gospodarji kmetij in pri tem si je vsak prizadeval, da bo prvi v vasi, ki bo zakuril. Kurili so v bližini hiše, na njivi ali travniku. Ogenj so prižgali s cvetnonedeljskimi vejicami iz prejšnjih let, nato so na ogenj dodali še drva. Dim se je moral dvigati proti nebu. S to šego so oznanili Kristusovo goristanenje in ga na ta način proslavili.29 V Markovcih so s cvetnonedeljsko vejico blagoslovili svoj dom. Na veliko noč so jo prižgali in z njo okadili hišo in hlev. Hlev so z vejico okadili tudi takrat, če je bila kaka krava bolna. Verjeli so torej, da ima cvetnonedeljska vejica tudi zdravilno moč. Za blagoslov pa so jo prižgali še ob smrti in z njo okadili pogrebno skrinjo, preden so vanjo položili umrlega.30 Blagoslova na cvetno nedeljo so bile deležne tudi domače živali. Kmetovalka iz Murske Sobote je vejico dala med kruh in vsaka krava je dobila košček kruha z ve Avguština Barber, rojena 1931 v Vidoncih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 97, Markovci, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

29

Marija Gomboc, rojena 1935 v Markovcih, Terenski zapiski Mateje Huber, št. D (MH) 96, Markovci, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega Muzeja Murska Sobota.

30


jico. To je dala tudi piščancem.31 V Dobrovniku cvetnonedeljskega šopka niso smeli prinesti v hišo, sicer, tako so verjeli, spomladi ne bo sreče s piščanci. Ko so prišli od maše, so z vejicami pobožali vsako kravo v hlevu. Nato so šopek zataknili za tram na verandi, kjer so ga hranili do naslednjega leta, nato so ga zakurili. V primeru nevihte pa so kot zaščitno dejanje pred hudo zunaj zakurili eno vejico.32 Julijana Zrim, rojena 1934 v Murski Soboti, Terenski zapiski Jelke Pšajd, št. D 3, Murska Sobota, 16. 2. 2007, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

31

Marjeta Kianec, rojena 1937 v Dobrovniku, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 92, Dobrovnik, 24. 1. 2013, arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

32

Cvetna nedelja danes V cvetnonedeljskih šopih so se do danes ohranile vejice vrbe, vendar so se poleg njih uveljavile še vejice oljke, ki jih za vernike priskrbijo župnišča pred cvetno nedeljo. Na Goričkem (v Markovcih in v Kuzmi) se je v novejšem času za cvetnonedeljske šope uveljavilo ime butara. Njena sestava je pretežno enaka kot nekdaj, razlika je v tem, da gre za večji šop in po navadi ga nese le eden v družini. Šego vtikanja vejic v njive oziroma v vrtove držijo le še posamezni starejši ljudje (Markovci, Murska Sobota). Pomen cvetnonedeljskih vejic kot plodnostnega, zaščitnega in zdravilnega sredstva se tako v današnjem času izgublja. Ohranil pa se je njihov pomen sredstva za prenašanje blagoslova, saj jih ljudje še hranijo in jih po določenem času zakurijo.

Marija Bundrla,

rojena leta 1927 v Adrijancih, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 90, Gornji Petrovci, 8. 1. 2013. Hrani: arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

Karel Rajbar, rojen

leta 1941 v Kuzmi, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 94, Kuzma, 30. 1. 2013. Hrani: arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

Gizela Recek, rojena

leta 1925 v Kuzmi, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 95, Kuzma, 30. 1. 2013. Hrani: arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

Marjeta Kianec,

rojena leta 1937 v Dobrovniku, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 92, Dobrovnik, 24. 1. 2013. Arhiv: arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.

Olga Ropoša,

rojena leta 1936 v Gomilicah, Terenski zapiski Mateje Huber št. D (MH) 93, Gomilice, 25. 1. 2013. Hrani: arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota.


Cvetnonedeljske mačice v Porabju

Marija Kozar-Mukič etnologinja, Szombathely, Madžarska

48

V

Evropi, na cvetno nedeljo od 10. stoletja naprej, nosijo k blagoslovu šope pomladanskega zelenja, v spomin na palmove veje, ki so jih v Jeruzalemu lomili in stlali pred prihajajočim Kristusom na oslu. Porabski Slovenci ne poznajo svetopisemske zgodbe samo iz evangelijev, ampak tudi iz narečne knjige »Mala Biblia z-kejpami«1, v kateri piše: »Jezus oszvétesno notri ide v-Jeruzsálem. – Zvelicsiteo je na konczi márcziusa k-szvétomi várasi prisao. Pri Olivszkom brejgi szi je na szomariczo szeo i tak je só notri vu váras. Nedela je bíla. Vu váras je sztrasno doszta lüsztva prislo na vüzenszke szvétke. Gda bi csűli Jezusovo prihájanye, pred nyega szo sli i na pót szo szvojo opravo presztérali i pálmove vejke metali. Tak szo szprevájali notri Goszpodna, veszélo kricsécsi: - Hozánna szini Dávidovomi! Blagoszlovlen je, ki prihaja vu iméni

Goszpodnovom!«2 Na cvetno nedeljo, na mediteranskem območju, nosijo k blagoslovu palmove veje, severno od tod pa nosijo prve brsteče veje pomladi, vrbove šibe z mačicami. Na Madžarskem tudi sam obred imenujejo 'blagoslov mačic’ (barkaszentelés). Blagoslovljene mačice so po vsej deželi uporabljali kot obrambno sredstvo pred neurjem, ter z njo želeli pričarati dobro letino.3 V Slovenskem Porabju na Madžarskem sestoji cvetnonedeljska butara iz določenega števila vrbovih šib z mačicami, ki je lahko okrašena s cvetlicami. Verniki jo nosijo na cvetno nedeljo blagoslovit v cerkev. Nekoč so nosili moški večji šop, ženske pa manjšega.4 Blagoslovljene vejice so zatikali pod streho za tram, zaradi varstva pred požarom in strele. Zatikali so jih tudi v njive ter zažigali v obrambo pred neurjem. Šega je v Evropi izpričana že od 9. stoletja in verjetno je prekri Prim. Sveto pismo Mt 21,8-9: „Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«

2

Mála biblia z-kejpami ali zgodba zvelicsanya za málo decsiczo. Za III-V razréd normálszke sole piszana po Gergely Józsefi sztolnoga-glavnoga városa verevucsiteli. Na szlovenszko obrno Kollár Péter törjanszki kaplan. Z dopüscsejnyom visesnye czerkvene oblásztih. Z-70 z-leszá pritisznyenimi kejpmi od prof. G. Morelli. Szombathely, 1898. 136-137.

1

Virágvasárnap. Magyar Néprajzi Lexikon. 5. Budapest, 1982, 571-572.

3

Prim. Niko Kuret, Iz porabskih zapiskov. Traditiones 1 (1972) Ljubljana, 198.

4


la predkrščansko obredje, povezano z določenimi vrstami rastlinja.5 Na Gornjem Seniku so izračunali, koliko vejic rabijo, da bi jih bilo dovolj za vse njive, kjer sta bili posejani pšenica in rž. Med mačice so nekateri zatikali tudi narcise. Narcisa, njeno pomladno cvetenje, je simbol Jezusovega vstajenja od mrtvih. V cerkvi blagoslovljene mačice uporabljajo v obrambne namene proti streli, tréskanji. Na véliko nedeljo pa kot magično sredstvo za pričaranje dobre letine. Po kosilu so v vsako njivo, v katero je bila posejana pšenica ali rž, na štiri vogale vtaknili po eno šibico. Te šibice so prej pokropili doma z blagoslovljeno vodo. Njivo so obhodili in vmes so molili rožni venec in sicer s skrivnostmi v častitljivem delu (odičeni tau), ki se porabsko glasi6: »1. Ki je od mrtvi goristano 2. Ki je v nebesa goriüšo 3. Ki nam je Dühá svetoga poslo 4. Ki je tebé, Divica, v nebesa gorivzeu 5. Ki je tebé, Divica, v nebesaj koronau.«

Viri in literatura:

Sándor Bálint, Karácsony, húsvét,

pünkösd, [Božič, velika noč, binkošti], Budapest, 1976.

Ur. Angelos Baš, Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana 2004.

Niko Kuret, Iz porabskih zapiskov, v: Traditiones 1, Ljubljana 1972.

Magyar Néprajzi Lexikon, 5, Budapest 1982.

Ur. Jože Krašovec, Sveto pismo : Nova

zaveza in psalmi: jeruzalemska izdaja, Ljubljana 2010.

Nekaj šopov ostane doma do naslednje velike noči (celo jih hranijo leta in leta), da imajo vedno pri roki blagoslovljene mačice. Starejši porabski Slovenci še držijo šego, da ob neurju, šibo z mačicami poškropijo z blagoslovljeno vodo in jo vržejo na ogenj.

Prim. Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana, 2004, 59.

5

Informatorka: Terezija Bajzek Horváth (1928), Gornji Senik.

6

Mačice z narcisami (rekonstrukcija), 2013. Foto: Marija Kozar-Mukič.


Cvetnonedeljske butarice suhorobarskega območja Tina Zajc Rokodelski center Ribnica

Uvod Izsledki raziskave1 so pokazali, da se na suhorobarskem območju izdelovanje butar in pomen cvetne nedelje tako kot drugje po Sloveniji navezujeta na obredje iz krščanstva. Poimenovanje rastlinja, povezanega v šop, se pojavlja v kar nekaj različicah: butarca, kravji žegen, leseni žegen, žegen. Sestavine za butaro so se v preteklosti razlikovale od vasi do vasi, od družine do družine, druži jih le uporaba bršljana. Razlike se pojavljajo tudi v tem, kdo je nabral sestavine, kdo je butaro naredil, kdo jo je nesel k blagoslovu in V Rokodelskem centru Ribnica smo v letu 2012 izvedli etnološko raziskavo in postavili razstavo Cvetnonedeljske butarice suhorobarskega območja. Suhorobarsko območje družijo naravne značilnosti, predvsem obširni gozdovi, kraška tla in ostro podnebje, ki so bili pogoj, da se je na območju današnjih občin Kostel, Kočevje, Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Velike Lašče, Dobrepolje in Bloke poleg drugih obrti, razvilo tudi izdelovanje in prodaja suhe robe. Razcvet sta ti gospodarski dejavnosti doživeli predvsem po letu 1492, ko je cesar Friderik III. tukajšnjim prebivalcem izdal krošnjarski patent, ki je za prebivalce pomenil prodajo - krošnjarjenje z izdelki domače obrti brez davka. Leta 2004 je stekel projekt za pridobitev geografske označbe »ribniška suha roba« in eden izmed kriterijev za pridobitev te označbe za izdelke, je tudi kriterij območja, ki zajema zgoraj naštetih sedem občin, poimenovanih »suhorobarsko

1

50

s kakšnim namenom so jo skozi leto uporabljali ter katera ljudska verovanja so se ohranila. V današnjem času se največ uporablja kar oljčna vejica, blagoslov in shranjevanje ter uporaba blagoslovljenega zelenja pa ostaja podobna kot v preteklosti. Dobrepolje Pri cerkvi Sv. Antona je na tiho nedeljo, teden dni pred cvetno nedeljo, sejem. Tam so v preteklosti obrtniki prodajali svoje izdelke: čevlje, obleke, orodje. Prodajali so tudi živino, semena, pa še ledec, lectova srca in konjičke območje«. Raziskava in razstava cvetnih butaric suhorobarskega območja je nastala v sodelovanju z društvi in posamezniki suhorobarskega območja. Odzvalo se je 13 društev in posameznikov, ki so izdelali cvetnonedeljsko butarico: Turistično društvo Kostel, Turistično društvo Kočevje, Društvo podeželskih žena Ribnica, Društvo katoliške mladine Ribnica, Turistično društvo Grmada, Maticova etno hiša – kulturno etnološko društvo, Turistično društvo Sodražica – Sekcija Šedržanke, Društvo upokojencev Draga, Turistično društvo Loški Potok, Društvo upokojencev Loški Potok, Zavod Parnas – zavod za kulturo in turizem Velike Lašče, Društvo za ohranjanje dediščine Gradež, Društvo upokojencev Dobrepolje, Mladinsko društvo Dobrepolje in Jože Adamič, Franc Žuk (Ribnica). Raziskava je potekala v zgoraj omenjenih občinah, opravljeni so bili polstrukturirani intervjuji ter analiza zbranih podatkov.


ter oljčne veje in t. i. ljubljanske butarice, ki so narejene iz pobarvanega oblanja. Izdelovanje takšnih butaric se je razširilo tudi v Dobrepolju, danes jih izdeluje Slavka Glač. Pri hišah, kjer so imeli živino, je na soboto pred cvetno nedeljo butaro2 izdelal gospodar. Okrog hiše, po vrtu in v bližnjem gozdu je nabral dren, leskove veje, brin, mačice in bršljan. Šopek je povezal s svilenim trakom v mašno. Na butaro je privezal tudi jabolko ali pomarančo. K blagoslovu v cerkev na Videm-Dobrepolje so butaro nesli otroci. To je bil poseben dogodek. Od maše so tekli domov, ker so rekli, da kdor bo prej doma, tiste krave bodo bolj hitre. Nato so butaro razdrli. Trak je V poševnem tisku se v besedilu pojavljajo narečna imena oziroma poimenovanja za butare, različna po krajih.

2

gospodar shranil in ga naslednje leto spet uporabil. Nekaj zelenja je nesel kravam, ostalo pa je spravil za blagoslov hiše in gospodarskega poslopja ob vseh treh svetih večerih: za božič, novo leto in svete tri kralje. Del butare so obesili na gospodarska poslopja, na cimper, pod in kozuc. Danes so butare manjše. Še vedno jih izdelajo moški. Pogosto nesejo k blagoslovu samo oljčno vejico ali ljubljansko butarico, ki jo kupijo. Kočevje Dan pred cvetno nedeljo izdelajo butaro iz različnih sestavin in zelenja. Tradicionalna butara je iz bršljana, mačic, oljke, lovora, pušpana in pobarvanih oblancev. Bršljan običajno naberejo v Banja Loki ali Fari, ker je v

51

Blagoslov butar pri Sv. Antonu v Zdenski vasi, 2011. Foto: Tamino Petelinšek.


Kočevju malo bršljana. Veje oljke vsako leto pripeljejo po obrezovanju oljk iz Primorske v župnijski urad. Butare ali zelenje nese žegnat vsa družina. Že dolga leta v Kočevju župnik obred blagoslova butar opravi za cerkvijo pred župniščem, 15 minut pred pričetkom maše. Po blagoslovu gredo v procesiji z blagoslovljenimi butarami k maši; ob koncu maše je razglasitev najlepše (tudi največje). Po prihodu domov butaro spravijo do velike noči na vidnem mestu v dnevnem prostoru, kakšno leto pa suha butara skozi vse leto v vazi krasi stanovanje. Ko se bliža naslednja cvetna nedelja, jo zažgejo v štedilniku. Helena Štefanič, ki vsako leto izdeluje butare tudi za okrasitev župnijske cerkve sv. Jerneja, poleg tradicionalnih, izdeluje tudi moderne butarice. Pri teh uporablja raznovrstne materiale, od koščic sadja, krep papirja do ribniških kuhalnic. 52

Kostel V soboto pred cvetno nedeljo je mama naredila butaro. Oče in otroci so nabirali sestavine: 3 leskove šibe za osnovo, nekaj vejic mačic, cvetoč dren, bršljan z bunkicami in za lepši videz cvetoče resje. Šibe so bile dolge okrog 50 cm, mama jih je povezala z navadno vrvjo. V nedeljo so otroci nesli butaro k deseti maši, v župnijsko cerkev. Po prihodu domov so dele butare razdelili živini, nekaj pa so je zataknili na vrata gospodarskih poslopij, za zdravje živine in zavarovanje pred ognjem in strelo.

Loški Potok in Dragarska dolina V Dragarski dolini je dan pred cv tno nadejlo kravj žeg n izdelala mati z otroki. Bršljan je po navadi nabral gospodar, ostalo pa so nabrali otroci. Žeg n je bil zvezan v lep šopek iz bršljana, leskovih enoletnih šib, mačic, brina, zimzelena, ki ga že od nekdaj imenujejo žingilingi in gomoljev gozdne ciklamice (volčje jabolko), nanizanih v venček. Vse skupaj je gospodinja povezala z rdečim svilenim trakom, pentlje ali maršne iz enakega materiala pa so krasile tudi vrh pušeljca. V Loškem Potoku so bile v tradicionalnem lesenem žegnu enoletne leskove šibce, šibce mačic, oljka, tisa, bršljan, drevc, božje drevo, krompir, koren, verh in leskove mačice. V bet žegna je gospodinja naložila en semenski krompir, verh, zimzeleno rastlino z zelenimi listi, leskove mačice, koren in koščke krompirja. Sestavine v ročaju oziroma betu žegna so posebej zavite v bombažni trak, sam ročaj žegna pa je gospodinja najprej povezala z vrvico, nato s trakom iz blaga v vzorcu slovenske zastave. Danes je žeg n veliko manjši, ni več tako bogato okrašen in ima manj sestavin, saj vanj gospodinje ne dajejo korena, verha, mačic in krompirja. Danes dajo gospodinje koren kar v torbico, krompir pa v košarico velikonočnega blagoslova. Poleg tradicionalnega lesenega žegna so izdelali tudi majhno butarico, ki jo otroci še danes nosijo k cv tni nadejli.


Žeg n so navadno k blagoslovu v župnijsko cerkev (cerkev Marijinega obiskanja v Dragi ali cerkev sv. Lenarta na Hribu) nesli dečki. Po maši so morali hitro domov, da živine ne bodo bolele noge. Žeg n so razdrli, trakove so spravili za naslednje leto. Nato se je več kot pol žegna odneslo živini, vsaka žival je dobila mačice in volčje jabolko. Majhen pušeljček so dali na vrata hleva. Brinček so gospodinje dale v k prvemu presadu (koleraba, zelje, solata) v zelnik. Mačice, malo bršljana in kar je še ostalo, so spravili na podstrešje, da je služilo za zaščito pred točo ali strelo ali pa so dali na ogenj, če se je bližalo neurje. Na veliko soboto so s tem tudi zakurili, ker še ni bilo blagoslovljenega ognja. Leskove vejice so otroci ali

mama na kresni večer zatikali v obdelane njive in zelnike. Če je bilo slabo vreme, se je z vejicami iz butare pripravilo kadilo za odganjanje hude ure. Danes v žeg n dajejo še oljčno vejico, ki se je v preteklosti ni dalo dobiti, blagoslov pa je pred cerkvijo. Druge navade ostajajo. Ribnica V kravji žeg n ali butaro je mati povezala žingrle, kopitnik, vjarh, veliki koren, ki sta ob kajenju oddajala prijeten vonj, mačice in bršljan. Sestavine je nabral gospodar, bršljan, ki raste po drevesih, pa so nabirali in tudi po vaseh prodajali fantiči. Vse rastline je mama povezala s pisanim trakom, med stebla

Literatura:

Niko Kuret,

Praznično leto Slovencev, Prva knjiga, Ljubljana 1989.

Damjan Ovsec,

Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, Modrijan, Ljubljana 2010.

53

Izdelovanje kravjega žegna v Loškem Potoku, marec 2012. Foto: DU Loški Potok. Fototeka Rokodelskega centra Ribnica.


Pripovedovalke in pripovedovalci:

Slavka Glač, rojena

leta 1931, Terenski zapiski Tine Zajc, št. B1/2012, Dobrepolje, 7. 3. 2012. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

Stane Zabukovec,

rojen leta 1931, Terenski zapiski Tine Zajc, št. B2/2012, Gradež, 8. 3. 2012. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

Julka Cimperman,

rojena leta 1921, Terenski zapiski Tine Zajc, št. B3/2012, Rob, 8. 3. 2012. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

Marija Troha, rojena

leta 1941, Terenski zapiski Tine Zajc, št. B4/2012, Srednja vas, Draga, 9. 3. 2012. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

Bernarda Skok, rojena leta 1950, Terenski zapiski Tine Zajc, št. B5/2012, Ribnica, 10. 3. 2012. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

France Žuk, rojen

leta 1952, Terenski zapiski Tine Zajc, št. B6/2012, Ribnica, 10. 3. 2012. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

pa je vstavila suho sadje, ki je bilo tisti čas pri hiši (suhe slive, brjačke). Butare so bile različnih velikosti, odvisno od velikosti grunta. V nekaterih družinah so naredili za vsakega otroka in mamo svojo butaro. Po maši, ko so prišli domov, je mama butaro razdrla in v vsako sobo na steno zataknila vejico bršljana. Blagoslovljeno suho sadje, ki se je skrivalo v žegnu, so dobili otroci, nekaj vejic in zelenja pa so razdelili živini. Ostanek so posušili na krušni peči ter z njim na veliko sredo, četrtek in petek ali ob treh svetih večerih pokadili po hiši in gospodarskem poslopju. Bila je tudi navada, da se na veliko soboto ni smelo zakuriti na ognjišču, dokler niso fantje ali mežnar prinesli blagoslovljene lesne gobe, ki so ji dodali posušen veliki koren. Šibe iz žegna so nato uporabljali tudi ob kresu, ko so otroci v vsako njivo zataknili šibco in jo požegnali z blagoslovljeno vodo. V Slemenih je poleg naštetega zelenja gospodar povil v butaro tudi vejice sadnega drevja in sicer jablane, hruške, češnje in slive. K blagoslovu so nesli butaro vedno otroci, če ni bilo pri hiši nobenega otroka, pa jo je nesel sosedov otrok. Pri blagoslovu so morali žeg n držati pokonci, da bo žito bolje raslo in da krave ne bodo bezljale. Ko je otrok z blagoslovljeno butaro prišel domov, je v zahvalo in dar dobil pomarančo, pozneje tudi kakšen dinar. Še pred nekaj desetletji je to otroku veliko pomenilo in  je komaj čakal  naslednje leto.

Na cvetno nedeljo so butare nesli blagoslovit k Novi Štifti ali v farno cerkev Sv. Štefana, v Slemenih pa k Sv. Gregorju. Blagoslov je potekal v cerkvi pred deseto mašo. Danes k blagoslovu ljudje še vedno nosijo tradicionalne butarice, ponekod pa prinesejo le oljčno vejico. Oljko po prihodu domov zataknejo za križ na steni. Blagoslov v Ribnici že nekaj let poteka pred cerkvijo, ob slabem vremenu pa v cerkvi. Obstaja tudi navada, da ob sv. Rešnjem telesu, ko je cerkev okrašena z brezovimi vejami, odščipnejo nekaj vršičkov ter jih vtaknejo v zelnik, da zelje bolje raste. Sodražica Mama je naredila butaro iz enoletnih leskovih šipk in bršljana s črnimi bunkicami. Oboje so nabrali otroci. Med šipke je povila verh, veliki koren ter suhe slive ali brjačke. Obvezna je bila vejica oljke, ki so jo dobili v cerkvi. Vse je povezala z vrvjo, povrh pa še s trakcem v narodnih barvah in mašno. Mačic niso dajali v butaro, ker naj bi se Juda Iškariot, ki je Jezusa izdal, obesil na mačico. Na večjih kmetijah so bile šipke za butaro daljše. Blagoslov je bil v lepem vremenu pred cerkvijo sv. Magdalene v Sodražici, ob deseti maši, če je bilo deževno pa noter. Po blagoslovu je mama butaro razkopala, članom družine razdelila slive in brjačke, vejico bršljana pa dala živini. Nekaj bršljana je gospodar razno-


sil po gospodarskih poslopjih. Verh in veliki koren so posušili in ju zdrobili, nato pa se je na veliko sredo pred sončnim vzhodom pokadilo z njima po hiši in gospodarskih poslopjih. Kar je od butare ostalo, so posušili in ob hudih urah zakurili v štedilniku. Šibe so spravili v klet, nato pa so jih ob kresu raznesli po njivah, kjer se je pokrižalo in zmolilo. Oljko so zataknili za križ, kjer je bila do naslednje cvetne nedelje, staro pa so zažgali. Ko še ni bilo vežic, so to oljko uporabljali za kropljenje mrličev. Danes nekateri blagoslavljajo oljčno vejico, nekateri pa butare še naredijo in jih tudi nesejo k blagoslovu. Velike Lašče V Velikih Laščah je pred cvetno nedeljo butarce vedno izdeloval oče – gospodar, sestavine zanje pa je nabral v družbi otrok, v bližnjem gozdu in sadovnjaku. Le oljčno vejico so dobili v cerkvi. Butarce so morale biti iz živega lesa: treh enoletnih leskovih šib, drenovih šib, vrbovih šib, mačic, brina, trdoleske, vejice jablane, obvezna pa je bila vejica oljke. Okoli teh vejic, povezanih v šopek, je bil opleten bršljan. Vse skupaj pa je bilo okrašeno še z rdečim trakom. Na večjih kmetijah so imeli večje butarce, vsak otrok pa je dobil svojo. K blagoslovu so jih nesli otroci in sicer pred farno cerkev pred deseto mašo. V Velikih Laščah je to cerkev Marijinega rojstva.

Ko so po blagoslovu prinesli butarce domov, je oče nekaj zelenja odnesel v hlev živini, nekaj ga je zakopal na njivi, nekaj ga je dal na ogenj v peč ali štedilnik, oljko pa je zataknil na razpelo v kotu hiše, dnevnega prostora, ostalo pa je dal na mizo. Ko se je butarca posušila, so jo spravili v kaščo. Šibe in bršljan so uporabljali za blagoslov hiše, hleva, za božič, novo leto in tri kralje. V lonec je oče dal žerjavico, po njej pa potresel posušene dele butarce. Danes ni več pomembno, kdo butarco naredi. Narejene so enako, blagoslovljene pa še vedno služijo svojemu namenu. V okolici Roba je bil kravji žegen sestavljen iz bršljana, drena, leske, različnih vrst vrb, stvarnega zelca, ki ga ne najdejo več, resja in brinja. Oljko so kupili pri Sv. Antonu v Zdenski vasi, na tiho nedeljo, kjer vsako leto poteka sejem. Tam so kupili tudi semena, različno orodje, prodat pa so nesli suho svinjsko meso. Ostale sestavine so nabrali fantje, ki so vedeli, kje rastejo, pa tudi oče je šel odrezat vejico od drevesa, katerega sadeže je imel rad. K blagoslovu so žegen nesli otroci, nekateri so ga imeli oprtanega na hrbtu. Nesli so ga v cerkev Marijinega rojstva v Rob. Blagoslov je bil v cerkvi, kasneje pred njo. Po blagoslovu so hiteli domov, da je bila žival bolj zdrava in da so bile krave bolj hitre. Mama in oče sta žegen razvezala in dala vsaki živali en šopek, ostalo so

Andrej Mihelič, rojen leta 1949, Terenski zapiski Tine Zajc, št. B7/2012, Sodražica, 12. 3. 2012. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

Anton in Mara Govže,

Terenski zapiski Tine Zajc, št. B8/2012, Zapotok, 12. 3. 2012. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

France Grebenc, rojen leta 1932, Terenski zapiski Katje Žagar, št. B9/2012, Žlebič, 12. 3. 2012. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

Marija Grebenc,

rojena leta 1933, terenski zapiski Katje Žagar, B10/2012, Žlebič 12. 3. 2012. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

Ivan Franc, rojen

leta 1940, Terenski zapiski Vasje Pavlin, B11/2012, 7. 3. 2012, Velike Lašče. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

Marija Zajc, rojena

leta 1928, terenski zapiski Tine Zajc, B12/ 2012, 5. 3. 2012, Ribnica. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.


Marija Pečnik, rojena

leta 1945, Terenski zapiski Tine Zajc, B13/2012, 7. 3. 2012, Velike Lašče. Hrani: arhiv Rokodelskega centra.

56

dali sušit. Pred kresom so na njivo nesli šibe, uporabili so jih tudi za kajenje na tri svete večere. Na Gradežu je butaro ali žegen naredil gospodar, uporabil je bršljan in leskove palice (neparno število 5, 7, 9). Iz drobutovne so naredili krišček, uporabili so še reso, od vsakega sadnega drevja po eno vejico, brinje, obvezna je bila tudi oljka, ki so jo kupili pri Sv. Antonu v Zdenski vasi. K blagoslovu so jo nosili otroci. Za njih je bila cvetna nedelja večji praznik kot velika noč. Nesli so jo v Škocjan pri Turjaku, v župnijsko cerkev

sv. Kancija, Kancijana in Kancijanila. Ko je župnik blagoslavljal butarce, so jih vsi dvignili visoko v zrak, »da bo ja požegnana«. Potem so hiteli domov, da bodo vprežne živali hitre pri delu. Otroci so dobili jabolko, pomarančo, kakšen dinar, pirh ali kolač‘k, pecivo iz mlečnega testa v obliki spletenega obroča, na sredi pa je bil pirh. Pirhe so vedno barvali že za cvetno nedeljo. Doma so butarco razdrli, dali živali, del so dali pod streho za obrambo pred strelo, del pa so porabili ob božiču za kajenje na tri svete večere.


Izdelava cvetnonedeljskih butar na Kozjanskem v prvi polovici 20. stoletja

Z

začetkom postnega časa se zaključi čas veselja in norčij. Že naslednji dan, na pepelnico se je po cerkvenih zapovedih začel 40 dnevni post. Verniki naj bi bili v tem času usmerjeni k vzdržnosti in premišljanju o skrivnosti odrešenja. Vse to naj bi spadalo v priprave na ponovno veselje, ki ga prinaša velikonočni čas. Vse skozi pa je ta čas spremljalo določeno obredje, priprav na veliko nedeljo. Šesto nedeljo po postu imenujemo cvetna nedelja, ki se proslavlja v spomin na Kristusov vhod v Jeruzalem, ko je, kot pravi evangelij, doživel navdušen sprejem množice, ki so ga blagoslavljale s polaganjem oljčnih in palmovih vejic. Prav gotovo ni na Slovenskem kraja, ki ne bi na cvetno nedeljo nosil v cerkev blagoslavljat pomladnega zelenja. Niko Kuret pravi, da je to stara krščanska šega, ki je izpričana že v 9. stoletju. Ta je v Evropi verjetno prekrila neko starejše obredje okoli določenih vrst pomladnega zelenja. Obstajajo številna drevesa, grmi, zelišča in cvetlice, ki naj bi pospeševale rast plodnosti, odganjale bolezen ali zle sile in varovale hišo pred drugimi ujmami. To vlogo je prevzel »žegnani les«, ki je s cerkvenim blagoslovom hišo ohranil vsega hudega.

Izdelava butar na Kozjanskem Kakšne so bile in kako so izdelovali cvetnonedeljske butare na Kozjanskem, sem pred nekaj leti vodila pogovore s sogovorniki, katerih spomin na izdelavo butar je segel predvsem v obdobje pred drugo svetovno vojno. Kot izstopajoča primera, kako so izdelovali butare, sem izbrala sogovornika – malega kmeta na Vetrniku in izdelovalko iz premožne – trgovsko trške družine. Osnovni material za izdelavo je bil pri obeh izdelovalcih v glavnem enak. Butare so se razlikovale le po okrasitvi. Kot zanimivost naj navedem, da ni bilo nekega pravila, kdo v družini izdeluje butare. Običajno so to res bile ženske. Izdelovali pa so jih tudi moški, kot je primer sogovornika z Vetrnika. Ta je butare izdeloval po točno določenem pravilu in po sestavi pomladnega lesa. »Butaro smo vedno delali tak, da smo dali po tri vrhe mačkovne, po tri vrhe leskovne, po tri vrhe bršljana, po tri vrhe omele, po tri vrhe pušpanja in tri vrhe božjega drevca. Ja, to more biti vse navzkriž ne sme biti po paroma, da se lahko med seboj ženijo, drugače drug drugega iščejo. V sredini

mag. Jasna Sok etnologinja in sociologinja, Kozje

57


Viri in literatura:

Niko Kuret,

Praznično leto Slovencev (prva knjiga), Družina, Ljubljana 1989.

Rajko Ložar,

Narodopisje Slovencev, Klass, Ljubljana 1944.

Damjan J. Ovsec,

Velika knjiga o praznikih : praznovanja na Slovenskem in po svetu, Domus, Ljubljana 1992.

58

more biti pa palca, leskovna da vse to gor drži, da butaro lahko neseš«. Sogovornica iz premožne trgovsko trške družine pa je izdelavo butare opisala takole: »Po velikosti so bile butare povsem običajne. Butare je izdelovala mama. Pri pripravi zelenja smo pomagali otroci. Včasih smo zvlekli za enega pol voza tistega zelenja. Veliko otrok nas je bilo pri hiši, butaro pa je hotel imeti vsak. Za zelenje je včasih poskrbel tudi hlapec. Joj, kaj vse je moral prehoditi, da je zadovoljil mami! Tudi na Bohor je šel, da je prinesel vso to ustrezno zelenje. Za izdelavo butare je mama dala po tri leskove šibe, na to pa je na osnovo vezala pušpanj, božje drevce, drenovo cvetje, šibje mačic, oljčne vejice – ja seveda dobili smo jih na placu v Celju, šopasti bršljan, cvetočo leskovno in brin. Ja, v butaro naj bi bilo vpleteno 7 ali 9 vrst pomladnega zelenja. Ja, ja, kot otroci smo se zavedali pomena velikonočnega zelenja vpletenega v butaro. Doma so nam povedali, da so v času, ko je Kristus šel v Jeruzalem, pred njega polagali oljčne vejice in drugo zelenje. Butare smo običajno delali v soboto popoldne.« Razlike v okraševanju butar Starši iz socialno manj premožnih družin so s svojimi otroci butare krasili s krep papirjem, marsikje pa tudi tega ni bilo. Sogovornik z Vetrnika je o krasitvi butare povedal naslednje:

»Butaro nato okrasiš z lepimi pankeljčki iz vseh sort barv, takega prešanega, krep papirja, pa pride taka butara, ko smo jo kdaj, nekdaj delali. Ja, krep papir kar odrežeš, pa pridejo takile tanki trakci, potem jih pa moreš gor na vejice privezati, lepo okol na okol, da dol visijo kot lepi pankeljčki. Ah, kje pa da bi s pomarančami kdaj krasili butare, tega na Vetrniku nikoli ni bilo. Ja kdo je pa včasih imel pomaranče. Kje pa, bog, da je bil denar za druge stvari. Mogoče je tu pa tam kdo obesil kako jabolko gor, pa tudi to ne. Glavni okras so bili pankeljčki. Ja, da bi kdaj tekmovali, kdo bo imel lepo in večjo butaro, ne, tega tu na Vetrniku ni bilo, kar je kdo imel, to je pač dal gor«. Seveda pa so bile butare v premožnih in trških družinah povsem drugačne: »Po velikosti se naše butare sicer niso razlikovale od običajnih, bile pa so res nekaj posebnega po okrasitvi. Na njo smo obesili pomaranče, fige, dateljne, rožičeve storže, jabolke, včasih pa celo kakšne čokoladne pisanke. Doma smo imeli trgovino in vse to se je seveda tudi že pred drugo svetovno vojno dobilo. Ni bilo seveda poceni, ampak dobilo se je. Butara se dela samo enkrat na leto, ampak takrat jo je treba lepo okrasiti. Seveda pa so bili redki, ki so si takrat nakupili vso to sadje. Oče pa je imel zmeraj skrb, da je takrat bilo v trgovini vse na zalogi. Ah, saj so tudi kmečki otroci imeli butare, ampak njihove so bile okrašene le s krep papirjem.«


Prihod z žegnano butaro domov Obredje, ko so otroci prinesli žegnano butaro domov iz cerkve, je bilo več ali manj povsod enako. »Ja, pri nas na Veterniku, ko smo prišli od maše, smo butaro dali na kako drevo pred hišo, nato pa so ob hudi uri tist žegnan les v peč vrgli, da je ta hudega duha odganjal.« Sogovornica iz premožne trgovsko trške družine pa je povedala: »Ko smo prišli od maše, butare nismo smeli prinesti v hišo. Zataknili smo jo za ostrešje ali pa za plot. Kadar je bila huda nevihta, so vejico tiste butare utrgali in jo odnesli na ogenj. Tudi ko so pekli veli-

konočni žegen, so dali del lesa te butare v peč, da se je žegen na žegnanem lesu lepše pekel. No, pri nas je bila tudi navada, da so moški (oče, star oče, stric) na velikonočno nedeljo po žegnu, takrat ko je bilo malo predaha do kosila, odnesi vejice velikonočne butare na njivo, kjer so jo vtaknili v zemljo za boljši pridelek.« Družinski praznik ob izdelavi cvetnonedeljskih butar so v sodobnosti prevzela razna turistična, kulturna društva in zavodi, ki organizirajo izdelavo butar. Domače okolje, kjer so butare nekoč nastajale pa so zamenjali prostori gasilskih in kulturnih društev.

Pripovedovalke in pripovedovalci:

Pripovedovalka,

rojena leta 1921, Lesično.

Pripovedovalec, rojen leta 1930, Vetrnik.

Pripovedovalka,

rojena leta 1916, Gradišče pri Podsredi.

Pripovedovalka,

rojena leta 1929, Podsreda.

59


Belokranjski drenek

Anita Matkovič Belokranjski muzej Metlika

B

lagoslov zelenja je stara krščanska šega. Izpričana je bila že v 9. stoletju. Gotovo je prekrila predkrščansko obredje, ki je bilo povezano z določenimi vrstami »svetega rastlinja«. Določeno rastlinje naj bi pospeševalo rast, plodnost, zdravje, življenje in odganjalo zle duhove, uroke, demone, coprnice, hudiča, zle misli, bolezni, varovalo pred hudo uro, ognjem, škodljivci. To

vlogo je v krščanstvu prevzelo blagoslovljeno zelenje ali žegnan les. Takšen žegnan les je tudi cvetnonedeljska butara, v različnih predelih drugače poimenovana in sestavljena iz različnih vrst lesa in dodatkov. V Beli krajini so butari nekoč rekli drenek, saj je bila glavna vrsta lesa v njej ravno dren. Šlo naj bi za rumeni dren, to je grm, ki med prvimi med drevesi

60

Procesija na cvetno nedeljo v Metliki, 1960. Foto: Jože Dular. Fototeka Belokranjskega muzeja.


odene svojo krošnjo v rumene cvetove, med zadnjimi pa obrodi rdeče plodove. Butaro so v Beli krajini imenovali tudi moški žegen, saj so ga k blagoslovu v cerkev nosili fantje in možje, medtem ko je bil ženski žegen blagoslov velikonočnih jedi v domeni deklet in žena. Ponekod je moral drenek nesti v cerkev najmlajši otrok ali pa pastir in sicer na rami. Drenka ni smel držati previsoko, da se mu ne bi živina na paši preveč raztepla. Verjeten prvi opis belokranjskega drenka je bil objavljen v članku Ivana Navratila, Slovenske narodne vraže in prazne vere, leta 1887 v Letopisu Matice Slovenske. Po njegovem opisu naj bi »Kranjski Slovenci« ali »Beli Kranjci« okoli Metlike v drenek dajali: enoletno lesko (navadna leska), s katero so spomladi prvič gnali živino na pašo; lesen krčelj, lesen klin od pluga, za srečno vožnjo in oratev; drenek, šest vejic drenovih šib, ki so jih po blagoslovu zataknili za tram v hlevu; bršlin, bršljan, oljko, ki so po blagoslovu zataknili za tram v hiši; brinje, brina za kajenje po sobah in hlevih; nekateri pa so dodali še macikovino z mačicami, to so veje vrbovih mačic, s katerimi so pokadili v hlevu. Ivan Šašelj je leta 1906 v Bisernicah iz belokranjskega narodnega zaklada opisal butaro v adlešičkem koncu. V butaro so tam dali: po tri leskove šibe enega leta, bršljina, drenovine, brinja, bodljaja, macik in krčelj ali kuč. Z eno šibo so prvič gnali na pašo krave, z drugo vole in s tretjo ovce.

Ponekod so zatikali po tri leskove šibe na prvi paši v grm, 'da ostane živina na paši skup'. Če pastir na poti izgubi katero od treh šib, bo živino na paši izgubljal vso leto. Ponekod so morale biti to tri enoletne šibe iz istega grma. Ponekod so dajali v drenek toliko leskovih šib, kolikor so imeli goveje živine za na pašo. Ženske so nekoč na butaro, posebej na brino, privezovale tudi orehe in jabolka. Ponekod so v drenek dali tudi ježevo

Drenek, 2012. Foto: Anita Matkovič.


Viri in literatura:

Janez Bogataj, Sto

srečanj z dediščino na Slovenskem, Ljubljana 1992.

Niko Kuret,

Praznično leto Slovencev, Starosvetne šege in navade od pomladi do zime, Ljubljana 1989.

J. Navratil, Slovenske narodne vraže in prazne vere primerjane drugim slovanskim in neslovanskim, v: Letopis Matice slovenske, Ljubljana 1987.

Damjan J. Ovsec,

Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, Ljubljana 2010.

Ivan Šašelj, Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada, Ljubljana 1906.

Anton Škof,

Črnomaljski kmet v 20. stoletju, Črnomelj 2007.

kožo. Zelenje iz butare so ponekod metali na ogenj, ko je grmelo, da bi se tako obranili nevihte, toče in strele. Zelenja iz drenka je bila deležna tudi živina. Zelenje se je obralo in se ga dalo živini, 'da bo varna pred gadom'. Ponekod so imeli celo določeno zaporedje – ponekod so dali na veliki četrtek zjutraj živini leskove mačice, na veliki petek zjutraj pa bršljan. Zelenje so zatikali tudi za tramove, tako v hlevu kot v hiši. Najbolj polno brinovo vejico so ponekod položili v žito, da bo bolj rodno. Spet drugje so med žito položili bršljan in dren, 'da ne bi moljavilo'. Kdor si naredi venec iz bršljana, ki je bil v drenku in ga na veliko noč zmoči ter si ga ovije okoli glave, bo vse leto zdrav in vesel. Iz drenovih

šib so izdelovali tudi križce. Tak križec so položili spomladi ob oranju v prvo brazdo. Zadnje ostanke lanskega drenka, ki je morebiti še ostal pri hiši, so ponekod zakurili na veliko soboto v krušni peči, ko so pripravljali peko za k blagoslovu jedi. V zadnjih desetletjih se tudi v Beli krajini pojavlja vse več različnih oblik butar. Pogosto nesejo k blagoslovu samo oljčno vejico. K zelenju dodajajo cvetje, predvsem narcise. Med zelenje nekateri vpletajo jabolka ali pomaranče. Dokaj razširjene so tudi t. i. ljubljanske butarice iz pobarvanih oblancev, ublavine. Tudi izraz drenek v zadnjem času uporabljajo le še redki.


S cvetno nedeljo prišla je pomlad ...

V

tednu pred veliko nočjo je t. i. veliki teden in v njem tudi cvetna nedelja, ko v cerkvi blagoslavljajo v šopke povezano spomladansko cvetje. To je čas, ko se prebuja narava in so tudi ljudje polni pričakovanja. Že v preteklosti so ljudje verjeli, da naj bi prav spomladansko zelenje in rastline, ki jih nesejo na cvetno nedeljo k blagoslovu, pospeševalo rast, plodnost, odganjalo nesreče in bolezni ter hiše varovalo pred raznimi naravnimi nesrečami. Prav zato naj bi cerkveni blagoslov tega zelenja obvaroval hiše »vsega hudega«. Izdelovanje presmecev na Ormoškem v preteklosti Presmeci so bili že od nekdaj ponos kmečkega prebivalstva na širšem ormoškem območju, saj so pogosto tekmovali v lepoti in velikosti izdelave presmecev. Mladi fantje so si že kakšen teden pred cvetno nedeljo nabrusili žepne nožke, šičeke, da so z njimi narezali potrebno zelenje za presmece. Sicer pa so zelenje za presmec navadno »nabrali« v okolici hiše. Tako je navadno pri vsaki hiši cvetel dren, ob ograji je rastla meprika, v šumi pri hiši je bil brin. Predvsem dren, ki je danes redek grm, je bil zelo cenjena

rastlina. Gospodinje niso bile ravno vesele, če so sosedje hodili k njim 'rezat in skubit' dren. Same so skrbele, da je dren lepo rastel in uspeval, saj so iz njega kuhali marmelado, včasih pa so uživali tudi posušen dren, ki je bil zelo dober. Glede na letne razmere, če je bila npr. velika noč zgodaj in je bila huda zima, so zelenje za presmece natrgali že kak teden dni pred cvetno nedeljo in ga dali v vodo, da je na toplem začelo kliti. Če pa je bila velika noč kasneje in zima ni bila huda, je zelenje že cvetelo in se je cvetje včasih že usipalo. Takrat so ga natrgali le kak dan pred cvetno nedeljo. To je bil čas, ko je npr. meprika že dobila cvetove, pri čremsi pa so bili nakazani že grozdki. Narezane velike veje so dali v vodo, potem ko so začeli izdelovati presmec, pa so veje dol porezali, da 'se je lepo oblikoval presmec'. Tako nabrano zelenje so povezali v presmece. Izdelava presmecev je bilo resno opravilo, ki se ga je najpogosteje lotil gospodar hiše. Delal jih je zvečer, navadno za vse sorodnike. Če je bilo lepo vreme, je izdeloval v hiši ali na pragu pred hišo, na podstaji. Več materiala, kot so ga imeli na voljo za izdelavo, lepše presmece so naredili. Gospodarji so se še posebej potrudili, da so naredili lepe šopke, kajti veljalo je, da lep-

Nevenka Korpič Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

63


še, kot je bil povezan, imenitnejša je bila hiša. Poleg ibe, brina, borovice1 in drena, ki je ponazarjal trdno zdravje, so bili v presmec spleteni še dobrovita, meprika in čremsa, crensa, ki je prva ozelenela.2 Gospodinje so ponekod začele v presmece spletati še zlato rozgo in hiacinte, v zadnjih letih pa še narci1

Borovico je imela vas Dobrovščak v svojem šaljivem vaškem grbu. Borovica ima zelo bodeče iglice. Prav boleče in neprijetno je bilo, če si jih dobil po glavi s presmecem pri blagoslovu na cvetno nedeljo. Morda pa so Dobrovščani ravno zato sprejeli borovnico za svojo, ker ob dotiku pika in neprijetno skeli. Vir: www2.arnes.si/.../o ljudskih grbih in še kaj xxx: Franc Krnjak, O ljudskih grbih in še kaj v ormoški okolici, 15. 2. 2013. Inf. Jožefa Trstenjak, februar 2013.

2

se.3 Predvsem zgodaj spomladi cvetoče hiacinte so bile ponos gospodinj, z njimi so se bahale in želele tudi sosedam pokazati, kako vzorne gospodinje so. Tak šopek, velikonočna butara, je moral biti ovit z mlado enoletno rastlino srobota, škrabotino. Gospodar je navadno naredil male presmece za otroke, tako da je imel vsak otrok svojega. Ko jih je gospodar naredil, jih je gospodinja dala v vodo, da je bilo zjutraj zelenje še sveže ali je celo začelo cveteti. Tako so vsi, ki so na cvetno ne Oljčne vejice so prišle v naše kraje kot sestavni del presmecev ali samostojni cvetni šopek pozno, saj so jih začeli prodajati na cvetnem sejmu v Ormožu v osemdesetih letih 20. stoletja. Inf. Ana Ratek, februar 2013.

3

64

Na sejmu na cvetni petek so v Ormožu seveda najbolj iskane oljčne vejice in presmeci. Sejem na cvetni petek v Ormožu, sredi devetdesetih let 20. stoletja. Foto: Ciril Ambrož, Etnološka fototeka PMP, OE Ormož.


deljo šli od hiše k maši, nesli blagoslovit svoj presmec v cerkev. Vaščani so se zbrali pred mašo pred cerkvijo in počakali župnika, da je prišel iz cerkve s križem in blagoslovil presmece. Obred na cvetno nedeljo se je tako začenjal z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki so ga nato v procesiji med petjem slavilne pesmi »Kraljevo znamenje križ stoji« vaščani nesli v cerkev. Kmetje so zelenje potrebovali za to, da so ga po blagoslovu razdelil na tiste kraje, kjer so pričakovali zaščito svojega imetja, pridelka in tudi zdravja za družino in živali. Navada je bila, da so iz presmeca, potem ko so ga prinesli iz cerkve domov, izpulili posamezne vejice ter jih razdelili na številne kraje okrog hiše, kakšno vejico pa so vtaknili tudi v njivo. Malo zelenja so dali tudi živini za »dobro« zdravje. Ko so spomladi šli prvič orat, so s presmecem požegnali njivo in plug. Z njim so blagoslovili po hiši, da so izgnali »hudega« duha. Pri hiši je bilo več presmecev, saj so tudi otroci imeli vsak svojega. Potem, ko je navadno gospodinja po stari šegi vrgla blagoslovljen presmec na streho, da bo družino in hišo obvaroval pred nesrečo, je bilo treba še malo počistiti okrog hiše. K temu je spadalo tudi beljenje hiše. Z novim presmecem so gospodinje tudi 'žegen kuhale', saj so nekaj vejic dale v peč, 'ko se je kruh pekel'. Presmec so vtaknili tudi za tram pod streho, da med letom ne bi strela udarila v hišo ali zanetila požara. Sicer pa so blagoslovljene presmece vse leto rabili za razne potrebe. Ko je pretila nevihta, so v peči sežgali malo

blagoslovljenih vejic iz presmeca. Verjeli so, da bi, če tega ne bi naredili, strela udarila v hišo. V primeru, da so bili pri hiši še stari presmeci, so jih morali pred blagoslovom novih zažgati, saj se do naslednje cvetne nedelje pri hiši niso smeli več ohraniti. Nekaj zanimivosti Na območju Svetega Tomaža je bila navada, da 'so se fantje' šli, kdo bo naredil in v cerkev prinesel večji presmec. Ohranjen je podatek, da so leta 1994 naredili pri Svetem Tomažu 34 metrov visokega, leta 2000 pa 30 metrov visok presmec. Tega leta ga je 20 moških dva popoldneva izdelovalo na dvorišču družine Vučina v Trnovcih pri Svetem Tomažu. Uporabili so za dve prikolici zelenja in pomladnih cvetov: vej crense, meprike, drena, pušpana, bršljana in forzicije. Na cvetno nedeljo so ga v dveh delih pripeljali do Svetega Tomaža. Zadnjih 400 metrov so presmec nesli, nato pa je 20 moških s pomočjo vrvi postavilo pokonci pred cerkvijo.4 V Ormožu se na cvetni petek odvija tradicionalni cvetni sejem. Njegovi začetki segajo v 18. stoletje. Deželnoknežje mesto Ormož je od cesarja Jožefa II. z 18. julijem 1782. leta dobilo dovoljenje za tretji letni sejem.5 To je bil sejem na cvetni petek pred cvetno nedeljo. Ker je v listini za dodelitev pravice za cvetni se Tednik, 20. 4. 2000, str. 17.

4

Fournier, Gernot, 1983: K zgodovini letnih in tedenskih sejmov v Ormožu. V: Ormoški zbornik II. Ormož, str. 132.

5

Literatura in viri:

Gernot Fournier, K

zgodovini letnih in tedenskih sejmov v Ormožu, v: Ormoški zbornik II, Ormož 1983.

Boris Golec, Ormož v stoletjih mestne avtonomije, Ljubljana 2005.

www2.arnes.si/.../o ljudskihgrbihinsekajxxx: Franc Krnjak, O ljudskih grbih in še kaj v ormoški okolici, 15. 2. 2013. Tednik, 20. 4. 2000, str. 17.

65


Pripovedovalki:

Ana Ratek, rojena leta 1952, Hum.

Jožefa Trstenjak,

rojena leta 1946, Frankovci.

jem omenjen tudi živinski sejem, lahko predvidevamo, da so z dodelitvijo tega dovoljenja ustregli prošnji mesta Ormoža za hkratno prirejanje letnih in živinskih sejmov. Kot dodatno utemeljitev svojega predloga so meščani navajali, da se v tem času v okolici Ormoža niso odvijali drugi sejmi in je zato na cvetni petek pričakovati v Ormožu številne obiskovalce s Hrvaške in Ogrske, ki bi lahko tukaj hkrati opravili tudi velikonočno spoved. Lastnik ormoškega gospostva grof pl. Königsacker se je v zvezi z dovoljenjem za tretji letni sejem pritožil zoper oznako »deželnoknežje mesto«. Tako je v naslednjih virih Ormož omenjen le še kot municipalno mesto. Danes

66

V velikonočnem času se tudi na širšem ormoškem območju vedno pogosteje odvijajo različna srečanja, delavnice, na katerih se ljudje družijo. Tukaj skupaj obujajo stare šege in navade, učijo se barvati pisanke in izdelujejo presmece. Srečanja organizirajo razna društva, npr. KD Janez Trstenjak s Huma, Prostovoljno gasilsko društvo Obrež … Vedno pogosteje pa se srečujejo krajani z namenom, izdelati čim večji in daljši presmec. Ponekod izdelajo tako visoke, da jih ni mogoče nesti skozi cerkvena vrata. Zato jih ovijejo na ograjo pri cerkvi. Tradicija izdelovanja presmeca velikana je ohranjena tudi na območju Občine Središče ob Dravi. Ohranjajo ga članice in člani Prostovoljnega gasilskega društva Obrež. Skupaj z vaščani se vsa-

ko leto zberejo pri drugem članu društva v Obrežu ali Šalovcih v kraju, ki je primerno oddaljen od cerkve, z namenom izdelati presmec velikan.6 Gre za družabni dogodek, kjer ohranjajo stare šege in tradicijo ter se hkrati družijo. V soboto pred cvetno nedeljo se po navadi zberejo že ob šesti uri zjutraj pri obreškem gasilskem domu in se nato ob sedmi uri odpravijo po zelenje za presmec. S tremi/štirimi vozovi se odpravijo k Dravi, kjer naberejo crenso, mepriko, za osnovo pa poiščejo še 4-5 smrek, ki jih zvežejo skupaj. Ko naberejo dovolj zelenja, se odpravijo k hiši, kjer se začne pletenje presmeca. Že prej se odločijo za njegovo velikost, ki je v zadnjih letih med 40-50 metri. Na smrekov hlod dajo najprej nekaj vej zelenja, ki ga z drotom okoli zvežejo in z žeblji, čavlji zabijejo, da se zelenje bolj pričvrsti na smrekovo osnovo. Potem ta postopek ponavljajo na vsakih nekaj metrov. Zelenje presmeca sestavljajo lovorovi listi, meprika, crensa ter oljka, ki jo pripeljejo s Primorske.7 Druženje nato sklenejo z obilno pojedino, naslednje jutro pa presmec družno odnesejo do cerkve na Grabah. Dediščina izdelovanja presmecev in tradicionalne šege cvetne nedelje so se na širšem ormoškem območju ohranili do danes. Tako naj presmeci še naprej spremljajo izročilo velikonočnega časa na našem območju. Arhiv 2011 - Občina Središče ob Dravi, www.sredisce-ob-dravi.si/arhiv_2011.php, februar 2013.

6

Arhiv 2011 - Občina Središče ob Dravi, www.sredisce-ob-dravi.si/arhiv_2011.php, februar 2013.

7


Bliža se, bliža doba vesela, kmalu nedelja bo cvetna prispela1 Cvetna nedelja v starejših virih ter njeno praznovanje na območju Slovenskih goric in Haloz v drugi polovici 20. stoletja do današnjega časa Uvodne misli Cvetna nedelja, ponekod ji pravijo tudi oljčna ali nedelja Jezusovega trpljenja, je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Takrat so mu ljudje vzklikali in ga pozdravljali s palmovimi in oljčnimi vejami.2 Danes, v spomin na Gospodov vhod v mesto trpljenja, prinesemo k blagoslovu raznovrstno zelenje, povezano v butarice. Obred cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem oziroma butaricami in branje evangelijskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju, tradicija blagoslavljanja zelenja pa se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeru Naslov članka je vzet iz pesmi Cvetna nedelja, avtorja Miladina, ki je bila objavljena v časopisu Angelček, Ljubljana 1923, let. 31., št. 3-4., str. 1. Op. avtorice.

1

Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave, zelenje predstavlja rodovitnost in življenje, palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem. Op. avtorice.

2

zalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem med leti 1951 in 1955. Dokončno obliko so dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965). Cerkveno obredje v velikonočnem času je polno bogate simbolike. Na cvetno nedeljo izstopajo trije simboli: pot kot spomin na potovanje izraelskega ljudstva v obljubljeno deželo in Jezusov prihod v Jeruzalem oziroma celotno Jezusovo življenje ter zelenje in vzklik »hozana«, s katerima so Jezusa ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali Izraelci in so lepo vpleteni v mašo na cvetno nedeljo; začetek maše oziroma obreda je blagoslov butaric pred cerkvijo (zelenje), ki ga v procesiji (pot) med petjem slavilnih pesmi (vzkliki »hozana«) odnesejo v cerkev. Poudariti pa je potrebno, da v ospredju bogoslužja cvetne nedelje ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.3 Cerkveni dokument pa opozarja na še en vidik praznovanja cvetne nedelje, in sicer pravi: »Veliki teden se prične z oljčno nedeljo ‚Gospodovega tr3

http://katoliska-cerkev.si/cvetna-nedelja-inbogosluzja-slovenskih-s

Monika Simonič Roškar Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

67


68

pljenja‘, ki združuje Kristusov slovesni vhod in napoved trpljenja. Procesija, ki nas spominja na Jezusov mesijanski vhod v Jeruzalem, ima praznični in ljudski značaj. Verniki zelo radi ohranjajo na svojih domovih in ponekod tudi na delovnih mestih palmove in oljčne veje ter veje drugih dreves, ki so bile blagoslovljene in so jih nosili v procesiji. Vernike je treba poučiti o značaju te slovesnosti, da bodo razumeli njen pomen. Tako je na primer dobro poudariti, da je pomembno v procesiji sodelovati, ne zgolj oskrbeti palmovo ali oljčno vejo; da vej ne smemo shranjevati kot nekak obesek s čarovno močjo ali kot zdravilno ter zle vplive odvračajočo stvar, da bi tako zadržali daleč hudobne duhove in bi od hiš in polj odstranili škodo, ki so jo povzročili, kar bi bilo dejansko praznoverje. Palmove in oljčne veje naj bodo shranjene predvsem kot pričevanje vere v Kristusa, mesijanskega kralja, in njegovo velikonočno zmago.«4 Nekateri slovenski proučevalci duhovne kulture oziroma praznovanja cvetne nedelje povezujejo butaro, šop zelenja, ki ga verniki nosijo med procesijo na cvetno nedeljo, z Vesno – starodavno boginjo pomladi, o kateri se je v slovenskem ljudskem izročilu ohranila komaj kaka sled. »Butara je nedvomno utelešenje nekdanje Vesne, boginje pomladi. Prihod pomladi so 4

Cerkveni dokument 2, Kongregacija za bogoslužje in zakramente, Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, Družina, Ljubljana 2003, str. 105.

naši predniki proslavili s posebnim praznikom. Verjetno na dan enakonočja, 21. marca. Pokristjanjenje je poganski praznik odpravilo. Vendar pa ljudske navade in šege, ki so bile na praznik pomladi, ki ga je nekoč poosebljala Vesna, še posebno bogate in pestre, niso izginile in so v veliki meri prešle v krščanske praznike. Njeno praznovanje je slovensko krščansko izročilo navezalo na praznik Kristusovega vhoda v Jeruzalem in mu dalo s tem poseben čar.«5 Krščanska podoba butare bi naj bila po mnenju nekaterih etnologov celo »ostanek predkrščanskega darovanja, v katerem je kot žrtveni dar nastopalo tudi neko pecivo, ki je imelo večji pomen od šibja, kar dokazujejo tudi razna poimenovanja za butaro, kot so presmec (nekvašeni kruh), presta, potica, beganica.«6 Ponekod v osrednjem delu Slovenije se še »iz let po drugi svetovni vojni spominjajo butar s piškoti in pomarančami, ki so bile zadnja razvojna stopnja mnogo starejše dediščine,«7 naslednja desetletja pa so tako v praznovanju velikonočnega časa oziroma cvetne nedelje, kakor tudi v pripravi in izdelovanju butar prinesla velike spremembe. Šavli, Joško, Zlati cvet, bajeslovje Slovencev, Založba Humar, Bilje 2008, str. 287–289.

5

Tako na Gorenjskem pravijo tudi pogači, gibanici oziroma nekvašenemu kruhu. Op. avtorice.

6

Bogataj, Janez, Velikonočni čas za naš čas, Razstava pirhov in velikonočnih voščilnic slovenskih pokrajin 2009, zbornik ob razstavi, Veržej, 2009, str. 5–7.

7


Butara zala, v srcu veselje! Dolgi trakovi nad mano vihrajo, solnčni prameni se ž njimi igrajo, svetle, zelene cvetne nedelje!8 O praznovanju velikonočnega časa na Slovenskem, s katerim so povezane mnoge šege in navade, ki vključuje tudi cvetno nedeljo in povezovanje butar, je mnogo zapisanega tudi v starejših virih, ki pa se vsebinsko navezujejo predvsem na območje današnje osrednje Slovenije.9 Kljub majhnosti območja, na katerem so se razvile, iz njih razberemo veliko pestrost in raznolikost, ki »je posledica dolgoletne, večstoletne kontinuitete razvoja iz starejših oblik, od katerih so se mnoge opustile, druge spet doživele svoje preoblikovanje ali celo prilagajanje sočasnim potrebam ljudi, njihovim svetovnim nazorskim pogledom, raznim inovacijam, tudi modi ipd.«10 Naslov je vzet iz pesmi Antona Žužka »Butara«, objavljene v časopisu Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana, 1925/26, let. 56., št. 8, str. 124. Op. avtorice.

8

Pričujoči zbornik je verjetno doslej edina publikacija v slovenskem jeziku, ki je vsebinsko v celoti namenjena praznovanju cvetne nedelje na slovenskem etničnem območju, zato sem se odločila, da starejše vire, ki sem jih našla, in govorijo o omenjeni tematiki, kolikor mogoče obširno vključim v svoje besedilo. Zdi se mi smiselno, da so podatki o neki temi zbrani na enem mestu, saj bralec verjetno ne bo šel iskat starejših virov, da bi jih sam prebral v celoti. Op. avtorice.

9

Bogataj, Janez, Velikonočni čas za naš čas, Razstava pirhov in velikonočnih voščilnic slovenskih pokrajin 2009, zbornik ob razstavi, Veržej, 2009, str. 5–7.

10

Ljudje so nekoč velikonočni čas dojemali kot čas osebne prenove oziroma priprave srca s pokoro in dobrimi deli, kar je lepo izraženo tudi v primerjavi z naravo: »O veliki noči se mora vse prenoviti. Zato bi lahko rekli: Velika noč je čas prenovljenja! Narava se začne prenavljati, kar nam oznanja že cvetna nedelja, ko tako veselo mladina nese prvo cvetje na ‚butarah‘ v cerkev … V tem postnem času vsi otroci katoliške cerkve v spovedi in svetem obhajilu prenovijo svoja srca in s prenovljenjem src prenovijo svoje bogoljubno življenje!«11 Eden izmed starejših virov, ki opisuje praznovanje cvetne nedelje in pripravo nanjo je »etnografično - naravopisna« črtica Ivana Koprivnika,12 ki med drugim piše: »Že teden dni pred cvetno nedeljo, so si dečki in mladeniči nabrusili žepne nože, da narežejo z njimi potrebnega šibja za presmec, ki bo na cvetno nedeljo kazal, kaj da premore moška mladina te ali one hiše. Lepše ko je presmec sestavljen in urejen, lepše ko je povezan, več veljajo fantje dotične hiše. Presmec pa tudi kaže imenitnost hiše sploh, kjer se je povezal. Kočarji prineso v cerkev snopič, ki je le par pedi dolg, na navadnem kmečkem posestvu se je spletel seženj dolg ‚žegen‘, pri imenitni hiši pa so sestavili tako butaro, da sta jo dva krepka fanta komaj prinesla Notranjec, Obnovljenje, Angelček, Ljubljana 1901, let. 9., št. 4., str. 52.

11

Koprivnik, Ivan, Presmec ali cvetnonedeljska butara, Popotnik, časopis za sodobno pedagogiko, Ljubljana 1885, let. 6, št. 6., str. 83–86 in št. 7., str. 99–103.

12

69


70

na rami do cerkvenih vrat.« V Zrečah in Konjicah13 »sem videl presmece, kateri so sloneč na zvoniku (v cerkev niso mogli z njimi) sezali blizu gor do zvonikove line. Tudi to ni vse eno, kdo da bo nesel snop k blagoslovu; navadno ima to čast najprindniši izmed fantov, kak malopridnež ga ne dobi v roko.« V nadaljevanju citira Pajka,14 ki navaja rastline, ki jih najpogosteje povezujejo v butare:15 »V butaro se dene dren, iva, hudobika, črenslja, ledeni les, pa leskev; v vršič vpletajo sabinsko brino (juniperus sabina), žegenpajn imenovano, ali pa borovico. V Špitaliču in Konjicah devajo v sredo butare hren. Ledeni les znabiti ‚Ledum palustre‘. Koprivnik nato nadaljuje s pripravo butare na Pohorju: Na južni strani Pohorja so še v rabi, posebno za vršace butare pušpan (Buxus sempervirens), v Savinjski dolini pa ‚sveti les‘ (Ilex aquitolium). Na južnem Pohorju, pa npr. ni v rabi borovica, isto tako ne ‚sveti les‘ in ‚ledeni les‘, saj ga ljudstvo na Pohorju sploh ne pozna, ker tukaj nobena teh dveh rastlin ne raste. Leskev tudi ni Pohorcem Mišljene so Slovenske Konjice. Op. avtorice.

13

Pajek, Jožef, Črtice iz dušnega žitka Štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884, str. 116.

14

Slovensko oz. znanstveno (latinsko) ime za nekatere najpogosteje omenjene rastline bom navedla kasneje med tekstom, saj so mi jih omenjali tudi informatorji na terenu. Tako v starejših virih, kot pri informacijah, ki sem jih dobila na terenu, pa je prišlo do nekih nejasnosti oz. razhajanj, saj ponekod za dve različni rastlini uporabljajo isto ime ali obratno, kar sem hotela pojasnit podrobnim spraševanjem in primerjanjem rastlin. Op. avtorice.

15

bistveni del butare. Spleta se med drugo šibje samo tedaj, če ni bilo mogoče ‚pravega lesa‘ dovolj nabrati. V obče menda smemo trdit, da pri nas na slovenskem Štajerju (kakor najbrž tudi drugod po slovenski zemlji) ne spletajo butare v vsakem kraju iz ravno istega materiala, nego da se nahajajo glede uporabe ‚lesa‘ za butare krajevne razlike. Kje, npr. ‚ledenega lesa‘ ne poznajo, ga seveda tudi ne rabijo; druge rastline, kakor borovica, pušpan in leska pa zopet niso povsod običajne, tako da moramo razločevati med materialom za presmec bistvene in krajevno običajne sestavne dele. Prvim bodemo, brez da preveč zgrešimo, smeli prištevati dren, ivo hudobiko, črensljo in sabinsko brino, drugim, t.j. krajevno običajnim (oziroma pogojnim) pa ‚ledeni les‘, ‚sveti les‘, borovico, pušpan, hren in leskev. Prezreti tudi ne smemo, da so rastline, katere se jemljejo v presmec, ali zimozelene, t. j. take, ki so po letu in po zimi zelene (‚ledeni les‘, ‚sveti les‘, sabinska brina, pušpan, borovica), ali pa take, katere rano v pomladi poganjajo, kakor iva, dren, črenslja in leska; izjemo dela hudobika. Vežejo se butare s tankim srobotjem, pa tudi s tankimi vrvmi. V nekaterih krajih še presmece opletajo z rudečimi, belimi in pisanimi traki, tam pa tu navesijo na njega tudi pomaranče.« Pisec nadaljuje s poročanjem o tem, kako ‚rabijo Slovenci blagoslovljen, presmečev les‘: »Nekaj šib vtaknejo na podstrešju za streho ali pa v sobi pod tram, ali tudi za kako podobo, da varuje les hišo in njene prebivalce nesreče. Tudi v hlevih


se hranja blagoslovljen. Ko žene pastir v pomladi živino prvikrat na pašo, dobi blagoslovljeno šibo iz butare, potem jo hrani v hlevu. Če se pripravlja po letu k hudemu vremenu, zažgejo na žarečem oglju blagoslovljenega lesa, da bi pregnal dim viharje ter varoval hišo strele. Na cvetno nedeljo popoldne vsadijo (na Pohorju) na vsako njivo šibo iz presmeca, da bi storila njivo rodovitno ter zabranila poletu tam nevihto in točo. Zrnju, ki ga peljejo na njivo, da ga nasejejo, pridenejo blagoslovljenega lesa, da se rajši cimi, in da se žito boljše obnese. Prej ko posadi gospodinja velikonočni kruh v peč, zažge blagoslovljenega lesa na ognju, da se ji kruh lepše speče. Sploh rabijo Slovenci blagoslovljen presmečev les tam, kjer prosijo božjega blagoslova in sreče, ali pa tam, kjer bi radi zabranili kako nesrečo.« Pajek je v prej omenjeni knjigi o cvetni nedelji zapisal tudi naslednje: »Kdor pred cvetno nedeljo bos hodi, tega bo kača pičila.« (Stanešnci) »Tisti teden pred cvetno nedeljo ne sme gospodinja kruha peči, sicer jej bo skozi celo leto plesnil.« (Sveta Ana na Krembergu) »To nedeljo nosijo lesene butare v cerkev k blagoslovu. Butaro imenujejo proti izhodu od Maribora bresmec ali presmec, drugod pa »žegen«. Ko sem prašal Fr. Zidanšekovo iz Špitaliča, kako se pa takrat imenuje butara, dokler ni ‚žegnana‘, mi je rekla ‚medeni‘ les.«16 Pajek, Jožef, Črtice iz dušnega žitka Štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884, str. 116.

16

»Za butaro, ki je v Ljubljani in po velikem delu Kranjske splošen naziv za cvetnonedeljske mladice, ki so povezane v snop, in ki jih sedaj nosi večinoma le še otročad k blagoslovu v cerkev, imamo tudi še druga imena. Na vzhodnem Štajerskem, na Pohorju, ponekod na Koroškem in še kje, je splošno razširjen izraz presnec, ki ima dva glavna pomena; prvotni pomen pomeni presen kruh (presen pomeni nekaj svežega, nekuhanega, pa tudi nekvašenega), torej kruh, ki ni kvašen, in ki se je sčasoma preoblikoval v razne popolnejše oblike, gubanice, mlince in ženitvovanjski kruh, preneseni pomen pa je prevzel cvetnonedeljski snop ali butara. Presen torej pomeni nekvašen, neprekvašen; ker so v stari dobi tak kruh vsak dan sproti pekli, je bil vedno svež – zato je dobila beseda tudi pomen nekvašen. Tudi zelenje, iz katerega sestoji presnec, je sveže. Zato bi bila razlaga presnec – sveže zelenje, čisto naravna. Pa vendar presneca – butare ni izvajati iz tega pomena, ker je presnec tudi kruh, ki je prvotno nekvašen in ker imamo na Gorenjskem zanj izraz beganica, to je gibanica, v Lučah v Savinjski dolini in v Gornjem Gradu pa pravijo butari potica. Presnec, beganica, prajtelj, presta, pegelj in potica so kruhki, ki so nekoč viseli in deloma še visijo na butari, po katerih je cvetnonedeljska butara na določenem območju dobila ime. Tudi drugod po Evropi in na nekaterih območjih Rusije, so na cvetnonedeljske butare pritrdili razne kruhke, preste, pecivo ter testenine v obliki živali in

71


72

raznih predmetov, po katerih so dobile ime.« Kotnik pravi, da presnec – nekvašen kruh – poznajo vsi Slovani, Nemci, stari Grki, Izraelci in Beduini, ki ga še dandanes pečejo. V omenjenem članku je navedel tudi mnogo dokazov, ki potrjujejo, da so cvetnonedeljske butare, ki jim na slovenskem etničnem območju ponekod pravijo presnec, prajtelj, beganica, potica, presta in pegelj, dobile ime od kruha, ki je nekoč visel in ponekod še visi na njih: »Če je kruh, ki visi na vrhu, tako važen del presmeca, da mu je dal celo ime, mora imeti v verskem in narodovem obredju posebno važno vlogo. Čast, ki jo izkazujemo kruhu, večinoma izvira iz ozkega stika ljudstva s Cerkvijo, ki je blagoslavljala in posvečevala kruh in ga še danes ob različnih priložnostih. Najbolj znan blagoslov je še danes na velikonočno krstnico ali pa na veliko noč zjutraj. Na vzhodnem Štajerskem se imenuje tudi velikonočni kruh, ki ga nesejo blagoslavljat, presnec. Ime nam priča, da je bil nekoč nekvašen, širok – prajtelj – in nizek, sčasoma pa je dobil sedanjo, že umetno obliko. In če visi na butari kruh, je tudi z butaro vred bil blagoslovljen. Ker pa je blagoslovljen, ga častijo in mu pripisujejo posebno moč. »Palme so imele simboličen pomen in so znak gospodove zmage nad smrtjo in hudobnim duhom. Kristjani nosijo ta dan simbole Gospodove zmage in se s tem tudi pripravljajo na velikonočne praznike. To je prvotni njih pomen v krščanski liturgiji. Shranjevanje v hišah in uživanje pa so povzročile

krščanske in antične predstave, med drugim tudi rimske Palilije. Ko pa so ta odstavek vnesli v besedilo blagoslova, je bil običaj tako rekoč cerkveno legaliziran in učinka sedaj niso pripisovali palmam, ampak cerkvenemu blagoslovu. In tako je ljudstvo pripisovalo tudi učinek blagoslovljenemu kruhu, ki je visel na butarah. Tako blagoslovljene šibe, kot tudi blagoslovljen kruh – presmec, ki je visel na butarah, sta v spomladanskih agrarnih običajih simbolizirala rodovitnost polja. Vse naše življenje je bilo ozko povezano s Cerkvijo,17 zato je tudi dragoceni poljski pridelek, kruh, dobil častno mesto na vrhu butare, ki ga je duhovnik ž njo vred blagoslavljal. Kot blagoslovljeni kruh pa je imel posebno moč, bil je zdravilen in v njem je bilo moči za novo setev.«18 Že v zgornjih besedilih, ki so bolj poljudnega značaja, je mogoče razbrati, da lahko praznovanje cvetne nedelje oziroma pripravo butare – razdelimo na pripravo oziroma zbiranje šib, povezovanje butare, odhod oziroma pot v cerkev, prisostvovanje cerkvenemu obredu v cerkvi oziroma blagoslov butar, odhod proti domu ter nato prihod domov, sprejem blagoslovljenega zelenja in s tem povezani običaji in navade. O pričakovanju cvetne nedelje, ki so se je veselili predvsem otroci, pa o nabiranju zelenja za butaro, o tem, kako so V Cerkvi ima kruh velik simboličen pomen. Op. avtorice.

17

Kotnik, France, Presnec, Etnolog 16, Ljubljana 1943, str. 29-43.

18


predvsem fantje med seboj primerjali svoje butare in o občutkih cvetne nedelje pa govori tudi mnogo starejših črtic, ki opisujejo praznovanje cvetne nedelje v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja, iz njih pa sem skušala izluščiti predvsem tiste dele, ki najlepše podajo sliko tega praznika. Otroci so že kakšen teden prej nestrpno pričakovali cvetno nedeljo, o čemer govori odlomek iz naslednje zgodbe: »In se je kakor vsako leto spet približala cvetna nedelja. V šoli so se že več kot ves teden pogovarjali in se prerekali, kdo bo imel več jabolk na butari! Lojze se ni dosti menil za to, saj je vedel, da imajo doma še v jeseni le malo jabolk. Mama pa mu je obljubila, da mu bo iz mesta nekaj prinesla, če bo jutri pridno varoval sestrici. Drugi dan je ves nestrpen komaj čakal, kdaj se bo mati vrnila. Mati pa ni prinesla nič jabolk, ampak štiri lepe - pomaranče. Kar zavriskal je Lojze. Boljša ena pomaranča kot deset jabolk!«19 Ponekod so poleg jabolk in pomaranč na butare navešali tudi fige, razno pecivo, kruhke, preste in podobno, kar je otrokom že v cerkvi lepo dišalo, doma pa so komaj čakali, da jim je mati dala kakšen blagoslovljen priboljšek z butare. O pripravah na cvetno nedeljo govori tudi zgodba o fantičku Alešku in njegovi družini, ki je nekaj dni pred praznikom v gozdu smukal »jagodčast« bršljan, ki se je ovijal okoli orjaške Vovk, Joža, Butare, pomaranče in suhe hruške, Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana 1936/1937, let. 67., št. 7., str. 105 – 106.

19

bukve ter rezal enoletne leskove šibice in bodičje za butaro. Oče je iz mesta prinesel tudi pomaranče, ki jih bodo pritrdili na butaro in oljčno vejico, ki bo na vrhu. Dan pred praznikom so dedek, oče in otroci zelenje skrbno povezali v butaro. Pisec nadaljuje, da otroci ponoči niso mogli spati, ker so s tako veliko nestrpnostjo pričakovali jutro cvetne nedelje. Spoštljivo so čakali na trenutek, ko jim je oče rekel, da lahko gredo v cerkev. Alešek je z največjim spoštovanjem in ponosom vzel butaro in jo nesel proti cerkvi. Seveda so na poti srečali tudi druge fante in med seboj primerjali butare. »Hozana Sinu Davidovemu!«, je orilo po cerkvi in božji hram je bil kakor zeleni gaj! Po končani maši so se otroci z blagoslovljeno butaro vračali proti domu. Butara je bila težka, vendar jo je Alešek pogumno prinesel do doma, kjer jo je oče razvezal in osmukal ter zelenje dal živalim, veje pa zataknil pod streho.20 Predvsem za fante je bila priprava butar pomembno opravilo. Nekdo je lepo zapisal: »Presmec, cvetnonedeljska butara, ‚leseni žegen‘, ‚pušeljc‘ in Bog ve kaka različna imena še imaš krog po naši dragi domovini, povsod vzbujaš isto neizmerno veselje, posebno kmečkim dečkom!«21 Zanimivo je bilo že iskanje oziroma rezanje vej za butaro, saj so jih rezali s svojimi no Vukovoj, Aleškova butara, Angelček, Ljubljana 1908, let. 16., št. 4, str. 61–64 in št. 5, str. 74–75.

20

Črnej, Ludovik, Spomini iz otročjih let, Presmec, Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana, 1897, let. 27., št. 4, str. 77–79.

21

73


74

žički, ki so jim pomenili pravo malo bogastvo in so jih neradi posojali svojim prijateljem, kar je omenjeno tudi v nekaterih starejših pripovedih. V eni izmed njih piše takole: »Ded je vzel krivec s seboj, da bi rezal lepe šibe in šibice, kakor to morajo biti za boganico.22 Midva sva pa imela lepa nova ‚pipca‘, katera so nama kupili mati, ko je bil pri nas semenj.«23 O rezanju oziroma vpletanju šib v butaro, med katerimi je imela skoraj povsod pomembno vlogo tudi vrba, govori naslednja pripoved, ki pravi, da »je Juda Iškariot, potem ko je izdal Jezusa, obupal in si hotel vzeti življenje z obešanjem na vrbi, ki je rasla ob potoku. Vrba se je zgrozila. Ona, da bi nosila Gospodovega izdajalca?! Njene dotlej sivkaste veje so zardele od sramu, odtrgale so se od debla, in Juda Iškariot je padel na tla. Še zdaj vidimo vrbe z rdečimi vejami. Ljudje pravijo taki vrbi »iškariotovka«. Ko nabirajo otroci vrbje za butare, ki jih neso na cvetno nedeljo k blagoslovu, se iškariotovke skrbno ogibljejo. Zakaj njenih vej se blagoslov cvetne nedelje ne prime.«24 V butaro so ponekod dajali tudi lesko, število njenih vej pa je imelo ponekod tudi simbolni pomen: »Tako je v Grahovem, v okolici Cerknice, moral Ponekod na Gorenjskem pravijo butari boganica ali beganica. Op. avtorice.

22

Fran Saleški Finžgar, Boganica, Vrtec, slovenskim mladini, 1892, let. 22., št. 6, str. 97–99.

23

Lenartov, Iškariotovka, Angelček, 1925, let. 33, št. 7/8, str. 71–72.

24

žegen, butara imeti 33 leskovih šib (število let Kristusa ob smrti). Leska je še iz časov antike simbol rodovitnosti. Poleg drugega je žegen v tem kraju vseboval še enoleten poganjek od vsakega sadnega drevesa. Vejice iz butar so po mnogih krajih zatikali v njive, nekaj njenega zelenja pa so obešali tudi na jablane, hruške in češnje, zato da bi bolje rodile.«25 Nekatere zgodbe, namenjene mladini, so bile tudi poučne, saj so otrokom skušale smisel cvetne nedelje približati tudi v globljem religioznem smislu: »Otroci! Jutri je za vas veseli dan, jutri je cvetna nedelja! Dobro vem, da ste si že danes prinesli polno naročje mačic in zelenega beršlina, sedeli ste v izbi in vezali butarice ter je lepo okinčali z zelenim beršlinom. Mati vam so prinesli pozlačenih orehov in šišek, rudečih jabelk i pomoranč in vam je so navezali na butare. Kaj ne? To je bila lepota, skakljanje in veselje! Da, da, začetek vseh velikonočnih veselic je že cvetna nedelja, to vem tudi jaz, kedarkoli se spomnim vesele mladosti! … In koliko nedolžnega veselja bote imeli šele jutri na cvetno nedeljo, na dan blagoslovljenja lesa, ko bote s krasnimi butarami veselo šli proti cerkvi, ktera je ta dan lepemu zelenemu vertu podobna. … Ali pa tudi veste, ljubi otroci, kaj cvetna nedelja pomeni? Cvetna nedelja je zadnja postna in zadnja predveli Šavli, Joško, Zlati cvet, Bajeslovje Slovencev, duhovna dediščina Karantanije, Založba Humar, Bilje 2008, str. 289.

25


konočna nedelja. S cvetno nedeljo začnemo obhajati spomin Jezusovega terpljenja in se spominjamo posebno onega veselega dne, ko je naš izveličar Jezus Kristus na slici sede prijezdil adnokrat v mesto Jeruzalem, da pokaže svojo največjo oblast, ktero ima v nebesih in na zemlji. In glej, komaj se je približal jeruzalemskemu mestu, že mu hitijo naproti stari in mladi, da pozdravijo svojega kralja in učenika. Nekateri sekajo veje z dreves in nastiljajo ž njimi pot, drugi zopet razgrinjajo svojo praznično obleko po tleh, da bi vredno in spodobno počastili prihod Gospodov. Iz tisoč in tisoč ust se razlega veselo pozdravilo: ‚Hosana sinu Davidovemu, visoko hvaljen, ki pride v imenu Gospodovem!‘ Zares vesel in veličasten dan v Jeruzalemu in presrečno ljudstvo, ki tako lepo slavi svojega Gospoda. Toda čez malo dni pozneje, to je, na veliki petek, kaka sprememba! Ljudstvo, ki je malo popreje sprejelo Jezusa z največjo radostjo in veseljem, ne pozdravlja ga več kot sinu Davidovega in kralja Judov, marveč na ves glas upije: ‚Proč ž njim! Križaj, križaj ga!‘ To je omahljivo judovsko ljudstvo, ki komaj čaka onega trenutka, da Jezus prelije svojo drago kri na lesu svetega križa. Spomnite se tedaj jutri, ko bote prinesli v vežo božjo krasno okinčane oljke in butarice, tistega veselega dne v Jeruzalemu, ko je še ljudstvo svojo praznično obleko in zelene veje pokladalo po tleh, da vredno počasti svojega kralja, ter ne pozabite nikoli, kako

visoko čast in hvalo ste tudi vi dolžni Jezusu, ki vas je s svojo drago kervjo na lesu svetega križa odrešil od večnega pogubljenja. Oljka, ki jo bote imeli v butarah, je pa tudi znaminje in podoba miru in sprave, ktero nam je on skoz svojo smert in terpljenje pridobil. Zelene vejice nas opominjajo, da se mora naše staro grešno življenje v pravej, resničnej pokori ozeleneti, da ne smemo biti podobni suhim vejam, marveč sadonosnim drevesom, ktera dober sad prave pokore obrodijo.«26 »Cvetna nedelja. Vas je danes praznična in mladina stopa veselih lic v hišo gospodovo. Mlajši šolarji stopajo posebno ponosno, ko nesejo lepo okrašene butare v hišo božjo. Pomladni god obhaja verno ljudstvo na cvetno nedeljo. Narava nas kliče na delo in cvetje nas spominja veselih dni, ki nas čakajo po končanem delu. Najlepši praznik v solčni pomladi se praznuje. Tudi odrasli nosijo k službi božji oljkove vejice. Cvetna nedelja nas spominja Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem. Na oslici je jezdil Sin božji, in verna množica, ki ga je spremljala, mu je potresala pot in klicala: ‚Hozana Sinu Davidovemu! Slavljen bodi, ki pride v imenu Gospodovem!‘«27 Nekomu drugemu pa se je najbolj vtisnilo v spomin dogajanje v cerkvi: »Praznično je bilo v cerkvi. Vse v zelenju, kakor da je dihnila pomlad tudi T., Cvetna nedelja, Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana 1871, let. 1., št. 4., str. 57-58.

26

Mokriški, Na cvetno nedeljo, Angelček, Ljubljana 1909, let. 17., št. 1., str 54-58.

27

75


76

v svetišče. Belkaste meglice kadila so plule nad zelenjem, nad množico ljudi, kako da je razprostiral nevidni angel mehak, belkast pajčolan … Z močnim, svečanim glasom je pel duhovnik, ljudstvo pa je molilo.«28 Nekatere zgodbe oziroma črtice so napisane tudi kot spomin na praznovanje cvetne nedelje v otroštvu, med katere sodi tudi pripoved s Primorskega konca: »Res spada svetna nedelja tja v resnootožni postni čas, a na ta dan se kar nekako pozabi na žalost in se veseli s Kristusom, prepevajoč mu hozano. Pa še zaradi neke druge stvari smo se otroci veselili cvetne nedelje. Ej, vem, da ste že pogodili! Butaro mislim, katero sem vsak leto nosil k blagoslovu! To ni karsigabodi! Ne nosi je vsakdo in lahko je ponosen na to čast. Otroci smo se včasih tudi skregali in dogovarjali, kdo jo nesel. Vanjo smo dali oljko, ki smo jo dobili od Vipavca, bršljan od Krajinšice, leskove šibe, leščevje, mačice, dren, brinove vejice, hudolesove šibice pa smo poiskali sami, mati pa so nam dali pisane trakove, jabolka in pomaranče. Po poti proti cerkvi so se gibale in premikale od vse strani butare, snopiči in oljkove vejice. Vsakdo je kolikor mogoče mogočno nesel svoj „blagoslov“ in ga dvigal visoko v zrak. To smo občudovali, obsojali in zavidali drug drugemu butare! Kdor je imel lepšo, so bili drugi nanj hudi! Vekomir, Na cvetno nedeljo, Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana 1911, let. 41., št. 6., str. 100–102.

28

Božji hram je bil danes podoben gaju, kjer se dvigajo razne veje in vršički, vrtu, kjer rasto pomaranče in jabolka. Vem, da nisem prav zbrano molil mej mašo, česar ne pripovedujem in ne priporočam v posnemanje, ampak gledal sem, če ima kdo lepšo butaro. A nobena mi ni tako ugajala. Po cerkvenem opravilu pa smo jo udarili iz cerkve, da bi bili prej doma. Kako greste po koncu ž njo skozi vas ali celo po mestu! Ne pogledate takrat vsakega! Hiteli smo z vihrajočimi butarami vsak proti svojemu domu. Vsak je napel vse svoje moči, kajti butare so bile težke za take paglavce.«29 Zanimivi so tudi zapisi, kako so se fantje po končani maši kar »vsuli« iz cerkve in »jo urno, vsak s svojim bremenom – butaro, ucvrli proti domu«. Tudi nazaj grede so si med seboj primerjali butare, v neki zgodbi pa je tudi omenjeno, da »so po vsej poti, ko so šli k maši in od maše domov, fantje sekali jabolka in pirhe. Srečen je bil tisti, ki je dobro prvikrat zadel jabolko in ni zgubil krajcarja, ampak je dobil še jabolko. Otroci so se bahali s krajcarji, ki so jih dobili pri sekanju!«30 Ponekod je bila navada, da so pri hišah, kjer ni bilo otrok, prosili tuje otroke, da so jim k blagoslovu nesli butaro, »v zahvalo pa so jim darovali tri

Angelar Zdenčan, Pomladni spomini, Angelček, Ljubljana 1899, let. 7., št. 4, str. 52-54.

29

Reginov, Jan, O veliki noči, Angelček, Ljubljana 1913, let., 21, št. 3, str. 37–38.

30


pirhe«.31 Ena izmed zgodb pravi, da je Jerajevega pastirčka Julčeta Remsova mati prosila, če bi k blagoslovu nesel njihovo butaro, saj je imel njihov Mihec presneto smolo, ker je ravno sedaj zbolel: »Ubogi pastirček je bil v devetih nebesih. Menda ne bi šel menjat niti s kraljem. Pa kako je stopal proti cerkvi. V cerkvi pa se mu je zdelo, da se je celo gospod župnik s prižnice doli živo zazrl vanj in njegovo butaro. Ko se je potem s svojim pisanim bremenom Saleški Finžgar, Fran, Prav mu je!, Angelček, Ljubljana 1896, št. 4., let. 4., str. 49–51.

31

O tem piše tudi Boris Kuhar v članku Od zime do cvetne nedelje (Naša skupnost (Grosuplje), 1991, let. 17, št. marec): »Butaro je vedno sestavil oče, gospodar ali starejši sin, k žegnu pa jo je nesel deček ali pa tudi deklica. Če niso imeli otroka pri hiši, so ga zato najeli in je zato dobil na veliko noč tri pirhe in kolaček.«

srečno vrni, ga je Remsova mati obložila s pirhi in jabolki in mu potisnila v žep – premislite – deset dinarjev! Julče je kar plaval v blaženosti, saj je bila ta cvetna nedelja res tudi najsrečnejši dan v vsem njegovem dosedanjem življenju!«32 Praznovanje cvetne nedelje v Slovenskih goricah in Halozah v drugi polovici 20. stoletja do današnjega časa Starejši pisni viri, objavljeni v prvem delu pričujočega besedila, ki opisujejo praznovanje cvetne nedelje, so izšli pred začetkom druge svetovne vojne leta 1941, nekateri redki, pa tudi Manica, Julče nese butaro, Mlado jutro, Ljubljana 1938, št. 15., str. 117.

32

77

Družina nekje v Halozah, 1973. Foto: Stojan Kerbler. Pokrajinski muzej Ptuj -Ormož, inv. št. UF – 30a.


78

med vojno. Poudariti je potrebno, da je vojna na vseh ravneh načina življenja, predvsem pa v duhovni kulturi slovenskega naroda, pomenila veliko prelomnico. Navzven se je to kazalo tudi v prepovedi vsakršnega javnega praznovanja cerkvenih praznikov, med njimi tudi cvetne nedelje. Cvetnonedeljske procesije so se kar za nekaj desetletij premaknile v notranjost cerkve, ljudje pa so si potihoma, brez nekdanjega navdušenja in pričakovanja, ki ga je zamoril strog socialistični režim, doma v butaro povezali nekaj vejic zelenja, in ga, več ali manj skrivoma, odnesli k blagoslovu v cerkev. Čez nekaj desetletij, nekje sredi sedemdesetih let 20. stoletja, je postala država že nekoliko bolj popustljiva glede javnega praznovanja cerkvenih praznikov, in cvetnonedeljske procesije so se počasi pričele zopet viti okoli cerkva, butare pa so zopet postajale večje in bolj bogate. Kljub temu, da je med tem časom umrlo že mnogo generacij ljudi, ki so s seboj za vedno odnesle tudi vso bogastvo znanja in vedenja o bogati kulturni dediščini, se je nekaj znanja, tudi o praznovanju cvetne nedelje in izdelovanju butar, preneslo na mlajše rodove. To so sedaj naši informatorji, ki v današnjih razmerah, ki so veliko bolj prijazne do praznovanja cerkvenih praznikov, obujajo nekdanje praznovanje cvetne nedelje kot so jim ga bili privzgojili njihovi starši. Tudi oni ga prenašajo na mlajše rodove, čeprav že v nekoliko bolj okrnjeni oziroma spremenjeni

obliki kot je bila v obdobju pred pričetkom druge svetovne vojne. Spomin nekaterih starejši domačinov sega še v leta pred pričetkom druge svetovne vojne, večinoma pa se spomnijo praznovanja cvetne nedelje v desetletjih po njej. Domačini iz župnije Svetega Jurija ob Ščavnici se spominjajo, da so dekleta v tednu pred cvetno nedeljo, ki mu pravijo cvetni teden, sejala rože, kajti »tiste, ki so bile takrat posajene, so imele poleti najlepše cvetove.« Na cvetno soboto so fantje ali moški po gozdu, ob robu mejic ali okoli hiše, »nabirali šibe za presmec oziroma bresmec«, kot pravijo cvetnonedeljski butari. Kakšno leto je bila cvetna nedelja že zelo zgodaj in je bilo še mrzlo, zato so šibe nabirali že kakšen teden ali dva prej, da so v vedru z vodo ob topli peči hitreje ozelenele. Domačini pravijo, da »je v presmeci oziroma bresmeci morala biti crensa«,33 saj »brez crense ni bilo bresmeca,« dren34 in iba,35 nekateri so vanj povezali tudi mepriko36 oziroma

Čremsa, znanstveno ime Prunus padus. Op. avtorice.

33

Rumeni dren, znanstveno ime Cornus mas. Op. avtorice

34

Vrba iva, znanstveno ime Salix caprea. V katoliških regijah je iva znana tudi kot palmova vrba. Njene veje ko še nimajo mačic, se blagoslovijo na cvetno nedeljo in razdelijo vernikom, kar bi jih naj varovalo pred nesrečo. (http://sl.wikipedia.org/ wiki/Vrba_iva) Op. avtorice.

35

Meduljevina, znanstveno ime Viburnum lantana. Op. avtorice.

36


metriko, füšpen,37 kütino,38 divji trn rdeči,39 brin,40 s katerim so se »deca f cerkvi radi pikali«, redki tudi žeglpej,41 Navadni pušpan, znanstveno ime Buxus sempervirens. Op. avtorice.

37

Japonska kutina, znanstveno ime Chaenomeles Japonica. Op. avtorice.

38

Bodika, božje drevce, znanstveno ime Ilex aquifolium. Bodika ali božji les je že v antiki simboliziral veselje in dobro voljo ter odganjal zle duhove (http://www.tv1.si/news. aspx?newsid=4091&katid=2). Op. avtorice.

39

Navadni brin, znanstveno ime Juniperus communis. Op. avtorice.

40

Največ težav oz. časa, da bi razvozlala, katera rastlina se skriva pod tem pojmom, obenem pa tudi velik »izziv« zame in za mnoge, ki sem jih vprašala, če »vedo katera rastlina je to«, je bil prav omenjeni žeglpej, žeglpejn (župnija Sveti Anton v Sl. goricah, župnija Sveti Jurij ob Ščav.), žiglpej, žiglpejn (župnija Sveti Martina Hajdina), žegenpejn (župnija Sveti Urban v Sl. goricah), žagopejn (okoli Ptuja). Nekateri so mi rekli, da je to verjetno spomladanska resa (znanstveno ime Erica carnea), nekateri, da je to navadni brin (Juniperus communis) v sosednjih župnijah, Sveti Anton v Sl. goricah in Sveta Trojica v Sl. goricah, pa je več domačinov zatrdilo, da je to pušpan (znanstveno ime Buxus sempervirens). Ponekod so mi dejali, da je to nizek bodikav grm, ki ga v gozdu najdemo zelo redko, nekateri pa so bili mnenja, da je to »domači grm«, ki je rastel v neki vasi le pri redkih hišah; po nekaj vejic za presmec so lahko k tisti hiši, katerih priimki oz. domača hišna imena, so se vsem informatorjem močno vtisnili v spomin, prišli tudi sosedje. Nekateri informatorji iz okolice Ptuja, pa so bili mnenja, da je to cipresa in so mi prinesli vejice grma, ki mu pravijo žeglpej; res so bile to vejice ciprese, vendar so se vrste med seboj malenkost razlikovale, zato znanstvenega imena za to vrsto ciprese ne poznam. Mogoče pa je tudi, da so tako rekli tudi nekemu bodečemu grmičku, ki je podoben cipresi in raste v gozdu, kar bom ob prvi priložnosti preverila. Op. avtorice.

41

ki so ga po spominu domačinke v Kupetincih imeli le pri Kočevarjevih, nekateri pa tudi vejo cvetoče češnje, višnje, breskve ali jürjovice, kot tukaj pravijo narcisam. Pri družinah, ki so imele vinograde, so v bresmec dali tudi eno vinsko rozgo, ki so jo odrezali že nekaj tednov pred cvetno nedeljo, da je v vodi, ob topli krušni peči razegnola, ozelenela in je bil že viden nastavek grozda. V Grabšincih so v presmec dali tudi gabrovo vejo, ki je po navadi rasla ob zajetju vode oziroma ob mlaki. Pomenila je čistost, saj je po legendi Marija z Jezusom počivala pod gabrom. Presmece so delali fantje ali moški. Ko so oblikovali šop, so ga na spodnjem koncu opleli z drobnimi na pol razklanimi šibami rumenega pintovca42, vrbe, ki se je lepo upogibala. Pri vsaki hiši so naredili en večji presmec, za otroke pa manjše. Blagoslov presmecov, bresmecov je še danes pri deseti maši v farni cerkvi, katere zavetnik je sv. Jurij. Domačin se spominja, da »so v cerkvi nekoč najbolj izstopali najvišji presmeci, ki so segali prav do oboka stare gotske cerkve, vendar velikost oziroma višina ni kazala na socialni položaj družine; ko so ga prinesli domov, so ga vrgli na streho, da je domačijo varoval pred ognjem, nekaj šib pa so odnesli na posejana polja, za dobro letino.« Na pregibu strehe, v žloti, je na nekaterih domačijah ostal do velikega petka oziroma sobote naslednjega leta, ko so »ž jin zakürili v peči, gda se je küha žegen.« Beka, znanstveno ime Salix viminalis. Op. avtorice.

42

79


80

Nekateri so ga zataknili tudi na bolj vidno mesto na štali, hlevu ali med križe, za mrežo na oknu, da je bil poleti ob nevihti hitro pri roki, da so na postji, podstenju zakurili nekaj vejic, da jih bo to obvarovalo pred ognjem. Nekaj vej iz presmeca so nekateri na cvetno nedeljo, nekateri pa šele jeseni, odnesli na posejano njivo. Nek domačin se je spomnil tudi tega, da so se fantje »za norca meli«, norčevali oziroma zbijali šale na račun tistega fanta, ki je imel majhen oziroma kratek bresmec, češ »ti pa rad listje grablaš,«43 za tistega, ki je imel primerno velikega pa so rekli, da »bo veka pšenica.«44 Podobno je bilo praznovanje cvetne nedelje v sosednji župniji Mala Nedelja, saj so v presmece dajali iste vrste zelenja, kot v Jurjevški župniji: crenso, dren, ibo, metriko, krtaneke, narcise, mačice oziroma tisto, »ka je kdo meja«; ponekod so vanj dali še vejice füšpeja, nekateri pa tudi borovice,45 ki so jo zakurili tudi ob blagoslovu hiše na sveti večer, da je v prostoru lepo dišalo. Presmec so vezali z pintovcon, nekateri pa tudi s špago, vrvico ali z drotom, tanko žico. Velikost in višina presmeca ni bila vedno zunanji pokazatelj velikosti kme S tem so verjetno mislili, da v butaro ni povezal še več zelenja, da mu ne bi bilo treba jeseni grabljati toliko listja. Op. avtorice.

43

tije oziroma razlik med (kmečkimi) socialnimi sloji, ki so bili med ljudmi na tem območju še pred nekaj desetletji točno »določeni«,46 temveč je imela bolj »praktičen« razlog; večji kmetje so imeli večje in višje presmece zato, ker je bila navada, da so na cvetno nedeljo ali pa jeseni po končani setvi, na vsako parcelo oziroma njivo, vtaknili blagoslovljeno vejico. Ker so imeli več njiv kot želarji ali kočarji, so k blagoslovu nesli večji presmec. Domačin se spominja, da je nek kmet z velikim posestvom iz Sitarovec k blagoslovu prinesel skoraj dva metra visok presmec, ki so ga še posebej otroci, zelo občudovali. Ko so na cvetno nedeljo prišli od svete maše, so presmec zataknili za križe, okensko mrežo ali pa so ga vrgli na streho, da je »domačijo obvaroval pred strelo«. Okoli Male Nedelje pa so imeli tudi navado, da so jeseni, preden so šli ročno sejat na njivo, v slamnato sejačo, iz slame pleteno košaro z enim ročajem, kjer je bilo zrnje za sejanje, položili žegnano šibo, blagoslovljeno vejico iz presmeca, ki so jo po kočani setvi, vtaknili na koncu njive, s prošnjo za dober pridelek. Župnija Svetega Jurija ob Ščavnici na zahodu meji na sosednjo župnijo Sveti Anton v Slovenskih goricah.47 Na območju vzhodnega dela Slovenskih goric in v Prlekiji so kmečka gospodarstva glede na velikost posesti ločevali na velike, srednje in male kmete, velike, srednje in male želarje ter kočarje, viničarji pa so bili brez lastne hiše oziroma zemlje (najemniki). Op. avtorice.

46

S tem pa so verjetno mislili, da ima veliko butaro in bo na posejano njivo zataknil več blagoslovljenih vej iz butare, zato bo njiva bolj blagoslovljena in bo pšenica obilno obrodila. Op. avtorice.

44

Navadni brin, znanstveno ime Juniperus communis. Op. avtorice.

45

Večji del župnije spada v občino Cerkvenjak. Op. avtorice.

47


Tudi tukaj v presmecu ne sme manjkati čremca, dren, iba, meprika, reberika,48 gaber, leska, füšpej, füšpen, püšpen ter žeglpej, žeglpejn in borofca,49 ki sta tukaj pomembni sestavini presmeca. Včasih so dodali še kakšen cvet česnekofce, narcise ali okenske rože in vse skupaj na spodnjem koncu povezali pinovcon ali droton, tanjšo žico. Tudi tukaj so nekateri večji kmetje k blagoslovu prinesli kar dva metra visoke presmece, spominjajo pa se, da so jih morali k blagoslovu in nazaj grede držati v lüft, kvišku; če so otroci, ki so imeli vsak svoj mali presmec, to v svoji razigranosti pozabili, so jih na to opozarjali starejši, vendar se več ne spominjajo, kaj je to pomenilo. Po prihodu iz cerkve, so ponekod iz presmeca vzeli nekaj vej in jih še isti dan vtaknili na njive, ostanek presmeca pa vrgli na streho, da bi jih obvaroval ognja, strele in toče, pri nekaterih pa so ga zataknili »nekam na süho«, pod kap in blagoslovljene vejice šele na fünkišno, binkoštno nedeljo odnesli na njive. Skoraj povsod je bilo v navadi, da so naslednje leto na veliki petek, ko je gospodinja pekla pisanko, velikonočni kruh, v krušno peč podkurila s presmecem od prejšnjega leta. Okoli Lenarta v Slovenskih goricah v presmec vpletejo enako zelenje kot v večjem delu Slovenskih goric, le da tukaj vrbi ivi rečejo müjčike, mujčike, Meduljevina, znanstveno ime Viburnum lantana; na Dravskem polju in v delu Haloz temu grmu pravijo tudi naprika. Op. avtorice.

48

Navadni brin, znanstveno ime Juniperus communis. Op. avtorice.

49

mačkice. Ponekod ga takoj po prihodu od blagoslova spoštljivo zataknejo za tram pod napuščem in otroke posvarijo oziroma podučijo: »Boug vari, tou je žegn!« Ko se je bližala hujda vihta, nevihta, so na ogenj v krušno peči ali v šporhet, zidani štedilnik, vrgli vejico iz presmeca, da se je pokadilo, saj je dim po ljudskem verovanju odvračal nevihto. To so lahko naredili tudi otroci, saj jim je babica ali kdo od starejših naročil: »Idi po žegnani les, pa gor deni, ka tak grmi!« Neka domačinka, pri kateri so imeli veliko kmetijo, se spominja, da je njen brat nekoč naredil kar tri metre visok presmec. Pri njih je bila navada, da so s premecem, takoj ko so prišli od blagoslova, trikrat udarili po mlaki in z njim trikrat tekli okoli hiše in ga ob tem vlekli po tleh. Kaj je to točno pomenilo, se več ne spomni, z gotovostjo pa lahko trdimo, da je bilo povezano z odganjanjem hudega, prošnjo za blagoslov, rodovitnost ali srečo. Nato so ga zataknili nekje pod kap, kjer je bil do velike sobote, ko so ga razvezali in iz njega vzeli nekaj vejic, ki jih je gospodar ob svojem obhodu grunta zatikal na njivah, ob tem pa molil rožni venec in blagoslavljal z blagoslovljeno vodo. Do velike sobote je bil presmec nekje zunaj, potem pa so ga odnesli na dila, podstrešje in ga zataknili za tram, da je hišo varoval pred ognjem. Če je poleti nevihta, na ogenj vržejo kakšno blagoslovljeno vejico, z blagoslovljeno vodo pa škropijo vstran od hiše in s tem od nje odganjajo strelo oziroma ogenj. Presmec sku-

81


82

rijo naslednje leto, ko pečejo pisanko. Sogovornik iz župnije Sv. Urban v Slovenskih goricah, iz okolice Destrnika, pa je ob pripovedovanju o praznovanju cvetne nedelje opozoril in osvetlil še nek vidik, in sicer družabnost med sosedi in vaščani. Svojo pripoved je namreč pričel tako, da je poudaril, da je »bila cvetna sobota50 v njegovi mladosti predvsem dan družabnosti, druženja sosedov in vaščanov, saj so predvsem fantje po vasi in njeni okolici nabirali zelenje za presmece, ki so jih potem popoldan ali proti večeru sestavljali in povezovali vsak na svojih domačih stopnicah.« Fantje so namreč točno vedeli, pri kateri hiši in na katerem mestu raste dren, žegenpejn, füšpen, metrika, iba ali crensa, kar je bila lepa priložnost za medsebojno druženje. V sredino presmeca so dali tudi vinsko rozgo, ki so jo odrezali in dali v vodo nekam na toplo že nekaj tednov prej, nekateri na praznik sv. Vincencija, ki goduje 22. januarja. V vrh presmeca so fantom prepovedali dajati brin, saj so z njim »pri maši pikali dikline.« Pot iz Levanjc do farne cerkve sv. Urbana je dolga dobre štiri kilometre, vendar je skupini vaških fantov, ki so na cvetno nedeljo k blagoslovu nesli presmece, minila hitreje kot običajno, saj so si jih med seboj primerjali: »Tebi to fali!« ali »Moj je lepši!« in podobno. Tako kot tudi ponekod drugod, velikost in debelina presmeca ni bila vedno pokazatelj razlik Dan pred cvetno nedeljo, so po navadi okoli hiš, v gozdu ali kje drugje v naravi nabirali zelenje, ki so ga povezali v butaro. Op. avtorice.

50

med bogatejšimi in revnejšimi, temveč je imela bolj praktičen značaj in sicer ta, da so imeli večji kmetje ne toliko višje ampak debelejše presmece kot manjši kmetje zato, ker so imeli več parcel oziroma travnikov in njiv, na katere so na veliko noč, ko so se vrnili od rane svete maše, zatikali vejice iz presmeca. Presmec so na cvetno nedeljo najprej vrgli na streho, da bi domačijo vse leto varoval pred požarom, nato pa so ga čez nekaj dni na podstrešju zataknili za tram pod streho. Sogovornik je poudaril še nekaj, in sicer, da »brez presmeca ni bila opravljena nobena setev!« Ko so šli spomladi ali jeseni na njivo in na vrt sejat pšenico, oves, ajdo, proso, koruzo ali kaj drugega, sadit krompir ali čebulo, vedno so bile poleg blagoslovljene veje iz presmeca; preden je namreč leseni voz, na katerem je bilo kmečko orodje, seme, sejak, slamnata košara z eno naramnico, in še kaj, kravja ali konjska vprega odpeljala z domačega dvorišča, je gospodinja ali gospodar zaklical kateremu izmed otrok: »Idi na dila po šibe,« ki so jih položili na voz in šele takrat odrinili priti njivi. Povedal pa je tudi zanimivost iz sosednje župnije Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah oziroma iz Juršincev, in sicer, da je leta 1919 takratni župnik, gospod Sinko, na cvetno nedeljo blagoslovil tako visok presmec, da so ga morali skozi lino v zvoniku pritrditi k steni. Izdelali in na ramah prinesli, so ga fantje iz vasi Bodkovec, v zahvalo za srečno vrnitev iz prve svetovne vojne. To pričevanje dokazuje, da sodobne »butare velikanke« niso nekaj


novega, temveč so jih delali že pred davnimi desetletji, le motiv za njihovo pripravo je bil veliko bolj primeren in vsebinsko bogat, saj se je približal bistvu praznovanja velikonočnega časa oziroma cvetne nedelje. V vaseh okoli Juršincev pa se ljudje še danes spominjajo, da so še pred nekaj desetletji v presmec dali sedem različnih vrst zelenja, med katerimi ni smela manjkati čremsa, neprika,51 iva, dren, pušpan in božje drevce, leskove palice so služile za ogrodje, na katerega so pritrjevali ostale veje; spodnji del oziroma ogrodje, pa je bilo povezano s srobotom, ki ga je kasneje nadomestila špaga, vrvica. Med Slovenskimi goricami in Halozami, okoli Ptuja, ležita na desnem bregu Drave Dravsko, na levem pa Ptujsko polje. Medtem ko njuno gričevnato zaledje Slovenskih goric in Haloz pokrivajo lepi gozdovi, na nižinski prodnati dravski naplavini uspevajo mokrotni logi, zato tudi tukaj ni bilo težko najti zelenja za cvetnonedeljsko butaro, saj vrbe, meprika in čremoza najlepše uspevajo prav na mokrotnih tleh.52 V župniji Sveti Martin Hajdina domačin iz Skorbe še vedno, vsako leto dan pred cvetno nedeljo, naredi presmece za Meduljevina, znanstveno ime Viburnum lantana. Na istem območju omenjajo tudi jerebiko, vendar mislim, da so jo zaradi podobnosti zamenjali z nepriko. Op. avtorice.

51

V Slovenskih goricah in Halozah jih najdemo v mokrotni Pesniški in Ščavniški dolini in ob potokih, ki razrezujejo gričevje in ustvarjajo mokrotne vmesne dolinice. Op. avtorice.

52

pol vasi. Vanje že od kar pomni vpleta dren, mepriko, čremozo, vrbo ivo, fušpaj in žiglpaj, katerih veje poveže s srebrotom. Zelenje nareže na mejah med travniki. Poudaril je, da bi lahko praznovanje cvetne nedelje nekoč označil kot »otroški praznik«: »Družine so šle k pozni maši, presmec so nesli otroci. Ko je duhovnik blagoslavljal presmece, so jih otroci dvignili visoko v zrak. Ko so prišli od svete maše, so ga vrgli na streho, da ‚bi jih obvaroval strele in požara‘. Na strehi je ostal do naslednjega leta. Ko so sejali žito, so iz njega vzeli vejico in jo po končani setvi vtaknili na njivo. Razlike v velikosti presmecev niso odsevale socialnih razlik med ljudmi.« Da je starejšim domačinom cvetna nedelja ostala v spominu kot »otroški praznik«, potrjujejo tudi njihove pripovedi o tem, da »so otroci, ko so se na cvetno nedeljo vrnili domov od svete maše, od staršev dobili pisanko – kuhano jajce ali denar.« To se je pri nekaterih hišah ohranilo do danes, le da danes dobijo pomaranče. Omenjen je tudi v nekaterih starejših virih, kjer piše, da »so bili obdarovani tuji otroci, ki so nesli butaro k blagoslovu tistim ljudem, ki niso imeli svojih otrok.« V nekaterih vaseh hajdinske župnije so v presmec dali tudi božji drevec,53 v vrh pa füšpan. Ko so se na cvetno nedeljo, gospodar z večjim, otroci pa vsak s svojim manjšim presmecem, vrnili od svete maše, so enega vrgli na streho, da bi domačijo varoval pred ognjem, vendar je moral pasti nazaj. Nekaj ve Bodika, božje drevce, znanstveno ime Ilex aquifolium. Op. avtorice.

53

Literatura in viri:

Janez Bogataj,

Velikonočni čas za naš čas, v: Razstava pirhov in velikonočnih voščilnic slovenskih pokrajin 2009, zbornik ob razstavi, Veržej, 2009.

Janez Bogataj,

Slovenija praznuje, Sodobne šege in navade na Slovenskem, Mladinska knjiga, Ljubljana 2011.

Ljudmila Bras,

Izdelovanje cvetnih butaric v okolici Ljubljane, v: Slovenski etnograf, Ljubljana 1970.

Cerkveni dokument 2, Kongregacija za bogoslužje in zakramente, Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, Družina, Ljubljana 2003.

Ludovik Črnej,

Spomini iz otročjih let, Presmec, v: Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana, 1897, let. 27., št. 4.


Ivan Koprivnik,

Presmec ali cvetnonedeljska butara, v: Popotnik, časopis za sodobno pedagogiko, Ljubljana 1885, let. 6, št. 6.

France Kotnik,

Presnec, v: Etnolog 16, Ljubljana 1943.

Boris Kuhar, Od zime

do cvetne nedelje, Naša skupnost (Grosuplje), 1991, let. 17.

Niko Kuret, Cvetna

nedelja, v: Praznično leto Slovencev, prva knjiga, Ljubljana 1989.

Lenartov,

Iškariotovka, v: Angelček, 1925, let. 33, št. 7/8.

Franc Ločniškar,

To vam pravim,v: Angelček, Ljubljana 1927/ 1928, let. 36., št., 8.

Maksimov, Na cvetno nedeljo, v: Vrtec, Ljubljana 1942/43XXI, let. 73, št. 8.

jic so še isti dan odnesli na njive, kar je ostalo od njih, pa so kasneje na podstrešju zataknili za tram. Ob hudi uri so nekaj vejic vrgli v peč na ogenj, da je dim odgnal temne oblake. V sosednji župniji Svetega Lovrenca na Dravskem polju so v presmec dajali čremozo, napriko, nepriko, dren, ivo, fušpaj, forovec,54 Marijin les, majnik, ki so ga imeli pri Krajnčevih, Rogačovih55 in žigelpaj, ki je v Zgornjih Pleterjah rastel le pri Peršohovih, Drečkovih in pri Medvedovih, Štjonekovih. Mlajša domačinka pa se z nasmehom na obrazu spominja, da »so otroci in mladina, na cvetno nedeljo med sveto mašo, ko so ljudje z zanosom peli pesem ‚Zdaj povzdigni srce svoje, jezik glasno naj zapoje…‘ skoraj splezali na klopi, da bi kar se da visoko ‚povzdiglnili‘ vsak svoj presmec.« Da bi bila »bolj požegnana«, so jo kvišku držali tudi med blagoslovom; blagoslovljena butara je postala »žegnan les«.56 Na levem bregu Drave, na Ptujskem polju, v Spuhlji v presmec dajejo metpriko, dren, cremso, ibo, füšpan, nekateri tudi božje drevce57 in žagopejn, ki so ga domačini še v sedemdesetih letih, ko ciprese še niso tako pogosto Mahonija, znanstveno ime Berberis aquifolium. Op. avtorice.

54

Maksimov, Na cvetno nedeljo, v: Vrtec, Ljubljana 1938/39, let. 69., št., 8.

Španski bezeg, znanstveno ime Syringa vulgaris. Op. avtorice.

55

Šavli, Joško, Zlati cvet, Bajeslovje Slovencev, duhovna dediščina Karantanije, Založba Humar, Bilje 2008, str. 288.

56

Manica, Julče nese

butaro, v: Mlado jutro, Ljubljana 1938, št. 15.

Vendar je nekdo dodal, da so božje drevce oziroma ilec v presmec dajali bolj Haložani. Op. avtorice.

57

rasle okoli hiš, za presmece narezali na grmu, ki je rasel poleg spomenika padlim v drugi svetovni vojni. Veje so povezali s škorbotino, srobotom, ki so ga pred tem olupili in namočili v vodo, da se na kolenih ni lomilo. Presmece so nesli k blagoslovu v župnijsko cerkev sv. Petra in Pavla na Ptuju. Ker je do cerkve kar nekaj kilometrov, se je še v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja k maši veliko domačinov peljalo s kolesom. Presmece so si dali na paket tregar, zadnji prtljažnik in se odpeljali v mesto. Pot do cerkve, pa si je vaška mladina spremenila tudi v družaben dogodek in se proti cerkvi odpravila kar peš. Ker je bila pot kar dolga, bi bilo naporno vso pot, včasih kar težki presmec, nesti v rokah. Zato so se nekateri fantje znašli in nanj pritrdili iz škrobotine pleteno rüčo, naramnico in si ga oprtali preko rame. Med fanti pa je bila največja sramota, če »ti je kdo z nožekom prereza škrobotino in ti je presmec razleta.« Ker okoli vasi ležijo rodovitna polja, je imel presmec tudi tukaj pomembno vlogo v času setve, saj so bile na vozu, s katerim so se peljali na njivo, vedno tudi šibe iz presmeca. Po končani setvi je namreč nekdo od domačih z blagoslovljeno šibo po zemlji naredil križ, v sredino križa pa vtaknil šibo. V sosednji župniji Dornava, kjer je župnijska cerkev posvečena sv. Doroteji, so prav tako kot v Spuhlji, v presmec dajali enako zelenje, ki raste v tamkajšnjem naravnem okolju, le da so nekatero malo drugače poimeno-


vali, in sicer: crensa, dren, metprika in ivje ter füšpejn in žagopejn, ki so ju ljudje zasadili okoli svojih domov. V Halozah, okoli Podlehnika, je med starejšimi domačini še živo bogato izročilo praznovanja cvetne nedelje. Ker prisojna pobočja Haloz pokrivajo lepi vinogradi, je bila zelo pomembna sestavina tamkajšnje butare med drugim tudi rozga vinske trte, ki jo je gospodar v goricah, vinogradu odrezal že na Vincekovo, t. j. na god sv. Vincencija, ki ga praznujemo 22. januarja. Tega dne, se je že pred sončnim vzhodom odpravil v gorice, da bi odrezal rozgo za presmec. Tri vinske trse je moral obrezati, »tako kot mora biti, do konca«; pustil je le šparon in reznik, enoletne šibe – rozge od treh trsov pa je narezal na krajše dele in jih odnesel domov ter jih dal v posodo z vodo, ki jo je postavil v topel prostor. Mladike, ki so pognale iz enega očesa, so bile pokazatelj dobre ali slabe letine; če sta iz enega očesa pognali dve ali celo tri mladike, je to pomenilo pozebo v vinogradu, če pa je iz enega očesa pognala ena mladika ali se je za prvim listom pognal grozd, je to pomenilo dobro letino. To šego, ki mu pravijo Vincekova rez, nekateri vinogradniki ohranjajo še danes.58 Poleg vinske rozge, pa je moral v presmecu obvezno biti še »čremos, drenos, ivos, meprikos,« kot so v šali dejali domačini, nekateri pa so dodali še lesko, füšpen, božji drevec, cvetočo vejo češnje, breskve, zgodnje slive, pa tudi Obujati so ga pričela tudi nekatera Turistična društva. Op. avtorice.

58

cvetočo kukafco kot tukaj pravijo narcisam. Zelenje so na spodnjem robu povezali z neolupljeno tanko vrbovo šibo, da je bil »ročaj« presmeca lepe rumene barve. Blagoslov presmecev je bil ob deseti uri v župnijski cerkvi sv. Trojice. Sogovornica se spominja, da so se še pred nekaj desetletji držali nenapisanega pravila, da so tako starejši večje kot otroci majhne presmece, ko so šli k blagoslovu, le-te držali pokonci, nazaj grede pa proti tlom; veljalo je namreč, da »potem živad poleti ni bincala« oziroma se je mirno pasla; v nasprotnem primeru, če bi presmec tudi nazaj grede držali pokonci, bi to pomenilo, da bi tudi živali poleti bincale, bezljale z visoko dvignjenimi repi. Takoj po prihodu domov so iz presmeca vzeli nekaj vej oziroma rozgo in na vsako njivo, travnik in vrt vtaknili po eno vejico, v goricah pa rozgo. Kar je ostalo od premeca so zataknili za strinik, špero, lato pod kapom, da so ga imeli ob hudi uri hitro pri roki, ko so nekaj vejic zakurili v krušni peči, v prepričanju, da bo dim odgnal točo. Okoli Žetal, ki ležijo na zahodnem obrobju Haloz, se je zaradi odročne lege dolgo v naš čas ohranilo bogato duhovno izročilo. Domačinka obuja spomine in pravi: »Presmeca, ki ga po blagoslovu na cvetno nedeljo prinesejo domov, ne nesejo v hišo, ampak ga položijo na kakšno sadno drevo, jablano, hruško, slivo ali češnjo, z željo, da bi dobro obrodilo. Iz njega so vzeli nekaj šib, ki so jih zataknili na travnik, njivo, pa tudi v hlevu, za srečo pri živini.

Miladin, Cvetna

nedelja, v: Angelček, Ljubljana 1923, let. 31., št. 3-4.

Mokriški, Na cvetno

nedeljo, v: Angelček, Ljubljana 1909, let. 17., št. 1.

Mokriški, Na cvetno nedeljo, v: Vrtec, Ljubljana 1908, let. 38., št. 4.

Notranjec,

Obnovljenje, v: Angelček, Ljubljana 1901, let. 9., št. 4.

Jožef Pajek, Črtice

iz dušnega žitka Štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884.

Jan Reginov, O veliki noči, v: Angelček, Ljubljana 1913, let., 21, št. 3.

Fran Saleški Finžgar,

Boganica, v: Vrtec, slovenskim mladini, 1892, let. 22., št. 6.

Fran Saleški Fnžgar,

Prav mu je!, v: Angelček, Ljubljana 1896, št. 4., let. 4.

Slavko Slavič, Na

cvetno nedeljo, v: Vrtec, Ljubljana 1905, let. 25., št. 4.

Joško Šavli, Zlati

cvet, v: Bajeslovje Slovencev, duhovna dediščina Karantanije, Založba Humar, Bilje 2008.


Polda Tona, Beganica brez oljke, v: Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana 1941, let., 71., št. 8.

Taras Vaziljev, Na

cvetno nedeljo, v: Angelček, Ljubljana 1904, let. 12., št. 3.

V. A., Na cvetno

nedeljo, v: Zvonček, Ljubljana 1930, let. 31. št. 8.

Vekomir, Na cvetno nedeljo, v: Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana 1911, let. 41., št. 6., st.

T., Cvetna nedelja, v: Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana 1871, let. 1., št. 4.

Vinko Vinic, Butara, v: Dom in svet, Ljubljana 1900, let. 13., št., 8.

Joža Vovk, Butare,

pomaranče in suhe hruške, v: Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana 1936/1937, let. 67., št. 7.

Vukovoj, Aleškova

butara, v: Angelček, Ljubljana 1908, let. 16., št. 4 in št. 5.

Angela Zdenčan,

Pomladni spomini, Angelček, Ljubljana 1899, let. 7., št. 4.

Nekaj šib je še iz kakšnega majhnega presmeca ostalo za ‚preživetje hudih ur‘ v poletnih mesecih. Ko se je približevala huda ura, so v krušno peč v obliki križa položili tri veje iz presmeca in jih skurili, da je dim odganjal oblake, ki so bili polni toče. Pomagala pa je tudi blagoslovljena voda, s katero je gospodinja škropila po dvorišču, vzela je tudi srp in z zamahom simbolično ‚prerezala‘ črne oblake, burklja in greblica pa sta ležali navzkriž na dvorišču in prav tako pomagali, da je veter odpihal težke in nevarne oblake!« Sklepne misli Ob koncu za spodbudo in razmislek dodajam še nekaj pesmi o praznovanju svetne nedelje iz starejših virov, iz katerih začutimo pristno veselje in pričakovanje ob pripravah in doživljanju cvetne nedelje. Resda živimo v »drugačnih časih«, kot velikokrat radi rečemo, pa vendar bi lahko bilo praznovanje cvetne nedelje tudi v današnjem času tudi za tiste »tradicionalne kristjane«59 več kot le »na hitro povezan snop kakršnegakoli zelenja, ki je pač v tistem trenutku najhitreje pri roki, v butaro, udeležba pri cvetnonedeljski procesiji in sveti maši in pod kap ali kje v stanovanju Nekdo je to besedno zvezo oz. oznako za vernika pojasnil tako, da »so tradicionalni kristjani tisti, ki jih s krščanstvom povezujejo zakramenti in tradicija njihovih prednikov. Sicer redno obiskujejo sveto mašo, zakramente … veliko pa o svoji veri ne premišljujejo in ostajajo v neki pasivnosti in mlačnosti.« (http://erlah.net/2009/01/).

zataknjena butara, ki se tam praši do naslednje cvetne nedelje.« Mogoče je začetek »prerojenja praznovanje cvetne nedelje« tudi tale zbornik, ki bo spodbudil kakšno mlado družino, da se bo nekaj dni pred cvetno nedeljo odpravila na sprehod do bližnjega gozda ali loga, se ob tem pogovarjala o smislu in pomenu prihajajočega velikonočnega časa in nabirala zelenje za butaro in ob njem spoznavala tudi botanične in simbolne značilnosti posameznih vrst zelenja? Ker pravijo, da »človek lahko spreminja le sebe, na druge pa lahko nekoliko ‚vpliva‘ le z dobrim zgledom,« bom pričela kar pri sebi oziroma v moji družini …

NA CVETNO NEDELJO60 Z oljkovo vejo, božanco, smo danes prišli pred monštranco, Mašnik, le vse blagoslovi, da bodo veseli nam dnovi! V hiši naj kruh bo in vino, brinj – ta ozdravi živino, oljko pa v hudi uri zažgimo, da se strele nebeške otmemo.

59

V. A., Na cvetno nedeljo, Zvonček, Ljubljana 1930, let. 31. št. 8, str. 193.

60


NA CVETNO NEDELJO61

NA CVETNO NEDELJO63

Palic smo narezali, v butare jih zavezali, dali cvetja jim v nakit, nesli jih blagoslovit, da bo božji blagoslov čuval vseh nesrečn naš krov, če viharne letne dni strele bič nam zagrozi.

Leskovk enoletnih, ravnih nalomimo v logu, jih v snopiče povežimo, da bo všečno Bogu. Po bršljan, po bodičja v gozdič pohitimo, ga na leskove snopiče lepo navežimo.

NA CVETNO NEDELJO62 Oh, in ptice lastovice, ve na jug zletite! Nam zelenih oljčnih vejic brzo prineseite!

Danes cvetna je nedelja, idi v cerkev, sinko moj, butaro na ramo vzemi, pomaranč na nji je broj.

Pa v snopiče oljčne veje bom nataknili, da nas blagoslov v hramu božjem Kriste mili.

Jabolka na nji še lanska, poleg sveti oljčni les, traki rdeči in zeleni so lepo vpleteni vmes.

Božji hram kot tiha oljčna takrat bo planina, kot Gestemani, ki čaka božjega Trpina.

Dete, kadar v cerkvi mašnik prosil z dvignjeno roko Božjega bo blagoslova, moli k bogu ti tako:

Sem iz dalje mirno jaha reven na žrebeti – Oj, hosana! – zaorimo vsi takrat mu vneti.

»Blagoslovi, Oče mili, danes otročičev zbor, da po smrti tjakaj k tebi pridemo v nebeški dvor!«

Maksimov, Na cvetno nedeljo, Vrtec, Ljubljana 1942/43-XXI, let. 73, št. 8., str. 101.

61

Vaziljev Taras, Na cvetno nedeljo, Angleček, Ljubljana 1904, let. 12., št. 3., str. 1.

62

Mokriški, Na cvetno nedeljo, Vrtec, Ljubljana 1908, let. 38., št. 4., str. 1.

63

Nena Židov, Uporaba

cvetnonedeljskih butar na slovenskem podeželju, v: Etnolog 19, Ljubljana 2009.

Anton Žužek, Butara, v: Vrtec, slovenski mladini, Ljubljana, 1925/26, let. 56., št. 8.

http://katoliska-

cerkev.si/cvetnanedelja-in-bogosluzjaslovenskih-s.

http://sl.wikipedia. org/wiki/Vrba_iva.

http://www.tv1.si/ news.aspx?newsid =4091&katid=2.

http://erlah.

net/2009/01/.

www.ljubljana.

si/file/727122/ napodeželju.pdf.

Različne internetne strani s tematiko o botaniki oziroma rastlinstvu.


Pripovedovalke in pripovedovalci:

NA CVETNO NEDELJO64

Franc Ciglarič, rojen

NA CVETNO NEDELJO65

Deček nese butaro, oj butaro težko; v butari pa rožice Prvenčice cveto.

leta 1951 Zamušani.

Anica Cigula, rojena

leta 1950, Vitomarci.

Marija Cvetko, rojena

Cvetna nedelja, vesela nedelja, butare v cerkev nosimo, da z blagoslovljenim lesom dobrote našemu domu izprosimo. Dali smo v butaro cvetja, zelenja, bilčice žita in vrtnih sadov; prvo zelenje dobi naj živina, ko prihitimo z bremenom domov. Z butare jabolka vzame mladina, da bo žareča v lice kot kri; iz blagoslovljene palice križec očka med žito na njivo vsadi. Les blagoslovljeni v našem podstrešju čuval bo hišo med letom nezgod, v hudi bo uri podžgala ga mati, da utolaži nevihto Gospod.

V butari so jabolka, oranže in bršlin, poleg oljšna vejica, oj davnih dni spomin.

leta 1940, Mala Nedelja.

Marija Čeh, rojena

leta 1939, Dornava.

Katarina Črnota,

Starček gleda butaro in srce mu vzdrhti, domisli si minolosti, prelepih mladih dni.

rojena leta 1924, Hrastovec.

Terezija Horvat,

rojena leta 1929, Draženci.

Nosil tudi butaro nekoč je v hram vesel, čas presrečnih rožnih dni, prehitro je odcvel…

Marija Jurkovič,

rojena leta 1941, Stanetinci.

Stanko Jurkovič, rojen leta 1939, Stanetinci.

Vlado Klinc, rojen leta 1961, Spuhlja.

Marija Kozar, rojena

leta 1940, Brengova.

Frančiška Lorenčič, rojena leta 1925, Cenkova.

Vera Mihalič, rojena

TO VAM PRAVIM66

Vse zelene nade je položil v tihi grob ena le še čaka ga – smrt grenka in pokop.

Jutri pride striček, kupi mi nožiček, pa bom leske rezal, butaro povezal.

Takrat z oljčno vejico škropili bodo ga, k nadam v tihi, črni grob spremili bodo ga …

Pomaranč prinese boter mi, a rese si že sam dobim, jo med leske posadim.

leta 1959, Slaptinci.

To vam pravi, z butaro najlepšo se v nedeljo jaz postavim!

Brigita Miško, rojena leta 1963, Orešje.

Ludvik Rudolf, rojen leta 1944, Mala Nedelja 35.

Maksimov, Na cvetno nedeljo, Vrtec, Ljubljana 1938/39, let. 69., št., 8, str. 225.

65

Slavič Slavko, Na cvetno nedeljo, Vrtec, Ljubljana 1905, let. 25., št. 4., str. 1.

64

Ločniškar Franc, To vam pravim, Angelček, Ljubljana 1927/ 1928, let. 36., št., 8, str. 121.

66


BUTARA67 Oj tihi božji hram, - ti nisi danes tih, Oj temni sveti hram, - ti nisi danes teman…! Kaj dahnil vate je pomladni dih, In solnčni žarek te spremenil v vrt cvetan? – Hej mladci, kteri lepšo butaro ima, in kteremu počiva težje na rameh? Kaj ne, saj tega nihče ne izda, Da mu pod težo bližje jok je kakor smeh?!

rojena leta 1934, Jurovska cesta.

Marija Simonič,

rojena leta 1928, Biserjane.

Klementina Šprah, rojena leta 1964, Vičava.

Jože Vaupotič, rojen leta 1951, Jablovec 21.

No pa le urneje, vi mladci, v božji hram Nesimo butare! … Kaj, vi se smejete, Vi vpijete: »Nositi gre le nam, Ne starcem!« - vidim, tega ne umejete.

Marija Vaupotič,

O ne umejete! Kako?! – Kot vi, nekdaj jaz nosil butaro zeleno v dom se ta, najlepšo in najtežjo – da skrivaj, vem, da zavist tovarišem rasla v dnu srca …

Julijana Zorko, rojena

A dnevi so odšli, - posušil se bršlin, In cvetje v njem; le butara ostala je … In v težkih urah, v dnevih bolečin Na ramena mi skrb jo zopet djala je … In zdaj jo nosim, vam seve očita ni, A jaz, jaz čutim težo njeno na rameh … Najtežje moja pač povita ni, A da vsaj lepa bila v rajskih bi vrteh!

Vinic Vinko, Butara, Dom in svet, Ljubljana 1900, let. 13., št., 8., str. 228.

67

Kristina Purgaj,

rojena leta 1943, Jablovec.

Janez Vidovič, rojen leta 1936, Skorba.

leta 1934, Čagona.

Janez Žampa, rojen

leta 1929, Levanjci.

89


Snop, cvetnonedeljska butara na Koroškem dr. Karla Oder Koroški pokrajinski muzej

90

N

a Koroškem, v Mežiški dolini, so se zaradi naravnih virov kot so voda, les, rude in premog, že zgodaj razvili industrijski obrati, dolina pa je že sredi 19. stoletja veljala za industrijsko najbolj razvito območje na Slovenskem. Razvoj in rast industrije sta vnašala spremembe v ustaljen način življenja pretežno kmečkega prebivalstva, a so se kljub temu skozi stoletja ob sobivanju dveh močnih poklicnih in socialnih skupin ohranile tradicionalne šege in navade, med njimi tudi blagoslov spomladanskega zelenja – cvetnonedeljske butare, snopa ali presneca. Beseda snop ima na Koroškem dva pomena. Prvi označuje v šop poravnana in povezana požeta ali pokošena žitna stebla.1 Drugi predstavlja v šop povezano šibje treh vrst lesa, blagoslovljenega v cerkvi na cvetno nedeljo. Za cvetnonedeljsko butaro so uporabljali tudi ime presnec, presmec.2 Franc Kotnik je leta 1943 v Etnologu objavil prispevek z naslovom Presnec in v njem razložil izvor besede ter razširjenost pojava.3 Kotnik izvor imena za sveže spomladansko zelenje povezanega v snop povezuje z najsta-

rejšo obliko kruha, pripravljenega iz nekakšnega »presnega« kruha, »ki je nekoč in ponekod še visi na cvetnonedeljskem snopu.« 4 V Koledarju Družbe sv. Mohorja iz leta 1911 je objavljena fotografija prinašalcev snopov v cerkev v Koprivni. Pod fotografijo so zapisali: »Visoko pod Peco leži samotna župna vas Koprivna. Ko spodaj dolina že zeleni in se veseli velikonočne pomladanske sape, je tam zgoraj še vse v zimski obleki. A vendar tudi tu obhajajo cvetno nedeljo zares po svoje. Podoba, ki jo je napravil gospod župnik iz Koprivne, ti kaže vrle Koprivčane pri cvetni procesiji.«5 Črno bela fotografija kaže skupino fantov na poti proti cerkvi. V rokah držijo snope, ki so jih, kot piše Niko Kuret, imenovali presta,6 na njih pa ni videti kruha in okrasnih trakov, le veje so na vrhu spletene v obliki preste. Fantje nosijo na hrbtih pletene koše, a s fotografije ni razbrati vsebine v njih. To nam lahko pojasni zapis Nika Kureta v knjigi Praznično leto Slovencev, ki pravi, da so imeli v Koprivni posebno navado, da »neso k blagoslovu dvoje vrst prajtlja ali pre-

Snop. Slovenski etnološki leksikon, str. 559.

4

Cvetnonedeljska butara. Slovenski etnološki leksikon, str. 59.

5

F. Kotnik, Presnec. Etnolog, str. 29 – 43.

6

1 2

3

F. Kotnik, Presnec. Etnolog, str. 33, 35. Cvetna nedelja v Koprivni. Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1911, str. 112.

N. Kuret, Praznično leto Slovencev, str. 120.


ste: visoke, z mnogimi venci okrašene butare, ki jim na vrhu nataknejo lep okras v podobi križa ali monštrance in pa koš. Ivo namreč, kakor za steljo, na drobno nasekljajo in si jo nalože v koš; tako pridejo mnogi s koši v cerkev. Ta blagoslovljeni »zdrob« hranijo potem vse leto.«7 Izdelovanje snopa V nedeljo pred veliko nočjo, na cvetno nedeljo, verni kristjani tudi še danes nesejo v cerkev blagoslovit spomladansko zelenje povezano v snop. Priprave na njegovo izdelavo so v preteklosti potekale že nekaj dni prej, saj so še po drugi svetovni vojni fantje tekmovali, kdo bo imel večjo butaro. Snope so delali na cvetni petek, ko je bil na kmetih dela prost dan, nedev.8 Za njihovo izdelavo je bil ponavadi zadolžen ta več hlapec. Za ta namen je imel na cvetni petek prosto, a obvezo, da je pripravil les in zelenje ter naredil snop. Na kmetijah brez hlapcev in v delavskih družinah so to opravili gospodarji, očetje ali stari očetje.9 Veje mačic so povezali s tremi ali več obroči, ki niso smeli biti na par. Krašenje s pušpanom, drenom in pantlni so v soboto zvečer ali v nedeljo zjutraj opravila dekleta ali žene.10 Marija Makarovič je v knjigi Strojna

in Strojanci, objavljeni leta 1982, zapisala: »Še vedno je v navadi, da gospodarji na večer pred cvetno nedeljo naredijo butaro, praslc ali snop«11 iz ive, pušpana, drena in rumenih rož, povezanih s trticami. Spodnje trtice so v zadnjih letih zamenjali z žico, ker so jih otroci nalašč rezali, »da se je snop obenem s papirnatimi trakovi sesul po tleh.«12 V Črni so, kot piše Marija Makarovič v knjigi Črna in Črnjani, tudi rudarji »na ta dan delali butare. Ozaljšali so jih z raznobarvnimi papirnatimi trakovi. Obrtniki in uradniki so nosili manjše butare, nekateri so nanje privezali tudi pomaranče.«13 V rudarskih M. Makarovič, Strojna in Strojanci, str. 444.

11

Prav tam.

12

M. Makarovič, Črna in Črnjani, str. 371.

13

N. Kuret, Praznično leto Slovencev, str. 121.

7

M. Makarovič, Črna in Črnjani, str. 370.

8

K. Oder, Občina Ravne na Koroškem, str. 269.

9

Prav tam.

10

Cvetna nedelja v Koprivni, 1911. Foto: Koledar Družbe Sv. Mohorja.


družinah na Lešah je snop naredil oče ali stari oče, okrenčlala pa ga je mati.14 Tudi na Ravnah na Koroškem, pred drugo vojno v Guštanju, in njihovi okolici je izdelovanje snopa veljalo za moško opravilo. Naredil ga je oče, virt na kmetiji. Sestavil ga je iz treh vrst lesa: ive, drena in pušpana. Kot se spominja Milka Wresnik prva leta po drugi svetovni vojni snopi na Ravnah še niso bili okrašeni s pantlni. Šele s časoma so jih krasili s krep papirjem. Sicer pa so morali biti snopi s kmetov veliki in debeli.15 Fabriški so spomladansko zelenje za snop nabrali v bližini doma, kar v bližini ubožne hiše na Ravnah in ob reki Meži. Njihovi snopi niso bili tako viso K. Proje, Leše, str. 61.

14

M. Wresnik, roj. 1942, Ravne na Koroškem; 1. 3. 2013.

15

ki kot kmečki, le kakšen meter.16 Zadnja desetletja so postali snopi vse krajši in tudi danes naredijo visoke do okoli enega metra, v cerkev pa jih nesejo večinoma otroci. V urbanih središčih je postala priljubljena oljčna vejica, ki jo nesejo k blagoslovu predvsem starejši ljudje.17 Nošnja k blagoslovu Pri rudarjih v Črni in na Lešah ter pri fabriških na Ravnah so se s spomladanskim zelenjem v rokah odpravili k blagoslovu v bližnjo cerkev največkrat fantje. Na Strojni je snop nesel v cerkev k blagoslovu eden izmed otrok.18 Kot L. Oder, roj. 1947, Ravne na Koroškem; 1. 3. 2013.

16

K. Oder, Občina Ravne na Koroškem, str. 269.

17

M. Makarovič, Strojna in Strojanci, str. 444.

18

92

Cvetnonedeljski križci na Pečarjevi kašči v Zgornji Jamnici, 1981. Foto: Alojz Krivograd.


je zapisala Makarovičeva za Črno leta 1986, velja tudi še danes, da »nosijo 'snope' k blagoslovu v cerkev večinoma le še starejši verniki in tisti otroci, ki hodijo k verouku.«19 Pred drugo svetovno vojno so ga nesli v cerkev fantje, ki so med seboj tekmovali, kdo bo imel večjega in lepšega. Kmečki snopi so bili dolgi tudi po tri in več metrov. V cerkev so ga prinesli po dva ali štirje fantje.20 Cvetnonedeljske butare delavskih otrok so bile, kot piše Marija Makarovič za Črno, »precej manjše od tistih, ki so jih prinašali kmečki hlapci in pastirji – ti so tekmovali med seboj, kdo bo prinesel večji ‚snop‘. Od kmeta Kavšaka iz Javorja so včasih prinesli tako veliko butaro, da so jo morali nositi trije, podobno kot cerkveno bandero. ‚Snop‘ je bil visok sedem metrov in ga niso nesli v cerkev, ampak so ga prislonili na cerkveno steno ob vhodu.« 21 Takšna navada je bila tudi drugje, da so veliki kmetje, ki so izdelali največje snope, le-te pustili pred cerkvijo, mali kmetje in delavci so svoje manjše nesli v cerkev. To so nekateri izkoristili in tistemu, s parnim številom rinkov na snopu, so mu jih prerezali z nožem, da je imel par ali da se je šibje razsulo. Marsikaterega so pri tem ranili, če se je branil,22 pogosto pa je

prišlo tudi do pretepa.23 Rezanje parov se je v Črni nehalo ob začetku zadnje svetovne vojne,24 do danes pa je ostalo pravilo, da rinki niso na pare. Blagoslov spomladanskega zelenja, cvetnonedeljskih butar, je povezan z verskim obredom v cerkvi. Na Ravnah so snope žegnali v cerkvi sv. Egidija pri maši ob 10. uri. Danes jih blagoslovijo ob vsaki maši to nedeljo. 25

Snop so shranili na podstrešje za tram, da bi hišo obvarovali pred ognjem. Kolikor ga je ostalo od preteklega leta, so ga gospodinje vrgle v peč, ko so pekle šarklne za veliko noč.26 Na Strojni je bilo še po drugi svetovni vojni »v navadi, da so čebelarji postavili cvetnonedeljsko butaro k čebelnjaku. Zakaj, se domačini niso več spomnili. Vsaj nekateri pa vedo, ko prinesejo butaro domov, naredijo iz ivinega lesa križ in ga nesejo k domačemu vodnemu izviru.« 27 Tu so, kot piše Makarovičeva, z lesom cvetnonedeljske butare »vsaj še pred leti hodili gospodarji ali njihovi sinovi kurit k sosedom, prav tako zvečer pred Florjanom. Ko so zakurili ogenj v štedilniku in pomolili na čast Proje, Leše, str. 61.

23

M. Makarovič, Črna in Črnjani, str. 371. K. Oder, Občina Ravne na Koroškem, str. 269.

25

M. Makarovič, Črna in Črnjani, str. 370.

26

Pav tam.

27

20

21

22

Lidija Oder, rojena

leta 1947, Ravne na Koroškem, 1. 3. 2013.

Milka Wresnik,

rojena leta 1942, Ravne na Koroškem, 1. 3. 2013.

Hramba snopa in uporaba žegnanega lesa

24

19

Pripovedovalki:

Prav tam.

M. Wresnik, roj. 1942, Ravne na Koroškem; 1. 3. 2013. Proje, Leše, str. 61.

M. Makarovič, Strojna in Strojanci, str. 444.

93


Viri in literatura:

Koledar Družbe sv.

Mohorja za leto 1911, Celovec 1911.

Franc Kotnik,

Presnec, v: ur. Rajko Ložar, Etnolog, letnik XVI, 1943.

Niko Kuret,

Praznično leto Slovencev. Prva knjiga, Ljubljana 1989.

Marija Makarovič, Črna in Črnjani, Ljubljana 1986.

Marija Makarovič,

Strojna in Strojanci, Ljubljana 1982.

Karla Oder, Občina

Ravne na Koroškem, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Ljubljana 1992.

Karla Proje, Leše,

leški rudarji in njihove šege in navade, Diplomska naloga, Ljubljana 1984.

Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana 2004.

sv. Florjanu, da bi hišo obvaroval pred večnim ognjem, jim je gospodinja izročila jajce ali klobase, nakar so odšli.« 28 Tudi na Ravnah in okolici je znano, da so iz blagoslovljenega šibja izdelovali križe, ki so jih na sv. tri kralje nosili na polje za blagoslov letine in jih nabili nad vrata kašče, na tram v hiši ... Žegnan les so uporabili tudi v primeru smrti, da so pokadili krsto in ob velikih cerkvenih praznikih, da so z njim pokadili po hiši in polju. Les M. Makarovič, Strojna in Strojanci, str. 445.

28

cvetnonedeljske butare so uporabili pri ljudskih obredih za rodovitnost in varovanje pred »hudo uro«. Tako so ga prižgali tudi, ko je grozila nevarnost hudega neurja ali toče. Izdelovanje cvetnonedeljske butare, kljub spremembam v načinu življenja, ostaja pomembna sestavina kulturne dediščine na Koroškem in v Mežiški dolini. Snopi še pritegnejo pozornost na cvetno nedeljo, le vonj po dimu iz lesa cvetnonedeljske butare se danes le redko širi po blokovskih stanovanjih in hodnikih.


Cvetna nedelja na Koroškem

S

cvetno nedeljo stopimo v veliki teden, ki se konča s praznikom velike noči, praznikom Kristusovega vstajenja. Velika noč je tudi danes eden izmed najbolj doživetih praznikov, praznik pa spremljajo mnoge ohranjene šege. Etnolog, pedagog in duhovnik Pavle Zablatnik je v svoji disertaciji z raziskavo o ljudskih šegah in navadah na Koroškem, ki je nastala kmalu po drugi svetovni vojni1, pripravil temeljno delo o koroških šegah in navadah skozi letni čas in skozi življenjski krog. Svoje dolgoletne raziskave je v začetku osemdesetih let 20. stoletja strnil in objavil v dveh knjigah, namenjenih širšemu krogu bralcev (Od zibelke do groba2, Čar letnih časov3). Obe deli predstavljata bogate kulturne tradicije koroških Slovencev, bistveno pa sta pripomogli, da se koroški Slovenci zavedajo pomena ohranjanja krajevne kulturne dediščine na Zilji, v Rožu in Podjuni. Kjer Zablatnik, Paul: Die geistige Volkskultur der Kärntner Slowenen. Univerza v Gradcu: disertacija, 1951.

1

Zablatnik, Pavel: Od zibelke do groba – ljudska verovanja, šege in navade na Koroškem. Celovec: Mohorjeva založba, 1982.

2

Zablatnik, Pavle: Čar letnih časov v ljudskih šegah – stare vere in navade na Koroškem. Celovec: Mohorjeva založba 1984.

3

je živa tradicija že začela zahajati v pozabo, pa obe deli kot priročnika ohranjata vedenje, ki ga lahko ponovno oživimo, če smo ga kdaj že bili prejeli in ga – čeprav skrito – ohranili v sebi. Posebno bogato so na Koroškem ohranjene šege in navade v velikem tednu, ki se začne s cvetno nedeljo in s pripravo prajtljov, prantelnov, preselcev ali presnecev. Nespremenjeno živa je tudi ohranjena tradicija priprave regionalno različnih prajtljev in presnecev na Zilji, v Rožu in Podjuni, pri katerih do danes ohranjajo regionalne posebnosti, ki jih je v svojem delu Čar letnih časov predstavil etnolog Pavle Zablatnik, ki je o cvetni nedelji zapisal: »Na cvetno nedeljo Cerkev obhaja spomin Kristusovega vhoda v Jeruzalem, kakor ga opisuje evangelij. V spomin na to, da so – po evangeljskem poročilu – v Jeruzalemu prihajajočemu Kristusu stlali na pot palmove veje, duhovnik blagoslavlja na tan pomladansko zelenje, povezano v snope ali butare. To je sicer star krščanski običaj, izpričan že v 9. stoletju, je pa v Evropi verjetno prekril in pokristjanil neko starejše predkrščansko obredje, s katerim so simbolično v hišo prinašali zeleno vigred ter s čarodejno močjo pomladanskega zelenja skušali posre-

mag. Martina Piko-Rustia Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec

95


dovati sveže življenjske sile ljudem in živalim, pa tudi rastlinam na polju. Na Koroškem pripravijo za cvetno nedeljo pri Zilji ‹prajtelj', v Rožu in na Gurah tudi 'prajtelj' ali 'prantel', v Podjuni pa 'preselc' ali 'presnec'. Šibje zanj povsod narežejo že na cvetni petek, po stari šegi in navadi še pred sončnim vzhodom. V Podjuni zvežejo presnec ali preselc iz vrbovih vej, rumenih in rdečih. Če je preselc iz šib rumene vrbe, so obroči navadno iz rdeče in obratno. Obroči ne smejo biti na pare nikjer na Koroškem. V Rožu in na Gurah tudi uporabljajo vrbove veje, ponekod pa dodajo tudi še tisovih šib, bršljana, »smole« (brinja) in rese. Po blagoslovu prajtelj ali prantel imenujejo ‚cvetje‘.

96

Podjunski preselc, 2008. Foto: Franc Opetnik.

V Ziljski dolini je prajtelj navadno tudi še danes prav velik. Zanj izberejo zelo dolg, raven dren ali pa primerno brinjevo deblo, v sili pa tudi vrbo. Deblo je včasih moralo imeti vsaj dva metra od tal lepo krošnjo. Veje v krošnji obelijo in navesijo nanje po vsej dolžini jabolk in fig, vmes pa še kako pomarančo. Ko je to narejeno, pa vse veje privežejo k zgornjemu koncu debla. V tak prajtelj nato še nataknejo raznega zelenja, brinja in vrbovih mačic, ponekod nanj še navesijo cvetlice (cvetje), na dolgih pecljih pa še rdeče in pisane trakove. V beljaški okolici dajo v prajtelj po stari šegi še vrečico soli in črn žametast trak. Blagoslovljeno sol uporabljajo kot zdravilo za bolne živali, z


žametnim trakom pa si ob glavobolu obvežejo čelo. V Rožu je gospodar svoj čas priložil v prantel vrečico zrnja raznih vrst žita. Sadje obešajo na prajtelj in preselc tudi v Rožu, na Gurah in v Podjuni. Povsod navadno nesejo prajtelne in preselce k blagoslovu moški ali fantje. Po blagoslovu so po stari navadi fantje tekmovali, kateri bo prvi prinesel prajtelj oziroma preselc domov. V pliberški okolici je gospodinja svoj čas obilno obdarila tistega, ki je pritekel prvi domov od blagoslova. Povsod so verovali, da bodo prvi poželi, prvi končali košnjo ali imeli posebno srečo pri hiši, kjer je kdo prvi prinesel domov blagoslovljeni prajtelj ali preselc. Doma pa še danes tečejo z njim

trikrat ali vsaj enkrat okoli hiše. S tem naredijo okoli hiše t. i. magični ali čarodejni krog, katerega po stari ljudski veri ne smejo prestopiti zli duhovi, ki bi utegnili povzročiti nesrečo.« 4 Priprava prajtljev in presnecev kot jo opisuje Pavle Zablatnik v 20. stoletju, je v tej obliki ohranjena tudi še danes, le malenkostne spremembe je prinesel novejši čas: ziljski prajtlji so danes tudi manjši, na ziljski prajtelj pa danes – kot tudi nekoč – v nekaterih družinah namesto rdečih ali barvnih trakov, obešajo trakove v »slovenskih barvah«. K blagoslovu prajtlje in presnece danes nesejo tudi ženske in otroci. Moč Zablatnik, Pavle: Čar letnih časov v ljudskih šegah – stare vere in navade na Koroškem. Celovec: Mohorjeva založba 1984, str. 109–113.

4

97

Ziljski prajtelj, 2005. Foto: Naško Križnar.

Križci na Drugovi kašči na Komlju (Pliberk), 2009. Foto: Uši Sereinig.


Viri in literatura:

Paul Zablatnik, Die

geistige Volkskultur der Kärntner Slowenen, Univerza v Gradcu: disertacija, 1951.

Pavel Zablatnik, Od

zibelke do groba – ljudska verovanja, šege in navade na Koroškem, Mohorjeva založba, Celovec 1982.

Pavle Zablatnik,

Čar letnih časov v ljudskih šegah – stare vere in navade na Koroškem, Mohorjeva založba, Celovec 1984.

98

no je do danes še ohranjena tradicija neparnega števila obročev pri prajtlju, kdor se tega ne drži, mu obroče na prajtlju tudi prerežejo. Tudi danes še otroci tekajo s prajtljem trikrat, ali vsaj enkrat, okoli hiše in gospodarskih poslopij. V pozabo pa že zahaja tekmovanje, kdo bo prvi prinesel prajtelj ali preselc domov, saj ga ljudje domov ne prinašajo več, temveč pripeljejo z avtom. Na Koroškem so tudi še ohranjene šege in navade skozi letni čas in življenjski krog, pri katerih so nekoč uporabljali čarodejno moč blagoslovljenega prajtlja ali preselca. Ker te šege in navade že zahajajo v pozabo, je tem bolj pomembno je, da jih je v pisani obliki za vedno ohranil Pavle Zablatnik, ki je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja zapisal: »Kadar preti burja in nevihta položijo v Rožu in na Gurah 'cvetje' na ogenj, da strela ne bi udarila in toča ne bi pobila. Podobno delajo tudi drugod. Na sveti večer, k novemu letu in k svetim trem kraljem mora tleti cvetje ali 'žegnani les' v kadilnici ob kajenju in kropljenju domov. Blagoslovljene vejice najdemo tudi zataknjene za razpelom v bogkovem kotcu, pritrjene so tudi na tramih in deskah v skednju, v hlevu, na čebelnjaku in drugod. Na veliko soboto ali krstnico napravijo iz njih križce, jih nesejo na njive in travnike, jih vtaknejo v zemljo in polijejo z blagoslovljeno vodo. Križce pa v Podjuni in ponekod v Rožu vsako letu pritrdijo na hišna vrata in na zunanjo

steno lesenih kašč, pri Zilji pa zakopljejo lesen križec v tla pred hišna vrata, pred hlev in pred kozolec. V Rožu položijo ponekod tak križec celo mrliču v krsto, pri Zilji pa mladoporočencema pod zakonsko posteljo. Takšen križec dajo v Rožu ponekod tudi pod ‚košt‘ (kaščo), kamor spravljajo žito. Blagoslovljene vejice so ponekod uporabljali tudi za kajenje proti skrnini, protinu, zobobolu in drugim boleznim. Mačice ali »muce«, kakor jim pravijo v Rožu, pa kmet pomeša na veliko noč zjutraj med krmo, da bi jih živina zaužila kot lek in zdravilo proti boleznim. Sadje, ki ga ponavadi navežejo na cvetno nedeljo na prajtelj ali preselc, pa použijejo domači v prepričanju, da jim bo utrdilo zdravje. Prav razširjena je tudi navada, da z blagoslovljeno šibo iz prajtlja ali preselca ženejo živino prvič na pašo. Kadar se kdo preseli v drugo hišo ali kadar nesejo mrliča iz hiše, mora ponekod ležati prajtelj ali preselc. Tudi mrliško krsto ponekod pokadijo z žegnanim lesom.«5 Najbolj močno so zašle v pozabo šege in navade povezane z ljudskim zdravilstvom, še ohranjene pa so šege in navade, pri katerih verujejo v čarodejno moč »cvetja« pri obrambi proti nezgodam in priprošnji za dobro letino. Do danes je na Koroškem v vseh treh dolinah ohranjena tradicija različnih regionalnih velikonočnih butar prajtljov, prantelnov, preselcev ali presnecev, s katerimi ljudje na cvetno nedeljo gre Prav tam.

5


do k sveti maši k blagoslovu in s tem tudi ohranjajo svoje regionalne šege in navade ob veliki noči ter jih dajejo naprej mlajšim rodovom. Posebno cvetno nedeljo pa doživljajo farani slovenske župnije svetega Cirila in Metoda v Celovcu, v kateri se vsako nedeljo zbirajo Slovenci, priseljeni iz vseh krajev Koroške in Slovenije. Ta »slovenska raznolikost« najbolj prihaja do izraza prav na cvetno nedeljo v različnih pestro okrašenih oljčnih vejicah, butarah, prajtljih in presnecih iz Zilje, Roža, Podjune in raznih krajev Slovenije. Slovenci v Celovcu, ki so se v glavno mesto Koroške naselili iz vseh vetrov, v novem mestnem okolju ohranjajo svojo domačo lokalno identiteto s svojimi posebnimi prajtlji, ki jih – tako kot drugod na Koroškem – z vso skrbnostjo pripravijo za cvetno nedeljo.

99


100


Kazalo Mag. Jožef Krnc, Zavod Marianum Veržej

Uvodnik, 5 Olga Antič, Križevci pri Ljutomeru

Presmec, 6 dr. Ivanka Počkar, Posavski muzej Brežice

Zeleno izročilo Posavja, 9 mag. Vladimir Šlibar, Pokrajinski muzej Celje

Cvetna nedelja na Celjskem, 24 Jelka Pšajd, Pomurski muzej Murska Sobota

To je moglo it’ z dimom v nebo, 27 Magda Peršič, Notranjski muzej Postojna, Zavod Znanje

Oljke, šopi, žegni in butare na Notranjskem, 35 Jana Mlakar Adamič, Zasavski muzej Trbovlje

Te je kar strah, če se kaj napravi! 38 Mateja Huber, Pomurski muzej Murska Sobota

Cvetna nedelja v Prekmurju, 42 Marija Kozar-Mukič, etnologinja, Szombathely, Madžarska

Cvetnonedeljske mačice v Porabju, 48 Tina Zajc, Rokodelski center Ribnica

Cvetnonedeljske butarice suhorobarskega območja, 50 mag. Jasna Sok, etnologinja in sociologinja, Kozje

Izdelava cvetnonedeljskih butar na Kozjanskem v prvi polovici 20. stoletja, 57 Anita Matkovič, Belokranjski muzej Metlika

Belokranjski drenek, 60 Nevenka Korpič, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

S cvetno nedeljo prišla je pomlad ... 63 Monika Simonič Roškar, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož

Bliža se, bliža doba vesela, kmalu nedelja bo cvetna prispela, 67 dr. Karla Oder, Koroški pokrajinski muzej

Snop, cvetnonedeljska butara na Koroškem, 90 mag. Martina Piko-Rustia, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec

Cvetna nedelja na Koroškem, 95

101


102


5. razstava pirhov in cvetnonedeljskih butar slovenskih pokrajin 2013 od 22. marca do 4. maja 2013 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej Organizatorji Zavod Marianum Veržej TIC Veržej Terme Banovci Občina Veržej Javni zavod Krajinski park Goričko Pomurski muzej Murska Sobota Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije Zavod Murska Sobota

Zbornik ob razstavi Izdajatelj Zavod Marianum Veržej Puščenjakova ulica 1 9241 Veržej tel: 02 588 90 60 faks: 02 588 90 61 www.marianum.si Uredila Janez Krnc Jelka Pšajd Lektoriranje Ivan Kuhar Oblikovanje in prelom Marko Suhoveršnik Organizacija tiska Salve d.o.o. Ljubljana marec 2013 Naklada 250 izvodov


5. razstava pirhov in cvetnonedeljskih butar slovenskih pokrajin 2013 Zbornik ob razstavi

od 22. marca do 4. maja 2013 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej


Razstava pirhov in cvetnonedeljskih butar 2013  

Zbornik ob razstavi

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you