marljiva. Veliko je bilo tudi vlaganja v digitalno kulturo, ki pa je v tem stadiju razvoja bolj kot ne služila le ohranjanju stika s publiko. Povsem drugače je bilo v Sloveniji. Kot že zgoraj omenjeno domača kulturna politika ni imela resnega posluha za umetnost in njene deležnike. Vzpostavila ni nobenega socialnega dialoga s katerokoli strokovno skupino (npr. Asociacijo), ministrstvo se ni odzivalo na strokovne predloge pomoči kulturi, še več, obnašalo se je izrazito ignorantsko in arogantno napram kulturnikom in kulturnicam. Naj na hitro spomnimo, kaj vse je šlo narobe: do univerzalnega mesečnega dohodka sprva niso bili upravičeni umetniki in umetnice, ki delujejo prek avtorskih in podjemnih pogodb, vzpostavljenega ni bilo nobenega posebnega sklada za pomoč kulturi (ta si je morala sama pomagati s številnimi solidarnostnimi akcijami), znane ni bilo nobene časovnice odpiranja družbe – vse se je dogajalo iz danes na jutri – in ta negotovost je bila za organizatorje kulturnih prireditev še hujša od same epidemije, filmski sektor je bil eno leto finančno povsem blokiran, do kulturnih bonov smo prišli šele po dobrem letu epidemije, na ministrstvu se je samovoljno ustavljalo razpise za filmsko področje in literaturo, Metelkovi 6, sedežu številnih domačih in mednarodno priznanih kulturnih grupacij, je čez noč grozila evikcija v času najhujšega poteka epidemije, dogodile so se številne politične zamenjave na čelih nacionalnih galerij in muzejev, podob8
no se je zgodilo tudi na primeru strokovnih skupin, kar je kasneje vodilo v izrazito politično obtežene rezultate razpisov itd. Ena sama groza. Kot da epidemija sama na sebi ni bila dovolj, se je moralo kulturno polje spopadati še s kulturno politiko. In to v državi, v kateri je že pred krizo ena tretjina samozaposlenih živela pod pragom revščine. V pričujočem zborniku so zbrana besedila ter informacije, ki se dotikajo nekaterih zgoraj omenjenih tem. Številne piske so se sicer osredotočile na eno samo umetniško polje in obravnavo posameznih družbeno-kulturnih ali estetsko-vsebinskih fenomenov, a nekaj besedil preči in povezuje raznotere scene in kulturne sektorje. Že prvo besedilo Tinkare V. Kastelic je dnevniško obarvan komentar krize, ki se na izrazito oseben način dotakne vseh umetniških polj in človekovih doživljajskih stanj v tem obdobju. Drugi prispevek z naslovom Ugasnjen mikrofon Neže Dvorščak se ukvarja s temo artivizma, torej s povezavo umetnosti in aktivizma, tretji tekst, ki ga je napisala Maša Žekš in je sestavljen iz dveh delov, svoj fokus usmeri na pregled razstavljanja v spremenjenih pogojih koronakrize, četrti tekst Žive Kadunc pa se ukvarja predvsem z vprašanjem prostora in razmerij med nastopajočimi in gledalci v teatru v času, ko živi stik ni bil mogoč. Urška Bračko nas v petem besedilu seznani s problematiko domačih knjižnih sejmov v času korone, Eva Vene v predzadnjem tekstu
