Od bruca do akademika, zbornik ob 60-letnici Laškega akademskega kluba by Laški akademski klub

Od bruca do akademika Zbornik ob 60-letnici LaĹĄkega akademskega kluba

LaĹĄko, 2018 1

Kolofon Naslov: Od bruca do akademika Zbornik ob 60-letnici Laškega akademskega kluba Urednica: Nika Teraž Uredniški odbor: Anja Bolčina, Petra Dermota, Barbara Jančič, Barbara Lapornik, Nina Lenko, Nika Teraž, Manca Vorina, Barbara Zorko, Lucija Zorko Spremna beseda: Jože Erjavec, Petra Dermota, Nika Teraž Ilustracija na naslovnici: Anja Bolčina Fotografije: arhiv Laškega akademskega kluba, Muzeja Laško in arhivi posameznikov Jezikovni pregled: Nina Lenko Oblikovanje in prelom: Nastja Lojen Tisk: Papirus M&R Naklada: 300 izvodov Izdal in založil: Laški akademski klub

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 378.091.8(497.4Laško)(091)(082) LAŠKI akademski klub Od bruca do akademika : zbornik ob 60-letnici Laškega akademskega kluba / [urednica Nika Teraž ; spremna beseda Jože Erjavec, Petra Dermota, Nika Teraž ; fotografije arhiv Laškega akademskega kluba, Muzeja Laško in arhivi posameznikov]. - Laško : Laški akademski klub, 2018 ISBN 978-961-288-793-3 1. Gl. stv. nasl. 2. Teraž, Nika 296980992

Vsebina zbornika CELJSKI AKADEMSKI KLUB – SEKCIJA LAŠKO IN USTANOVITEV SAMOSTOJNEGA KLUBA

Sekcija Laško .............................................................

Prva leta delovanja Laškega akademskega kluba .....

O BRUCOVANJU IN AKADEMSKEM PLESU

Križevački statuti .........................................................

Začetki brucovanj v Laškem .......................................

Akademski ples ..........................................................

Namen ......................................................................

1. akademski ples .....................................................

Priprave ....................................................................

Ples in glasba ...........................................................

Program ....................................................................

Kronika Comuna nostra ............................................

Kavarna in bar ..........................................................

Iz Sokola v zdravilišče ..............................................

Akademski ples zadnja tri desetletja ........................

Druženja v Ljubljani in domačem kraju z internim brucovanjem .....................

DELOVANJE LAK-a PRVIH 40 LET

Prvih 20 let .................................................................

Leto 1981 polno vprašanj ….......................................

Od osamosvojitve Slovenije do preloma tisočletja .....

100

LAK V OBDOBJU VKLJUČITVE V ZVEZO ŠKIS DO DANES

108

kLAK .........................................................................

117

ŠTUNF ......................................................................

119

LAK danes ..................................................................

120

Sodelovanje s ŠKIS-om ............................................

124

Dijaška sekcija ..........................................................

125

Sekcija starih bajt .....................................................

126

LAKljuček ...................................................................

128

LAK skozi 60 let .........................................................

130

VIRI IN LITERATURA ..................................................

132

Sedanjost je rezultat preteklosti in vzrok prihodnosti. Robert Green Ingersoll

Bilo je hladno, rahlo deževno decembrsko jutro leta 2006, ko smo se bruci zbrali v središču Laškega ter pod vodstvom Zelenega carja, asesorjev in brucmajorjev uradno začeli opravljati brucovski izpit. Dopoldansko neubrano petje po laških ulicah se je po prostem popoldnevu nadaljevalo v večernih urah, ko smo stopili pred presvetlo Zeleno carstvo, odgovorili na postavljena vprašanja in opravili zabavno nalogo, spili en ali dva kozarca glorije (šteli jih nismo), s težavo poplaknili še brucomor in ob koncu izrekli prisego. Opravili smo izpit, ki smo ga nadgradili nekaj mesecev kasneje na akademskem plesu, kjer smo se predstavili širšemu občestvu Laškega akademskega kluba, generacijam, ki so pred nami tlakovale pot enega najstarejših študentskih klubov v Sloveniji. Postali smo del zgodbe – zgodbe, ki je zapisana na naslednjih straneh. Pomemben del moje študentske izkušnje je bilo udejstvovanje v Laškem akademskem klubu. Bilo je obdobje učenja, druženja, osebne rasti, izražanja novih idej in bila je priprava na »resnično« življenje. Spletla so se prijateljstva in pridobile neprecenljive izkušnje. V zaključku študijskih let je na površje mojih misli prišla ideja o dokumentarnem filmu o klubu, ki mi jo je že pred leti omenil nekdanji član LAK-a. Začelo se je obdobje raziskovanja, zbiranja dokumentov in fotografij ter pogovorov z nekdanjimi aktivnimi člani kluba. Bilo je potovanje v Dom Dušana Poženela pod strop z velikimi kockami, v slaščičarno z okusnimi torticami in v bar z močnimi koktejli. Bilo je potovanje v čas, ko je obstoj kluba visel na nitki in ko so študenti v klub vpeljevali nove ideje. Bilo je odstiranje zgodovine in tradicij, spoznavanje kluba in študentov, ki so v njem delovali. Leta 2015 je nastal dokumentarni film Laški akademski klub skozi desetletja. Mnogo informacij iz omenjenega filma je strnjenih tudi na straneh zbornika, ki ga držite v rokah. Hvala vsem sogovornikom, tako tistim izpred štirih let kot tistim, ki ste z nami delili svoje spomine in fotografije posebej za zbornik. Vsaka generacija je v LAK prinesla nekaj novega in svežega, hkrati pa so se vse zavedale tradicij, ki so jih pred njimi gojili predhodniki. Prav zato je danes klub pomemben del kulturnoizobraževalnega in družabnega življenja v kraju.

Nika Teraž Urednica zbornika

Zgodba Laškega akademskega kluba je pripoved o tradiciji, zagonu, vztrajnosti, želji, učenju, prijateljstvu, zabavi … Podkrepljena je s fotografijami in spomini, ki rišejo bogato zgodovino kluba – da se preteklost ne bo pozabila in da bo tudi prihodnost pisala podobne zgodbe.

Jože Erjavec Prvi predsednik Laškega akademskega kluba

60 let Laškega akademskega kluba

Odgovornost počastiti zavidljivo obletnico

Ko so se konec leta 1955 zbrali prvi študentje in ustanovili sekcijo Akademskega kluba Celje, si nismo predstavljali, da bo iz nje nastal samostojni Akademski klub Laško. Ko smo 30. novembra 1958 ustanovili klub, tudi nismo imeli pričakovanj, da se bodo nove generacije tako močno zavzele za družbeno in družabno povezovanje v svojem okolju, da bomo lahko vsi skupaj pričakali 60. obletnico kluba.

Ko sem leta 2014 prestala svoj brucovski izpit, si nisem niti predstavljala, da bo LAK postal tako pomemben del mojega življenja, kaj šele, da bom odgovorna za ustvarjanje dogodkov ob 60. obletnici delovanja kluba.

Naša pričakovanja so bila skromnejša. Bili smo idealisti in lokalpatrioti. Radi smo sodelovali z domačini in domačim okoljem ter hkrati študirali v novem okolju. Bili smo družabna bitja, ki so hotela doprinesti svoj delež k razvoju in napredku družbeno-ekonomskih, kulturnih, športnih in drugih področij na lokalnem in širšem območju. Vedno se tudi nismo mogli pohvaliti, da smo v vsem uspeli, česar smo se lotili; moramo pa priznati, da smo imeli precejšnje razumevanje za naše delovanje v občinski upravi in v gospodarstvu. Podpirali so nas starši in številni simpatizerji. Bili so časi, ko je bilo treba sprejeti nove izzive in nove programe za nadaljnje delovanje kluba. Tudi to je bilo treba opraviti z velikim entuziazmom. Veseli me, da smo ustanovitelji kluba dobro zastavili temelje za pričetek delovanja in razvoj kluba, ki so ga nove generacije z novimi močmi in energijo ohranile ter pripeljale do častitljive obletnice. Veselim se, da mi je bilo dano dočakati 60. obletnico obstoja in neprekinjenega delovanja Laškega akademskega kluba, ki ga navzven najbolje predstavlja tradicionalni akademski ples z brucovanjem.

Spomnim se, da je bil dokumentarni film Laški akademski klub skozi desetletja, ki ga je pripravila Nika Teraž, prelomnica, ko sem se začela zavedati, da je LAK res nekaj posebnega – ne samo zaradi dolgoletnega delovanja in tradicije, ampak predvsem zaradi generacij, ki so se trudile za obstoj kluba, za pestro dogajanje v naši občini in kar je najpomembneje, te generacije so prav v LAK-u stkale posebne prijateljske vezi, ki jih vsako leto na akademskem plesu obudijo. Zadnja štiri leta smo se LAK-ovci vedno trudili, da nismo pozabili na tradicijo, da smo dijakom in študentom ponudili kar se da pester, nov in svež nabor dogodkov, da smo jim z raznimi ugodnostmi vsaj malo olajšali in popestrili življenje ter da smo skupaj spisali nove spomine.

Petra Dermota Predsednica LAK-a med letoma 2016 in 2018

Leto 2018 pa ni bilo prelomno samo za LAK, bilo je tudi zame. To leto mi je predstavljajo velik izziv, odgovornost, čast in seveda tudi ponos. Pripraviti nepozaben 60. akademski ples, organizirati koncert za vse generacije ob 60-letnici delovanja in seveda izdati zbornik, ki je pred vami, s katerim smo se želeli zahvaliti vsem generacijam, ki so LAK pripeljale do danes. In kar je bistveno, vse to nam je uspelo, ker smo se vsi zavedali pomena in tradicije Laškega akademskega kluba. Hvala vsem!

Hvala vsem živim in pokojnim kolegicam in kolegom – ustanoviteljem kluba, generacijam študentov in podpornikov kluba, ki so uspeli ohraniti njegovo neprekinjeno 60-letno delovanje. Gaudeamus igitur naj odmeva še v prihodnje!

CELJSKI AKADEMSKI KLUB – SEKCIJA LAŠKO IN USTANOVITEV SAMOSTOJNEGA KLUBA

Čustvena navezanost pa gotovo ni edini razlog združevanju mlade inteligence. Upoštevati moramo, da je predvsem pri mladem človeku, tistem, ki še ni okusil pelina življenja, v veliki meri prisotna tudi želja, da bi s svojimi spoznanji, ki jih bo dobil v času študija, pomagal okolici, iz katere izhaja. Jože Erjavec, prvi predsednik Laškega akademskega kluba (v zborniku Laški študent 1968)

Sekcija Laško Leto 1955 Zgodovina enega najstarejših študentskih klubov v Sloveniji sega v 50. leta prejšnjega stoletja. Zlasti v povojnem času se je začelo povečevati število študentov, tudi na območju laške občine, zato se je leta 1953 ustanovil pokrajinski Celjski akademski klub (CAK). Klub je začel z organiziranim vključevanjem študentov celjskega okraja v svoje vrste, med njimi tudi laške študente, ki so v klubu delovali kot sekcija. Slednja je bila ustanovljena v drugi polovici leta 1955 kot krajevna sekcija CAK-a.

Prvi sestanek so laški študenti imeli 29. novembra 1955 v prostorih hotela Savinja, ko so se navzoči Branko Drolc, Jože Bezgovšek, Jože Štumberger, Rafael Cajhen, Edgar Peternel, Bogdan Opresnik, Ida Oblak, Milan Knez in Lenka Drnovšek odločili, da v Laškem ustanovijo sekcijo CAK-a. Le dober mesec kasneje, 30. decembra, so na ustanovni seji potrdili odbor sekcije, ki so jo sestavljali predsednik Rafael Cajhen, podpredsednik Edgar Peternel in tajnica Lenka Drnovšek. Namen sekcije je bilo sestajanje študentov in spodbujanje družabnega življenja med njimi.

Zapisnik prvega sestanka.

Seznam članov sekcije Laško leta 1955.

Delo sekcije je bilo glede na (prvi) osnutek dela kluba omejeno na čas zimskih oziroma semestrskih počitnic. Delovali so predvsem na kulturnem, družabnem in športnem področju, takrat pa je bilo pogosto aktivno delovanje v t. i. družbenopolitičnih aktivnostih, organizacijah, se spominja Jože Erjavec, predsednik sekcije v letih 1957/58 in prvi predsednik kasnejšega samostojnega kluba. Program so študenti zasnovali v skladu s statutom Zveze študentov Jugoslavije. Ena izmed pomembnejših dejavnosti so bila predavanja – strokovna predavanja za delovne kolektive, poučna predavanja za posamezne oddelke pri Ljudski tehniki in predavanja za dijake ali poljudnoznanstvena predavanja. Želja študentov je bila, da bi bili predavatelji pretežno člani sekcije oziroma člani CAK-a, a v primerih, ko v vrstah sekcije na želeno temo ne bi bilo strokovno usposobljenega člana, bi poiskali drugega predavatelja.

V osnutku dela so napisali, da bodo za svoje člane organizirali ekskurzije v domača in okoliška podjetja z namenom strokovnega izpopolnjevanja in seznanitve z aktualno problematiko. Načrtovali so podeljevanje štipendij – v zvezi s socialno ekonomsko komisijo CAK-a bi si sekcija pridržala pravico, da skupaj z Mestnim ljudskim odborom (MLO) sklepa o višini in podeljevanju štipendij, ki bi jih razpisal MLO. Osnutek dela je vključeval tudi inštrukcije, zanemarili niso niti športnih dejavnosti – zadali so si, da bodo vzpostavili sodelovanje s Telovadnim društvom Partizan in organizirali tekmovanja v odbojki, namiznem tenisu, nogometu itd. Med aktivnosti so vključili tudi šahovska tekmovanja in igralsko skupino, ki bi prirejala kulturne prireditve. Po statutu CAK-a so sekcije seznanjale svoje člane z aktualnostmi domačega kraja, na podlagi tega pa so si Laščani zadali, da bodo vzpostavili tesne stike z MLO in drugimi organizacijami. 11

Konec leta 1955 so se študenti sestali na drugem sestanku, kjer so pregledali program dela za naslednje leto. Ker jih je večina študirala tehnične smeri, so se omejili predvsem na predavanja in predvajanja filmov o tehniki. Načrtovali so predavanja v nižji gimnaziji v Laškem na teme, kot so avtomobilizem, letalstvo itd., želeli so poskrbeti za inštrukcije nižješolcem, organizirati ekskurzije v podjetja in tovarne v kraju ter šahovske dvoboje.

Na sestanku je bil prisoten tudi Ivan Vodovnik, predsednik MLO, ki je pozdravil in podprl zamisel sekcije ter pohvalil idejo predavanj. Predlagal je, naj se študenti vključijo tudi v kulturno-prosvetno delo in jim priporočil, da se za finančno pomoč in štipendiranje študentov obrnejo na podjetja. Predlagal je še prisotnost zastopnika Mestnega sveta na vsakem sestanku.

Žig sekcije Laško.

Laški študenti v začetku 50. let prejšnjega stoletja.

Program dela je ostal okostje delovanja sekcije vse do leta 1958, ko je bil ustanovljen samostojni klub.

Leto 1956 Študenti so bili v prvem letu delovanja zelo aktivni. Na občnem zboru sekcije konec leta 1956 je predsednik Rafael Cajhen zbranim sporočil, da je bil program v preteklem letu v večini izpolnjen. Izpostavil pa je problematiko prostorov kluba in finančnega vprašanja, saj podjetja v Laškem niso imela razumevanja za sodelovanje s klubom, ki je bil še premalo prepoznan in ki je lahko brez njihove (finančne) pomoči le životaril. Občnega zbora se je udeležil predsednik gospodarske komisije Mestne občine Laško tovariš Suša, ki je predlagal, da se klub tesneje poveže z MLO in drugimi organizacijami.

Leto 1957 Izvolili so tudi novo predsedstvo – predsednik je postal Edgar Peternel, tajnica Slavka Strašek, blagajničarka Ivanka Strašek, programski vodja pa je ostal Jože Štumberger. Na občnem zboru je predsednik MLO Laško Stane Brinovec klubu izročil 50.000 DIN (danes bi to pomenilo približno 1.115 EUR) kot darilo Mestne občine Laško. Finančna pomoč je študente opogumila in pospešila aktivnosti odbora in članov sekcije.

Uspešno delovanje kluba se je preneslo tudi v leto 1957. K programu iz prejšnjih let so dodali poletno prireditev Miting na vasi, ki so jo priredili 16. junija na Vrhu nad Laškim s pomočjo Kmetijske zadruge Laško. Na dogodku so sodelovali pevski zbor, folklorna skupina, govorniki, tekmovalci kosci, predvajani so bili otroški in mladinski filmi, hkrati pa so študenti uprizorili igro v treh dejanjih »V Ljubljano jo dajmo«. Med večje dogodke tega leta štejejo še predavanje o olimpijskih igrah Stanka Lorgerja, uspešnega slovenskega atleta in Olimpijca.

Prvo javno brucovanje v Laškem je bilo organizirano povsem spontano. 14. julija v večernih urah so se v hotelu Savinja prvič v javnosti predstavili bruci – po spominu Miloša Rybařa, ki je takrat prevzel vlogo Zelenega carja, so bili prvi bruci Pavel Hrastelj, Tomo Korošec, Janez Križnik, Slavko Terbovc, Tone Velikonja, Jelka Malenšek ter sestri Slavka in Ivanka Strašek. Ker brucovanje predstavlja pomemben delček zgodovine akademskega kluba, je več o tem zapisano v naslednjih poglavjih. Ob zaključku koledarskega leta so se študenti ponovno sestali in naredili načrt za prihodnjega, v katerem se je spisalo najpomembnejše poglavje v zgodovini akademskega kluba – akademski ples.

Odbor sekcije na Jarški cesti 6 v Ljubljani – od leve Jože Erjavec, Ivanka Strašek, Petra Rovan, Edgar Peternel, Slavka Strašek in Janez Križnik.

Ples ni le tradicija – je temelj kluba, ki povezuje generacije študentov že 60 let.

Plakat za prireditev Miting na vasi leta 1957.

Ob zasluženem počitku (Miting na vasi na Vrhu nad Laškim).

Leto 1958 V letu, ko je bil prvič organiziran akademski ples in ko se je klub podal na samostojno pot, se je po besedah Jožeta Erjavca članstvo močno povečalo. Klubu so se priključili študenti višjih letnikov in absolventi, okrepitev sekcije pa je študente opogumila, da so še aktivneje začeli razmišljati o odcepitvi od CAK-a. A v mesecih pred odcepitvijo kluba študenti niso počivali.

Prvi akademski ples so organizirali 8. marca 1958 v gostišču Hum.

Delno so z denarjem povrnili še potne stroške za opravljanje raznih klubskih zadev, delno pa so ga uporabili za izvajanje nadaljnjega programa. Akademskemu plesu smo posvetili celo poglavje, zato boste več besed o plesu, programu in dogajanju na plesih prebrali v nadaljevanju zbornika. Poleg plesa so študenti namenili pozornost še raznim predavanjem, predvajanju otroških filmov, športu, predvsem nogometu, rokometu in košarki, pred ustanovitvijo samostojnega kluba pa so se štirje študenti iz Laškega udeležili še 14-dnevnega tečaja o vodenju študentskih klubov v Ankaranu.

Na ustanovitev kluba so bili študenti temeljito organizacijsko in kadrovsko pripravljeni, v knjigi »Bil sem zraven« piše Jože Erjavec, ki je v zadnjem letu delovanja sekcije prevzel predsedniško mesto, hkrati pa bil ob ustanovitvi samostojnega kluba imenovan tudi za prvega predsednika Laškega akademskega kluba (LAK). Občni zbor je potekal 30. novembra 1958, ko je bilo potrjeno poročilo predsednika o delu sekcije v preteklem letu in je bil razrešen dotedanji odbor sekcije.

Študenti so obravnavali in potrdili predlog pravilnika kluba, ki so ga povzeli po okvirnem pravilniku za študentske pokrajinske klube, ter sprejeli sklep o ustanovitvi samostojnega kluba. Poleg Erjavca so odbor sestavljali še tajnica Petra Jovan, blagajničarka Ivanka Strašek ter člana Peter Robida in Branko Pipal.

Plesu so dodali program, brucovanje, ki je bilo zasnovano na Križevačkih statutih in katerega osnutek so zaupali Milošu Rybařu. Slednji je ponovno prevzel vlogo Zelenega carja, asesorja sta bila Branko Drolc in Bogo Jerše. Prvo Zeleno carstvo je tako postavilo globoke temelje in načela, katerim skušajo študenti slediti še danes. Jože Erjavec je v referatu, ki ga je predstavil na redni letni skupščini sekcije Laško leta 1958, prireditev ocenil za uspešno, organizirano na visoki kulturni stopnji, predvsem pa so se člani pokazali kot celota, kar je po njegovem mnenju dalo veliko upanje za uspeh naslednjih podobnih prireditev. Čisti dohodek od plesa so namenili socialno šibkejšim študentom, k temu je tovariš Brinovec (predsednik Občinskega ljudskega odbora Laško) dodal še nekaj sredstev.

Prvi akademski ples so organizirali 8. marca 1958 v gostišču Hum.

Na prvi akademski ples so se študentje začeli pripravljati že konec leta 1957.

Prvi pravilnik samostojnega kluba.

Jože Erjavec v poročilu ob koncu leta 1958 ugotavlja, da je sekcija Laško pridobila veliko simpatij in ugleda tudi pri najvišjih forumih študentskega vodstva, da je bila večkrat postavljena za zgled, kar je dokaz, da so delali prav. Hkrati so v tem času po vsej Sloveniji nastajali pokrajinski akademski klubi, in sicer v okviru Zveze študentov Jugoslavije, univerzitetnega odbora v Ljubljani, in Laščani so bili eni prvih, ki so ustanovili samostojni klub.

Dolgoletni žig Laškega akademskega kluba.

Program samostojnega kluba je še naprej temeljil na osnovi programa sekcije, in sicer na vzdrževanju odnosa med domom in Ljubljano, organizaciji predavanj, kulturnih in športnih prireditev, šahovskih simultantk, predvajanju filmov in sodelovanju z delovnimi kolektivi v lokalnem okolju. Pomagali so bodočim študentom pri vključevanju v študijske zadeve, hkrati pa so priskrbeli simbolično finančno pomoč tistim, ki so jo najbolj potrebovali.

Zapisnik ustanovne seje se je z leti izgubil. Čeprav je dolgo časa za ustanovitev veljala letnica 1957, dokumenti dokazujejo, da je bil prvi akademski ples v marcu 1958 organiziran še pod okriljem sekcije Laško, konec leta 1958 pa je žig sekcije na dokumentih zamenjal žig samostojnega kluba.

Študenti na obisku v Pivovarni Laško – od leve Ludvik Krese, Natko Poljanec, Jero Cukrov, Jože Erjavec, Branko Pipal, Alojz Vale, Edgar Peternel, Petra Rovan, Alenka Drnovšek, Tone Velikonja, za katerim se skriva Bogo Jerše.

Prva leta delovanja Laškega akademskega kluba Prvo leto delovanja samostojnega kluba je bilo pestro. Z obiskom Pivovarne Laško in Volne so študenti želeli spoznati delodajalce v laški občini in se seznaniti s problemi v delavskem samoupravljanju. Priložnost so izkoristili za pogovor z vodilnimi uslužbenci in delavci. Leta 1959 so bile v takratni državi državne in partijske obletnice, zato je bilo tudi delo v klubu (delno) posvečeno temu – študenti so priredili klavirski koncert Milana Potočnika, organizirali razstavo karikatur Boruta Pečarja in

izvedli čistilno akcijo okolice spomenika padlim borcem. Poleg akademskega plesa, za katerega so se študenti odločili, da bo postal tradicionalen, so v Ljubljani organizirali prvi družabni večer za laške študente, ki so študirali v Ljubljani. Verjetno so tudi s tem želeli postaviti družbeno življenje članov kluba na še višjo raven. Uspeli so vzpostaviti še večji stik med starejšimi in mlajšimi člani kluba. Kot leta poprej so velik poudarek dali športnemu udejstvovanju. Ekipa laških študentov se je med drugim udeležila pohoda Ob žici okupirane Ljubljane in med 402. ekipama dosegla visoko 32. mesto.

Laškim študentom je velikokrat na pomoč priskočil Miloš Rybař (peti z desne). Fotografija je nastala leta 1968 na Marija Gradcu.

Organizirali so namiznoteniško prvenstvo (v sodelovanju s TVD Partizan), rokometno tekmo, prvenstva Laškega so se udeležili strelci in šahisti, tudi nogometaši so odigrali takrat že kar tradicionalno tekmo Študenti : Sindikat. Dobre odnose so imeli tudi s celjskim študentskim klubom, s katerim so skupaj hodili na strelska tekmovanja.

V letih, ki so vztrajno tekla, se je dejavnost kluba in njegovih članov zmanjšala. Konec 50. let in v začetku 60. sta še delovala pevski oktet, vaje so običajno imeli v Ljubljani, in dramski krožek. Študenti so organizirali tudi razna predavanja, pri čemer jim je bil v veliko pomoč Miloš Rybař.

Ob koncu leta je bil na skupščini izvoljen tudi nov odbor, ki je klub vodil skozi drugo leto samostojnega delovanja. Mesto predsednika je zasedel Peter Šuhel, člani so postali Jože Rancinger, Berto Vrhovec, Peter Robida, Jože Košar, Franci Vaupotič, eno mesto pa je bilo rezervirano za predstavnika iz Rimskih Toplic.

Verjetno se je dejavnost zmanjšala tudi zaradi zaostritve študijskih pogojev, pomladitve vodstva kluba in zmanjšanega interesa družbenih forumov, meni Jože Erjavec, ki je o tem razmišljal v zborniku Laški študent. A korenine kluba, ki so se utrdile globoko v zavest laških študentov, vseeno nikoli niso bile izruvane.

Zapisnik sestanka iz leta 1959, ko so študenti volili novi odbor kluba.

O BRUCOVANJU IN AKADEMSKEM PLESU

Iz tradicije se vleče posebnost, ki ima možnost postati vrednota. Tomo Korošec, član kluba v 50. in 60 letih (v intervjuju za dokumentarni film o LAK-u, marec 2014)

Križevacki statuti Naslednje strani zbornika so namenjene najpomembnejšima projektoma kluba – akademskemu plesu in brucovanju. Poglavje je zato razdeljeno na štiri podpoglavja, ki se med sabo povezujejo in dopolnjujejo. Ker se brucovanje opira na tradicijo Križevačkih statutov, so prve besede namenjene Križevačkim statutom in kako so svoje mesto našli v brucovanjih laških študentov. V nadaljevanju so opisani začetki brucovanj v Laškem, katerih zasnova se je leta 1958 uveljavila kot del programa na akademskem plesu.

Najobširnejše podpoglavje je Akademski ples, ki predstavlja ogrodje in temelje tako študentskega kluba kot zbornika. Zadnje podpoglavje je namenjeno orisu druženj v Ljubljani in domačem kraju, kjer so po ustanovitvi samostojnega kluba pogosto potekala vsa nadaljnja interna brucovanja.

Osnova brucovanja so že od 50. let dalje Križevački statuti, ki nosijo ime po hrvaškem mestu Križevci. Originalna izdaja statutov je zapisana v hrvaščini in s podnaslovom »vinsko-pajdaške regule« predstavlja pivska pravila (takšna pravila so poznali že v srednjem veku). Na ta pravila se je opiral Josip Rakež, ki je Križevačke statute priredil in uvedel pivske ceremonije za slovenske študente.

Rakež je bil član akademskega društva Triglav, od katerega je dobil nalogo, da napiše statute. Društvo Triglav so leta 1875 ustanovili študenti v Gradcu, ki so bili pred tem člani skupnih slovanskih ali jugoslovanskih študentskih društev. Križevački statuti, ki so nastajali med letoma 1884 in 1889, so sestavljeni iz 60 členov, ki predstavljajo temeljno vsebino omike in olike v študentskih družbah ter so nekakšni napotki za večerne in nočne ure študentskega življenja. Namenjeni so vsem visokošolcem in diplomantom, ki zahajajo v študentske družbe, predvsem pa so posvečeni za uk in poduk novincem na univerzi – brucem.

Vsak »krok« mora imeti svoj titulus, to je povod krokanja, ker mora vsak krokar vedeti, zakaj kroka. Hrvatski pajdaši so v tej slovenski varianti postali »stare hiše« (sedaj jim pravimo »stare bajte«) – po statutih so to tisti, ki so dosegli diplomo, od zadnje izdaje statutov (1927) in še danes pa s tem nazivom kličemo že absolvente. Križevački mladi pajdaši so tukaj »redni krokarji«, to je tisti študenti, ki so po enem letu študija na univerzi opravili krokarski izpit. Pridošlice iz hrvatskih statutov so pa dobili ime »bruci«, ki prvo leto nimajo nobene besede.

Kot velevajo statuti, študenti pri pitju in petju sedijo okrog enega omizja, kar imenujemo »krok«, tiste, ki negujejo omenjene običaje, pa krokarji (po Križevačkih statutih narisala in priredila Anja Bolčina).

Miloš Rybař, član kluba v 50. letih (v zborniku Laški študent 1968)

Zacetki brucovanj v Laškem Nekoč stoloravnatelj in predsednik je v zadnji izdaji statutov dobil ime Zeleni car, oberfiškuš je namestnik stoloravnatelja, danes brucmajor, fiškuš pa predstavlja pedela. Brucovski izpiti so potekali pred tričlansko komisijo, izpitna snov pa je v teoriji in praksi zajemala zgodovino društva Triglav, Križevačke statute, petje in politiko (slednje samo v teoriji). Izpitu je sledila prisega in bruci so bili povzdignjeni v krokarski stan ter prejeli latinsko diplomo.

Včasih so Križevačke statute uporabljali ob vsakem krokanju (druženju), nekje po 2. svetovni vojni pa samo še za brucovske izpite. Redka uporaba jim tako daje slovesen značaj. Navadna oblačila Zelenega carstva so s časom zamenjali posebni kostumi, omizje, kjer je Zeleno carstvo sedelo skupaj z vsemi krokarji, se je zmanjšalo in dobilo svojo mizo, pri obredih pa je častno mesto obdržala tudi latinščina, ki je že takrat izginjala, danes pa je še bližje pozabi.

Brucovanje je bilo pomemben del študentskega življenja tudi med laškimi študenti, ki so tradicijo ohranili vse do današnjih dni, ko je za mnogimi generacijami že več kot 60 brucovanj. Glavni pobudnik za uvedbo brucovanj v Laškem je bil Juro Kislinger, takrat študent na Akademiji za igralsko umetnost, od začetka pa je sodeloval tudi Miloš Rybař, ki je izkušnje pravniških brucovanj iz Ljubljane predstavil Laščanom in zasnoval programske osnove brucovanj v našem kraju. Brucovanja so bila med laškimi študenti znana še pred ustanovitvijo CAK-a oziroma sekcije Laško. Miloš Rybař v zborniku Laški študent opisuje prvo brucovanje iz študijskega leta 1953/54, ko so študenti v ljubljanski »Šestici« naključno ugotovili, da je med njimi tudi bruclja Mira Deželak, ki še nima oprav-

ljenega brucovskega izpita. Juro Kislinger je takoj predlagal, da bruclja opravi izpit in že takrat je v čevlje Zelenega carja stopil Rybař, ki je to vlogo opravljal na brucovanjih do leta 1959. Poleg njega sta bila v komisiji še Kislinger in Franek Trefalt, takrat študent igralske akademije. Izpit so zaključili v ljubljanskem baru, v Nebotičniku. V 50. letih so lokalni brucovski izpiti potekali brez večjih slovesnosti in priprav, študenti so jih organizirali povsem spontano, med drugim v hotelu Savinja, pa tudi na domu Kislingerjevih. Izpit so poimenovali kar lokalni brucovski izpit, temu primerna pa so bila tudi vprašanja, ki so se nanašala na laški prirodopis, laški zemljepis in zgodovino, če pa je teh vprašanj zmanjkalo, pa so zastavljali tudi bolj splošna vprašanja.

Tako so morali bruci našteti 5 laških psov, dalje povedati, kako se pride iz Obere-Paradeisgasse v UntereParadeisgasse in odgovoriti na vprašanje, kaj ima Shakespeare opraviti z Laškim. Pri tem smo se toliko držali Križevačkih statutov, kolikor smo to videli pri drugih brucovanjih v Ljubljani in kolikor se je pri taki slučajnostni krokariji dalo. Zeleno carstvo v Laškem na 1. akademskem plesu. Od leve Janez Repe, ki je skrbel za mikrofon, desni asesor Ludvik Krese, Zeleni car Miloš Rybař in levi asesor Bogo Jerše. Miloš Rybař, član kluba v 50. letih (v zborniku Laški študent 1968)

Krokar (po Križevačkih statutih narisala in priredila Anja Bolčina).

Za prvo javno brucovanje štejemo 14. julij 1957 v hotelu Savinja, kjer so se zbrali laški študenti, čeprav se predhodno na to niso pripravljali. Vlogo Zelenega carja je na prvem javnem brucovanju prevzel Rybař, asesorska stola sta zasedla Juro Kislinger in Bogdan Opresnik, brucmajor je bil Milan Knez, za pijačo pa je skrbel pedel Karel Bezgovšek. Prvič si je carstvo nadelo kostume, pri čemer so jim pomagale natakarice, ki so jim posodile mizne prte, da so si jih ogrnili kot rimske toge, na glavo pa so si poveznili papirnate škrniclje. Brez večjih priprav so se pred programom dogovorili, kakšna vprašanja bodo postavili brucem, medtem ko je Rybař sestavil še latinski govor.

Laški bruci morajo še danes po Križevačkih statutih pred tričlansko komisijo v sestavi Zelenega carja in dveh asesorjev pokazati vse svoje znanje in iznajdljivost. Po prisegi so povzdignjeni v krokarski stan, oziroma postanejo t. i. redni krokarji, torej študenti, ki so po enem letu opravili brucovski izpit. Interna brucovanja (v nekoliko manjši družbi) so študenti v preteklosti pripravljali v Ljubljani, zadnja desetletja pa brucovanja potekajo v domačem kraju. Več o brucovanjih je opisano v podpoglavju Druženja v Ljubljani in domačem kraju ter interna brucovanja. Enkrat na leto se bruci predstavijo širši, predvsem lokalni publiki – akademski ples namreč ni navaden ples. Že od prvega plesa dalje je del uradnega programa brucovanje, ki temelji na zgodnjih opisih.

Zeleni car z asesorjema je leta 2014 še vedno iskal brucev talent. Brez uspeha.

Akademski ples Namen Akademski ples z brucovanjem se opira na tradicijo Križevačkih statutov, ki se danes večinoma uporabljajo za brucovanja, častno mesto v tej tradiciji pa ima tudi latinščina. Vsak bruc mora stopiti pred Zeleno carstvo in opraviti izpit pred tričlansko komisijo (danes so vprašanja predvsem humorne narave), nakar so po prisegi povzdignjeni v krokarski stan, podeljene pa so tudi latinske diplome. »Če hočemo razumeti nastanek prizadevanj za t. i. akademski ples, ne smemo prezreti časa, ko se je to dogajalo. To je čas 15 let po rušilni vojni, po lakoti, po bedi, tudi po morijah, povojni čas, čas vsega pomanjkanja. V naši državi, takratni Jugoslaviji, je bil to hkrati tudi čas racionalizirane preskrbe, kar pomeni, da smo imeli karte, da se je za vse čakalo

v vrstah, od krompirja do premoga,« v dokumentarnem filmu o LAK-u iz leta 2015 pripoveduje Tomo Korošec. Začetki akademskega plesa segajo v ta čas. Tudi Jože Erjavec se spominja, da so bila pričakovanja študentov zelo skromna – želeli so organizirati družabno prireditev, ki ne bo namenjena samo popivanju, ampak bo privabila tudi starejše akademike, kot sta bila dr. Malenšek in dr. Pirnat, Laščane, starše … In pričakovanja so dosegli, ugotavlja Erjavec.

Akademski ples je predstavljal pomemben družbeni dogodek v Laškem.

Študenti so vsako leto na ples privabili okoli 200 gostov.

Imel sem občutek, da smo bili za tisti čas strašni lokal patrioti. Ali je to lahko specifično za manjše kraje, kot je Laško? Mi smo bili ravno toliko veliki, da se je lahko ta lokal patriotizem izražal tudi na takšnih oblikah, kot sta bila klub in ples. Jože Benedek, predsednik kluba med letoma 1964 in 1968 (v intervjuju za dokumentarni film o LAK-u, marec 2014)

Po častni prisegi bruci prejmejo latinsko diplomo, s čimer so povzdignjeni v krokarski stan.

S plesom, ki je veljal za močan družbeni dogodek in je bil postavljen v center dogajanja v Laškem, sta se krepila tudi krajevna pripadnost in lokalni patriotizem. Študenti so imeli spoštljiv odnos do prireditve in do akademizma. Niso bili prisiljeni v organizacijo plesa – hotenje in želja, da Laščanom enkrat na leto priredijo nekaj boljšega, sta jih motivirala, da so v svojo družbo vedno znova uspeli privabiti okoli 200 gostov.

Predvsem so hoteli dokazati, da so kot študenti tega sposobni, se spominja Korošec. »Študenti smo mislili, da smo poklicani, da Laščanom priredimo enkrat na leto nekaj boljšega. To je značilnost, ki jo smemo šteti za zgodovinsko zanimivost,« še dodaja Korošec.

1. akademski ples Povojno obdobje je tudi v Laškem prebudilo mnoge plese, ki so jih organizirala razna društva. Bili so zelo obiskani in navsezadnje so se tudi študenti odločili, da podoben ples priredijo še sami. Nastala je ideja akademskega plesa. A ideja je kmalu prerasla v dejanje, dejanja študentov pa so postala tradicija.

Akademski ples je še danes, 60 let kasneje, najpomembnejši dogodek društva, ki povezuje študente, stare bajte in akademike.

Seme, ki so ga študenti posejali konec leta 1957 s konceptom plesa, je 8. marca 1958 vzklilo na prvem akademskem plesu. S pripravami na ples so začeli decembra 1957, ko so se dogovorili, da bo ples potekal gostišču Hum. Za izvedbo programa so določili Milana Kneza, ki naj bi pritegnil k sodelovanju še Jurota Kislingerja, Miloša Rybařa in Branka Drolca. Na prvem akademskem plesu je mesto Zelenega carja zasedel Rybař, levo in desno od njega pa sta sedela asesorja Branko Drolc, študent gradbeništva, in Bogo Jerše, študent strojništva.

Prvo Zeleno carstvo na 1. akademskem plesu.

Dekoracijo je prevzel Jože Erjavec, za pecivo sta poskrbeli Ivanka Strašek in Petra Rovan, k sodelovanju pa so povabili tudi mame študentov, ki so spekle sladke dobrote. Na plesu je igral Salonski orkester iz Celja, s katerim so se dogovorili, da bo ob prihodu in odhodu Zelenega carstva zaigral Triglavsko koračnico in pri obredu obvezen »Gaudeamus Igitur«. Na sestanku 31. 12. 1957 so se študenti dogovorili za vstopnino, ki je znašala 200 DIN (danes približno 4,30 EUR), plakate in vabila pa so nameravali natisniti v celjski tiskarni. Da se bo v Laškem nekaj zgodilo, da se bo plesalo in zabavalo, so študenti obveščali s plakati. Karte so prodajali po domovih, za lažjo organizacijo so imeli že vnaprej izrisan sedežni red.

Na ples so, poleg študentov seveda, prišli njihovi starši, sponzorji in simpatizerji kluba, tisti, ki so v Laškem zasedali vidnejše položaje. Še preden so se gosti zavrteli po plesišču je oder zavzelo Zeleno carstvo (Rybař, Drolc, Jerše) in bruce predstavilo laški javnosti. Carstvo je bilo oblečeno v talarje z bireti, Zeleni car (Rybař) pa je okoli vratu nosil še rektorsko verigo. Tudi brucmajor, Milan Knez, in vunbacitelj, pomočnik brucmajorja, Bogo Opresnik, sta z napoleonsko uniformo nakazovala avtoriteto, vsi so imeli starojugoslovanska in avstro-ogrska odlikovanja. Vlogo pedela je na prvem akademskem plesu prevzel Peter Šuhel. Program, ki je med drugim vseboval vprašanja za bruce, latinski govor in odlikovanja, je temeljil na Križevačkih statutih.

Gostišče Hum je bilo prvo prizorišče akademskega plesa.

Glasbenike so plačali planinci

Ker je bil to prvi nastop pred javnostjo, me je malo skrbelo, kako bo laško občinstvo to sprejelo, saj so razen študentov samo akademsko izobraženi Laščani tedaj poznali Križevačke statute. Prireditev, ki je bila v gostišču »Hum«, je prav dobro uspela. Predno smo začeli bruce izpraševati, smo tistim študentom, ki imajo otroke, podelili Red cuclja (za enega otroka 1. stopnjo, za dva otroka 2. stopnjo). Miloš Rybař, član kluba v 50. letih (v zborniku Laški študent 1968)

Rybař je s konceptom brucovanj na akademskih plesih »naložil« še večjo odgovornost vsem nadaljnjim generacijam, da ohranijo bogato tradicijo. Jože Erjavec, takratni predsednik sekcije, je ob koncu koledarskega leta v referatu zapisal, da je prireditev uspela in da so jo pripravili na visoki kulturni stopnji.

Stare bajte od leve Janez Repe, Branko Pipal, Tone Velikonja, Jože Erjavec, Jože Ranzinger in Pavel Hrastelj.

Javno prireditev, kot naj bi bil prvi akademski ples, smo v začetku februarja 1958. leta prijavili na občini. V vlogi smo zaprosili za 1. marec. Po dobrem tednu smo dobili odgovor, da ima ta datum že rezervirano Planinsko društvo Laško za svoj planinski ples. Po vezah in poznanstvih smo izvedeli, da so planinci svojo prijavo datirali za nazaj in si na zvit način pridobili prednost za izvedbo svoje prireditve. Organizatorji prvega akademskega plesa smo bili razočarani in užaljeni, ker so nas hoteli na nepošten način izigrati. Mi smo naš dan prireditve vezali na šolske počitnice, saj smo v marcu že imeli študijske obveznosti v Ljubljani. Poleg tega smo imeli že rezervirano gostišče Hum za izvedbo naše prireditve. Bili smo odločeni, da izvedemo našo prireditev, kljub temu, če bo planinsko društvo izvedlo svoj ples neposredno v bližini, v Domu Dušana Poženela (danes Kulturni center Laško). Pri tem smo računali, da bo Laščane, svojce in naše simpatizerje pritegnil naš program, prvo javno brucovanje v Laškem. Planinsko društvo je ocenilo, da ni smiselno imeti kar dve podobni prireditvi hkrati, zato so nas povabili na pogovor. Pogovor je bil sredi februarja v posebni sobi v gostišču Hum. Z naše strani smo bili prisotni člani vodstva laške študentske organizacije, ki je bila takrat sekcija Celjskega akademskega kluba. Med pogajalci planinskega društva se spominjam predvsem Cirila Vezjaka in Petra Hrastelja starejšega. Njihov predlog je bil, da prestavimo našo prireditev na 8. marec. Naš odgovor je bil, da smo vezani na naše študijske obveznosti, da imamo že rezervirano gostišče Hum in sklenjeno pogodbo s kavarniškim ansamblom Hotela Evropa iz Celja. Ko sem omenil pogodbo z ansamblom, so planinci staknili glave in sklenili: »Pokažite pogodbo!« Takrat me je prešinila misel, da je to prilika, da se jim tudi mi oddolžimo za njihovo nazaj datirano vlogo na občini. Odgovoril sem, da imam pogodbo doma. Dobil sem odgovor: »Pa pojdi po njo. Če jo prineseš, bomo mi poravnali stroške ansambla.« Prav, grem pa po njo. Pri enem od kolegov sem si sposodil kolo in se zapeljal do strica, ki je imel doma pisalni stroj. Ekspresno sem, z dvema prstoma, natipkal pogodbo in oddrvel. Za seboj sem slišal le še stričeve besede: »Ti pa ne študiraš zastonj.« Ampak zadeva še ni bila verodostojna; pogodbo je bilo treba še podpisati. V sanitarijah Huma sva to opravila s kolegom Milanom Knezom, on je podpisal za ansambel, jaz za klub in dodal še žig, ki sem ga imel pri sebi. Pogajalcem se, medtem ko sem jaz pisal in »verificiral« pogodbo, ni nikamor mudilo, saj je bilo v gostilni z nekaj spraznjenimi kozarci kar prijetno. Ko sem vstopil s pogodbo, so bili najbolj presenečeni člani naše pogajalske skupine, ki jim pred tem nisem mogel pojasniti, kako sem prišel do pogodbe, vendar se, k sreči, ni nihče o tem spraševal na glas. Na tiho me je o tem povprašal le Edgar Peternel, ki je bil naš sopogajalec. Predstavniki planinskega društva so, brez oporekanja, sprejeli sklep, da plačajo muziko, mi pa smo prestavili prvi akademski ples na 8. marec 1958. Obljubo so kasneje tudi izpolnili. Hvala jim! Jože Erjavec

Priprave Optimizem, ki je vel po uspešnem 1. akademskem plesu, je študentom v letu 1959 dal zagon, da se spopadejo z novimi izzivi, ki jih je predstavljal Dom Dušana Poženela oziroma Sokolski dom, današnji Kulturni center Laško. Akademski ples je tako svojo drugo izvedbo dočakal v objektu, ki je bil primarno namenjen športni dejavnosti. Dom ni bil opremljen in namenjen plesu, kakršnega so organizirali laški študenti. V dvorani, ki je bila velikokrat poplavljena, je bila gimnastična oprema, zato je bilo za pripravo plesa treba pospraviti športno opremo, zastreti visoka okna, počistiti, postaviti mize, napeljati elektriko, največji izziv pa je predstavljalo vizualno znižanje stropa.

Za organizacijo in predvsem pripravo prostora so študenti potrebovali tudi mesec ali dva intenzivnih priprav, da je dvorana dobila pridih svečanosti. Marjan Zavšek se spominja, kako je cel kraj živel s plesom in ko se je ples pripravljal, so vsi pomagali. Na priprave so čakali celo leto in se jih veselili skoraj tako, kot so se gostje plesa, pravi Jože Benedek in dodaja, da so v pripravi še bolj uživali kot na samem plesu. Delali so od jutra do večera – ali so pripravljali program ali se pogovarjali o dekoracijah, tisti mesec druženja je bil nekaj posebnega. Omeniti velja, da so priprave potekale v zimskem času in da je bilo v dvorani marsikdaj manj kot nič stopinj Celzija. Ideje in skice Jožeta Erjavca za dekoracijo 2. akademskega plesa.

Strop, ki so ga študenti domiselno vizualno nižali, je bil vsako leto presenečenje. V 60. letih so naredili kocke in jih obesili na strop.

Dom Dušana Poženela oziroma Sokolski dom (danes Kulturni center Laško) je akademski ples gostil več kot 20 let.

Strop je bil posebnost akademskega plesa, ker so vsi, ki so prihajali na ples, hoteli videti, kako ta strop izgleda. Te strope smo izdelovali sami. Pri izdelavi so nam pomagali tudi na OŠ Laško. Tam nam je naš učitelj umetnostne vzgoje, likovnik profesor Majcen, šel na roke, da smo v tehnični delavnici sami izdelovali strop. To so bili različni stropi; eno leto smo imeli t. i. gamblerske kocke, s pikami, in teh kock je bilo nekaj čez 30. Bilo je ogromno dela, ker smo najprej morali narediti konstrukcijo, jo prevleči s papirjem in nato nalepiti gor pike. Te kocke so potem visele s stropa in dajale tridimenzionalni pogled. Fenomenalno je izgledalo. Peter Krašovec, član kluba v 60. letih (v dokumentarnem filmu Laški akademski klub skozi desetletja)

Pričakovanje akademskega plesa je bilo vsako leto veliko tako med gosti kot študenti.

Vsako leto so študenti naredili seznam gostov. Karte so prodajali po domovih, od hiše do hiše, in včasih je bilo težko narediti vrstni red, h komu bodo šli najprej. Običajno so najprej šli k staršem brucev, sponzorjem, starim bajtam in na koncu k ostalim. Vsak je želel imeti najboljši sedež. Pravijo, da so včasih nekateri tudi zamerili, ker so prišli k njim med zadnjimi in niso mogli izbrati žele-

nega sedeža v dvorani. A od Laščanov niso odšli žejni – vedno so dali za buteljko. Študenti so uživali tudi naklonjenost direktorjev laških podjetij, ki so radi prispevali kanček k plesu v obliki donacij ali raznih oblik pomoči, seveda pa so se z veseljem plesa tudi udeležili.

Bilo je leta 68 ali 69 v TVD Partizan. Strop smo takrat obdali s kockami. Pridno smo delali po najboljših močeh, ko v večernih urah priletita Rudi Pasarič in Franc Klajne, malce dobre volje. Rudi nam je hotel pokazati, kako se strokovno uporablja žaga. Prijel je žago in ob žaganju prežagal lastno kravato. Bilo je obilo smeha. Kaj je rekel doma, pa ne vemo. Sponzorje akademskega plesa so študenti vedno predstavili na drugačen način. Na enem izmed plesov so jih zapisali na sceno za Zelenim carstvom, ki so ga takrat sestavljali (od leve) Jože Štumberger, Edgar Peternel in Bogdan Opresnik, brucmajor Janez Križnik in pedel Pavel Hrastelj.

Aleš Kosi, član kluba med letoma 1967 in 1973 (zapis na 60. akademskem plesu)

Tudi po tem, ko je stol Zelenega carja predal svojemu nasledniku, je bil Miloš Rybař (desno) pogosto gost na akademskem plesu.

Ples in glasba Priprave so zajemale tudi postavitev miz, po katerih so študenti povpraševali po celem mestu, prte pa so si izposodili v hotelu Savinja in zdravilišču. Gostinski del, strežbo, večerjo in tisto, kar so ljudje naročali v dvorani, je vsako leto prevzel en gostinec, običajno je bil to hotel Savinja, medtem ko sta bila kavarna in bar pod odrom v domeni študentov (več v nadaljevanju). Tudi po nekaj desetletjih je akademski ples predstavljal pomemben del družabnega življenja v kraju, zato pridobitev finančnih sredstev ali pomoč pri prevozu ni bilo težko dobiti. V dopoldanskih urah po plesu so študenti običajno zaklenili Sokolski dom in se odpravili proti domu, a še prej zavili v hotel Savinja na zajtrk (in pivo).

Študenti so vsekakor uživali v pripravi akademskega plesa, druga zgodba je bila dan po dogodku, ko se je kar naenkrat vsem mudilo v Ljubljano in se je pojavil problem, kdo bo dvorano pospravil. Majda Velikonja se spominja, kako so enkrat pri pospravljanju iz vsake steklenice, v kateri je še ostalo nekaj kapljic pijače, spili preostalo tekočino. »Drugače nismo pili, ker ni bilo denarja,« še dodaja Velikonjatova. Pričakovanje, kdo bo glasbeni gost, kakšen program bodo pripravili študenti, komu bodo postavili ogledalo v kroniki Comuna Nostra, je bilo vsako leto veliko.

Gostinski del je vsako leto prevzel lokalni gostinec.

Medtem, ko so študenti s polno paro in idejami pripravljali ples, so bili gostje v pričakovanju dogodka. Obleka je bila obvezen del kode oblačenja, tudi bruci so bili v temnih oblekah in kravatah, kot na maturantskem plesu, ženske so obleke dale šivati oziroma so jih krojile same. Študenti so se strogo držali pravila, da v dvorano niso spustili gostov brez kravat, poskrbeli so za garderobo in spremstvo do miz. Emil Knez se spominja, ko je na akademski ples prišel direktor kmetijske zadruge brez kravate, zaradi česar ga Vlado Pipal ni spustil v dvorano. In posledica: »Dal nam je ne vem koliko klobas – potem pa poslal račun.«

Organizatorji oziroma študenti so se podredili gostom, starim bajtam, staršem – niso sedeli v dvorani, da ne bi komu odvzeli mesta oziroma stola, in so se najraje zadrževali v baru pod odrom. Velik pečat akademskemu plesu so sploh v prvih desetletjih pustili glasbeni izvajalci. Pri izboru jim je veliko pomagal in svetoval tudi Boris Šinigoj, takratni direktor Slovenske filharmonije in nekdanji član kluba. V Laško so študenti vsako leto pripeljali najbolj prepoznavne glasbene izvajalce tistega časa, ki še danes veljajo za smetano slovenske glasbene scene, med njimi Ireno Kohont, Lidijo Kodrič, Marjano Deržaj, Beti Jurković, Barbaro Jarc, Jelko Cvetožar, Alenko Pinterič, Ota Pestnerja, orkester Jožeta Privška, ansambel 6 blues plus 1, skupine Pepel in kri, Mlade leve, Črne vrane, domače Safirje in mnoge druge.

Kode oblačenja so se strogo držali tudi bruci in na ples prišli v večernih toaletah. Na fotografiji bruci leta 1967 (od leve proti desni): Lojzka Oberžan, Stanka Seme, Mirica Grešak, Janežič, Majda Kokotec, Albert Šipek, Igor Nerat, Emil Knez in Silvo Remškar.

Program Program za akademski ples so študenti delali v strogi tajnosti, kar je povzročilo nestrpno pričakovanje dogodka med gosti. Del programa je zajemalo že prej omenjeno brucovanje, torej sprejem brucev po starih študentskih običajih in šegah (ki je temeljilo na Križevačkih statutih), pri čemer je glavno besedo imel Zeleni car, ki je lahko utišal tudi staro bajto. Odnos do carstva je bil zelo spoštljiv in tudi bruci, ki so ob prihodu predstavnikov Zelenega carstva stali, so imeli do njih spoštovanje. Na mizi Zelenega carstva je na levi in desni strani gorel zelen plamen, vedno sta bili na njej tudi lobanja in sova, ki sta ponazarjali minljivost in učenost. Zeleno carstvo je nosilo lasulje in svojo podobo dopolnilo

s kostumi, ki so si jih izposodili v Ljubljani pri Prosvetnem servisu ali v celjskem gledališču itn. Latinski govor je bil obvezen del programa, ki so ga študenti včasih popestrili z vložki, po katerih so si gostje ples še posebej zapomnili. Bruce je recimo pri izpitu pregledal veterinar dr. Malenšek – dokler ne opravijo izpita, je zanje pristojen edino veterinar, opisuje Rybař. Ta tradicija se je ohranila še pri mnogih naslednjih generacijah. Tako je na primer konec 80. let zdravstveni pregled brucev temeljito opravil dr. Kolman, priznani laški živinozdravnik.

Študenti so v Laško povabili priznane glasbenike, med njimi je bila tudi Lidija Kodrič.

Takoj po programu, ko so se bruci predstavili javnosti in ko je bila kronika Comuna Nostra že skoraj pozabljena, sta ples običajno otvorila predsednik kluba, ki je zaplesal z ženo pokrovitelja akademske-

ga plesa, ter študentka, ki se je zavrtela s pokroviteljem plesa in mu poklonila rožo. Velika želja študentk je bila, da bi otvorile ples, pripoveduje Janez Križnik.

Razglas št. 2 na akademskem plesu 28. februarja 1959.

Vsakič so zmešali tudi posebno pijačo, ki je skozi leta menjala ime (pa tudi vsebino) – prve generacije so jo poimenovale »de brucu koktis«, kasneje je dobila ime glorija, danes pa jo imenujemo brucomor. V njej je bila zmes vsega, kar je študentom prišlo pod roke.

Leta 1976 se je Zeleno carstvo na ples pripeljalo z avtomobilom.

Marjan Zavšek se spominja, kako so nekoč Matjaža Arsenjuka, igralca, s pomočjo škripca spustili iz »nebes« v Laško. V mestece ob Savinji je tisti večer ponovno prišel Primož Trubar in vodil program.

Bruci na 10. akademskem plesu leta 1967 so bili pregledani pod budnim očesom veterinarja dr. Malenška.

Zeleno carstvo na 19. akademskem plesu leta 1976.

Na zdravje in do dna! Bruci na 2. akademskem plesu leta 1959.

Nekatere so morali zaradi brucovskega smradu odnesti izpred Zelenega carja.

Prve generacije študentov LAK-a pojasnjujejo, da so poniževanje brucev na akademskih plesih igrali. »To je bilo za publiko. Bila je predstava, ki smo jo včasih tudi malo vadili. Bila je glavna atrakcija,« opisuje Korošec. Na generalkah so brucem povedali, kaj lahko govorijo, kako se morajo obnašati, kaj smejo odgovoriti in kaj ne. »Strogo je bilo zrežirano,« še dodaja Benedek. Mejo, kako se lahko ponižuje bruce in bruclje, so postavili zelo strogo, saj so vedeli, da jih ne gledajo samo sokrajani, ampak tudi starši. Želeli so le pokazati, da so bruci neumni.

Posebna atrakcija tega večera je bil živ osel, ki smo si ga izposodili na Strmci in ki je skupaj z 1 brucljo in 4 bruci opravljal izpit in edini vse znal (vprašan je bil, katero morje je največje na svetu; ker je bil tiho, je bil to pravilen odgovor, namreč Tihi ocean). Osel se je prav lepo obnašal in nam ni delal težav (če bi se bil v dvorani ponesnažil, je bilo predvideno, da bi morali bruci vse tako očistiti) in so ga fotografirali skupaj z bruci. Miloš Rybař, član kluba v 50. letih (v zborniku Laški študent 1968)

Kronika Comuna nostra Pomemben del uradnega programa na akademskih plesih je tudi tradicija, da se članom in članicam podeli red cuclja (tistim, ki so od zadnjega plesa postali starši), kasneje pa tudi red štoplcigra (tistim, ki so opravili vse svoje študijske obveznosti ter diplomirali, magistrirali ali doktorirali). Občasno so postregli še s kakšno izjemo, na primer Marjan Zavšek opisuje, da so enkrat podelili Red srebrnega pendreka komandirju milice. V 90. letih je Zeleno carstvo zaradi izjemnih zaslug pri maltretiranju brucev Tadeja Tuška povišalo iz brucmajorja v brucgenerala.

Funkcijo brucmajorja je vrsto let opravljal vestno, včasih mogoče celo preveč, se spominja Blaž Križnik. Na 57. akademskem plesu pa so z lento Naj kronik nagradili Urško Knez, ki je s kronikami popestrila marsikateri ples, in Robija Semeta z nazivom nadpedela, saj je natakar iz Zdravilišča Laško vsako leto skrbel za brucad in za to, da študenti niso bili ne lačni ne žejni. Leto kasneje je priznanje zlate šefle prejela še Anja Ulaga, ki je Zelenemu carstvu, akademikom in brucem med uradnim programom več let polnila kozarce z glorijo in brucomorom.

Del tradicije plesa je kronika, ki so jo laški študenti poimenovali Kronika ‘’Comuna nostra’’ (lat. ‘’Naša skupnost’’) in ki jo je na akademskem plesu leta 1962 kot zaključni govor prvič prebral Zeleni car. Danes kronike predstavljajo tudi pomemben zapis nekega časa. Njen namen je bil zabavati goste plesa in jim dati kost za glodanje, torej povedati tisto, česar si drugi niso upali. Napisana na eleganten in humoren način v rimah je kronika postavljala ogledalo lokalni skupnosti ter opisovala laške dogodke in razmere, ki so se zgodili od zadnjega akademskega plesa. Študenti so se zavedali, da bi jim lahko ples tudi prepovedali, če ne bi bila napisana na humorističen način.

Branje kronike na 12. akademskem plesu leta 1969.

V njej so bile izpostavljene napake, splošne človeške slabosti, vmes je bilo tudi kaj pomembnejše družbene kritičnosti. Študenti so si privoščili tudi posameznike, prizanešeno ni bilo niti pokroviteljem, občasno so prešli okvire lokalnega dogajanja in omenili tudi republiške neumnosti. V zborniku Laški študent je zapisano, da je kronika kdaj koga zbodla, a nikdar z namenom žalitve ali ker bi si domišljala, da je to njena ost. Predvsem je imela pomen za tiste, ki jim je bila namenjena – Laščane. Bila je ostra, pojasnjuje Marjan Zavšek in dodaja, da so študenti mislili, da je to njihova dolžnost. »To smo smatrali za normalno, vsaj jaz. Še vedno smatram kot dolžnost enega izobraženca, da je oster do določenih stvari, da se odzove.« Tudi Klemen Grešak, predsednik LAK-a med letoma 2004 in 2005, je podobnega mnenja in pravi, da se v lokalnem okolju morajo povedati določene stvari, drugače ni napredka.

Urška Knez in Robi Seme z novima nazivoma.

Odlomek iz kronike 1963 Še videlo oko je starega Laščana, pred letom to, kar je že danes redka bela vrana, da tam, kjer laško zdravilišče, bil park nekoč je; zdaj tam išče zaman oko njegovo hladne sence. Kjer prej bile so lipe, smreke in kostanji, iz tal štrlijo suhi, trhli panji. Odlomek iz kronike 1983 Savinja spet enkrat poplavila je, razlila čez nabrežine je svoje vode. Poglejte, misleci, gospoda: tudi Savinja – voda dovolj ima pogovorov puhlih in veljakov zabuhlih, ki že dolga leta o mostu samo govorijo in zanj nič ne storijo. Zato most stari s svojo vodno silo porušiti je hotela in le žal nam je lahko, da ni uspela, saj zdi se nam, da le na takšni osnovi dobili most bi novi.

Po tistem, ko je Zeleni car prebral to kroniko, ni bila več predmet ne oponašanj, ne spotikanja, ničesar. Bila je namenjena samo tistemu trenutku, ko je bila slišana. V tem smislu je torej mogoče reči, da se manj zameri. Nobene zamere. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo pozneje rekel, to sem ti pa zameril. Tomo Korošec, član kluba v 50. in 60 letih (v dokumentarnem filmu Laški akademski klub skozi desetletja)

Odlomek iz kronike 2015 Sprašujem se, kje je tista iskrica, ki jo Laščan v srcu nosi – naj razplamti žerjavica, naj skupna radost se raztrosi. Naj ne dotolče nas »slovenceljna« sindrom, naj v nas politika ne vrašča dvom. Srečujmo se, obujajmo spomine, naj lipicanci mladim kozlom kujejo modrosti rime. Naj vzbudi, razplamti se skomin na srečne dni, ko Laščani vsi enotni so bili. In potlej še Laščani – visoko čaše dvignimo, dokažimo brucadi – da dobro v srcih mislimo, naj žubori in naj zavre v nas iz hmelja kri, zdaj nam kos je ponos – ko akademska luč gori.

Visok standard je kronikam v 60. letih postavil Tomo Korošec, ki je za svoje zasluge kronista leta 1967 prejel tudi Red ostrega peresa.

Kavarna in bar Pripravljenost staršev, da bi ples uspel, je za današnje čase povsem nepojmljiva, meni Korošec, medtem ko Peter Krašovec pravi, da je povezava kluba oziroma plesa in laških družin pričarala domačnost. Delček tega je bil viden v kavarni, ki so jo študenti uredili s pomočjo »študentskih mam«. V kavarni so prodajali torte in pecivo, ki so jih posebej za to priložnost spekle mame študentov. Generacije 60. let se še dobro spominjajo ge. Benedek, ge. Klajne in ge. Golež, ki so študentom stale ob strani in jim neumorno pomagale pri pripravi in strežbi v kavarni. In medtem ko so se nekateri gostje družili v kavarni, so drugi, predvsem študenti, svoj večer preživljali v baru pod odrom. Vhod v bar je bil sredi dvorane in večina je komaj čakala, da je prestopila njegov prag.

Bar je bil center dogajanja, v katerem so delali samo študenti. Prostor je bil temen, občasne bliskavice in svetlobni barvni efekti so ujeli obrise tistih, ki so noč prežurali v baru. Ob glasni glasbi so študenti točili razne žgane pijače in koktajle, po katerih so bili znani. Janez Križnik opisuje, da so sodelovali z Mirkom Ratajem, ki je dolga leta delal v Fructalu v Ajdovščini in bil v baru tudi glavni barman. Tako so vsako leto dobili Fructalove likerje. Starejši LAK-ovci se spominjajo, kako je Rudi Pasarič vsako leto naredil skulpturo gole ženske iz gipsa, ki so jo postavili na steber sredi bara.

V kavarni so stregli kavo in tortice, ki so jih spekle mame študentov.

Bar je bil namenjen druženju, odmaknjen od osvetljene dvorane, in bolj kot se je ples bližal jutranjim uram, več gostov je bilo pod odrom. Tam so filozofirali, poslušali posamezne komične in resne monologe ter se predvsem zabavali. Kavarna in bar sta bila v domeni študentov in to je bil njihov edini vir dohodka. Poslovali so pozitivno in kar je ostalo, so porabili za delovanje kluba in za druženja na naslednjem žuru pri Slamiču.

T. i. študentske mame so bile nepogrešljive v kavarni laških študentov.

Laški študenti so bili znani po mešanju koktajlov.

10. akademski ples Prvi jubilejni akademski ples je zaznamovalo prvo Zeleno carstvo, ki so ga ponovno sestavljali Zeleni car Miloš Rybař ter asesorja ing. Branko Drolc in ing. Bogo Jerše. Vlogo brucmajorja je prevzel Juro Kislinger, vunbacitelja Rafko Knez, pedela Stanko Slimšek in zastavonoše Slavko Jazbec. Ob tej priložnosti so za klobasarja imenovali prof. Toma Korošca, ki je na plesu podal pregled svojih kronik iz preteklih let, in ga odlikovali z Redom ostrega peresa, še posebej pa so se spomnili starejšega rojaka, dr. Franca Kokola, ginekologa, in ga imenovali za velikega mojstra Reda cuclja – modro lento s cucljem mu je podelil Rybař. Po zapisu Miloša Rybařa (v zborniku Laški študent 1968)

Iz Sokola v zdravilišce Šestdesetletna tradicija je bila prekinjena le leta 1980, ko študenti zaradi bolezni Josipa Broza – Tita akademskega plesa niso organizirali in do danes je to edini ples, ki je odpadel. V takratnem socialističnem sistemu se je zdelo neprimerno, da bi izvedli ples, pravi Milko Škoberne, ki je takrat predsedoval LAK-u. Ni bilo neposrednih pritiskov s strani družbeno-političnih organizacij, da plesa študenti ne bi smeli organizirati, a hkrati ob prijavi dogodka tudi niso dobili dovoljenja za organizacijo. Sicer pa so tudi študenti sami na koncu sprejeli odločitev, da res ni primeren čas za akademski ples, ki je takrat prvič (in tudi zadnjič) odpadel.

Vabilo na 23. akademski ples, ki je prvič potekal v Zdravilišču Laško.

Na 24. akademskem plesu leta 1982 so Zeleno carstvo sestavljali Milko Škoberne, Jure Prešiček in Bogo Planinc, zastavonoša je bil Boris Karlovšek.

Že naslednje leto, 1981, je sledil 23. akademski ples. Študenti so se tega leta odločili za očitno spremembo, in sicer je Dom Dušana Poženela, zgradbo, v kateri so se spletle marsikatere zgodbe in ki je dolga leta gostila akademske plese, nadomestilo Zdravilišče Laško. Z redkimi izjemami je bilo to prizorišče akademskih plesov do vključno 59., šesti okrogel jubilej pa so študenti, stare bajte in akademiki v letu 2018 proslavili v Thermani Laško. Z novo lokacijo v 80. letih prejšnjega stoletja se je organizacija dogodka z vidika priprave prostora močno poenostavila.

Pomenilo je manj fizičnega dela, vseeno pa so se vsako leto potrudili in pripravili kakšno sceno oziroma ozadje za carstvom. Sicer pa so se študenti lahko bolj posvetili programu, ko so pripravljali vprašanja in igre za bruce, sestavljali Zeleno carstvo itd. Škoberne pripoveduje, da je posledično s spremembo lokacije prišla tudi cenzura programa in kronike, saj so morali par dni pred prireditvijo scenarij oddati direktorju zdravilišča. A študenti so imeli pripravljena dva scenarija – enega za direktorja in drugega za LAK. Seveda scenarija nista bila identična.

Del scenarija za program na akademskem plesu iz leta 1982. Bruci na 25. akademskem plesu v Zdravilišču Laško.

Čeprav je bila sprememba lokacije sprejeta pozitivno, so študenti leta 1985 še zadnjič akademski ples organizirali v Domu Dušana Poženela, ki je kasneje doživel prenovo. Šlo je za nostalgijo po starih časih in podoživljanje spominov, ki jih je želela obuditi generacija tistega obdobja.

Ponovno so obudili tudi bar pod odrom, kjer je bilo glavno dogajanje. Ker ni bilo tekoče vode, so ob pultu imeli čebre z vodo in v njih umivali kozarce, a se nihče ni vznemirjal zaradi tega. Manjkalo ni ne glasbe ne alkoholnih pijač, ki so jih prodajali sami, in tudi tokrat je ves zaslužek ostal v društvu. Pod odrom so se spletale razne zgodbe, verjetno ima vsak izmed študentov kakšno v spominu.

Naredili smo spuščen, umetni strop. Z njim je bilo veliko dela, nato pa nam je cela konstrukcija padla na tla. Ampak je na koncu kar dobro izgledalo. Ker smo ples organizirali pozimi, je skozi okna pihalo kot strela. V domu so bili radiatorji za ogrevanje, ker pa je bil dom tik pred prenovo, se ni več vzdrževal. Pojavil se je problem ogrevanja. Ko je prišel hišnik, je rekel, da to ne bo šlo, ker so radiatorji spustili, ker so v njih pozabili vodo in je zmrznila. Ogrevanje je tako bilo fuč. Mi smo pa že reklamo delali, da bo ples spet v domu in vsi so se ga veseli. Potem smo šli do Turnška in še koga ter prosili za pomoč, ker poseg, da bi uredili peč in centralno, ni bil poceni. Nato so se vsi ti možje iz Laškega odločili, da bodo financirali in uredili centralno. Predzadnji večer so jo zakurili, tako da pretirano toplo ni bilo, ampak toliko ljudi, kot se jih je potem zbralo, je prostor segrelo s svojo energijo in kolikor vem se ni nihče pritoževal. Andrej Lenko, predsednik LAK-a leta 1983 (v intervjuju za dokumentarni film o LAK-u, junij 2014)

V spomin na pretekle akademske plese so študenti leta 1985 še zadnjič dogodek organizirali v Domu Dušana Poženela.

Ohranila se je tradicija, da so se karte za ples prodajale po domovih, od hiše do hiše. LAK-ovci vabil Laščanom niso pošiljali, po pošti so obvestili le posameznike, ki so se iz kraja izselili. O dogodku so obveščali s plakati, ki so jih naredili sami, seveda pa je beseda o plesu tekla tudi od ust do ust – vedelo se je, da prihaja »tisti čas v letu«, ko se bo zopet smejalo, plesalo in družilo. Prodaja kart, ki so bile fotokopirane in bi se jih z lahkoto tudi ponaredilo, je bila idealna priložnost za klepet s starimi bajtami in akademiki ter poizvedovanje o dogodkih, čenčah in idejah za kroniko (na akademskem plesu jo je prebral Zeleni car), hkrati pa so dobili tudi informacije za podelitev redov cuclja in štoplcigra. Tudi če se stare bajte niso imele namena udeležiti plesa, so pričakovale, da se bodo študenti oglasili pri njih.

Pogosto se je zgodilo, da je se prodaja kart zavlekla in je kakšen nadaljnji načrtovani obisk moral počakati do naslednjega dne. V začetku 80. let je bil ples običajno na prvo soboto po pustu, v poznejših letih pa še nekoliko kasneje, nekje v marcu, zato so ga gostje ob koncu zime že nestrpno pričakovali. Zanimanje za ples je bilo veliko, saj se ga je vsako leto udeležilo okoli 200 gostov, ki so na plesu v dar prejeli makrame z napisom akademski ples. Andrej in Zdenka Lenko se spominjata akademskega plesa, ko je društvo od Pivovarne Laško, ki je bila tudi glavni sponzor plesov, ekskluzivno prejelo eno prvih edicij pločevink piva – oranžne pločevinke 0,33 l. To je bila prava revolucija, kot bi prejeli suho zlato, pravita. »Nihče ne more razumeti, kaj je to pomenilo, da ima Laško pločevinke.« Če se je tisto pivo nato spilo, ne vesta, a pločevinke so bile posebna zanimivost plesa.

Prisega brucev na 23. akademskem plesu leta 1983.

Red cuclja in štoplcigra prejmejo tisti, ki so bili brucovani in/ali prisotni na akademskem plesu.

Kostume za Zeleno carstvo so si izposojali v Gledališču Celje, stol za Zelenega carja pa so dobili pri Rybařu in kasneje pri g. Majcnu. Manjkale niso niti sablja, sova in lobanja. Pri župniku so si izposodili tudi kakšno debelejšo knjigo, ki jim je služila kot rekvizit. Miza z akademiki, ki postavljajo vprašanja brucem, ni bila vsako leto, kot je običaj danes, ampak na 5 ali 10 let. Vprašanja za bruce so se še vedno navezovala na lokalne zadeve in če neke teme niso uporabili v kroniki ali govoru, so jo uporabili pri vprašanjih za brucovski izpit. Čas za sestavljanje iger za brucovanje je običajno prišel ob koncu priprav.

Še pred plesom so imeli sestanek z bruci, kjer se jim je predstavil koncept plesa oziroma brucovanja. Povedali so jim, da si jih bodo »malo privoščili« in naj to vzamejo za zabavo in hec, ne za osebne zamere. Do starejših študentov so mlajši imeli spoštovanje. Nove študente, bruce so v LAK pridobili tudi prek poznanstev – od sošolcev, staršev in znancev, pa tudi na ulici so jih mimoidoči kdaj opomnili, da poznajo kakšnega novega študenta. Še danes v LAK na podoben način privabijo nove člane, so pa študentom v veliko pomoč tudi družbena omrežja.

Priprave na akademski ples so vključevale tudi izposojo kostumov. Na sliki Zeleno carstvo na 30. akademskem plesu leta 1988.

Debela knjiga je bila obvezen rekvizit Zelenega carstva.

Akademiki leta 1988.

Okostnjak za Zelenim carstvom, katerega usodo so naslednji dan spremljali gosti v laškem zdravilišču.

Bruci leta 1988.

Dan po akademskem plesu, ko smo v zdravilišču pospravljali rekvizite. V eni izmed iger smo uporabili okostnjaka, ki nam ga je posodila »tušica« Mojca Jutriša. Počasi se je temnilo, ko smo iz zdraviliške garderobe skozi okno odnašali naše stvari v avtomobile. Tako je naneslo, da sva s Sašom Pražnikarjem previdno, z občutkom dajala skozi okno okostnjaka. Lahko si predstavljate začudene poglede mimoidočih pacientov, ki niso vedeli, kaj naj si mislijo o »najinem mrtvecu«. Nataša Erjavec, predsednica LAK-a med letoma 1989 in 1990 (zapis spomina na LAK)

Tradicija podeljevanja cucljev in štoplcigrov predstavlja pomemben del programa. Na sliki novopečeni starši na 32. akademskem plesu leta 1990.

Tradicija podeljevanja Redov cuclja in štoplcigra se je ohranila – za slednjega so imeli tudi več stopenj (za diplomo, magisterij in doktorat) in odpirače različnih oblik. Generacije študentov iz 80. in 90. let se rade spominjajo še ene, tudi temu lahko rečemo tradicije, ko se je Marjan Zavšek povzpel na oder in na vsakem plesu zapel Žeja me muči (melodija Besame Mucho Cesarie Evora).

Marjan Zavšek (na sredini) med petjem Žeja me muči.

Na zdravje!

Z nostalgijo se generacije LAK-ovcev spominjajo akademskih plesov. V Laškem ni bilo prav veliko dogodkov, zato je ples še posebej izstopal. Mnogi ga primerjajo tudi z maturantskim plesom, predvsem zaradi večerne toalete, ki je bila obvezen del vstopa v dvorano in ki ni predstavljala nekaj povsem običajnega, saj je bila rezervirana za posebne priložnosti. Izkazovala je nek nivo, ki so ga študenti zaradi tradicije spoštovali in upoštevali.

Akademski ples zadnja tri desetletja Akademski ples v 90. letih je ponudil nekaj sprememb. Študenti so za prihod Zelenega carstva pred akademike in stare bajte uporabili Carmino Burano Carla Orffa. Ta tradicija se je ohranila do danes, ko carstvo, oblečeno v črne talarje s kapucami, v soju sveč stopi pred občinstvo. Program so popestrili s kratkim ekonomsko propagandnim programom, kjer so na komičen način predstavili sponzorje in donatorje, ki so tisto leto prispevali za akademski ples, in z izborom misice, za katero so sicer že vnaprej vedeli, katera bo izbrana. Prva mis je bila mis šefla, z nazivom pa so okitili Nino Mlakar.

Študenti še danes podeljujejo lento za mis, poimenovanje katere je vezano na aktualno družbeno-politično dogajanje. Tudi akterji otvoritvenega plesa so bili drugi kot v preteklosti in niso imeli nekega točnega reda. Če sta prva desetletja akademski ples otvorila predstavnik glavnega pokrovitelja in brucka, sta prvi ples v 90. letih in v letih po 2000 običajno odplesala župan in mis, v zadnjem obdobju pa ta čast pripada Zelenemu carju in mis.

Prihod Zelenega carstva na 34. akademskem plesu leta 1992.

Na 44. akademskem plesu so izbirali mis žličke.

Pred dvema desetletjema so si študenti kostume za pedela, zastavonošo in brucmajorja še vedno sposojali v Gledališču Celje, danes imajo kostume v lasti in si jih ne izposojajo več. Vsako leto se je vedelo, da potrebujejo dva kostuma vojakov in sodniške lasulje – slednje so si izposodili pri nekem moškem brivcu nasproti Trima, ki je že ob prihodu vedel, po kaj so prišli. Zeleno carstvo je bilo oblečeno v črne talarje. Da program ne bi bil predolg, so ga merili s štoparico. Vseeno se je kdaj pa kdaj zavlekel – včasih se je program začel prepozno in ga je bilo nato v uri in pol težko izpeljati do konca.

Še vedno se ohranja tradicija prodaje kart od hiše do hiše, čeprav se je v zadnjih desetletjih krog obiskanih hiš nekoliko zmanjšal. 90. leta in prva leta po prehodu v novo tisočletje so študenti težko obiskali več kot dve hiši na dan oziroma večer. Tradicija se v neki meri še ohranja, a zdi se, da se ji ne daje več tolikšnega pomena kot v preteklosti. Študenti pravijo, da ne poznajo ljudi, a ravno obisk in klepet z akademiki in starimi bajtami še bolj povezuje vse generacije, ki so in še delujejo v LAK-u. Gre za običaj, ki bi ga bilo vredno negovati tudi v prihodnje.

41. akademski ples leta 1999 so študenti organizirali v hotelu Hum. Za Zelenim carstvom stoji scena z veduto Laškega.

Zeleno (krokarsko) carstvo s pomočniki na 44. akademskem plesu leta 2002.

Običajno je akademski ples potekal v Zdravilišču Laško, z redkimi izjemami tudi v Humu, a je tam bila dvorana manjša in manj primerna za prireditev. Začeli so tudi razmišljati, kako bi popestrili sceno za Zelenim carstvom in odločili so se, da naredijo bolj trajno in trpežno sceno. Povezali so se z Urošem Kraškom, ki je na štiri velike in težke lesene panoje narisal veduto Laškega. Dolga leta so nato študenti vsako leto te lesene panoje nosili na prireditev (v pomoč jim je bil kombi Zdravilišča Laško, ki so jim ga posodili za njihov prevoz), jih vijačili in postavili kot dekoracijo za omiz-

Nekajurno delo se je skrajšalo in olajšalo, a vseeno se generacije rade spominjajo postavljanja scene, ki je predstavljala svojevrsten čar priprav. Skorajda je bil za njih to glavni projekt – če jo je bilo še nekako lahko postaviti, je razstavljanje dan po plesu predstavljajo večji problem. Utrujeni in prekrokani so se naslednji dan dobili v zdravilišču in začeli projekt »Pospravljanje«. Danes se leseni panoji hranijo v Muzeju Laško.

jem Zelenega carstva. Panoje je čez leto doma hranil eden izmed članov kluba, a vsako leto je bilo težje najti prostor za hrambo, tudi njihova teža in okornost nista bila v prid organizatorjem plesa. Zato so se odločili za spremembo. Postavljen pano so ujeli v fotografski objektiv in ga natisnili na platno.

Vabilo na 43. akademski ples.

Po letu 2000 so LAK-ovci začeli eksperimentirati tudi na glasbenem področju. Na plesu je tako recimo igrala celjska pop-rock skupina Nude, eno leto so za krajši glasbeni program povabili tudi pop skupino BBT. Klemen Grešak pripoveduje, da so pri programu eksperimentirali tudi z idejami za besedila in scenarije, ki so se ohranili do danes. Trudili so se ga prenavljati, malo za šalo, malo za res, da so videli, ali bo goste to pritegnilo.

Danes bruci na akademski ples pridejo že pred gosti. Za pogum spijejo nekaj kozarčkov glorije in vodo, ki je obogatena s soljo, in se gostom s pesmijo ali plesom predstavijo že pred uradnim programom. Tega včasih ni bilo, pravijo starejše generacije, tudi na oder so prihajali bistrih glav, brez alkoholnih dodatkov. Pred programom se nihče ni ukvarjal z njimi. Hkrati še ugotavljajo, da so Zelena carstva danes zelo politično korektna, tudi do brucev, ki jim je treba vliti malo strahu.

Prisega brucev na 47. akademskem plesu leta 2006.

7 zapovedi, ki se jih ucijo bruci Gostje na 56. akademskem plesu leta 2014.

Žal se v zadnjih letih pojavlja trend upada obiska akademskih plesov med starejšimi generacijami in tistimi, ki so se iz Laškega izselili. Nekateri opažajo, da je ples danes že bolj »študentski« in če si kot gost starejši od 40 let, spadaš med starejše LAK-ovce. Spet drugi menijo, da je obisk odvisen tudi od generacije brucev in diplomantov ter da se manjši obisk kaže v odrazu časa – pred desetletji je bil ples v Laškem eden redkih dogodkov, danes je dogajanje v lokalnem okolju veliko bolj pestro. V zadnjih letih so si brucmajorji zamislili sedem zapovedi, ki si jih mora usvojiti vsak bruc do zaključka brucovanja oziroma akademskega plesa, da lahko postane polnopravni član LAK-a. Zapovedi kažejo tudi vpliv tradicije Križevačkih statutov. 72

Zeleni car je alfa in omega mojega obstoja.

Laško je moj najljubši kraj, saj Zeleni car prebiva v njem.

Akademiki in stare bajte so moj najvišji vzor.

Glorija je moja najljubša pijača, zato sem veselo, da jo lahko danes pijem.

Brucmajor je moj bog in batina.

Bruc je avtohtona laška žival, ki so jo Američani leta 1969 zavohali na Luni.

LAKplac je moje svetišče, ki ga enkrat tedensko očistim z zobno ščetko.

60. akademski ples Študenti so na 60. akademski ples stare bajte, akademike in druge goste povabili z vabilom z dodatkom zlatega tiska. Karte, ki so spominjale na stare karte za vlak, so napovedovale, da se bodo gostje vkrcali na vlak spominov – in prav geslo »Polnimo vLAK spominov že 60 let« je bilo vodilo jubilejnega plesa. Razstava fotografij je obiskovalce spomnila na čas, ko so tudi sami ustvarjali zgodovino LAK-a, dogodek pa je bil dodelan s podrobnostmi, kot so okrasitev miz v vintage stilu, priimki na mizah z zlatimi bleščicami, polaroidni fotoaparat in darilce, ki ga je prejel vsak obiskovalec – lesena tablica z napisom letošnjega vodila. Gosti plesa so dodobra napolnili kongresno dvorano v Thermani Laško in v ritmih plesnih melodij, za katere je poskrbel The Moonlightning orchestra, preplesali celo noč. Orkester je po polnoči nudil tudi glasbeno spremljavo Marjanu Zavšku, ki je po več kot desetletju ponovno zapel Žeja me muči.

Bruci se morajo, preden stopijo pred Zeleno carstvo in občinstvo, naučiti sedem zapovedi LAK-a. Na fotografiji bruci na 57. akademskem plesu leta 2015.

Če primerjamo organizacijo akademskih plesov v novejši dobi s preteklimi, predvsem s tistimi prvimi, je opazna razlika. Že več kot 30 let pri izvedbi plesa klub uspešno sodeluje z Zdraviliščem Laško oziroma Thermano Laško, s pomočjo katere je organizacija dogodka enostavnejša. Za pripravo plesa študenti potrebujejo tudi manj časa, saj se izkušnje prejšnjih generacij prenašajo naprej, lažjo izvedbo pa omogočajo še nove tehnologije, ki jih danes uporabljamo na vsakem koraku.

Vseeno pa organizacija še danes traja več mesecev – že decembra opravijo rezervacijo prostorov in izberejo ansambel, januar je namenjen iskanju sponzorskih sredstev, februarja sledijo vabila, nato pa največ časa posvečajo klicanju morebitnih sponzorjev, usklajevanju z Zelenim carstvom, »iskanju« brucev, oblikovanju vstopnic, majic, beleženju prijav, razporedu miz, razporeditvi dela med aktiviste ter vsem birokratskim zadevam, ki so potrebne za takšen dogodek (podpis pogodb itd.).

Prejemniki ĹĄtoplcigrov na 59. akademskem plesu leta 2017.

Druženja v Ljubljani in domacem kraju z internimi brucovanji

Na klub v globalu gledam kot zelo pozitivno stvar, kjer smo se imeli krasno. Klub nam je omogočil zelo lepo življenje ob sicer krutih časih, ko ni bilo denarja za študij. Omogočil nam je krasne prijatelje, žurke, spomine, ljubezni. Vsega je bilo veliko. Peter Krašovec, član kluba v 60. letih (v intervjuju leta 2014 za dokumentarni film o LAK-u)

Res je bil akademski ples alfa in omega delovanja Laškega akademskega kluba, a hkrati so se študenti zavedali, da je pomembno tudi vzdrževanje dobrih medsebojnih odnosov in ohranjanje prijateljstev. Sploh prva desetletja delovanja kluba, ko študenti razen akademskega plesa in brucovanja niso organizirali veliko drugih dejavnosti, so pomembno obliko združevanja predstavljala druženja pri Slamiču. Gostilna v središču Ljubljane, blizu današnjega hotela Lev, je enkrat na mesec gostila laške študente, stare bajte in akademike ter enkrat na leto bila tudi prizorišče internega brucovanja (in tudi občnega zbora LAK-a).

Za srečanja, katerih namen je bilo predvsem druženje, viharjenje možganov, izmenjava izkušenj in pomoč pri študiju, ni bilo vabil – tisti, ki so bili »vabljeni«, so vedeli čas in lokacijo zbora. V enem obdobju je bil to vsak prvi ponedeljek v mesecu, konec 60. let in začetek 70. let je bil to vsak prvi torek v mesecu, še kasneje so se dobivali vsak zadnji torek v mesecu. Redno so prihajali starejši LAK-ovci, stare bajte in akademiki – dr. Peter Šuhel, dr. Jože Benedek, dr. Tomo Korošec, Boris Šinigoj, Janko Deželak –, ki so mlajšim kolegom vedno znova radi pomagali in svetovali.

Večkrat je na srečanja prišel Miloš Rybař, ki je bil takrat zaposlen v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani in je pogosto pomagal, da so študenti dobili primerno literaturo. »Namreč treba je vedeti, da gmotni položaj posameznika ni bil tak, da bi si lahko kar tako prosto kupovali študijsko literaturo,« pojasnjuje Peter Krašovec. V začetku 80. let so se študenti v Ljubljani srečevali v gostilni Pod lipo, ki se je nahajala za gledališčem. Ker so bili študenti razseljeni po celi Ljubljani, se po cel mesec niso videli, zato so bila srečanja odlična priložnost za druženje ter jedačo in pijačo. Seveda študenti tudi v 80. letih niso opustili internega brucovanja, ki se je že odvijalo v Laškem – v Humu ali hotelu Savinja. Običajno so se glavni akterji zamaskirali, brucem pa so pripravili nekaj igric in vprašanj na lokalno tematiko. Še kako dobro se spominjajo glorije, pijače, v katero so zmešali alkoholne pijače in razno hrano – pomembno je bilo, da je v tekočini nekaj plavalo. V pijači se je znašel tudi cigaretni pepel in iglice od smrek, pripoveduje Andrej Lenko, ki je bil v tistem obdobju bruc. Vsebina pijače pod tem imenom je v novejšem času nekoliko drugačna.

Gostilna Slamič danes na Kersnikovi ulici.

Pri Pačnik so imeli klopi, ki so bile malo dvignjene in postavljene vzporedno s stenami. Osrednji del pivnice je bil malo nižji in izgledal je kot arena za bruce. Starejši smo sedeli ob stenah, bruci pa v areni, v katero je letelo svašta. Enkrat vmes, ko se nas je nekaj odpravilo na zrak, so prišli trije Irci, turisti. Niso vedeli, za kaj se gre, in ko so pogledali v gostilno, so bili malo šokirani. Prepričani so bili, da je to običajno dogajanje v laških pivnicah. To smo izvedeli, ko so v Laškem prespali in so nekoga naslednji dan spraševali, če je v Laškem vsak dan tako. Ne vem, ali so potem izvedeli, da ni, ampak vsaj nekaj časa so živeli v prepričanju, da je to čisto običajno dogajanje. Blaž Križnik, član LAK-a v 90. letih (v intervjuju za zbornik, julij 2017) Interno brucovanje v obdobju osamosvojitve Slovenije.

V obdobju osamosvojitve Slovenije so brucovanja Laščani običajno organizirali decembra v Savinji. Gloriji, ki so jo mešali z veliko govejo kostjo, se niso odpovedali in v njej se je znašlo tudi oglje. Tudi v naslednjih letih, v 90. letih, je brucovanje potekalo v domačem kraju, a skoraj

vsako leto na drugi lokaciji – na Marija Gradcu, v Sindikalnem domu v Rečici, tudi Hum, Kafe Vajkard in gostilna Pačnik so sprejeli laške bruce. Glorija je dobila novo vsebino, vodko in šveps, ki so jo zajemali iz toaletne školjke. Nove in čiste, seveda. Zmes vsega, kar jim je prišlo pod roke, so poimenovali brucomor.

V 90. letih so si študenti zamislili tematska brucovanja. Leta 1997 je na Marija Gradcu potekala španska inkvizicija.

Z ukazom leta 1991 je Zeleno carstvo v Laškem iskalo bruce.

Tema je bila španska inkvizicija in srednji vek. Po dvorani smo nasuli slamo in prižgali sveče. Pedel je bil oblečen v meniha in je kuhal v kotlu, brucmajorji so bili rablji, mi (Zeleno carstvo) smo bili pa inkvizitorji. Po koncu brucovanja, ko je bilo zabave konec, je izgledalo zares srednjeveško.

Zeleni car je bil Janez Benedek (kot Darth Maul), mesto asesorjev sta zasedla Peter Anžin (kot Darth Castor v maski iz benda “Kiss’’) in Boštjan Krašovec (kot Darth Vader).

Blaž Križnik, član LAK-a v 90. letih (v intervjuju za zbornik, julij 2017)

Rimljanski razvrat na internem brucovanju na prelomu tisočletja. Na fotografiji asesorja Simon Zavšek in Tatjana Rajh ter Zeleni car Aljaž Cestnik. Bruco vojne so Laško in Rečico zajele leta 1999.

Na brucovanjih v 90. letih so si bruce vedno privoščili – na enem izmed njih so bili panirani z vodo, jajcami in drobtinami. Spet drugič so morali bruci po ulicah Laškega vleči lojterni voz, na katerem je sedelo Zeleno carstvo. Da brucem ne bi bilo prelahko, je Boštjan Pražnikar vsake toliko čase stisnil zavoro. Bilo je to tudi obdobje, ko so si študenti zamislili tematska brucovanja – od klu klux klana, udbo mafije, srednjeveškega plemstva in inkvizicije do Vojne zvezd (Star Wars), rimljanskega razvrata, globalizacije in lustracij (na tem brucovanju so prvič za uvod v brucovanje uporabili pesem Carmina Burana).

Za tematska brucovanja so bila potrebna primerna oblačila za glavne akterje in rekviziti, zato so v organizacijo vložili kar precej časa. K temu je spadala tudi priprava plakatov, ki so vabili na dogodek, a hkrati sporočali še nekaj več, saj so se pogosto nanašali na aktualno dogajanje v lokalnem in državnem prostoru. Plakati so imeli zgodbo, pojasnjuje Blaž Križnik. Poudariti je treba, da so plakate delali ročno, na A4 format, ki so ga nato s pomočjo fotokopirnega stroja povečali na A2 format, kar je še bilo cenovno sprejemljivo za laške študente. Plakatov ni bilo več kot 20 ali 30, ki so jih razobesili po mestu – ne toliko kot vabilo kot prikaz dogajanja v mestu. Naj so to bili plakati za akademski ples ali brucovanje, študentom je bilo všeč, da so s plakati komentirali, kaj se dogaja v mestu. 83

Vsako leto se študenti po zimskem izpitnem obdobju dobijo na žuru v Ljubljani in Mariboru. Fotografija je bila posneta na druženju leta 2009.

Študentsko življenje sčasoma ni bilo več vezano le na Ljubljano, čedalje več mladih se je za študij odločilo tudi v Mariboru. Sestanki in druženja so tako večkrat potekali v Laškem, a vseeno so v 90. letih LAK-ovci poskušali obuditi druženja v Ljubljani, zato so se začeli srečevati v Čarliju, gostilni nasproti ljubljanske tržnice. Četrtki pri Čarliju so bili namenjeni sestankom, a priznavajo, da je bil tisto prej žur kot sestanek, bil je razlog, da se družijo. Dobili so se v sobi, ki je bila nekoliko odmaknjena in ker je bil to čas, ko še ni bilo protikadilskega zakona, je bila vidljivost kaj hitro močno zmanjšana. Običajno so se tam sestali pred akademskim plesom ter z raznoraznimi idejami in predlogi sestavljali program. »Ko je kdo dobil idejo, kaj bi lahko naredili, je Aljaž

Cestnik vedno rekel, da bi bilo najlažje, če bi to naredili iz pur pene. In na koncu je bilo vse narejeno iz pur pene, ker je bilo najbolj enostavno,« pripoveduje Urška Knez. Čeprav so danes, ko ima LAK v najemu prostor v Laškem, sestanki v Laškem in je tudi druženje bolj omejeno na vikende, študenti še vedno enkrat letno v Ljubljani in v zadnjih letih tudi v Mariboru organizirajo žur. Debate, druženje, zabava, ples … morda so časi res drugačni, tudi žuri se razlikujejo, a bistvo, ki ga predstavlja povezovanje in ohranjanje prijateljskih vezi, ostaja enako.

Leta 2011 so študenti obiskali PLAK boy dvorec (Zeleni car Marko Šantej, asesorja Anže Siljan in Gašper Salobir), dve leti kasneje pa s časovnim strojem odšli v LAK age (Zeleni car Anže Siljan, asesorja Miha Salobir in Barbara Jančič).

Od leta 2002, ko so se odprli prostori Študentskega, mladinskega in otroškega centra Laško (Društvo ŠMOCL), interno brucovanje poteka v njihovi dvorani na Mestni ulici 2. Študenti se pri pripravi tematskih brucovanj potrudijo, saj želijo, da sta tema in koncept vezana na aktualno družbeno-politično dogajanje.

V zadnjih desetih letih so tako gostili olimpijske igre v Salt LAK Cityju, izbirali (ne) talentirane bruce in The LAKiest luzerje, odšli v LAK age in v čas divjega zahoda, obiskali PLAK boy dvorec, se prelevili v Može v črnem (Men in bLAK) in Jamesa Bonda 007, teme so prilagodili tudi lokalnemu dogajanju z LAKo cvetjem in LAKocesto.

DELOVANJE LAK-a PRVIH 40 LET

To je zgodba za časa študija, mladih študirajočih in veselih ljudi, optimističnih. To je bila zgodba enega obdobja. Imeli smo srečo, da smo imeli takšne predhodnike, ki so nam nastavili temelje in mi smo z veseljem nadaljevali. Takrat smo se upirali vsem organizacijskim oblikam, v nobeni študentski organizaciji nismo bili, v nobeni krovni organizaciji. Marjan Zavšek, član in predsednik LAK-a v 60. letih (v intervjuju za dokumentarni film o LAK-u, april 2014)

Prvih 20 let Delovanje Laškega akademskega kluba sploh v prvih letih samostojnega kluba ni bilo omejeno le na akademski ples in brucovanje, a se je kasneje, predvsem v obdobju 60. in 70. let, delovanje kluba osredotočalo predvsem na organizacijo plesa in druženj v Ljubljani, družili so se tudi na vlaku, ob koncih tedna so se študenti srečevali tudi v Laškem v Savinji in občasno prirejali še razna predavanja ali organizirali manjše športne dejavnosti. Večkrat je na pomoč s predavanjem o Laškem priskočil Miloš Rybař, ki so ga študenti spoštovali kot starosto akademskega kluba. Predaval je o laških znamenitostih, o zgodovini, cerkvah, o freskah v marijagraški cerkvi … Običajno so za 1. maj pripravili piknik na gradu, ko je ta še bil v razvalinah, in za njegovim obzidjem pripravili kres.

Študentov v tistem obdobju ni bilo veliko in če si odšel na študij, si skoraj avtomatsko postal član LAK-a. Včasih je na akademski ples prišla kar cela generacija mladih, ki so se podali v študijske klopi. Dolgo je v klubu veljalo nenapisano pravilo, da je tisti, ki je prevzel mesto predsednika, študij za eno leto obesil na klin in pavziral. Marjan Zavšek, ki je bil v 60. letih predsednik kluba, pravi, da si kot predsednik delal več kot drugi in da je bila to velika odgovornost, a hkrati vsestransko dobra šola.

Značko s tremi lilijami je oblikoval Tomo Korošec.

Študenti konec 50. let na obisku v laški pivovarni: Jože Erjavec, Tone Velikonja, Petra Rovan, Jero Cukrov, Alenka Drnovšek, Bogo Jerše in Edgar Peternel.

Študenti leta 1957.

Večkrat smo se družili v Savinji, kjer smo pili na kredo, saj denarja nismo imeli. Tam je delala Štefka. Ko smo imeli že nekaj pufa, smo od delavcev iz pivovarne naprosili za bloke. Vsak delavec v pivovarni je za vsak dan službe dobil dve steklenici piva na depotat. Konec meseca je z blokci lahko dvignil pivo. Mi smo tiste bloke dobili od zaposlenih in nato z vozičkom iz magacina pripeljali pivo v Savinjo, v skladišče gostilne. Ampak te steklenice so bile brez etiket. Zato se je morala Štefka potruditi, da je iz steklenic, ki so jih ljudje redno kupovali, vzela etikete dol in jih prilepila na steklenice, ki smo jih pripeljali mi. Še dobro, da se je pijača hladila v škafu hladne vode, saj hladilnikov še ni bilo in so se zato etikete lažje odlepile. Res nam je šla zelo na roko. Ampak bilo je luštno in imeli smo se fajn. Štefka je bila naša študentska mama. Franc Klajne, član LAK-a v 60. letih (v intervjuju za zbornik, junij 2018)

Študenti leta 1967 (od leve proti desni): Rudi Pasarič, Pavel Hrastelj, Gorazd Šetina in Janko Deželak.

Pomembno je poudariti, da je delo v LAK-u že od vsega začetka prostovoljno. Ne glede na politična stališča in poglede posameznikov so poskušali biti strogo nevtralni do političnih struktur. Bili so avtonomni in so se upirali organizacijskim oblikam, kot je povedal tudi Marjan Zavšek. Za delovanje kluba in predvsem za organizacijo akademskega plesa so se vsako leto obrnili na sponzorje – na lokalna podjetja in občino. Peter Krašovec pojasnjuje, da je sama usmeritev kluba povzročila, da ni bilo večjih stikov z družbeno političnimi organizacijami, ker je klub s svojim programom in predvsem akademskim plesom postavil ogledalo lokalni skupnosti, ki ni bila vedno najbolj prijetna. Vseeno so konec 60. let uspeli prepričati takratnega župana Miho Prosena, da jih je občina vključila v proračun in tako so prejeli 90

Dokumentacijo in arhiv so študenti shranjevali v škatli, ki so jo predsedniki v odhajanju predali svojemu nasledniku. Posledično se je arhiv skozi čas izgubil, nekaj malega ga danes hrani LAK v svojih prostorih. Da se je ogromno dokumentacije izgubilo, je med drugim verjetno posledica pomanjkanja zanimanja za ohranjanje arhiva, predvsem pa to, da vse do leta 2007 klub ni imel lastnih prostorov, kjer bi lahko študenti varno shranjevali zapisnike, dokumente itn. Situacija je danes seveda drugačna, saj ne le, da ima LAK že več kot desetletje prostore v najemu na Trubarjevi ulici 3 – pred tem je nekaj let dokumentacijo shranjeval v omari ŠMOCL-a –, tudi dokumentacija je skoraj v celoti v digitalni obliki. Med starejšo pisno dokumentacijo so ohranjeni še nekateri stari računi, finančna poročila ali zapisniki skupščin oziroma sestankov iz 70., 80. in 90. let.

Med raznimi dokumenti v arhivu LAK-a so v povezavi z akademskimi plesi (do leta 2000) odločbe, prošnje za prijavo javnih prireditev in donacij, pogodbe z glasbenimi izvajalci, ki postavljajo določen ples v zgodovinski okvir, predvsem pa pojasnjujejo, kako je potekala sama organizacija plesa. Ohranili so se tudi nekateri programi oziroma scenariji programov, na podlagi katerih se opazijo manjše spremembe, ki so se zgodile skozi desetletja, čeprav je rdeča nit programa ostala podobna. Skozi leta so se ohranili nekateri seznami brucev, diplomantov, magistrov, doktorjev, novopečenih staršev itd. Ohranjenih je nekaj vabil starim bajtam in akademikom, kart za akademske plese, ukazov brucem in prisege, ki so jih morali bruci pred “polnopravnim članstvom’’ ponavljati za Zelenim carjem.

400.000 DIN (približno 4.700 EUR), ustanovili pa so tudi občinski sklad za štipendiranje. Občinski sklad je bil formiran tako, da so podjetja dajala 0,01 odstotka od dobička ali bruto produkta in marsikateri študent je iz tega sklada prejel štipendijo. Poskušali so tudi doseči, da bi študenti po študiju dobili zaposlitev v Laškem, a jim to ni uspelo – le malo študentov iz generacij 60. let je dobilo priložnost, da bi se zaposlili v kraju. Kljub prejetemu denarju od občine je intonacija akademskega plesa in programa ostala ista. »Čeprav so bile določene omejitve v smislu demokratičnosti izražanja, smo si lahko relativno veliko privoščili,« razlaga Peter Krašovec. S sponzorskimi sredstvi so poplačali glasbenike, kar jim je ostalo denarja od vstopnin, kavarne in bara pa so porabili za nadaljnje delovanje kluba, predvsem za druženja v Ljubljani.

Skozi desetletja se je ogromno dokumentacije izgubilo, ohranili so se posamezni računi, odločbe in zapisniki.

Majda Velikonja je prva ženska predstavnica, ki je začasno stopila na čelo predsedstva Laškega akademskega kluba.

Žal med arhivom ni popolnega in natančnega seznama vseh predsednikov in vodstva kluba. Za posamezna leta oziroma obdobja so znani predsedniki, med njimi lahko omenimo prvo predsednico Majdo Velikonja, ki je leta 1965 zaradi bolezni takratnega predsednika Stanka Krašovca začasno prevzela

vodenje kluba. Glede na ustne vire je nato trajalo več kot 20 let, da je na mesto predsednice ponovno stopila ženska predstavnica. Leta 1990 je predsednica postala Nataša Erjavec, ki jo lahko štejemo za prvo predsednico s celoletnim mandatom. Obe sta bili prisotni tudi na 60. akademskem plesu.

Nataša Erjavec je leta 1990 kot prva ženska predsednica s celoletnim mandatom prevzela vodenje Laškega akademskega kluba.

Pogodba med Laškim akademskim klubom in ansamblom Vokali, ki so nastopili na 23. akademskem plesu leta 1981.

Vabilo na 37. akademski ples.

Študentska leta v LAK-u je zaznamovalo medsebojno povezovanje in druženje mladih in ne glede na vzpone in padce v delovanju društva, so se člani zavedali pomena in ohranjanja tradicije, ki jo je skozi leta predstavljala kontinuiteta akademskega plesa in z njo delovanje kluba. Res so se večkrat v zgodovini pojavljala namigovanja, da bo klub zaradi pomanjkanja članov ali zanimanja odšel v pozabo, a vedno znova so se našli posamezniki in skupine, ki so z velikim zagonom klub ohranili nad vodno gladino. Generacija v 60. letih se je tako pri pisanju statuta dotaknila tudi te razprave in zapisala, da klub v nobenem primeru ne more propasti. Žal je na koncu ta člen izpadel iz statuta, še vedno pa ga lahko štejemo za nenapisano pravilo.

LAK v prvih štirih desetletjih ni preferiral, da bi v klub sprejeli študente, ki so živeli zunaj mesta Laško – sicer jih niso odrivali, ampak okostje in vodstvo kluba so bili laški študenti. V 60. letih, pa tudi med letoma 1972 in 1976 je z občine prišla pobuda, da bi LAK združil vse študente občine, saj je takrat združeval le študente mestnega območja. A se obakrat zaradi tradicije v društvu za to niso odločili.

Teh petdeset akademskih plesov bi kdo od zunaj z lahkoto označil kot petdeset veselic. Prava reč, ste si jih pač priredili. To sicer ne bi bila preveč prijazna oznaka, je pa mogoča. Tisti od znotraj, z menoj vred, pa vidimo teh petdeset let drugače. Vidimo jih kot dejstvo, da v teh petdesetih letih v Laškem ni bilo tako zanikrne študentske generacije, ki bi rekla: »Ah letos so pa težki časi,« ali pa: »Naveličali smo se, ne gre, pustimo, pa drugo leto.« Ni je bilo in to je tisto, kar nas mora posebej veseliti, kar o nas nekaj govori. Jaz bi to imenoval kot rešpekt pred tradicijo, rešpekt pred dogajanjem, ki vsako leto znova drobno vrednost spremeni v vrednoto, ki pelje do današnjih petdeset akademskih plesov. Izsek govora dr. Toma Korošca na 50. akademskem plesu

Prav vse generacije so čutile odgovornost do kluba in tradicij, ki so jih ustvarili, razvijali in gojili njihovi predhodniki. Spoštovale so trud, ki so ga v razvoj kluba in akademskega plesa vložile prve generacije laških študentov, ki so se združevale v klubu. Hkrati je študente k nadaljnjemu delovanju spodbujalo zavedanje, da če so njihovi predhodniki organizirali ples, ga bodo tudi oni. Potrebna bi bila samo ena generacija, ki za vodenje kluba in organizacijo plesa ne bi imela volje ter bi s svojo odločitvijo prekinila tradicijo, več let in generacij pa bi bilo potrebnih, da bi običaj obudili iz spanca. Na srečo takšne generacije študentov LAK ne pozna.

Na akademskem plesu leta 1973. Vse generacije študentov, ki so prestopile prag Laškega akademskega kluba, so skozi desetletja negovale tradicijo plesa, ki so jo zasejali njihovi predhodniki.

Leto 1981 polno vprašanj … Najtežje leto za obstoj LAK-a je bilo leto 1981, ko so se začela pojavljati namigovanja, da bi se klub na pobudo takratne politike v okviru Zveze socialistične mladine priključil Klubu študentov občine Laško (KŠOL). Medtem ko je bil LAK apolitičen in vezan na mesto Laško ter je bil njegov cilj druženje in ohranjanje tradicij, je KŠOL pokrival še Radeče, Rimske Toplice in Zidani Most ter organiziral še razne proslave, obletnice, delovne brigade, politična usposabljanja itd. Takratni aktivni člani LAK-a na čelu z Milkom Škobernetom in Mojco Ratej so presodili, da gre za situacijo, pri kateri so želeli videti odziv tako aktivnega članstva kot nekdanjih članov kluba.

Zato je Milko Škoberne kot predsednik sklical skupščino, na katero so bili povabljeni vsi akterji LAK-a, da se pogovorijo o prihodnosti kluba, si zastavijo nadaljnje cilje ter se seznanijo z željami in načinom dela v prihodnje. Sredstva, ki jih je takrat imel klub in ki so ostala od plesov in donacij, bi se prenesla na KŠOL in »enostavno bi se približno 25 let kluba utopilo v neki mladinski organizaciji,« opisuje Milko Škoberne. A na sestanku, ki je potekal v Humu, se je zbralo več starejših članov oziroma starih bajt in pokazalo se je, da je interes za obstoj samostojnega kluba velik, zato je bilo tudi lažje zagovarjati stališča, ki so govorila v prid obstanku kluba. Čeprav Škoberne še priznava, da je bilo leto 1981 kritično tudi zaradi pomanjkanja članstva.

Tradicija in pomen akademskega kluba in akademskega plesa kot tistega glavnega dogodka – za nas, ki smo takrat klub vodili, se je to zdelo nekaj neprecenljivega. Da bi zdaj mi nekaj ugasnili, kar je 25 let lepo živelo in bilo dokaj spoštovano, se nam je zdel največji greh, ki bi ga takrat lahko naredili. Zato je potem z naše strani prišlo do tega tihega upora, da tega ne bomo naredili, in nam je uspelo. Milko Škoberne, predsednik LAK-a v 80. letih (v dokumentarnem filmu Laški akademski klub skozi desetletja)

Vabilo na skupščino, na katero so bili vabljeni tudi bivši člani kluba in na kateri so odločali o prihodnosti LAK-a.

Akademske plese so študenti uspeli izpeljati tudi s pomočjo sponzorjev.

Vabilo na sestanek, na katerem so aktivni člani svoje kolege seznanili s stanjem LAK-a in spregovorili o njegovi prihodnosti.

Čeprav se je delovanje LAK-a več desetletij osredotočalo le na organizacijo akademskega plesa in brucovanja ter srečanj v Ljubljani, so študenti občasno priredili piknik v okolici Laškega, v 80. letih so se odpravili še na kakšen izlet – napolnili so kar cel avtobus –, ki so ga pokrili z dobičkom z akademskega plesa. Na pomoč pri delovanju in predvsem organizaciji plesa so vedno s sponzorskimi sredstvi priskočila lokalna podjetja in podjetniki, katerih imena so nato med programom na akademskem plesu večkrat ponovili – če so prispevali kaj več, so ga še dodatno oglaševali. »Za Hrastelja smo recimo rekli, da ti naredi trugo po meri. To je bil črni humor, ki je bil uspešen,« se spominja Škoberne.

Pomanjkanje lastnih (ali najetih) prostorov se ni poznalo le pri shranjevanju dokumentacije, ampak tudi pri sestankih. Srečevali so se in sestankovali kar po domovih članov, občasno so zašli še v Savinjo ali Hum, kjer so vedno dobili posebno sobo. Organiziranost kluba takrat v primerjavi z današnjo se zelo razlikuje. Sicer so pisali zapisnike in imeli hranilno knjižico, a birokracije in papirologije je bilo bistveno manj. Pošto, ki danes vsak dan pride na Trubarjevo 3, so takrat člani prejemali domov, saj niso imeli stalnega sedeža društva. Poštar je preprosto vedel, kdo je vodil LAK. Sicer so sredi 80. let LAK-ovci poskušali dobiti prostore v takrat prenovljenem kulturnem centru, ampak sta jih prehiteli glasbena šola in godba.

Od osamosvojitve Slovenije do preloma tisocletja Tudi na prehodu iz 80. v 90. leta so v klubu delovali posamezniki, ki so vedeli, kaj pomeni LAK v lokalnem okolju in kaj je predstavljal v preteklosti. Petki oziroma vikendi so bili zato rezervirani za druženje v hotelu Savinja, kjer so študenti, vedno polni idej, kovali načrte za akademske plese in brucovanja. Z izjemo kakšnega piknika drugih dejavnosti niso organizirali. Se pa lahko generacija, ki je klub zastopala leta 1990, pohvali kot prva, ki je imela šank na prireditvi Pivo in cvetje. Organizatorji so jim dodelili lokacijo pri stari pekarni oziroma nekdanji trgovini Nino in jim postavili šank, ki so ga poimenovali šank pri Olivi, na strehi pa so imeli Popajevo Olivo. Klub je sam moral plačati najemnino in kavcijo, ampak ker ni imel dovolj finančnih sredstev, so za najemnino prispevali tudi člani sami – po 10 dneh prireditve in neprespanih nočeh so naredili lep dobiček, ki se je porazdelil med klub in tiste, ki so vložili v najem. V delo je bilo vpetih kar nekaj študentov, ki so dežurali noč in dan, ker šanka ni bilo mogoče zakleniti, in čeprav je bilo naporno, so pri tem uživali. Ni Laščana, ki ne bi imel anekdote iz Pivo in cvetja in tudi LAK pri tem ni izjema. Nataša Erjavec se spominja, kako je na soboto, ko točilka ni dohajala praznih kozarcev, zmanjkalo plastičnih kozarcev.

Priprave na akademski ples v polnem teku.

100

Zato so hodili po Laškem ter z miz pobirali prazne kozarce in jih umivali – danes seveda to ne bi bilo mogoče, pripoveduje Erjavčeva. »Bili so svobodni časi in mislim, da se ni vedno tako kompliciralo.«

Lokacija je bila sila atraktivna, saj nam dela ni manjkalo. Tiste dni je pekarna trpela, saj smo jim »pošteno« odžirali dobiček; preprodajali smo njihove preste in kupce prepričevali, da so tiste v pekarni še dražje in nima smisla, da vstopajo. Dežurstvo smo imeli organizirano non stop; tudi ponoči, ko smo kaj prodali tudi pod pultom. Še posebej uspešni smo bili pri prodaji cigaret. Tukaj se je na nek način izkazal pregovor, da ima butast kmet debel krompir. V naši nevednosti smo cene cigaret dvignili, saj smo bili prepričani, da smo upravičeni do dobička. Na srečo so nas na našo zmoto opozorili starši in prijatelji tako, da je bilo ob obisku inšpekcije že vse urejeno. Naš šank nam je poleg obilo zabave prinesel tudi lep dobiček. Poleg klubskega denarja smo za zagon primaknili denar tudi nekateri posamezniki. Zadeva se je 100 % obrestovala – prvi poskusi delničarstva za mlado študentarijo.

Nataša Erjavec, predsednica LAK-a med letoma 1989 in 1990 (zapis spomina na LAK)

Z leti je tudi študij postal bolj dostopen in čedalje več mladih se je odločilo za nadaljevanje šolanja. K sodelovanju v LAK so aktivni člani povabili tudi študente iz okoliških krajev in vasi. Čeprav ni bilo registrov, telefonov, kaj šele interneta, so s pomočjo poznanstev in staršev naredili nabor brucev in vedno so jih našteli vsaj kakšnih 30. Za osnovno delovanje so študenti dobili del finančnih sredstev od občine, hkrati pa je bila že navada, da so za preostanek sredstev povprašali v lokalnih podjetjih – od Pivovarne Laško, Zdravilišča Laško, TIM-a, BOR-a do Rudnika Laško,

Komunale Laško in Kmetijske zadruge. Običajno so do odgovornih šli predsedniki kluba in obisk je skorajda pomenil le formalnost, saj je bila prošnja za finančno pomoč kaj hitro odobrena. »Ni bilo kot danes, borba, ko je veliko prošenj, pa jih ne odobrijo. /…/ Takrat sem čutila podporo mesta klubu. Tudi finančno je bilo bolj formalno, da si prišel in prosil. Ne spomnim se enega dogodka, da bi rekla, da smo kje naleteli na odklonilno kritiko,« razlaga Nataša Erjavec, ki je v obdobju osamosvajanja Slovenije vodila Laški akademski klub. Akademski ples in program zato nikoli nista bila ogrožena.

101

Stična točka je klub. Vsi različnih nazorov, političnih, takšnih in drugačnih, tu pa se o tem nikoli nismo pogovarjali. Vsi smo imeli skupno točko: LAK. Tatjana Rajh, predsednica LAK-a med letoma 2001 in 2003 (v intervjuju za dokumentarni film o LAK-u, maj 2014)

»Takoj, ko se je akademski ples zaključil, ni bilo nobenih razlik med brucem in staro bajto ali aktivnim članom,« pravi Tatjana Rajh, predsednica LAK-a med letoma 2001 in 2003. Študent je postal LAK-ovec in bilo je skoraj samoumevno, da se je priključil ekipi LAK-a. Nekateri so sodelovali bolj aktivno, drugi malo manj in so na pomoč priskočili ob večjih projektih, a tudi sicer nevidne meje med bruci in študenti so se izbrisale. Vsako leto so se starejšim študentom priključili dva ali trije bruci, ki so se s pomočjo t. i. aktivistov v klubu priučili dela in organizacije aktivnosti. Petki po prihodu iz Ljubljane (in Maribora) so bili namenjeni LAK-u. Čeprav prenosnih telefonov še zdaleč niso imeli, so študenti vedeli, kdaj in kje je zbirno mesto. Največkrat so se dobili v hotelu Savinja, v nekem obdobju so se srečevali tudi v nekdanjem Green clubu.

102

Ob petkih je bil v omenjenem baru med 18. in 19. uro »happy hour« in čeprav se je sestanek začel šele ob 19. uri, so bili vsi tam že uro prej. Kako so potekali sestanki, je pred leti opisal Janez Benedek: »Tam se pogovarjamo, družimo, svetujemo, izmenjujemo mnenja in izdelujemo sanje. Včasih se večer spreobrne v resni debatni pogovor, včasih v resno debilni pogovor. Obakrat je fajn.«

Na poti v Rim, kamor so se odpravili leta 1999, se je LAK-ovcem pokvarila sklopka na enem izmed kombijev.

Dejavnost kluba se je razširila in delovanje ni bilo več omejeno samo na ples in brucovanje, čeprav sta omenjena dogodka še vedno predstavljala njegovo jedro. Študenti so postali aktivni na športnem področju z organizacijo rekreacije in turnirjev v badmintonu ter ustanovitvijo nogometne ekipe, dejavni pa so bili tudi na kulturnem področju. Povezovati so se začeli še z drugimi študentskimi klubi in z njimi sodelovali pri različnih srečanjih, na katerih so si izmenjavali izkušnje ter tekmovali v različnih športnih in družabnih igrah.

103

Pred dvajsetimi leti je bila organiziranost društva precej drugačna kot danes. Papirologije ni bilo veliko, tudi financ ne. Vsako leto so morali oddati poročilo na občino, da so prejeli donacijo. Še vedno so jim s finančnimi donacijami najbolj pomagala lokalna podjetja in privatniki, nekaj so privarčevali tudi s kartami za akademski ples. Še dodatnega zaslužka so se domislili s prodajo majic na plesu. Natisnili so približno 40 majic in jih nekaj tudi prodali, čeprav so postavili kar visoko ceno. Vseh sicer niso prodali, je pa nekaj dodatnih tolarjev le kapnilo v klubsko blagajno. S sredstvi, ki so jih dobili, so finančno pokrili brucovanje in akademski ples, nekaj denarja je ostalo tudi za sestanke. Koliko so lahko porabili za posamezen sestanek

Prvi izlet po vinskih kleteh Krasa leta 2000.

Organizirali so več izletov po Sloveniji in Evropi – to so bili izleti z manjšimi zasedbami, običajno so napolnili kombi ali dva –, s katerih so prihajali z novimi dogodivščinami, zgodbami in anekdotami. Praga iz leta 1997 jim je ostala v spominu zaradi čeških pivnic, Sarajevo leto kasneje so si zapomnili zaradi snega, v Rimu leta 1999 pa se jim je v predmestju glavnega italijanskega mesta pokvarila sklopka. Poleg tega, da so se naslednje tri dni vozili z enim kombijem in so drugega, popravljenega, na poti nazaj

104

je nadzorovala Eva Križnik, ki je vestno skrbela za zapiske in finance ter točno vedela, kdaj je treba ukiniti “reprezentanco”. S tiskom majic so nato nadaljevali tudi v prihodnjih letih in še danes ostaja navada, da na akademskem plesu bruci prejmejo LAK-ovo majico z logotipom in unikatnim napisom. Že takrat so razmišljali o besednih izpeljankah, ki so vsebovale ime kluba oziroma njegovo kratico – LAK za nohte, LAKoste … Skozi leta so študenti domišljiji puščali prosto pot in 20 let kasneje je v arhivu zbranih že lepo število majic z napisi, ki pa danes ne krasijo le majic, ampak tudi skodelice, krigle, kemične svinčnike, beležke … Majice z napisi.

prevzeli v avtomehanični delavnici, so zapeljali tudi čez cestnino, ker niso vedeli, kako plačati. Seveda je čez nekaj časa LAK dobil pismo odvetnika, da morajo plačati cestnino – dokazno gradivo je bila slikana tablica kombija. Leta 2000 so se prvič podali na izlet po vinskih kleteh, ki je danes že tradicionalen. Obiskali so Kras in kraške vinarje, dan pa končali na kmečkem turizmu v Novi Gorici. Od takrat dalje študenti vsako leto raziskujejo novo pokrajino v Sloveniji in njene vinarje – ker pa se generacije menjujejo, se kakšna destinacija po nekaj letih tudi ponovi.

105

Sredi 90. let so se odločili posodobiti logotip, ki ga je narisal Blaž Križnik in ki ga krasi stol, prav tisti, ki ga študenti za potrebe akademskega plesa in brucovanja uporabljajo vse od 50. let dalje. Želeli so narediti nekaj minimalističnega in preprostega ter hkrati v njem predstaviti simboliko kluba, zato je bil stol skorajda edina prava izbira. Aljaž Cestnik je stol fotografiral z različnih kotov, Križnik pa se je odločil narediti le obris stola, brez detajlov, da bo logotip prepoznaven tudi v manjši obliki.

Stol, upodobljen na logotipu, je na akademskih plesih prisoten že skoraj 60 let. O njem sicer kroži več različnih informacij – da ga je za prve plese posodil gospod Pernat, v 60. letih naj bi ga posojal Viktor Stvarnik, nato pa je stol pristal v Muzeju Laško, kjer je še danes in od koder si ga študentje izposojajo že najmanj zadnjih 30 let.

Za zapis imena kluba je izbral font, katerega črke so zaobljene, da lepo drži linijo kroga. »Prav veliko časa nismo imeli, ne vem pa, zakaj se je mudilo,« se spominja Križnik. »Bila je druga ali tretja varianta, ki sem jo naredil, in ne spomnim se, da bi jo (z Aljažem, op. p.) kaj veliko kazala okoli. Aljaž je logotip pogledal in bil mu je všeč. Nato sem datoteko nesel v Celje, kjer je nasproti občine nekdo delal štampiljke, in tako smo imeli logotip narejen v dveh tednih.«

Danes si težko predstavljamo življenje brez interneta, elektronske pošte in prenosnih telefonov oziroma vseh vrst naprav, ki omogočajo lažjo in hitrejšo komunikacijo, a v 90. letih se je šele dobro začela odpirati možnost dostopa do interneta širši javnosti. Z vstopom interneta v vsakdanje življenje, nekje ob prelomu tisočletja, so študenti postavili prvo spletno stran društva, ki je do danes že zamenjala nekaj preoblek. Matic Hiti je takrat za splet pripravil logotip, Matic Košak je spletno stran postavil, pri I-Rosu pa so imeli strežnik. Pred več kot dvajsetimi leti je bila v Ljubljani pod okriljem Zveze študentskih klubov Slovenije (ŠKIS) prvič organizirana Škisova tržnica. Takrat se laški študenti niso želeli aktivno vključiti v zvezo, saj so v tem videli več birokracije, obvezne sestanke in politiko, so se pa odločili, da bodo sodelovali na Škisovi tržnici, ki danes velja za največjo kulturno-zabavno prireditev za mlade v Sloveniji.

Laški študenti na Škisovi tržnici leta 2002.

Prvič na Škisovi tržnici leta 2000.

Na njej se na stojnicah predstavljajo slovenski študentski klubi s specifiko domačih krajev, prav tako pa lahko mladi in ostali obiskovalci spoznavajo zanimivosti iz tujine, ki jih kreirajo študenti iz tujine na Mednarodnem otočku. Ko so se Laščani pred dvema desetletjema odločili, da se bodo predstavili na Škisovi tržnici, so s sabo prinesli dva soda piva in napihljiv bazen – Pivovarno Laško in Zdravilišče Laško.

Vse, kar se je v klubu zgodilo skozi leta, ta stol simbolizira. Z Aljažem se nama je še zdelo fajn, ker ljudje, razen Laščanov, ne bodo vedeli, kaj predstavlja stol. Tako se bo vsak, če ga bo zanimalo, zakaj stol, moral pozanimati.

Blaž Križnik, član LAK-a v 90. letih (v intervjuju za zbornik, julij 2017)

106

107

LAK V OBDOBJU VKLJUCITVE V ZVEZO ŠKIS DO DANES

Skozi študentska leta se nam je pripetilo marsikaj nepozabnega (na izletu nam je zgorel avtobus, dva smo pozabili na počivališču na poti na morje ...). Kar pa je najbolj pomembno – spoznala sem prijatelje, s katerimi bomo tkali spomine do konca življenja. Barbara Jančič, predsednica LAK-a med letoma 2014 in 2016 (zapis na 60. akademskem plesu)

108

109

Da je LAK lahko vstopil v Zvezo ŠKIS, so laški študenti zbirali potrdila o šolanju in pristopne izjave študentov z območja Upravne enote Laško.

Laški akademski klub je pred vključitvijo v Zvezo ŠKIS imel že več desetletij bogato zgodovino in odločitev, da se pridružijo neki krovni organizaciji, je predstavljala veliko spremembo v načinu organizacije in delovanja kluba. Zveza ŠKIS je bila ustanovljena 16. junija 1994, laški študenti pa so se ji priključili slabo desetletje kasneje. Generacija v začetku novega tisočletja je od svojih predhodnikov v roke dobila papirje z nekaj idejami za akademski ples in brucovanje ter nadaljevala z delom. Kot že večkrat v preteklosti se je tudi ta generacija borila z nizkim članstvom, a vseeno je manjša skupina študentov delovala v klubu z željo, da se ohrani močna tradicija kluba in se hkrati nadgradi z novimi izzivi. Zato so se lotili projekta ŠKIS. Članstvo v Zvezi z rednimi mesečnimi nakazili s strani Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) prinaša večjo finančno stabilnost ter omogoča organizacijo več različnih dogodkov in subvencij.

110

Za vstop v ŠKIS so se študenti odločili prav zaradi pomanjkanja članstva v klubu in da bi ga približali večjemu številu študentov v občini oziroma upravni enoti – glede na predpise in akte Zveze so člani LAK-a lahko vsi študenti z UE Laško. Prav tako jih je skrbelo vprašanje financiranja kluba, saj so se začele pojavljati govorice, da bo sponzorskih sredstev v prihodnje manj. Da so se lahko priključili Zvezi, so morali določena pravila prilagoditi okvirom ŠKIS-ovega pravilnika in za to je bilo potrebnih precej usklajevanj in kompromisov. Spremenili so statut, izvolili novo vodstvo, saj so pred tem lahko člani LAK-a bili tudi člani brez študentskega statusa, zbrati pa so morali še določen odstotek pristopnih izjav (s katerimi so študenti podali svoje pisno soglasje za pristop h klubu) in potrdil o šolanju študentov iz UE Laško. Iz kluba, ki je bil pred tem »strogo« omejen na mesto Laško, je LAK postal študentski klub za študente iz območja celotne upravne enote (Laškega, Rimskih Toplic, Zidanega Mosta, Radeč).

111

Sodelovanje v LAK-u je bilo vsekakor eno najlepših obdobij v mojem življenju. Spoznal sem veliko izvrstnih ljudi, s katerimi smo razvili dobro, predvsem pa iskreno prijateljstvo. Dobil sem tudi veliko praktičnih izkušenj, ki mi pridejo prav na poklicni poti. Za glavni vrhunec mojega udejstvovanja pa vsekakor štejem to, da sem imel čast, kot Zeleni car, voditi program 50. akademskega plesa. Enej Kirn, član LAK-a med letoma 2004 in 2011 (zapis na 60. akademskem plesu)

Kaj hitro po priključitvi v Zvezo ŠKIS so se študenti lotili prvega večjega projekta – koncerta KROCK. Spominjajo se svoje neizkušenosti, ko so se za cene pogajali brez DDV-ja, računi pa so prihajali z DDVjem. Tudi termin koncerta jim ni šel na roko, bil je deževen septembrski večer in še v Celju je potekal večji športni dogodek. Pomagala niso niti znana slovenska glasbena imena, kot sta Tinkara Kovač in Alya ter lokalna skupina Marvin. Koncert, ki je bil prvi namenski poskus porabe denarja, so ocenili kot neuspešen. A to je bila šola, ki je mogoče bila potrebna za nadaljnje racionalno ravnanje s finančnimi sredstvi in uspešno delovanje.

Aktivni člani kluba so imeli načelo, da se denar v prvi vrsti nameni študentom, npr. z raznimi subvencijami (koncerti, izleti, kinom itd.), brezplačno rekreacijo in organizacijo raznih dogodkov, in v drugi vrsti, da se nek odstotek daje na stran, da se varčuje za »hude čase«. Zavedali so se, da z manjšo vsoto denarja, ko so bili odvisni samo od lokalnih sponzorjev, niso mogli ustvarjati večjih projektov. ŠKIS jim je na tem področju omogočil avtonomnost, a hkrati prinesel več birokracije.

Na sestanku leta 2005 v prostorih Društva ŠMOCL.

Aktivni člani kluba so imeli načelo, da se

112

Novo leto LAK-ovci vsako leto pričakajo v tujini. Leta 2016 so silvestrovali v Novem Sadu v Srbiji.

Zdaj LAK dela takšno število prireditev in tako obiskane, da je to čisto druga dimenzija, bolj prava. Dokler ni prevelikih individualnih in denarnih interesov, je to super. In tako mora to potekati. Klemen Grešak, predsednik LAK-a med letoma 2004 in 2005 (v intervjuju za dokumentarni film o LAK-u, maj 2014)

Pojavlja se vprašanje, ki je morda povsem na mestu, ali bi bilo danes mogoče samo s pomočjo sponzorjev in donatorjev lokalne skupnosti delovati na ravni, kakršno je z leti dosegel laški študentski klub. V obdobju 15 let, kolikor je LAK že vključen v ŠKIS, je bila gospodarska kriza, podjetja so pristala v tujih rokah … Študenti tistega obdobja so prepričani,

da se tradicija akademskega plesa in brucovanja ne bi prekinila, čeprav vprašanje, v kakšnem obsegu. Bi bilo pa vsekakor manj dejavnosti in subvencij, če sploh. Pol stoletja neprekinjenega delovanja Laškega akademskega kluba so leta 2007 opazili tudi na na Občini Laško. Predstavnikom kluba so podelili jubilejno listino za 50 let delovanja. 113

Leta 2007 je LAK najel prostore na Trubarjevi ulici 3, ki so bili potrebni prenove.

Laškemu akademskemu klubu je župan Franc Zdolšek leta 2007 podelil jubilejno listino za 50 let delovanja kluba.

Leta 2007 je finančno stanje omogočilo najem prostorov, ki predstavljajo pomembno prelomnico na časovnici zgodovine kluba. Sicer je že omenjeno škatlo z zapiski in dokumenti, ki se je nahajala po domovih LAK-ovcev, leta 2002 zamenjala omara v prostorih Društva ŠMOCL na Mestni ulici 2, ampak želja študentov je bil lasten (oziroma najet) prostor, kjer se bodo lahko tedensko sestajali, družili in shranjevali dokumentacijo. Na otvoritev sveže prebeljenih, novo opremljenih in urejenih prostorov je prišlo več generacij LAK-ovcev, med njimi je bil tudi prvi predsednik LAK-a Jože Erjavec, ki je skupaj s takratnim predsednikom Miho Mirtom slavnostno prerezal trak. LAK je dobil svoj prostor za ustvarjanje novih idej. 114

Od takrat je LAKplac, kot ga študenti imenujejo, še enkrat doživel prenovo, v katero so nove generacije dodale svoj delček v mozaik društva. Po priključitvi v ŠKIS se je delovanje kluba strmo vzpelo, saj se je v le nekaj letih razširilo na kulturno, športno in izobraževalno področje. Danes klub organizira dogodke, izobraževanja in druge projekte, namenjene študentom iz Laškega in okolice. Kot je povedal Miha Mirt, je LAK prerastel tiste okvire, kjer bi se ukvarjal samo z akademskim plesom in brucovanjem.

Ko gledam na vlogo LAK-a nekoliko širše, ne samo trenutnih dogodkov, dogajanja, načina dela, je društvo nek realen Facebook, mreženje. Preko njega pridobivaš kontakte, poznanstva, izkušnje za kasnejše poslovanje, imaš kontakte s firmami, izvajalci, z naročanjem. Definitivno je LAK življenjska izkušnja. Miha Mirt, predsednik LAK-a med letoma 2006 in 2008 (v intervjuju za dokumentarni film o LAK-u, maj 2014)

Leta 2007 sta prostore slavnostno otvorila prvi predsednik LAK-a Jože Erjavec in takratni predsednik kluba Miha Mirt.

115

kLAK Novo zgodbo so študenti začeli razvijati leta 2005, ko so na pobudo Simone Škorja in Andreje Anžin prvič organizirali fotografski natečaj, poimenovan kLAK. Gre za amaterski fotografski natečaj, ki želi vzpodbuditi kreativnost in fotografsko žilico med vsemi generacijami ljubiteljskih fotografov. Natečaj se zaključi z razstavo, kjer so na ogled postavljena po mnenju strokovne žirije najboljša dela, avtorji treh najboljših fotografij oziroma opusov pa prejmejo denarno nagrado. Prva leta je razstavo gostila dvorana Društva ŠMOCL, kasneje se je prestavila v Muzej Laško, kjer je vsako leto razstava na ogled še slab mesec po otvoritvi v mesecu aprilu. V zadnjem obdobju kLAK oziroma otvoritev razstave poteka v sklopu večdnevnega dogajanja, t. i. Kulturnega vikenda, kjer je prvi dan namenjen fotografiji, naslednji pa glasbenemu, gledališkemu ali drugemu kulturnemu dogodku.

Današnji prostori LAK-a.

Eden izmed sestankov na “LAK placu”.

Adi Smolar je bil glasbeni gost na 2. Kulturnem vikendu leta 2012. Za 6. kLAK leta 2010 so fotografi ustvarjali na temo Apokalipsa.

116

117

ŠTUNF

Teme kLAK-a V vseh letih, odkar študenti prirejajo fotografski natečaj kLAK, so se zvrstile raznovrstne tematike, ki so bile osnove za iskanje navdiha sodelujočih avtorjev: Okno v svet, Cikel, Kontrast, Preganjan kot Trubar, Brezdelje, Apokalipsa, Strast, Element, Nov začetek, Gibanje, Koraki, Vzor, Za zidovi, Prelomnice.

Projekt kLAK je sestavljen iz dveh delov – prvi del obsega fotografski natečaj, ki traja približno 2–3 mesece, drugi pa obsega ocenjevanje prispelih fotografij s strani strokovne žirije in razstavo najboljših del, ki jo popestrijo različni glasbeni gosti. Komisija fotografije izbira glede na tehnično dovršenost, estetsko učinkovitost, idejno inovativnost in tematsko ustreznost, ki dovoljuje veliko kreativnosti pri interpretacijah. Do leta 2012 je bila razpisana samo ena kategorija, v sklopu katere je žirija ocenjevala posamezne fotografije in opuse, 8. kLAK pa je postregel z novostjo, ko sta bili prvič razpisani dve ločeni kategoriji. V dobrem desetletju je projekt dosegel širok krog fotografov – z leti je beseda o natečaju tudi presegla meje Slovenije, zanimiv je podatek, da sta zadnji dve leti glavni nagradi prejela avtorja iz tujine. Število fotografij, ki je gotovo že preseglo število 1400, in število različnih avtorjev sta podatka, ki več kot dokazujeta, da se je projekt ne le varno zasidral v klubu kot tradicionalen projekt, ampak da je z dobro idejo, vztrajnostjo in vloženim trudom mogoče ustvariti projekt, ki v slovenskem prostoru velja za kakovostnega in cenjenega.

118

Otvoritev razstave poteka v Muzeju Laško, kjer so fotografije na ogled približno en mesec.

Več kot desetletje je pod okriljem Zveze ŠKIS vsako leto v drugem mestu potekal kulturni festival Štunf. Laščani so se za projekt združili s študenti iz Hrastnika (Študentsko organizacijo Hrastnik) in bili leta 2008 uspešni na razpisu.

Damn It Boys, v telovadnici POŠ Debro je potekal košarkarski turnir ŠKISkoš, v Knjižnici Laško je potekal pogovor z Vlasto Nussdorfer, za vrhunec festivala pa je poskrbela Neisha s koncertom v Kulturnem centru Laško.

Festival Štunf je ponudil bogat kulturni program v Laškem in Hrastniku.

Po nekaj letih je bil to prvi večji projekt kluba (če seveda ne štejemo vsakoletnega akademskega plesa), kjer so za desetdnevno dogajanje ustvarili bogat kulturni program, ki je bil financiran s sredstvi ŠKIS-a.

Nagrajenci fotografskega natečaja kLAK so vsako leto izbrani pod budnim očesom komisije. Od leve proti desni: Žiga Gričnik (fotograf, Društvo fotografov Svit), Nika Damjanovič (univ. dipl. umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti ter bivša članica LAK-a) in Rok Deželak (fotograf, RD2 Photography).

Med drugim so gostili romantično filmsko burlesko Južni otok z živo glasbeno spremljavo in gledališko predstavo To ti je lajf, spoznavali osnove francoskega jezika, otvorili so fotografsko razstavo in razglasili zmagovalce četrtega natečaja kLAK, v ŠMOCL-u je nastopila ameriška hardcore skupina Horse The Band s predskupino celjsko-laške naveze God

Na festivalu Štunf je nastopila tudi Neisha.

119

LAK danes Finančno stanje ter čedalje več dejavnosti in dogodkov je študentom zadalo še večjo družbeno odgovornost v lokalni skupnosti, hkrati pa so prišle tudi večje birokratske obveznosti. Racionalno ravnanje s finančnimi sredstvi članom omogoča organizacijo mnogih projektov, kakšno leto jih je bilo tudi 50 in več, kar je morda preraslo vsa pričakovanja prejšnjih generacij.

Klub danes študentom nudi brezplačno članarino v Knjižnici Laško, subvencionirane smučarske karte, fitnes karte, bone v Špici, kino vstopnice ter vstopnice za razne prireditve in koncerte, subvencijo za vezavo diplomskega/magistrskega dela in subvencijo na cepljenje proti klopnemu meningitisu, v lastni režiji organizira eno- in večdnevne izlete čez celo leto.

Z raznimi koncerti, zabavami, rekreacijami, predavanji in tečaji (potopisna predavanja, predavanje o izmenjavah, predavanje o prvi pomoči, jezikovni tečaji, kuharski tečaj, tečaj samoobrambe, Photoshop delavnica itd.) v lokalnem okolju aktivni člani LAK-a skrbijo za prepoznavnost kluba, predvsem pa nudijo študentom popestritev prostega časa in pridobivanje novih znanj. Hkrati se študenti čedalje bolj zavedajo tudi problematike na področju socialnega varstva, zato organizirajo dobrodelne koncerte ali razpišejo enkratne štipendije za dijake in študente iz UE Laško.

Božiček je obdaril otroke iz društva Vesele nogice. На курсе, мы научили основы русского языка. ЛАК самый лучший!* *Na tečaju smo se naučili osnov ruskega jezika. LAK je zakon.

Za 60 let LAK-a so študenti 8. septembra 2018 v Treh lilijah organizirali koncert ZlatiRock, ki je bil namenjen prav vsem generacijam.

120

121

Slavnostnega predvajanja dokumentarnega filma o LAK-u, ki je potekalo v Kulturnem centru Laško, so se udeležili mnogi nekdanji člani LAK-a.

V letu 2015 je klub dobil tudi svoj dokumentarni film z naslovom Laški akademski klub skozi desetletja, ki ga je (na pobudo članov LAK-a) v sklopu svojega magistrskega dela ter ob pomoči članov Društva ŠMOCL in TV Laško posnela Nika Košak. V dokumentarnem filmu je predstavljeno delovanje več generacij laške študentske mladine, ki so se v preteklih desetletjih aktivno vključevale v družbeno življenje v kraju. Pri nastanku filma so sodelovali mnogi posamezniki vseh generacij, ki so v preteklosti aktivno sodelovali v klubu in ki so z Niko delili spomine na študentska leta v LAK-u. Laški akademski klub ima tudi svoje glasilo – dLAKocepnik. Vsako leto izda eno številko, ki zajema pomembne informacije, ki zadevajo študente in dijake. Vključuje intervjuje, ugodnosti, opise izmenjav, študentsko delo, zavarovanja itd., ne manjkajo niti zabavne rubrike, kot so križanke, pobarvanke, recepti.

122

Še vedno je osrednji in najpomembnejši dogodek kluba akademski ples. Tudi interno brucovanje, ki zadnjih 15 let poteka v ŠMOCL-u, ostaja rdeča nit delovanja kluba. Vsako leto se na brucovanju zbere nova bera brucev, katerih večina v nadaljevanju študijskega obdobja aktivno sodeluje v klubu. Med dogodki, ki so v zadnjih dvajsetih letih dobili pomembno mesto v delovanju kluba, so vsekakor še fotografski natečaj kLAK, izlet po vinskih kleteh, novoletni in poletni izlet, Aquasplash (zabava na bazenu) ter brezplačna zimska rekreacija.

Pod Poncami člani LAK-a glasno navijajo za slovenske orle. LAK na vrhu Slovenije. LAK-ovci so julija 2013 osvojili Triglav.

Vodstvo kluba opaža, da je med člani (in tudi nečlani) največ zanimanja za izlete. Vsako leto izvedejo več kot pet izletov – poleg zgoraj omenjenih lahko izpostavimo še izlet v Planico, ko gredo navijat za naše orle, in smučarski izlet v Avstrijo, predbožični izlet, v letu 2017 so uvedli še izlet po mikropivovarnah Slovenije. Vse te dejavnosti in priložnosti, ki jih ponuja klub, vsako leto privabijo nove, mlajše člane. 123

Sodelovanje s ŠKIS-om Sodelovanje z Zvezo ŠKIS je vidno predvsem na volilni skupščini in drugih sejah Sveta Zveze ŠKIS in Sveta ŠOLS (Študentske organizacije lokalnih skupnosti). Takrat se svetnik LAK-a udeleži seje, kjer se seznanjajo s poročili Zveze ŠKIS in ŠOLS, voli nove predstavnike v Zvezi ŠKIS itd. Poleg tega se laški študenti udeležujejo ŠKIS-ove večerje in piknika ter raznih izobraževanj, ki jih nudi Zveza. Zveza ŠKIS ima tudi bazen trenerjev, ki študentom nudijo brezplačno izvedbo raznih delavnic (od mehkih veščin do tehničnih delavnic). Zvezo ŠKIS sestavlja šest regij, LAK je vključen v 03 regijo. Skupaj z ostalimi desetimi klubi v regiji enkrat v letu izvedejo delovni vikend in bowling turnir. Prejemanje mesečnih sredstev je odvisno od Kriterija kakovosti delovanja klubov (KKDK), pred tem se je imenoval Pridnostni sklad, ki ga varnostni svet pregleduje v mesecu aprilu, in od Namenske in gospodarne rabe sredstev, ki ga pregledujejo na krovni organizaciji

Dijaška sekcija ŠOS (Študentska organizacija Slovenije). Tako od januarja dalje vodstvo kluba veliko časa posveča KKDK-ju ter Namenski in gospodarni rabi sredstev, saj je treba zbrati projektne načrte in poročila vseh projektov preteklega leta, zapisnike rednih sej ter druge vsebinske in finančne stvari, ki se tičejo delovanja kluba. Ker LAK-ovci ogromno omenjene birokracije urejajo sproti, je delo v januarju in februarju zelo olajšano. Priprava dokumentacije je vsekakor velik birokratski zalogaj, saj študenti pojasnjujejo, da je vsako leto več zahtev, ki jih morajo izpolniti skozi leto (npr. določeno število objav v medijih, sredstva, ki jih dobijo od drugih organizacij oziroma društev, izdajanje publikacij, delovanje dijaške sekcije, število izobraževalnih ur, število vodij projektov itd.).

V letu 2012 so v društvu ustanovili tudi dijaško sekcijo Laškega akademskega kluba. Z namenom druženja in samostojnega organiziranja projektov je sekcija popestrila še dijaško življenje v UE. Tako kot študenti se tudi dijaki brezplačno včlanijo v sekcijo in prejemajo iste ugodnosti kot študenti (z izjemo bonov v Špici). Dijaška sekcija deluje pod okriljem in mentorstvom študentov LAK-a, zato ima vodjo, ki prihaja iz študentskih vrst, in svojega predsednika, ki je dijak. Vodja jih usmerja, vodi njihove sestanke (približno enkrat na dva meseca) in jim predaja informacije iz študentskega dela LAK-a ter pomaga pri izvedbi njihovih projektov (običajno so to izleti, tematski večeri itd.).

V šolskem letu 2016/2017 je bilo včlanjenih 102 dijakov, v letu 2017/2018 jih je bilo manj, le 67. Študenti se zavedajo, da je treba pozornost nameniti tudi dijakom in dijaški sekciji, saj so prav oni potencialni kader nove generacije LAK-ovcev.

Prva generacija dijakov, ki so kasneje aktivno sodelovali tudi v študentskih vrstah.

LAK je povsod, tudi na bowlingu.

124

125

Sekcija starih bajt Poleg dijaške sekcije so študenti leta 2015 zasnovali sekcijo starih bajt. Ideja o ustanovitvi se je na predstavitvi dokumentarnega filma o LAK-u porodila Urški Knez, aktivni članici kluba v 90. letih. Ni trajalo dolgo, ko je sekcija dobila svoj logotip s hojico za starejše. Namen ustanovitve je bilo predvsem druženje in deljenje izkušenj. Mlajšim generacijam z veseljem priskočijo na pomoč, če zanjo zaprosijo, z nasveti in predlogi glede akademskega plesa in drugih dogodkov. A na t. i. sestankih je obvezen nostalgičen sprehod po spominih na študentske dni.

Stare bajte na enem izmed druženj leta 2018.

Nekdanji člani LAK-a na predstavitvi dokumentarnega filma o klubu leta 2015.

Ohranjanje tradicionalnih dogodkov, kot je akademski ples z brucovanjem, generacijam študentov ni predstavljalo le zabave, ampak določeno odgovornost, da se ohrani tisto, kar so študenti pred desetletji izoblikovali kot pomemben dogodek v kraju. Vse, kar so si ustanovitelji kluba zadali, se danes uresničuje in udejstvuje. Vsaka generacija je v LAK-u pustila svoj pečat in del zgodbe v knjigi, zdajšnje generacije študentov pa z novimi idejami in spoprijemanji z izzivi pišejo novo poglavje Laškega akademskega kluba. (iz dokumentarnega filma Laški akademski klub skozi desetletja)

126

127

LAKljucek Laški akademski klub je eden najstarejših študentskih klubov v Sloveniji, z mnogimi generacijami študentov – tistimi, ki so postavili dobre in predvsem trdne temelje tradiciji, in tistimi, ki tradicijo ohranjajo in ji hkrati dajejo svoj pečat. Zgodbe, ki so jih ustvarili študenti, so nenadomestljive in čeprav mnoge niso nikjer zapisane, se ohranjajo v spominih akterjev in s pripovedovanjem prenašajo na naslednje generacije.

Kot nekaj najbolj dragocenega pa ostajajo vezi in prijateljstva med bivšimi člani. Vse zgodbe in celotna tradicija ustvarjajo pripadnost, ne samo klubu kot takemu, tudi celotnemu kraju. »Upam, da se bo mladina zavedala pomena tega kluba. In vedno znova je treba nove generacije, ki bodo prihajale, ozaveščati, kako je to pomembna dediščina,« pravi Nataša Erjavec.

V utelešenju izrecenega, živeli!

128

129

LAK skozi 60 let

1955

1968

1985

Ustanovitev sekcije Laško pod okriljem Celjskega akademskega kluba

Izdaja zbornika Laški študent 1968, urednik katerega je Jože Benedek

Zadnja organizacija plesa v Domu Dušana Poženela – gre za nostalgijo po starih časih

1958

1981

Ustanovitev Laškega akademskega kluba

Obstoj LAK-a pod vprašajem

1980

1957

Akademski ples prvič (in do današnjega dne edinkrat) odpade

Prvo javno brucovanje v Laškem

130

2000

2005

2013

Prvi fotografski natečaj kLAK

Izdaja prvega dLAKocepnika

Prvi izlet po vinskih kleteh

2008

2015 Ustanovitev sekcije starih bajt

50. akademski ples

90.leta

2002

2012

2018

LAK dobi nov logotip s podobo stola Zelenega carja – narisal ga je Blaž Križnik

Vstop LAK-a v Zvezo ŠKIS

Ustanovitev dijaške sekcije

60. akademski ples v Thermani Laško

1958

1981

1. akademski ples

Sprememba lokacije akademskega plesa – namesto v Domu Dušana Poženela se ples prvič organizira v Zdravilišču Laško

2007 LAK dobi prve klubske prostore

2015 Projekcija dokumentarnega filma Laški akademski klub skozi desetletja

131

VIRI IN LITERATURA Intervjuji Anžin, Peter, Boštjan Krašovec in Tatjana Rajh. 2014. Intervju z nekdanjimi člani LAK-a. Celje, 24. maj. Benedek, Jože in Tomo Korošec. 2014. Intervju z nekdanjima članoma LAK-a. Laško, 15. marec. Cajhen, Rafael. 2017. Intervju z nekdanjim članom LAK-a. Ljubljana, 17. julij. Erjavec, Jože. 2014. Intervju z nekdanjim članom LAK-a. Ljubljana, 12. junij. Erjavec, Nataša. 2014. Intervju z nekdanjo članico LAK-a. Laško, 10. junij. Grešak, Klemen in Miha Mirt. 2014. Intervju z nekdanjima članoma LAK-a. Laško, 18. maj. Knez, Emil, Urška Knez in Pavli Knez. 2017. Intervju z nekdanjimi člani LAK-a. Laško, 14. avgust. Krašovec, Peter. 2014. Intervju z nekdanjim članom LAK-a. Laško, 14. april. Križnik, Blaž. 2017. Intervju z nekdanjim članom LAK-a. Laško, 31. julij. Križnik, Janez. 2014. Intervju z nekdanjim članom LAK-a. Laško, 7. maj. Lenko, Andrej in Zdenka Lenko. 2014. Intervju z nekdanjima članoma LAK-a. Laško, 26. junij. Pipal, Vlado, Marjan Zavšek in Bojan Košak. 2017. Intervju z nekdanjimi člani LAK-a. Laško, 14. november. Šinigoj, Boris. 2014. Intervju z nekdanjim članom LAK-a. Ljubljana, 12. junij. Škoberne, Milko. 2014. Intervju z nekdanjim članom LAK-a. Laško, 17. april. Velikonja, Majda in Franc Klajne. 2018. Intervju z nekdanjima članoma LAK-a. 1. februar. Zavšek, Marjan. 2014. Intervju z nekdanjim članom LAK-a. Laško, 29. april. Zorec, Bojan. 2014. Intervju z nekdanjim članom LAK-a. Laško, 11. junij. Literatura Benedek, Jože, ur. 1968. Laški študent 1968. List Laškega akademskega kluba. Laško: Laški akademski klub. Erjavec, Jože. 2007. Bil sem zraven. Ljubljana: samozal. J. Erjavec. Košak, Nika. 2015. Zgodovinski dokumentarni film: Laški akademski klub skozi desetletja (magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Rakež, Josip. 1889. Križevački statuti – nova, za slovenske dijake prikrojena izdaja. Ljubljana: Ljubljanska narodna tiskarna. Video Košak, Nika. 2015. Laški akademski klub skozi desetletja. Produkcija MMC TV Laško. Arhivsko in fotografsko gradivo Laški akademski klub Franc Klajne Muzej Laško Andrej Lenko Jože Erjavec Zdenka Lenko Jože Benedek Damjana Drobne Janez Benedek Samo Drobne Peter Krašovec Rok Deželak Silvo Remškar Jaka Teršek Majda Velikonja Domen Bezgovšek

132