ODER V ČASU KORONE

Blog in družbena omrežja pod imenom Booknjiga sem začela urejati pred štirimi leti. Takrat tako imenovani knjigstagram še ni bil ravno v porastu in ko sem delala raziskavo slovenskega trga knjižnih blogerjev, sta prevladovala bloga Literarna lekarna in Gospodična knjiga, moške bloge pa sta zastopala Peripetije in Konteksti. Vsi štirje seveda še vedno obstajajo, le njihovo objavljanje je malce bolj okrnjeno kot takrat. Pred štirimi leti tudi Instagram med knjižnimi blogerji še ni bil priljubljena platforma, je pa svoje privržence od takrat izjemno hitro pridobil. V letih, odkar sama spremljam in delujem na tem področju, se je odprlo in razvilo izjemno veliko profilov, ki si želijo svoje (predvsem knjižne) vsebine deliti s sledilci. Z razvijanjem knjižnoblogerskega področja (pod tem imenom upoštevam tudi vse tiste, ki svoj »blog« zapisujejo na Instagramu) pa se je izkazala tudi tendenca do večjega uveljavljanja na knjižnem področju, od sodelovanja z založbami, pojavljanja v medijih do prepoznavanja ljudi s tega področja ter nenazadnje tudi sodelovanja na različnih dogodkih in sejmih. Sama sem imela možnost že večkrat delovati v zakulisju Slovenskega knjižnega sejma, kar mi je bilo prvo leto omogočeno preko Filozofske fakultete, naslednje leto s prostovoljnim delom in nato še skozi sodelovanje s Cankarjevim domom kot organizatorjem. Kot nekdo, ki je pomagal pri organizaciji, sem opazila tako prednosti kot slabosti ter razmislila o morebitnih izboljšavah. Organizacija sejma je namreč trdno zakoreninjena v neke smernice, ki so se jih organizatorji vsako leto držali, pri čemer so s pridobljenimi sredstvi ter številom oseb, ki delajo v organizaciji, naredili, kar so lahko. Upoštevati je treba dejstvo, da ima ekipa kongresnega dela CD bistveno več kot le en večji projekt na leto. Pri tem bi se bilo morda dobro zgledovati po tujih sejmih, ki imajo svoje lastne organizacijske in upravne odbore (le-tega seveda SKS ima), ki se lahko na sejem pripravljajo celo leto.