Živa Kadunc - Nič se ne more zgoditi, ne da bi se zgodilo nekje

Tako založniki kot udeleženci smo bili seveda izjemno veseli, kadar se je knjižni sejem odvil. Čeprav smo vedeli, da ima mnoge pomanjkljivosti, se je kljub temu vedno izpeljal in končni izkupiček sodelujočih je bil vselej pozitiven. V slovensko prestolnico je sejem pripeljal mnogo izjemnih slovenskih in tujih gostov, predavateljev, avtorjev in avtoric, ilustratorjev in drugih udeležencev, ki so tako ali drugače vpleteni v proces nastajanja knjig. Vemo pa, da še obstaja prostor za izboljšave, zato sem sama po zgledu tujih knjižnih sejmov poskušala tudi v naš prostor prinesti nekaj svežega vetra. Tri leta zapored (še pred epidemijo) sem vodila Instagram profil Slovenskega knjižnega sejma kot glavno družbeno omrežje, kjer je bilo možno bolj »hipno« objavljanje dogajanja kot na Facebooku. Eden izmed mojih neuspelih poskusov zajema podelitev blogerske nagrade na SKS. Na svojem blogu1 sem enkrat že pisala o tem, da na londonskem knjižnem sejmu podelijo nagrade najboljšim knjižnim blogerjem, bookstagramovcem, booktuberjem in bookpodcasterjem. Seveda ni za pričakovati, da bi pri nas podeljevali nagrade v več kategorijah, vseeno pa mislim, da bi se dalo vsaj za eno. O nagradah na knjižnih sejmih je pisala tudi že Literarna lekarna – Alenka Štrukelj v Knjigopisu, kjer je prav tako poudarila nagrade na londonskem knjižnem sejmu, omenila pa je tudi nagrado za blogerje na nemško govorečem področju, ki se imenuje Buchblog Award. Gre predvsem za to, da so nagrade za knjižne blogerje v tujini osnovali strokovnjaki s področja založništva, zato imajo določeno težo in zaradi njih posledično več ljudi zaupa določenim blogerjem, bookstagramerjem, ipd. S tako nagrado bi namreč javnosti lahko sporočili, da določenemu blogerju lahko zaupa glede izbire vsebin in knjig, ki jih posreduje naprej, blogerjem pa bi pomenila predvsem to, da so opaženi v svetu založništva. Delo knjižnih blogerjev se pred covidom, med njim in sedaj ni drastično razlikovalo. Večina našega udejstvovanja/delovanja zajema spletno delo – blog zapisi, objave na družbenih omrežjih, vodenje knjižnih klubov preko spleta, video pogovorov na Youtube kanalih, video javljanja na družbenih omrežjih, itd. Vse to zahteva določeno znanje, da na teh področjih sploh lahko delujemo. Naše blogersko življenje se tako zaradi popolnega zaprtja države ni kaj dosti spremenilo. Seveda so nam odpadli obiski knjigarn, knjižnic in sejmov, kar je pomemben del knjižnega življenja, vendar se je naše osnovno delovanje lahko nemoteno nadaljevalo. Kljub temu da smo se knjižni blogerji v zadnjih štirih letih šele dobro »razvili«, smo zelo hitro osvojili »knjižni internet«. Žal ne moremo enako trditi tudi za Slovenski knjižni sejem. Slovensko knjižno področje je bilo tako že dve leti (2020 in 2021) prikrajšano za sejem v živo. Ta je žal časovno umeščen v november, kar je izjemno dobro za prodajo (decembrski nakupi), vendar slabo za razmere epidemije. Če bi ga imeli tik pred

poletjem, bi se verjetno lahko v obeh letih celo odvil, saj je vlada ravno takrat omilila ukrepe. Organizatorji so bili tako v prvem koronskem letu (2020) prisiljeni v popolno odpoved živega dogajanja in preselitev dogodkov na splet, kar pa ni imelo želenega učinka. Ko smo v drugem koronskem letu (2021) nato pričakovali, da sejem bo in bi celo lahko bil z določenimi omejitvami, so se organizatorji raje odločili, da ga tudi tokrat preselijo na splet. Žal se je v tem obdobju zamenjal predsednik upravnega odbora in s tem tudi ekipa, ki je sodelovala pri delu in promociji sejma. Izkušnje iz prvega leta jim tako niso preveč koristile, saj za spletni sejem niso pripravili ustrezne rezervne strategije in načrta. Dogodke so že posneli, vendar so bili ti veliko manj atraktivni za občinstvo kot dogodki v živo, »spletna knjigarna« pa ni ponujala uporabniške izkušnje, ki so si je želeli tako založniki kot kupci. Spletni sejem je tako že drugič zapored udaril ne le po založnikih, ki niso imeli enakopravne obravnave (kdor plača več je bolj izpostavljen), saj ni bilo srečanj in dogodkov v živo, temveč tudi po bralcih/kupcih, ki se na spletni različici niso znašli. Posledično ni bilo naključnih najdb, mnogi pa na spletno stran sejma morda sploh niso zašli, saj zanjo bodisi niso vedeli, ali pa so se namesto tega odločili brskati kar neposredno na spletnih straneh priljubljenih založb. Veliko vlogo pri tem so odigrale tudi marketinške sposobnosti določenih založb, ki so bile seveda pripravljene plačati več za boljšo reklamo, da so bile sploh opažene. Kaj se je tukaj zgodilo z manjšimi založbami in posamezniki, se seveda le redkokdo vpraša, najbrž pa še nihče ni naredil konkretne evalvacije organizacije sejma v teh dveh letih. Morda bo to primerna tema za kakšno diplomsko nalogo, ki se morda tudi že piše. SKS je imel tako v petih organiziranih dneh več kot 200 dogodkov, kar je bilo po mnenju nekaterih še preveč, saj so se včasih med sabo prekrivali in obiskovalci posledično niso mogli prisostvovati vsem. V koronskem času so se vsi ti dogodki skoncentrirali na videopogovore in okrogle mize, ki vsekakor nimajo enakega dometa in učinka. Res je, da tovrstni videopogovori ostanejo na spletu, kar pomeni, da si jih lahko ogledamo kadarkoli, vendar nimajo tiste pristne, žive izkušnje z avtorjem, avtorji ne podpisujejo knjig, manjkajo pa tudi vprašanja publike. Po drugi strani pa imamo knjižni blogerji mnogo izkušenj z vodenjem takšnih in drugačnih omrežij – Facebook in Instagram sta na lanskoletnem SKS popolnoma zamrla (objavljenih je bilo le nekaj prispevkov, ki niso imeli pravega učinka), čeprav se ve, da je Instagram lahko odlično komunikacijsko orodje. V tem pogledu bi se lahko organizatorji SKS povezali s knjižnimi blogerji in skupaj naredili kampanjo za sejem ter tako pritegnili javnost k pogovorom in nakupom knjig. Letos že lahko opazimo tudi porast nove aplikacije TikTok, ki nagovarja predvsem mlado publiko, le-to pa moramo na svojo stran dobiti tudi pri knjigah. Vendar komunikacije med organizatorji in različnimi udeležen-

ci SKS ni bilo. Mnogi strokovnjaki za marketing poudarjajo, da je za publiko izjemno pomembna povezava med ljudmi, ki stojijo za določenimi projekti, jih predstavljajo in so njihov obraz. Če na SKS gledajo zgolj kot na neko entiteto, ki niti z logotipom (v vseh prejšnjih letih so bili sejmi povezani z določeno obletnico!) ne predstavlja svojih vrednot, kako bodo potem ljudje, predvsem pa mladi, spoznali, da so knjige v njihovem življenju pomembne? 33. Slovenski knjižni sejem je predstavljala podoba Martina Krpana, saj smo v letu 2017 praznovali 100-letnico slikanice Levstikovega Martina Krpana s Smrekarjevimi ilustracijami. 34. Slovenski knjižni sejem je bil tako zaznamovan in predstavljen s Cankarjevo podobo, saj smo leta 2018 obeleževali 100-letnico Cankarjeve smrti. Naslednji, 35. knjižni sejem, je predstavljala podoba Valentina Vodnika, ker je minevala 200-letnica njegove smrti. Če pogledamo še dlje v zgodovino sejma, lahko vidimo, da so se organizatorji s podobo vedno oprli na določene obletnice. Prvi »koronski« sejem je tako prevzel podobo Alme M. Karlin (70-letnica njene smrti), drugi pa je svojo podobo popolnoma spremenil. Čeprav zagotovo komu že katera izmed podob sejma v preteklosti ni bila všeč, se je tokrat mnogo ljudem zdela popolnoma zgrešena. Niso se namreč odločili uporabiti dela kakšnega slovenskega ustvarjalca ali ustvarjalke, prav tako pa ni ponazarjala nobene obletnice; šlo je le za grafično podobo knjig, hiš in ljudi. S tem so prekinili tok tradicije podob, osnovanih na slovenskih likih in ustvarjalcih, ki so jo primerno gradili več let. Mnogo je poti, ki bi jih lahko ubral SKS, da bi v digitalnem okolju sklenil krog knjige, vendar mu to lani žal ni uspelo. Ne moremo trditi, da je poskus digitalnega sejma v celoti spodletel, saj so se organizatorji pri tem ogromno naučili (vsaj upam, da so se). Snemanje dogodkov ali pretočen prenos je lahko v prihodnosti tudi prednost živih sejmov, saj imamo v Sloveniji mnogo oddaljenih krajev, od koder se ljudje sejma ne morejo udeležiti (ali pa se ga ne morejo udeležiti iz kakšnega drugega razloga). Digitalni knjižni sejem seveda nikakor ne more zamenjati žive izkušnje, ne more zamenjati naključnosti, živega pogovora, žive prodaje (internet ti knjige ne more predstaviti na enak način, kot ti jo lahko prodajalec s tem, ko vključi osebne izkušnje ter prepozna, ali je knjiga prava zate, ti morda priporoči drugo in poda kakšen nasvet) ter nenazadnje seveda tudi vzdušja na sejmu. Upam lahko le, da selitev na splet v celoti v prihodnje ne bo več potrebna, saj si tega verjetno ne želi noben del založniškega kroga. Seveda so hibridne oblike sejmov dobrodošle, v kolikor to pomeni, da se poskrbi za snemanje določenih dogodkov (koristno za ogled nazaj, za takrat, ko je dogodkov preveč in ne moreš biti na več mestih hkrati, za študijske namene, za ljudi, ki ne morejo v Ljubljano, in podobno), vendar vseeno upam, da se situacija preteklih dveh let ne bo ponovila. Knjižni sejmi v tujini so se snemanja dogodkov posluževali že v

predkoronskem času in jih z zakasnitvijo ali v živo predvajali tudi na drugih prizoriščih po sejmu, kjer so jih ljudje lahko gledali. Posledično so že imeli določene nastavke in izkušnje, zaradi česar s tem v koronskih časih niso imeli težav. Lanski knjižni sejem je imel tudi to smolo, da je vlada praktično tik pred njegovim terminom spremenila pogoje izvedbe javnih dogodkov. Organizatorji so bili vse do zadnjega pripravljeni na izvedbo v živo, saj bi bila le-ta po nekaterih obzirih glede na Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo covida-192 (ta sicer v tretjem odstavku 15. člena začasno prepoveduje vse javne prireditve, tudi sejme) celo mogoča – dva dni pozneje je namreč sprememba odloka sejemsko dejavnost pod določenimi pogoji celo dopustila. Kljub temu pa so se organizatorji sejma nazadnje odločili, da teh pogojev zaradi lokacije in narave dogodkov ne bi mogli izpolniti (kar je lahko jasno slehernemu rednemu obiskovalcu). Morali bi namreč urediti »enosmerni« promet in zagotoviti ustrezno varnostno razdaljo, s tem pa bi sproščeno nakupovanje knjig postalo bolj podobno tekočemu traku v neki industriji, česar si res ni mogoče predstavljati. V luči tega so se raje odločili za prenos dogodkov na splet in na hitro vzpostavili studio za sejem. Tako je morda ravno knjižni sejem doživel to smolo, ker je postavljen v jesenski čas, ko se je lani epidemiološka situacija ponovno poslabšala in smo doživeli vnovično spreminjanje ukrepov za zajezitev covida-19. Za razliko od poletnega obdobja, ko se je relativno »normalno« izvedlo mnogo festivalov, prireditev in dogodkov, žal knjižni sejem svoje žive izvedbe ni doživel.

Če primerjamo oba »koronska« knjižna sejma iz leta 2020 in 2021, so v drugem naredili korak naprej in vzpostavili svoj YouTube kanal, preko katerega so lahko pretočno delili različne video vsebine (delili so jih tudi preko Facebooka). Vse te vsebine so na kanalu dostopne še danes in si jih lahko kdorkoli ogleda za nazaj, obenem pa verjetno ne bodo »nikoli izgubljene«, kot se je to zgodilo v živo, ko se dogodkov še ni snemalo. Prvokoronski knjižni sejem svojega YouTube kanala še ni imel, zato je bilo temu primerno tudi število sledilcev (49)3, je pa razpon števila ogledov odvisen tudi od tematike. Družbena omrežja so kanali, ki jih je treba konstantno graditi, pri Slovenskem knjižnem sejmu pa so se zagnali šele kakšen mesec pred izvedbo, kar je za pristen stik s sledilci (pa naj bo to Facebook, Instagram ali YouTube) absolutno premalo. Ravno na teh področjih je še veliko prostora za izboljšave. Slovenski knjižni sejem je največji in najstarejši knjižni dogodek v Sloveniji. Kot tak že od nekdaj predstavlja prostor za srečevanje vseh knjižnih privržencev, v Slovenijo pa je pripeljal že številne avtorje in strokovnjake. Je tudi najpomembnejši knjižni dogodek, ki ga vsako leto z navdušenjem pričakujemo, zato sta zadnji dve leti pomenili izreden primanjkljaj. Ne

le, da so založniki doživeli velik udarec s preselitvijo na splet kar dve leti zapored, na udaru so bili tudi zaradi dolgotrajnega zaprtja knjigarn in knjižnic ter ukinitve tiskovnih in drugih predstavitev, ki so sicer spravljala njihove knjige v obtok. Seveda se je kar nekaj založb znašlo po svoje, začele so iskati kreativne rešitve ali preprosto več vlagati v spletni (Facebook) marketing. Vendar so se tam morale boriti z mnogimi drugimi založbami, ki so iskale svoj oglasni prostor, in če niso imele na razpolago večje količine sredstev za oglasne kampanje, njihove objave preprosto niso mogle doseči širše množice bralcev in potencialnih kupcev. Če samo pomislimo za nazaj, smo lahko videli, da so ljudje tudi v času epidemije množično povpraševali po knjigah, tako v knjigarnah (ki so se znašle s prevzemom na vratih) in knjižnicah (pošiljanje po pošti, odlaganje knjig v škatle, itd.), kar pomeni, da je zanimanje za knjigo in branje še vedno ostajalo. Videli smo lahko, koliko državi pomeni kultura, ko je ob sproščanju ukrepov prej odprla fitnes centre kot knjigarne. Pojdite na primer v knjigarno in poglejte, kako so ljudje razporejeni v njej – ali se morda zadržujejo okrog polic tesno drug ob drugem, se morda hudo znojijo ob knjigah? Če se torej še malo navežem na naš največji knjižni dogodek: sejem je za male založnike izjemna priložnost, da se z bralci srečajo v živo, z njimi vzpostavijo stik in svoje knjige ponudijo svetu brez posrednikov. Brez sejma jim je to seveda težko uspelo. Mnogi majhni založniki pri nas nimajo svojih knjigarn, njihove knjige pa se prodajajo preko drugih spletnih strani (in še to bolj v ozadju, tako da so le redko izpostavljene). Čeprav se največji knjižni sejem ni izvedel v živo, pa so se izvedli številni drugi, lahko bi jim rekli celo butični sejmi, ki so potekali na primer v organizaciji Mesta literature in so ga primerno poimenovali Sejem s kavča (na tem smo sicer nakupovali preko spleta) ali Sejem na zraku, na katerem smo nakupovali v živo, v parku pred DSP-jem ali v parku Zvezda. Ker je šlo za manjše sejme, je bila organizacija seveda malce lažja, čeprav še vedno zahtevna, saj jo je izpeljala majhna ekipa ljudi. Kljub temu pa se je pri teh sejmih občutila razlika, zaradi manjše udeležbe založb je šlo za pristen stik z organizatorjem, ki je lahko poskrbel tudi za simpatična razvajanja prodajalcev na stojnicah (kava, poleti ledena kava, sladoled in podobno). To so bile za majhne založnike izjemno pomembne priložnosti za srečevanje z bralci in kupci, zato upam, da se bodo ti majhni butični sejmi tudi v prihodnje obdržali. Za optimističen zaključek bi lahko rekli, da ima naš osrednji knjižni dogodek še veliko prostora za izboljšave. Pretočno snemanje dogodkov so v zadnjih dveh letih že usvojili, zato jim snemanje na naslednjih sejmih v živo ne bi smelo predstavljati težav – kar je pa vsaj zame osebno edina pozitivna stvar preteklih dveh let brez pravega sejemskega vzdušja. Kajti pravi knjižni sejem predstavlja vonj po novih knjigah, listanje, odkrivanje (znižanih)

knjižnih zakladov, ki jim knjižni blogerji pravimo kar »knjižni ulov«, naključno odkrivanje dogodkov na sejmu (ker skoraj v vsakem kotu naletiš na enega), veselje na obrazih otrok v Cicifest kotičku, naključno srečevanje slovenskih avtorjev in avtoric, risanje po knjigah v slikarskem kotičku, učenje možganov na Založniški akademiji, kavice z isto mislečimi in neskončne debate o najljubših knjigah. Da ne pozabim na (svoje lastno) zbiranje podpisov na knjižnem sejmu, ki se jih v spletni knjigarni (če založba nima na zalogi podpisanih izvodov) ne da dobiti iz »prve roke« literarnih zvezdnikov. Sicer pa se na podporo knjižnih blogerjev bralci lahko vedno zanesejo, knjižne predloge vedno delimo z veseljem in vedno delimo samo tiste, ki so nam bili resnično všeč, kdaj pa uredimo tudi kakšen nesejemski popust. Verjamem, da se bomo lahko jeseni, ko sejem bo (ker se tisto, v kar verjamemo, res uresniči), veselili z znanjem, knjigami in branjem. Jeseni nas tokrat ne sme nič presenetiti, razen največjega obiska na knjižnem sejmu doslej, ki ga, verjamem, da vsi, že neizmerno pogrešamo!

1. Urška - Booknjiga, “Londonski knjižni sejem nagrajuje blogerje,” Booknjiga, 15. marec, 2019, http://booknjiga. com/2019/03/15/londonski-knjizni-sejem-nagrajuje-blogerje/. 2. “Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19,” Pravno-informacijsko središče Republike Slovenije § (2021), http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ODLO2622#. 3. Slovenski knjižni sejem, “Slovenski knjižni sejem - YouTube,” www.youtube.com, 22. november, 2021, https://www. youtube.com/channel/UC4lENVWZI1USsfOxfVPj_Iw.