Maša Žekš - 1. del: Vse maš na netu

Kot že omenjeno, se je v času popolnega zaprtja z malenkost zapoznelim odzivom število predvidenih razstav preselilo na splet. Institucije so vsaka na svoj način bodisi odpovedale že potrjene in pripravljene razstave bodisi jih predrugačile v spletu prijazen dogodek (glej primere: Umetnost v času izolacije v Mestni galeriji Ljubljana1, Comfort Food | zin delavnica doma v galeriji DobraVaga2, vodstvo po razstavi Pastirji in klavnica s Simonom Changom3, spletni pogovor ARTIST TALK | Nina Goropečnik4, performans Academia Nuts #1: Hannah Koselj Marušič: Just a Dance5, POZIV I Odprti atelje in DobraVaga doma6). Nekateri so razstave postavili kot običajno, publiki pa so jih približali preko pretočnih platform, video projekcij, spletnih vodstev ali fotografij. Tisti najbolj iznajdljivi in ažurni so samo kuratorsko prakso in princip razstave zasnovali na način, da je lahko bila preko spleta dostopna širši množici. Glede na hitro spreminjajoče ukrepe, popolno zaprtost galerij in omejitve gibanja ter interakcij med zaposlenimi sta okrnjenost programov in škoda za delavce vsekakor nezanemarljivi. Poleg prenosa likovnih razstav na splet in tamkajšnjega improviziranja v obliki spletnih dogodkov, igric, pogovorov in vodstev preko Zooma, organiziranja cyber art natečajev in nenehnega poudarjanja, da uživanje umetnosti na spletu ni in nikdar ne bo moglo biti takšno, kot je v živo, so se v Sloveniji organizirale tudi številne alternativne oblike razstavljanj v živo. Te se niso zgodile na spletu, Zoomu, TV-ju ali radiu, pač pa izven domačega udobja, v območju nevarne izpraznjene zunanjosti in v času nedoumljivih policijskih ur. Naslednji prispevek kronološko obravnava štiri intervencije in prilagoditve na situacijo, v kateri so bili pogoji razstavljanja okrnjeni, dostop do razstav pa otežen in v duhu pandemije sprva trivialen. Prvi primer je kranjska razstava Umetnost na čakanju, sledijo ji skupinska razstava Avtopornografija na miklavževo: Materializacija fantazme, Projekt Gallery.Delivery in iniciativa Sprehajalci slik. Četudi so se, takoj ko je bilo to mogoče, po Sloveniji pojavile številne prilagojene razstave na prostem, so za predstavitev alternativnih oblik razstavljanja v času korone izbrani projekti, ki so reprezentativni in med seboj kar se da različni. Skupinska razstava z naslovom Umetnost na čakanju7 se je odvila v drugi polovici novembra leta 2020 v Kranju. Razstavljena je bila v javnem prostoru na plakatnih mestih in razdeljena na tri sklope. Projekt je ustvarila Layerjeva hiša v sodelovanju s plakati TAM-TAM8. Po centru Kranja je bilo razporejenih trideset plakatnih mest, na katerih so razstavljali številni avtorji, kot sta denimo Nik Erik Neubauer in Monika Slemc. Organizatorji so se za projekt odločili ravno zaradi manka prostorov za razstavljanje, glavna premisa ideje pa je bila izbrane serije umetnin, četudi na plakaten način, približati meščanom, nekaterim celo pred hišni prag ali domačo pekarno. Na spletu je še danes dostopen zemljevid9, na katerem so označena

vsa plakatna mesta z navedbo avtorja in razstavljenega dela. Za posamezne avtorje je bil predviden tudi krajši opis njihovega dela, na družbenih omrežjih pa so k opisom skrbno dodali tudi slikovni material. Podnapisi za posamezno likovno delo so se od plakata do plakata razlikovali, za dela Ulle Žibert so bile denimo navedene tako mere kot tudi tehnika posameznih predstavljenih slik. Posrečen je bil seveda tudi naslov projekta Umetnost na čakanju, ki se je tedaj nedvomno navezoval na celotni kulturni sektor, ne samo na umetniška dela, ki čakajo, da ponovno zaživijo v njim primernejšim institucijam ali proti plačilu v kakšni karantenski dnevni sobi. Mesec kasneje se je v zasebnem stanovanju v središču Ljubljane za tri dni odprla prodajna razstava Avtopornografija na miklavževo: Materializacija fantazme10. Že sam naslov je v kombinaciji s tedanjim časom začetka praznikov in z žgečkljivim namigovanjem na erotiko vzbudil veliko pozornosti, medtem ko je zasebna in skrivnostna nrav razstave podžgala peščico užaljenih nepovabljencev. Na razstavo je bilo namreč treba prejeti vabilo, s katerim je bilo mogoče izbrati termin ogleda razstave. Zaradi koronskih ukrepov so bili ogledi zamejeni na skupna gospodinjstva, omejen pa je bil tudi čas ogleda. Na razstavi se je s svojimi deli predstavilo 18 različnih umetnikov. Njihova dela so bila razporejena po celotnem stanovanju, vključena je bila tudi posteljnina, luknja v zidu in potetovirane mandarine na kuhinjskem pultu. Sleherni obiskovalec je bil deležen vodstva in povabila k nakupu posameznih umetnin. Zaradi eksplicitne vsebine del je bilo fotografiranje razstave prepovedano. Širša javnost bo razstavljena dela in dokumentacijo razstave lahko videla čez deset let, ko bodo razstavo še enkrat ponovili. V času vseh zaprtih galerij in ostalih institucij je bila takšna razstava več kot dobrodošla. Logično je, da je ob uradnem upoštevanju ukrepov razstavo lahko obiskalo zgolj omejeno število ljudi. V nasprotnem primeru bi lahko ta trajala veliko dlje časa, kar bi glede na tip lokacije predstavljalo še zajetnejši organizacijski zalogaj. Porajajoče se pripombe o nepotrebnem elitizmu in pretirani ekskluzivnosti so razstavo počasi transformirale v dvorezni meč. Kljub temu se je o projektu kar nekaj razglabljalo in pisalo, kar je večina zdolgočasenih in samoizoliranih umetniških navdušencev pozdravila z odprtimi rokami. Poleti 2021 se je v Ljubljani pod okriljem Aksiome izvedel projekt Gallery.Delivery11: Dostava umetnosti na dom. Projekt, ki ga je nemški umetnik Sebastian Schmieg12 snoval že leta 2018, se je v času zaprtja institucij ali pa vsaj v času njihovega okrnjenega delovanja izkazal za izredno praktičnega in domiselnega, sovpadal pa je tudi z vrhuncem domačih kolesarjev, tako dostavljavcev hrane kot tistih pred parlamentom. Mednarodni projekt je namreč deloval po principu dostave razstave na dom; dostavljavec na kolesu je razstavo dostavil naročniku, jo razpakiral in primerno postavil

v danem prostoru. Posamezna dela je kurir vsebinsko predstavil in jih na koncu ponudil za odkup. Dela so bila na ogled približno eno uro. Ideja projekta je bila približati se obstoječim vzgibom prebivalcev, da si sleherne potrebščine naročajo preko spleta, želijo pa jih dostavljene tukaj in zdaj. Projekt se še vedno nadaljuje in s svojim formatom raziskuje nove načine posredovanja umetnosti z namenom, da bi ta postala dostopnejša in posledično bolj zaželena. Razstave v okviru tega projekta, ki pravzaprav delujejo kot celotni performans, so praviloma skupinske. To je veljalo tudi za ljubljansko edicijo, ki jo je Aksioma s kuratorjema poimenovala Live, Laugh, Love13 , na njej pa je sodelovalo deset domačih umetnikov. V začetku leta 2022 je bila razstava Live, Laugh, Love širši javnosti predstavljena v ljubljanski galeriji Kresija. Istega leta jeseni so se na ljubljanske ulice vrnili Sprehajalci slik. Nekoliko lahkotnejši podvig predstavljanja umetniških del širši javnosti so posamezni umetniki izvedli sami in svoja dela pod roko ali na vozičku sprehajali po centru prestolnice. Naključni mimoidoči so lahko videna dela hipoma povezali z obrazom avtorja, ki jim je posamezen kos lahko pokazal in predstavil na licu mesta. Iniciativa Sprehajalci slik je zavoljo projekta spisala svoj umetniški manifest, po ulicah pa so delili svoje vizitke in druge ustvarjalce vabili, da se jim na sprehodu pridružijo s svojimi umetninami. Ponujali so tudi možnost profesionalnega sprehajanja in promoviranja tujih umetniških del. Od vseh zgoraj naštetih projektov alternativnega razstavljanja in promoviranja likovne umetnosti je najmanj truda s strani potencialnega gledalca zahteval ravno ta, saj so se slike mimo slehernika sprehodile same, medtem ko je ta srkal macchiato ali čakal v vrsti za bankomat. Slike, ki so se sprehajale čez najbolj obljudene dele mesta, je, najverjetneje, četudi zgolj za trenutek, videlo največ ljudi. Glede na to, da sta dva od teh projektov luč sveta ugledala že pred pandemijo, je genialnost njihove prilagoditve nanjo ali faktor iznajdljivosti nekoliko težje oceniti. Vsi štirje projekti so bili v času pandemije, podobno kot spletne ali digitalizirane razstave, aktivni in ljudem dostopni za le določen čas. Večina se jih je odvila v Ljubljani ali pa so bili ti v medijih le najbolj odmevni. Seveda so se po Sloveniji otvorile razstave na prostem, bodisi v obliki dejanskih likovnih del (odprtje Portala 2-7-7-7-814 na ljubljanski Špici) bodisi v obliki plakatov (kot omenjena Umetnost na čakanju s strani Layerjeve hiše). Slednja je februarja leta 2021 istoimensko razstavo v Kranju ponovila v sodelovanju s TAM-TAM in galerijo Displej15 ter s tamkajšnjimi hišnimi umetniki. Vseeno je bilo, kar se galerijskih institucij tiče, najbolj kritično zimsko obdobje 2020/21. Otvoritve so bile dolgo časa prepovedane, prepovedano pa je bilo tudi točenje alkohola ali večerno zadrževanje pred galerijo. Kasneje so se tako obiskovalci kot izvajalci programov na situacije izjemno hitro in v večini primerih dobro prilagajali. Velika

izjema, kakopak, je bilo predhodno, travmatično spomladansko obdobje popolnega zaprtja institucij, policijske ure in omejitve gibanja posameznikov na domače občine, kar je bilo sila neprijetno in na prvi pogled pogubno, a bržkone nujno in neizbežno. Poleti je bil s strani obiskovalcev ta proces veliko bolj enostaven, saj so tisti, ki so razstavo resnično želeli videti, to lahko tudi storili in si jo ob upoštevanju tedanjih ukrepov tudi v miru ogledali. Posledično so nekatere domiselne rešitve in iznajdbe razstavljanj delovale zadovoljivo, druge pa so funkcionirale kot edini izhod v sili ali kot posledica brezizhodne situacije. Porast intimnega uživanja sveže umetniške produkcije v obliki zasebnih otvoritev v privatnih stanovanjih odpira vprašanja o smislu obstoja takšnih razstav, saj te niso nujno potrebne, hkrati pa spominjajo zgolj na nebodijihtreba elitno ekskluzivnost. Zagati smo priča tudi ob poplavi spletnih razstav, kjer se umetniki in kuratorji, še bolj kot sicer, težje dokopljejo do spodobnega honorarja. Smiselno in edino pravično je, da se domišljene alternative ohranijo, razvijajo in izpopolnjujejo na način, da bo skozi njihov proces in rezultate možno prepoznati in ustrezno nagraditi trdo delo vseh sodelujočih in da bo posameznikova izbira kje in kako si pogledati ali ustvariti neko razstavo v bodoče privilegij odločitve, ne pa varnostna nuja ali rezultat lenobe.

1. M. K., “Umetnost v času izolacije: S čopičem in barvami proti preveliki paniki,” RTVSLO.si, 20. marec, 2020, https://www. rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/umetnost-v-casu-izolacije-s-copicem-in-barvami-proti-preveliki-paniki/517836. 2. DobraVaga, “Comfort Food | Zin delavnica doma,” www.facebook.com, dostop 1. junij, 2022, https://www.facebook. com/events/150256046362844/?acontext=%25257B%252522event_action_history%252522:%25255B%25257B%25 2522extra_data%252522:%252522%252522. 3. Galerija Fotografija in Simon Chang, “Vodstvo po razstavi pastirji in klavnica s Simonom Changom,” www.facebook. com, 4. november, 2020, https://www.facebook.com/events/372824257298350/?acontext=%25257B%252522event_ action_history%252522:%25255B%25257B%252522extra_data%252522:%252522%252522. 4. DobraVaga, in Kino Šiška, “ARTIST TALK | Nina Goropečnik,” www.facebook.com, 20. januar, 2021, https://www.facebook.com/events/1260741184308407/?acontext=%25257B%252522event_action_history%252522:%25255B%25257B %252522extra_data%252522:%252522%252522. 5. Fotopub, ULAY, in Hannah Koselj, “Academia Nuts #1: Hannah Koselj Marušič: Just a Dance,” www.facebook.com, 22. januar, 2021, https://www.facebook.com/events/2832925280360709/?acontext=%25257B%252522event_action_history%252522%3A%25255B%25257B%252522extra_data%252522%3A%252522%252522. 6. DobraVaga, in Kino Šiška, “POZIV I Odprti atelje in DobraVaga doma,” www.facebook.com, 20. junij, 2021, https://www. facebook.com/events/2563136010657411/?acontext=%25257B%252522event_action_history%252522:%25255B%2 5257B%252522extra_data%252522:%252522%252522. 7. Layerjeva hiša Kranj, “Razstava - Umetnost na čakanju,” Layerjeva hiša Kranj, 9. november, 2020, http://www.layer.si/si/ razstave/razstava/1442/umetnost-na-cakanju. 8. TAM-TAM, “V Kranju umetnost na plakatnih mestih,” TAM-TAM, 18. november, 2020, https://tam-tam.si/v-kranju-umetnost-na-plakatnih-mestih-2/. 9. “UMETNOST NA ČAKANJU,” Google My Maps, 27. november, 2020, https://www.google.com/maps/d/u/0/viewer?mid=1w6pmHgXsLIzL3x2UIpNJZ1zpVeiwvHlT&ll=46.24415914198837. 10. Maša Žekš, “Avtopornografija na miklavževo: Materializacija fantazme,” Koridor – križišča umetnosti, 26. december, 2020, https://koridor-ku.si/podobe/avtopornografija-na-miklavzevo-materializacija-fantazme/. 11. Aksioma, “Gallery.Delivery Ljubljana,” Gallery.Delivery Ljubljana, dostop 1. junij, 2022, https://aksioma.org/gallery.delivery/. 12. Sebastian Schmieg, “Gallery.Delivery,” Sebastian Schmieg, dostop 1. junij, 2022, https://sebastianschmieg.com/gallery-delivery/. 13. Tia Kozjek, “Live, Laugh, Love,” Koridor – križišča umetnosti, 23. marec, 2022, https://koridor-ku.si/podobe/live-laugh-love/. 14. portal27778, “Portal27778,” www.instagram.com, dostop 1. junij, 2022, https://www.instagram.com/portal27778/. 15. Displej, “Umetnost na čakanju,” displej.art, 25. februar, 2021, https://displej.art/vse/umetnost-na-cakanju/.

ODER

Pandemija covida-19 je ostro zarezala v polje scenskih umetnosti, saj so se uprizoritveni prostori praktično čez noč zaprli za nedoločen čas. Tudi v času postopnega sproščanja ukrepov in nežnega vnašanja kulturnih dejavnosti v vsakdan pa je bilo področje še vedno omejeno z neživljenjskim in izvedbeno nemalokrat nemogočim odstotkom zasedenosti dvorane. Kljub vsem oviram in preizkušnjam, ki jih je uprizoritvena umetnost doživela (in preživela), pa so znotraj izrednih razmer in ‹›nove realnosti››, ki smo jo živeli, vzniknila nova prevpraševanja prostora, odnosa med gledalcem in igralcem ter vnosa možnih sodobnih tehnologij v uprizoritve, ki so svoje prostore iskale tudi na spletu. A zdi se, da je potreba po uprizoritveni umetnosti še zmeraj živa in močna tako s strani ustvarjalcev kot tudi gledalcev – ne glede na pretrese, ki jih je doživljala in jih še zmeraj doživlja.