Stigmatizirana identiteta
»Doma sem outiran, vendar mama tega ne sprejema dobro. In včasih mi tudi reče 'peder'. […] Ko se na primer skregava. Ampak me ne prizadane kaj dosti.« (Marko, 18)
Vzpostavljanje »družinske skrivnosti« ni omejeno zgolj na spolno usmerjenost, pač pa do podobnih pojavnih oblik izključevanja lahko prihaja tudi v primeru nekaterih drugih osebnih okoliščin. Marija se na primer spominja, kakšna stigma je bil hendikep v času njenega odraščanja. »Poznam primere, kjer so se starši sramovali hendikepiranih otrok in jih držali doma skrite, tako da nikoli niso videli zunanjega sveta. Vse to so bile stvari, ki so me že od rojstva ločile od drugih, od zdravih otrok.« (Marija, 59)
Podobno skrivanje hendikepa, čeprav je bil očiten, je omenjal tudi Mate. Starši hendikepiranega otroka niso pristali na prilagoditev vhoda v hišo, saj se je to zdelo kot dokončna potrditev hendikepa in viden zunanji znak, ki bi opozarjal na stigmatizirano identiteto. »Poznam na primer fanta, ki živi na podeželju s svojimi starši. Pri vhodu v stanovanje je ogromna velika stopnica, ki je ne moreš prevoziti z vozičkom. Tako da njega nekako naložijo na voz in vedno mu mora pri tem nekdo pomagati. Nekoč smo se s prijatelji dogovorili, da mu bomo zgradi rampo, vendar njegovi starši tega niso dovolili.« (Mate, 55)
Do podobnih situacij prihaja tudi v družinah ljudi s težavami v duševnem zdravju, o učinku stigme kot okužbe pa so pripovedovale tudi strokovnjakinje, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem. Zaradi dela z njimi so tudi same pogosto stigmatizirane oziroma diskriminirane. »Ko nekdo v družini zboli za duševno boleznijo, se nalepi stigma celotni družini. Kar naenkrat je manj prijateljev v hiši, manj obiskov. […] Najslabše je, če se svojci začnejo tega posameznika sramovat, se mu izogibat, ga ne razumeti. […] Ko sama povem, da sem zaposlena na Šentu, slovenskem društvi za duševno zdravje, ljudje naredijo kar dva koraka nazaj, češ saj tam so pa
85