Page 1

blaženi

Štefan Sándor salezijanec pomočnik 1914~1953


János Szőke

Štefan Sándor salezijanec pomočnik 1914~1953


János Szőke Štefan Sándor, salezijanec pomočnik, 1914~1953 Prevod dela: Stefano Sándor, salesiano coadiutore, 1914~1953 © Don Bosco Kiadó, Budapest, 2012 © za Slovenijo Zavod Marianum Veržej, 2013 Iz italijanščine prevedel Marko Suhoveršnik Fotografije iz Arhiva madžarskega salezijanskega inšpektorata Oblikovanje in priprava za tisk Izdal Salezijanski zavod Veržej Založil Zavod Marianum Veržej Naklada 200 izvodov Tisk Salve d.o.o., Ljubljana, 2013


Predstavitev Dolga je vrsta mučencev, ki so na Madžarskem po drugi svetovni vojni prelili kri zaradi vere, v času totalitarnega režima, vzpostavljenega z nasiljem boljševistične moči. Mednje sodi tudi Štefan Sándor, novi blaženi, salezijanec pomočnik, žrtev močnega protiverskega zatiranja komunističnega režima v letih od 1946 do 1963. Z ganjenostjo naj predstavim ta mali zvežčič, iz katerega lahko spoznate življenjsko zgodbo, ki predstavlja moč in rodovitnost posvečenega življenja, nepopustljivega zaradi Kristusa in rešitve mladih. Kljub preizkušnjam, preganjanju in mučeništvu izžareva močno in trdno vero: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« Spominja nas, kako je ta pomočnik svoj poklic vzgojitelja živel v veselju, navdušenju in predanosti, naj si bo v svetu tiska kot tiskarski mojster, bogoslužni animator v skrbi za ministrantsko skupino, spremljevalec mladinskih skupin ali kot katehet in pričevalec evangelija. Vabim nas, da pobliže spoznamo tega salezijanca pomočnika in se mu priporočimo za veselo zvestobo, v katero nas kliče Gospod, da mu sledimo ter za pogum mnogih bratov in občestev, ki tudi danes trpijo zaradi Jezusovega imena. Posebno člane skupin salezijanske družine življenjska pot Štefana Sándorja izziva, da storimo več za duhovne poklice, se vrnemo na evangeljsko pot in se v celoti posvetimo človeku, da bo postal Jezusov učenec in apostol. Pierluigi Cameroni sdb vrhovni postulator salezijanske družbe

3


Rojstvo Štefana Sándorja Leto 1914 je bilo za Evropo tragično: 28. julija, po atentatu v Sarajevu, je Avstrija napovedala vojno Srbiji. S tem se je začel pokol prve svetovne vojne. Konec prejšnjega leta, 16. novembra 1913, so na Madžarsko, tedaj del Avstro-Ogrske, prišli prvi salezijanci. Skupina mladih Madžarov se je na salezijanski poklic pripravila v Italiji. V času teh dogodkov se je 26. oktobra 1914 v Szolnoku rodil Štefan Sándor. Kraj leži kakih sto kilometrov jugovzhodno od glavnega mesta Budimpešte, na veliki madžarski ravnini. Skozi kraj teče reka Tisa, pomemben pritok Donave, ki postane plovna prav v Szolnoku. Področje so naselila že prva madžarska plemena, Krstilnik v župnijski ki so prišla izza Karpatov. Reka in cerkvi v Szolnoku. prostorna rodovitna ravnina, ki se začenja ob vznožju hribovja Bükk, sta omogočali preseljevanje in izmenjavo. Kraj je bil zato vedno živahno trgovsko in kulturno središče, zaradi zemljepisne lege pa vozlišče povezav, posebej železniških. Termalni izviri in dolga sončna obdobja so poleg papirne in železniške industrije omogočila turistični in kmetijski razvoj.

Otroštvo in mladost Štefan se je rodil kot prvi v družini s tremi sinovi. Tretji dan so ga odnesli h krstu v frančiškansko župnijo, ki mu je kasneje omogočila temeljno in pomenljivo krščansko oblikovanje. Oče, ki je po družinski tradiciji dal enako

4


ime tudi sinu, je bil železničar. Njegova redna služba je družini omogočala normalno in mirno življenje kljub težkim razmeram tistega časa Družina Sándor: Janez (Janči), Ladislav (Laci), na Madžarskem. mama Marija, Štefan (Pišta) in oče Štefan. Zaradi dela pri strateško pomembnem železniškem omrežju in s tem povezano vojno industrijo očeta Štefana niso poslali na fronto. Tako je lahko osebno spremljal odraščanje svojih sinov. Preskrbel jim je dostojno in spoštljivo vzgojo. Štefan je že od malega marljivo obiskoval župnijo, ki so jo vodili frančiškani. Skupnost sv. Frančiška je predstavljala branik krščanskega življenja v kraju. Včlanil se je v ministrantsko skupino in zvesto opravljal to nalogo. Čut za lepoto bogoslužja je ohranil vse življenje, tudi ko je že kot salezijanec pomočnik zvesto skrbel za vzgojo ministrantov v šoli in oratoriju. Že kot otroku mu ministriranje ni pomenilo le zunanjo dejavnost, navado ali ceremonijo, temveč obliko služenja Gospodu, izraz pristne ljubezni do Jezusa v evharistiji. Pravo naklonjenost do katoliških združenj je doživel z včlanitvijo v združenje »Szívgárdo« (Stražarji Srca), ki je združevalo mlade fante in dekleta v vzgojnih in družbenih dejavnostih in jih vzgajalo v pobožnosti do Presvetega Srca. Združenje je dejavno živelo od 1920 do 1948, ko je komunistični režim odpravil vse katoliške organizacije. Vedno vesel in nasmejan, pripravljen na igro, nikoli pri miru: tako se ga spominjajo sovrstniki. Vsi so ga imeli radi. Razvijal je voditeljske sposobnosti, saj je okoli

5


sebe zbiral tovariše in jih vodil brez nadvlade. Rad je nastopal v gledališču ali igral na odru in s tem zabaval sovrstnike. Že od malega je v igrah prevzemal vlogo sodnika in tako dal priložnost igranja mlajšim. Doma je skrbel za mlajša brata in vodil molitve pred jedjo ali zvečer. Navajen je bil pomagati mami Štefan Sándor v otroških letih. pri domačih opravilih. Če sta brata ušpičila kakšno neumnost, je čisto naravno prevzel odgovornost zanju. Tudi kot mladostnik je vestno obiskoval krajevno frančiškansko skupnost in se spoprijateljil z manjšimi brati, še posebej s patrom Kazimirom Kollárjem, ki je postal njegov duhovni voditelj. Za mladeniče to ni bilo običajno. Odprtost do tega zaupljivega duhovnika ga je vodila v postopno duhovno dozorevanje, tudi v težkih trenutkih. Po vojni ni manjkalo brezposelnosti, tudi tedaj so bili časi ekonomske krize in težko je bilo najti redno delo. Ko je Štefan končal obvezno šolanje, se je spoprijel z najtežjimi opravili, kot je bilo raztovarjanje cementa na gradbiščih ali delo v livarni bakra. Bil je manjši in drobnejši od obeh bratov. Delal je vestno, tako da mu je morala mati ob večerih oskrbeti ožuljena ramena, kar je storila po domače: namazala jih je s svinjsko mastijo.

Za don Boskom Ko so frančiškani opazili njegovo resno zagnanost in smisel za praktičnost, združen s krščanskim življenjem, so družini predlagali, naj sina pošlje v salezijanski zavod Clarisseum v Rákospaloto (tedaj veliko predmestje na

6


obrobju Budimpešte). Salezijanci so malo prej tam dobili v najem poslopje in odprli poklicno šolo grafične umetnosti za revne (sirote in mlade v težavah, ki jim jih je pošiljalo Ministrstvo za pravosodje) stare od 10 do 17 let. Vodili so tudi nedeljski oratorij. Za Madžarsko je bilo to nekaj čisto novega. Uvedli so mnogo Štefan Sándor dejavnosti: ministrante, pevski zbor, v dijaških letih. šport, orkester. Štefan ni bil nikoli med najboljšimi; kljub vsemu je junija 1928 uspešno končal šolanje. Štirinajstleten se je vrnil domov in si našel zaposlitev kot metalurški vajenec (livar in strugar bakra). Zaradi težkih časov drugih možnosti ni imel. V tem obdobju je ohranil redne stike s frančiškani, še posebej s svojim stalnim spovednikom. Redna skrb za duhovno življenje in globoka izkušnja bivanja v salezijanski ustanovi v Rákospaloti sta ga spodbujala k vprašanju, kaj želi Bog od njega. S pomočjo duhovnega voditelja je spoznaval, da ga Bog kliče v salezijansko redovno življenje. Sam je kasneje dejal, da je k temu pripomoglo prebiranje salezijanske literature, ki se ga je dotaknila in mu dala misliti. Iz tega je moč razbrati motive njegove odločitve: čut za delo v tiskarni in ljubezen do dobrega in ljudskega tiska. Pismo frančiškanskega patra, njegovega spovednika in duhovnega voditelja, razkriva, da je leta 1932 (imel je 18 let) zaprosil za vstop k salezijancem, a so njegovo prošnjo zavrnili, saj ni imel privoljenja svojih staršev. Nadaljeval je z različnimi deli, med drugim je začasno delal kot železničarski vzdrževalec. Izstopa njegova sposobnost prilagoditve različnim ročnim poklicem, kar je značilno tudi za mladega Janeza Boska. V tem obdobju je nadaljeval dopi-

7


sovanje z vodstvom Clarisseuma; da ne bi razburjal svojih staršev, so odgovori prihajali na naslov frančiškanskega samostana. Ko je ob koncu leta 1935 dopolnil 21 let, je Štefan Sándor predstojniku salezijancev Janezu Antalu ponovno poslal uradno prošnjo za vstop. Med drugim je zapisal: »Čutim klic, da vstopim v salezijansko družbo. Dela je povsod dovolj; brez dela ne moremo doseči večnega življenja. Rad delam.« Iz tega spoznamo temeljno razsežnost njegovega življenja: svet dela je imel za svojega. Sprejeli so ga kot aspiranta – kandidata za salezijansko življenje in 12. februarja 1936 se je vrnil v Clarisseum. Živel je v skupnosti in navdušeno deloval kot tiskarski pomočnik, zakristan in animator v oratoriju. Po treh mesecih je zaprosil za vstop v noviciat, a predstojniki so presodili, naj dokonča obdobje aspirantata in šolanje za tiskarskega tehnika. Kljub svojim letom, ki so za tisti čas zelo presegala povprečno starost novincev, je mirno nadaljeval svoje delo do marca 1938. Pri 24 letih je, ne več vajenec, temveč izučen tiskar, ponovno zaprosil in vstopil v noviciat.

Štefan Sándor s skupino ministrantov na evharističnem kongresu leta 1938.

8


Razburkan noviciat Leto 1938 je bilo za Madžarsko posebno: po preureditvi srednje Evrope so pod madžarsko oblast ponovno prišla ogrska ozemlja, ki jih je izgubila v Trianonski mirovni pogodbi leta 1919. Štefan je začel noviciat 1. aprila, a ga je moral zaradi služenja vojaškega roka prekiniti. Kot vojak je ohranjal nivo svojega duhovnega življenja in pričevanja ter si redno dopisoval s predstojniki v noviciatu. Čas dopustov je preživljal v Clarisseumu in predstojniku redno oddajal prejete darove. Po letu dni je zaključil z vojaščino in ponovno vstopil v noviciat 30. aprila 1939. S svojimi 25 leti je v starosti krepko prekašal skoraj še najstniške sonovince. A mladi tovariši so ga zelo občudovali. »Čeprav je bil devet ali deset let starejši, je z nami zgledno delil svoje življenje. Razlike v letih sploh nismo čutili. Izučil se je za tiskarja, a v noviciatu svojega poklica ni mogel opravljati; opravljal je hišna dela in pomagal v kuhinji. Njegov vzgojiteljski talent je

Poslopje salezijanskega noviciata v Mezőmyárádu.

9


padel v oči tudi ostalim novincem, še posebej v skupnih dejavnostih. S svojo osebno naklonjenostjo nas je tako navduševal, da smo se z lahkoto soočili z najtežjimi nalogami.« »Dajal je vtis, kot da neprenehoma moli. Po drugi strani pa smo ga mlajši občudovali, ker je znal tudi v največjih dvomljivcih zbuditi navŠtefan Sándor na dušenje, posebno v ljubiteljski glesluženju vojaškega roka dališki skupini, ko je pripravljala huv madžarski vojski. moristične prizore.« »Duhovno nas je vse zelo presegal.« To so samo nekatera pričevanja njegovih tovarišev iz noviciata. Ekonomska kriza je bila v letih 1939 in 1940 zelo huda. Z nemško zasedbo Poljske se je začela druga svetovna vojna. Obdelana rodovitna polja v Mezőmyárádu so novincem nudila zadovoljivo oskrbo s prehrano. Štefan je ob koncu noviciata izpovedal prve redovne zaobljube kot salezijanec laik (pomočnik) 8. septembra 1940. Iz njegovih pisem tistega časa je razbrati veliko veselje in navdušenje ob tem dogodku. Vrnil se je v Clarisseum h tiskarskemu delu, tokrat kot eden izmed odgovornih, pomagat v oratorij in prevzeti skrb za cerkev. Tiskarna in založba Don Bosko si je pridobila velik ugled na državni ravni. Poleg salezijanskih publikacij (Salezijanski vestnik, Misijonska mladež …) je izdajala tudi priznane zbirke gledaliških iger za mlade, knjige o mladinski duhovnosti in za verski pouk preprostega ljudstva. Prav v teh letih je na Madžarskem zaživel KIOE (Katolikus Ifjak Országos Egyesülete - Katoliško združenje mladih delavcev) in si za zavetnika izbral don Boska. Štefan je bil pobudnik in duša te organizacije v Clarisseumu. Njegova

10


skupina je postala vzorčna: vcepil ji je vedrega duha ter značilno don Boskovo vzgojno in zakramentalno duhovnost. Skupino je povezoval z razsodnim podajanjem Tiskarna Don Bosko v Rákospaloti (Budimpešta). vere v katehezah, pogovori o krščanski veri, urami češčenja Najsvetejšega, izleti in romanji ter športom in igrami. Mlade je znal tako navdušiti, da združenja niso zapustili niti po tem, ko so njihovega voditelja poklicali na fronto. Madžarska je na strani Nemčije vstopila v vojno 22. junija 1941.

Na vojni fronti Štefan Sándor je bil v madžarski vojski zadolžen kot desetnik telegrafist. Nekateri njegovi tovariši so potrdili, da v svojem vodu ni nikoli skrival, da je posvečen redovnik. Ob sebi je zbral majhno skupino vojakov, ki so si ga izbrali za zgled. Bodril jih je, vabil k molitvi in zelo nasprotoval preklinjanju. V vojski je ostal, z manjšimi prekinitvami, vse do konca leta 1944. V tem času si je, kolikor je bilo le mogoče, vseskozi dopisoval s predstojniki, posebno z inšpektorjem Janezom Antalom. V pismih je izražal nenehno skrb za svoje notranje življenje, čeprav se je nahajal v uničujočih okoliščinah. V kratkih prostih obdobjih se je nahajal v salezijanski hiši, kjer se je čutil doma in so ga vedno prisrčno sprejeli. Nato so

11


ga premestili na rusko fronto, kjer je bil priča krutim bojem. S svojim zglednim obnašanjem si je prislužil odlikovanje Vojaški križ za zasluge. Sodeloval je pri krutem umiku ob reki Don. Zajeli so ga Američani in ga odpeljali v Nemčijo, od koder se je lahko kmalu vrnil v domovino. Leta 1944 je ponovno prevzel delo v Rákospaloti, kolikor so pač dopuščale težke okoliščine. 13. februarja 1945 je po treh mesecih dolgih in težkih bojev uničeno Budimpešto zavzela sovjetska vojska. Salezijanci, ki so v tem obdobju ostali v mestu, so trpeli hudo lakoto, okupatorji pa so jim večino stvari zaplenili, kar jim je onemogočilo kakršnokoli poslanstvo. V Rákospaloti so odnesli postelje in posteljnino. Salezijanci so se znašli med ruševinami v izrazito hudi zimi. Fotografija Štefana Sándora, verjetno na fronti 1943-1944.

V senci preganjanj 3. aprila 1945 so po osebnem ukazu maršala Vorošilova z Madžarske izgnali apostolskega nuncija mons. Angela Rotto, ki je med vojno pred deportacijo rešil mnogo Judov. Salezijansko poslanstvo se je v zmanjšani obliki nadaljevalo z oratorijem, ki so ga vedno bolj ogrožale nastajajoče komunistične organizacije, saj so si zadale za cilj iztrgati mlade iz cerkvenih ustanov. 16. avgusta 1945 je predsednik začasne madžarske vlade podpisal prvi odlok o prenovi nacionalnega šolskega sistema brez dogovora s Cerkvami, čeprav so le-te vodile 43 % celotnega šolstva. Jeseni so se začeli napadi na verske šole:

12


v marksističnem duhu so prenovili vsa šolska berila in prepovedali mnoge tekste katoliških avtorjev. Predstojnik madžarskih salezijancev je sporočil vrhovnemu vodstvu v Turin: »… Ne smemo več izdajati ne Salezijanskega vestnika ne Misijonske mladeži. Predpisi nam nalagajo, da moramo varčevati s papirjem.« Režim je tako najbolje nadziral tisk: za nakup papirja so bila potrebna posebna dovoljenja. 4. novembra 1945 so potekale prve povojne volitve. Komunistična stranka je prejela le 17 % glasov, a je s pomočjo okupatorske sovjetske vojske obvladala celoten politični sistem. Na tarčo so vzeli tiskarno Don Bosko v Rákospaloti. Režim je izpraznil celotno zalogo tiskarskega papirja. Zaradi pomanjkanja surovin za ogrevanje so bile šole pozimi 1945-46 zaprte. Deloval je le salezijanski oratorij v Rákospaloti. Seveda hiša ni mogla več preživeti zaradi zaustavitve tiskarne in založbe. Knjig niso smeli več ne tiskati ne prodajati, saj »ljudje zapravljajo le za kruh«. Katoliški tisk je zelo nadzorovan in izideta lahko le dva naslova na teden, a zaradi pomanjkanja papirja v zelo majhni nakladi.

Pročelje salezijanskega inšpektorata v Rákospaloti (Budimpešta).

13


Duhovne vaje za salezijance pomočnike v Péliföldszentkeresztu, 10. septembra 1949. Štefan Sándor stoji prvi z leve v zadnji vrsti.

2. maja 1946 je predstojnik madžarskih salezijancev pisal: »V Rákospaloti bijemo plat zvona. Lastniki hiše se nas želijo znebiti. Zgubljamo že tako omejene pravice in obubožano domače ognjišče. Upamo, da bomo preživeli …« Od 12. do 27. julija 1946 je komunistični minister Ladislav Rajk razpustil vse verske organizacije in društva. Omejeno so bila dovoljena le še molitvena združenja. Združenja pod vodstvom salezijancev v Rákospaloti so to zelo občutila. Zaradi ukinitve KIOE je zelo trpel Štefan Sándor, saj je postal eden glavnih voditeljev združenja. Kljub prepovedi je na skrivaj nadaljeval z gibanjem in se izogibal kontrolam politične policije. Vsakič so se zbirali drugje, v malih skupinah so mladi »hodili na piknike« ali pa so se za praznovanja zbrali ponoči. Leta 1948 je tako vodil šest skupin mladih, med njimi veliko bivših gojencev zaprtih šol. Seveda se vsebina srečanj sploh ni dotikala političnih tem. Mladim je pomagal poglabljati vero, da bi vzdržali ob vedno bolj besnečem ateizmu. Veliko so molili. Iz tega časa je ohranjenih tudi nekaj molitev, ki jih je Štefan sestavil za ta srečanja.

14


Zapisi, ki so v teh letih prišli do predstojnikov, pričajo o velikem pomanjkanju hrane in pomanjkanju ogrevanja v mrzlih zimah. Plenjenje in odvzem pravic ob koncu vojne in po njej je pustilo posledice. Tiskarna v Rákospaloti je prenehala delovati. Aprila 1948 so še uspeli (v nekaj izvodih) natisniti v madžarščino prevedeno klasično salezijansko delo »Preventivni sistem« Bartolomeja Fascija. Že junija pa je madžarski inšpektor obvestil vrhovno vodstvo, da je »tiskarna ohromljena. Cenzurirajo nam vse načrte za tisk knjig.« 16. junija 1948 je madžarski parlament izglasoval (230 za in 63 proti) nacionalizacijo vseh šol. Še isti dan so potrdili in izdali odločbo. Madžarska škofovska konferenca je zato določila, da duhovniki in redovniki ne sprejmejo nobene službe v nacionaliziranih šolah, razen poučevanje verskega pouka. Madžarskim salezijancem je režim zaplenil kakšen ducat šol in domov, namenjenih najbolj ubogim. Preostalo jim je le pastoralno delo v cerkvah in poučevanje verskega pouka na nacionaliziranih šolah. Pa še ta po letu dni, s 6. septembrom 1949, ni bil več obvezen. Režim je na vse načine pritiskal na starše, da otrok ne bi pošiljali k verskemu pouku. Zaradi tega so izgubljali službe, otroci se kasneje niso mogli vpisati na univerzo … V Rákospaloti je salezijancem ostala le tiskarna, ki pa zaradi omejitev in brez zaposlenih ni mogla delovati. Štefan je vzdrževal stroje in ves svoj čas posvečeval stiku z mladimi, ki jih je s svojim zgledom in dejavnostjo hranil za njihovo krščansko življenje. Salezijanci so od škofovske konference dobili dovoljenje, da lahko v danih razmerah nadaljujejo s svojim vzgojnim delom v (podržavljenih) ustanovah, v katere so pred vojno sprejeli gojence od države (največ od pravosodnega ministrstva). Kot prvi v Evropi so bili na tem področju pionirji. Že 1925 so sprejeli delo v popravnem domu v Esztergombátorju. Tudi

15


ustanova v Rákospaloti je sprejemala take gojence. Škof v Vácu, pod čigar okrilje je spadala, je v tej župniji dovolil odprtje cerkve za javno bogoslužje, ki so jo upravljali salezijanci in jim tako pomagal k stalni navzočnosti, čeprav v zmanjšanem številu.

Glavni oltar v kapeli zavoda Clarisseum.

Štefan je še naprej skrbel za ministrante in tistih nekaj malo otrok, ki so prihajali v cerkev. Nadaljeval je delo zakristana, ki ga je imel tako rad in se mu vestno ter pobožno posvečal.

Konec decembra 1948 je prišel ukaz, da morajo salezijanci v Rákospaloti popolnoma izprazniti poslopje. Pritožba je bila zavrnjena. Tiskarna je tako zastala, saj ni imela dovoljenja za tisk razen kakšnega letaka za obvestila, pa še ti niso smeli vsebovati verskih stvari. Poleti 1949 jo je država zaplenila. Po 23 letih delovanja je tako usahnil tudi vir za preživljanje salezijancev in kandidatov. S prihodki založbe so lahko vzdrževali mlade salezijance: v Szentkeresztu je bilo 19 študentov teologije, v Mezőnyárádu 31 študentov filozofije in v Tanakajdu osem novincev. Za Štefana je bila zaplenitev neizrekljiva bolečina, saj so mu odvzeli temelj, ki mu je s svojim delom posvetil moč in duha. Začelo se je odnašanje strojev. Ker je predvidel najhujše, je Štefan že pred tem skušal spraviti na varno h bivšim gojencem vsaj manjše stroje. Ker so morali zapustiti prostore, je bila ukinjena dejavnost v oratoriju in salezijansko delo se je zmanjšalo le na redne župnijske dejavnosti. V rákospalotini kroniki lahko za 19. december 1949 preberemo: »Popolnoma smo morali izprazniti staro poslopje Zavoda Clarisseum. Zasilno smo se nastanili blizu nekdanje tiskarne, a prostora je zelo malo … Poleg tiskarne so nam

16


zaplenili tudi knjigarno, s tem pa nimamo na voljo več niti prostora.« Vladni odlok je določil, da s 1. januarjem 1950 učitelje verskega pouka plačujejo tisti, ki bodo otroke še pošiljali k temu pouku. To je bil še zadnji udarec, da je režim praktično izrinil iz šol vsakršni verski pouk.

Usodno leto 1950 Junija 1950 je komunistično vodstvo napovedalo »zatrtje« verskih redov in družb na Madžarskem. S 7. junijem so se začele internacije redovnikov v koncentracijska območja (večinoma v stare samostane). Tudi salezijanci so se razkropili: nekatere so odvedli v koncentracijska območja, mladi salezijanci in novinci so se vrnili v družine ali k sorodnikom. Salezijanci v Rákospaloti so morali zapustiti tudi barake, v katere so se zatekli. Le dva sta ostala v župnijski cerkvi. Predstojnika madžarskih salezijancev, Vincencija Sellyeja, so ujeli blizu avstrijske meje in ga pod pretvezo, da je hotel pobegniti, zaprli v Budimpešti. Obsojen je bil na dve leti in pol zapora. 30. avgusta sta vlada in predsednik madžarske škofovske konference podpisala »sporazum«, na podlagi katerega so izpustili redovnike; seveda v zameno za »podporo« vladni politiki. A že kmalu zatem, 7. septembra, so državne oblasti izdale prepoved delovanja redovnih ustanov. V praksi je to pomenilo razpustitev skupnosti in nacionalizacijo vsega premoženja. Odprtih je ostalo le 8 gimnazij z vsemi možnimi omejitvami: dve benediktinski, dve piaristični, dve frančiškanski in dve gimnaziji, ki sta jih vodili lokalni ženski redovni družbi. Salezijanci so izgubili vse. Stavbe je zasedla država. Re-

17


dovniki so se razpršili, vsak zase si je poskušal najti zaposlitev za preživetje. Delali so kot organisti ali zakristani, se ukvarjali z raznimi obrtmi, nekatere so sprejele škofije in so postali župniki majhnih far na podeželju. V mestih niso smeli bivati, med seboj niso smeli komunicirati in ves čas jih je imela na piki politična policija. Inšpektor Vincencij Sellye je bil na Vincencij Sellye (1907-1983), salezijanski drugostopenjskem sodišču obsojen inšpektor od 1948 do na 33 let zapora. 1950 in od 1952 do 1956.

Štefan je, dokler je mogel, ostal v Rákospaloti v zasilnem bivališču ter ohranjal stike z mladimi iz svojih skupin. Zaradi preživetja se je za nekaj časa preselil h družini v rodni Szolnok in si poiskal delo v tiskarni. Ponovno se je izkazal ne le kot strokovnjak, temveč voditelj in vzgojitelj mladih. Krajevne oblasti so ga poklicale nazaj v Budimpešto, da bi prevzel vodenje skupine sirot, ki jih je zbrala komunistična partija. Nadaljeval je s svojim skrivnim poslanstvom kateheta na vse načine. Tudi skupino sirot je vzgajal na krščanski način, zavedajoč se nevarnosti za svoje početje. Nekaj mladih iz te skupine je bilo izbranih za posebno policijsko enoto, ki jo je ukazal diktator Rákosi. Notranje so stali zvesti krščanskim načelom, ki so jih prejeli od svojega vzgojitelja. Leta 1951 je Štefana vzela na sum politična policija, zato si je spremenil ime in bivališče ter si poiskal službo kot delavec v tovarni detergentov Persil. Na skrivaj pa je še vedno nadaljeval s svojim apostolatom med mladimi. Ko so njegovi predstojniki, s katerimi je bil v stiku in jih obveščal o skrivanju, videli, kako ga policija zasleduje, so se odločili za njegovo izselitev. Ko je bilo že vse pripravljeno, da bo lahko prestopil avstrijsko mejo, je Štefan to priložnost za-

18


vrnil in se odločil, da ostane doma na Madžarskem. Ni se mu zdelo prav, da bi zapustil mlade, ki jih je spremljal in bi jih s tem ogrozil, da jih odkrijejo in obsodijo. Odhod bi bil zanj beg od odgovornosti krščanskega vzgojitelja. Nekajkrat je zamenjal bivališče. Nazadnje si je stanovanje delil z mladim sobratom Tiborjem Dánielom, študentom teologije, ki je tudi ostal v Budimpešti. Majhno stanovanje je postalo center skrivnega apostolskega poslanstva. V njem in v drugih krajih prestolnice je nadaljeval z vzgojo mladih. Pogosto je dobival pisma mladih, ki jih je duhovno spremljal. Njegovo dopisovanje seveda ni vsebovalo nobenih političnih idej niti spletkarjenja ali zarot, za kar so ga obsodili. Odgovarjal in svetoval je o duhovnem krščanskem življenju, ki so ga mladi želeli poglobiti. Ateistični režim se je očitno bal krščanstva in preko svojih vohunov sledil vsem meščanom, posebej pozorno pa je spremljal dejavnosti razpršenih redovnikov. Zanje je bilo posebej pomembno nadzorovati mlade, ki so bili za vzpostavljajoči sistem ključnega pomena. Še za veliko noč leta 1989 (na predvečer padca komunističnega režima!) so agenti ÁEH (Állami Egyházügyi Hivatal – Državni urad za cerkvene zadeve) poročali o javnih uslužbencih, posebej o učiteljih, ki so bili navzoči pri svetih mašah. Na vsak način so želeli Cerkev oddaljiti od mladih, posebej delavcev, ki so bili njihova propagandna baza. Zbiranje mladih za poučevanje v veri je bilo največje kriminalno dejanje. Z obtožbami spletkarjenj in zarot proti državi so sledile težke kazni, posebej v petdesetih letih pod diktaturo Matije Rákosija. Dejavnost Štefana Sándorja pa je spadala v to področje.

19


Prijetje in obsodba Prav v stanovanju, kjer sta bivala Štefan in Tibor, sta doživela usoden zahrbtni udarec. Lastnica hiše je bila poročena z možem, ki je delal v zloglasni ÁVH (Államvédelmi Hatóság – tajna politična policija). Začela je spremljati Sándorjevo obsežno pošto in odpirala njegova pisma z metodami, kot jo je to naučil njen mož. Vsebino pisem je sporočala na policijo, ki je že tako nadzirala njena stanovalca. Da bi lahko razumeli posledice tega dejanja, naj osvetlimo delovanje režima tega časa, kot ga opisujejo poznavalci. Ko se je skrivna politična policija širila in polnila svoje vrste, je leta 1949 štela že 30.000 članov. V mladih sirotah in delavcih je videla »zaupljiv kader«, iz katerega je ob primerni vzgoji pridobivala dobre komunistične policiste. Po trimesečni prevzgoji so izmed kandidatov izbrali najboljše kot »varuhe partije«. Dobili so naziv podčastnikov in častnikov, njihova naloga pa je bilo osebno varovanje glavnih voditeljev Partije madžarskih delavcev, kot se je partija takrat imenovala. To sta bila Rákosi in Gerő. Vpoklicali so tudi Alberta Zano in nekatere njegove tovariše, bivše gojence Clarisseuma, ki jih je vodil Štefan Sándor. Najprej so bili v vojski, nato pa so postali člani tajne policije ÁVH. Mladi policijski častniki so tudi po nacionalizaciji zavoda v Rákospaloti in izgonu salezijancev ohranili stike s svojimi vzgojitelji. Štefan se je redno sestajal s svojimi gojenci in prijatelji v Clarisseumu ali zasebnih stanovanjih. Z vso ljubeznijo je skrbel za njihove duhovne probleme. Skupaj so se podpirali in se upirali ateistični propagandi in ohranjali svojo vero. Tudi mladi policijski častniki so bodrili svoje prijatelje v veri. Nehote pa so storili »napako«. Na glavni cesti v četrti

20


Újpest so tiste dni odprli novo gostilno s tablo »Peklenska gostilna«. Ob vhodu pa je visel še napis: »Vstopite v pekel.« Mladi so v tem napisu videli norčevanje iz vere. (To priča o verski tenkočutnosti tistega časa, kar si danes kar težko predstavljamo.) Naslednje jutro so napis premazali s smolo. Lastniki gostilne so takoj poklicali ÁVH. Njihovi psi so jih Matija Rákosi (1892vodili do Clarisseuma. Tu so prijeli 1971) je bil od 1945 Hajnalko Hegedűs, petnajstletno gi- do 1956 generalni mnazijko, ki se je ravno tedaj poja- tajnik madžarske komunistične partije in vila na vhodu. Z mučenjem so iz nje voditelj komunističnega izvlekli ostala imena članov in du- režima v Ljudski hovnega voditelja skupine. V partiji republiki Madžarski. so bili tudi taki, ki so želeli pomagati. Ko je bil izdan nalog za prijetje, so o tem obvestili Štefana. Kot je bilo že rečeno, je predstojnik salezijancev Ladislav Ádám uredil možnost, da bi sobrat skrivaj odšel v tujino. A Štefan ni imel vesti, da bi kar odšel in pustil svoje mlade v smrtni nevarnosti. Prijateljem je dejal, da je pripravljen tudi na mučeništvo. Lastnica stanovanja je prijavila Štefana, Tiborja in druge salezijance. Skupaj z njimi so prijeli nekaj mladih, ki so bili z njimi povezani. Matija Rákosi, tudi šef tajne policije, je takoj obsodil mlade častnike. Kasneje so prišle na dan podrobnosti prijetja. Zjutraj, 28. julija 1952, se je na vratih pojavila policija in prijela Štefana. Do popoldneva so čakali, da se je vrnil še Tibor. Ob vstopu v sobo so ga sprejeli z bolečim udarcem v obraz. Odpeljali so ga na sedež policije, v zloglasno stavbo na ulici Andrássy 60 (danes Muzej groze), kjer so ga večkrat mučili in mu uničili jetra in vranico. Pred dokončno mučeniško smrtjo so ga izpustili, da se je vrnil domov v vas

21


Ásványráró, ki leži na severu ob meji s Slovaško. Zaradi posledic mučenja je kmalu umrl v naročju svoje matere in sestre Elizabete. Štefana so odpeljali v zapor vojaškega sodišča v Budimpešti (Buda, Fő utca), kjer so ga pretepali in mučno zasliševali. Proces je vodilo vojaško sodišče, ker so bili med mladimi prijetimi tudi člani vojske. Zaradi nečloveškega mučenja s sredstvi, ki so jih izvajali na »političnih zapornikih«, je bil Štefan prisiljen priznati »kazniva dejanja«, ki so mu jih pripisali. S tem so »omogočili« vojaškemu sodišču, da ga obsodi na smrt. Sodni postopek se je začel 28. oktobra 1952. Navzočih je bilo 16 obtožencev: devet je bilo članov posebnih policijskih enot, pet salezijancev ter dva mlada, študent in študentka. Postopek je potekal za zaprtimi vrati z eno samo obravnavo. Sodni proces je bil v naprej pripravljen, kakor je bilo to v navadi pri komunističnem režimu. V naprej določeno obravnavo je vodil podpolkovnik Béla Kovács in dva poročnika tajne policije ÁVH. Javni tožilec Jurij Béres je nastopal v osebnem imenu diktatorja Rákosija. Sodišče je takoj razglasilo sodbo št. I/0308/1952: Štefana in tri mlade poročnike je obsodilo na smrt, ker »so krivi zarote proti ljudski demokraciji in veleizdaje.« Čez dva meseca so zavrnili prošnjo za pomilostitev. V ozadju montiranega postopka je bila očitna jeza režima do redovnikov, ki so ohranjali stike z mladimi delavci. Režim je želel slednje imeti za trdo coklo svoje diktature. V letih komunističnega režima je bilo na tisoče mladih vključenih v skrivne katoliške skupine, če prav so se zavedali nevarnosti. Pod krinko izletov ali družinskih praznovanj so se udeleževali duhovnih srečanj in verskega pouka. Veliko so jih zaprli in mučili, spet druge so vrgli iz šol in fakultet ali jim dodelili težka in nekvalificirana delovna mesta.

22


V vojaškem zaporu Fő utca Kdor danes obišče območje Bude v madžarskem glavnem mestu in se sprehodi po Glavni ulici (Fő utca), bo takoj opazil temačno stavbo Vojaškega sodišča, utrdbe, Poslopje Vojaškega sodišča na Glavni ulici. vse zgrajene iz temnega kamna. V zgornjih nadstropjih so bili zapori. Štefan je bil zaprt vse do večera, 8. junija 1953, v celici 32 oddelka »Veleizdaje«. Štefanovi tovariši, ki so preživeli zapor, pripovedujejo: »V tednih bivanja v skupni celici smo se trudili, da bi čim bolj normalno zaživeli tudi duhovno plat življenja. […] Skupaj, a na skrivaj, smo molili rožni venec, saj smo imeli med zaporniškimi tovariši tudi vohune. Vsaka celica je imela svojega 'poveljnika' in ta je bil zadolžen, da poroča in naznani vsako nepravilnost, ki ni ostala nekaznovana. (Režim je namerno pošiljal svoje ljudi kot zapornike v celice, da bi pridobivali informacije jetnikov.) Prijatelj Štefan je v molitvah in duhovnih tolažbah bodril svoje tovariše.« Čeprav se je zavedal svoje tragične usode, je med jetnike prinašal vedrino. Njegov sojetnik, duhovnik Jožef Szabó, pripoveduje: »Vedeli smo, da so Štefana mučili. Zavedal se je, da so zanj edina pot izhoda vislice. Razumljivo se je, kot vsak drug, oklepal življenja in ohranjal upanje na preživetje, a nikoli ni pokazal kančka popuščanja na kompromise. Bil sem

23


njegov duhovni voditelj in med pogovori v celici mi je z vso odkritostjo ponavljal, da ni nikoli niti pomislil na kakšno politično zaroto. Tudi sam nisem zaznal, da bi se kdaj politično opredeljeval. […] V skupni celici nas je bilo več kot petdeset. Med seboj se nismo mogli svobodno meniti. Sodba Vrhovnega vojaškega sodišča z obsodbo Vsak je pripadal Štefana Sándorja na smrt. določeni skupini, v kateri so bili tudi vohuni. Bili smo v brezupnem položaju, vsi smo bili obsojeni na težke kazni. Najmilejša kazen je bil zapor za 15 let, veliko jih je bilo obsojenih na dosmrtno ječo ali na smrt. Obsojenci so si želeli duhovnih spodbud v obliki kratkih spontanih nagovorov. Skupini, v kateri je bil tudi Štefan Sándor, sem govoril o večnih resnicah … Zmolili smo celoten rožni venec kar s pomočjo prstov. Opazil sem, kolikšno tolažbo je obsojenim na smrt prinesla molitev. Štefan me je večkrat prosil, naj grem med zaprte tovariše, da bi jih spovedal in jim dal odvezo. […] Obsojeni na smrt so iskali tolažbe tudi pri njem.« Nekdanji Štefanov sošolec, Mihael Szántó, visoki partijski funkcionar, ga je skušal pregovoriti, da bi sodeloval z njimi. Poznali so njegove sposobnosti in vpliv, ki ga je imel na mlade. A ni odstopil od svojih idealov: čeprav obsojen

24


na smrt je bodril zaporniške tovariše. Ob hudem pomanjkanju je z njimi delil pičlo hrano.

8. junij 1953: poslednje pričevanje Po uradni objavi smrtne obsodbe so Štefana premestili v celico 32 v najvišje nadstropje vojaškega zapora, kjer so obsojenci čakali na izvršitev smrtne obsodbe. Po petdesetih letih se je njegov sojetnik, ki je preživel, še spominjal žalostnega prizora, kako so v celico 32 prišli jetniški stražniki in mu zaplenili njegove osebne stvari: zobno ščetko, glavnik in brisačo. To je bil znak, da bodo obsojenca prestavili v posebno celico, od koder ga bodo odpeljali na morišče. Iz pričevanj preživelih ni mogoče točno določiti, kje so izvajali smrtne kazni. V večini primerov, vsaj do konca leta 1953, so jih izvrševali na dvorišču zapora samega. Krike obsojencev so preglasili s hrupom motorja kamiona, ki je služil za oder. Ko so v celicah slišali tak grozeč hrup, so vedeli, da izvršujejo smrtne obsodbe z obešanjem. Kot izpričujejo zapisniki, so Štefana Sándorja tisti dan obesili kot drugega po vrsti. Telo so skupaj z drugimi umrlimi s kamionom odpeljali na zaporniško pokopališče v mestece Vác, kjer so jih vse zasuli v skupno jamo brez znamenj isto- Dokument Vrhovnega vojaškega sodišča, vetnosti. Kljub ki zahteva izvršitev smrtne kazni.

25


mnogim raziskavam domače družine in salezijancev do danes ni gotovo, kje točno je pokopan. Po drugi strani pa so bila okostja, izkopana po padcu režima, zaradi mučenj tako poškodovana, da jih ni bilo mogoče identificirati. A kdor na to gleda z očmi vere, ve, da tudi mučeno Štefanovo telo čaka na dan slavnega vstajenja.

Glas mučeništva Leta 1989 je padel Berlinski zid in z njim »železna zavesa«. Leta 1990 so na Madžarskem potekale prve svobodne volitve in novi parlament je potrdil zakon o svobodi vesti in verski svobodi. Počasi so se začele oblikovati redovne skupnosti, ki so jih ukinili leta 1950. Peščica salezijancev, ki so preživeli, se je počasi vračala v slabo vzdrževane ustanove, ki jim jih je država vrnila v naravi. Potrebno je bilo počakati nekaj let, da so se don Boskovi sinovi številčno okrepili in oblikovali. Začeli so z zbiranjem dokumentacije in leta 2006 odprli postopek za priznanje Štefanovega mučeništva. 10. decembra 2007 se je v Budimpešti zaključil škofijski postopek, dokumentacijo pa so predali v Rim, na Kongregacijo za zadeve svetnikov. Božje ljudstvo se je seznanilo s tragičnimi dogodki in junaškim pričevanjem mnogih madžarskih kristjanov v času komunističnega režima. Na dan so prišli mnogi žalostni dogodki, o katerih se prej ni vedelo ali ni smelo govoriti. Spregovorili so mnogi preživeli, ki so morali prej molčati in tako doprinesli k razjasnitvi dogodkov. Župnik Jožef Szabó, na primer, je vernikom pripovedoval o svojem zaporniškem tovarištvu s Štefanom Sándorjem, kako so ga obsodili zaradi njegove vere, ki ga je vodila v njegovem pastoralnem delu s skupinami mladih. Postal je mučeniški zgled izvirnega mladinskega pastoralnega dela. Posebno

26


združenje z Bogom je živel v preprostosti in izvirnosti, daleč od pozunanjenih pobožnosti, zasidran v veri in v skrbi za razdajanje Kristusove ljubezni mladim. Mnogi so prepri- Parcela št. 301 na javnem pokopališču v čani, da je ura- Rákoskeresztúru, kamor so verjetno skupaj dno priznanje z ostalimi zasuli tudi telo Štefana Sándorja. mučeništva tega mladega človeka zelo koristno, predvsem za mlade. Je zgled uspelega življenja, dozorelega v temeljih. Ko ga primerjamo z današnjo nestabilnostjo, nas spodbuja in zastavlja vprašanja o našem načinu življenja, motivih in delovanju. Nagibi, ki so vodili mučenca v soočenju in premagovanju krivično naloženega mu trpljenja, nas spodbujajo, da pred Bogom pregledamo naše stanje. Na poseben način se ob tem lahko zamislijo vsi, ki se kakorkoli ukvarjajo z mladimi v težkih časih, kot so tudi danes. Vzrok, zaradi katerega je posvetil vse svoje življenje in v svetu dela mladih oblikoval krščansko občutljivost, je še kako aktualen. Tisti, ki so ga poznali, izpričujejo, da njegovo zgledno vedenje ni bilo naključno ali priložnostno, temveč sad stalnega prepričanja. Mučeništvo je le zaključek doslednega preprostega življenja po veri in v ljubezni do mladih, ki jo je zaupljivo gojil tudi v neugodnih okoliščinah. Enak navdih so svetemu Janezu Bosku dali mladi: »Svoje življenje bom dal za mlade do zadnjega diha.«

27


Posmrtni list Ladislav Ádám, madžarski inšpektor med leti 1950 in 1952, je napisal posmrtni list za Štefana Sándorja v najtršem obdobju komunizma. Šele po letu 1990, s priznanjem verske svobode, je na dan prišla njegova vsebina. Pismo objavljamo v celoti. Dragi sobratje, izpolnjujem žalostno in častno dolžnost, da vam sporoLadislav Ádám čim herojsko smrt našega ljublje(1892-1977), nega sobrata pomočnika z večnimi salezijanski inšpektor zaobljubami, Štefana Sándorja, ki se od 1950 do 1952. je zgodila po 12. marcu 1953 v Budimpešti. Umrl je v starosti 39 let in po 13 letih redovnih zaobljub. Bog je tega sodobnega Tarzicija podaril pobožnima zakoncema Štefanu in Mariji Fekete 26. oktobra 1914 v Szolnoku, škofija Vác na Madžarskem. Oče je bil železničar na velikem gradbišču Državnih železnic. Spadal je v veliko družino železničarskih delavcev, ki so se in se še vedno razlikujejo od drugih po življenjskih preizkušnjah in navezanosti na vero in domovino. Mati je bila zgledna žena, obdarjena z najlepšimi darovi vere, morale in skrbnosti. Skrbela je za gospodinjstvo ter vzgojo Štefana, Janeza in Ladislava. Štefan je obiskoval štiri razrede nižje in štiri leta višje osnovne šole ter štiri leta tehniške metalurške šole v rojstnem kraju. Razvijal je svoje intelektualne sposobnosti in versko vnemo. Že kot otrok je bil vesel in predan igram, še posebno nogometu. Bil je manjše postave, nasmejanih lic in zato toliko bolj ljubezniv. Okoliški vrstniki so se radi

28


družili z njim in on jih je vzgajal brez nasilja. Če jih je bilo preveč, se je odpovedal igri in šel za sodnika, da so si tovariši lahko dali duška pri igri. Rad je igral vloge na odru in zabaval otročaje, kot Janezek Bosko v svojih časih. Še posebno je skrbel za brata. Vodil je molitve pred in po jedi ter družinske molitve ob večerih. Bratoma je pomagal pri šolskih nalogah in ju učil. Od malega je pomagal mami pri domačih opravilih. Vedno je bil spoštljiv do staršev in starih staršev. Če sta bratca kakšno ušpičila, se je kot Dominik Savio postavil zanju ter prevzel odgovornost in posledično kazen nase. Kot fantič se je veselil srečanj Družbe Presvetega Srca Jezusovega. 11. maja 1925 je prejel zakrament svete birme in si za drugega zavetnika izbral prvega mučenca svetega apostola Petra z namenom, da ga posnema v trdnosti in apostolski gorečnosti. Zaprosil je za vstop v mladinski oddelek Družbe Svetega Jezusovega imena ter vstopil v Tretji red sv. Frančiška. Pri dobrih frančiškanskih patrih je prejel krstno milost, poučili so ga v krščanski veri, končno se je sončil v žarkih serafinske ljubezni. Ob ministriranju pri svetih mašah je živel zakramentalno življenje, vsakodnevno prejemal sveto obhajilo in se redno spovedoval. Užival je polno zaupanje duhovnih očetov. A njegov ideal je bil nekdo drug: apostol mladih, don Bosko, ki ga je spoznal preko Salezijanskega vestnika. Njegov način mladinskega apostolata v oratoriju ga je nevzdržno pritegnil. O salezijanski poklicanosti je pravočasno govoril s svojim duhovnim voditeljem in ob koncu tehniške metalurške šole prosil starša za dovoljenje. V svoji modrosti sta preverjala njegovo resnost, zato o tem nista hotela niti slišati in sta mu odsvetovala to pot. Osemnajstletnik je vdano sklonil glavo, ostal doma in kot navaden delavec pomagal na gradbiščih Državnih železnic. Ostal je v pisemskih stikih z vodstvom Clarisseuma v

29


Rákospaloti. Da ne bi jezil staršev, so odgovori prihajali v samostan patrov. Župnik p. Polikarp Szabó in kaplan p. Kazimir Kollár sta z na videz ravnodušnim soglasjem teologa Mihaela Vaszaryja, škofijskega tajnika, zgladila ovire, ki so se nagrmadile na dobrega mladeniča, dokler starši niso dovolili, da je februarja 1936 z neizmernim veseljem vstopil v salezijansko ustanovo. Napredoval je v delavnosti, pobožnosti in apostolski gorečnosti kot tiskarski vajenec v tiskarni »Don Bosko«, kot desna roka kleriku, zadolženemu za zakristijo in v nedeljskem oratoriju. Po treh mesecih je maja zaprosil za vstop v noviciat. A prošnjo so mu zavrnili z utemeljitvijo, da mora končati obdobje priprave in izobraževanje za tiskarskega tehnika. Mladenič je ostal v Clarisseumu in nadaljeval trojno poslanstvo z angelsko vedrino. Marca 1938 je po končanem vajeništvu ponovno zaprosil za vstop in bil sprejet. Začel je noviciat, a ga je moral na žalost prekiniti zaradi služenja vojaščine. V vojski si je prizadeval za duhovno in apostolsko življenje ter ohranjal pismene stike z inšpektorjem in učiteljem novincev. Začasne dopuste je preživljal v Clarisseumu in dobljeno žepnino oddajal ekonomu. Sodeloval je pri ponovni priključitvi ozemlja z madžarskim ljudstvom, ki so bila dodeljena Madžarski po preureditvi Evrope leta 1938. Po dokončnem odpustu iz vojske leta 1939 je pod vodstvom magistra Adalberta Balija 30. avgusta ponovno začel noviciat, ki ga je ob koncu okronal s prvimi zaobljubami, 8. septembra 1940. Vrnil se je v Clarisseum in nadaljeval s svojim trojnim poslanstvom med knjigami, svetiščem in oratorijem. Nekaj let prej so se v deželi začele organizirati skupine Katoliške delavske mladine pod zaščito našega svetega ustanovitelja. Zato je bilo naravno, da so bili njegovi sinovi prvi, ki so v svojih ustanovah spodbujali organiziranje. V Clarisseumu je bil pomočnik Štefan Sándor neumorna duša in duhov-

30


ni motor gibanja. Skupina je bila ena boljših, po kateri so se zgledovale ostale. V ozračje in dejavnost skupine je vnesel don Boskovega zakramentalnega in vzgojnega duha. Katehetske razlage, konference o verskem in družbenem nauku, češčenja Najsvetejšega, izleti in romanja, družbene in športne dejavnosti in sveto veselje so označevali življenje skupine. Mlade je tako pritegnilo, da se niso več oddaljili, tudi po tem, ko so njihovega velikega prijatelja vpoklicali v vojsko.

Cerkev v Rákospaloti

Leta 1942 je kot desetnik na vzhodni (Budimpešta). fronti opravljal službo radio-telegrafista. Prejel je nekaj vojaških odličij, med njimi tudi srebrno medaljo za junaštvo, s čemer pa se kot dober Kristusov vojak ni nikdar hvalil. To smo zvedeli le od mlajšega brata Janeza, s katerim se je srečal na obrežju Dona. Sotovariše je imel rad in tudi oni so ga spoštovali. Z njimi je delil hrano. Ko je kdo padel na bojnem polju, je sočutno obvestil domače in jim opisal njegovo junaško smrt. Tem sporočilom je posvetil več strani v pismih, v katerih je tolažil žalostne sorodnike. Strelski jarki s svojo grozljivo zmešnjavo so zanj postali kot nedeljski oratorij, pravo apostolsko polje. Avgusta 1943 so mu dodelili mesec dni dopusta. Vrnil se je v Clarisseum in zaprosil za obnovitev svetih zaobljub. Predstojniki so ga s cerkvenim dovoljenjem sprejeli. Odšel je v formacijsko hišo v Sveti Križ (Péliföldszentkereszt) in opravil duhovne vaje z ljubljenimi sobrati ter 16. avgusta 1943 obnovil zaobljube. Nato je spet odšel na fronto. Konec leta 1944 se je njegova brigada čez Slovaško umikala na zahod. Zajeli so ga Američani in ga odpeljali v Nemčijo, od koder se je vrnil šele poleti 1945. Svet se je popolno-

31


ma spremenil … Vojna je rodila nore sadove. Vsepovsod ruševine, obledeli obrazi, raztrgana in ponošena obleka, negotovi in sumljivi pogledi … Znova je bilo potrebno zaživeti, prav od začetka. To je veljalo tudi za nas, ko smo zapičili poglede v ljubeznivo Previdnost in zaupali v pomoč Pomočnice v času viharnih napadov, obleganj in zasedbe. Začela se je obnova in naš pomočnik je bil tudi tu prvi. Kot dobri pastir je po najboljših močeh zbral mlade, na odprtem ali za razbitimi stekli, kjer so imeli tedenska srečanja in skromne izobraževalne večere. Novi časi so prinesli nove probleme in nove načine. Mladi apostol mladih se ni umaknil. Vrgel se je na študij, si zapisoval in se zanimal pri tistih, ki so vedeli več, razčlenjeval in presejal v svoji duši, nato pa polagal na srca svojih mladih prijateljev. Število se je večalo kljub vsakršnim propagandnim poskusom z drugega brega. Bili so enega srca in enega duha. Pomočnik je neutrudljivo nadaljeval s tem delom, ne da bi opustil dolžnosti v tiskani ali zakristiji. 24. julija 1946, po nekajdnevni duhovni obnovi, se je z veselim srcem salezijanca za vedno zaobljubil don Boskovi družini. V prošnji je zapisal, da goji ista čustva hvaležne in vesele pripadnosti, kot jo je občutil na dan 'preobleke'. Ta don Boskov sin je kot odličen pomočnik živel pravo preobleko. Odložil je starega človeka s svojimi deli in si nadel novega, ustvarjenega po Božji svetosti, oblekel je Kristusa v stilu življenja svetega Janeza Boska. V tem času je obiskoval tečaj poklicnega izpopolnjevanja in jeseni 1948 z odliko opravil izpit za tiskarskega učitelja. Ni potrebno poudarjati, da je svoj poklic opravljal zagnano, s spoštovanjem kolegov in v ljubezni do vajencev. Zadolžen je bil za celoten tiskarski proces ter član več časnikarskih komisij. Tiskarna »Don Bosko«, bolj šolska kot profesionalna, si

32


je v državnem merilu ustvarila ime zaradi natančnosti svojih verskih, praktičnih in prostočasnih izdaj ter zaradi odlične izobrazbe svojih učencev. Slednje so po končanem vajeništvu prednostno zaposlovali v mestnih in državnih tiskarnah. Razumljivo je, da je po preobratu leta 1945 oblastem padla v oči pred vsemi drugimi. Iz meseca v mesec so jo hirali. Zato je bilo potrebno misliti na rešitev. Dobri pomočnik je, ne meneč se sam zase, temu posvetil ves čas in moči. Februarja 1950 so ga zasačili pri reševanju strojev, zato se je moral umakniti v noviciatsko hišo. Po nekajmesečnem begu je pod drugim imenom našel delo v glavnem mestu. Tu je ostal od marca 1951 do julija 1952. Na skrivaj je nadaljeval s svojim mladinskim apostolatom, ne da bi se vpletal v politiko. Organiziral je mesečna češčenja Najsvetejšega, nedeljska in praznična romanja v mestna svetišča, tridnevne duhovne vaje in priložnostna srečanja. Ta način življenja ga je vodil na Golgoto. Nekega dne sredi julija 1952 so ga prijeli v tovarni, kjer je delal in ni se več vrnil ne na delo ne v stanovanje. Enako se je zgodilo z ostalimi sobrati. Po osmih mesecih so kakega sem in tja videli pred sodno palačo. Znano je, da je med tem prosil sobrate odpuščanja, spet drugič je poglobljeno molil … Minil je praznik svetega Gregorja Velikega. Po tem dnevu ga nismo več videli ne dobili kakšne novice … Od tedaj je preteklo veliko časa. Sojetniki se ga spominjajo kot svetnika. Stopajoč po poti Božjega učitelja je poveličano odšel s sveta. Njegova zadnja molitev ni zamrla na njegovih ustnicah. S palmo v roki prosi za vse pred Najvišjim. Ladislav Ádám, inšpektor

33


Biografski podatki Štefana Sándorja

26. oktobra 1914 se rodi v Szolnoku na Madžarskem.

29. oktobra 1914 ga krstijo v frančiškanski župniji v Szolnoku. 11. maja 1925 prejme zakrament svete birme v Szolnoku.

Junija 1928 konča obvezno šolanje.

1931 zaključi šolo za metalurškega vajenca. 1932 pošlje prošnjo za sprejem pri salezijancih, a manjka dovoljenje staršev. Od 1932 do 1935 dela v tovarni bakra kot livar in strugar. 23. decembra 1935 ponovno napiše prošnjo za sprejem med salezijance. 12. februarja 1936 pride v Rákospaloto (Budimpešta) k salezijancem v Clarisseum. 28. maja 1936 napiše prošnjo za vstop v noviciat, a mu jo zavrnejo. 18. septembra 1937 ga pošljejo v salezijansko hišo v Mezőnyárád.

1. aprila 1938 začne noviciat v Mezőnyárádu.

Med 1938 in 1939 prekine noviciat zaradi služenja vojaškega roka. 30. avgusta 1939 ponovno začne z noviciatom v Mezőnyárádu.

34


8. septembra 1939 naredi prve zaobljube kot sobrat pomočnik v Mezőnyárádu. 22. junija 1941 Madžarska kot zaveznica Nemčije vstopi v vojno.

16. avgusta 1934 obnovi redovne zaobljube.

1944 je vpoklican v madžarsko vojsko kot telegrafist. Zajamejo ga Američani in ga pošljejo v Nemčijo. Vrne se na Madžarsko. 5. novembra 1945 prejme diplomo tiskarskega tehnika. 24. julija 1946 izpove večne zaobljube v Rákospaloti (Budimpešta).

16. junija 1948 nacionalizirajo vse cerkvene šole.

20. januarja 1949 prejme diplomo tiskarskega mojstra. Od 1946 do 1949 ukinejo vsa katoliška združenja na Madžarskem. Poleti 1949 zaplenijo in zaprejo tiskarno Don Bosko v Rákospaloti (Budimpešta). 1950 zatrejo skoraj vse verske redove in družbe na Madžarskem. Od 1950 do 1951 najprej odide v Mezőnyárád, nato se vrne v rojstni kraj Szolnok. Od 1951 do 1952 pod lažnim imenom Štefan Kiss dobi službo v Budimpešti v tovarni detergentov »Persil« in nadaljuje apostolat med nekdanjimi gojenci.

35


28. julija 1952 ga aretirajo in odpeljejo v zapor Vojaškega sodišča, kjer ga mučijo in izčrpavajoče zaslišujejo.

Od 28. do poteka proces na prvi stopnji, 30. oktobra 1952 kjer ga obsodijo veleizdaje. 12. marca 1953 ga obsodijo na smrt.

23. maja 1953 zavrnejo prošnjo za pomilostitev.

8. junija 1953 izvršijo smrtno obsodbo.

1989 se na Madžarskem konča dolgo obdobje komunistične diktature. 1990 na podlagi zakona XXVI/1990 razveljavijo smrtno obsodbo. Novembra 1999 mu madžarska vlada podeli posebno odlikovanje. 24. maja 2006 se začne škofijski postopek za razglasitev za blaženega.

27. maja 2007 Sveti sedež izreče Nihil obstat. 8. decembra 2008 se konča škofijski postopek. 27. aprila 2011 oddajo Positio.

25. oktobra 2011 se sestane zgodovinska komisija in izda pritrdilno mnenje. 3. julija 2012 se sestane teološka komisija in izda pritrdilno mnenje. 15. januarja 2013 se na rednem zasedanju zberejo kardinali in škofje. 27. marca 2013 papež Frančišek odobri razglasitev dekreta o mučeništvu. 19. oktobra 2013 je v Budimpešti Štefan Sándor razglašen za blaženega.

36


Pismo vrhovnega predstojnika Rim, 8. junija 2013

Dragi sobratje, ob 60. obletnici mučeništva našega sobrata salezijanca pomočnika Štefana Sándorja (26. oktober 1914 – 8. junij 1953) in ob skorajšnji razglasitvi za blaženega 19. oktobra v Budimpešti se obračam na vas s tem pismom, da bi celotna Družba znala ceniti ta dar, ki ga prejemamo v letu vere in v pripravi na dvestoletnico rojstva našega očeta in ustanovitelja don Boska. Za nas in celotno salezijansko družino je velika milost. Štefan Sándor je bil od rojstva do smrti globoko veren človek, ki je v vseh življenjskih okoliščinah dostojanstveno in dosledno živel salezijanski poklic. Živel ga je v času priprave, začetnega oblikovanja, kot delavec v tiskarni, animator v oratoriju in pri bogoslužju, v času skrivanja in zapora vse do določene mu smrti. Že od mladih nog se je hotel posvetiti Bogu in bratom v velikodušni nalogi vzgoje mladih po don Boskovem duhu. Gojil je duha moči in zvestobe Bogu in bratom, tudi v času preizkušenj, v trenutkih nesoglasij in konfliktov in na koncu v darovanju svojega življenja. Rad bi poudaril sobratovo pričevanje evangeljske korenitosti, o katerem bomo govorili tudi na prihodnjem vrhovnem zboru. Iz preučevanja življenja Štefana Sándorja izhaja njegova stvarna in globoka pot vere, ki jo je začel v svojem otroštvu in mladosti, jo okrepil s salezijanskimi redovnimi zaobljubami in jo utrdil v zglednem življenju salezijanca pomočnika. Posebej je značilen njegov izviren posvečen poklic v don Boskovem duhu in goreča priza-

37


devnost za rešitev duš, predvsem mladih. Tudi najtežja obdobja, kot je bilo služenje vojaškega roka in obdobje vojne, niso skrhali popolne moralne in verske drže mladega pomočnika. Na tej podlagi je Štefan Sándor brez pomislekov ali izjem pretrpel mučeništvo. Beatifikacija Štefana Sándorja zavezuje celotno Družbo, da spodbuja poklic salezijanca pomočnika po njegovem zglednem pričevanju in se kot skupnost v ta namen zateka k njegovi priprošnji. Kot salezijanec pomočnik je s svojim delom med mladimi in z zglednim redovnim življenjem dal dober zgled celo duhovnikom. Posvečenim mladim je zgled, kako se je brez popuščanj soočal s preizkušnjami in preganjanji. Stvari, ki se jim je posvečal, posvečevanje krščanskega dela, ljubezen do Božje hiše in vzgoja mladih, so temeljno poslanstvo Cerkve in naše Družbe. Zato vas vabim, da ponovno vzamemo v roke pismo, ki ga je ob razglasitvi Artemija Zattija za blaženega napisal don Vecchi (GVS 377), saj je njegova vsebina še danes sodobna ter spodbudna in v duhu 26. vrhovnega zbora, ki govori o enem salezijanskem posvečenem poklicu v dveh oblikah. Kot zgledni vzgojitelj mladih, posebej vajencev in mladih delavcev, animator v oratoriju in mladinskih skupin, nam je zgled in spodbuda za naš napor, kako mladim oznanjati evangelij veselja preko pedagogike dobrote. V drugem letu priprave na dvestoletnico nas vneto spodbuja k navdušenju v našem poslanstvu med mladimi v ljudskih okoljih, ki se usmerjajo v delo in med mladimi delavci, ki se pogosto znajdejo v težavah in so hitro izpostavljeni nepravičnosti. Ko se Bogu zahvaljujemo za novi dar, ki s krvjo potrjuje in utrjuje don Boskovo salezijansko karizmo, vabim vsako inšpektorijo, da konkretno sprejme dar beatifikacije našega sobrata pomočnika mučenca in da obnovimo svojo poklicanost z njegovim zgledom in priprošnjo.

38


Vabim vas, da njegovo življenje predstavite mladim, ki se odločajo za poklic, da bodo po njem spoznali posvečeni salezijanski poklic v dveh oblikah. Liki blaženega Artemija Zattija, mučenca Štefana Sándorja in častitljivega Simona Srugija predstavljajo trojno lepoto enotnosti, ki se izraža v različnosti in bogastvu salezijanca pomočnika. Prisrčno vas pozdravljam. V don Bosku Pascual Chávez Villanueva vrhovni predstojnik

39


Kazalo

Predstavitev

3

Rojstvo Štefana Sándorja

4

Otroštvo in mladost

4

Za don Boskom

6

Razburkan noviciat

9

Na vojni fronti

11

V senci preganjanj

12

Usodno leto 1950

17

Prijetje in obsodba

20

V vojaškem zaporu Fő utca

23

8. junij 1953: poslednje pričevanje

25

Glas mučeništva

26

Posmrtni list

28

Biografski podatki Štefana Sándorja

34

Pismo vrhovnega predstojnika

37

40


Blaženi Štefan Sandor  

Salezijanec pomočnik

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you