Tinkara V. Kastelic - CECI N'EST PAS UN MANUSCRIT / To ni rokopis

00:75

01:83

06:66

08:08

08:76

09:12

10:01

11:11 (o.O)

UGASNJEN MIKROFON

Neža Dvorščak

Kaj je artivizem? Je upor. Oblika upora. Je sporočilo, ki daje vedeti, da nekaj ni v redu. Sporočilo, ki je posredovano skozi gledališko predstavo; skozi pesem, sliko, fotografijo, knjigo, film, performans ... Pogosto se poslužuje ironije ali cinizma, zgodb, metafor ali pa kar ostro in neposredno naslavlja določen problem. V preteklih dveh letih se je na ulice mest in vasi odpravilo več tisoč ljudi. Vpili in zvonili so, kolesarili, risali s kredo, izrezovali stopala, peli, plesali, izdelovali lutke, brali ustavo in bili za to kaznovani. Ker so se uprli oblasti, ki je kakor tank rila po demokratični državi, si podrejala institucije, neodgovorno zapravljala javni denar, uvajala nesmiselne ukrepe, po hitrem postopku sprejemala zakone, ignorirala mnenja stroke, zavajala, žalila in grozila. Vse to je v ljudeh prebudilo gorečo željo po uporu, pravičnejšem svetu, kultiviranem diskurzu, po strpnejši družbi. Vzpostavili s(m)o skupnost, ki se je zavedala svojega nasprotnika, a se je hkrati zavedala tudi moči, ki jo imamo, ko se povežemo. Tako je v zadnjih dveh letih nastalo nekaj odmevnih in prodornih umetniških del, ki jih povezuje upor. V nadaljevanju je predstavljenih le nekaj izmed njih, ki so bila v veliki meri usmerjena proti takratni oblasti ter so posledično lahko kategorizirana kot artivistična. Spomnimo se na primer 6. maja leta 2020, ko je v naših ušesih zazvenela pesem Boštjana Narata1 v izvedbi številnih slovenskih glasbenikov in glasbenic, ki so se povezali v zasedbo Čreda, in katere naslov ter refren je slavni stavek preteklega ministra Počivalška: Kdor ne dela, naj ne je2. Pesem se vseskozi poigrava z metaforami in ironijo, vendar je kljub temu zelo jasno, komu je posvečena in zakaj. Sicer poskočna pesem, ki skozi ironijo in metafore naslavlja takratno stanje v državi, je nastala ob pravem trenutku na pravem mestu. Ob prvem bližanju nečemu, kar je izgledalo kot konec (razglašene) epidemije, ko so se nekateri ukrepi že rahljali, je skupina glasbenikov in glasbenic začela odpirati vprašanja o spoprijemanju z že vidnimi posledicami, ki jih je pustila korona kriza, oziroma, natančneje – s prstom je pokazala na velike luknje in škodo, ki jo

je s svojo brezbrižnostjo in požrešnim načinom delovanja pustila oblast na mnogih področjih. S tem je pesem napovedala veliko vstajo in upor ljudstva ter posledično zapečatila vstajo artivizma pri nas, saj za avtoritaren način vladanja in poveličevanja elite v demokratični in enakopravni državi ni prostora.

[…] Mi čakamo, mi ždimo, mi gledamo, ko spimo, še v spanju govorimo: »Kdor nam vlada, naj le ve,

da vztrajamo, molčimo, a vsega ne pustimo. Mi nismo žabe v kotlu vode, mi nismo čreda, smo ljudje.« Čreda: Kdor ne dela, naj ne je

Od takrat je bila pesem velikokrat predvajana na t. i. Petkovih protestih proti vladi Janeza Janše, ki so se odvijali tedensko na Trgu republike. Ob otvoritvi le-teh pa so se simultano začele še posebne akcije, specifično namenjene kulturi. Te je organiziral aktiv delavk in delavcev na področju kulture, ki jih je neodzivnost ministrstva na stanje kulturnikov v času korona krize ter odnos do samega sektorja »močno ujezil«. Eden izmed performansov, ki so ga izvedli pred samim Ministrstvom za kulturo, je bil množično ploskanje3, ki je naslavljalo predvsem pasivno soočanje z in reševanje problematičnih posledic koronakrize ter bizaren način komuniciranja z zaposlenimi v kulturi (objave preko Twitterja, videoposnetki ipd.) in pozivalo k odstopu takratnega ministra za kulturo Vaska Simonitija v primeru nesposobnosti pri pomoči in nadaljnjem razvijanju sektorja. Odnos ministra je namreč mnoge pustil ogorčene, saj je bil do pozivov kulturnikov o stiski, v kateri so se znašli, ignorantski, z njimi ni vzpostavljal transparentnega dialoga, po vrhu tega pa je deloval proti zakonu (npr. raperju Zlatkotu zaradi osebnih (ne)interesov ni želel podaljšati pogodbe za status kulturnika)4. Tako je postal redna in glavna tarča artivističnih akcij, ki so naslavljale področje kulture. Ena izmed akcij, ki so se odvile pred Ministrstvom za kulturo, je bila tudi neke vrste inštalacija oz. brezosebni performans, kot del katerega so pred Ministrstvo prinesli šest miz in stolov, nanje pa postavili imena ministra Vaska Simonitija, državne sekretarke Ignacije Fridl Jarc ter še nekaterih uslužbencev. Priložili so jim opise njihovih »grehov« (zatiranje umetnosti, podrejanje RTV, uničevanje filmske produkcije …), poleg so bile na mizah njihove odstopne izjave, vse skupaj pa je bilo prelito z rdečo barvo. S to simboliko so se poleg naštetega odzvali tudi na namero ministrstva, da prisilno izseli nevladne organizacije iz stavbe na Metelkovi 6, kjer naj bi postavili »nujno potreben« muzej osamosvojitve Slovenije. O zatiranju umetnosti pa so spregovorili tudi filmarji. Spomnimo se 7. oktobra 2020, ko je po internetu zaokrožil kratek filmček z naslovom Kdo je ustavil slovenski film7 , v katerem so bila zbrana pričevanja zaposlenih v avdio-vizualnem sektorju, ki so črno na belem predstavili težave, s katerimi se soočajo, ter izrazili razočaranje nad ministrstvom, ki ni ukrepalo pravočasno. Neposredna pričevanja posameznikov in posameznic so se gledalca dotaknila predvsem s kruto realnostjo položajev onkraj televizijskih zaslonov. Zgolj nekaj primerov:

»Snemanje smo končali 2. februarja in za opravljeno delo še vedno čakam na izplačilo honorarja.« Simon Tanšek, direktor fotografije

»Še vedno čakamo na izplačilo za film Oaze, ki je bil nagrajen na Beneškem festivalu.« Teo Rižnar, kolorist

Ekipa že več kot 210 dni čaka na svoje plačilo.« Matevž Luzar, scenarist in režiser

»Najbolj žalostna in najhujša stvar pri vsem tem je, da kot producent nisem zmožen plačat požrtvovalne ekipe k so super opravili svoje delo.« Miha Mohorič, producent in režiser

Iskreno imam rad slovenski film in nočem, da umre.« Jure Henigman, igralec

Po močnem pritisku, ki so ga izvajali filmarji ter z njimi mnogi drugi kulturniki in aktivisti, je nazadnje do plačil le prišlo. Vendar pa bi stradanje slovenske avdio-vizualne scene lahko trajalo še dlje časa, če ne bi s pomočjo artivizma problem potisnili v ospredje, do ljudi. Kot še eno artivistično delo je vredno omeniti knjigo Renate Salecl, Človek človeku virus8. V njem avtorica naslavlja temo pandemije koronavirusa, sega v njene globine in raziskuje stanje človeškega obstoja v razmerah, v katerih smo se znašli, odnose, ki jih spletamo in načine, na kakršne se je spremenilo naše vsakodnevno delovanje. Salecl precej izrazito izpostavi problem dobičkarstva in vzpona kapitalizma v času koronakrize. Razpon med bogatimi in revnimi je ena ključnejših problematik, ki jih omenja, saj gre, zelo plastično povedano, za to, da tisti, ki imajo denar, (pre)živijo, tisti, ki ga nimajo, pa so obsojeni na propad. Svoje misli usmerja predvsem proti tistim, ki sedijo na udobnih stolčkih ter znova in znova kujejo načrte, kako imeti še več; proti tistim, ki jim je vseeno za dobrobit ljudstva oz. jim to predstavlja le brezpomensko floskulo. Očita jim, da na vrednost življenja gledajo skozi tržno lečo ter z motivom profita. Tukaj lahko navedemo odmeven primer izgubljenega tovornjaka, pa maske iz prtičkov in gumic, napačne respiratorje, več tisoč evrov preplačan prelet letal čez Slovenijo v »zahvalo« zdravnikom, kupovanje najmodernejšega in povsem nepotrebnega orožja, povišanje plač poslancem že v prvem tednu mandata, ... in še bi lahko naštevali. Odnos, ki ga je oblast v preteklih dveh letih vzpostavila z narodom, je temeljil na zaničevanju, podrejanju, nasilju in avtokraciji. Vendar pa vsi našteti projekti in še na stotine drugih predstavljajo iskro upanja, ki se porodi v ljudeh, kadar stopimo skupaj. Kadar se zavedamo vseh pravic, ki jih imamo, in za katere se je borilo na tisoče ljudi pred nami; kadar se zavemo, da le-te niso samoumevne in kadar smo se pripravljeni zanje boriti vsak dan znova, vsak kakor ve in zna. Artivizem združuje umetnost in aktivizem. Je oblika upora, ki razvezuje jezik, ki sega po najrazličnejših zgodbah, ki širi obzorja, brani domišljijo in nas opominja, da smo veliko več, kot samo žabe v kotlu vode; da obstaja oblika spoštljivega komuniciranja, preizpraševanja določenih tematik, podajanja misli, izražanja nezadovoljstva ipd. V zadnjih dveh letih je Slovenija dokazala, da je umetniško področje močno in pripravljeno na akcijo. Ljudje so pripravljeni delati in kreirati, če jim je za to omogočen prostor in dovoljena širina. Artivizem pri vsem tem ni samoumeven. Zagotovo je eden izmed znakov, da je zadeva šla (pre)daleč in da se ljudje poslužujejo novih načinov odsevanja napak (oblasti). Kljub temu pa gre za eno lepših oblik upora. Odmika se od nasilnega pristopa, ki ga poznajo države, kot so