zavi z razstavo Hipokriti tudi v Grelcih za vroča čustva ohranil dualizem in soodvisnost instaliranih figur. Ta vezni člen in s tem tudi soodvisnost je dosegel z vegetabilno oblikovanimi skulpturami, ki jih je poimenoval Grelci. Te je umestil v zgornji prostor, ki sekundarnost nakazuje že s svojo arhitekturno umestitvijo. Grelci so v sistemu sicer vitalnega pomena, a je njihova vloga konstantnega dela namenoma v drugem planu. V Grelce je namreč vgrajena toplotna črpalka, ki jih ohlaja, ob tem pridelano toploto pa skozi instalacijo odvaja
v sistem in s tem ogreva Hipokrite. Njihova hipokritskost se tako odrazi v večnem izkoriščanju, ki pa ga gledalec razkrinka šele takrat, ko se vrne iz »zaodrja«. Ta Bratuševa kompleksna dramaturška igra je podkrepljena še z igro luči, ki Grelce pušča v modro hladni industrijski svetlobi, medtem ko so Hipokriti v soju luči. Zato so, vsaj na primarni ravni, v njih uprti vsi pogledi. To pa v sebi ne nosi zgolj semantične igre besed, kot jo je z ILUMInacijo zastavila osrednja kuratorka, temveč je izjemno kompleksen odsev časa.
Marica Škorjanec
Prijazni pravljični svet Damjane Bihar
Novomeška pisateljica Damjana Bihar je lani v samozaložbi izdala kar tri slikanice, Keltska pravljica, Medvedje novo vozilo in Na krilih prijateljstva, ki po videzu spominjajo na izdaje belgijske založbe Uttgeverij Clavis. Ilustrirala sta jih avtoričina sinova, Samo in Filip Bihar. Avtorja se izrazno razlikujeta, kar vpliva na enovitost, saj so nekatere ilustracije močne, izrazite in spominjajo na animiran film, pri drugih pa prevladuje nežnejši, lirski ton. Predlani je pisateljica izdala knjižico Mavrično mesto, posvečeno »vsem mavričnim ljudem – tistim, ki to že ste, in tistim, ki boste to šele postali«, njen prvenec Piknik ob jezeru pa je nastal že pred dobrim desetletjem. Pravljičarski ugodni letini in dobri žetvi se je pridružila še prva nagrada, ki jo je občina avstrijskega mesta Schwanenstadt po mednarodnem natečaju za najboljšo dvojezično pravljico lani prisodila Biharjevi za zgodbo Sanjam, da rast 4/2011 - odmevi in odzivi
sem sonce – Ich Traume die Sonne zu sein. Sporočilo Mavričnega mesta je usklajeno z milenijskimi cilji, ki poudarjajo človeške vrednote: spoštovanje, strpnost, prijateljstvo, sprejemanje razlik med ljudmi, boj proti revščini in izkoriščanju ter skrb za naravo. V prijetnem, humorno obarvanem slogu sta v deželi za trizobo koničasto goro upodobljeni dve sovražni mesti, Belo mesto in Črno mesto. V Belem mestu so samo bele muce, bele cvetlice, bele ptice; svetlolasi otroci se igrajo Belo lilijo, v Črnem mestu živijo črne muce, letajo črni metulji, črne ptice, črnolasi otroci pa se igrajo igrico o črnem možu. Otroci se med sabo pretepajo, tudi odrasli se prepirajo in mečejo kamenje drug v drugega, povsod na obrobju pa je mnogo revnih nesrečnih ljudi, ki jih nihče ne mara. Obe mesti sta utrujeni od sovraštva. Aluzija na slovensko stvarnost z dedno delitvijo na bele in črne je zaznavna, 79