29. dan Jeff Bickert

29. DAN

16 Jeff Bickert, urednik TUNEL

Oblikovanje za odločno prodružbeni postapokaliptični svet

Danes imamo opravka s celim spektrom scenarijev, kako nadomestiti, zaobiti, se zoperstaviti, zavrniti ali pa kar ignorirati ukrepe, povezane s karanteno in ohranjanjem varne razdalje, ki jih že nekaj časa spoštujemo. V dobrem in slabem ti načrti zajemajo širok nabor navodil za izdelavo zaščitnih mask, domačih razkužil za roke, preventivnih sredstev, »zdravil« in še česa. Vse to in še nešteto nadomestnih in izravnalnih scenarijev, namenjenih temu, da si zagotovimo tisto, česar nimamo oziroma ne moremo dobiti, od običajnih prehrambnih izdelkov do izdelkov za gospodinjstvo, zabavo, rekreacijo in družbeno udejstvovanje.

Vzporedno z nenadzorovanim širjenjem poljubnih navodil in priporočil pa – tako v pričakovanju razpleta trenutne krize kot v odzivanju nanjo – na dan prihaja tudi prava povodenj vprašanj. Morda najpomembnejše med njimi, danes in v prihodnosti – daljni, nedoločeni prihodnosti v najširšem, eksistencialnem smislu – pa je: ali se moramo še naprej skrivati, in če je tako, kako dolgo še?

Vendar to ni pravo vprašanje, temveč zgolj lažna izbira, in to v vsaj dveh kritičnih točkah. Na prvi pogled se zdi, da vprašanje, kot je zastavljeno, dejansko ponuja izbiro ter da izbiramo med dvema alternativama: skrivati se nekje bolj ali manj na varnem, ali pa se odpreti in ohraniti svoj način življenja (v okviru širšega gospodarskega mehanizma). Vprašanje je zastavljeno, kot da sta to naši edini možnosti, samo vprašanje pa, ergo sum cogito, edina pravilna in relevantna predpostavka; a odgovor – vprašanje, ki sledi prvemu – v celoti negira drugo možnost.

XXIX 17

Kako dolgo naj bi se torej še morali skrivati? Za predvidljivo obdobje, dokler ne bo varno, dokler ne dobimo cepiva, zdravila, terapije, dokler ne bo vsesplošnega testiranja, dokler ne bomo razvili čredne imunosti, na veke vekov? Dokler se stvari ne spremenijo?

A stvari se ne spreminjajo – mi smo tisti, ki jih spreminjamo. Spreminjati pa začnemo tako, da spremenimo vprašanje. Variacija obrabljene fraze pravi, da ne moremo pričakovati drugačnih odgovorov, če postavljamo isto vprašanje. Če nič drugega, je ta pandemija postavila – oziroma nas je prisilila, da postavimo – kup vprašanj o samih temeljih, ki uokvirjajo, vodijo in narekujejo, kako bomo živeli – kot družbena bitja, varuhi, ljudje. Od tod izvira tudi vprašanje: se bomo še naprej, za nedoločen čas, držali varnostne razdalje, je to naša nova resničnost?

Ali ni razdalja med nami že tako ali tako dovolj velika? Mar ne vadimo distanciranja že prek družbenih medijev, s svojim osebnim izborom glasbe, filmov, novic, zabave in komunikacijskih aplikacij, platform in storitev? Saj že tako ali tako ostajamo doma ter gledamo, poslušamo, »se udejstvujemo«. Raje pokličemo, kot da bi sodelovali v videu klepetu, če nismo že prej poslali sporočila, po možnosti z emodžijem namesto besedila.

Skrivanje je nasprotno samemu bistvu ljudi kot družbenih bitij. Ni treba posebej poudarjati, da skrivanje ni družabno, temveč izrazito odljudno vedenje. Izjava o omejitvi odgovornosti: da ne bo pomote, nikakor ne spodbujamo ljudi k nespoštovanju pravil, ki so tu zato, da bi nas zaščitila, in so stopila v veljavo, da bi obvarovala naše (večinoma resnične) interese.

A ti ukrepi so (in tudi morajo biti) zgolj začasni; večinoma pa so tudi rezultat nepripravljenosti, da bi naredili kaj več, se zares zaščitili in pripravili, kaj spremenili; da bi zavzeli povsem drugačno stališče že na začetku in si zastavili povsem drugačno vprašanje: Kako želimo živeti (kot družbena bitja)?

18

TUNEL

Danes se zdi precej ironično, da je bila tema razstave CzK v letu 2018 »Odprto« – napovedala je, da sta Slovenija in slovensko oblikovanje odprta za nove razmisleke in pristope, probleme in izzive, metode in materiale, odprta do prilagodljive uporabe, izmenjave in prodaje. Tokratni naslov je vsaj tako ironičen. Tema razstave CzK za Milano 2020, »Tunel 29«, je bila določena mesece prej, preden je svet prvič slišal za smrtonosni virus – virus, ki se bo naglo širil in bo zato za zajezitev in nadzorovanje zahteval strožje in daljnosežnejše ukrepe, kot smo si lahko predstavljali. Žirija je pod naslovom Oblikovanje za postapokaliptični svet zbrala paleto zanimivih izdelkov, ki so se osredotočili na pozitivno kroženje materialov, pametno učinkovitost, uporabo obstoječih materialov in tehnologij ter na mobilnost in okolje. Poleg tega, da izdelki in koncepti obravnavajo in izražajo te premisleke v veliko širšem kontekstu, jih druži še ena ključna dimenzija, ki je v danih (zdaj že grozljivo resničnih) okoliščinah prav tako, če ne še bolj pomembna: družbena komponenta.

Družbena zato, ker modularni pohištveni sestav Arneja Vehovarja in Urše Vrhunc na videz deli in ločuje – kar je res – vendar prostor, ki ga začrta, ostaja odprt. Predelne stene, ki ne sežejo do stropa, so tako simbolne kot dobesedne oziroma funkcionalne; zvok in zrak imata tu prosto pot, celota pa namesto omejitev ali izolacije diha odprtost. Kinetične svetilke Lumitronom Martina Briclja Barage so bile izvirno zasnovane za (velike, javne) postaje podzemne železnice in zunanje javne prostore, namenjene združevanju ljudi, prostore, kjer si ljudje delijo izkušnje in jih skupaj doživljajo.

Nahrbtnik Nico Less Primoža Jeze (za podjetje Donar) ponuja mobilnost, ki se iz točno določenega, zaprtega delovnega okolja podaja v prilagodljive, odprte scenarije, v katerih se ljudje srečujejo in delajo v različnih konfiguracijah. Aplikacija Eli studia Kofein Dizajn je sicer namenjena digitalnemu, torej virtualnemu povezovanju, izobraževanju in zabavi

XXIX 19

ljudi z motnjami spomina in demenco, a s poudarkom na povezovanju in skupnosti, na združevanju ljudi v domači skupini, zato je nadvse vključujoča in vse prej kot izključujoča. Projekt Ženske, ki vezejo pripoved oblikovalske skupine Oloop je vzorčni primer izrazito družbenega oblikovanja: osebne in skupinske zgodbe in izkušnje žensk vpleta v ročno izvezeno tekstilno steno, na podlagi katere želijo v prihodnosti razviti serijo večjih in manjših preprog in tapiserij za dom. Studio Floios ustvarja nakit, namenjen temu, da ga delite z ljubljeno osebo – delite v širšem smislu, tako da se po navdih podate v skupno naravno okolje in ga predate naprej v obliki dragocenega, trajnega predmeta.

Betonski vrt Tine Rugelj je prilagodljivo, večnamensko zunanje pohištvo iz vlaknocementa: Big Lamp lahko služi tudi kot čajna mizica in celo stol, ki sprejme družino in prijatelje v različnih družbenih konfiguracijah. Tudi Vedno vžge, vrtno kurišče Tomaža Čeligoja, je netipična različica verjetno najdružabnejšega predmeta v zgodovini – ognjišča. Ob skupnostnem ognju se zbiramo, odkar pomnimo. Čeligojeva sodobna različica tega brezčasnega rituala večdimenzionalne nuje pa spodbudno nadaljuje najprvobitnejšega med družbenimi rituali.

Pohištvo, ki po načelu »naredi sam« nastaja pod taktirko društva Trajna, združuje več ključnih elementov, glavna pa sta uporaba biomase iz invazivnih rastlin in navodila za izdelavo, ki so prosto (oziroma kot odprtokodne rešitve) dostopna na spletu. Gre za pameten, družbeno vključujoč, okolju prijazen in koristen program, les, iz katerega je izdelan, pa odlikujejo odlične mehanske lastnosti in privlačni rdečkasti odtenki.

Vinski studiolo Vulgaris je nadvse sporočilna prostostoječa barska omarica, ki hrani vaše najljubše pijače, kozarce in pripomočke, in to s stilom. Barsko omarico (in njeno vsebino) pa je seveda treba deliti in uživati v dobri družbi.

Vsak, ki ima izkušnje z otroki, kampiranjem in igro, ve, da je šotor nedvomno družabna

20

TUNEL

stvar. Seveda si lahko v njem ukradeš tudi trenutke zasebnosti, a večinoma so šotori – in spalna vreča, v katero se spremeni otroški šotor Oli Veronike Rožmanc – namenjeni druženju in sodelovanju. Oziroma kot pravi oblikovalka Veronika Rožmanc, Oli ni le šotor, Oli je družinski član!

Ne zgodi se prav pogosto, da bi imel urednik privilegij nekaj opazovati in komentirati post factum, v tem primeru razstavo in širši družbeni komentar, da bi razkril nove oz. še neraziskane vidike gradiva, ki ga obravnava. Kot družbena bitja namreč – kar danes verjetno velja bolj kot kadarkoli prej – ne moremo spregledovati ali podcenjevati moči in pomena družbene komponente – tako v oblikovanju kot v vsem, kar počnemo. Kako hočemo živeti? Kot družbena bitja, vredna tega naziva in vsega, kar ta pomeni oziroma zahteva.

V tem duhu si bomo zato post factum privoščili še en privilegij in ustrezno preoblikovali podnaslov razstave: Oblikovanje za odločno prodružbeni postapokaliptični svet.

XXIX 21