Issuu on Google+

22

LETNIK XXII., maj 2011, št. 2–3 (133–134)

vsebina

U

v

L

o

d

n

i

k

Rasto Božič Pomembna je ohranitev jezika in ne oblika njegovega zapisa i

t

Andrej Gregorčič

e

r

a

t

u

r

Jezik v pesku Zožitev Je telo Death note

3 a

6-7 8 9 9

Franci Šali Spredene pentlje Pesem Pogled Razpelo Jesen Jutro Pot Rana Hiša Prejec

10 10 10 10 11 11 11 12 12 12

Vladimir Garantini Dom Nova pesem Zeleno Moje knjige

13 13 14 14

15

Stane Peček V črno-beli tehniki

Barica Smole Popolna zgodba

20

Barica Smole Kolački

24

Kul

t

u

Miklavž Komelj Protislovja novomeške pomladi

r

a

28

Ivanka Počkar Jerbasi, verbusi, korbe, kurbe, korbce, šibnce, locnke, košare, koši … 37

Matjaž Matko Kočevski slikar in kipar Michael Ruppe

44

N

ašg

D

o

s

t

Rasto Božič »Delam lahko le v okolju, ki se medsebojno razume in podpira« – Pogovor s Ksenijo Khalil r

u

ž

b

e

navprašan

51

j

a

Joža Miklič in Boris Bukovec Združujejo se prizadevanja za ustanovitev univerze Novo mesto

63

65

Damir Karpljuk Razvojne smernice v športu in rekreaciji

O

d

m

e

v

i

i

n

o

d

z

i

v

i

Maša Požar Črnomelj in Metlika v pesmih, zgodbah in pričevanjih

68

Rasto Božič Radovičeva časovna skrinja

70

Iztok Hotko Teorija slike v sliki in besedi

71

Goran Milovanović Ponotranjeni svetovi

Rasto Božič Boris Andrijanič – sooblikovalec Novega mesta

75

Matjaž Brulc V iskanju duhovnega

77

Marija Anica Stariha 15. Krakarjevi dnevi

79

Roman Panjan Slikarska razstava dr. Antona Dolenca Mihajlo Jozafat Hardi – slikarska razstava

R

73

80 81

Iva Starc, Ana Vovko, Gimnazijci gradimo most do Romov Katarina Juršič in Nuša Kastelic a

z

prav

e

inš

82

t

u

di

Mitja Sadek Latinski in nemški napisi v novomeškem frančiškanskem samostanu in cerkvi

Naslovnica Branko Šuster: ANGELI MESTA 4, 63 X 63 cm, kolaž, 2010/11

j

e

85

Uvodnik

Pomembna je ohranitev jezika in ne oblika njegovega zapisa

Sredi maja so v Novem mestu priredili 34. dolenjski knjižni sejem, katerega osrednji gost, ugledni tržaški pisatelj Boris Pahor, je poudaril pomen maternega jezika in kot je dejal, so vsi jeziki veliki. Majhnih ni, so pa jeziki, ki teptajo jezike manjših narodov, je podprt z lastno izkušnjo opozoril. V času izjemnega maličenja slovenskega jezika in anglo-ameriškega kolonialnega pidžina slovenskih politično-ekonomsko-uradniško-gospodarskih povzpetnikov, s katerim ta samozvana smetana družbe ob podpori maloumnih medijev meni, da kaže lastno svetovljanskost in strokovno podkovanost, je tako opozorilo vsekakor potrebno, a verjetno zaman in prepozno. Zdi se namreč, da je bitka za zdrav jezik, če ta danes sploh kje obstaja, že napol izgubljena. Dokaze za tako trditev ni potrebno da izbrska detektiv, dovolj je, da preberemo nekaj naključno izbranih izdaj iz enoletne bere tri tisoč petsto knjig, katerih glavnino so predstavili na omenjenem sejmu. Po pazljivejšem bralnem listanju nekaterih jezikovno zavedni bralec skoraj ne more verjeti, kaj vse oziroma v kakšnem jeziku je – kljub temu, da se v prenekateri knjigi šopiri napis jezikovni pregled – dandanes objavljeno v njih. Dobro, če je že pisec oziroma prevajalec tak mojster, da meni, da mu domače besedišče ne zadošča, stoji za njim lektor, ki bi moral besede postaviti, kot jim gre. A pogosto temu danes ni tako. V nedavno izdanem prevodu izvrstnega romana sodobnega italijanskega avtorja sem tako pred dnevi prebral, da je njegov glavni junak oblekel »par hlač«. Aha, sem si najprej tolmačil naivno, ga je že moralo zebsti. Potem sem v nadaljevanju zasledil, da je tudi ena izmed junakinj romana toplemu vremenu navkljub oblekla par kavbojk, in zadeva se mi je začela dozdevati kot dobesedni prevod oziroma tako imenovani kalk, ki ga je jezikovni preglednik mirno dovolil. Pa sem potem bral, da je bila na tamkajšnji italijanski reki »brana«, kar bi po slovensko pomenilo poljedelski pripomoček in ne jez, kot sta očitno menila prevajalec ter njegov jezikovni svetovalec. Lahko bi še našteval primere, denimo tudi »spal je dolgo spanje«, ki so mi branje sicer res izredne knjige zagrenile, pa menim, da navedeno zadostuje. S podobnimi cvetkami so danes ozaljšane številne slovenske knjige, na kar bi morali biti, če že drugi zatajijo, pozorni vsaj uredniki in vodje uglednih založb, namesto da, kot je bilo zaznati na zadnjem knjižnem sejmu, zgolj vneto ponavljajo novodobne molitvice o prehodu knjig v elektronsko obliko.

rast 2-3/2011 - uvodnik

3

Toliko v razmislek ob tokratni dvojni številki Rasti, ki v prvem, literarnem delu prinaša pesmi treh avtorjev, poetični niz Jezik v pesku Andreja Gregorčiča, Spredene pentlje Francija Šalija in Pesmi Vladimirja Garantinija. Za prozni del je literarni urednik Ivan Gregorčič izbral kratko zgodbo V črno-beli tehniki Staneta Pečka in dve kratki zgodbi, Popolna zgodba in Kolački, ki napovedujeta novo knjižno zbirko kratkih zgodb Barice Smole. V rubriki Kulture objavljamo nato prispevek Protislovja novomeške pomladi, ki ga je Miklavž Komelj napisal za strokovni del lanskega slavnostnega obhajanja 90-obletnice te tako imenovane novomeške kulturne prelomnice. Za njim brežiška etnologinja Ivanka Počkar v narodopisnem prispevku Jerbasi, verbusi, korbe, kurbe, korbce, šibnce, locnke, košare, koši … predstavlja posavsko velikonočno izročilo, Matjaž Matko pa je pripravil zapis ob 60-letnici smrti skoraj pozabljenega kočevskega likovnika z naslovom Kočevski slikar in kipar Michael Ruppe. V nadaljevanju revije prispevek z naslovom Delam lahko le v okolju, ki se medsebojno razume in podpira predstavlja tokratno osrednjo gostjo, dolgoletno črnomaljsko kulturno delavko Ksenijo Khalil, v rubriko, ki sledi pogovoru z njo, pa je urednica Družbenih vprašanj Joža Miklič uvrstila najprej prispevek Združujejo se prizadevanja za ustanovitev univerze Novo mesto, ki ga je napisala s sodelovanjem Borisa Bukovca, in članek Razvojne smernice v športu in rekreaciji Damirja Karpljuka. Odmevi in odzivi prinašajo zapise Črnomelj in Metlika v pesmih, zgodbah in pričevanjih Maše Požar, Radovičeva časovna skrinja urednika revije, Teorija slike v sliki in besedi Iztoka Hotka, Ponotranjeni svetovi Gorana Milovanovića, Boris Andrijanič – sooblikovalec Novega mesta je drugi prispevek urednika, V iskanju duhovnega Matjaža Brulca, 15. Krakarjevi dnevi Marije Anice Stariha, prispevka Romana Panjana, Slikarska razstava dr. Antona Dolenca in Mihajlo Jozafat Hardi – slikarska razstava, ter Gimnazijci gradimo most do Romov novomeških gimnazijk, Ive Starc, Ane Vovko, Katarine Juršič in Nuše Kastelic. V razpravah in študijah, zadnji rubriki tokratne Rasti, objavljamo prispevek Mitje Sadka Latinski in nemški napisi v novomeškem frančiškanskem samostanu in cerkvi. Za tokratno likovno opremo revije je likovni urednik Janko Orač izbral fotografske posnetke nekaterih del s pregledne razstave Reliefi in kolaži novomeškega likovnika in likovnega pedagoga Branka Šusterja, ki je bila v galeriji Dolenjskega muzeja odprta med 15. aprilom in 6. junijem. Rasto Božič odgovorni urednik

4

uvodnik - rast 2-3/2011

Branko Šuster: ANGELI MESTA 1, 93 X 63 cm, kolaž, 2010/11

Literatura

Andrej Gregorčič

JEZIK V PESKU I. Katera sila visi na sredi med mano in mojo roko? V začetku jeseni se februar nekako ne znajde. Tudi če sam odteče skozi predor. Ko v ogledalu najdem od noči pomečkan obraz, v bistvu še kar polzim. Pri tem v zraku z ušesi navrtam premolk do poldneva. Se kdaj v jutru tako prepogne svet, da si vsaj za kako uro spet peščen in samostojen? V tišini popoldneva mi odgovori le okoli petnajstkrat podaljšan kačji jezik, ki mi iz oprsja oblizuje notranjo plat temena.

II. Sploh ne mislim, ko po pomoti izdihnem kak podstavek za zvezde. Pa ne skrtačim daljave, sploh ne. Iz naročja mi medtem spolzi kaka polmetrska bela pega; neslišno mi odlepi rebrno mreno. Nekje vmes se ustavi dan. Spet izostaneš, ker te nisem posebej opozoril, da skozi pljuča izgubljam vlago. 6

literatura - rast 2-3/2011

In ko poskusim s slečenim glasom prebosti mehur v grlu, se sploh ne da.

III. Neverjeten bes me popade, kadar me odstavijo s konice lastnega jezika. Kjer sem se pravkar oprl ob njegov vzvod. Nekako dvomim, da sploh tunkaš obraz v pravo tekočino. Ja, tudi brez tega bi našel skozi: pomen je iznajdljiv. Iz odseva namreč jasno vidim, da misel uspe le, če se mi skozi lobanjo slučajno sprojicira, npr. v lutko na zaslonu. A me je ponavadi le preveč strah, da bi si slekel kožo s podplatov in zaril v živi pesek. Iluzija strukture boli.

IV. Lahko tudi bes pronica? Ograjo sem imel za vrednega nasprotnika, pa sem samo zdrknil skozi. Nekam sumljivo se mi spet blešči puberteta. V dvojini se včasih vprašaš, kako bi se ogrnil, da ne bi odtekel. Trenje je vsekakor tudi delo; samo: kdo krije stroške? Ko naenkrat človeka razumem bolje od prostora za njim, se nenavadno zgrozim.

rast 2-3/2011 - literatura

7

Samo: nekje gre vendar vse po starem. Osebna opomba: v pesku vzvodi odpovejo. (Zemlja je zlepljen pesek.)

ZOŽITEV Ampak: a bova sploh kaj povedala? bi vprašal. V glavo mi rine siva plošča, da se zdrznem in z desno roko raztreščim kljuko. Okoli pet in pol je že, preden se znajdem, pa še potem samo kotrljam. Izza vogala in skozi njega je pravzaprav isto stanje stvarnosti skozi dve različni zavesti. Si že odkrila drugi pomen mojih sinočnjih besed? Samo da bi odzračil pol jutra, zato. Se znajdeš kdaj sama, na primer sredi svojih las? Kdo bi tedaj prestopil z leve noge na desno uho in zamukal? Res ni, da bi tlačil pesem v odejo, če še brca in riga. Izza obraza ti včasih zasveti kaka siva veja. Ne bi ravno iztezal roke, če vidim. Po ploščadi lahko lezeš tudi po hrbtu, s prilepljenimi boki. Mene takrat nekako ni vsaj kakšnih triindvajset minut. Ko pridem nazaj, se ponavadi ne ustavim čisto na prvem mestu. Z rumeno senco obsevam črepinje svoje desne roke.

8

literatura - rast 2-3/2011

JE TELO Je oljnata rebrna mrena, da jo prebode vlažna grba večera. Je ličinkasta guba v lobanji, da se praži v zrnati ravnini oblaka. Je zaceljena rana ust, da razpihuje mehurčke mesa. Je razmajana cev ušesa, da navrta razdalje teles. Je bulasta kepa glave, da se razploskne ob zidu odmeva. Je vodoravni stolp jezika, da zluknja zarodkovo opno. Je klecasta šiba noge, da se odkrhne z roba poti. Je vozlasta rogovila pesti, da razsuva misel v kosti. Je jeguljasta puščica hrbtenice, da zareže razpoko v zrak. Je voščena puščava dlesni, da se zasadi v nebo zvoka. Je gumijasta lutka telesa, da se razpara na trnu dotika.

DEATH NOTE Breza strmi skozi luknjo na mojem temenu. Čez okno sem napel karirasto polje. Še je tu roka, da razmontira srajco. Strašen bog me je pohodil.

rast 2-3/2011 - literatura

9

Franci Šali

SPREDENE PENTLJE PESEM Utrgal sem jo kraj poti, hitim, da ji cvet ne zbledi.

POGLED Neka misel me je gnala levo, zjasnila zbegano lice. Še pijem njeno vino resnice, še bolj me vleče v levo.

RAZPELO Pod razpelom klopca. Posedim, molitve ni. Križani, kako odrešiš ljudi.

10

literatura - rast 2-3/2011

JESEN Reko je zajel sen, zarod greje utrujeno sonce. Srkam iz ravnovesja straško jesen, vesela je njena procesija.

JUTRO Krilata jata preleta reko, ponirek si jemlje plen, guba gladino, raci veslata v resje, laboda brkljata brežino. Preveša se sonce v oktober, v gori bo vino. Dan, bodi dober.

POT Šelestim po jesenski katedrali z ožarjenimi lestenci. Kapelica z božjim znamenjem, šopkom rož sameva v senci. Srce, vsaj ta hip se prepusti očem.

rast 2-3/2011 - literatura

11

RANA Stopil sem v tesen temačno, iz grl vode grgrajo, vijejo lačno kačje brzice, tolmune klokotajo. Med njimi sem kot med otroki, s perutmi zlomljene ptice. Zmijte rano, potoki, svežite solno lice.

HIŠA Hiša nedelje je bila tiha, nihče ji ni odprl duri, o večerni uri pa je pokukal žarek. Kri ni voda, pot je onkraj temnega stiha.

PREJEC V prejnino je prejec ujet, ko odloži vezenino, je s križa snet.

12

literatura - rast 2-3/2011

Vladimir Garantini

DOM Dom postane z leti hladen. Duh očeta in matere izpuhti. Stare podobe izginjajo s sten. Hiša splete novo gnezdo, vanj se vseli drugačna govorica. Tam imaš svojo sobico, darežljive roke in vselej primerno besedo, a prihajaš tujec. Svoj dom nosiš s sabo, v premišljevanjih mu vračaš stare podobe, obraze.

NOVA PESEM Popapcaš vse besede svoje nove pesmi in tako zvrhano nasitiš dan. Igriv žrebiček rezgeta v tebi, poln poživljajoče energije, in vsa bitja se mu zdijo zaupljivo dobra.

rast 2-3/2011 - literatura

13

ZELENO /Prosto po Lorci/ Moje mesto, ki te vidim zeleno, diham zeleno, čutim zeleno, slikam zeleno, sanjam zeleno. Iz črnih globin si zraslo zeleno. Moje mesto, od zelene omame zeleno, v zelene nosnice vdihuješ zeleni pomladni ozon.

MOJE KNJIGE Ko se odselim za zmeraj, bodo za mano žalovale, zdaj jih namreč zelo pogosto ujčkam v naročju, jim solzice brišem, smeh privabljam na lička, grenkosladke rezine besed prejemam v dar iz njihovih rok, jemljem jih s sabo na neskončna romanja po brezpotjih življenja, ponoči jim pojem uspavanke za blagodejni spanček. Kdo bo potem namesto mene počel vse to?

14

literatura - rast 2-3/2011

Stane Peček

V ČRNO-BELI TEHNIKI Stari Mohor se je prebudil pred soncem in okence v steni, ujeto med zavesice iz lanenega platna, se mu je iz polmraka spet skrivnostno nasmihalo kot ženska glava brez obraza. Ob straneh elegantno počesana slapova, ki spodaj padata čez razgaljena ramena, zgoraj po vsej širini čela pristrižena kaskada in v sredini pravokotna modrikasta ploskev. Umetnik bo zdaj zdaj vzel čopič in potret naslikal do konca. Prevzelo ga je nekakšno brstenje, ga prijetno ogrelo in se spiralasto širilo od znotraj navzven v izbo, čeprav sonce še ni vstopilo. Odkar je ovdovel, ga je vse nekako zapuščalo, se mu izgubljalo, ostajalo nekje, kot bi med včerajšnjo vožnjo popadalo z voza, in je moral zjutraj ali kar ves dan pobirati in na novo sestavljati. Opustil je sprehode po Marofu, ni hodil več v kavarno prebirat časopisa in z vedno istimi nagubanimi obrazi urejevat svet. Preprosto se mu ni ljubilo: si, dokler si. Po nekaj mesecih pa se mu je začelo dogajati, ne vsako jutro, kadar pa, vedno takrat, ko se je zgodnje sonce za hip odpočilo na strehi njegove hišice, preden se je spustilo do okenca in vstopilo. V tem kratkem vmesnem trenutku je v modrikasti ploskvi oživel obraz njegove pokojne žene, se mu nasmehnil in le toliko obstal, da je lahko vrnil nasmeh in rekel: hvala za dan. Dovolj, da se je začutil in je pot do večera spet dobila smisel. Hitro so se vrnile tudi odrinjene navade in potrebe. Tudi kavarna. Zato trenutka nikakor ni hotel zamuditi. Če je včasih zaspal ali pa je sonce zatajilo, je bil njegov dan spet kozolec brez temeljev, lebdeče late brez smisla in koristi. Mohor je popravil vzglavje in čakal. Nenadoma ga je, kljub starostni naglušnosti, zmotil neznan hrup, ki je nepričakovano in grobo vdrl v prostor, razcefral pričakovanje in ga zavrtinčil med zidovi. Pomislil je na sejmarje, toda slišati je bilo drugače. Takrat je hrup s poti pod njegovo hišico prijazen. Najprej se v sobo mehko privalja uvertura prebujajočega se dneva. Postopoma začne spev bogatiti zborovska melodija korakov in škripanje v železo obutih koles, ko v nekakšnem z vmesnimi koronami zaznamovanem ostinatu grizejo šoder in dvigujejo prah. Visoke note prebirajo značilni živalski in človeški glasovi, ki dajejo sejmarskemu spevu nezamenljivo prepoznavnost. Vleklo ga je, da bi pogledal, za kaj gre, toda ni smel zamuditi srečanja. Hrup ni pojenjal, še naraščal je. Modrikasta ploskev je bila že brezupno svetla, ko je vanjo le planila podoba. Bila je komaj razpoznavna, ni se smehljala, še huje, vse črte so bile ostre in jezne. To je Mohor bolj začutil, kot videl, saj je v istem hipu vstopilo tudi sonce, požrlo podobo in modrikasto ploskev, čez gola ramena padajoča slapova las in čez vso širino pristriženo kaskado pa je razkošje svetlobe ponižalo v zaprašene okenske zavesice, ki očitajoče prosijo za vodo.

rast 2-3/2011 - literatura

15

- Ni hotela oživeti v tem hrupu, je razočarano zamrmral Mohor, pa tako sem jo čakal. Nejevoljno je vstal in odprl okno. Toliko ljudi! Hiteli so kot žejna čreda, ki mora čim prej do napajališča. Nihče ni hotel biti zadnji, kajti zadnji so vedno prikrajšani, zadnji lahko tudi ne dobijo tistega, za kar so prišli. Če bi bila popoldanska ura, bi pomislil, da bo nemara nekje blizu velika narodna veselica. - K vragu! Zaprl je okno in čemerno stopil do vrat. Nataknil si je očala in se posvetil stenskemu koledarju. Hitro in zanesljivo je ugotovil, kateri dan v letu se je tako kilavo začel. S svinčnikom, obešenim na istem žebljičku kot koledar, je naredil krogec pred 12. julijem 1865. Nad datumom je pisalo sobota, pod njim sv. Mohor. - Pa ravno danes, na moj god! Gotovo bi mi prinesla darilo. Še vedno ga je. Prekleta čreda! *** Bil je resnično zgrožen, kajti to preprosto ne more biti res, da ga po vseh zasliševanjih in soočenjih še vedno sumničijo in zaslišujejo in lovijo na besedah, kot da je sodna porota tako prekleto butasta, da ne more razumeti najbolj preprostega dejstva, da njega, Antona Lokarja, na dan svetega Matije niti v mislih ni bilo v očetovem hramu na Novi Gori. Tisočkrat je povedal, da je tisti dan trdo delal v mlinu, kar so potrdile vse priče. Ponoči pa, naj mu Bog oprosti, je vso noč, od mraka do jutra, metal s prijatelji hudičeve podobice. Tudi to so priče, s krčmarjem vred, ne samo enkrat, potrdile. In ker je tako in nič drugače in vse stokrat dokazano in vse tisočkrat jasno kot beli dan, ni mogel tisti dan nobene kuzle prisiliti ali pa, Bog ne daj, z denarjem prepričati, da bi vzeli v roke tisto strašno sekiro, tri funte in trinajst lotov težko, in njegovemu očetu odsekali glavo. Poleg tega, spoštovani gospod sodnik, je veren človek in spoštuje vse božje zapovedi. Včasih ga res zapeljejo zlodjeve podobice, ampak tokrat mu jih je sam angel dal v roke, sam angel varuh, gospod sodnik! saj drugače ne bi mogel dokazati, kje je bil. - Kaj pa mesene podobice? vpraša sodnik. - Priklatila se je, ko mi je oče, Bog mu daj nebesa, kupil mlin v Radulji. Zasmilila se mi je s svojimi štirimi pankrti. Deklo rabim, sem si rekel, tudi pankrti bodo kaj postorili, sem si rekel in jim dal streho nad glavo, pa hrano, pa obleko tudi. - Nekaj drugega sem vprašal. - Živ človek sem, gospod sodnik. Zapeljala me je, lajdra. - Kaj je na to rekel vaš oče, Franc Lokar? - Če po pravici povem, rekel je, Bog mu daj nebeški mir, da se je pritepla zato, da bi mlin izpulila. In prav je mislil. - Je zagrozil, da bo mlin vzel, če je ne boste odslovili? - Bog, odpusti mi, ker ga nisem poslušal. Ko bi takrat vedel, kaj baba naklepa, ne bi praga prestopila. - Ja? 16

literatura - rast 2-3/2011

- Že takrat je imela načrt, da bo najprej pospravila očeta, potem pa še mene. Zato je tudi pomočnico zraven dobila, saj sama tega ne bi zmogla, čeprav je močna ko zlodej! - Zakaj pa ravno njo? - Gliha vkup štriha, gospod sodnik. Dobro veste, kakšni sta. In tudi, gospod sodnik, pri sedemintridesetih, ta druga pa pri devetintridesetih, pa še vedno neporočeni! - Tudi vi niste. - Moški sem in šele devetindvajset jih štejem! Samozavestno je pogledal po poroti. Saj mi morajo verjeti, sami moški so! Vedo, kako je, če se v babo vseli hudič. Nimaš moči proti takemu paru. Sam ne! Kdo pa bi njemu lahko pomagal v tisti ozki dolini, kjer se moraš vleči na hrbet, da vidiš nebo? Ljudje pridejo v mlin, prinesejo ali odnesejo. Nič drugega. Sodnik se ni dal motiti. Postavljal je vprašanja, kot bi molil rožni venec, in včasih celo pogledal na leseno razpelo, obešeno na steni poleg slike Njegovega visočanstva cesarja. - Urša Stare s Strmca, okraj Mokronog, ko ste lani, 25. februarja, prišla v mlin, vam je Anton Lokar res ponujal sto goldinarjev, če pomagate ubiti njegovega očeta? - Laž! je zatulil Lokar in se z okovi na rokah in nogah pognal proti Urši, še preden je ta uspela dvigniti osramočeni obraz in odgovoriti. Stražnika sta bila pripravljena, vedela sta, da je obtoženi znan kot nasilnež in da mu kri rada zavre, čeprav se je pred sodiščem trudil prikazati v drugačni luči. - In vam, Mica Grafut iz Čužnje vasi, okraj Mokronog, je naprej molil svoj rožni venec sodnik, je obljubil prepisati vinograd in hram na Novi Gori, če umorite njegovega očeta? - Res je, je s sklonjeno glavo in razpadajočim glasom potrdila obtoženka. Izsušena, z očmi uprtimi v tla in rokami, ki jih ni vedela, kam skriti, se je zdela kot nekakšna poosebljena pomota, kot izrojeno bitje, ki niti ne ve, da je. V mlin je prišla za kruhom. Pet ust je morala hraniti, in če je mladi mlinar potreboval več kot deklo, je bilo samo dobro. Stregla mu je spredaj in zadaj, otroci so se privadili, ljudje, ki so prihajali v mlin, tudi. Že res, da je bil mlinar nagle jeze in je večkrat udaril tudi brez vzroka, pobesnel zaradi malenkosti, vendar je kruh vedno bil. In tako se je vrtelo, kot mlinsko kolo, včasih hitreje, včasih počasneje, včasih je bila voda bistra, včasih blatna, vendar se je vsakokrat očistila, tudi če je pod kolo nanesla vejevje in drugo nesnago. Potem se je začel vtikati stari Lokar. - Antona ni doma, je rekla, ko je pozno zvečer butnil v mlin. - In ga do jutra ne bo, se je pijano zacerekal in usedel na klop ob peči. Karte meče in denar zapravlja, seme hudičevo! - Vaš je! - Nisem takega naredil, porka madona, da ne! Izrodil se je. Sem mislil, da ga bo mlin spravil k pameti. Zato se mu ga kupil. Ampak… Besede so obstale v zraku, vendar je ona vedela zanje. Vsa fara je že, ne enkrat, slišala, da ga bo razdedinil, če ne bo pustil kart in nagnal priležnice s rast 2-3/2011 - literatura

17

pankrti vred. S strahom je čakala nadaljevanje. Bala se je govoriti, da ji ne bi ušla kakšna rogovilasta beseda. Če je Anton kaj podedoval po njem, je zelo hudo, kadar se razburi. - Kaj za pod zob vam pripravim, je prijazno rekla in se namenila proti shrambi. Ujel jo je za roko, z drugo ji segel v mednožje: - Tega sem lačen. - Ste znoreli? je odskočila. Ustavila jo je miza. Z zadnjico se je naslonila nanjo in s strahom čakala nadaljevanje. Vajena je bila dedcev, treznih in pijanih, toda od starega Lokarja tega res ni pričakovala. Mislila je, da jo je prišel spet s kakšno obljubo ali pa grožnjo izganjat iz mlina. Njegove oči so rohnele drugače. Njegove oči so ji trgale obleko. Njegove oči so jo grabile za prsi, jo porinile na mizo, ji razkrečile noge in lezle vanjo. - Kaj se boš delala svetnico! Če so te vsi v tej fari, lahko daš še meni. Naenkrat se je popolnoma sprostila, kot bi se na jezu dvignila zapornica. Odtekel je ves strah in jeza in vse. Mirno je gledala dedca, ki je vstal, razširil roke in stopil proti njej. - Prasec! je rekla, ker je nekaj pač morala reči, preden je z mize pograbila nož. Odrežem ti ga, razumeš! odrežem, če se pri priči ne pobereš! Le kdo bi ji verjel, če bi to povedala. Anton bi jo ubil. Ljudje bi govorili, le kaj vse si lahko lajdra izmisli! Sedaj, sedaj, ko je stari Lokar mrtev, pa sploh nima nobenega pomena. *** Mohor je šel na pivo, ki si ga je obljubil za god, šele čez nekaj dni. Tista čreda ljudi, ki je na njegov godovni dan divjala po poti pod njegovo hišo in izparevala čredne glasove, ga je preveč neprijetno vznemirila. Ko se je kmalu zatem vračala, je bilo vse skupaj še bolj čudno in prav grozeče, zato se ni mogel odločiti, da bi stopil do poti in koga vprašal. Bilo ga je strah, da bi s svojim navadnim starim obrazom čredo še bolj razdražil. Morda bi kdo še pljunil vanj in potem bi pljuvali vsi, čeprav ne bi vedeli, zakaj je prvi pljunil. Čudnega občutka si ni znal razložiti, na pivo pa je vseeno šel šele, ko je v okencu spet ujel pravi trenutek in se je oživeli podobi z nasmehom zahvalil za dan. V kavarni si je ob pivu privoščil še časopis. Ko sta lajdri prišli na Novo Goro in potrkali na vrata hrama, je bral stari Mohor, je Mica Grafutova vprašala Franca Lokarja, če se je njegov sin Anton kaj oglasil, ker da ga že ves dan ni doma. Lokar je odgovoril, da sina že dolgo ni videl, saj da se ga izogiba. Ker je bila že noč in še februarsko vreme, je bilo zelo neprijazno, ju je povabil pod streho. Postregel ju je s krompirjem, tudi z vinom ni skoparil. Ob deseti uri so šli počivat, saj je gostitelj omagal. Ko sta lajdri slišali, da je oseminpetdesetletni Lokar trdno zaspal, sta previdno vstali. Mica je pred ognjiščem pobrala sekiro in jo podala Urši. Njen udarec je spečega gospodarja hudo zadel v tilnik. Potem je prijela sekiro še Mica in dvakrat močno udarila. Glavo je samo majhen pas kože držal, da se ni odkotalila stran od telesa. Morilki sta žrtvi hladnokrvno prebrskali žepe in vzeli 62 kron. Prilastili sta si še putrih in ga napolnili z vinom. Našli sta tudi nekaj prekajene svinjine in jo stlačili v culo. Potem sta od znotraj za18

literatura - rast 2-3/2011

pahnili vrata in skozi zadnje okno zapustili hišo. Umorjenega so šele čez šest dni odkrili domačini. Stari Mohor je bil pretresen, da ni mogel brati naprej. Žolč, ki se mu je nabral v ustih, je hotel poplakniti s pivom, vendar je pivo samo še razdražilo grenkobo, da je postala gnusna in mu začela siliti v nos in oči. Sam nase je bil jezen, saj bi moral takrat takoj uganiti, da se nekaj groznega dogaja, tudi nenavadna podoba njegove pokojne žene mu je dala zgovoren namig, le pomisliti bi moral, ne pa se užaljeno zasmiliti sam sebi, kajti taka čreda gre na Marof samo takrat, kadar tam koga v imenu Njegovega veličanstva cesarja javno obesijo. In šlo jih je veliko, piše, da čez pet tisoč. Če pomisli, da jih Rudolfovo še dva tisoč nima, je bilo zanimanje res gromozansko. Za nekatere je obešanje očitno nepozabno doživetje. Nekateri se, tako govorijo, celo onesvestijo in nekateri menda doživijo orgazem. Kot pri iskrenem ljubljenju. K mizi se je približal možakar z risarskim blokom pod pazduho. Če dovolite, je rekel, originalni spominek skoraj zastonj. Spretno je odmaknil že skoraj prazen pivski vrček, položil blok na mizico in ga odprl. Trije ljudje, moški in dve ženski, v črno-beli tehniki, so viseli na vrveh. Nad vsakim krstno ime in priimek, pod njimi datum in ura. - Saj ste bili tam! je velel možakar. - Ne! se je odločno uprl stari Mohor in dal možakarju vedeti, da ni zaželen. - Potem pa ravno prav! se ta ni dal odgnati. Vam rečem, kaj takega se res ne zgodi vsak dan. Najprej je mojster obesil Uršo, tole na desni, potem je šla na gavge Mica, ta v sredini, in zadnji je dobil svoje Anton. V osmih minutah je bilo vsega konec. Si mislite, v osmih minutah! Res mojstrsko! Ljudje so bili kar razočarani. Po svoje tudi razumljivo, saj so nekateri prišli od zelo daleč in še vstopnino so plačali. Stari Mohor ni hotel poslušati. Vstal je in nekaj časa taval po mestu. Korak se ni in ni hotel usmeriti proti Marofu. Tri v osmih minutah! mu je klokotalo po ožilju. Množica je bila razočarana. Razumljivo, saj je plačala vstopnino. Pred križiščem na glavnem trgu je obstal. V izložbenem oknu na drugi strani ceste je zagledal znan obraz. Ni bil jezen, samo prestrašen.1 P.S. Leta 2011 si nek anonimni bralec ni upal odgovoriti na vprašanje, koliko ljudi bi se zbralo, če bi danes na kakšnem Gavžnem hribu enega obesili. Človeka, seveda. In še: kdo bi pobiral vstopnino?

1

rast 2-3/2011 - literatura

19

Zgodbo je avtor napisal po resničnem dogodku in z resničnimi imeni ter datumom, 12. julij 1865, ko je bilo na Marofu zadnje javno obešanje na slovenskih tleh. Kot vir mu je služil članek Pesem o obešanju v Novem mestu, ki ga je Karel Bačer napisal kot spremno besedilo k objavi pesmi ljudskega pesnika in godca Ivana Rupnika – Možeta, priče omenjenega dogodka. Sicer pa se je Peček s sledmi zgodbe o treh obešencih v različnih izpeljankah pred leti srečal tudi v dolini Radulje.

Barica Smole

POPOLNA ZGODBA Najbrž si marsikdo želi, da bi nekoč napisal ali prebral popolno zgodbo. To si želijo preprosteži, ki znajo voditi ali brati samo linearno zgodbo, kakršno si želijo doživeti. To je skrita želja učenjakarjev, ki obvladajo naratologijo, pripovedno strukturo in temporalnost ter vedo, kakšna je razlika med diegesis in mimesis; te sanje morda negujejo tisti, ki so za Cankarja samo slišali, ali pa tisti, ki imajo v malem prstu ne le svetovno, ampak tudi domačo literaturo. Med ambiciozneži je mnogo takih, ki so si najeli mentorje, ki jim njihove iz srca privrele verze ali na silo sklepane pripovedi spravijo v kolikor toliko spodobno obliko in s tem povečajo število tistih, ki berejo samo sami sebe. Drugi uživajo v kakšnem duhovno in zemljepisno bližjem ustvarjalnem velikanu, ali pa poznajo vse svetovne, zlasti ameriške trende na področju literature. Mnogi od teh berejo pretežno angleška besedila in potem v njihovih delih mrgoli raznih fuck off, ki pa jih glede na to, da so navadno tudi šolani, prevedejo vsaj v približek mavrične palete tovrstnih domačih izrazov ali pa tistih, ki smo si jih izposodili od enega številnih sosedov. Potem se oblikuje nekaj podobnega, kot je gastronomska ponudba: kljub temu, da so v mladosti mlatili repo, si mizo iz besed pogrinjajo s specialitetami od drugod in jih malo prilagajajo tukajšnjemu okusu; glede surovin danes ni težav, saj na policah trgovin najdemo prav vse dobrote in smeti, ki so si jih kje izmislili. Vendar obstaja glede tega težava: črevesje tukajšnjih jedcev je navajeno na domači, kranjski krompir in se ob polnjenju s tropskim sladkim krompirjem kaj hitro napolni s plini, ki okolici povzročajo estetske ali dihalne težave. Zraven tega pa so na gastronomski tron postavili potico, ki je poleg Triglava postala simbol tukajšnjosti, čeprav bi se o njenem izvoru, okusu in vrstah dalo na široko pisati, kar nekateri tudi počnejo, pa ne samo s potico, in na ta način svojim družinicam zagotavljajo obstoj. To so sedaj najbolj uspešne, če že ne popolne slovenske zgodbe. Torej: kako se oblikuje popolna zgodba, takšna, ki ne bo povečala zaloge človeške neumnosti, ne bo občepela na policah in s katero bo tudi bralec zadovoljen? (Kljub gornjemu hvalisanju okretnosti, natančnosti in elastičnosti našega jezika pa se ravno pri besedi bralec pojavi težava. Slovnični in naravni sklon se ne ujemata vedno in v primeru, da je naveden bralec, bi morali, če bi upoštevali število beročih, napisati bralka. Ampak to seveda za kakovost zgodb ali celo z željo po njihovi popolnosti nima nobene zveze. Morda se da kakšno bralko potolažiti z mislijo, da so skoraj vse naše večje reke poimenovane z ženskimi 20

literatura - rast 2-3/2011

imeni. Če imamo le malo želje po pronicanju v logos, je to za življenje, ki pomeni vodo, dovolj povedno. Izjema so le vode, ki imajo prilastek potok, in ena, ki se imenuje Rak). Po temeljitem proučevanju bomo morda prišli do spoznanja, da mora biti zgodba tragična. In da bi trajala malo dlje kot od enega kulturnega praznika do drugega, mora vsebovati kaj, kar se dogaja v vseh časih. Izberimo nekaj, kar ljudstvu globoko sede v srce. Kar so proučevali mnogi literarni teoretiki ali jezikoslovci. Tako na primer je naš jezikoslovec Miklošič dvajset let proučeval epsko pesnitev Hasanaginica. Zgodba je zelo tragična: mož, Hasan-aga iz Zagvozda pod Biokovim, po socialnem statusu dosti nižji od soproge, le-to zapodi. Sicer iz pesmi ni popolnoma razvidno, vendar se zdi, da je to naredil zato, ker se žena sramuje moževe strahopetnosti. Njen brat jo nato poroči z nekom, od katerega bo imel koristi. Seveda Fatimi odvzamejo pravico, da bi še kdaj videla otroke, ko pa jih na poročnem sprevodu le vidi, ji od žalosti poči srce. Zgodba je bila prepesnjena v številne jezike, ki imajo veliko govorcev. Ker je zgodovinska osnova vojna na Balkanu v sedemnajstem stoletju, ki sta jo bojevala Vzhod in Zahod, bi človek mislil, da jo bo že davno pogoltnil čas. To se žal ni zgodilo, ker se pač vse velike stvari ponavljajo. V zeleni gori se vedno znova nekaj beli in nikoli ni čisto jasno, ali je to sneg, so labodi ali šotori Hasan-age. Modro je napisati tudi kaj, kar je podobno kakšnemu filmu, ali celo zvariti mešanico dveh ali treh. V marsikateri dobri knjigi se da odkriti literarni remake kakšne filmske zgodbe, kar tempu zgodbe gotovo samo koristi. Pri tem ne smemo zanemariti imen junakov, ki ne smejo zveneti ne preveč tuje, pa tudi preveč domače ne. Za dobro, v slovenska tla vkoreninjeno zgodbo pa je na voljo cela vrsta vrhunskih domačih vzorov. V ta namen je koristno, da si (prvič, znova?) preberemo na primer roman, ki opeva svetel in zveneč dan, kakor iz čistega srebra ulit. Tam so prelepe podobe, tudi ena o srcu. Tega sicer ni dobro prevečkrat omenjati, ker je to občutljiv organ, a na pravem mestu lahko utripa prav ubrano. Nikar ne preskočite sredine prvega poglavja. Pripoved mora imeti cel kup nasprotij in ta jih ima. Junaki so seveda fiktivni, vsebine ne moremo jemati, kot da je dnevniški zapis. Sredi omenjenega poglavja se srečata dva romaneskna junaka v slavnostni hotelski dvorani. V njej so zmagovalci leta 1945 pripravili slavnostno večerjo v čast zavezniškim častnikom. Malo prej je prvoosebni pripovedovalec v mislih recitiral Tennysonovo balado The Charge of the Light Brigade v angleščini. Opisi okolja so natančni: bel porcelan in svetal pribor, pa cvetje v vazah in partizanski gostitelji v novih civilnih oblekah. Potem literarni junak, ki zna Tennysona na pamet, prisluhne britanskemu generalu. Vsi so mu, samo njegov sosed ne. Ljubitelj lepote, ki je taka, kot bi stal sredi srca, ve, da je bilo za sosedom pri mizi rast 2-3/2011 - literatura

21

nekaj let najtežjih taborišč smrti in so ga partizani pripeljali na gala večerjo naravnost iz Celovca, kamor so malo prej prodrli in pomagali nekaj taboriščnikom. Bil je še v taboriščni obleki, na suknjiču je imel številko, v njegovih očeh je ugasnil ves lesk. Samo grčal je, mežikal in jedel, naglo in pogoltno. Tudi general je citiral Tennysona, kar nam daje slutiti, da ga Angleži posiljujejo ob vseh takih priložnostih, ko mi zarivamo nož v hrbet našemu Prešernu ali Cankarju. Potem robati jedec prvemu junaku med dvema grižljajema solate pove, da so tam, od koder prihaja, ubili tudi njegovega očeta. Pove datum, orodje uboja in storilca. Medtem še vedno je. Doda, da je morilec, esesovec, znal skoraj celega Goetheja na pamet. In je poslušal Sibeliusov Žalostni valček. Po večerji se junak – nežni poznavalec angleške poezije – sprašuje, ali mu je srce zaradi očeta okamnelo, in si odgovarja, da ni. Je okamnelo njegovemu prijatelju, sedečemu poleg njega na imenitni večerji? Ni imel samo velikih, grobih rok. Zapisano je, da je tudi rekel in napisal marsikaj grobega. Res nikoli ni pisal o lepoti, ki je podobna oni sredi srca? Ne, junak, ki je pravkar izvedel, da so njegovega očeta v taborišču ubili z udarcem cokle po glavi, pravi, da je jedec s prstenim obrazom in velikimi, zabuhlimi rokami napisal marsikdaj celo kaj odurnega. O revščini? Telesni ljubezni? O človeški sprevrženosti? O mučenju in drugih strahotah, ki jih je zmožen človek? O umiranju v strelskih jarkih? Tega ne vemo, ker taboriščnik ni imenovan, zapisano je samo, da je hlastno mlel z brezzobimi čeljustmi. To seveda ni popolna zgodba, kot morda ničesar v življenju ni. Kaže pa na potrebna nasprotja; dva junaka zgodbe sedita v slavnostni dvorani. Eden je slok in v lepi obleki, drugi čokat, nizek, v taboriščnih capah. Eden z leskom osvoboditve v očeh, drugi ugaslega pogleda. Eden, ki je ušel pred fašizmom, drugi, ki je komaj preživel Dachau, Buchenwald in Mauthausen. Če se vrnemo k izhodiščni zgodbi, opisani v romanu, imamo v prvem poglavju dva povsem različna junaka. Eden za belo pogrnjeno mizo za zatisnjenimi vekami vidi vstajati armade ljudstva … iz vasi … fante, može, dekleta … in misli na noble six hundred, drugi z brezzobimi čeljustmi golta hrano, s pogoltnostjo, kakor jé sestradana žival. Si prestavljate to dramatično nasprotje? Odlično je, tako se dela dobra zgodba. Nič zato, če je enemu zvenelo srce, drugi pa je bil ubite duše. Komu mar, ali si predstavljamo, da je eden med vojno študiral v tujini, po njej pa se vozil z imenitnim avtomobilom in živel v našem najlepšem obmorskem mestu, drugi pa je crkaval v taboriščih in se kasneje vlačil po bolnišnicah. Nikoli si ne bomo mogli predstavljati vsega tako dramatično, kot se dogaja v resnici.

22

literatura - rast 2-3/2011

Za dobro zgodbo je pomemben tudi cilj. O njem pa le toliko: pametni strelci najprej izstrelijo puščico, nato pa okrog nje narišejo kroge tarče. Tudi ta zgodba ni prava. Ne teče. Je preveč slovenska. Poleg tega ni niti domoljubna. Nekako mimo srca je. Kronično ji manjka humorja. Značaji niso zasidrani, morda zato, ker so izmišljeni. Nima citatov Tennysona ne kakega drugega velikana. Samo puščica je bila izstreljena. Fuck off, kdo bo pa kroge narisal?

rast 2-3/2011 - literatura

23

Barica Smole

KOLAČKI1 Boste kolaček? Dobri so, čisto sveži. Vseh vrst. Koruzne s kajmakom imam, pa s koščki čokolade … Sama jih pečem, tile so od sinoči. Ne bi jih smela skrivati v spodnjem predalu, ampak brez njih ne morem. Ne bom vam izdala receptov, pa saj vas najbrž niti ne zanimajo. Delo iščete? Kakšne poklic pa imate? Politolog in tudi zgodovinar? Ko ste ravno poznavalec preteklosti: Veste morda, da je v devetnajstem stoletju neko podjetje iz Yorkshira pobiralo kosti padlih po evropskih bojiščih, jih mlelo in nato prodajalo za gnojilo? Nič hudega, to vam pri tej zaposlitvi najbrž ne bi pomagalo, pa tudi pri kakšni drugi ne. Kup podatkov hranimo v svojem softveru, pa so čisto neuporabni. Mimogrede: ste opazili, da je bila včasih dilema Tolstoj ali Dostojevski, danes pa sta to dvojico nadomestila Jobs in Gates? Poskusite no tegale, nekaj posebnega je, z ingverjem. Ne vem, ali je kakšno prosto delovno mesto, to boste morali vprašati druge, moje so samo številke in poročila. Vem, aktivno morate iskati zaposlitev. Pojma nimam, kakšno izobrazbo bi morali imeti in kaj bi k vlogi morali priložiti. Res ne boste? Pa tako dobri so. Da vas je sto deset tisoč v državi? To je star podatek, veste. Ker se ukvarjam s številkami, si lahko to množico vsaj malo predstavljam. Če bi vsak od vas s parlamenta naše države odnesel en zidak ... Saj ne pravim, da bi ga morali, ne, samo primerjam ti množici. Mislite, da je tista stavba iz več kot sto deset tisoč zidakov? Kraja enega zidaka ni kazensko pregonljiva, ker so opeke stvari manjše vrednosti. Da niste zidar? Ne glejte tako pesimistično, mladi ste še. So vas naučili, kako se morate predstaviti delodajalcem? Črna majica gotovo ne daje pravega vtisa. Priporočam vam srajco. Saj veste, ovratniček, manšeti, čez pa ne prestrog suknjič. Videz je vse. Ne, tudi gospe, ki komunicira z javnostmi, ni, je na bolniški. Mimogrede: katera od javnosti ste vi? Tale je z rozinami. Res ne bi? Pustite prosim številko, vas bomo poklicali. Bom nekomu sporočila. Jaz pripravljam samo načrte in poročila za razne organe in institucije. 1

Obe kratki zgodbi Barice Smole sta iz zbirke Tri polovice jabolka, ki izide pri Založbi Goga. Naslovna je bila objavljena v prejšnji številki Rasti.

24

literatura - rast 2-3/2011

Vse je v tem, kako kaj poveš. Svojevrstna umetnost so tabele. Vedno jih je treba sestavljati tako, da se stolpci ujemajo vodoravno in navpično. Vedno se najde kdo, ki stvari preračuna. Nekoč so ugotovili, da sem se zmotila pri postavki 2.7.3 v poglavju odhodki, in me na to na seji tudi prijazno opozorili. Potem so eno uro razpravljali, da je potrebno zavode preoblikovati tako, da bi tudi sami ustvarjali dohodek, saj je prava katastrofa, da samo molzejo državni denar. Neki član je prišel na misel, da bi seno z zelenice pred zavodom prav lahko prodajali zajčerejcem v okolici in tako zaslužili za pisarniške potrebščine. Vi imate pridobitniško žilico? Seveda ne, drugače ne bi iskali dela. Se spoznate na zajce? Tisti gospod je nato vprašal, ali kdo pozna koga, ki v bližini goji te živali. Nihče ni opazil, da je bila napaka v izračunu narejena namerno. Dimna zavesa tako rekoč. Se vam zdi to prevara? Jaz temu pravim samo manjše zlo. Če bi bilo poročilo zavrnjeno, bi nam denar spet dajali po dvanajstinah, kar bi povzročalo kup težav. Direktorica bi morala na nagrado za uspešnost čakati predolgo. In če je ona nezadovoljna, se tudi moj stol kaj hitro lahko začne pomikati proti vratom. Bi tegale koruznega? A poročilo? Bilo je sprejeto, mene pa so opomnili, naj popravim računsko napako. Ste vedeli, da šefi ne marajo nezmotljivih? Ja, vem, da se prilogi zdaj pravi si-vi. Ko sem se po pripravništvu prvič in edinkrat prijavljala v službo, smo temu rekli življenjepis. Ime, priimek, datum in kraj rojstva, izobrazba, delovne izkušnje, to je bilo vse. Ampak vi to znate, kajne, zaposlitveni svetovalci so vas gotovo naučili. Jaz sem videla samo en tak si-vi, ko se je prijavila direktorica. Angleško – pasivno je pisalo, srbsko, hrvaško, bosansko – aktivno. Ne znam toliko jezikov, zato pa sem ostala pri številkah in poročilih. Komaj ločim purgersko zagrebščino od govora v Slavoniji, za silo prepoznam donavsko široki ô Beograjčanov. Vem, kdaj je kdo iz Sarajeva, Splita ali Dubrovnika, za Gornji Milanovac, Mostar ali Delnice pa že nisem več prepričana. Kupila sem si hrvaško-srbski ločevalni slovar, prijatelj pa mi je posodil šesto izdajo turcizmov, da bi se naučila bosanščine. Soseda je Makedonka, a ni njihov jezik lep? Pa ga ne znam. Vi pa gotovo znate kakšnega, zato vam bo lažje. Oprostite, pohamati moram še enega. Čokoladnega. Tudi nastop imate izdelan, škoda, da že imamo piarovko. Ampak je samo za določen čas, zaposlili smo jo preko javnih del, morda imate možnosti. Ste morda invalid? Menda imajo za njihovo zaposlitev poseben program. A da bi oddali prošnjo? Lahko jo oddate, posredovala jo bom naprej, ampak … To bo stopetinštirideseta? Veste kaj, morda imate pa zdaj priložnost. Na svet morate gledati z lepe plati. Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo druga, a ne? Pravite, da je prepih? Meni se ne zdi.

rast 2-3/2011 - literatura

25

Res ne boste nobenega? Če bi se direktorici predstavili osebno … Sem vam že povedala, da morate obleči srajco? Veste, zdi se mi, da bo sedanja oseba za stike z javnostmi ali kako se temu že reče, kmalu odletela. Potem bi pa morda vi … Zadnjič je sestavila obvestilo za medije. Oseba, ki bi jo morda nadomestili, namreč. Trikrat ga je direktorica zavrnila. Kakšen smisel za predstavljanje ima! Tega te ne nauči nobena šola, to je lahko samo talent. Res je bil tisti sestavek piarovke suhoparen. Koga pa zanima, kaj delamo! Jaz bi obiskovalcem pripravila zanimiva promocijska darila. Potlej je zaposlenim sporočila, da moramo priti vsi na tiskovko. Nerodno je, če fotografi škljocajo prazen prostor. Pripraviti smo morali stole in gradivo. Za to priložnost smo namestili tudi nov ekran v preddverju, na katerem so se vrtela sporočila o naši dejavnosti. Lepo vas prosim! Kaj ti ljudje živijo v srednjem veku? Škandal, eksces, to je še zanimivo. Torej, na tiskovno konferenco sta prišla snemalec krajevne televizije in novinarka pokrajinskega časopisa. Prvi je še pred konferenco posnel direktorico in nekaj kadrov naših prostorov. Druga pa je prepisala, kar smo ji pripravili. Šefica je naslednjega dne prelistala časopis. Bili smo le novička na dnu predzadnje strani. Tudi jaz bi bila jezna. Toliko dela, pa tako skromni zapisi! Piarovko je premestila v sprejemnico. Kako so dobri! Za jutri si moram izmisliti kakšnega posebnega. Tudi šefica jih ima rada. Navadno se zaposleni premikamo bolj počasi: iz pisarne tik ob njeni v drugo, nato za računalnike za pultom in šele nato na vroči stol v sprejemnici. Od tam je le še korak do vrat. Samo jaz že vrsto let sedim tukaj. Sicer je vedno težje, veste, vsakič znova moram spoznavati navade in sposobnosti predpostavljenih. Vsi jih imajo, sposobnosti, samo prav moraš gledati. Za svoj rojstni dan sem v službo prinesla kolačke. Naj malo čalabrknejo, sem jim rekla, da sem vadila nov jezik; naj prigriznejo kakšen kolaček, si omastijo brke, čeprav jih nima nihče. Vi imate pa take lepe! Kako to, da nočete kolačkov? Imate dieto? Ne, smetanovih danes nimam, nisem dobila prave smetane. Bi kakšne druge? Tile so s poprom in kakijem. Pravijo, da lajšajo jezo, ker vplivajo na žolč. Tile so pa s pehtranom. Dobri so proti zavisti. Odhajate? Pustite tiste papirje, v prave roke bodo prišli. Naj jih dam kar direktorici! Pravite, da je sestrična vaše tete? Zakaj pa ste potem prišli na kolačke?

Branko Šuster: ANGELI 1, 70 X 50 cm, kolaž, 2009

26

literatura - rast 2-3/2011

Kultura

Miklavž Komelj

Protislovja novomeške pomladi1

I.

Ti ljudje, ki so nastopili v Novem mestu, so na najbolj drastičen in strašen način izkusili, kako »domovine« žrejo svoje mladiče, ko jih v spremstvu »kislih propelerjev« naženejo v imperialistično vojno. Doživeli so bankrot neke civilizacije, ki se je zgodil v imperialistični vojni. Obenem pa se je v njih rodila nezadržna želja po ustvarjanju – iz nič, bi rekel Podbevšek v biblični intonaciji. Najbolj zgoščena artikulacija vsega, o čemer zdaj govorim, je pretresljiva Podbevškova pesem Izumitelj na zemlji. Izumitelj, poln idej, je med zdivjanimi ljudmi prisiljen misliti samo na to, kako se bo do sitega najedel, zato ne morejo izpluti zrakoplovi iz svojih lop. »Nad nami se je razprostiralo sinje nebo, jaz pa sem strmel vso noč in do jutra v štiri stene in strop.«3 S to pesmijo je pravzaprav zelo bridko napovedana tudi Podbevškova poznejša usoda v Ljubljani. A vendar ni v tej pesmi nič anekdotičnega – tu vse postaja simbol. Ta pesem je popolnoma nadosebna.

Zdi se mi sijajno, da imenujemo novomeška pomlad dogajanje nekega zgodnje jesenskega dne. Skratka, da gre za obrat »naravne« logike. Kaj je zares družilo med seboj skrajno različne udeležence tega dogajanja? Njihova želja prebiti »samoumevno« inercijo tega prostora. 1

V Joyceovem Umetnikovem mladostnem portretu je izredno lepo mesto, kjer Stephen Dedalus reče o Irski, da v tej deželi na vsako dušo, ki se rodi, takoj vržejo mreže – mreže identitarne logike, in da se hoče on iztrgati iz teh mrež. Mladi ljudje v Novem mestu, ki so inicirali to umetniško dogajanje leta 1920, so se poskušali iztrgati iz mrež. Stephen Dedalus v nadaljevanju reče, da je Irska stara svinja, ki žre svoje mladiče. Joyce pa je pozneje tudi rekel, da lahko sam vstopi v srce vseh mest sveta samo prek Dublina; da je univerzalno vedno v partikularnem. (Jaz bi sicer raje rekel: v singularnem.) Poglejte: kakšne zoprne lokalistične konotacije ima sintagma »slovenska pomlad« – in kakšne lepe univerzalistične konotacije ima sintagma »novomeška pomlad«!

Kot je nadoseben naslov knjige (in pred njo recitacijskih nastopov) Človek z bombami. Ta naslov zveni na prvi pogled deklarativno pompozno – ko pa preberemo knjigo, ni v njem več ničesar deklarativno pompoznega, ampak se v njem odpre notranja napetost, ki učinkuje potujitveno. (Govorim o naslovu – s tem nočem reči, da v knjigi ni tudi deklarativne pompoznosti.) Kot poudarja Denis Poniž, bi lahko bombe razumeli kot orientacijo na anarhizem4 – Podbevšek navsezadnje v tej knjigi samega sebe imenuje »strašni anarhist«.

(In Podbevšek se je počutil, da poje »v sredini zemeljske oble 2«.)

1

2

Referat na matineji teorije Anton Podbevšek Teatra v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu 26. septembra 2010. Anton Podbevšek, Moje ekstaze skulptura. Znanstvenokritična izaja pesniškega opusa, izbor, prepisi in komentarji Marijan Dović, Institut za literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Založba Goga, Ljubljana – Novo mesto, 2008, str. 70.

3 4

28

Ibid., str. 75. Denis Poniž, »Slovenske zgodovinske avantgarde med Podbevškom in Tankom«, Tank!. Slovenska zgodovinska avantgarda (»revija«, ki je izhajala kot kataloška publikacija ob istoimenski razstavi v ljubljanski Moderni galeriji 1998/1999), str. 28.

Kultura - rast 2-3/2011

Soareja Anton Podbevšek Teatra ob 90-letnici novomeške pomladi pred Knjižnico Mirana Jarca. (Foto: Rasto Božič)

Obenem pa, ko beremo knjigo, vidimo, da je pozicija »človeka z bombami« pozicija, ki je človeku vsiljena; »človek z bombami« je namreč do konca ponižan anonimnež s front prve svetovne vojne. Toda pesnik se niti za hip ne pozicionira kot žrtev – ampak poskuša bombe, ki so mu bile vsiljene, vreči v tiste sile, ki so mu jih vsilile. Podbevšek se ne pozicionira kot žrtev, ampak kot izumitelj na zemlji, kot romantičen »titan«, ki se identificira z Giordanom Brunom (čeprav se zdi, da ni kaj dosti vedel o njem); v njegovi drži je celo nekaj aristokratskega. Ta drža pa ni preprosta samozadovoljna ekspanzija, ampak izhaja iz samoproblematizacije subjekta; Podbevšek poskuša biti že v Žoltih pismih »samega sebe nadnaraven bič«5 – kar seveda zbuja dvojne konotacije: avantgardistične in religiozne, krščansko-asketične. Navsezadnje pa isto samoproblematizacijo lahko slutimo tudi v Podbevškovem dolgem in dostojanstvenem molku, velikem molku.

5

Bankrot stare civilizacije, ki sem ga poudaril, se ne nanaša samo na Avstro-Ogrsko. Leta 1920 je bil že popolnoma jasen tudi bankrot tistega, kar je meščanstvo sproduciralo novega: moralni bankrot kraljevine SHS. Aprila je bila v Ljubljani krvavo zatrta stavka železničarjev, ki ni bila samo ekonomska stavka, ampak del pravega revolucionarnega vrenja. Leto 1920 je bilo v Jugoslaviji leto revolucionarnega vrenja. Kljub preganjanju je na volitvah za ustavodajno skupščino novembra leta 1920 Komunistična partija postala z 59 oziroma 58 poslanci tretja najmočnejša stranka v državi. Zato je bila decembra z zloglasno Obznano postavljena izven zakona. Mimogrede: Podbevšek je v tem času nosil pištolo po Ljubljani, da se je branil pred napadalci, in to lahko razumemo kot avantgardistično obnašanje. Ampak vseeno je treba vedeti, da je takrat kar nekaj ljudi nosilo pištole po Ljubljani. Komunisti so leta 1920 nosili pištole.

Anton Podbevšek, Moje ekstaze skulptura (glej opombo 2), str. 15.

rast 2-3/2011 - Kultura

29

Podbevšek nikoli ni bil komunist, ampak leta 1920 se je še zdelo, da bo »stara družba« zdaj zdaj eksplodirala; svetovna revolucija ni bila fantazija, ampak realno upanje – ali realen strah, kakor za koga. In tudi ljudje, ki niso bili revolucionarji, so se zavedali prelomnosti časa in lahko so izrekali zelo revolucionarno zveneče parole, ker so bile te parole takrat v zraku. Božidar Jakac je, recimo, takrat govoril kar o »novomeški revoluciji«. Značilno je pričevanje Marjana Mušiča v knjigi Novomeška pomlad o pogovoru med Marijem Kogojem in Franom Tratnikom, ko je šla 26. septembra leta 1920 družba z otvoritve razstave še na sprehod k Božjemu grobu na Grm. Tja pridejo ravno ob sončnem zahodu in Kogoj je »ves prevzet od višjega gledanja razpredal misli, kako mu ta edinstveni prizor čara vizijo, ki neti intuicijo in se v njegovi notranjščini poraja muzika, in kaj bi bilo lepšega kakor to, da bi se tu pred njim znašel klavir, pa bi se sprostila ustvarjalna sila v improvizacijah«. Tratnik pa ga takoj prekine, češ, to je jalova romantika; danes ima umetnost drugo poslanstvo; namesto da tu improvizira pred soncem, naj umetnost raje postavi v službo množic.

debati pa se lahko spomnimo tudi knjige Človek z bombami. S čim se konča? Z vizijo »nevidnega klavirskega virtuoza, obdanega z angelskim zborom«.7 Sicer je bilo že neštetokrat ugotovljeno, da sta se politična in umetnostna avantgarda pogosto dogajali v zelo različnih sferah; na listi komunistične partije je leta 1920 kandidiral realistični slikar Vesel. Medtem ko je Podbevšek svoje pesmi največ objavljal v katoliškem Domu in svetu, ker jih drugje ni mogel. Res pa je leta 1922 takšno sodelovanje v meščanskem tisku samokritično imenoval »umetniška prostitucija«8. In res je v času pred novomeško pomladjo v Zagrebu intenzivno iskal zveze s Krležo, Cesarcem, pa tudi Šimićem, kajti Novo mesto je enako oddaljeno od Ljubljane in Zagreba. Podbevšek je leta 1919 v Zagrebu vpisal študij in pripravljal se je na nastop v jugoslovanskem merilu. Hkrati pa ni treba poudarjati, da je bilo (in da je) Novo mesto veliko bolj provincialno od obeh omenjenih mest. Ampak zanimivo je, kako prav provincialnost miljeja lahko podžiga radikalizem. Ne pozabimo, kako piše Delak v Tanku, da je avantgardistično gibanje v Ljubljani produkt šolsko-uradniškega miljeja. Kjer je vse zadušljivo, je potreben skrajni radikalizem, če človek sploh hoče dihati. Po drugi strani pa ta specifična dialektika provincialnega prostora pomeni še nekaj drugega: v Novem mestu so se mladi, ki so v prvi svetovni vojni izkusili bankrot in absurd stare civilizacije, zavedali, da tu sploh še niso bile vzpostavljene pridobitve meščanske kulture. Hočem reči: potrebno je bilo »avantgardistično« vizionarstvo, da so tu sploh organizirali umetniško razstavo. Kljub prevratnemu razpoloženju nekaterih udeležencev ta kot celota nikakor ni učinkovala »avantgardistično«. Vsaj ne, če zadevo merimo z nekimi merili, ki niso ozko lokalna. (In bolj kot prelom s tradicijo je bila poudarjena kontinuiteta; Rihard Jakopič je nastopil kot neke vrste mentor. Razstava

»Poglej prebujeno Rusijo, ki jo ožarjajo plameni revolucije v njeni veliki preobrazbi! Pesniki ne recitirajo več svojih pesmi in muziki se ne dobrikajo več inertni, presiti publiki v razkošnih salonih in dvoranah, ampak se, nasprotno, njihove ohrabrujoče poeme in spodbujajoči zvoki muzike oglašajo s tovornjakov množicam, ki so žejne umetnosti za današnjo rabo in hrepene po njej. To, to je resnično poslanstvo sodobne umetnosti!«6 Pri Tratnikovi in Kogojevi debati je najbolj zanimivo to, da je bil Tratnik kot umetnik precej tradicionalnejši od Kogoja, nekje med simbolizmom in ekspresionizmom, čeprav ga je pozneje Delak razglasil za »prvega slovenskega avantgardista« v likovni umetnosti. Dejansko je leta 1920 naredil vtis umetnostnega prevratnika Kogoj; občinstvo v Novem mestu ga je dojelo kot »človeka z rdečimi možgani«, kot umetnostnega »boljševika«. Ob tej

Anton Podbevšek, Moje ekstaze skulptura (glej opombo 2), str. 92. 8 Anton Podbevšek, »Politična umetnost«, Rdeči pilot, št. 2 (1922); reprint v: Tank! (glej opombo 4), str. 14. 7

6

Marjan Mušič, Novomeška pomlad, Založba Obzorja, Maribor 1974, str. 98.

30

Kultura - rast 2-3/2011

je res ziritirala Ivana Tavčarja, drugače pa so jo predstavniki etablirane meščanske kulture sprejeli naklonjeno.)

v svoji poglobljeni analizi novomeške pomladi posebej poudaril Milček Komelj: da se nam »danes kaže fiziognomija novomeške pomladi tako rekoč dvojna, hkrati starinska in moderna9«. Spomnim se celo pripombe, ki jo je dal o novomeški pomladi na nekem izpitu profesor Lev Menaše: »mešanica dadaizma in čitalnice«. Ampak ta pripomba je mogoče že prebrutalna. Novomeška pomlad pa je bila nekaj subtilnega. Če poudarjam dialektiko provincialnega prostora, nikakor nočem manjšati njenega pomena in njene vloge v razvoju avantgardističnih gibanj na Slovenskem. Nasprotno mislim, da nam ravno »simptomalno« obravnavanje, ki upošteva dialektiko »starega« in »novega« ter dialektiko provincializma in univerzalizma, omogoča ob njenem čudovitem dogajanju dojeti o genezi avantgard kot takih neprimerno več, kot pa če se gremo identifikacijsko igro. Zakaj jo tako problematiziram? Zato, ker je to, da vzklikamo, kako se je tu udejanjil totalen avantgardistični prestop iz umetnosti v življenje, idealen alibi, da v svojem času legitimiramo kot »blazne avantgardistične preboje« neka dejanja, ki se deklarirajo kot »blazni avantgardistični preboji«, ne da bi to res bili. In potem ni več jasno, kdo trga mreže in kdo je mrežopletalec10.

Ko govorimo o avantgardizmu, ki ga je utelesil Podbevšek, pa moramo dodati, da se je ta deset let kasneje v zvezi z Novim mestom znašel v čisto drugačni vlogi: kot urednik turistične brošure, polne oglasov za različna podjetja, v kateri pa je mimogrede tudi obujen spomin na dogodke izpred desetletja – skoraj nostalgično. Dobil sem vtis, da je današnje praznovanje 90-letnice novomeške pomladi naravnano v afirmacijo avantgardizma – kot da so se pred devetdesetimi leti v Novem mestu uresničile Tratnikove fantazije s sprehoda k Božjemu grobu. V ljubljanskem Dnevniku sem bral zanosne besede Leva Krefta, da se je z novomeško pomladjo začel »na novo meriti čas v slovenski kulturi«, primerjavo novomeške pomladi s požarom, in celo: »Kar so takrat izvedli umetniki, je bil desant na staro kulturo, umetnost se je iz svojega sveta spustila nazaj v življenje.« Take besede se najbrž poskušajo stilno navezati na zanos leta 1920. A vendar …

II.

Ob omenjenih besedah o desantu sem se spomnil na prisrčno anekdoto, ki jo je pripovedoval Božidar Jakac. Razstavo mladih novomeških umetnikov si je prišel ogledat tudi ljubljanski knezoškof Jeglič, ki je bil znan po takih akcijah, kot sta bila sežiganje Cankarjevih pesmi in protest zaradi gole Muze na Prešernovem spomeniku v Ljubljani. No, in ko so mladeniči videli, da prihaja Jeglič, so pred njim tekli v razstavišče, da so s stene pravočasno sneli nek ženski akt, da knezoškof ne bi doživel dušnih bolečin. Ta anekdota veliko pove o dialektiki skrajno provincialnega prostora, v katerem so ti mladi ljudje nastopili. Namesto da govorimo o velikem desantu na staro kulturo, se mi zdi dragoceno upoštevati prav to specifično dialektiko, v kateri so se srečale stvari, ki jih le stežka povezujemo. Menim, da bi morali izhajati iz tega, kar je pred desetletjem rast 2-3/2011 - Kultura

Mislim, da je danes v Sloveniji identifikacija z avantgardizmom postala del identitarne politike. V ljubljanski Moderni galeriji je bil včasih napis: »Bodite avant-garde! Včlanite se v klub podpornikov Moderne galerije.« Način identifikacije z avantgardo, ki temelji na kolektivni nacionalni identifikaciji – »tudi mi smo imeli avantgardo« – pa pomeni nevarnost, da se avantgardo spremeni v objekt »narodopisja«. Nekoč sem na televiziji ujel, kako Dragan Živadinov razlaga, da je treba Noordunga obravnavati kot slovenskega nacionalnega junaka. Zdi se mi sijajno, da je Živadinov reaktualiziral Noordunga; začudilo me je samo to, da nekdo, ki svoje dejavnosti legitimira v odnosu do avantgar Milček Komelj, »Podoba novomeške pomladi«, Tank! (glej opombo 4), str. 21. 10 Sposojenka iz Podbevškovega pesniškega besednjaka. 9

31

Soareja Anton Podbevšek Teatra ob 90-letnici novomeške pomladi pred Knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu. (Foto: Rasto Božič)

dizma, pri tem operira s kategorijo »slovenskih nacionalnih junakov«. Vendar je treba takoj dodati, da je v tem pogledu marsikaj zelo protislovno že v sami avantgardi. Če pozorno proučujemo rusko avantgardo, bomo tam našli vse mogoče, tudi ruski nacionalizem. V jugoslovanski avantgardi podobno; pomislimo, kam je v postzenitističnem obdobju neslo Micića: hajduk Petar Čučković, »srbijanstvo« itd. Avantgarde so bile v vseh pogledih dvoumne, tu ni bilo take premočrtnosti, kot si jo nekateri predstavljajo.

ljudje zelo hitro počutijo avantgardno, če konzumirajo mortadelo s Kosovelovimi verzi. Recepcija avantgard v tem prostoru si vedno znova apropriira zelo revolucionarne parole za precej manj revolucionarno delovanje. Z neke zgodovinske distance bo najbrž tako videti tudi pompoznost neoavantgard in retroavantgard: uporaba revolucionarnih postopkov v nekem procesu, ki je bil mogoče res revolucionaren – ampak … čigava je bila ta revolucija? Neo in retroavantgarde so imele enako kot tako imenovane zgodovinske globoko utemeljenost v času družbenih pretresov in so imele v njih velik pomen. Le da so šli v času neo in retroavantgard ti procesi, če jih primerjamo z onimi, v katerih so poskušale sodelovati, v obrnjeno smer. Marsikatero potezo neo in retroavantgard bi lahko videli kot »revolucionarno« dekoracijo prehoda iz poskusa graditve socializma v kapitalizem.

Kakorkoli že, apropriacija tako imenovane zgodovinske avantgarde se v tem vse vulgarnejšem slovenskem družbenem prostoru prepogosto zvaja na neko deklarativnost. Zadnjič sem spet bral katalog razstave Tank! iz leta 1999. Bila je sijajna, ampak ko odprem njen katalog, mi gre zmeraj na bruhanje, ker je tam na začetku fotografija mortadele, ki ima na ovoju natisnjeno Kosovelovo pesem Rdeča raketa. Prav to se mi zdi nekako simptomatično. Bojim se, da se v slovenskem prostoru 32

Kultura - rast 2-3/2011

Recepcija tako imenovane zgodovinske avantgarde v Sloveniji v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila vzpostavljena tudi njena kanonizirana periodizacija, je bila zaznamovana s tem družbenim procesom, kar je seveda razumljivo. Besedilo Leva Krefta Rekviem za avantgardo in moderno? iz revije-kataloga Tank!, ki nekako povzema koncept razstave iz leta 1999, označi avantgardo kot edini politični program anarhizma na Slovenskem, po drugi strani pa se potrudi »reševati« avantgardo pred komunizmom. Seveda se strinjam s Kreftom, da političnosti avantgarde ni mogoče zvajati na eksplicitno socialno revolucionarnost, problematično pa se mi zdi, če to nekdo poudarja zato, da ne bi zgodovinska avantgarda »delila zgodovinskega poraza s fašizmom in predvsem komunizmom«11. Tako rabo označevalca komunizem berem v kontekstu političnega revizionizma devetdesetih let. Če nič drugega, si leta 2010 nihče več ne more zatiskati oči pred tem, da se označevalec komunizem povezuje z nekimi novimi vsebinami. Morda pa to pomeni tudi, da je prišel čas, da preizprašamo nekatere v tem prostoru uveljavljene poglede na avantgardo. Zakaj to tako poudarjam? Zato, ker so od tega, kaj se nam zdi pomembno, odvisne tudi takšne osnovne stvari, kakršna je periodizacija. Kanonizirana periodizacija tako imenovane zgodovinske avantgarde na Slovenskem začne z letom 1920 in konča z letom 1929; kot zadnje dejanje tukajšnje avantgarde se upošteva njena predstavitev v reviji Der Sturm Herwarta Waldna, potem pa je konec. Kot bi bila to alegorija slovenske državice; svoj cilj doseže z vstopom v Evropo, potem pa začne družba razpadati … Ampak če gledamo, kaj je Delak delal neposredno po letu 1929, ne moremo reči, da je bilo nečesa konec; prej se zdi, da je radikaliziral tiste tendence, ki jih je zastavil v prejšnjih letih. Seveda pa to ni več »čista« avantgarda: gre za poskus razrešitve njenih notranjih protislovij, za prestop v konkretno delavsko gibanje; ampak prav tu se kaže dejanska moč in nemoč avantgarde, tu se kaže njen domet, tu se kažejo njene konsekvence. Zakaj, recimo, obravnav avantgarde na Sloven-

skem ne zanimajo take stvari, kot je bila Delakova postavitev Hlapca Jerneja iz leta 1932, ki je bila avantgardistična predstava v Piscatorjevem načinu? Da ne govorim o tem, kar je vmes Delak delal na Dunaju pri Gledališču rdeče pomoči in drugih gledaliških skupinah, kjer je med drugim sodeloval pri eni prvih svetovnih postavitev Brechtovega Jasagerja. Hočem reči: namesto da se, ko govorimo o zgodovinski avantgardi, ustavimo pri koncu »čiste avantgarde«, bi bilo, če bi hoteli resnično izmeriti domet avantgarde, pomembno raziskovati prav tisti prehod, ko avantgarda dejansko poskuša stopiti v povezavo z delavskim gibanjem. Po drugi strani pa vznik avantgarde na Slovenskem lahko razumemo samo v kompleksni prepletenosti z ekspresionizmom. Dekontekstualizacija, ki pušča ekspresionizem ostro ločeno ob strani, postane problematična takoj, ko pogledamo vlogo ekspresionizma v genezi jugoslovanskega avantgardizma. Branko Virgil Poljanski je v Svetokretu, ki je izšel v Ljubljani leta 1921, navdušeno hvalil Jakca, brata Kralja in Kogoja, medtem ko je Podbevška razglasil za človeka brez talenta in kulture ter pesniškega analfabeta. V kontekstu geneze jugoslovanske avantgarde je bil Podbevškov projekt ocenjen kot solističen, medtem ko so bili ekspresionisti leta 1921 še šteti za pripadnike »najekstremnejšega« gibanja. Morda nas čudi, da lahko Poljanski in Micić leta 1921 – ko v kontkestu zenitizma še ni bila izvedena jasna in dokončna diferenciacija med avantgardizmom in ekspresionizmom – štejeta Jakca med »najekstremnejše« mlade umetnike. Ampak prav tista Jakčeva iskanja, ki bi jih, če bi se omejevali le na klasifikacijo, lahko odpravili kot zasidrana v preteklosti – njegova zamisel vizualizacije glasbe, črte kot melodije (na plakatu za Kogojev koncert je za hip vstopil celo v abstrakcijo), njegova zamisel koncertnega odra, utemeljena v sinesteziji itd., torej nekaj, kar izhaja iz simbolizma – ravno take stvari so bile še kako prisotne pri genezi avantgard. Če pogledamo rusko avantgardo: njene raziskave se še kako napajajo s simbolizmom; Vertov v svojih raziskavah razmerja med podobo in zvokom izhaja direktno iz simbolizma in Skrjabina, širjenje senzibilnosti pogleda, s katerim se je ukvarjal Matjušin, je mar-

Prim. Lev Kreft, »Rekviem za avantgardo in moderno?«, Tank! (glej opombo 4), str. 13.

11

rast 2-3/2011 - Kultura

33

sikje bliže simbolizmu kot deklarativnemu kultu sodobnosti in tehnike; nekatere Matjušinove risbe narave pa bi nas skoraj lahko spomnile na risbe zgodnjega Jakca …

roma njene frakcije, ki jo je vodil Zvonimir Bernot. V tem času je že prišlo do preloma med komunisti, zagovorniki revolucionarne politike, in socialno demokracijo, ki je kljub sklicevanju na proletariat ostala v horizontu (malo)meščanske strankarske politike. Čeprav je imela SSJ v tem času še vedno nek dvoumen odnos do sovjetske revolucije – obenem jo je pozdravljala in kritizirala, kar pride do izraza tudi v Rdečem pilotu. Toda dejansko se je Podbevšek ujel v paradoks: prav težnja, da bi govoril v imenu delavcev, ga je postavila v službo (malo)meščanske strankarske politike, pri čemer se je intimno najbrž še vedno počutil kot anarhist. Toda če vzamemo njegov članek Politična umetnost: tisti dolgi citat Kropotkina je v kontekstu tedanjih družbenih bojev učinkoval skoraj kot neke vrste larpurlartizem. Vse to je takrat zelo natančno diagnosticiral Srečko Kosovel v pismu Vlasti Sterletovi 31. avgusta 1922:

Ko danes govorimo o akterjih novomeške pomladi, nekako samoumevno štejemo Podbevška za avantgardista, Mirana Jarca pa imamo za bolj tradicionalnega. A vendar je bil Jarc tudi v širšem jugoslovanskem prostoru eden od tistih, ki so imeli najobčutljivejše senzorje za novo. Ko je Marko Ristić leta 1929 izdal »antiroman« Bez mere, so ga po vsej Jugoslaviji pljuvali; skoraj edina pozitivna reakcija v jugoslovanskem tisku je bil poglobljen članek Mirana Jarca v Domu in svetu. In tisto resnično novo pri Podbevšku gotovo niso bili predvsem plakati reklamnega podjetja, ni bila shema stolpičastega verza, ni bil nietzschejanski patos. Tak stolpičasti verz, v katerem je, recimo, pisana Električna žoga, z vso patetično metaforiko vred, najdemo že v Revoluciji lirike Arna Holza iz leta 1899. Tisto, kar je v Podbevškovi poeziji resnično novo, je njegova senzibilnost, ki se na ravni pesniških postopkov kaže v njegovem posebnem načinu mešanja poezije in proze; to je nekoč poskušal analizirati Tone Pretnar. Po drugi strani se mi zdi zelo zanimivo branje Bojane Stojanović-Pantović na simpoziju Srpska avangarda u periodici v Beogradu leta 1994, ki išče povezave med Podbevškovim metamorfotičnim pesniškim postopkom in filmsko poetiko12. Skratka: če hočemo govoriti o »novem«, moramo analizirati konkretne formulacije, ne smemo se omejiti na pripadnost in deklarativnost, na identifikacijo deklariranih intenc, ki so lahko tudi zavajajoče. O tem se lahko najlepše prepričamo ob Podbevškovem Rdečem pilotu. Z njim je Podbevšek po razhodu z Vidmarjem in Kogojem deklariral svojo intenco po prehodu iz avtonomne sfere umetnosti v socialno revolucionarnost. Ampak to je počel v okviru Socialistične stranke Jugoslavije (SSJ) ozi12

»Rdečega pilota 2. sem že čital. Hvalevredno je, da Podbevšek vendar spoznava socializem, revolucijo, jaz sem ga in že pred njim. Tu se mu vsi smejejo – celo komunisti – ker on je v resnici najboljši znak za propadajoči kapitalizem – buržuj. –Jaz se mu smejem, kljub temu, da misel cenim visoko, ker on je res prava žoga, ki jo mečejo, kamor jo hočejo in kakor jo hočejo. Zdi se mi, da ga tudi stranka izrablja. Škoda. Jaz ga imam vseeno rad.«13 In potem novembra istega leta – v pismu Josipu Ribičiču: »Podbevšek je na zadnjem predavanju 'O pionirjih večne internacionale' pogorel popolnoma; škoda ga je, njega je pokvarilo slavohlepje.« (Glede »internacionale« moramo vedeti: SSJ je bila takrat članica socialdemokratske »dunajske internacionale«, ne moskovske komunistične. Leta 1923 pa je postala članica druge internacionale.)

III.

Bojana Stojanović-Pantović, »Koncept avangardne filmske tehnike na primeru časopisa Misao i Rdeči pilot«, v zborniku: Srpska avangarda u periodici. Zbornik radova, uredili Vidosava Golubović, Staniša Tutnjević, Matica srpska, Institut za književnost i umetnost, Beograd, 1996, str. 465–477.

Srečko Kosovel, Zbrano delo, uredil in opombe napisal Anton Ocvirk, tretja knjiga (prvi del), Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1977, str. 298.

13

34

Kultura - rast 2-3/2011

»Jaz ga imam vseeno rad,« poudarja Kosovel. Preden zaključim, bi rad povedal še nekaj o razmerju Podbevšek – Kosovel. Slednji je leta 1925 pisal o »nastopu mladih 1920. leta s Podbevškom na čelu« in o samem Podbevšku:

Kajti njegov klavir v suhem ritmu igra kakor motorno kolo, jaz pa se ne vozim rad z avtomobili in hočem podreti to stavbo, vse stavbe, te strašne in frizerske civilizacije.«16

»Videli smo v njem voditelja mlade generacije, kar pa Podbevšek ni bil. Podbevšek ni bil revolucionar, ni bil reformator; za vse to mu je manjkala življenjska sila. Njegovi nastopi (1920–1925) so padali v naših očeh z notranjo silo njegovih prepričanj in z ugašanjem njegovega borbenega požigalnega plamena, ki naj bi preizkusil, kaj je zlato in kaj ni. A njegov borbeni plamen je menjal smer z vetrom, postal neresen in razkril svojo neutemeljenost in neupravičenost, dokazal, da je brez sile, ki jo mora imeti vsak revolucionar in graditelj: vztrajnosti. Zato si Podbevšek ni ustvaril generacije.«14

Ampak Kosovelovo razmerje do Podbevška se s tem ne izčrpa. Kosovel je v svojo beležnico leta 1924 napisal tudi tole: »Recitacija Podb: Mlad človek ima halucinacije, da pride v dvorano in ga nikdo ne razume, vsi obrazi vanj uprti ga zbadajo, on gori sredi vseh obrazov, peče ga, kriči, ne ve kaj govoriti in vendar je duša polna bolesti.«17

IV.

Šestnajstletni Kosovel je, kolikor vem, leta 1920 prišel na prireditve v Novo mesto. In pojem »ekstrema« je povezoval z imenom Podbevšek. Avgusta 1922 se je v pismu Alfonzu Gspanu spraševal, kam gre njegova pot – in rekel: »K ekstremom 'alla Podbevšek' že ne.«15 Pozneje je, kot veste, spoznal, da mora ravno k »ekstremom«. Ampak ne »alla Podbevšek«. Pa vendar – da je lahko naredil prelom v svoji poetiki, se je moral izrecno opredeliti do Podbevška. Leta 1924 je nameraval z njim vzpostaviti osebne stike, takrat ga je imel poleg Župančiča za sousmerjevalca slovenske moderne umetnosti – njenega revolucionarnega pola. In takrat je poskušal pisati v nekem načinu, ki delno privzame Podbevškovo formo – a se ji je obenem že odrekel; privzel jo je prav zato, da se ji je lahko odrekel; Pesem o zelenem odrešenju se konča takole:

Tu se torej Kosovel nenadoma identificira s Podbevškom – in ga dojame kot v bistvu samotno figuro, ki se sooča z nemožnostjo lastne govorice. Podbevšek v tem zapisu ni simbol nekega gibanja,18 ampak neke samotne bolečine. Navsezadnje je bil Podbevšek leta 1924 že v težki ustvarjalni krizi. Ta samotnost se mi zdi bistvena. Podbevšek se je leta 1918 oklical za »mračnih samot junaka« – ki si še ne vidi v oči. Podbevšek je – kljub temu, da je ob sebi zbiral učence – v bistvu nastopal kot individualist. Nič manj romantik kakor avantgardist. Kot piše v povojni pesmi Kamnolom: »do solz ganjenega sanjača pa niti v sanjah ne zapuste prikazni iz njegove mladosti zapustile ga bodo šele ob njegovi zadnji uri«19

»Naveličal sem se igranja z resnicami, to je preostro za bolne, in še bolj sem se naveličal igranja Podbevškovega, njegovih mozaikov, ki so bili iz suhega lesa in barvane pločevine, rdeče, črne in bele, kakor pobarvano železo za novo, sivo stavbo, táko, kakor jih sovražim.

Srečko Kosovel, Zbrano delo, uredil in opombe napisal Anton Ocvirk, druga knjiga, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1974, str. 470–471. 17 Srečko Kosovel, Zbrano delo, tretja knjiga, prvi del (glej opombo 13), str. 635. 18 Glede Podbevška kot kulturnozgodovinskega pojava, je lahko Kosovel l. 1926 v svojo beležnico zapisal: »Minula je doba Podbevškovega bombastičnega kameleonstva, naj mine še doba streljanja v meglo.« (Ibid., str. 773.) To je Kosovelova zadnja omemba Podbevška pred smrtjo. 19 Anton Podbevšek, Moje ekstaze skulptura (glej opombo 2), str. 43. 16

Ibid., str. 188–189. Ibid., str. 304.

14 15

rast 2-3/2011 - Kultura

35

Ob mrtvaški postelji.

Vsekakor za resnično branje Podbevškove poezije ni dovolj, da jo beremo prek klasifikacij – »predstavnik avantgardizma« in podobno. Veliko bolj kot to se mi zdijo zanimivi konkretni pesniški problemi, s katerimi se je soočal, na primer, kaj je njegova »godba v valovih«; njegov način »orientacije poezije na prozo« (če uporabim izraz Tinjanova), njegov način izdelave pesniških podob …

»Poslušaj me žena ne umri, glej otročiče, usmili se me Ti moj Bog. O joj, ojoj! umrla je! Pokleknite otroci.« V čumnati jok. Težka, žalostna pesem, v kateri se med enim in drugim verzom podre svet. Podbevšek je v svojo poezijo nenehno vpisoval mejo med življenjem in smrtjo.

Najlepši hommage Podbevšku je napisal Jure Detela v svoji zadnji ali predzadnji pesmi, junija 1991 napisani elegiji Sava žaluje za umrlimi pesniki. Med temi pesniki je nagovorjen tudi Podbevšek – ki ga Detela spoštljivo vika:

Zaključil bom osebno. Tudi meni je bil Podbevšek emblem za otroštvo. Ker je moj oče takrat raziskoval ekspresionizem, sem vedel zanj in njegovo delo zelo zgodaj. In ko sva ga nekoč srečala na mestnem avtobusu, postriženega na krtačko in že vsega odmaknjenega, in mi je oče, šele ko sva izstopila iz avtobusa, povedal, da je bil ta gospod Anton Podbevšek, sem doma od silnega vznemirjenja, sedem ali osemleten, o svojem heroju takoj napisal nekaj strani dolgo besedilo Spomini na Antona Podbevška, za katerega zelo obžalujem, da sem ga izgubil. Kmalu potem je Podbevšek umrl.

»Podbevšek! vi ste zmogli kakor titanski glas pričarati prisotnost: v oblaku pare vlak – emblem za naše otroštvo, za pesniški navdih.«20 Detelove besede so nanašajo na Podbevškov verz o lokomotivi, ki je vrgla po sebi svojo grivo.

Znano je, da je Podbevšek v dolgem obdobju molka zbral cele skladovnice knjig, v katere je nenehno vstavljal lističe s svojimi izpiski in izrezke iz vseh mogočih časopisov s svojimi občrtki z raznobarvnimi kemičnimi svinčniki. In potem ko je umrl, je bil antikvariat takoj poln teh knjig, iz katerih so padali ti lističi. In še zdaj ti lističi padajo iz knjig po antikvariatih in knjižnicah. Enkrat sem tak listič s Podbevškovimi občrtki dobesedno pobral na tleh. Vedno, ko naletim na te lističe z občrtki – nazadnje sem našel Podbevškove občrtke na nekem članku o Simone Weil –, v njih prepoznam skrivnostno prezenco pesnika. Danes je Podbevšek kultna, mitska figura. Ampak pozorno glejte po tleh; še zdaj se lahko zgodi, da kje leži kakšen listič z njegovo pisavo.

V. Za konec bom v počastitev obletnice novomeške pomladi prebral čisto kratko Podbevškovo pesem, ki ni bila še nikoli objavljena. Je med fotokopijami, ki jih je Milček Komelj naredil iz osebnega arhiva Božidarja Jakca – kaj je zdaj z izvirnim zapisom te pesmi, opremljene z dvema Jakčevima vinjetama, ne vem. Dvovrstična pesem je datirana s 1. januarjem 1919.

20

Jure Detela, Pesmi, Wieser, 1992, str. 185. Izredno zanimiv je tudi prvotni rokopisni osnutek te pesmi v rokopisnem oddelku ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice.

36

Kultura - rast 2-3/2011

Ivanka Počkar

Jerbasi, verbusi, korbe, kurbe, korbce, šibnce, locnke, košare, koši …

»Boš nesla v korbci?« – »Ah, bodte no pametni. V korbi!«

V njih so posavski izdelovalci pletenih posod našli gradivo za svoje rokodelstvo. Pred drugo svetovno vojno in še po njej so pletene posode kupovali od vaških rokodelcev na njihovem domu. Mnogi izdelovalci so z njimi potujoče trgovali po vaseh, redno tudi pred veliko nočjo in jih prodajali še na rednih letnih sejmih, zlasti na jožefovo, 19. marca. Velikonočni jerbasi so bili v celoti pleteni iz olupljenih vrbovih viter naravne barve in so bili brez ročajev. Pletli so različno velike, navadno pa visoke 20 in široke 52 centimetrov, večji in višji so bili na Krškem polju jerbasi toplarji6. V Posavju so praznične jerbase izdelovali spretni posamezniki, tiste za k delu pa so si znali napraviti kmečki gospodarji povečini sami. Spodbudno so k izdelavi in ne le kupovanju jerbasov nagovarjali leta 1887: »Nobeno gospodarstvo in gospodinjstvo ne more brez jerbasev obstati. Jerbase rabimo pri kopanji in spravljanji krompirja, za turšico, sadje, zelenjad itd., na kratko rečeno, jerbasi morajo biti v hiši. Jerbas kupiti znaš, a jerbas narediti pa ne.«7 Hkrati so objavili poduk o pletenju jerbasov z navodili in nazornimi risbami. Jerbasi v Posavju so bili bolj in manj okrasno in kakovostno spleteni. Bolj priljubljeni in dražji so imeli bogatejši preplet iz šibja s kito pod zgornjim in nad spodnjim robom. Takšne so kupovali posebno pri premožnejših hišah, o čemer danes 90-letna izpričuje: »Pri nas smo imeli ta boljšega. Aaa, mama je zmerm ta bolšga vzela, da je bil lepši. Ona se je rada postavila. Zmerom mal bolj.«8 Ženska je več pomenila tudi, če je bil jerbas bolj

V Posavju so k žegnu nosili v jerbasih, verbusih, virbusih, korbah, kurbah, šibncah, locnkah, košarah, košarcah, korbcah, cekarjih in koših. Pri tem so jedi pokrili z lepim belim prtičem, pogosto izvezenim in na robu okrašenim s čipkami, kot počno še danes. Poleg velikonočnega blagoslova jedi žegen tod pomeni tudi najpomembnejšo jed za veliko noč, po kateri je dovoljeno vprašati: »Imate pri vas še kaj žegna?« Vljudno ga je ponuditi in nesti nekoliko v dar, botrom obvezno na nedeljo po veliki noči – belo ali botrno nedeljo. Pogost izraz za jerbas2 je bil v Posavju tudi korba in kurba, kot so jerbas imenovali na Štajerskem, na dolenjskem (kranjskem) delu Posavja pa so enaki košari večinoma rekli jerbas. Jerbasi (korbe, kurbe, iz nemščine Korb, košara)3 ali virbusi4 so bili tod večinoma izdelani iz vrbovih, pa tudi iz leskovih šib, zato so jih v nekaterih vaseh imenovali tudi šibnce.5 Deli posavskih občin ležijo ob Savi, ob njej pa so številne, različno poimenovane vrbine. 1

Avtorica je dr. etnoloških znanosti in muzejska svetnica Posavskega muzeja Brežice. (Opomba uredništva) »Plétenica, jerbas, korb,« našteva sredi 19. stoletja slovenske besede avtor prispevka s pojasnilom, da so »ne skovane, ampak čujene v čisto slovenski koči prostiga seljana«. Likar, Andrej: Slovenske besede, v: Kmetijske in rokodelske novice, 1852, letnik 10, številka 61, s. 244. Digitalna knjižnica Slovenije (dLib.si), Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). 3 V Wolfovem nemško-slovenskem slovarju je nemška beseda Korb prevedena takole: »Korb, der, spletenica, pletenica, koš, pletarec, košik, košara, ein runder Korb aus Ruthen, jérbas, altsl. auch krošnica.« Wolf, Anton Alois: Deutsch-slowenisches Wörterbuch, Ljubljana 1860, s. 885. 4 Jerbase so na dolenjski strani občine Krško v trikotu med Savo in Krko na Vihrah, Mrtvicah in v drugih vaseh imenovali vírbus, s pojasnilom »korba za k žegnu«. Tu so jih v 20. stoletju izdelovali pletarji Urbanč z Viher, oče Alojz, sin in hči. TZIP (=Terenski zapiski in transkripcije Ivanke Počkar, 1984 – 2011) /Vihre/20. 3. 1985/s. 45. 5 V »ta malih šibncah« so k žegnu nosili v Bušeči vasi in okolici. TZIP/Bušeča vas/12. 6. 1986/s. 45. 1

2

rast 2-3/2011 - Kultura

6

7

8

37

Bogataj, Janez: Domače obrti na Slovenskem, Ljubljana 1989, s. 56. Babo, baron pl. A.: Iz vrbovja spleteni jérbas, v: Kmetijske in rokodelske novice, 1887, letnik 45, številka 2, s. 8 – 11. dLib.si, NUK. TZIP/Podbočje/28. 2. 2011/s. 15

Košara za k žegnu iz Kostanjka pri Zdolah, inv. št. E5307, fototeka Posavskega muzeja Brežice. (Foto: Ivanka Počkar)

Velikonočni jerbas iz Kostanjka pri Zdolah, inv. št. E5306, fototeka Posavskega muzeja Brežice. (Foto: Ivanka Počkar)

od jerbasa, vendar dovolj, da so lahko vanjo zložili tako praznične velikonočne jedi kot posode s hrano, kadar so v njih delavcem nosili jest. V predvojno podboško locnko so zlahka postavili dva lonca s hrano, nekaj skled in žlice, za k žegnu pa vsa ob veliki noči zastopana jedila.13 Med njimi so bile potice vedno okrogle oblike kot simbol Kristusove krone in ker so šle lažje v okrogle pletene posode. Locnke in korbce – prvi izraz za te košare je bil bolj domač na dolenjski (kranjski) strani Posavja, drugi na štajerski – so bile različnih velikosti, najmanjše, v katerih so k žegnu simbolično nosili otroci, so imenovali korbčke. V Osredku pri Podsredi so v začetku 20. stoletja premožnejši nosili jedila k blagoslovu »v korbah, manj premožni v korbcah in manjših koših«14. Občutenja popolnega velikonočnega vzdušja pa niso vedno zagotavljale le za k žegnu polne posode. Pričevalka, rojena v začetku 20. stoletja, veliko noč občuti kot prisotnost in povezanost družine, kar je izrazila z besedami: »Najlepša velika noč je bila zame leta 1922, ko nas je bilo sedem, še vsi bratje in sestre, oče in mati.«15 Družine so se za veliko noč zbrale ob skupnemu zaužitju žegna. Pogoste so bile poroke na velikonočni ponedeljek, kar je ustrezalo posebno tistim iz mesta, ki so se poročili »v domačem kraju pa tudi hrana je bila od velike noči že pripravljena«.16

naložen in zato večji in višji. V Pišecah so mu rekli korba, o kateri je povedal leta 1912 rojeni: »V starini so imeli korbe, velke korbe, tako da je komaj nesla na glavi. Bilo je jako zazváno, če je k žegnu celo korbo prnesla; bul ko je mela nadevanu, več je blu zazvanu«.9 Tudi v štajerskih vaseh okoli Brežic so žegen nosili v korbah, medtem ko so ovalnim košaram z locnom, ki so držale skoraj pol manj od jerbasov, v Pesjem pri Brežicah rekli korbce10.

Praznični jerbas – oriban ali nov Jerbas za k žegnu je moral biti lep in čist. Nekateri so si za vsako veliko noč lahko privoščili novega, večinoma pa so očistili starega. V bližnjem potoku, reki ali doma s kapnico so jerbas s sirkovo krtačo in milom temeljito oribali in poveznili na lesen plot pred hišo. Ko se je »lepo posušil, je bil res tak lep! Svetel, rumen. To je pa moralo biti hudo vse čisto!«11 Locnke – danes jih imenujejo korbce12 – so bile v Posavju okrogle košare iz olupljenih vrbovih viter z ovalno pletenim dnom in dolgim locnom. Tako kot praznične jerbase so jih v preteklosti krasili s kitastim pletenjem nad spodnjim in na zgornjem robu. Večja locnka je bila nekoliko manj prostorna Počkar, Ivanka: Iz časov ječmenove kave, Novo mesto 1998, s. 180. 10 TZIP/Pesje/8. 3. 2011/s. 46. 11 TZIP/ Podbočje/28. 2. 2011/s. 14. 12 »Smo bolj locnka rekli, nismo korbca velik rekli. Locnka!« TZIP/ Podbočje/28. 2. 2011/s. 15. 9

15 16 13 14

38

TZIP/ Podbočje/28. 2. 2011/s. 15. Počkar 1998: 261. TZIP/Brežice/1993/s. 108. Počkar 1998: 94.

Kultura - rast 2-3/2011

»Ko je ta mlada prišla, potem je ona nosila«

imeli veliko dati. Radi so se pobahali, da imajo in so na vprašanje »Boš nesla v korbci?« odgovarjali: K žegnu so nosile ženske, kmečka ali mestna de- »Ah, bodte no pametni. V korbi!« Konec šestdesetih let 20. stoletja je nošenje žekleta, gospodinje oziroma tiste, ki so s poroko postale nove hišne gospodinje. »Ko je ta mlada prišla, gna v jerbasih na hitro jenjavalo. K blagoslovu so začenjali nositi manj jedil potem je ona nosila. Tako da in te v manjših posodah. Že gospodinja – mama ni tiste17 pred drugo svetovno vojno je ga več nosila.« Jerbase so v bila v Brežicah navada, da so Posavju na glavi18 nosile izv cekar naložili za k žegnu le ključno ženske in dekleta. Pri po del od vsake hrane, »potem so pod jerbas podložile tem smo blagoslovljena živila okrogel pisan svitek, ki je bil dali k drugim, kar je pomeza vsako veliko noč zaželeno nilo blagoslov za vse jedi«.21 nov, saj so ga ženske med leV nekaterih posavskih in blitom uporabljale za prenašažnjih krajih se je navada nošenje drugih bremen. Kadar nja velikonočnih jedil k žegnu ni mogel biti nov, so starega, Velikonočna naročna košarica iz Brežic, v jerbasu ohranila tudi še v podobno kot jerbas, pred veinv. št. E5278, fototeka Posavskega muzeja Brežice. (Foto: Ivanka Počkar) obdobju sedemdesetih let 20. liko nočjo oprali s krtačo in z 19 stoletja. Le nekoliko čez posamilom. vsko mejo je na Zameškem in Z obilnostjo velikonočneČistem Bregu v občini Šenga jerbasa so razkazovali botjernej še leta 1972 k podrugastvo, hišno blaginjo, vlogo žnični cerkvi večina prinašain moč v skupnosti. Tako so la k žegnu v jerbasih, redki v se kazali bogati kmetje, pred locnkah.22 drugo svetovno vojno deniŽenske so nosile bolj v jermo Tavčarjevi iz Loke pri Zibasih, locnkah, korbcah in kodanem Mostu, katerih ženšarah, moški v cekarjih in koske so k žegnu vedno nesle v 20 ših. Z nošnjo v košu so bile v največjem jerbasu. Revnejši Posavju izjema ženske iz hriso nosili jedila k blagoslovu bovskih krajev. Jedil k blav cekarjih ali manjših naročgoslovu moški niso pogosto nih košaricah, premožnejši nosili, simbolično pa deklice v jerbasih, velikih po obsebolj kot dečki. Izjemoma je gu premoženja. Z jerbasi so sinu edincu mati oprtala nov, se trudili za ugled in dober Košarica s ploščatim ročajem iz Brežic, inv. prav za to kupljen košek, ki vtis – revščine so se sramovašt. E5279, fototeka Posavskega muzeja ga je, napolnjenega z velikoli – tudi tisti, ki v jerbas niso Brežice. (Foto: Ivanka Počkar) nočnimi klobasami in orehovo potico okoli leta 1920 nesel k žegnu v podboško 17 TZIP/ Podbočje/28. 2. 2011/s. 17. cerkev.23 Poleg mater, ki so na glavi nesle jerbas, so 18 Da so se jerbasi nosili na glavi, nakazuje tudi Pleteršnikov prevod besede korba v nemščino: der Korb; der runde k blagoslovu jedil na Gorici pri Raztezu leta 1959 Kopfkorb, torej naglavna košara. Pleteršnik, Maks: Slovenskostopali dečki in deklice z večjimi in manjšimi konemški slovar, A–O, Ljubljana 1974, s. 437. 19 Svitke so pred drugo svetovno vojno izdelovale kmečke ženske šarami ter moški s košem. in nekatere izučene šivilje. Lepe svitke iz raznobarvnih trakov tekstila sta v Podbočju znali izdelati šivilji Požunova, rojena leta 1894, in od nje starejša Jalovčeva. TZIP/ Podbočje/28. 2. 2011/s. 17. 20 TZIP/Loka pri Zidanem Mostu/9. 3. 2011/s. 46.

rast 2-3/2011 - Kultura

Počkar 1998: 308. TZIP/Zameško, Brežice/9. 3. 2011/s. 45. 23 TZIP/Podbočje/18. 11. 2010/s. 10. 21

22

39

Novodobna velikonočna košara in vezen prtič, Dolenja vas pri Krškem, 31. 3. 2007, fototeka Posavskega muzeja Brežice. (Foto: Ivanka Počkar)

Velikonočni prtič, ki ga je pred drugo svetovno vojno izvezla Terezija Bertole (rojena 1897) iz Zgornje Pohance, 18. januar 2007, fototeka Posavskega muzeja Brežice. (Foto: Ivanka Počkar)

Vse od čiščenja hiše in priprave velikonočnih jedil ter nošnje k blagoslovu je bilo praviloma žensko delo in so v Posavju le izjemoma stopili na njihovo mesto ali poleg njih moški in dečki. O moški pomoči pri nošnji velikonočnega jerbasa v cerkev pa od drugod sporočata Franc S. Finžgar v povesti, objavljeni leta 192524, in Metod Turnšek z objavo fotografije moških, ki v jerbasih na glavi nesejo žegen. Ni navedeno, kje je bila fotografija posneta.25 »V hribovskih krajih okoli Šentruperta na Dolenjskem pa so nosili žegnat samo moški. V 19. stoletju so okoli Spuhlje pri Ptuju nosili žegen moški, napravljeni v staro nošo (…).«26

Velikonočni prtič z motivom jagnjeta, ki ga je kot šolarka izvezla Gabrijela Elčka Jurgl, rojena Simončič leta 1916 v Račici, Žirovnica, 12. december 2006, fototeka Posavskega muzeja Brežice. (Foto: Ivanka Počkar)

vala. Tista, ki je otovorjena z jerbasom iz cerkve prva izstopila, naj bi se v istem letu prva ali od vseh edina omožila.28 Med ženitve željnimi mladimi ženskami je bilo pred cerkvenimi vrati napeto. Že pred začetkom blagoslavljanja jedil so zasedle zadnji del cerkve, bližje izhodu. V Podbočju je dogajanje doseglo višek, ko so takoj po končanem obredu dekleta pograbila jerbase in si kot prva skušale utreti pot iz cerkve.29 Fantje so namreč medtem na drugi strani zavezali vrata in nekaj časa

Prva iz cerkve z žegnom Preizkušanje moči je pomenila že samo nošnja polnih velikonočnih jerbasov.27 Po stari šegi pa so se po blagoslovu jedil pri odhodu iz cerkve za možitev godna dekleta tudi drugače fizično dokazoBlagoslov velikonočnih jedil in vode pri kapelici »pri Krajcarjem«, Dolenja Pirošica, leta 2000, fototeka Posavskega muzeja Brežice. (Foto: Ivanka Počkar)

»(…) v motnem mraku so spele sence z belimi kronami na glavi. Fantje in možje so ponašali za sestre in mlade žene težke jerbase k blagoslovu v cerkev. Finžgar, Fran S.: Velika noč, v: Dolenc, Jože (ur): Velika noč na Slovenskem, Ljubljana 1990, s. 129 . 25 Moški nesejo žegen (fotografija). Turnšek, Metod (ur.): Pod vernim krovom. Ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto. Druga knjiga: Post in velika noč. Ljubljana 1944, s. 201. 26 Ovsec, Damjan J.: Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu, Ljubljana 2010, s. 255. 27 Večina deklet in žensk se je morala dnevno dokazovati s prenašanjem težkih tovorov, kot je za obdobje po prvi svetovni vojni povedala Antonija Bevc, rojena Zagorc v Krški vasi: »Nosila sem težke jirbase v hribe težakom, juho v emajliranih loncih, meso, kruh, potico. Zdaj ni nič, kot je bilo včasih.« TZIP/Krška vas, Cerklje ob Krki/10. 6. 1986/s. 45. 24

Podobno je bilo tudi v drugih slovenskih krajih. Primerjaj: B. n. a.: Naši velikonočni običaji, v: Slovensko domobranstvo, 6. 4. 1945, letnik 1, številka 16, s. 6. dLib.si, NUK. 29 Enako sporočajo literarni viri iz raznih slovenskih krajev, na primer iz Bovškega: »Počasi so vstopala, nekatera so hotela ostati kar pri vratih pod korom kakor dedci ob nedeljah. (…) Ko je odmolil zadnjo molitev, so že zaškripali jerbasi po zvočni cerkvi, zašumelo je, v naslednjem trenutku se je že naredila gneča med vrati, da so se zamašila.« Vovk, Joža: Žegen, v: Dolenc, Jože (ur): Velika noč na Slovenskem, Ljubljana 1990, s. 166; Mladika 1935. 28

40

Kultura - rast 2-3/2011

je trajalo, da so jih le: »Bolj ubogi so se bili voljni odvezahoteli pa postaviti in pustiti proti in so skrili notri sto pot tekmicam šamrle (pručko). – kandidatkam za Prejt je blo revšne, poroko v tem letu. vete, velik!«35 Ali pa: »Tudi goljufale Med obema vojnaso, da je dala šamrma je imelo to ravle v jerbas. Spotananje družabni poknila se je in padla, men, »da se je bilo raztreslo se je, tako kaj pogovarjati,«30 združeno je bilo z da so vsi videli veliko smeha med goljufijo.«36 Iz roda K žegnu nesejo, Gorica pri Raztezu, velika sobota leta 1959, v rod se je ohranjažupljani pred cerfototeka Posavskega muzeja Brežice. la pripoved, če pa kvijo, ki so budno spremljali, kateremu dekletu bo uspelo prvemu se je kaj takega v resnici zgodilo – vprašani niso zakorakati iz cerkve. Šega je bila živa še najmanj bili sami nikdar priče dogodku – je vzbujalo smeh dve desetletji po drugi svetovni vojni, ko je bilo in zasmehovanje, kot denimo okoli leta 1925: »Neeno od pomembnih vprašanj med velikonočnimi koč se je neki ženski zgodilo, da ni imela dosti za k žegnu, si je pa pa šamrle dala v korbo. Po poti pogovori: »Katera je pa letos prva prišla ven?«.31 Za velikonočno nošenje jedil k blagoslovu je mo- je padla, vse se je streslo iz korbe, tisti šamrle se je rala biti ženska bolje opravljena. Ne nujno v nova navzdol kuturu in so se ljudje smejali.«37 Poleg veoblačila, a navada je bila, da je pred drugo svetov- likosti so merili pomembnost jerbasa tudi po teži, no vojno in po njej k vsakemu žegnu nosila nov zato so tudi v Posavju nekateri goljufali in so vanj predpasnik. »Na to se je veliko dalo. Ne bel. Črn dodali kamne ali druge težje predmete. ali pa pisan. Največkrat črn iz klota.32 Tak je bil najbolj eleganten. To smo rekli črn klot«.33 Niso pa Velikonočni prtič je bil shranjen na boljšem si mogli pri vsaki hiši tako privoščiti. Marsikje ni mestu Prtič, s katerim so pokrili jedila za k velikonočbilo niti za nov jerbas. Imenitnejša je bila tista, ki je nesla bolj napolnjenega, zvrhanega. Ustno izro- nem blagoslovu, so praviloma uporabljali samo čilo, že kar vseslovenska povedka34, govori o tem, enkrat v letu, za žegen. Pomenil naj bi tančico, v kako so skušali za veliko noč ukaniti videz revšči- katero so povili mrtvega Jezusa, preden so ga polone. Tudi v Posavju je ničkolikokrat izpričano tako- žili v grob. Z velikonočnim prtičem so še posebno skrbno ravnali. Vezene uporabne in okrasne tka30 TZIP/Podbočje/28. 2. 2011/s. 17. nine so predstavljale obvezno sestavino nevestine 31 TZIP/Podbočje/28. 2. 2011/s. 11. bale, ta pa je bila po izročilu shranjena v skrinji. O 32 Klót [angl. cloth tkanina, sukno], gosto tkana, največkrat črna, svetlikajoča se tkanina v atlasovi vezavi za podloge in delovne tem izpričujejo na dolenjskem delu Posavja z besehalje. Tavzes, Miloš (ur., red.): Veliki slovar tujk, Ljubljana dami: »To je bilo vse na boljšem mestu. To je bilo 2002, s. 577. 33 TZIP/Podbočje/28. 2. 2011/s. 13. Nasprotno pa so v nekaterih tako … v skrinji, ja, ja. To je bilo, kar je bilo tadolenjskih krajih dekleta za k žegnu nosila bel predpasnik. kšnega, prti pa to, kaj je bilo vrednega, to je imela Prim: Kuhar, Boris: Žegen iz jerbasa, v: Naša skupnost: glasilo prebivalcev občine Grosuplje, 1991, letnik 17, april., s. 12. dLib. mama [rojena leta 1894 – op. p.] čist ekstra, ona si, Mestna knjižnica Ljubljana. Prav tako Ovsec 2010: 255: »Na Dolenjskem je bil v navadi bel predpasnik.« bolj. Ja, pri hiši je ostalo. Skrinja je bila kar v pr34 O prevarah z goljufivo naloženim jerbasom in nato pred vem prostoru – v velki hiši.«38 ljudmi po nesreči raztresenim in razkritim tovorom preberemo v številnih črticah in zgodbah, objavljenih v prvi polovici 20. stoletja. Npr.: Hafner, K.: Marjanca nese k blagoslovu, v: Vrtec: slovenski mladini, 1938/1939, letnik 69, številka 8, s. 242–243. dLib.si, Mestna knjižnica Ljubljana. Glej tudi: B. n. a.: Nesrečni kolač, v: Slovenska gospodinja, 20. 4. 1912, letnik 8, številka 4, s. 47–49. dLib.si, NUK.

rast 2-3/2011 - Kultura

37 38 35

36

41

TZIP/Gorica pri Raztezu/14. 6. 2010/s. 4. Počkar 1998: 93. Počkar 1998: 180. TZIP/ Podbočje/28. 2. 2011/s. 15.

Razstava vezenih velikonočnih prtičev članic Kulturnega društva Libna, Spodnji Stari Grad, 5. 4. 2005, fototeka Posavskega muzeja Brežice. (Foto: Ivanka Počkar)

Prikaz raztresenega velikonočnega jerbasa in razkrite goljufije s pručko ob odprtju razstave Velikonočni prtiči, Spodnji Stari Grad, 5. april 2005, fototeka Kulturnega društva Libna.

je prti na mizi. So mogl bit. Trije – je bila navada tako.«40 Vezeni in z belo čipko obrobljeni velikonočni prtiči kvadratne oblike so bili izdelki ženskega dela družine. Tako kot za druge izvezene izdelke velja tudi za velikonočne prtiče, da so bili bogatejše izvezeni na premožnejših kmetijah. Dekleta s takšnih kmetij so pogosteje pošiljali v gospodinjske šole in na tečaje ročnih del, kjer so se naučile tudi vezenja. V manj premožnih družinah so si ženske izročale veziljsko znanje iz roda v rod in med seboj, osnov vezenja pa so se večinoma naučile v osnovni šoli. Pogosto je v nevestino balo poleg vezenih in s čipko opremljenih mrliške rjuhe in mrliškega prtiča spadal tudi izvezen velikonočni prtič. Pred drugo svetovno vojno in mnogo manj po njej so 14-letna dekleta izdelala svoj prvi velikonočni prtič, ki so ga nato uporabljali v hiši staršev. Čeprav so veziljski del dediščine nadvse skrbno hranili in redko uporabljali, se je tisti, ki ga je izvezla mati, z leti izjérbal (obrabil). V precejšnji meri tudi zato, ker so vezenine pred drugo svetovno vojno in še po njej pogosto delali na blago slabše kakovosti, največkrat na belo kotenino41. Po večini so vezli s ploščatim vbodom z bombažno prejico rdeče, rumene, zelene, modre, bele in še katere barve, z vsemi ali samo katero od njih, prav gotovo pa z rdečo.

Prikaz nošenja velikonočnega jerbasa ob odprtju razstave Velikonočni prtiči, Spodnji Stari Grad, 5. april 2005, fototeka Kulturnega društva Libna.

Velikonočni prtič so razen na veliko noč uporabili le še ob prihodu duhovnika k hudo bolnemu ali umirajočemu domačemu. Tako je bilo v navadi še pred drugo svetovno vojno in nekoliko po njej, o čemer pričajo: »Če je bil kdaj pri hiši bolan kdo, pa da se je gospoda poklicalo, da ga je prišel spovedat pa obhajat, pol se je tista miza tud pogrnila. S tem prtom se je pa pogrnila.«39 Mizo poleg bolnikove postelje, kamor je duhovnik odložil stvari za spoved in obhajanje, so pogrnili s tremi prtiči hkrati, navadnim belim, malo boljšim in čeznju z velikonočnim, »to so mogl bit takrat zmeram tri-

Prav tam. Kotenina [iz lat. bombaž] – močna, navadno nebeljena bombažna tkanina. Tavzes 2002: 619.

40 41

TZIP/Podbočje/28. 2. 2011/s. 13.

39

42

Kultura - rast 2-3/2011

Robovi so bili samo zarobljeni oziroma okrašeni z luknjičastim nizom nekaj centimetrov od roba ali pa so jih zaključili s kvačkanimi čipkami. Najpogostejši središčni motiv vezenja na velikonočnih prtičih med Radečami in Dobovo je rdeče uvezeno »jagnje – prastar simbol pomladi in kasneje simbol Kristusa«42 – s križem in bandero. Sredino pogosto zavzema tudi Kristusov monogram IHS. V vogalih ali bližje sredini prtiča so enakomerno razporejeni cvetlični šopki. Med manj pogostimi velikonočnimi so bili prtiči, vezeni z miljeji (rišeljeji)43 v beli barvi. Dodatno krašenje velikonočnih prtičev je bilo likanje in utrjevanje s štirko (škrobom)44. Pri tem so uporabljali kupljeni škrob, zaradi pomanjkanja med drugo svetovno vojno pa so ga sami pripravili iz moke. Škrobljenje je bilo zahtevno in natančno opravilo, ki so ga izkušene gospodinje najbolj zaupale le same sebi. Dediščino ročno izvezenih prtičev za pokrivanje košar z žegnom so po izročilu in vzoru svojih prednic obnovile članice Kulturnega društva Libna. Starejše in mlajše vezilje imajo društvene prostore v zgradbi nekdanje železniške postaje Libna. Seznanjajo se s starimi vezeninami, zapisujejo podatke o njihovem nastanku, izročanju iz roda v rod in njihovi uporabi, jih fotografirajo in prerisujejo stare motive. Vezejo na novo kot ponovitev spomina, hkrati pa črpajo iz starih vezenin zamisli za nadgradnjo veziljske dediščine in snujejo izdelke za sodobno rabo. Razstavljajo jih na vsakoletni velikonočni razstavi, leta 2005 so za razstavo izvezle nove velikonočne prtiče, na ogled pa so bili tudi stoletje stari. Z razstavami opozarjajo na spoštljiv odnos do ročnega dela kot dediščine in pozivajo k boljšemu vrednotenju kulturne dediščine s področja veziljstva.

Vezeni velikonočni prtič na razstavi članic Kulturnega društva Libna, Spodnji Stari Grad, 5. april 2005, fototeka Posavskega muzeja Brežice. (Foto: Ivanka Počkar)

Informatorji: ·· Bevc, Antonija, rojena leta 1907 v Krški vasi; Cerklje ob Krki. ·· Cerjak,Vladimir, rojen leta 1921 v Pesjem; Gornji Obrež. ·· Čobanovič, Dora, rojena leta 1937 v Loki pri Zidanem Mostu; Loka pri Zidanem Mostu. ·· Ferenčak, Ivanka, rojena leta 1906 v Brežicah; Brežice. ·· Kerin, Angela, rojena leta 1920 v Sv. Križu; Podbočje. ·· Prah, Davorin, rojen leta 1959 v Brežicah; Zameško, Brežice. ·· Račič, Alojz, rojen leta 1927 na Vihrah; Vihre. ·· Unetič, Jožefa, rojena 1903 na Hrastju; Bušeča vas.

Ovsec, Damjan J.: Velika knjiga o praznikih. Praznovanja na Slovenskem in po svetu. Ljubljana 1992, s. 135. 43 Richelieu [rišeljé, po francoskem državniku kardinalu Richelieuju 1585–1642] – bela vezenina z zančnimi obrobami in mostički; rišeljé vezenje – luknjičasto vezenje na namiznem ali posteljnem perilu, kjer je izrezano temeljno blago znotraj izvezenih vzorcev. Tavzes 2002:1004. 44 Prevzeto iz nem. Stärke 'štirka, škrob', kar je izpeljano iz nem. stärken 'štirkati, škrobiti', prvotno 'krepiti perilo s škrobom', to pa iz nem. stark 'krepak, močan'. Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 1997, s. 647. 42

rast 2-3/2011 - Kultura

43

Matjaž Matko

Kočevski slikar in kipar Michael Ruppe

Umetnost Michaela Ruppeja (1863 – 1951)1 pozna danes malo ljudi in priznati moramo, da so celo med poznavalci in strokovnjaki redki tisti, ki o umetniku in njegovem delu vedo kaj več kot le nekaj skopih podatkov. To pa ne velja za dr. Ernsta Faberja z Dunaja in profesorja Petra Jonkeja iz Celovca, ki sta o umetniku obširno pisala v Gottscheer Kalenderju iz let 1925, 1934 in 1955. Prav tako se ga je spomnil urednik časopisa Salzburger Nachrichten. Karl Engel je v časopisu 5. marca 1951 v članku Ne pozabite mojstrov … zapisal: »Imamo kulturne tedne, kulturne zveze in združenja, kulturni dinar, kulturne dajatve, umetniška društva in društva umetnikov … Kljub toliko kulture pa je možno, da se je znani umetnik, katerega ime in dela so bila nekoč ponos naših umetniških razstav, postaral in popolnoma obubožal in zadnje dni svojega življenja vegetira v najhujši bedi.« Huda obtožba.

Ovčjak pri Koprivniku, grafični list Gottscheer Volkslieder mit Bildern und Weisen, str. 9, Berlin und Leipzig 1930. Verlag Walter de Gruyter & Co.

Namenoma sem spomnil na ta članek. Kot mi je znano, se o tem velikem slikarju in nosilcu treh nagrad – srebrne državne medalje za kiparstvo, srebrne medalje mesta Salzburg in nagrade avstrijskega muzeja – po njegovi smrti leta 1951 v povojni Jugoslaviji in Sloveniji ni razpisal nihče. O vsestranskem umetniku in njegovi umetniški ustvarjalnosti ni bila napisana nobena obširnejša razprava ali delo, ki bi dostojno predstavilo njegova umetniška prizadevanja. Zapis v Slovenskem biografskem leksikonu iz leta 20092 vsebuje izsledke člankov kočevskega dekana Josefa Erkerja (1930) ter Franceta Steleta (1931). 1 2

Michael Ruppe zagotovo ni neznanka v slovenskem ustvarjalnem prostoru. Bil je pač prezrt, saj je večino življenja preživel izven Slovenije. Na umetnikovo prezrtost je vsekakor vplival zgodovinski oris dogodkov – razpad avstro-ogrske monarhije in na njenem pogorišču nastanek novih držav. Čas med obema vojnama in gospodarska kriza sta bila verjetno tudi vzroka, da je umetnik, ki je bil rojen na Kočevskem, neznan v omenjenem ustvarjalnem prostoru. Umetniki kočevskega porekla3 so v glavnem ustvarjali v nemško govore-

Članek je nastal ob 60-letnici smrti Michaela Ruppeja. Slovenski biografski leksikon 1925 – 1991 Elektronska izdaja, SAZU, 2009, http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:2698/VIEV/.

3

44

Karel Meditz, Svitbert Lobisser, J. Stalzer, Jos. Gramer, Roman Petsche, Julij Fornbacher in Josef Hutter.

Kultura - rast 2-3/2011

Obrežje Rinže pri Kočevju, okoli 1930. Gvaš 65,5 x 43,5 cm; sign. d. sp. M. Ruppe, zasebna zbirka.

čih deželah, zato so mnogi od njih v slovenskem ustvarjalnem prostoru neznanka. Šele leta 1931 se je umetnika v Zborniku za umetnostno zgodovino spomnil France Stele. V dokaj skopem poročilu je med drugim zapisal, da je pred leti Ruppe imel razstavo svojih del v mali dvorani Ljubljanske filharmonije, in sicer 66 slik; oljnih, peresnih risb in akvarelov, od tega 24 iz Istre in Dalmacije, 16 iz pokrajine ob Gardskem jezeru in 26 s Kranjske. Bambergova tiskarna pa je v tribarvnem tisku izdala več razglednic4. Podatke je Steletu posredoval avtor sam.

očetovega imena Michael, njegova družina pa se je preselila v sosednjo vas Topli Vrh. Ukvarjala se je s kmetijstvom, sorodniki pa tudi s trgovanjem na območju Salzburga in Tirolske. Ruppe je obiskoval ljudsko šolo v Koprivniku. Trinajstinpolletnega so ga poslali k stricu, ki je imel v Salzburgu trgovino. Tam je začel obiskovati umetniške razstave, ki so še bolj prebudile njegovo živahno domišljijo in mu še bolj vspodbudile željo po ustvarjanju. Temu je posvečal ves prosti čas. Risati je začel kot samouk, vendar je kmalu spoznal, da potrebuje strokovno pomoč. Odločil se je za pomoč salzburškega slikarja Hinterholzerja, ki je v njem odkril nadarjenost in resnega ter prizadevnega fanta. Postal je njegov dober prijatelj in učitelj. Dvajsetletnega Ruppeja je sredi ustvarjalne zagnanosti prizadela huda sklepna revma, po nasvetih zdravnikov pa je moral Salzburg, ki mu je dotlej prirasel k srcu, zapustiti. Vzroka za njegovo bolezen sta bila po navedbah vira6 vlažni stričevi trgovski prostori in padec v hladno reko Inn. Vrnil se je v domovino, k staršem na Topli Vrh, kjer mu je oče naložil težko delo na kmetiji, ki pa ga Ruppe zaradi svojega slabega zdravja ni zmogel dolgo opravljati. Starši za njegovo umetniško ustvarjanje niso imeli posluha. Za denar, ki ga je

Michael Ruppe je bil sin kočevskih Nemcev, rojen 24. marca 1863 v vasi Ovčjak5, eni od porušenih in požganih vasi na Kočevskem. Njene ruševine ležijo ob lokalni cesti med Koprivnikom in Mavrlenom, kraj pa je danes del občine Črnomelj. V njegovem krstnem listu je zabeležen naslov njegove rojstne hiše, Ovčjak št. 3, medtem ko je v družinskem listu zabeležen podatek Ovčjak št. 4. Bil je prvorojenec, za njim so se rodili še štirje bratje in tri sestre. Ruppejevi domačiji se je po domače reklo Mikaisch, kar po vsej verjetnosti izhaja iz Primerjaj: oglednica – razglednica. Dejstvo za spremembo izraza pa lahko najdemo pri primerjavi prevoda nemškega samostalnika ansichtskarte = kartica z razgledom, ansicht = pogled ansichtskarte, die, razglednica. 5 Ovčjak, nemško poimenovanje Schäflein. 4

rast 2-3/2011 - Kultura

Bazilika sv. Marije, Lošinj, okoli 1910. Akvarel 50 x 27 cm; sign. l. sp. M. Ruppe, zasebna zbirka.

6

45

Ernst Faber.

zaslužil v Salzburgu, je kupil koze in kozle, ki jih je gnal na pašo. Tako je dobil priložnost za opazovanje narave v vsej njeni lepoti in od tam je črpal navdih za svoja kasnejša dela.

Gardensko dolino je zapustil 27-leten. Odpotoval je na Dunaj, kjer se je hotel popolnoma posvetiti kiparstvu. Načrtoval je, da bi se potem vrnil v Gardeno, kjer ga je čakala obilica dela. Na Dunaju so ga sprejeli v šolo za umetno obrt dunajskega muzeja Am Stubenring. V zadnjem študijskem letu je Ruppe k sebi vzel svojega mlajšega brata Georga in poskrbel, da je ta dobil delo kot kiparski pomočnik pri znanem mojstru v Gardenski dolini. Mojster Franz Tavelli je njegovega brata zelo cenil, saj je bil zelo nadarjen. Žal pa mu življenje ni dalo možnosti, da bi izkoristil lastno nadarjenost, saj ga je v Gardeni doletela nesreča, v kateri je izgubil življenje, ravno ko je dokončeval svoja prva večja samostojna dela. Viri ne navajajo, za kakšno nesrečo je šlo, omenjajo pa, da je Ruppeja bratova smrt močno prizadela. Po njegovi smrti je ostal še tri leta in pol na Dunaju in po končanem študiju sprejel ponudbo neke nemške delavnice iz Vestfalije oziroma severnega Porenja. Odšel je k mojstru v Wiedenbruck, ki ga je cenil in vzljubil ter tudi kasneje z njim obdržal stike. Med letoma 1902 in 1912 se je Ruppe večinoma zadrževal v Klausnu in Brixnu, to pa predvsem zaradi bolne sestre, ki se je vrnila iz Amerike.

Profesorja Benedikt Knapp in Peter Wolsegger sta na posvetitvi šole v Ovčjaku leta 1883 odkrila Ruppejevo nadarjenost, ko je risarsko krasil slavolok. Wolsseger ga je nato povabil v Kočevje, v strokovno lesno šolo, ustanovljeno leta 18827. Ker je bila ta usmerjena predvsem v obdelavo lesa, pletarstvo, rezbarjenje in strugarstvo, Ruppeja ni preveč zanimala. Učitelja Gansmayer in Pschick sta odkrila njegovo nadarjenost za risanje in ga priporočila učitelju risanja Juliusu Hofholzerju. Njegovi učitelji so načrtovali, da bo začel obiskovati strokovno šolo za pletarstvo na Dunaju in da se bo po končanem študiju od tam vrnil kot njihov novi učitelj. Ruppe pa se je temu uprl, saj je želel postati akademski slikar in ne učitelj strokovne šole. Vrnil se je na Topli Vrh, z zavrnitvijo ponujenega šolanja in dela na kmetiji pa si je nakopal jezo staršev. Doma je zanj postalo neznosno in odločil se je za pot na Dunaj. Tja je odšel, ker je menil, da ga bodo sprejeli na tamkajšnjo Akademijo upodabljajočih umetnosti, vendar so ga zaradi premalo slikarskega znanja tam zavrnili. Razočaran je zapustil prestolnico in odpotoval v Salzburg, da bi od tam poiskal očeta v kraju Zell am Ziller. Stric George Ruppe, pri katerem je bil od 13. do 20. leta, mu je posodil denar za vožnjo, ne da bi zahteval vračila. Pri očetu se je Ruppe zadržal kratek čas, potem pa je odpotoval v Gröden8. Odšel je v St. Urlich, kjer je pri dveh gostilničarjih, ki ga nista priganjala k plačilu, našel dobro stanovanje. Začel je iskati delo, a je ugotovil, da je oblikovalcev ornamentov, likovnih elementov, namenjenih olepšavi in okraskov, kot je bil sam, dovolj, in da ne potrebujejo pomočnikov. V Gardenski dolini je kot kipar delal štiri leta, ta čas pa mu je hitro minil.

7

8

Po podatkih tedanjih časnikov in Ruppejevem krstnem listu lahko glede njegove poroke, 14. maja 1908, predpostavimo, da je nekje takrat, ko je prišel v Vestfalijo, spoznal in našel življenjsko sopotnico Louso Caroline, rojeno Peter. Iz Wiedenbrucka se je Ruppe nato preselil nazaj v Salzburg, kjer je šest let deloval kot samostojni kipar. Ker so kiparska dela prinašala malo denarja, se je vnovič posvetil slikarstvu. Da bi si olajšal dolgoletne zdravstvene težave z revmo, je Ruppe okoli leta 1910 od nekega plemiča kupil podeželsko hišo na Malem Lošinju, tam pa se je nameraval naseliti za stalno. Vendar je njegov načrt prekrižal začetek prve svetovne vojne, Lošinj pa je moral leta 1914 zapustiti. Od takrat, ko ga je vojna pregnala od tam, je živel samo še v Salzburgu. Kot tujemu državljanu z avstrijskim potnim listom mu je država omenjeno lošinjsko nepremičnino zaplenila, to pa je bil tudi razlog, da je spremenil oporoko, s katero je želel nekaj de-

Serše A., Šola za lesno stroko v Kočevju, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije. Letnik 30, Ljubljana 2007, str. 111–113. Val Gardena v Italiji.

46

Kultura - rast 2-3/2011

narja zapustiti ubožnicam oziroma rojakom. Preostanek gotovine mu je pobrala avstrijska denarna reforma, Ruppeju pa je socialno skrbstvo od 1. januarja do 30. aprila 1951 odobrilo mesečno podporo 310 šilingov. Njegovo nesrečo je poglobila še bolezen. V 88. letu je mojster delno oslepel, potem pa še nesrečno padel in si zlomil stegnenico. Ruppejeva življenjska in umetniška pot se je končala 10. marca 1951, pokopan je na salzburškem pokopališču Kommunalfriedhof.

Umetnostna zapuščina Michaela Ruppeja

Koprivnik pri Kočevju, 1928. Gvaš 66,5 x 48,5 cm; sign. d. sp. M. Ruppe, zasebna zbirka.

Ruppeju umetniški poklic prvotno ni bil namenjen, toda njegova želja in potreba po upodabljanju sta premagali vse ovire. Bil je vsestranski umetnik, slikar, kipar, izdelovalec štukatur, rezljal je nabožne kipe, risal predloge za oglednice in razglednice. Razstavljal je predvsem v tujini, nekaj tudi v domovini, njegove razstave pa niso bile odmevne. Od leta 1892 je s presledki živel pretežno v Salzburgu in zagotovo ne preseneča, da je svojo veliko razstavo – ob svojem petinšestdesetem rojstnem dnevu – priredil ravno na tamkajšnjem gradu Mirabell. Omeniti moramo še dve solnograški razstavi ob njegovi osemdesetletnici, kjer so se ga mestni očetje spomnili, in ob omenjenem jubileju v Künstlerhausu priredili skupno razstavo njegovih akvarelov ter grafik društva upodabljajočih umetnikov Salzburga9. Razstavo reprezentativnih del kočevskega slikarja in kiparja Ruppeja pa so pripravili ob 100-letnici njegovega rojstva v dvorani umetniškega društva solnograške rezidence.

domovino. Iz Kočevja je dnevno odhajal na sprehode v okolico in slikal kmetije, cerkve, vasi, mline, gozd. Konec oktobra sta oba odšla v Koprivnik in od tu v Topli Vrh, tiho in majhno vasico, kjer je nekoč stala skromna očetova hiša in tekla umetnikova zibelka (sedaj ruševina). Po osemdnevnem bivanju v Koprivniku se je umetniški par vrnil zopet v Kočevje. Tukaj, v bližini legendarnega fridrihštajnskega gozda, in v odmaknjenosti čiste božje narave njegove rojstne občine Koprivnik je umetnikovo jasnovidno oko našlo veliko bogastvo najlepših spodbud in motivov, da bi tako svojemu domovinskemu občutku dalo živ izraz v prisrčnih slikah. Od 5. do 10. novembra je imel umetnik v gostišču Zur Sonne razstavo svojih v domovini narejenih slik in skic, ki so vse skupaj naletele na zasluženo priznanje. Michael Ruppe, ki ga imamo s ponosom za svojega, je izvrsten krajinar in zna dati svojim slikam moč, toplino in naravno resničnost. Je mojster barvne tehnike. Naj mu bo še dolgo dano s stvaritvami svojega duha razveseljevati sodobnike in kasnejše rodove. Konec novembra se je umetniški par vrnil nazaj v Salzburg.«

Prepričan sem, da je Ruppe razstavljal v krajih, s katerimi je bil tesno povezan. Podatkov o razstavah nisem nikjer zasledil. V članku, ki je izšel v Gottscheer Kalendarju, pa sem našel zapis o krajšem obisku na Kočevskem. »Konec avgusta 1928 je prispel v Kočevje naš rojak, gospod Michael Ruppe, kipar in krajinar v Salzburgu, v spremstvu svoje umetniško navdahnjene soproge po 25-letni odsotnosti na obisk v

9

Neutrudni in ustvarjalni umetnik je zapustil dragoceno umetnostno zapuščino. Kupci njegovih del so bili v veliki večini njegovi rojaki, ki so razseljeni po vseh kontinentih, zaradi tega pa večino njegovih del hranijo zunaj Slovenije. Pretežno slikarski motivi iz Salzburga in okolice, ki jih je ustvarjal v zadnjih letih svojega življenja, se nahajajo v depojih Mestnega muzeja v Salzburgu.

Salzburger Zeitung, K. Faschning, 24. marec 1943, stran 5.

rast 2-3/2011 - Kultura

47

Interier s tihožitjem, 1930. Olje na platnu, 86 x 165,5 cm; Sign. in dat. sp: M. Ruppe 1930. Narodna galerija, inv. št. NG S 2189. (Foto: Janko Dermastja)

Tudi marsikateri uradni prostor v Salzburgu je okrašen z njegovimi deli. Ko mu je salzburški občinski svet 11. decembra 1933 podelil domovinsko pravico brez pristojbine, se je Ruppe za to počastitev zahvalil z veliko sliko upodobitve jesenske solnograške krajine s Haunsberga. To delo naj bi po odredbi župana, dvornega svetnika Otta, za vedno imelo svoje častno mesto v sobi občinskega predstojništva. Muzeju v Salzburgu je zapustil tudi slike drugih umetnikov iz svoje zbirke, denimo dela odličnega risarja Bergerja. Tako v Ljubljani, na Dunaju in Hrvaškem so Ruppejeve plastike in slikarska dela v javni lasti ali se nahajajo v muzejskih zbirkah. Kranjska hranilnica iz Ljubljane je pri Ruppeju naročila tri slike – Molitev, Delo in Dobrodelnost, ki so krasile njeno sejno dvorano. Ruppe je potem dobil novo častno naročilo – za ustanovo Rothschildstiftung pri muzeju na Dunaju je naslikal sliko Madone, ki je bila razstavljena v sejni dvorani tega muzeja.

slik v tehniki vodnih barv in voščenk je v zasebnih zbirkah na Kočevskem in Sloveniji. Predvidevam, da bi se zaradi nepoznavanja avtorja lahko katero njegovih del pojavilo v galerijah ali na spletnih straneh različnih portalov. Na portalu avkcijske hiše Dorotheum iz Salzburga se občasno pojavlja Ruppejevo delo, predvsem motivi iz okolice Salzburga. Po zapisih Faberja in Jonkeja sem lahko približno povzel časovni nastanek in zgodovinsko-umetnostni prikaz njegovih del, ki sledijo v naslednjem časovnem zaporedju. Prve njegove slike so našle imenitne kupce. Eno večjih del je kupil predsednik trgovinske zbornice, drugo soproga avstrijskega veleposlanika in tretjo nadvojvoda Ludwig Viktor. Številna dela so romala tudi v Anglijo, zasledimo jih tudi v Indiji in Ameriki. Mnoga njegova dela so v zasebni lasti na Dunaju. Naročniki njegovih del so bili številni po svetu razseljeni Kočevarji. Njegove tenkočutne krajinske slike domovine krasijo marsikateri dom kočevarskih izseljencev in prehajajo v hrambo iz roda v rod. Likovni izraz in narodnostna nota slik Maksima Gasparija imata za slovensko skupnost po svetu primerljiv izrazni pomen, kot jih imajo

Narodni muzej iz Ljubljane hrani tri njegove lesene kipe. V njihovih depojih sta dve grafiki ter oljni sliki. Po naključju sem dve njegovi sliki odkril v prostorih občine Kočevje, ena pa se nahaja v prostorih Zdravstvenega doma v Kočevju. Nekaj 48

Kultura - rast 2-3/2011

dobil naročilo Kranjske hranilnice iz Ljubljane, ki mu je naročila izdelavo štirinajstih akvarelov Ljubljane. Omenjenega leta je Ljubljano prizadel hud potres, ta nesreča pa naj bi bila razlog, da je podpisal naročilo z lastnikom založbe in tiskarne Kleinmayr & Bamberg, Otokarjem Bambergom11. Ruppe mu je za potrebe njegove založbe in tiskarne narisal več akvarelov za izdelavo oglednic. Prevladujejo akvareli kranjskih mest in trgov, nekaj pa je tudi motivov iz ostalega dela Avstro-ogrskega cesarstva. Zadnja motiva sta oglednici Kočevja, v tiskarski tehniki štiribarvnega tiska sta zavedeni pod številkama 124 in 12512. Z njegovimi ilustracijami sta opremljeni pesmarica Gottscheer Volkslieder mit Bildern und Weisen (Berlin-Leipzig)13 ter revija Illustrierte Alpenländische Monatsschrift, Jg. Heft. 1-12 Innsbruck, Wagner, 193114.

Motiv iz Velega Lošinja, okoli 1910. Akvarel 55 x 33,5 cm; sign. d. sp. M. Ruppe, zasebna zbirka.

Ruppejeva dela za njegove rojake. Kot primer navajam razkošno sliko Kočevja, ki so jo učenci leta 1923 v Celovcu podarili upokojenemu gimnazijskemu ravnatelju Petru Wolseggerju (Strokovna lesna šola v Kočevju). Kar nekaj slik je Ruppe prodal ali podaril kočevskim rojakom. Tako je sliko cerkve sv. Rešnjega telesa kupil Franz Göderer iz Kočevja. Enako sliko je kupil tudi ravnatelj Knapp. Ruppe je s prodajo te slike zaslužil dva guldna. Več je zaslužil s sliko neke črnomaljske hiše, ki jo je kupil tamkajšnji trgovec, zanjo pa je dobil pet guldnov. Dobro so se prodale tudi slike kočevskega polja in nekaterih drugih črnomaljskih starih hiš. Že v času Ruppejevega šolanja na Strokovni lesni šoli v Kočevju je njegovo delo opazil knez Ausperg in avtorja v priznanje nagradil z dukatom. Ruppe je ustvaril še eno čudovito delo, grb mesta Kočevje. Oblikoval ga je po srebrnem pečatu iz leta 1471 in podaril celovškemu društvu Gottscheerland.

Ruppejevo navezanost na rojstni kraj potrjuje tudi njegov odziv na prošnjo njegove domače občine Koprivnik, da izdela oltar za koprivniško cerkev sv. Jakoba. Vabila ni odklonil. Izdelal je izredno lep glavni oltar, ki je postal ponos celotne koprivniške župnije in občine. Na platnu v sredini je bila slika Matere božje, pod njo desno sv. Andrej in levo sv. Jakob. Delo mu je izredno uspelo. Končal ga je ravno, ko je potres leta 1895 dokončno uničil stari oltar. Neprecenljivo sakralno dediščino so 19. marca 194915 zažgali, s cerkvijo vred pa je zgorela Ruppejeva nabožna plastika. Dve leti po tem dogodku je slikar, pozabljen od svojih rojakov, daleč stran od svoje ljube domovine, ki ji je posvetil umetniška dela, umrl v največjem pomanjkanju in bedi.

Del pomembne Ruppejeve umetnostne zapuščine so oglednice10, ki so jih natisnili po predlogah umetnikovih akvarelov. Prevladujejo predvsem oglednice z motivi gorenjskih mest in trgov ter Kamniških, Julijskih in Karnijskih Alp. Obstaja nekaj oglednic z motivom pokrajine okoli Gardskega jezera, Brixna ter Lovrana. Leta 1895 se je umetnik za kratek čas vrnil v domovino. Takrat je sprejel naročilo za izdelavo oltarja za cerkev sv. Jakoba v Koprivniku. Sočasno je

Kleinmayr je bila tiskarska in založniška rodbina iz Celovca in Ljubljane. Poroka Fedorja Bamberga s Teklo, Klenmayejevo hčerko, je pomenila za Fedorja družabništvo in soustanovitev firme Ig. Pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. V zakonu se jima je leta 1848 rodil sin Otokar, ki je nadaljeval družinsko tiskarsko tradicijo. Tiskal in zalagal je nemške knjige, od osemdesetih let 18. stoletja pa tudi knjige slovenskih avtorjev, Stritarja, Levstika, Tavčarja, Gregorčiča, Aškerca, Cankarja, Prešerna, Župančiča in drugih. Tiskarna se je po letu 1919 preimenovala v Delniško tiskarno, knjigarno pa je prevzela Delniška družba. 12 Nr. 124 in 125 Ruppe: Gottschee, Hauptplatz. Kleinmayr & Bamberg, Laibach. Alle Rechte vorb. 13 Kočevarske ljudske pesmi s slikami in notami. 14 Ilustrirani Alpski mesečnik. 15 Matko Matjaž, Die Heimat Koprivnik … bila je to lepa vas, Koprivnik 2006. 11

Izraz avtorja članka. (Opomba uredništva)

10

rast 2-3/2011 - Kultura

49

Naš gost

Rasto Božič

»Delam lahko le v okolju, ki se medsebojno razume in podpira«

Pogovor s črnomaljsko kulturnico, avtorico, urednico, publicistko in zapisovalko izročila Ksenijo Khalil

Ksenija Khalil, maj 2011. (Foto: Rasto Božič)

Branko Šuster: ANGELI MESTA 6, 63 X 93 cm, kolaž, 2010/11

rast 2-3/2011 - Naš gost

Ksenija Khalil, med drugo svetovno vojno, leta 1944, v partizanski družini Vitkovič rojena Črnomaljka, je rojstno mesto in hkrati Belo krajino zaznamovala na več področjih. V zadnjih dveh desetletjih njenega službovanja predvsem na kulturnem, bila je vpletena tudi v gospodarsko in politično dogajanje omenjenega območja, krajše obdobje tudi novomeškega. Je dolgoletna kulturna delavka, avtorica leta 1999 izdanega in odmevnega kulturno-etnografskega dela Nerajska hrana, vspodbujevalka delovanja kulturnih društev, romskega kulturnega delovanja, urednica, publicistka, zapisovalka ljudskega izročila in predsednica lokalne podružnice muzejskega društva. Na črnomaljski izpostavi republiškega Javnega sklada za kulturne dejavnosti je bila zaposlena od njegove ustanovitve, leta 1998, do odhoda v pokoj, leta 2004. Pred tem je od leta 1984 vzporedno z drugim delom delovala v njegovi predhodnici, Zvezi kulturnih organizacij oziroma tako imenovani Zko. Khalilova je bila urednica dveh zvezkov gradiv o pastirskih igrah v Beli krajini Otroške igre v Beli krajini, literarnih zvezkov Mengaro življeni – Naše življenje in Šošoro ka le hine kanora tiknona – Zajček Kratkouhec, Kratke zgodbice o ljudeh in živalih romskega avtorja Srečka Brezarja, Samo hari bajt – Samo malo sreče romske avtorice Marine Brezar in znatno več kot urednica Romsko-slovenskega slovarja Madaline in Marine Brezar. Leta 2005 je dobila najvišje občinsko priznanje za kulturno delovanje v občini Črnomelj – Župančičevo plaketo, vse od ustanovitve pokrajinske revije Rast je članica njenega sveta in njena sodelavka. Čeprav upokojenska leta posveča pretežno vnukinjama, Naji in Alji, ter domačemu vrtu, pa njeno kulturno-etnološko delovanje in urednikovanje nista zastala. V drugi polovici leta je napovedan izid njene nove knjige o peki kruha v Črnomlju in tamkajšnjih pekih Tako lepo je dišalo po kruhu, s podnaslovom Pridelovanje žit, mletje in preskrba s kruhom v 19. in 20. stoletju v Črnomlju, s črnomaljskimi Romi pa v okviru Romskega kulturnega društva pripravlja novo literarno knjižico.

51

S sestro Sabino in bratom Marjanom, poletje 1949. (Arhiv K. Khalil)

Mlada družina Khalil – mama Ksenija, sin Samer in oče Daifallah, 1969. (Arhiv K. Khalil)

Vaše delo, predvsem publicistično, bi lahko označili tudi za etnološko usmerjeno? Toliko pač, kot zmorem. Te izobrazbe nimam in se ne morem lotevati tem, za katere nisem usposobljena. Lahko pa zbiram podatke na terenu, kar je ena izmed oblik tovrstnega dela. Po izobrazbi sem namreč ekonomistka prve stopnje oziroma absolventka ekonomije. Pa začniva s poreklom vaše družine. Moj dekliški priimek je Vitkovič, rodila sem se na črnomaljskem Sadežu, sedaj pa živim na tamkajšnjem Čardaku. Moja starša sta se v Črnomelj priselila. Oče je bil izučen pek in pred drugo svetovno vojno samostojni obrtnik, med vojno partizan, po njej pa uslužbenec. Mama je bila izučena šivilja, ki je pretežno gospodinjila. Moji stari starši niso imeli otrok in so mojo mamo – vojno siroto prve svetovne vojne – posvojili. Rodila se je v Gorici in po vojni pristala v ljubljanski sirotišnici, po njej pa imam nekaj primorskih korenin. Oče je bil iz Podklanca pri Vinici, moja stara mama po materini strani je bila prava Črnomaljka iz rodbine Lozar. Poročila se je z nekim Nečimrom, ki naj bi izviral nekje iz okolice Novega mesta. Moj oče Janez je prišel za delom v Črnomelj, kjer sta se z materjo spoznala in poročila. Naša hiša je stala nad hotelom na črnomaljskem Sadežu. Imam se za pravo Črnomaljko, ki jo je rojstni kraj po svoje zaznamoval. Vzgojena sem bila v partizanskem duhu in to izročilo v moji družini negujemo naprej.

52

Naš gost - rast 2-3/2011

Po gledališki predstavi Igorja Torkarja Pozabljeni ljudje, 3. letnik gimnazije v Črnomlju, 1961/1962. (Arhiv K. Khalil)

Izlet študentskega Arabskega kluba v Pulj, 1967. (Arhiv K. Khalil)

Lahko opišete vaše šolanje? Obiskovala sem osnovno šolo in za njo gimnazijo v Črnomlju. Osnovnošolcev naj je bilo takrat po vojni malo, šola pa je imela takrat le po en ali dva oddelka posameznega razreda. Razlog za tako majhno številčnost so bile takrat tudi številne okoliške podružnične šole, ki jih danes več ni. Črnomelj je bil takrat res samo Črnomelj in kot tak majhno mesto. Po vojni je štel le kakih tisoč do tisoč dvesto prebivalcev. Gimnazija je bila v letih mojega šolanja razdeljena še na višjo in nižjo. Ko sem končala nižjo oziroma njen četrti razred, pa je ravno prišla šolska reforma, ki nas je gimnazijske četrtošolce spremenila v osmošolce osnovne šole. Potem smo šli še drugič v gimnazijo. Kakšen je v vašem spominu ostal takratni Črnomelj? Naša družina je živela na Sadežu nekoliko odmaknjeno in bolj na samem. Okoliških otrok ni bilo veliko in težko bi trdila, da sem skupaj z drugimi Črnomaljci odraščala v mestnem vzdušju. Kot dekle tudi sama nisem smela skoraj nikamor in sem se držala bolj doma. Imeli smo tudi njive, ki sem jih pomagala obdelovati, o kakšnem pohajkovanju okrog pa takrat ni bilo govora. Na šolo imam sicer lepe spomine. Za gimnazijo lahko rečem, da smo imeli zelo dobre profesorje, ki smo jih spoštovali. S temi, ki še živijo in obiskujejo naše petletne obletnice mature, se naša generacija še sedaj dobro razume. Težko bi koga izpostavila. Zelo radi smo imeli profesorja za nemščino Matijo Pogorelca, ki je prišel k nam iz Ljubljane. Navdušil nas je za gledališče, pod njegovim vodstvom pa smo gimnazijci vsako leto pripravili po eno gledališko igro. Ocenjujem tudi, da je verjetno njegova zasluga, da sem kot

rast 2-3/2011 - Naš gost

53

Poslovilno srečanje z vodji območnih izpostav Javnega sklada za kulturne dejavnosti Bele krajine, Dolenjske in Posavja, oktober 2004. (Foto: Ksenija Gorše)

Podelitev Župančičeve plakete, februar 2005. Nagrado izroča tedanji črnomaljski župan Andrej Fabjan. (Foto: Tomislav Urh)

študentka v Ljubljani obiskala vse gledališke predstave. Zdi se mi, da so nam naši takratni profesorji kulturni čut nekako vcepili. Menili so, da mora izobraženec obiskovati gledališče, opero, da potrebuje kulturno razgledanost. To sem občutila tudi kasneje na ekonomski fakulteti. V gimnaziji sem se v literarnem glasilu Plamen nekoliko poskusila v pesnjenju, kot srednješolka pa sem ogromno brala in prebrala skoraj vso klasično, v črnomaljski ljudski knjižnici dostopno literaturo ter škilila na vsa področja. Tudi v času študija sem veliko brala. Še danes sem prepričana, da si mora mlad človek v času šolanja tudi sam skovati določen kapital za prihodnost. Ob vsem vašem kulturnem čutu in razgledanosti ste pristali na ekonomiji. Zakaj? Takrat so me zanimali predvsem jeziki. Zlasti francoski, ki sem ga dobro obvladala, znala pa sem tudi nemško. Kljub temu sem poslušala očeta, ki me je vprašal, kaj bom počela z njimi. »Hodi na ekonomijo, boš delala v turizmu, tam jih boš tudi potrebovala,« je dejal. V turizem kasneje nisem nikoli zašla, študij ekonomije pa sem zaključila na prvi stopnji. Da se takrat nisem odločila za jezike, mi je po eni strani danes pravzaprav žal. Po drugi strani pa mi je ekonomija dala drugo znanje in širši pogled v družbo ter njena dogajanja. Kako, da ste po prvi stopnji študij zaključili? Takrat si po diplomi na prvi stopnji dobil tako imenovano višjo izobrazbo, uradno pa sem študij končala kot absolventka ekonomije. Do konca mi je manjkalo nekaj izpitov z diplomo, razlog za prekinitev študija pa je bil otrok. Kasneje volje, da bi študij zaključila, čeprav sem poskusila, nisem zbrala. Med študijem v Ljubljani sem spoznala arabskega študenta Daifallaha Khalila iz Jordanije in se z njim poročila. 54

Naš gost - rast 2-3/2011

Obarvane zvezde, likovna kolonija Artoteke, 7. do 8. maj 2004. Na sliki: Konstantin Virant, Bogomir Jakša, Jožef Vrščaj, Ksenija Khalil in Stane Lozar. (Foto: Srečko Bastač)

Kot družina v bistvu nismo živeli skupaj. Ob rojstvu najinega otroka je še študiral, po študiju pa se je moral službeno vrniti v Jordanijo. Umrl je mlad. S sinom ste se vrnili v Črnomelj. Kako so vas sprejeli? Ob prihodu domov je prišlo do velikega kulturnega šoka. Kasna šestdeseta in zgodnja sedemdeseta leta preteklega stoletja so bila v Črnomlju še zelo starinsko naravnana. Pri nas je do kulturne revolucije in spremembe v miselnosti prišlo z zamikom. Da sem prekinila študij in se vrnila z otrokom na pol arabskega porekla, je bil šok tudi za domače, ampak na koncu se je vse zgladilo. Verjetno ste potrebovali tudi službo? Ker sem bila kot študentka štipendistka metliške Beti, sem morala najprej vrniti štipendijo. To ni bilo lahko. Čeprav je bil takrat v Beli krajini ekonomski kader redkost, me samo s prvo stopnjo v Beti niso želeli zaposliti. To sem jim izredno zamerila. Ves denar sem potem omenjenemu podjetju z obrestmi vred vrnila. Z Beti Metlika sem poravnala vse račune, odtlej pa tudi nisem kupila nobenega njihovega izdelka. Takrat so me prizadeli na najbolj občutljivem mestu. Služb za mojo izobrazbo v Beli krajini ni bilo veliko in nisem mogla drugače, kot da sem ravnala v duhu takratnega časa – po zvezah in poznanstvih. Kot knjigovodja osebnih dohodkov sem devet mesecev po rojstvu sina na takrat črnomaljskem Begradu dobila prvo službo. Zaposlil me je danes pokojni direktor Franc Švirt, za kar sem mu še danes hvaležna. Kaj je sledilo na vaši poklicni poti? Po približno treh letih sem v Begradu napredovala na mesto kadrovnice, po njegovi združitvi s Komunalo pa sem ostala brez pravega dela.

rast 2-3/2011 - Naš gost

55

Ker je takrat imela vse niti v rokah komunistična partija, so me, kot so tedaj govorili, kadrovali na črnomaljsko občino, na komite za družbenoekonomski razvoj ali nekaj podobnega. Tako sem iz gospodarstva prešla v politiko. V Begradu smo dobro sodelovali in takratnih let se rada spominjam. Potem ste, če karikiram, sedli na partijski kadrovski vrtiljak? V partiji sem bila nekje od leta 1963. Šla sem po ustaljeni poti. Najprej si postal sekretar in si se začel nekoliko po strani ukvarjati še s politiko. Zatem so te poslali, kamor se jim je zdelo. S črnomaljske občine sem na podoben način potem odšla na Dolenjski list v Novo mesto, kjer sem bila približno poltretje leto, med letoma 1982 in 1984, direktorica ter glavna urednica prvega izmed njegovih dveh tozdov1 – drugi tozd je bila tiskarna. Nadaljujte, prosim. Mogoče ni bilo najbolj pametno, da sem službo v Novem mestu sprejela, saj tam zaposlenih ljudi in njihovega dela nisem poznala. Kmalu sem tudi sama ugotovila, da omenjeno okolje ni bilo zame. Spoznala sem, da lahko delam le v okolju, ki se medsebojno razume in podpira. V sovražnem okolju ne morem delati. Res je tudi, da sem po naravi individualistka in da mi takšno delo leži bolj kot skupinsko. V današnji politiki, denimo, sploh ne bi mogla delovati. Način današnjega delovanja in vzajemnega postavljanja ovir ni zame. Vprašanja je treba reševati skupaj, danes pa se ta princip zanemarja.

Predstavitev publikacije Romske in belokranjske pravljice, oktober 2006. Desno Madalina Brezar. (Foto: Tomislav Urh)

S prijateljico Anico na dopustu v Umagu, 2005. (Arhiv K. Khalil)

Kako ste nadaljevali po Dolenjskem listu? Takrat je bilo v državi moderno združevanje šol v večje organizacije. Pravzaprav so čim več šol želeli spraviti pod skupno streho oziroma po principu samoupravlja ustanoviti eno d. o.2 s čim več tozdi. Tako so v Črnomlju še pred mojo vrnitvijo iz Novega mesta ustanovili skupnost osnovnih šol, mene pa so nato imenovali za njeno tajnico oziroma sekretarko. Moje delo je bilo nekje na stopnji skupne ravnateljice, ukvarjala pa sem se predvsem z izjemno težkim vprašanjem, kako vse te šole spraviti skupaj. Veliko sem se morala pogovarjati z ravnatelji posameznih šol, njihovimi učitelji, pomagala sem pri sestavljanju različnih pravilnikov in kar naprej smo urejali plače. Takratno Jugoslavijo je proti njenemu koncu, med letoma 1984 in 1989, zaznamovala izredno huda inflacija, kar je pomenilo, da so bile plače ves čas glavna tema. Plače gor in plače dol. Šteli smo točke, se ocenjevali, prerekali, usklajevali, potem smo želeli sistem poenotiti, pa se spet ni zdel pravičen. To sta bila čista birokracija in večni prepir. V to delo je šlo po nepotrebnem veliko napora in zato je moral včasih kdo reči tako in tako bo in nikakor drugače. Pri sebi sem hitro dojela, da tako združevanje 1

2

Tozd – v obdobju kardeljanskega socialističnega samoupravljanja tako imenovana temeljna organizacija združenega dela. Delovno organizacijo.

56

Naš gost - rast 2-3/2011

ne pelje nikamor in da šole lahko uspešno delujejo le samostojno ter v lastno dobro. Tako je potem na srečo tudi ostalo. Nekje v navedenem obdobju ste posegli tudi v kulturno politiko? Hkrati z delom sekretarke skupnosti osnovnih šol so mi leta 1984 na črnomaljski Občini naložili še tajništvo tedanje Zveze kulturnih organizacij (Zko), v to delo pa so me vnovič porinili kot tujek. Vsi, ki so pri tej organizaciji dotlej naredili kaj dobrega, so se zaradi mojega prihoda čutili odrinjene. Spet je bila vmes partijska direktiva, a zadeva se je na srečo iztekla v dobro sodelovanje. O delu v Zko se mi ni takrat niti približno sanjalo. Takrat tudi nisem bila članica nobenega kulturnega društva, dela kulturnih društev nisem poznala in edino, kar sem počela, je bilo to, da sem redno obiskovala črnomaljske prireditve. S tem se ni takrat nihče obremenjeval in tako sem s kadrovskega vrtiljaka hočeš-nočeš padla v kulturo. In kot vemo danes, ste pristali uspešno? Ne takoj. Z osamosvojitvijo Slovenije in nastopom nove države je prišlo do novih organizacijskih težav. Vmes so me po propadu načrta skupnosti osnovnih šol presedlali na izobraževalno skupnost, z novo državo, ko so vse te samoupravne interesne skupnosti oziroma tako imenovane sise ukinili, pa so nas leta 1991 vse »sisarje« prezaposlili na Občino. No, Zko me je ves čas spremljala. Tam smo zastavili nekaj novih nalog in jih začeli izpolnjevati. Glede na vašo gledališko žilico, vam je moralo delo v kulturi odgovarjati? Sprva mi je bilo težko. Čeprav sem poznala marsikoga z Občine in marsikaterega gospodarstvenika, pa črnomaljskih kulturnikov nisem poznala. Kljub temu smo se počasi spoznali, začeli smo razmišljati o skupnem delu, revijah otroških in mladinskih pevskih zborov, ljudskih pevcih in godcih. Vsega tega prej v črnomaljski občini ni bilo. Razvijati smo začeli izobraževanje, z ustanovitvijo kulturno umetniškega društva Artoteka se je razmahnila likovna dejavnost. Leta 1998 sem se z ustanovitvijo območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti začela poklicno ukvarjati s kulturo. Pred tem so v delovanju Zko nastopile hude težave. Dotlej so občinske Zko vzdrževale občine ustanoviteljice, po letu 1991 pa so se želele tega bremena otresti. Do viška težav je prišlo med letoma 1994 in 1995, ko so občine za kulturo namenjale vse manj denarja, na zvezi Zko v Ljubljani pa so potem vendar našli način, kako omenjeno kulturno delovanje po občinah ohraniti. Našli so obliko sklada, ki ima sicer popolnoma neposrečeno ime, na pobudo Ministrstva za kulturo pa je ta potem prevzel vso slovensko mrežo Zko. Sklad je odigral glavno vlogo, obdržal je tudi raven organiziranosti in sodelovanja s kulturnimi društvi, njegove podpornike, sodelavce ter strokovni štab.

rast 2-3/2011 - Naš gost

57

Odprtje fotografske razstave Roberta Kokola Lanka v Špeličevi hiši v Črnomlju, 8. december 2005. (Foto: Srečko Bastač)

Kolpa 2005, likovna kolonija Artoteke v Žuničkem dvoru. Priprave na kresni večer. (Foto: Srečko Bastač)

Kakšnih kulturnih podvigov ste se nato lotili? Začeli smo prirejati poletni niz koncertov in drugih nastopov Poletje v Črnomlju, ki je po slabem desetletju prirejanja pred nekaj leti zastal. Moja zamisel je bila, da bi poleti poleg domačih veselic v Črnomlju ponudili še kaj zahtevnejšega, klasično, etno glasbo in jazz. Za vse to je bilo treba trdo delati, denarja za izvedbo večerov pa smo imeli strašno malo. Še danes se čudim, da smo jih s tako malo denarja uspeli izpeljati toliko. Imela sem tudi odlične sodelavce, še v okviru Zko pa smo tam okoli leta 1984 dobili v organizacijo črnomaljsko Jurjevanje oziroma njegov programski del. Tukaj smo se morali dotakniti vprašanj kakovosti skupin, njihovega delovanja in noš. Do takrat se je vse na področju folklore potekalo samo po sebi in na nizki ravni. Belokranjska folklora, ki je bila pred tem vsem za vzgled, je močno nazadovala. Drugje je razvoj napredoval, Belokranjci pa smo lezli skupaj in slabšali še to, kar smo imeli. Pa smo se lotili tudi tega. Začeli smo z nošami. Pritegnili smo ljubljansko etnologinjo dr. Marijo Makarovič, ki je začela z njihovo raziskavo. Rezultat tega dela so bile tri publikacije o belokranjskih nošah, s katerimi je bila Bela krajina kot edina slovenska pokrajina tozadevno celovito obdelana. Poskrbeli smo tudi za otroške folklorne skupine in izdali dve knjižici o pastirskih in drugih otroških igrah v Beli krajini. Nazaj na noge smo skupaj s Tonetom Grahkom postavili tamburaštvo, ples, petje in vse drugo. Vse smo skušali obdržati pri življenju in hkrati vspodbujati razvoj. To je bilo naše vodilo in ocenjujem, da smo bili kar uspešni. Če se ozrem, sem izredno vesela, da smo izdali toliko publikacij. Tako imamo še danes kaj pokazati, z njimi pa smo tudi našim naslednikom postavili dobre temelje za nadaljnje delovanje. Kljub temu pa današnje stanje še ni tako, kot bi lahko bilo. V veliko primerih ljudje tega zapisanega znanja ne znajo izkoristiti in delajo kar nekaj po svoje. To smo že doživeli in vemo, kam nas je pripeljalo. 58

Naš gost - rast 2-3/2011

Publikacije, izdane v sodelovanju s črnomaljskim Romskim kulturnim društvom. (Foto: Rasto Božič)

Naslovnica Nerajske hrane Ksenije Khalil.

Na tem mestu najinega pogovora bi bilo dobro omeniti tudi področje prehrane kot dela kulturne dediščine in izročila ter vašo Nerajsko hrano. Knjigi je botrovalo trojno naključje. Najpomembnejše pri tem projektu je bilo, da sem srečala dr. Makarovičevo in jo spremljala pri njenem terenskem delu. Pri njej sem se naučila terenskega dela, spraševanja in pogovarjanja z ljudmi na podeželju. Drugo je bilo, da so se v tistem času začeli razvijati študijski krožki, Nada Žagar iz črnomaljskega Zavoda za izobraževanje pa me je nagovorila, da sem se udeležila usposabljanja za njihovo vodenje. Potem sem v sklopu enega izmed teh krožkov začela z raziskavo prehrane v vasi Nerajec v okviru Krajinskega parka Lahinja. Tretje naključje pa je bila povezava s takratnim novomeškim območnim Zavodom za varstvo kulturne in naravne dediščine. Z naravovarstvenico Miro Ivanovič sem veliko hodila po terenu, sodelovala sem z umetnostno zgodovinarko Marinko Dražumerič in angleško-belokranjsko-novomeškim arheologom Philom Masonom. Vsi omenjeni so mi dali nov vpogled v delo z naravno in kulturno dediščino. Vsem sem skušala pomagati, sama pa sem od njih ogromno črpala. Posredovali so mi tudi pogum, da sem se lotila samostojnega dela. Omenjeno delo vas je navdušilo in po svoje zaznamovalo, knjiga pa je bila razprodana. Pri tem delu sem se srečala s kmečkim okoljem, ki sem ga poprej površno poznala. Prehrana v Nerajcu se ne razlikuje toliko od druge belokranjske, bolj me je navdušilo življenje v tej vasi. Do takrat sem menila, da o vaškem življenju nekaj vem, na krožku pa sem spoznala, rast 2-3/2011 - Naš gost

59

da ne vem skoraj nič. Potem sem se tako učila sproti. Učila sem se dela z ljudmi in iskanja virov, vse sem morala zapisati z repom in glavo, kar so bile zame velike in nove stvari. Ko je zapisano, deluje vse zelo enostavno, v resnici pa so za tem ure in ure dela. Pri tem so mi veliko pomagale nerajske ženske oziroma gospodinje, brez njihovega sodelovanja te knjige ne bi bilo. Pri vašem delu ste sodelovali in še sodelujete tudi s črnomaljskimi Romi. Kako je prišlo do sodelovanja z omenjeno romsko skupnostjo? S predsednikom črnomaljskega Romskega kulturnega društva Srečkom Brezarjem sem se prvič srečala ob likovni koloniji, ki sta jo črnomaljska Artoteka in Jože Vrščaj leta 2001 priredila v romskem naselju. Verjetno je bila to v Beli krajini in na Dolenjskem ena prvih tovrstnih večjih prireditev, s katero se je kdo sploh upal vstopiti v romsko naselje. Izkazala se je za zelo odmevno, ob njej pa sem spoznala Brezarja. Potem se je ta leta 2003 oglasil pri meni na skladu in me prosil za pomoč pri izdaji njegove kasete z glasbo. Ker me je zanimalo delo romskega društva, sva se o tem pogovorila in dogovorila, da bi o njem kaj napisali. Tako smo začeli in nato leto kasneje – leta 2004 – izdali prvo dvojezično romsko-slovensko knjižico Naše življenje. Leto zatem smo izdali knjižico s pesniško zbirko Brezarjeve hčerke Marine Samo malo sreče, po dveh letih pa je sledil po moji oceni precej obširen – vsebuje skoraj sedem tisoč gesel – Romsko-slovenski slovar Madaline in Marine Brezar, ki smo ga izdali leta 2008. Lani smo izdali nekaj romskih pravljic s skupnim naslovom Zajček Kratkouhec, Kratke zgodbice o ljudeh in živalih. Smisel vsega tega je zapis romske besede, saj imajo Romi težave s pisnim izražanjem v maternem in večinskem slovenskem jeziku. Njihov jezik se tudi močno siromaši in potujčuje, nekateri pravzaprav ne znajo več romsko, slovenskega jezika pa se tudi niso naučili. Izginja tudi njihovo izročilo. V Beli krajini so Romi živeli v majhnih skupnostih, v katerih se ni moglo zaradi tega razviti nobeno življenje v vaškem smislu, kot se je, na primer, v Prekmurju. Tako je izginilo še tisto malo izročila, kar so ga imeli, v omenjenih knjižicah pa sem zato videla določeno vrednost. Pravite, da še vedno raje kot kakšno drugo poiščejo vašo pomoč, hkrati pa nadaljujete z etnološkim delom, tako da ste polno zaposleni? Gre pravzaprav za ljubiteljsko delo, izdajo moje nove knjige pa bom sama financirala. Pravzaprav gre za vrnitev k študijskim krožkom. Še isto leto po nerajskem sem predlagala vzpostavitev novega krožka, Kruh v Črnomlju. Sem namreč pekova hči, ki ni kruha nikoli pekla sama. Poiskala sem še nekaj črnomaljskih potomcev pekov, s katerimi sem se lotila priprave knjige, sama pa sem pripravila splošni del in vse skupaj razširila. Nastala je obsežna publikacija, v kateri smo obdelali tudi črnomaljske mlinarje. Člani študijskega krožka so zanjo zbrali določeno gradivo. Slavko Grahek je napisal vse o njegovem očetu, Jože Strmec je prispeval podatke o svojem očetu in tastu, ki sta bila peka, 60

Naš gost - rast 2-3/2011

Ksenija Khalil z vnukinjama, Najo in Aljo, maj 2011. (Foto: Rasto Božič)

Janez Kramarič je popisal pekarice, ki so kruh pekle po hišah, jaz pa sem obdelala svojega očeta. Drugače sem res polno zaposlena. Dopoldneve posvečam vnukinjama, popoldne, če sem prosta, je na vrsti vrt, zvečer pa sedem za računalnik. Moja mama je bila ljubiteljica rož in doma smo imeli krasen vrt, ki ga je uredila simetrično po francoskem načinu. Vrtnice je cepila sama, njena ljubezen do dela na vrtu pa se je nekoliko prenesla name. Verjetno knjiga o kruhu ne bo vaša zadnja? Zanimala bi me še raziskava črnomaljske industrializacije in industrije, kar pripisujem ekonomskemu ostanku moje izobrazbe. Nekaj o tem sem že začela, spoznala pa sem tudi, da v Beli krajini še danes prevladuje industrijska miselnost. Kar me moti pri naših županih in na splošno pri naši belokranjski usmerjenosti, je, da vidimo zgolj tovarne in ceste. Za te mislimo, da so alfa in omega razvoja, sama pa se sprašujem, če je to res. Ob teh bi se morali vprašati, kako bi lahko še drugače in mimo velikih podjetij vspodbudili ekonomski razvoj območja. Industrija je sicer temelj vsake sodobne družbe in vsa velika gospodarstva temeljijo na njej. To je res le do določene mere. Hkrati bi se morali vprašati, kaj še, a nam pri tem zmanjka zamisli. To je značilno in v skladu z nekdanjimi Stalinovi političnimi gesli o tovarnah, elektriki in podobnem napredku. To mantro pri nas še danes ponavljamo, drugo vprašanje pa je že malo težje. To, da potrebujemo tovarne in ceste, ve povedati vsak bedak, in za kaj takega ne rabimo ne županov in ne politike. Da so v Sloveniji tako razmišljali po drugi svetovni vojni, je bilo razumljivo, danes pa bi morali znati še kaj drugega.

rast 2-3/2011 - Naš gost

61

Branko Šuster: GLINENI ROKOPISI 6, 30 X 70 cm, žgana glina, 2010

Družbena vprašanja

Joža Miklič in Boris Bukovec1

Združujejo se prizadevanja za ustanovitev univerze Novo mesto gijskemu razvoju Bele krajine, Dolenjske in Posavja kot prispevek k univerzitetnemu prostoru na tem območju. Prvič v samostojni Sloveniji so sedli za isto mizo pomembni in kompetentni oblikovalci tega univerzitetnega prostora, ki imajo sicer različne gospodarske in politične cilje, ki pa le zaznavajo, da projekt univerze ni uresničljiv brez regijskega povezovanja ali kot je pribil dr. Janez Gabrijelčič »ni pomembno od kod prihajamo, dejstvo je, da jugovzhodna Slovenija potrebuje skupen koncept o razvoju svojega univerzitetnega prostora«. Prvič se je tudi zgodilo, da so se strnile moči lokalnih samouprav, gospodarstva, poslancev in akademskih zavodov oziroma da so se poenotila mnenja o univerzi ter na tej podlagi sprejele sklep, da se mora za univerzo Novo mesto pričeti proces decentralizacije sredstev države, namenjenih univerzam. Ni razlogov niti utemeljitev, zakaj bi se iz državnega proračuna napajali samo visokošolski programi sedanjih slovenskih univerz. Univerza kot priložnost za študij mladine in kot gospodarski projekt je potrebna in želena tudi v jugovzhodni Sloveniji, tako kot je svoj obstoj upravičila v štajerskem, primorskem in ljubljanskem univerzitetnem prostoru.

Posvet Inovativni pristopi k regijskemu razvoju Bele krajine, Dolenjske in Posavja – prispevek k univerzitetnemu prostoru, 7. marec 2011, Novo mesto. 1

Poslanstvo društva Dolenjska akademska pobuda je ustvarjati pogoje za razvoj visokošolskega študija in raziskovalnega dela na območju jugovzhodne Slovenije. V ta namen je ta nenehni pobudnik dejanj, ki pospešujejo nastajanje univerze Novo mesto, tako njenih študijskih programov kot prostorskih zmogljivosti. Društvo uvaja novo obliko skupnega delovanja najodgovornejših za oblikovanje in uresničevanje univerzitetnega prostora regij na omenjenem območju in vabi vse k ustvarjalnemu sodelovanju. Projekt izjemne zahtevnosti se uresničuje počasi in za sedaj le z velikimi napori akademskega sveta, ki je na omenjenem območju uspel usposobiti sedem fakultet, več visokih šol, dve raziskovalni središči in nekaj podružnic fakultet drugih slovenskih univerz. Vsak dan se izkazuje, da študentje ponujene visokošolske programe sprejemajo in s svojo prisotnostjo dopolnjujejo krajevno življenje. Nadaljnji razvoj tega živahnega akademskega utripa bo odvisen od prostorskih zmogljivosti, ki naj bi jih zagotovili z izgradnjo univerzitetnega kampusa. V ta namen je akademska sfera vse bolj povezana, v svojih ciljih poenotena in zato močnejša. Pridružujejo se ji novi programi, kot na primer upravljanje podeželja in krajine, gostinstvo in turizem, naravovarstvo in drugi. Skupaj z društvom Dolenjska akademska pobuda je pred nedavnim priredila posvet Inovativni pristopi k re

1

Na posvetu prisotni župani večine območnih občin, predstavniki največjih gospodarskih družb, direktorji gospodarskih zbornic, večina območnih poslancev v državnem zboru in dekani vseh visokošolskih zavodov območja so se odločili, da predsedniku slovenske vlade pošljejo skupno nedvoumno sporočilo o nujnosti razvoja univerzitetnega prostora jugovzhodne Slovenije in v ta namen predlog, da država na novo razporedi svoja proračunska sredstva za delovanje univerz tako, da bo novomeška univerza enakopravno vključena v njihovo skupno porabo.

Univ. dipl. oec. Joža Miklič in izr. prof. dr. Boris Bukovec. (Opomba uredništva)

rast 2-3/2011 - družbena vprašanja

63

Posvet, ki bo v gospodarski zgodovini območja označen kot prelomnica za razvoj univerze Novo mesto, je nakazal tudi vrsto pomembnih nalog, ki se morajo pravočasno in kakovostno izvajati v regijah, občinah, gospodarstvu in v visokošolskih zavodih. Vsi župani so opozarjali na neizkoriščene naravne in ustvarjene danosti občin ter na ovire, ki preprečujejo učinkovitejše podjetništvo in s tem možnosti za hitrejše zaposlovanje mladine. Po občinah nastajajo tehnološki in tematski parki, programi obrtništva, turistični projekti mednarodnega pomena, projekti preobrazbe naselij v mestne strukture, novi kooperantski posli večjega obsega in podobne programske zasnove. Projekti se bodo uresničevali hitreje, če bo pri njihovem financiranju sodelovala tudi država. Potrebni so usposobljeni strokovnjaki, ki bodo želeli ustvarjati v rodnem okolju. Zato pa jim mora okolje zagotavljati primerljive pogoje za življenje in delo, kot jim to že zagotavljajo centri oblasti in kulture.

njake novih profilov, ki poleg svoje specializacije poznajo kakovostno komuniciranje, informacijske tehnologije, svetovne jezike ter kulture svojih partnerjev, so strpni in razumevajoči ter delujejo v korist tako gospodarske družbe kot kupca oziroma družbe kot celote. Potrebujejo več raziskovalnih ustanov mednarodnega značaja, ki bodo sposobne ocenjevati gospodarske razmere na dolgi rok, zaznale pravočasno nevarnosti in opozarjale na nova spoznanja znanosti in panog. Sodelovanje pri izobraževanju strokovnjakov z akademskim svetom je nujno širiti in razvijati v smeri dograjevanja teoretičnih znanj z izkušnjami, brez katerih ni možno razvijati ustvarjalnosti zaposlenih. Gospodarske družbe zato širijo svoje sodelovanje s študenti, posebno nadarjenimi in tistimi, ki kažejo več zanimanja za dodatna praktična znanja. Vedno več diplomskih nalog in doktorskih disertacij je pripravljenih pod mentorstvom gospodarstva, vedno več je tudi strateškega partnerstva in s tem neposrednega pretoka znanja med partnerji ter množičnejšega uveljavljanja dobrih primerov.

Gospodarske družbe povečujejo obseg trženja, se vedno bolj internacionalizirajo in razvijajo nove tehnologije, zlasti v energetiki, kemiji, avtomobilizmu in komunalni dejavnosti. V prihodnjih letih pričakujejo naraščanje obsega poslovanja in potreb po strokovnjakih. Za nove, zahtevnejše in večje projekte potrebujejo ljudi z novimi znanji, ki bi v razvijajoči se dejavnosti videli tudi svoje osebno poslanstvo, se poistovetili z nalogami, premagali strah pred mobilnostjo in nenehno razvojno delovali. Iščejo tehnične strokovnjake z interdisciplinarnim znanjem in ocenjujejo za nujno, da jih izobražujejo profesorji z vrhunskim znanjem. Gospodarske družbe ne potrebujejo ljudi z nazivi, pač pa njihovo znanje oziroma znanja, ki bodo prevladovala v svetu prihodnosti, kot so tista o obnovljivih virih energije, prehrani, tehnologijah zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, zdravljenju, širjenja partnerstva in še mnogo drugih znanj, ki bodo potrebna za uresničevanje zapisanih in sprejetih vrednot ter vizij. Nastaja nova struktura gospodarskih družb, ki opuščajo manj zahtevna delovna mesta in pospešujejo sodelovanje z inovativnimi raziskovalnimi centri v državi, še v večji meri pa v tujini. Šolati je zato potrebno strokov-

Poslanci so posebej poudarjali pripravljenost in voljo, da svoje delovanje prilagajajo željam, programom in projektom območja, tako tistih, ki se nanašajo na izboljšanje cestnih povezav, kot drugih infrastrukturnih omrežij, potrebnih za ustreznejšo dostopnost do delovnih mest. Za čezmejno delovanje so pomembni projekti sodelovanja, kot so oživitev tradicionalnih trgovskih povezav, ustanavljanje skupnih visokošolskih izobraževalnih ustanov, izmenjava študentov in učiteljev ali podobnih programov, kot jih imajo v Posotelju, in ki omogočajo pridobivanje sredstev. Pri uresničevanju ciljev univerzitetnega prostora regij bodo območni poslanci sodelovali prek zadevnih organov državnega zbora in v mnogih povezavah prek skupin prijateljstva v parlamentih drugih držav, s poslanci evropskega parlamenta in rojaki po svetu. Predvsem zaradi območnega gospodarstva, ki je močno povezano s svetom in hkrati tozadevni slovenski paradni konj, podpirajo prizadevanja za ustanovitev državne in partnerske univerze v Novem mestu. Kot tako omenjeno območje univerzo potrebuje, brez nje pa obstaja nevarnost, da bo nazadovalo. 64

družbena vprašanja - rast 2-3/2011

Slovenske univerze je potrebno decentralizirati in odpreti procese akreditiranja. Koristno je tudi šolanje približevati ljudem, saj v težkih razmerah družine, zlasti brezposelne, ne morejo pošiljati otrok na šolanje v oddaljene kraje. Nevarno bi bilo, da se območje uspava zaradi sedanjih gospodarskih uspehov. Razvoj je treba usmerjati še na druga področja, kot so hrana, logistika in turizem. Podobno kot univerzo območje potrebuje cesto tretje razvojne osi, ki bo delovala povezovalno, spodbujala razvojno raziskovalno in izobraževalno dejavnost ter podjetništvo.

nje razmer. Zato je umestno širiti strateško partnerstvo visokošolskih zavodov z lokalnimi skupnostmi, v okviru katerega se zavodi sistematično vključujejo v lokalne projekte. S tem nastajajo novi centri ustvarjalnosti, znanje pa se sproti pretaka iz njih k partnerjem. Zavodi imajo na vseh programih vedno več študentov in morajo za zagotavljanje kakovosti študija povečevati tudi zaposlovanje kadrov z odličnimi referencami. Univerzitetni kampus je osnovni pogoj za uveljavitev novega pristopa, brez katerega ni možno dosegati odličnosti ponudbe visokošolskega izobraževanja tega območja. To dejstvo mora naložbenik upoštevati in mu podrediti svoje odločitve. Nakazane možnosti gradnje za dolgoročni najem, gradnja s pomočjo javno-zasebnega partnerstva ali kakršno koli podobno čim ustreznejšo ponudbo je nujno čim preje sprejeti ter zbrati dovolj poguma, da se za dolgoročno obveznost zagotovijo trajni, pogodbeni in proračunski viri. Mnenja nedvomno uspešnega, odmevnega in potrebnega posveta so predstavljena na spletu prirediteljev in v posebni brošuri.

Dekani so seveda v prvi vrsti zahtevali ureditev financiranja zavodov, ki mora biti pokrito s trajnimi viri, stabilno in zadostno, saj učnega načrta ni možno prilagajati razpoložljivim občasnim virom. Fakultete, ki se sedaj ne financirajo iz državnega proračuna, pričakujejo, da jih bo država vključila v svoje financiranje ali da bo razpisala koncesije ter jih s tem enakopravno vključila v visokošolski prostor države. Menili so, da ukrepanje pristojnega ministrstva stabilnosti v financiranju ne zagotavlja in da tudi nič ne kaže na izboljša-

Damir Karpljuk1

Razvojne smernice v športu in rekreaciji

Zdravje je zagotovo eden izmed najpomembnejših dejavnikov človekovega življenja. V obsežni znanstveni monografiji z naslovom Športna dejavnost in življenjski slog oseb nekaterih poklicev v Sloveniji smo avtorji ugotovili, da imajo ljudje zelo različne poglede na to, kaj pomeni zdrav način življenja, in prav tako na dejavno udejstvovanje v športni dejavnosti.

Vsako gibanje na področju različnih športnih zvrsti je dobrodošlo in priporočljivo, vendar do točke, ko posameznik ne ogroža sebe ali drugih. Ravno slednje pa je zaradi preseganja lastnih zmogljivosti, športne opreme, športne prehrane ali športnega terena dejavnik, pri katerem se šport za zdravje spremeni v njegovo nasprotje. Ko sem bil med letoma 2005 in 2006 generalni direktor Direktorata za šport na Ministrstvu za šolstvo in šport sem podal ideje, ki, žal, niso obro-

1

1

Izr. prof. dr. Damir Karpljuk.

rast 2-3/2011 - družbena vprašanja

65

dile sadov. Predlagal sem, da naj se skupine v šolah in vrtcih zmanjšajo, da je potrebno v osnovni šoli vpeljati pet obveznih ur športne vzgoje, v srednjih pa vsaj tri. Prav posebna pozornost pa naj bi bila namenjena poklicnemu izobraževanju, kjer bi bile vsaj tri obvezne ure športne vzgoje. Gre za občutljivo populacijo, ki je zaradi narave izobraževalnega procesa in kasneje pogojev dela še bolj izpostavljena različnim škodljivim dejavnikom, kot so prekomerne ali enostranske obremenitve na delovnem mestu – težko fizično delo, prisilne drže, ponavljajoči se gibi, izmensko in nočno delo ..., kar se odraža zlasti v starejšem življenjskem obdobju v povečanem številu raznovrstnih obolenj, poklicnih in kroničnih bolezni ter poškodb. Zamisel takrat seveda ni bila sprejemljiva in verjetno pri nas nikoli ne bo, kajti »ljudje z vrha«, velikega ali malega, vidijo v tem prevelike in nepotrebne izdatke kot tudi preveliko reorganizacijo v družbi, ki pa ne zadovoljuje kratkoročnih ciljev vsake vladajoče garniture. Družinska športna rekreacija je pomemben dejavnik v razvoju tako otroka kot vse družine, ne le na področju športa, temveč pri nastajanju sistema vrednot in splošne, zdrave, življenjske naravnanosti ter prav tako pri oblikovanju celovitih pozitivnih medsebojnih odnosov znotraj in izven družine. Na Dolenjskem šport že dolga leta stihijsko vegetira, nazaduje, kljub občasnim svetlim trenutkom, ki pa se kaj hitro umaknejo z dnevnega reda. Dolenjska v celoti, prav tako Novo mesto kot sre-

dišče dogajanja, »krvavo« potrebujeta ne le uresničljiv, ampak tudi učinkovit program športa, tako na področju vseživljenjskega učenja, formalnega in neformalnega izobraževanja, infrastrukture in tako naprej. Bojim se tudi, da se v bližnji prihodnosti ne bo nič spremenilo, vsaj ne v vidnejši obliki, kajti večina odgovornih bo ostala istih, kljub širokopoteznim programom z vizijo najboljše prihodnosti, ki nas čaka v naslednjih letih. Kot specialist za športno dejavnost posameznikov s posebnimi potrebami ugotavljam, da se tudi ta ne razvija glede na potrebe. Če bi imeli pri nas urejene zgoraj zapisane zadeve, bi bilo tudi to področje primerno urejeno. Sedaj pa ne le pri nas, ampak tudi širše učinkovitost in kakovost tovrstnega dela temelji le na veliki srčnosti ljudi, strokovnjakov in prostovoljcev, ki se ukvarjajo z omenjeno skupino prebivalstva. V sistemu športa in rekreacije v prihodnosti verjetno ni pričakovati kaj večjega, je pa zagotovo priložnost, da se nekateri izobrazbeni profili tudi poslovno uveljavijo, tako z vidika primernega izobraževanja in samozaposlitev. Sam imam izdelane predloge oziroma programe, ki bi delovali v tej smeri. Pripravljen sem sodelovati z vsakim možnim javnim ali zasebnim vlagateljem in prispevati čim več za zmanjševanje vrzeli na področju športa v naši regiji. Šport je lahko pomembna poslovna priložnost za pedagoške, zdravstvene, zdraviliške in podobne dejavnosti, za proizvajalce športno-rekreacijske opreme ter za mednarodno uveljavitev storitev regije.

66

družbena vprašanja - rast 2-3/2011

Branko Šuster: UPANJE 2, 45 X 45 cm, žgana glina, 2010

Odmevi in odzivi

Maša Požar

Črnomelj in Metlika v pesmih, zgodbah in pričevanjih

Črnomaljska in metliška knjiga: pesmi, zgodbe in pričevanja, izbral in uredil, slikovno gradivo odbral Milček Komelj, Slovenska matica, Ljubljana 2010.

leta 2007 izdane Novomeške knjige. Kot razloge za objavo zelo obsežne predstavitve dveh ključnih belokranjskih mest je navedel, da »sem si po smrti Jožeta Dularja, ki bi bil za urednika Črnomaljske in metliške knjige najbolj poklican, po Novomeški knjigi z veseljem dovolil urediti tudi to, z njo organsko in hkrati kontrastno povezano knjigo«. Razlog, zakaj sta Črnomelj in Metlika, kot edina med slovenskimi mesti, dobila skupno knjigo, je predvsem v njuni dolgi skupni zgodovinski poti, ki je zaznamovala in postavila prve temelje slovenske države na skrajnem jugovzhodnem delu Slovenije. Urednik je namreč sledil izhodiščnim zasnovam knjižne serije, ki je »bila zamišljena z izrecnim namenom, da bi z zgodbami o mestih predstavila dolgo zapostavljeno slovensko meščansko kulturo, ki je bila po drugi svetovni vojni iz ideoloških razlogov nezaželena in zato kar načrtno zabrisovana in uničevana«. Drugi belokranjski večji kraji, kot Semič, Vinica in Vinomer, so v knjigo vključeni posredno, saj so nekatere objavljene zgodbe, pripovedi in pričevanja nastale ravno izpod peres avtorjev in avtoric, rojenih in živečih v teh krajih, med katerimi velja izpostaviti Otona Župančiča, Lojzeta Krakarja, Otona Berkopca in druge. Črnomaljska in metliška knjiga predstavlja Bela krajino tako rekoč v celoti skozi zajeten sveženj nekaj več kot dvesto zgodovinskih virov in ključnih sodobnih prispevkov, ki so v knjigi razporejeni v tri obširna in med seboj povezana poglavja: Bela krajina in njena bisera: Črnomelj in Metlika, Črnomelj in Metlika. Tovrstna sistematična razdelitev poglavij se zdi smiselna, saj na ta način lahko preglednejše sledimo slikovnemu in literarnemu gradivu. Že uvodni prispevki v skupnem poglavju namreč

Toni Gašperič, eden izmed najvplivnejših sodobnih belokranjskih osebnosti, je v intervjuju objavljenem v predhodni številki revije Rast, med drugim velikokrat omenil svoja mnenja o rodni Beli krajini. V svojem prepoznavnem umetniškem pristopu je s kapljico nostalgije spomnil na besede Otona Župančiča, ki je v pesmi Duma zapisal, »da so v Beli krajini hiše hišice, ceste pa cestice«. S tem je želel nekako opozoriti, kako današnji tokovi družbenih sprememb in veliki infrastrukturni apetiti spreminjajo pristnost ter prepoznavnost pokrajine. Njegovo opažanje se mi je zdelo primerno kot odlična iztočnica za predstavitev najnovejše obsežne monografije Črnomaljska in metliška knjiga, ki so jo izdali pri ljubljanski založbi Slovenske matice, saj je v njej predstavljena Bela krajina z vsemi svojimi znamenitosti, lepotami in specifično kulturo. Knjiga sodi v Matičino zbirko knjig o slovenskih mestih, v katerih so zbrana vsa pomembna literarna in pripovedna besedila izbranih slovenskih mest. Tovrstne zbirke so v slovenskem knjižnem prostoru pravzaprav novost, saj nam z znanstvenoraziskovalnim pristopom približajo predstavo o mestih z obilico objavljenih zgodovinskih virov in zapisov ključnih osebnosti iz sveta politike, kulture, znanosti in drugih področjih, ki so bila ključna pri oblikovanju podobe mest. Črnomaljsko in metliško knjigo, najnovejšo v zbirki do sedaj predstavljenih devetih mest, je zbral in uredil prof. dr. Milček Komelj, sicer tudi urednik 68

odmevi in odzivi - rast 2-3/2011

predstavljajo posebnosti Bele krajine skozi doživljanja in razmišljanja avtorjev in avtoric izbranih zapisov. Težko je izpostaviti izbor najboljših, saj je vsak izbrani objavljeni pisni vir svojevrsten. Bela krajina je v zapisih velikokrat omenjena kot specifična pokrajina predvsem zaradi svojega geografskem položaja in njene okolice. Ovita v objem Gorjancev, kočevske pokrajine in svojega mejnega rečnega bisera Kolpe je na mnoge pustila neizbrisan pečat. Dr. Niko Županič jo opisuje kot »deželico solnca in grozdja«, Engelbert Gangl v izbranih pesmih ne skriva svoje neizmerne naklonjenosti do »deželice, polne prelestne lepote … «, ki je bila navdih tudi njegovemu nadaljnjemu ustvarjalnemu opusu, kateremu sledimo tudi v poglavjih o Črnomlju in Metliki. Ob prebiranju zapisov, objavljenih v knjigi, skratka potujemo po ključnih zgodovinskih obdobjih razvoja Bele krajine, med katerimi so v knjigi najbolj obeleženi ravno turški vpadi v 16. stoletju, ki so med drugim najbolj prizadeli Metliko. Krvave spopade je urednik učinkovito predstavil s pripovedjo Jožeta Dularja Metlika se je sesedla v pepel iz leta 1953 ter Valvasorjeve odlomke iz Slave vojvodine Kranjske iz leta 1689, katere teze so bile tudi izhodiščne točke v prispevku Vaska Simonitija Turški vpadi v Metliko in Črnomelj, v katerem potrjuje verodostojnost Valvasorjevih utemeljitev. V povezavi s tem velja poudariti, da izbrani pisni viri, avtorji in avtorice v Črnomaljski in metliški knjigi ne predstavljajo niti ne presojajo v nikogaršnjo korist. Nasprotno, urednik Komelj je bil v izboru dosleden in objektiven do sleherne tematike, ki jo je skušal predstaviti iz različnih zornih kotov, z drugačnimi stališči in vsestranskimi razmišljanji. Morda nam to najbolje predstavljajo odlomki, ki opisujejo obdobje druge svetovne vojne, ko je Bela krajina po besedah Zdravka Bahorja veljala za zibelko partizanstva. V sklopu tega namreč lahko preberemo številne pisne vire o pomembnosti slovenskega narodnoosvobodilnega boja za slovensko državo in demokracijo. Metod Mikuž v svoji prvoosebni pripovedi izpostavi Črnomelj kot prvo svobodno glavno mesto slovenskega naroda, samo Belo krajino pa poimenuje v »zibel novega slovenskega življenja«. Številni priznani slovenski pisatelji so svoja partizanska leta preživeli v Beli krajini in njeni okolici, rast 2-3/2011 - odmevi in odzivi

zaradi česar so se ohranili tudi številni pisni viri. Med njimi najdemo tudi prve izsledke poezije s partizansko tematiko, med katerimi velja izpostaviti pesem Toneta Seliškarja Belokranjski junaki, pesem Edvarda Kocbeka Belokranjska, Kolpo Dušana Mevlja in druge. Poleg tega zasledimo tudi nekaj izbranih pripovedi ljudi, ki niso odobravali nekaterih dejanj, odločitev partizanske ideologije, o čemer Ivan Korošec opiše skozi pripoved odbeglega mladega partizana, ki se ni znašel v središču vojne vihre. Veliko je zabeleženo tudi o preganjanju Romov in drugem, ki se zdi pomembno, da se obelodani v takšnem sklopu besedil o Črnomlju in Metliki, kot so zbrana v predstavljeni knjigi. Strokovno izbrani zgodovinski prispevki so mestoma resda zahtevni, saj so nekatera predstavljena besedila in pesmi objavljena v izvirni obliki z arhaičnim pisnim izročilom, številne ljudske belokranjske pesmi pa v domačem narečju. Vendar kljub temu poizkuša knjiga ohranjati svojo avtentičnost do pokrajine, družbe in kulture, ki jo predstavlja. Na podlagi arheoloških najdb je spisana in predstavljena legenda o Mitreju izpod peres Florentina Hrovata in Danila Breščaka, zanimive so objavljene legende o bivanju čarovnic na Kleku, na duhovit način pa so predstavljeni odnosi med Dolenjci in Belokranjci. Specifičnost pokrajine je predstavljena tudi v zanimivih literarnih oblikah objavljenih pričevanj, še posebej tistih avtorjev, katerim je Bela krajina pustila neizbrisen pečat, kot so Tone Pavček, Anton Podbevšek, Božidar Jakac in drugi, ki sta jih dobronamerna radovednost in pot pripeljali onkraj Gorjancev. Ivan Šašelj, Metod Turnšek in drugi so belokranjsko ljudsko izročilo in folklorno kulturo opisovali v svoji poeziji in zgodbah, na podlagi katerih lahko med drugim sledimo praznovanju sv. Jurija v preteklosti in njegov pomen primerjamo s sodobnim jurjevanjem. Črnomaljsko in metliško knjigo odlikujejo slikovito prepletanje preteklosti in sedanjosti ter generacijsko pester izbor del avtorjev in avtoric, ki Belo krajino predstavljajo skozi svoja umetniška ustvarjanja, filme, slike, poezijo – Maja Weiss, Tinca Stegovec, Vasilij Polič in drugi – ter njeno arhitekturno in spomeniško podobo – Stane Bernik, Sonja Klemenc, Andreja Brancelj Bednaršek in še nekateri. Bralcu in bralki ponuja dragocen pregled 69

razvoja in podobe neokrnjene bele pokrajine, ki jo je prebivalstvo oblikovalo in varovalo v skladu

s svojimi verovanji, prepričanji in ljubezni do nje. Dejstvo, katerega prihodnost ne sme zanemariti.

Rasto Božič

Radovičeva časovna skrinja

Bojan Radovič, Timebox, Hiša fotografije, Novo mesto 2010.

Projekta sta se tako simbolno in dejansko povezala oziroma zlila, Radovičev tretji ustvarjalni vrh pa predstavlja omenjena dvojezična Novomeški mojster fotografiangleško-slovenska knjiga v založje in ustanovitelj tamkajšnje Hiše bi njegove Hiše fotografije, ki ob fotografije Bojan Radovič je v miesejih Sebastjana Lebana in Marinulih letih večkrat predstavil svoj ne Gržinić prinaša več kot sedemfotografski podvig, v okviru katesto njegovih barvnih fotografij. Z rega je v raznih delih sveta v objeknavedenim številom fotografij na tiv lovil podobo peterokrake zvez160 straneh ta tako močno presede oziroma z različnimi zgodovinga obe lanski razstavi in z njihoKnjigo, ki je izšla v nakladi osemsto izvodov, je uredil Sebastjan Lebar. skimi izkušnjami obremenjeni stavo številnostjo več kot nadomešča Oblikovali so jo v Radovičevem rodavni simbol pentagrama. Vrh njuna razstavna kataloga, ter bolj Luminusu in natisnili v Tiskarni omenjenega projekta predstavlja kot ne predstavlja presek RadoviBograf v Logu pri Brezovici. obsežna fotografska monografija čevega večletnega ustvarjalnega Timebox, ki hkrati prinaša presek njegovega dela v dela. Monografiji je dodan lanski Radovičev razstavzadnjem obdobju. ni projekt BombaStik ob obhajanju 90. obletnice novomeške pomladi, pri katerem sta v novomeški GaRadovičev knjižni podvig – izdan pravzaprav v letu leriji Simulaker ločeno sodelovala še novomeška moj2011 – je nekakšen fotografski Triglav, sestavljen iz stra fotografije Borut Peterlin in Boštjan Pucelj, pri njegovih dveh večjih samostojnih fotografskih raz- njeni izdaji pa sta sodelovali prej navedeni galeriji. stav, Imitari TimeBox, ki jo je priredil med 23. juliKot omenjeno, sta strokovna prispevka za Radovijem in 22. avgustom lani v Galeriji Božidarja Jakca v čevo monografijo prispevala umetnik, teoretik, kuKostanjevici na Krki, in Ikona Timebox, ki je med 15. rator in predavatelj radikalne kritične analize na ljuoktobrom in 5. novembrom lani gostovala v Pilono- bljanski Akademiji vizualnih umetnosti, Leban, in fivi galeriji v Ajdovščini. Prva je obravnavala ponavlja- lozofinja, znanstvena svetnica Filozofskega inštituta nje istega fotografskega kadra v časovnih presledkih, raziskovalnega središča Slovenske akademije znanov določenem trenutku in z določenim fotografskim sti in umetnosti ter redna profesorica dunajske Akaposnetkom, kar je opazno tudi v knjigi, pa so njene demije za likovno umetnost, Gržinićeva. Kot je ob fotografije z osredotočenjem na del omenjenega kadra Radovičem projektu Imitari – Timebox zapisal prvi, organsko prešle v naslednji projekt oziroma fotograf- ta načenja vprašanje vloge podobe v odnosu do časa sko beleženje peterokrake zvezde. in gibanja, skozi razčlenjevalni aparat fotografije pa 70

odmevi in odzivi - rast 2-3/2011

pogoje, ki kažejo ujetost simbola v proces, ki zvezdo polni z vsebino lahkotnega potrošniškega kapitalističnega sveta in jo izpraznjuje vsebine preteklega socializma,« je med drugim poudarila omenjena avtorica. Če se za zaključek dotaknemo še nekoliko širšega vprašanja, na katerega se navezuje Radovičev Timebox, knjiga sledi slovenski sodobni naravnosti pretežnega naslavljanja umetniških del in razstav v angleškem jeziku. Pri omenjenem početju v domovini sicer omenjeni avtor ni osamljen in z njim tudi ne izstopa od vse bolj priljubljenega početja njene umetniške srenje. Ob tem pa bi vseeno veljalo opozoriti, da je slovenski jezik kljub vsej slovenski majhnosti in nesamozavestnosti enakovreden jeziku številčnejših narodov. Da bo tak ostal, potrebuje podporo vsakega izmed nas, posebej pa umetnikov, ki veljajo za sol in cvet naroda. Tega bi se morali ob avtorjih zavedati tudi ravnatelji galerij, vodje razstavišč in ocenjevalci umetniških del, ki vztrajno popuščajo maličenju jezika, v katerem so se rodili in spoznavali svet.

Bojan Radovič pred eno izmed svojih fotografij s peterokrako zvezdo, ki so jo v začetku leta objavili tudi na Kitajskem. (Foto: Rasto Božič)

Radovič postavlja gledalca v vlogo razstavljavca posameznega filmskega kadra in njegovega sporočila, medtem ko Gržinićeva v primeru Ikone – Timeboxa ugotavlja, da danes peterokraka zvezda kroži po svetu kot sestavni del blagovnih znamk, Radovič pa z njenim beleženjem opozarja na mnogovrstne pomene, ki jih ta prevzema. »Fotografije ne le beležijo, kar se z zvezdo stvarno dogaja, pač pa prek njih avtor ustvarja

Iztok Hotko

Teorija slike v sliki in besedi Žiga Kariž, Nova politika slike, slikarska razstava, Galerija Simulaker, Novo mesto, 12. – 30. oktober 2010.

več oblikovalec, naj po njegovih navodilih izdela slike za njegovo razstavo. Napotki so se verjetno glasili nekako takole: »Besedila citatov političnih gesel ter aktivističnih, emancipatoričnih, revolucionarnih sloganov, ki sem jih izbral, prenesi na slikarsko platno na način oblikovanja tipografije blagovnih znamk za potrebe njihovega oglaševanja.«

Razstava Nova politika slike je nastala tako, da je slikar Žiga Kariž1 povabil kolega, ki ni slikar, tem

1

Žiga Kariž se je leta 1973 rodil v Ljubljani. Na tamkajšnji Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je leta 1997 diplomiral iz slikarstva, štiri leta kasneje pa še magistriral. Sodi v generacijo avtorjev, ki so na slovensko umetnostno prizorišče vstopili v drugi polovici 90. let minulega stoletja, lastna dela pa je predstavil na več domačih in tujih razstavah. Kariž je na omenjeni ljubljanski akademiji predlani sprejel mesto docenta slikarstva in risbe, živi in dela v Ljubljani, v javnosti pa se je do nedavnega pojavljal kot Janez Janša. (Opomba urednika)

rast 2-3/2011 - odmevi in odzivi

Žiga Kariž v izrazito problemsko naravnani razstavi izpostavlja cel niz vprašanj, povezanih s statusom ter naravo slikarstva in umetnosti danes. Preizprašuje vlogo avtorja v sodobni umetnosti, problem slike kot blagovne dobrine, njeno retori71

njegovem razumevanju umetnosti kot umetnosti; predvsem je tu mišljeno umetniško delo kot organska, po načelu hermenevtičnega kroga berljiva tvorba, z nepreklicno samostojnostjo, avtoriteto. Dominantno znamenje umetnosti v meščanski družbi je njena ločenost od življenja. Tak pogled je mogoč zato, ker naredi esteticizem, ta institucijo umetnosti ustvarjajoči moment, za bistveno vsebino del. Sovpadanje institucije in vsebine dela je ključni pogoj za možnost postavljanja umetnosti pod vprašaj (kar se v umetnosti v valovih ponavlja od historične avantgarde naprej). Institucijo umetnosti so avantgardisti razumeli kot institucionalizirano umetniško avtonomijo, torej področje, ki je ločeno od vsakdanjega praktičnega življenja. Najvišji izraz umetniške avtonomije je esteticizem –­­ esteticisti pa so odklanjali obstoječe stanje, razumljeno kot racionalni svet meščanske vsakdanjosti. Esteticizem je tako predpogoj za avantgardni napad na umetniško avtonomijo, hkrati pa tudi zgled za odklanjanje obstoječega. Intencija po rušenju institucije umetnosti se tako na paradoksalen način realizira v umetniškem delu samem. Namesto kritične, radikalne in osvobajajoče narave (neo)avantgard je postmodernizem ponudil poblagovljeno, komercializirano in potrošniško umetnost ter kulturo, ki je potrjevala in ne spodkopavala obstoječo družbeno in politično dejanskost. Na tem mestu se skriva drugi vpis razstave – kritična obravnava načela umetnine-objekta-proizvoda kot blagovne dobrine, s čimer se Kariž navezuje na tisto znano Marcusejevo misel, da forma nima takšnih emancipatoričnih potencialov kot vsebina del. Ostaja na pojavni, estetski ravni, kot komodificirani objekt (malo)meščanskega poželenja. Kariž s tem cilja na problematičnost postmodernega kulturnega modela. In na tej točki se gledalcu razkrije spoznanje o ujetosti in zavedanju nove in izvirne zgodovinske situacije, v kateri smo obsojeni na iskanje zgodovine preko naših pop podob in simulakrov. Kariž z razstavo Nova politika slike dekonstruira status umetnika v sodobem umetnostnem sistemu ter s fetišizacijo in estetizacijo oblike ter pervertiranjem vsebine političnih gesel tematizira dejstvo, da je razvoj oglaševanja kot »uradne umetnosti kapitalizma« oglaševalske strategije vnesel v ume-

Žiga Kariž ob odprtju svoje novomeške razstave. (Foto: Rasto Božič)

ko, razmerje podoba-besedilo. Gre sicer za tematike, s katerimi naj bi se ukvarjala predvsem teorija umetnosti, pa vendar uspe Kariž vprašanja, kot so »kaj je slika danes, kakšna je njena govorica, v katere diskurze in sisteme je umeščena, v čem je razlika med podobami in besedami, zakaj je sploh pomembno, kaj je slika danes, kako delujejo sistemi moči, vrednotenja in ideologij, ki definirajo odgovore na ta vprašanja«, z likovnimi sredstvi zastaviti na inteligenten in tudi vizualno učinkovit način. Njegovo razstavo lahko na eni izmed ravni razumemo kot direktno slikarsko interpretacijo vplivne poststrukturalistične teorije o tem, da je slikovni pomen podrejen lingvističnemu pomenu. Slika sama naj sprejemniku ne bi mogla vsebinsko koherentno prenesti sporočila oziroma naj bi to vsebovalo toliko protislovnih informacij, da za njeno razumevanje nujno potrebuje še verbalno sporočilo kot sidrišče, ki osmisli njen pravi pomen. Karižev koncept »nove politike slike« na nek način zanika avtonomno »življenje« slike – prikaže jo kot komunikacijski sistem, ki deluje na meji med vizualnim in tekstualnim. V svojih delih Kariž pogosto eksperimentira z različnimi umetnostnimi paradigmami in njihovimi muzealizacijami ter napada tisti ideološki kontekst avtonomne umetnosti, ki ga imenujemo institucija umetnosti. Opustitev umetniških del in njihovih oblik ter prehod v zunajumetniški svet je eno poglavitnih hotenj njegovega delovanja v zadnjem obdobju. To odločitev je spremljalo tudi preoblikovanje nekaterih osrednjih postavk v 72

odmevi in odzivi - rast 2-3/2011

tnost in umetnost v oglaševalske strategije. Gre za posledico stanja, ki ga je ustvarila družba poznega kapitalizma, zahteva pa poseben pristop, ki vključuje manipulacijo z okusi in mnenji ter vodi v konstrukcijo novega sistema znakov in podob. Kariž na vsebinsko in formalno atraktiven način

demonstrira ključno značilnost postmoderne kulture in njene umetnosti, ki je neposredno navezana na pravila ekonomske logike ter na plastenje različnih ontoloških svetov, ki so v svojem bistvu nezdružljivi.

Goran Milovanović

Ponotranjeni svetovi

Slikarska razstava Andreje Potočar v Galerija Krka Novo mesto, 22. marec – 19. april 2011. Razstava slik Andreje Potočar1, ki jo je v njegovih novomeških prostorih priredilo Kulturno umetniško društvo Krka, je imela kot njena prva tovrstna predstavitev za mlado avtorico poseben pomen. Prva razstava utegne biti za mladega ustvarjalca, ki s tem šele začenja iskati svojo osebno izpovedno poetiko, problem, vendar ga je Potočarjeva odlično izpeljala. Poleg dveh portretov je večina razstavljenih del gledalca vsaj asociativno vodila v žanr krajine. Podoba krajine najverjetneje velja za žanr, ki je z gledalčevo percepcijo najbolj večplastno prepleten. Ko govorimo o krajini, moramo v isti sapi dodati, da pogled nanjo nikoli ne stoji sam na sebi, temveč je njena podoba vselej ujeta v neke imaginarne mreže spomina in tradicije, s pomočjo katerih konstruiramo našo identiteto pa tudi ideologijo. Že ameriški pesnik Walt Whitman je zapisal, da narava ne obstaja sama po sebi, temveč je vedno odvisna od opazovalca. Določajo jo časovni

Andreja Potočar ob odprtju svoje prve samostojne slikarske razstave v novomeški Galeriji Krka. (Foto: Rasto Božič)

kontekst opazovalca, njegova kultura in duh. Kot takšna pa pokrajina postane proces, skozi katerega se oblikujejo družbene, pa tudi subjektivne identitete. Že od nekdaj smo drugim radi kazali fotografije pokrajin, ki smo jih obiskali, z razvojem digitalne fotografije pa je memoriranje teh številčno skorajda nepreglednih podob samih na sebi postalo precej trivialno, celo do te mere, da z njimi verificiramo lastno bivanje. Fotografije s potovanj tako služijo kot nesporen dokaz, da je potovanje izpeljano po programu in da smo se na potovanju dobro imeli. V slikarstvu vstopi motiv krajine kot samostojna podoba v ospredje šele v obdobju renesanse. Prej je služila zgolj za kuliso, ki je pogosto označeva-

Andreja Potočar je leta 1984 rojena Novomeščanka. Študij slikarstva je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje končala predlani. Takoj po diplomi se je včlanila v Društvo likovnih umetnikov Dolenjske, kot slikarka pa se je doslej predstavila na nekaj skupinskih razstavah. (Opomba urednika)

1

rast 2-3/2011 - odmevi in odzivi

73

la prizorišče dogajanja. Povsem drugačen pomen je nato dobila v romantičnem slikarstvu, če omenimo samo Williama Turnerja, Johna Constabla ali Nemca Casparja Davida Friedricha, ki je prinesel povsem drugačen način pogleda v naravo. Najpomembnejši žanr pa je bila krajina zagotovo v impresionizmu. Ko po spominu iščemo slovenske krajinarje, se verjetno mnogim v spomin historično prikradejo najprej romantično realistični gorski pejsaži Marka Pernharta z natančnim topografskim posnemanjem. Pernhart pri svojem delu seveda ni upodabljal svojih občutij pri vzponih na Triglav, Stol ali Šmarno goro, temveč mu je bila primarna veristična podoba krajev od tam zgoraj. Hotel nam je pravzaprav povedati, bil sem tam gor in točno tako se vidi sem dol. Torej, če za primer vzamemo filozofsko primerjavo, se je še vedno obotavljal v Platonovi votlini in se naslajal nad podobami resnice. Korenit premik v pojmovanju tudi pri nas sledi z našimi impresionisti. Tudi pri njih sicer najprej kot realistično slikanje na prostem oziroma plener slovenskih planin, ki se razvije v ikonizacijo ter s tem posledično omogoča umestitev polja nacionalne biti in identitete, a obenem te slike s sabo nosijo tudi iskanje druge podobe, podobe, če se zopet vrnemo k Platonu, ideje same. Na podoben način oblikuje slikovni prostor tudi Potočarjeva. Ustvarja opis možnih mentalnih prostorov, ki se zdijo kot prevod, ko poskuša izraziti mentalno sliko sebe, toda ne kot vzporednico realnosti, temveč kot njen presežek. Ne gre ji torej toliko za fizično pojavnost narave same, temveč bolj za psihološko. Kot pravi sama, želi v svojem slikarstvu vzpostaviti kompleksno igro med površino in globino, med materialno prezenco in iluzijo. Svetovi, ki jih slika, so brezčasni, v njih pa se odraža njen notranji svet. Zato njene pokrajine ostajajo v našem spominu kot meditativen prostor kontemplacije. Ob barvnem niansiranju sicer precej reducirane barvne palete, abstrahiranju oblik na temeljne lastnosti ter s pogostim risarskim posredovanjem avtorica omogoča, da nam s površine pogled zdrsne v lasten svet iluzije oziroma ustvarja videz, skozi katerega opazovalec najde harmonijo z naravo v primarnem pomenu. To tezo podkrepi še s posebnim načinom moduliranja slike, ki daje

v osnovi sicer lazurnemu nanosu barve nasprotujoč učinek izrazite globine, in tako strukturira slikovno površino na podoben način, kot je to pri pastoznem nanosu olja na platno. S svojim, lahko rečemo informelovskim načinom, pa še dodatno ponotranja prvobitnost zemeljske snovnosti. Izpostaviti velja tudi formate Andrejinih slik. Krajino so slikarji skozi zgodovino večinoma upodabljali v horizontalnem, podolgovatem formatu, kot nam, kot radi rečemo, njena podoba sama leži pod nogami. Pokončni, vertikalni formati so bili običajno namenjeni intervenciji figure v krajino ali antropomorfni zlitosti krajine in subjekta. Zanimivo pa sledi antropomorfnosti pri Andreji najdemo v ležečih formatih, ko na človeške figure in njihovo minljivost spominjajo odmirajoče drevesne forme, medtem ko nas pokončni formati bolj nagovarjajo kot dialog med fragmentom in celoto, kjer pomen perspektive pogleda ni pomemben. Preplet uporabe tehnološko vse bolj razvitih slikarskih materialov in prvinskih derivatov zemlje pa izpričuje tudi močno ekološko zavest. Zavest ohranjanja planeta, katerega del so tudi imaginarne slikarske krajine, sodi danes v ozaveščen modus vivendi. To sporočajo tudi slike Andreje Potočar, način ohranjanja te zavesti pa reflektira v zgoraj omenjenem dialogu površine in globine, ki ga lahko poimenujemo tudi slikarsko izražen kozmološki panteizem. Ta je posebej zgovoren v dveh manjših podolgovatih slikah brez naslova, kjer je gozd upodobljen v ozki barvni paleti, kot divja krajina, kot nekaj prepovedanega, prostor diametralnosti, ki v isti sapi odraža tudi silovitost, vitalnost in trajnost dreves, na drugi pa krhkost, nebogljenost in kratkost človeškega bitja. Prepričan sem, da je mlada novomeška umetnica Andreja Potočar s svojo prvo samostojno postavitvijo v rodnem Novem mestu – čeprav pravijo, da je uspeti doma vedno najtežje – pomembno opozorila na svoje umetniško izražanje in da so mnogi ob upodobljenem avtoričinem notranjem svetu začutili kontemplativnost in brezčasnost narave.

74

odmevi in odzivi - rast 2-3/2011

Rasto Božič

Boris Andrijanič – sooblikovalec Novega mesta Spominska razstava ob stoletnici rojstva magistra farmacije Borisa Andrijaniča, predavalnica Dolenjskega muzeja, 8. december 2010 do 2. maj 2011, Novo mesto.

lom in znanjem ob 100. obletnici ustanoviteljevega rojstva, tudi prvič v zgodovini družbe, uspelo v enem letu prodati več kot za milijardo evrov blaga in storitev. A ne zgolj to. Marsikateri izmed klenih Novomeščanov ve povedati, da Novo mesto brez AndriPred dobrim stoletjem, 8. decembra leta 1910, se janičevega razvojnega posluha ne bi bilo to, kar je je v Novem mestu rodil Boris Andrijanič, kasneje danes. Njihov spomin ga uvršča med pomembne izšolan za magistra farmacije, ustanovitelj novo- mestne sooblikovalce in mecene. Večkrat je bilo meške tovarne zdravil Krka, poslovnež, vizionar tudi iz zavednih novomeških vrst slišati pikre priin pomemben soopombe, da bi v roblikovalec rojstnega dnem mestu, ki ga je mesta. Njegovo popomagal oblikovati reklo in življenjsko tudi na polju kultupot, njene mejnike re, zaslužil kaj več od in njegov pomen so z bronastega doprsja in drobnim gradivom iz cestnega poimenovanjegove zapuščine ter nja. Tega je za avlo s pomočjo razstavnih Krkine upravne stavpanojev z dokumenbe izdelal kipar Mirtarno-slikovnim grasad Begić, v Krki pa divom ravno ob 100. so tudi predlagali, da obletnici njegovega bi po njihovem ustaOdprtje razstave ob stoletnici rojstva mag. Borisa Andrijaniča – rojstva predstavili na novitelju poimeno8. december 2010 – v predavalnici Dolenjskega muzeja. (Foto: Rasto Božič) razstavi, ki jo je muvali bližnjo mestno zejska svetovalka in vpadnico. Veljalo bi zgodovinarka Marjeta Bregar pripravila v preda- še opozoriti, da je omenjena spominska razstava valnici Dolenjskega muzeja v Novem mestu. Za- ostala brez kataloga in z njim tehtnejšega pričevaradi velikega zanimanja so razstavni prikaz, ki naj nja o njej, kar se sicer v Dolenjskem muzeju zgodi bi bil odprt do 27. marca, podaljšali do 2. maja. izjemno redko. Da gre za razstavo, s katero Novo mesto Borisu Kot je prikazala razstava, je bil mag. Andrija- Andrijaniču vrača del dolga, je ob njenem odprtju nič predvsem vizionar, saj je iz zametka lokalne- menil direktor muzeja Zdenko Picelj. »Za razstavo ga farmacevtskega podjetja, ki je na začetku zapo- se nismo odločili zaradi njegove tesne in življenjslovalo devet ljudi, zrasla mednarodno uspešna in ske povezanosti s Krko, ampak zaradi njegove vseugledna družba s skoraj devet tisoč zaposlenimi. stranske družbene angažiranosti v najbolj občutljiZaradi njegove daljnovidne in poslovne spretnosti vem času za razvoj Novega mesta, in to na prav– kar mu priznava tudi sodobno Krkino vodstvo zaprav vseh področjih,« je podčrtal in dodal, da – pa se je razvilo podjetje, ki mu je z vztrajnim de- je Andrijanič z zavzetostjo in predanostjo, tako v rast 2-3/2011 - odmevi in odzivi

75

Krki kot pri razvoju mesta, simboliziral in simbolizira izjemno uspešnega gospodarstvenika, ki mu ni bilo vseeno, kaj se dogaja v njegovem mestu. To je izkazoval ne samo z denarno podporo Krke, brez katere tudi danes na marsikaterem področju ne gre, temveč tudi z osebnim zavzemanjem in delovanjem v številnih občinskih odborih, komisijah, društvih in še kje. Povsod, kjer je deloval, je pustil trajno sled, je povzel Picelj.

Reke. Borisov oče, po izobrazbi magister farmacije, je prišel v Novo mesto leta 1906, ko je kupil lekarno Pri angelju. Imel je še starejšo sestro Nedo, ki se je poročila z novomeškim skladateljem Marjanom Kozino. Osnovno šolo je Boris Andrijanič zaključil v Novem mestu. S štirinajstimi leti se je vključil v novomeški Sokol, obiskoval je tudi novomeško podružnico Glasbene matice, kjer je v šolskem letu 1924/1925 igral klavir. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu in Ljubljani, kjer je leta 1930 maturiral. Šolanje je nadaljeval v Zagrebu, kjer je leta 1935 diplomiral na farmacevtskem oddelku tamkajšnje Filozofske fakultete. Po dveletnem delu v očetovi novomeški lekarni je po opravljenem državnem strokovnem izpitu leta 1937 dobil naziv magister farmacije. Boris Andrijanič je kot zaupnik Osvobodilne fronte od leta 1941 zbiral sanitetni material, narodnoosvobodilni vojski pa se je priključil leta 1943. Njegovo vojno delovanje je bilo več čas povezano s saniteto, takrat pa je ustanovil tudi več partizanskih terenskih lekarn. Po osvoboditvi so njegovo družinsko lekarno nacionalizirali, leta 1949 pa je postal njen upravnik. Novomeško Krko je Andrijanič s somišljeniki pričel graditi leta 1954, ko so ustanovili Farmacevtski laboratorij Krka. Tega so leta 1956 preimenovali v Tovarno zdravil Krka. Boris Andrijanič jo je vodil do svoje upokojitve, svojo življenjsko pot pa je sklenil decembra 1993, je med drugim zapisala Bregarjeva. Naj še omenimo, da je decembrsko odprtje Andrijaničeve spominske razstave preraslo v novomeški družabni dogodek leta.

Prikaz Andrijaničeve razgibane življenjski poti so na razstavi začenjali podatki o njegovih starših, njihovem prihodu v Novo mesto, njegovem šolanju in njegovi družini, uvodni del razstave pa je prikazal še njegovo delovanje med drugo svetovno vojno in njegovo takratno vlogo na področju farmacije. Po vojni ga je razstava slikala v domači lekarni, kjer se je, kot je zagotavljal sodobnikom, počutil kot doma, nato pa ga je ga skozi njegov način življenja in njegovo življenjsko delo – Tovarno zdravil Krka, ustanovljeno leta 1956 – predstavila do upokojitve leta 1984. Del prikaza je bil namenjen tudi predstavitvi Andrijaničeve vloge na področjih izobraževanja, znanosti, športa, turizma, ohranjanja kulturne dediščine in vzpodbujanja umetnosti ter skozi njegovo delovanje v občinskih odborih. V njenem zaključnem delu ga je razstava opisala še skozi njegovo preživljanje prostega časa in prijateljstvo. Omenjena razstavna poglavja so bila naslovljena: Znanje je moč – Izobraževanje, znanost in šport; Novo mesto na poti razvoja iz podeželja v mesto – Delovanje Borisa Andrijaniča v okviru odborov Mestne občine Novo mesto; Turizem – Začetek obdobja hitrejšega razvoja turizma na Dolenjskem; Svet kulturne dediščine in umetnosti – Sodelovanje Borisa Andrijaniča z Dolenjskim muzejem Novo mesto; Družina, ribolov, lov, pohodništvo – Preživljanje prostega časa; Prijatelji – Prijateljstvo je znal ceniti in še poglavje Nagrade, priznanja, zahvale. Kot je za razstavo zapisala Bregarjeva, se je Boris Andrijanič rodil očetu Dragu (Dragotinu) in materi Dori, rojeni Matešić, rod Andrijaničev pa izvira iz obmorskega mesteca Bakar v zaledju hrvaške 76

odmevi in odzivi - rast 2-3/2011

Matjaž Brulc

V iskanju duhovnega Pregledna likovna razstava Branka Šusterja, Reliefi in kolaži, galerija Dolenjskega muzeja, Novo mesto, 15. april – 6. junij 2011. V Novem mestu bivajoči likovni pedagog in ustvarjalec Branko Šuster1 se je v galeriji Dolenjskega muzeja predstavil s pregledno razstavo glinenih reliefov in kolažev, nastalih v zadnjih letih. Natančnejši pregled datacij razkrije, da jih je bila večina ustvarjenih v bližnji preteklosti, zaradi česar smemo domnevati, da so razstavljena prvič, medtem ko so se z najstarejšimi – kot je denimo monumentalna štiridelna kompozicija Zgodbe križevega pota (2005/6) – poznavalci avtorjevega dela bržkone že imeli priložnost seznaniti. Kakorkoli, Šusterjeva razstava nedvomno pritrjuje misli, da imamo opraviti z dozorelo in dodobra utrjeno avtorsko poetiko, ki odločno stavi predvsem na prepričljive likovno estetske rešitve. Eden temeljnih principov, ki pomembno (so) določa Šusterjevo likovno izraznost, se skriva v postopku kolažiranja oziroma poudarjenega palimpsestnega plastenja vizualnih nanosov, kar pa ne velja zgolj za avtorjeve kolaže, temveč lahko takšne poudarke v specifični izvedbi srečamo tudi pri reliefih. Nikakor ne gre spregledati še ene formalne poteze Šusterjevega opusa, ki pa se prvenstveno tiče reliefov in ostaja zaobjeta v prepletenosti kiparskega in slikarskega besednjaka. Oziroma natančneje: reliefe iz žgane gline avtor namreč do neke mere obravnava kot slikarske elemente – tudi po več hkrati jih običajno razmešča na platna, ki v

1

Branko Šuster pred svojo postavitvijo Pedagoško vesolje. (Foto: Rasto Božič)

svoji monokromnosti sicer ostajajo dosledno nevtralna, tako nastale »slike« pa obeša na stene. Reliefi zavzemajo dominanten delež na razstavi, hkrati pa predstavljajo tudi njen najbolj sugestiven in dovršen del. Formalno tehnično razumevanje slike kot take je dandanes seveda daleč proč od nekdanje starosvetne dogmatičnosti; vendarle je očitno, da avtorjeva odločitev za tovrstno prepletanje kiparskih in slikarskih prvin ne domuje v problematizaciji ontološkega koncepta slike oziroma tridimenzionalnega objekta/kipa. Prejkone gre za zavestno in predvsem praktično odločitev, ki jo gre razumeti kot rešitev problema prezentacije ne ravno velikih, vsekakor pa občutljivih reliefov iz žgane gline. Slednji na ploskovitih (slikarskih) nosilcih, torej kakor slike obešeni na stene, zmorejo več kot odlično izraziti polnost svoje likovne vrednosti in jo na ta način približati gledalčevim očem. Reliefi iz žgane gline – po besedah Jožefa Matijeviča v spremnem besedilu se je Šuster začel z glino resneje ukvarjati sredi druge polovice devetdesetih let – predstavljajo množico manjših objektov, ki se še zdaleč ne uklanjajo svoji ploskoviti »reliefnosti«: avtor jih marsikdaj pogumno zaviha v pro-

Branko Šuster se je leta 1952 v Zenici oziroma Bosni in Hercegovini rodil slovenskim staršem. Njegova družina se je leta 1960 preselila v Ljubljano, kjer je leta 1976 zaključil študij likovne vzgoje in knjižničarstva, leta 1985 pa diplomiral na oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete. Poučeval je v Krmelju in od leta 1987 v Novem mestu. Doslej je pripravil deset samostojnih likovnih razstav. (Opomba urednika)

rast 2-3/2011 - odmevi in odzivi

77

stor, s čimer ustvarja dinamične in vsekakor tudi zahtevne poligone za vsakovrstne znakovne, motivne in gestualne intervencije, ki brazdajo njihova okamnela naličja. Preplet drobnih ureznin, brazd, odtisov, vbodov in tekstur na površini reliefov ustvarja zapletene abstrahirane vzorce, v katerih lahko ugledamo marsikdaj nemalo ekspresivno tonirane posrednike avtorjevih čustev. Reliefi so povezani v cikle, ki jih združujejo določene oblikovne ali pač ikonografske prvine: med sugestivnejšimi bi veljalo denimo omeniti cikel z naslovom Iz življenja čebel, kjer avtor s samo obliko nakazuje pot vsebini. Osnovni značaj reliefov sicer niha od popolnoma abstraktnih do takšnih, kjer srečujemo subtilno prisotnost elementov figuralike (cikel Upanje, 2009–2011), mehkih organskih oziroma rastlinskih oblik (cikel Starožitja, 2010–2011) ali pač denimo mestnih vedut (cikel Glineni rokopisi, 2010–2011). Sami naslovi pričajo o osnovni vsebinski intonaciji razstavljenih del, ki se usmerja predvsem v bližino univerzalnih, arhetipskih vprašanj in tem človeškega življenja, nemalokrat v sfere duhovnega iskateljstva in temu ustrezne metaforike, pa tudi ezoterike in mistike, še zlasti pa krščanskega izročila. Primerjava kolažev in reliefnih »slik« kaj hitro razkrije še en vznemirljiv poudarek, ki dodatno pripomore k vtisu koherentnosti razstave: kolaži avtorju včasih služijo kot skice za glinene reliefe, vendar pa kljub temu zmorejo ohranjati svoj samozadostni značaj avtonomnega likovnega dela. Povezave med kolaži in reliefi ne gre iskati zgolj v sami tematiki, temveč tudi v posamičnih oblikovnih prvinah, ki jih Šuster suvereno prenaša iz medija v medij. Kolaži za razliko od reliefov praviloma ne premorejo nevtralnega ozadja (platno pri reliefih), ki bi poudaril osnovni motiv, kar včasih še dodatno pripomore k prenasičenosti slikovnega polja. Sicer se na kolažih srečujemo s številnimi poudarjenimi elementi srednjeveške krščanske kulture: Šuster se tu in tam bežno zazira v tipično arhitektoniko folia srednjeveškega rokopisa, precej bolj odločno pa se spogleduje s sočasno kaligrafijo in arhitekturo, katere prisotnost zaznamujejo značilni tlorisi gotskih cerkva. Posamični prepoznavni elementi se na kolažih pogrezajo v energični, impulzivni gmoti barvnih nanosov in gestualnih

risarskih posegov, ki vsekakor ustrezajo »štimungi« reliefnih ciklov. Branko Šuster se že vrsto let posveča pedagoškemu delu – trenutno poučuje likovno vzgojo na novomeški osnovni šoli Grm –, to svojo izkušnjo pa je skušal zaobjeti v inštalaciji, s katero se je obiskovalec srečal na razstavišču. Šlo je za preprosto kovinsko konstrukcijo v obliki kocke, okrašene z raznobarvnimi lističi z besednimi gesli, povezanimi z avtorjevim poklicem, ter številnimi glinenimi kipci, ki so jih izdelali osnovnošolci. Pedagoško vesolje, kakor je delo poimenoval, lahko interpretiramo kot avtorjevo likovno tematizacijo svojega poklica, kot nekakšen hommage samemu sebi in svoji poklicni odgovornosti. Glede na to, da gre brez dvoma za nadvse zahteven konceptualni, izvedbeni ter ikonografski zalogaj, je prvi vtis o manj intenzivni prepričljivosti rešitve morda nekoliko varljiv; vsekakor je ostajala na razstavi obilica drugih likovno izjemnih in nesporno kakovostnih rešitev, ki Šusterja nedvomno uvrščajo med zrelejše in uspešnejše dolenjske avtorje. Fotografske posnetke nekaterih razstavljenih Šusterjevih del je likovni urednik revije Janko Orač izbral za likovno opreme pričujoče številke Rasti.

78

odmevi in odzivi - rast 2-3/2011

Marija Anica Stariha

15. Krakarjevi dnevi Krakarjevi dnevi, Semič, 5. – 19. februar 2011.

vodkinjo Ani Jankovič Šobar, ljudske pevke Šokice pod vodstvom Rezke Simonič, Društvo vinogradnikov Semič pa so zastopali Semiški klobukarji pod vodstvom Martina Banovca. Prepevali so še pevci Kulturnega društva Orel Semič oziroma otroški PZ župnije Semič pod vodstvom Petre in korepetitorja Gregorja Šuštariča, moški PZ Sveti Štefan pod vodstvom Martina Vraniča in mešani cerkveni in mladinski PZ pod vodstvom Gašperja Banovca. Kot je bilo opazno, je semiška pevska kultura v zadnjih petnajst letih napredovala in je vedno na višji ravni. Zborovsko petje je kakovostnejše, posebno mesto v ohranjanju petja pa imajo posamezne družine, v katerih je večina pevcev. Zahvalo zaslužijo tudi pevci, ki pojejo pri več zborih, in pritrkovalci, ki z ljubeznijo ohranjajo ljudsko izročilo odzvanjanja zvonov. Petje, glasba in pritrkovanje so poleg socialne vloge pomembni tudi za krepitev medsebojnega razumevanja in sodelovanja, hkrati pa ne gre, predvsem pri mladini, zanemariti vzgojnega pomena prostovoljnega dela. 15. Krakarjeve dneve so 18. februarja nadaljevali z odprtjem razstave akvarelov dr. Antona Dolenca v Kulturnem centru Semič. Kaj pomeni Dolenčevo umetniško izražanje, slikanje, pesnjenje in igranje violine pa je pojasnil Radovan Hrast, slikarjev najboljši prijatelj iz mladih let. S prebiranjem izbora pesmi iz zbirke pesmi in skic Harfa v molu je Dolenca kot pesnika predstavila prijateljica Jožica Kapele, za glasbeno popestritev večera pa sta poskrbela učenca Glasbene šole Črnomelj, rogistka Lea Kambič in trobentač Dino Subašič, oba zlata nagrajenca letošnjega 14. regijskega tekmovanja mladih glasbenikov Dolenjske, Posavja in Bele krajine. Na klavirju ju je spremljal profesor Andrej Kunič. Kot zadnjo iz niza tokratnih Krakarjevih dnevov so 19. februarja v semiškem kulturnem hramu

Februarja je Kulturno društvo Orel Semič priredilo že 15. Krakarjeve dneve, niz kulturnih prireditev, posvečenih spominu semiškega rojaka, pesnika, esejista, novinarja, urednika, prevajalca, profesorja, dr. Lojzeta Krakarja. Niz letošnjih prireditev so 5. februarja začeli s spominsko mašo v farni cerkvi sv. Štefana, zvečer pa so se v semiškem Kulturnem centru na literarnem večeru Literarnega kluba Metlika predstavili literati vseh treh belokranjskih občin. Večerno dogajanje je z umetelnim preigravanjem diatonične harmonike popestril nadarjeni mladi glasbenik Tadej Golobič, predsednica omenjenega kluba Minka Kočevar in njegovi člani, Franc Kočevar, Kristina Kočevar, Franc Režek, Albina Sonja Štravs, Katarina Ogulin, Albina Tošeska, Stanko Željko, Roman Panjan, Mira Vladič ter Jožica Kapele, pa so s slikovito doživetim prebiranjem pesmi in proze predstavili njihov zadnji, osmi zvezek knjižne zbirke Potovanje srca. Drugi dan prireditev, 13. februarja, je v Kulturnem centru Semič na 8. koncertu pevskih zborov in pritrkovalcev občine Semič v dvanajstih pevskih zborih zapelo 180 pevcev, kar bi statistično gledano zneslo dobre štiri odstotke semiških občanov. Prireditev sta začela Alojz Rogelj in Stanko Golobič z izbornim in uigranim pritrkavanjem – po semiško klenkanjem – na šolske zvonove. V nadaljevanju so zapeli pevci semiške osnovne šole Belokranjskega odreda pod vodstvom Anželike Mitrovič oziroma otroški pevski zbor (PZ) prvega in drugega razreda, PZ podružnične šole Štrekljevec, PZ tretjega do devetega razreda in združeni PZ, potem PZ semiškega Kulturno umetniškega društva Jože Mihelčič pod vodstvom Matejke Kure, mešani PZ Društva upokojencev Semič z zbororast 2-3/2011 - odmevi in odzivi

79

pripravili osrednjo prireditev z literarnim večerom po zamisli in v režiji Anice Jakša. Skozi njo so orisali Krakarjeve življenjske postaje, temu delu pa je sledil pogovor s pesnikovo hčerko, profesorico dr. Božo Krakar Vogel, predstojnico Katedre za didaktiko slovenskega jezika in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani in predsednico Slavističnega društva Slovenije. Z njo se je pogovarjala magistra novejše slovenske književnosti Mateja Medvešek Rjavec. Rdeča nit prvega dela osrednje prireditve je bila češnja v vseh letnih časih, kot simbol rojstva in smrti, ki je ponazarjala Krakarjevo življenjsko pot. V tem delu so sodelovali otroški in moški pevski zbor ter recitatorji, katerih recitacije so bile prepletene s slikami iz Krakarjevega življenja – otroštvo, koncentracijska taborišča druge svetovne vojne, neprizanesljivi povojni čas, službovanje v tujini, pesniške izdaje, mlada družina, žena, hčerka, vračanja v rodni kraj in nazadnje končna postaja, semiško pokopališče pri Sv. Duhu – in video posnetki Lojzetovih sošolcev, ki so nazorno obudili iskrene spomine na dragega prijatelja. V predstavljenem kratkem filmu so semiški osnovnošolci ponazorili delček pesnikove zgodnje mladosti. Scenarij in režija sta bila delo Anice Jakša, glavni snemalec in oblikovalec filma ter urejevalec video posnetkov in montažer pa je bil To-

maž Pavlakovič. Sceno je uredila učiteljica Nuša Moškun. V drugem delu večera so v skrbno vodenem pogovoru Mateje Medvešek Rjavec predstavili delo Krakarjeve hčerke Bože Krakar Vogel in njen zaskrbljujoči pogled na ohranjanje in negovanje maternega jezika, ki je za Slovence nacionalno-identifikacijski dejavnik. »V šoli bi morala imeti slovenščina privilegiran status, dogaja pa se, da naj bi kot enakovreden jezik slovenščini postavili angleščino. Bojim se, da bo prišlo do čustvene in identifikacijske zmede, to pa bo hkrati obglavljenje slovenščine. Če bo prišlo do tega, da bomo slovenščino še bolj stisnili v kot, bomo pristali na ravni 19. stoletja,« je opozorila. Pogovor z njo je popestrila pevka Urška Banovec, ki je nastopila ob klavirski spremljavi brata Martina. Semiški Krakarjevi dnevi so že zdavnaj presegli lokalne meje. Kolikor vem, so tako v kulturnem društvu Orel Semič kot tudi v semiški občini edini v državi, ki na tak način gojijo spomin na velikega rojaka. Pri tem jih z razumevanjem podpirajo mnogi, tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Poudarim naj, da je bilo v pripravo in izvedbo vseh opisanih prireditev vloženih ogromno neplačanih in prostovoljnih ur dela.

Roman Panjan

Slikarska razstava dr. Antona Dolenca Razstava slik Antona Dolenca, Kulturni center Semič, 18. februar – 21. marec 2011.

fesorja za sodnomedicinsko znanost Medicinske fakultete v Ljubljani. Ker se avtor zaradi bolezni odprtja svoje razstave ni mogel udeležiti, jo je odprl njegov dolgoletni in najboljši prijatelj Radovan Hrast, ki nam je zaupal nekaj utrinkov iz slikarjevega življenja. Izvedeli smo, da Anton Dolenc ni bil samo dober

V okviru 15. Krakarjevih dnevov so v Kulturnem centru Semič odprli slikarsko razstavo dr. Antona Dolenca, upokojenega univerzitetnega profesorja, doktorja medicinskih znanosti in pro80

odmevi in odzivi - rast 2-3/2011

strokovnjak, temveč tudi vsestranski umetnik. Poleg njegovih slikarskih platen smo lahko videli še fotografijo iz njegovih mladostniških let, kjer med znanimi obrazi slovenske kulture igra na violino. Dolenc je tudi avtor kakšnih dva tisoč petsto pesmi, kar daje vedeti, da je bil zelo ustvarjalna osebnost. Nekaj njegovih pesmi smo na prireditvi tudi lahko slišali, prebrala pa jih je Hrastova prijateljica in pesnica Jožica Kapele. Ob Dolenčevi 80-letnici je izšla tudi pesniška zbirka Harfa v molu, ki ga predstavlja kot pesnika in risarja. Tokrat pa se bomo ustavili pri njegovih slikah. Slikal je v tehniki olja na platnu, motivno pa je pretežno obravnaval človeški obraz oziroma portretiral, kar glede na njegov osnovni poklic ne preseneča. Menil bi celo, da je o človeku veliko razmišljal. Ker naj bi človekovo dušo odslikaval obraz, predstavlja portret velik slikarski izziv. Če ne odraža človekovega značaja, je prazen, brez energije in življenja. Menim, da je Dolencu uspelo našteto vnesti v svoje portrete, ki delujejo živo. Gledalec jih z zanimanjem opazuje in si ob tem postavlja

enaka vprašanja, kot da bi šlo za živega človeka. Druga značilnost njegovih slik je skoraj otroška preprostost. Znal je izraziti bistvo z nekaj potezami čopiča. Lahko bi rekli, da je z otroško preprostostjo znal mojstrsko naslikati človeški obraz. Tudi barve so živahne, tople, pozitivne, kar kaže na to, da je bil avtor vedrega značaja, topel, s pozitivnim pogledom na življenje. Noben umetnik ne more ustvarjati, ne da bi pri tem vsaj posredno predstavil sebe. Vsaka umetnina je vsaj delno avtobiografska. Tako, da bi poleg vsega naštetega lahko dodali, da sta na njegovih slikah poleg preprostosti opazni tudi globina in izvirnost. To pa so že značilnosti mojstrov. Naj še omenim, da so bili skoraj vsi sedeži v avli Kulturnega doma zasedeni in po obrazih prisotnih lahko sklepamo, da so vsi od predstave nekaj odnesli. Pri tem mislim seveda na duhovni vidik. Če nas določena stvaritev pripravi do tega, da se zamislimo, se mogoče sprašujemo ali pa poglobimo vase, potem ima tako delo zagotovo umetniško vrednost. Verjetno bi se vsi prisotni strinjali, da je Antonu Dolencu to uspelo doseči.

Roman Panjan

Mihajlo Jozafat Hardi – slikarska razstava

Slikarska razstava Mihajla Jozafata Hardija, Kulturni center Semič, 25. marec – 18. maj 2011.

Mihajlo Jozafat Hardi je vsestranski umetnik, pevec, pesnik in slikar, najbolj pa je znan po svojih ikonah. Tokratno razstavo je kot akvarelist z motivi tihožitja posvetil materam. Sam zase pravi, da mu akvareli niso najbolj pisani na kožo. Vendar bo pozoren gledalec lahko ugotovil, da so mu kljub vsemu zelo dobro uspeli. Akvarel je zahtevna slikarska tehnika, saj tu ni možno popravljati tega, kar je enkrat naneseno na podlago. Uspešna mora biti vsaka poteza čopiča, ker drugače slika ne uspe. Po tem se ta tehnika tudi razlikuje od slikanja z

V počastitev materinskega dne so v Kulturnem centru Semič odprli slikarsko razstavo Mihajla Jozafata Hardija, duhovnika grško-katoliške cerkve iz Metlike. To je bila v Semiču že njegova tretja predstavitev v organizaciji tamkajšnjega Kulturnega društva Orel.

rast 2-3/2011 - odmevi in odzivi

81

oljem, kjer lahko slikamo večplastno. Hardi pravi, da se je te tehnike lotil, ker je pri njem v nekem trenutku prišlo do zasičenosti z ikonografijo. Želel se je spočiti. Ikonografija je zelo poduhovljena in zahteva celega človeka. Akvareli so lahko na nek način nasprotje temu, so bolj spontani, mogoče v nekem smislu manj zahtevni, vendar pa, kot pravi, ravno tako izraz njegove duše. Kot duhovniku sta Hardiju človek in njegova duša na prvem mestu, zato se tudi kot slikar od njiju ne more ločiti. Pravi, da so njegovi šopki namenjeni vsem materam, ki v sebi nosijo brezmejno ljubezen in zato tudi veliko dušo. Na žalost je to v tem našem sebičnem in materialnem svetu velikokrat premalo cenjeno. Vse preveč pozabljamo na

to, da ravno lastnosti, ki jih izražajo matere – ljubezen in potrpežljivost, odpovedovanje ter skromnost – lahko rešijo ta naš nori svet. Rešitve tolikokrat omenjene krize ni v tem, da sprejmemo nov gospodarski ukrep, čeprav je v širšem smislu tudi to potrebno, ampak da vsi čimbolj izražamo lastnosti, ki jih izražajo matere. Odprtje razstave sta z igranjem popestrila učenca Glasbene šole Črnomelj, rogistka Lea Kambič in trobentač Dino Subašič, s klavirjem ju je spremljal profesor omenjene glasbene šole Andrej Kunič. Ob odprtju je avtorja predstavila predsednica Kulturnega društva Orel Marija Stariha.

Iva Starc, Ana Vovko, Katarina Juršič in Nuša Kastelic

Gimnazijci gradimo most do Romov

V okviru šolskega partnerstva Pasch je gimnazija iz nemškega Eppingna navezala stike z Gimnazijo Novo mesto, za projektno sodelovanje pa smo izbrali temo Drugačnost in tujost v Evropi – most do Romov, ki jo med letoma 2010 in 2012 izvajamo kot Comeniusov projekt. Z njim želimo opozoriti na čedalje večji problem izločenosti družbenih skupin tudi v Evropi, dijaki obeh gimnazij pa si bomo v času njegovega poteka izmenjali dva desetdnevna obiska. V Novem mestu smo spoznavali položaj Romov v Sloveniji in domači občini. Z njimi smo se srečevali na raznih delavnicah, in sicer v sodelovanju z Društvom za razvijanje prostovoljnega dela, otroškim vrtcem Pikapolonica, Osnovno šolo Bršljin in novomeškim Razvojnoraziskovalnim centrom – Ric. Navedeno društvo in ustanove se na različne načine trudijo z delavnicami in izobraževalnimi programi preseči socialno izolacijo in niz-

ko izobrazbeno raven Romov. Delavnice v Eppingnu bodo namenjene delu v Dokumentacijskem centru, kjer se bomo dijaki soočili z zgodovinskim in političnim ozadjem diskriminacije Romov. Spoznali bomo tudi različne oblike ohranjanja romske kulture (gledališče in glasba). Izmenjavo vodita profesorici Nuša Rustja in Monika Gehrke z novomeške ter Susanne Daubmann in Wolfgang Burth z nemške gimnazije. Med 25. septembrom in 4. oktobrom lani smo v Novem mestu gostili 19 dijakov Hartmanni-Gymnasium iz Eppingna. Teh deset dni skupnega bivanja je bila zelo dobra izkušnja za vzgojo v medkulturnem sožitju, strpnosti in razumevanju drugačnosti. Naši dnevi so bili napolnjeni od jutranjih pa do poznopopoldanskih ur. Dva dneva smo imeli dopoldanske delavnice na ustanovah, s katerimi smo sodelovali, potem pa smo se dobili v šoli, kjer smo zbrali vtise, komentirali doživeto

82

odmevi in odzivi - rast 2-3/2011

in se pripravili na naslednji dan. Sproti smo vodili Decembra smo razstavo preselili na šolo, prodajali dnevnik, ki je ob koncu izmenjave postal neka- voščilnice in zbirali potrebščine za otroški dnevkšna shramba, polna naših doživetij, vtisov in spo- ni center v šmihelskem romskem naselju. Januarja znanj. Čez nekaj let nam bo osvežila spomine na smo fotografije, ki so nastale v Brezju in Žabjanaše dogodivščine z romskimi in nemškimi prija- ku, razstavili v klubu LokalPatriot, na Ricu pa je telji. Delavnice smo zaključili na Ricu s kulturnim omenjena razstava februarja zaključila svojo pot. programom, v okviru katerega smo poslušali rom- Marca smo tam izpeljali že drugo foto delavnico, ske pesmi in plesali njihove plese. Vse udeležen- v okviru katere smo skušali ujeti utrip šmihelskega ce je na rotovžu sprejel romskega naselja. tudi župan. Že med samo izmeSeveda pa nemških njavo sta dve skupini gostov nismo mogli sodelovali z otroškim pospremiti iz Novevrtcem in otroškim ga mesta, ne da bi jim dnevnim centrom v pokazali naše mesto in romskem naselju Breznekaj biserov Slovenije. je. Ponosni smo bili, Priredili smo jim dva da smo lahko otrokom celodnevna izleta. Na pomagali ali pa jim vsaj prvem smo se odpeljapolepšali dan. Tamkajli v Škocjanske jame in šnji otroci so bili naših Dijaka novomeške gimnazije, Jaka Piletič in Nuša Kastelic, kasneje še v Izolo ter dveh obiskov zelo veob odprtju fotografske razstave v klubu LokalPatriot. (Foto: Rasto Božič) Piran, drugič pa smo seli. To se je dotaknilo jim predstavili Ljubljatudi naše profesorice, no. Tudi v dneh, ki niso v bili v celoti prepuščeni ki se je takoj odločila, da bo svojo pomoč ponurokam naših profesorjev, smo se v popoldanskem dila tudi vnaprej. K svoji dobrodelnosti je povačasu veliko družili. Obiskali smo kino, se dobivali bila tudi dijake, ki smo sodelovali v projektu. Na pri komu doma, pohajkovali po mestu ... V nede- gimnaziji imamo že dolgo in dobro razvito proljo smo imeli skupni piknik, na katerem smo star- stovoljno delo, v katero je vključena tudi učna pošem predstavili, kaj smo v teh desetih dneh počeli. moč. Za prostovoljstvo v Brezju smo se odločile Ker bo med prvim in drugim delom izmenja- štiri dijakinje. V drugi polovici zadnjega šolskega ve preteklo skoraj celo šolsko leto, se z našim pro- leta smo skupaj s profesorico obiskovale omenjeni jektom ukvarjamo, tudi odkar nemških dijakov ni center vsak ponedeljek po pouku za eno uro. Delo več pri nas. Izvedli smo vrsto dejavnosti, ki dopol- z romskimi otroki je bilo zelo zanimivo, naučilo njujejo in nadgrajujejo naš projekt. V novembru pa nas je tudi novih stvari. smo v Kulturnem centru Janeza Trdine pripravili Romski otroci se zelo radi pošalijo, kar je popeokroglo mizo, na katero smo povabili udeležence strilo zahtevno učenje poštevanke, malčki pa so projekta, predstavnike sodelujočih ustanov, obči- bili ravno taki kot vsi drugi. Ugotovile smo, da je ne in novinarje. Predstavili smo rezultate projek- njihova težava v tem, da s šolo ne začnejo dovolj ta, razstavili fotografije, ki so nastale v foto delav- zgodaj in da k pouku ne hodijo redno. Njihovo nici Rica, razpravljali o romski problematiki v naši znanje se zaradi tega težje in pa predvsem kasneobčini in zastavili nadaljnje sodelovanje. Iz risbic je utrdi. Nekaj težav jim dela tudi branje, pisanje romskih otrok, ki so nastale na delavnici Osnovne in slovenski jezik nasploh. So pa delovni listi iz šole Bršljin, smo – da bi z njihovo prodajo pod- slovenščine dosti bolj priljubljeni kot tisti, na kaprli dejavnosti za Rome – izdelali in natisnili tri terih strašijo številke. Včasih je za motivacijo potisoč voščilnic. Polovico teh smo podarili sodelu- trebna le lepa beseda, drugič pa potrebujejo oster jočim ustanovam in nemškim partnerjem, otro- pogled katere »učiteljice«. Ob ponedeljkih, ko smo škemu vrtcu pa smo podarili še zvočni sintetizator. jim pomagale tudi me, je šlo delo lažje, saj nas je rast 2-3/2011 - odmevi in odzivi

83

bilo več in skoraj vsak otrok je tako dobil osebno pomoč. Na koncu vsake ure je ostalo nekaj časa za risanje, njihove risbice pa so nam otroci navadno podarili. Menimo, da bomo iz njih kmalu lahko pripravile pravo razstavo. Trudile smo se, da bi jim z vzgledom in pogovori spodbudile željo po šolanju. Povedale smo jim, da je šola zabavna in da je zelo dobro, ker se bomo po končani šoli izučile za določen poklic in tako postale bolj neodvisne. Močno tudi upamo, da smo jim pri uresničitvi teh ciljev kakorkoli pomagale. Naš gimnazijski projekt se je nadaljeval v Nemčiji, in sicer v Eppingnu, ki leži na severozahodu pokrajine Baden-Württemberg. Med 12. in 21. majem smo se tako seznanili s tamkaj živečimi Sinti, ki se nekoliko razlikujejo od slovenskih Ro-

mov. Spoznali smo tudi življenje v Nemčiji in preizkusili naše znanje nemščine. Obnovili in okrepili smo stike s projektnimi partnerji in si ogledali znamenitosti. Manjša razlika je bila v tem, da smo tam prisostvovali pouku in se pobližje seznanili z romsko glasbo, gledališčem in preteklostjo. Naš projekt pa s tem še ni zaključen, saj ga bodo v jeseni za nami nadaljevali naši vrstniki skupaj z mlajšo generacijo. Mnogim je bila ta izmenjava zelo všeč in nekateri so se odločili, da v projektu sodelujejo tudi prihodnje šolsko leto. Eden naših sošolcev je v svoj dnevnik zapisal, da je bila to ena najboljših izkušenj v njegovem življenju in da sedaj gleda na vse drugače, saj se mu zdi, da ga je ta izmenjava spremenila.

Branko Šuster: IZ ŽIVLJENJA ČEBEL 2, 70 X 70 cm, žgana glina, 2007

84

odmevi in odzivi - rast 2-3/2011

Razprave in študije

Mitja Sadek

Latinski in nemški napisi v novomeškem frančiškanskem samostanu in cerkvi

Epigrafski napisi so ena izmed najstarejših in najbolj trajnih oblik človeškega zapisa, pri kateri je še posebej poudarjena želja po ohranitvi spomina. Človek si je kot ustvarjalno, kulturno in civilizacijsko bitje, ki se zaveda svoje minljivosti, od nekdaj prizadeval, da bi se ga spominjali čim dlje, po možnosti večno. Exegi monumentum aere perennius,1 pravi rimski pesnik Horacij, misleč na svoje pesniške spomenike. Ti so lahko seveda še obstojnejši od tistih, izdelanih iz trdega materiala. Želja po ohranitvi spomina je izhodišče tudi pri nagrobnih napisih, ki pa ne zaznamujejo le smrti. Dajejo namreč nekakšen »končni obračun« o pokojnikovem življenju. V zgoščenem slogu povzemajo njegove dosežke in zasluge, ki naj se jih spominja bodočnost. Za današnje raziskovalce predstavljajo pomemben zgodovinski vir. Tudi v Novem mestu imamo kar nekaj tovrstnih historičnih epitafov. V pričujočem članku sem obdelal vse latinske in nemške napise v novomeškem frančiškanskem samostanu in cerkvi.2 Med njimi so vsi, razen dveh, nagrobni. Novomeška frančiškanska cerkev je bila namreč zaradi svojega posebnega pomena in ugleda, ki ga je skozi zgodovino uživala v svojem okolju, gotovo eno izmed najbolj zaželenih poslednjih bivališč daleč naokoli. Tu so želeli biti pokopani predvsem dobrotniki novomeških frančiškanov, večinoma plemiči, ki so si s svojimi zaslugami za samostan ali z družbenim ugledom to prislužili.

danes. Te napise sem transkribiral sam.3 V drugem delu sem obdelal še slabše ohranjene oziroma sploh neohranjene napise, ki pa jih lahko zasledimo v virih. Pri tem sem se naslonil na prepise Franca Antona Breckerfelda s konca 18. stoletja in Ivana Vrhovca s konca 19. stoletja. Napise sem preverjal tudi v kroniki novomeškega frančiškanskega samostana. Vsi prevodi so moji, razen prevodov dveh krajših napisov iz svetega pisma. Uporabljeni viri in literatura so našteti na koncu članka, zato sem pri sprotnih opombah večinoma navajal le avtorja in stran.

OHRANJENI NAPISI 1. PADEC PATRA ANTONA

(Foto: Boštjan Pucelj)

Na samostanskem vrtu pri ograji ob robu prepada leži vzidan kamen z naslednjim napisom:

V članku sem pri vsakem napisu navedel njegovo transkripcijo, prevod in nato še krajši komentar. V prvem delu članka so napisi, ki so se ohranili do

3

2 1

Zgradil sem si spomenik, trajnejši od brona. Izjema sta le napisa nad vhodom v cerkev in samostan. Za njun prevod in komentar gl. Sadek, Latinski napisi v Novem mestu, Rast (št. 6, december 2008), str. 544–545.

rast 2-3/2011 - razprave in študije

85

Za vodstvo po samostanu in cerkvi, za pomoč pri »odkrivanju« napisov, za vse koristne nasvete in podatke ter za posredovanje virov se zahvaljujem patru Felicijanu. Zahvaljujem se tudi Marinki Dražumerič in Majdi Pungerčar za pomoč pri iskanju virov.

HINC P. ANTONIUS CECIDIT 27. IAN. 1700

hodijo po njej, ne vedoč, da hodijo po prvovrstni kulturni dediščini. Zato je napis na nekaterih mestih že tako obledel, da sem si moral pri rekonstrukciji pomagati s prepisi iz literature.7

S tega mesta je 27. januarja 1700 padel pater Anton.

HIC MATTHIAS CASTELLEZ CANONICUS IACET QUI ETIAM MORTUUS NON TACET. LOQUITUR HIC IN FORNICE ET TURRI NEC SILENT ALIBI MURI. HIC SCIENS ARCHITECTURAM FECIT SIBI HANC SEPULTURAM. ET UT SIT CUM MUNDIS PETIT A SINGULIS UNUM PATER N(OSTE)R VEL DE PROFUNDIS. CLAMAT, O VIATOR, NE TACE SALTEM DIC REQUIESCAT IN PACE. DIC UT DOCET S. SULPITIUS DEUS SIT EI PROPITIUS. AMEN

V seznamu umrlih očetov in bratov province sv. Križa4 leta 1700 ni niti v novomeškem niti v katerem drugem frančiškanskem samostanu omenjene province umrl noben Anton. Zato gre sklepati, da je omenjeni Anton padec v kar precej globok in nevaren prepad preživel. Po pregledu omenjenega seznama in tudi seznama vpisanih v frančiškanski red5 sta najverjetnejši dve imeni. Edini Anton, ki je v naslednjih nekaj desetletjih umrl v novomeškem samostanu, je bil Anton Brešan. Ta izvrstni pridigar in pisec nabožnih knjig, ki je bil med drugim tudi gvardijan novomeškega samostana (1688–1690) in dvakrat provincialov svetnik, je umrl leta 1708 v starosti 70 let. Drugi možni bi bil lahko Anton Vodnik, ki je leta 1698 v novomeški frančiškanski samostan vstopil v starosti 18 let, umrl pa leta 1730 v samostanu sv. Leonarda pri Samoborju na Hrvaškem.

Tu kanonik Kastelec Matija leži, ki tudi po smrti povsem ne molči. Njegov stolp in oboki govorijo, tudi zidovi drugje ne molčijo. Kot strokovnjak za arhitekturo, zgradil si je dom za zadnjo uro. Za vzpon v nebeške višine, prosi za en očenaš ali Iz globočine. Kliče: »Ne bodi tiho, če mimo greš, vsaj počivaj v miru mi lahko poveš in rečeš, kot je sv. Sulpicij učil, o, da mu Bog naklonjen bi bil.« Amen

2. NAGROBNA PLOŠČA MATIJE KASTELCA Latinski napis v rimah se še danes nahaja na nagrobni plošči, ki je v cerkvi ob Marijinem oltarju vzidana v tla. Baje je sam Kastelec ukazal, da mora plošča moliti čez tlak za dva dobra prsta, da bi se vsak spomnil njegove duše, ko bi se zadel ob kamen.6 Iz meni (Foto: Boštjan Pucelj) težko razumljivih razlogov plošča danes ni zaščitena, tako da ljudje vsak dan

OBIIT IN D(OMI)NO A(NNO) 1688 DIE XIX IUNII AETATIS SUAE LXVIII LUX AETERNA LUCEAT EI DOMINE CUM SANCTIS TUIS IN AETERNUM Umrl je v Gospodu, leta 1688, dne 19. junija, v starosti 68 let. Sveti naj mu večna luč, Gospod, s tvojimi svetniki za vekomaj.

Catalogus omnium provinciae nostrae S. Crucis Croatia Carniola Patrum et Fratrum inde ab anno 1650 pie in Domino defunctorum (hrani ga frančiškanski samostan v Novem mestu), passim. 5 Tyrocinium Seraphicum sive Liber indultionis Fratrum 1656– 1753 (kopijo hrani frančiškanski samostan v Novem mestu), passim. 6 Kmečke in rokodelske novice, let. 22, št. 10, 1864, str. 74. 4

7

86

Breckerfeld, str. 107; Vrhovec, str. 100; Furlan, str. 24–25.

razprave in študije - rast 2-3/2011

Ob robu nagrobnika se naokoli vije napis: SOLI DEO LAUS, HONOR ET GLORIA Samo Bogu hvala, čast in slava. QUAERIS CUR VOLUERIT SEPELIRI HIC INTUS AIT CAUSA FUIT MEUS FRATER HYACINTHUS Sprašuješ, zakaj hotel je grob imeti prav tu, pravi, da razlog je v bratu njegovem Hijacintu.

Škapulirsko ali karmelsko kapelo je dal leta 1692 sezidati zdravnik Wolfgang Konrad pl. Breckerfeld, takrat graščak na Impoljci. V njej je v grobnici pred oltarjem tudi pokopan. Ko je bila kapela dokončana, so vpeljali karmelsko bratovščino, ki je dolgo imela vsako prvo (kasneje vsako drugo) nedeljo v mesecu procesijo po mestu.9 Besede ob grbu, ki predstavlja Karmelsko goro, so motto reda karmeličanov. Ko je prerok Elija bežal pred maščevanjem kraljice Jezabele, ga je Gospod na gori Horeb vprašal: “Kaj delaš tu, Elija?” Elija mu je odgovoril: “Vneto sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.” Besede simbolizirajo usodo prerokov, ki v žrtvovanju za vero pogosto ostanejo sami, a nad njimi vedno bedi Bog.

Novomeški kanonik Matija Kastelec (1620– 1688) je bil eden najširše izobraženih mož svoje dobe. Za njegovo največje delo velja samo v poznejših prepisih ohranjeni Latinsko-slovenski slovar (Dictionarium Latino-Carniolicum), ki je imel izreden vpliv ne le na slovensko slovaropisje, ampak na celotno slovstvo. Poleg slovarja je napisal številna dela z versko vsebino. Lotil se je tudi prevajanja sv. pisma. Kakor je razvidno iz zgornjega epitafa, ki ga je seveda sestavil sam, se je ukvarjal tudi s stavbarstvom. Po hudem požaru leta 1664, ki je prizadel skorajda celotno Novo mesto in močno poškodoval tudi hram frančiškanov, so po njegovih načrtih v cerkvi postavili zidan obok, ji dali novo pročelje in prizidali stolp. Kot velik prijatelj in dobrotnik frančiškanov in še posebej zaradi tega, ker je bil v tem samostanu menih njegov brat Hijacint, si je tudi sam Matija želel biti pokopan v bratovi bližini. Ta želja pa se mu je uresničila samo za čas, ko je brat Hijacint še ostal v novomeškem samostanu. Leta 1697 je namreč umrl v pazinskem samostanu in je tam (najverjetneje) tudi pokopan.8

4. NAGROBNA PLOŠČA DRUŽINE RAAB Na grobnici, ki se nahaja v kapeli sv. Frančiška, piše:

3. Napis v škapulirski kapeli (Foto: Boštjan Pucelj)

V omenjeni kapeli je ob grbu karmelskega reda napisano:

Ich leb und ihr sollt auch leben SPRICHT CHRISTUS IoHa. 14 Jaz živim in živeli boste tudi vi, govori Jezus (Jn, 14) Hie ruhet in Gott der edelvest herr GregEr Raab welcher den 3. AugustI des 1599 iars in Gott selich entschlafen.

ZELO ZELATUS SUM PRO DOMINO DEO EXERCITUUM Vneto sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami. (1 Kr 19,10)

8

Za kraj bratove smrti gl. vir, naveden v op. 5, za leto 1697.

rast 2-3/2011 - razprave in študije

9

87

Furlan, str. 17.

auch sein Sohn der edlvest Herr Martin Raab welcher den 11 iuly 1622 iars auch gottsehlig entschlafen und herr Martini Sohn der edlvest herr Georg Raab ist den 9 Augusti 1621 iars sehlig verschiden. Denen allen Gott gnedig sein wolle. Amen 1625

vrenc leta 1677 omenjeni vsoti 100 gld. dodal še 400 gld.11

5. NAGROBNI KAMEN BRATOV (?) MOŠKON Ob zidu nasproti treh renesančnih nagrobnikov ob križnem hodniku je prislonjen nagrobnik z naslednjim napisom: HIE LIGEN BEGRABEN DIE WOHLGEBORNEN IYNGLING HANS IACOB UND IOHAN CARL FREYHERREN VON MUSCHKHON, WELLICHE GESTORBEN SEIN, DER ERSTE SEINES ALTERS EIN IARR ZECHEN MONAT, DER ANDER ABER ZWELF WOCHEN UND SEIN DEN 13. APRILIS IN 1629 IARR ALHIE BESTATTET WÖRDEN. CHRISTO VICTORE RESURGEMUS 1629.

Tu počiva v Gospodu plemeniti gospod Gregor Raab, ki je 3. avgusta leta 1599 mirno zaspal v Gospodu. Tu počiva tudi njegov sin plemeniti gospod Martin Raab, ki je 11. julija leta 1622 prav tako mirno zaspal. Tudi sin gospoda Martina plemeniti gospod Jurij Raab je 9. avgusta leta 1621 mirno preminil. Vsem tem naj bo Bog milostljiv. Amen. 1625

Tu ležita pokopana plemenita otroka, barona Ivan Jakob in Janez Karel pl. Moškon. Prvi je umrl star leto in deset mesecev, drugi dvanajst tednov. Tukaj sta bila pokopana 13. aprila 1629. Ob Kristusovi zmagi bomo ponovno vstali. 1629.

Družina Raab je bila velika dobrotnica novomeških frančiškanov. V zgornjem napisu so omenjeni trije člani te družine. Za prvoomenjenega Gregorja Raaba ni nedvoumno jasno, kakšne so bile njegove zasluge za samostan. Sodeč po virih naj bi dal napraviti oltar sv. Frančiška, toda ni dokazov, da bi zgradil tudi samo kapelo.10 Nasprotno pa je za njegovega sina Martina znano, da je 7. julija leta 1622 (torej štiri dni pred smrtjo) v oporoki zapustil 100 gld. samostanu, ki se je strinjal, da ostane glavnica v rokah njegovega sina Janeza. Obenem je oče Janeza obvezal, da od omenjene vsote plačuje samostanu šest odstotkov obresti kot miloščino, kar je mnogo let tudi izvrševal. Isti Janez je za ustanovo dveh maš na teden obljubil samostanu darovati funt (pondus) oljčnega olja tedensko. Ker pa je bilo očitno tega denarja za plačevanje dveh tedenskih maš premalo, je Janezov sin Lo-

Ploščo so na začetku 90. let prejšnjega stoletja našli v cerkvi med gradbenimi deli za talno ogrevanje. Nahajala se je pod tlakom in ni znano, kako je prišla tja. Zanimivo je, da tudi Furlan (str. 26– 32) v seznamu vseh pokopanih v frančiškanski cerkvi in na samostanskem pokopališču omenjene dvojice ne navaja. Ker pa je ta seznam nepopoln, ne moremo izključiti najbolj verjetne domneve, da sta bila kljub temu pokopana v frančiškanski cerkvi ali vsaj na starem samostanskem pokopališču, od koder je plošča kasneje lahko prišla na prej omenjeno mesto v cerkev. Samostansko pokopališče, staro enako kot cerkev, se je nahajalo zunaj pred cerkvijo. Na njem so pokopavali samostanske hlapce, dobrotnike in druge. Opuščeno je bilo najkasneje leta 1784, ko je bilo prepovedano pokopavati v cerkvah in na pokopališčih okrog

Kronika I, str. 171–172; gl. tudi Furlan (str. 24), ki prevaja ime Greger (Gregor) iz izvirnika kot Jurij!

10

Kronika I, str. 177 in 257–258.

11

88

razprave in študije - rast 2-3/2011

cerkva.12 Za dokončno razjasnitev identitete prezgodaj umrlega otroka in dojenčka bi bilo treba narediti genealoško raziskavo plemiške rodbine Moškon, ki je imela v 17. stoletju na Dolenjskem v posesti kar nekaj gospostev: Klevevž, Kostanjevico, Zalog, Višnjo Goro in Vrhkrko.

gersdorf in njegova žena Ana, zatem Viljem, Žiga in Kunigunda Villanders ter Krištof Gall pl. Gallenstein pokopani tam? Samostanska kronika kot glavni zgodovinski vir novomeškega frančiškanskega samostana na to vprašanje na daje jasnega odgovora. Glavni razlog, da je bilo v cerkvi sploh pokopanih toliko (imenitnih) ljudi, vidi kronika v dejstvu, da je v Novem mestu do ustanovitve Karlovca leta 1580 prebivalo veliko častnikov, ki so si želeli biti pokopani v tej zelo znani (celebratissima) cerkvi.14 Za Jurija pl. Sigersdorfa tako kronist navaja, da se je omenjeni nahajal v Novem mestu pred ustanovitvijo Karlovca, ko so v Novem mestu še bivali vsi vojaški uradniki in je bil v mestu tudi vojaški »provijantni magazin«. V zvezi s tem (hac occasione), torej kot pomemben vojaški častnik, naj bi bil v frančiškanski cerkvi pokopan tudi omenjeni Jurij.15 Pri Villandersih in Gallensteinu kronika vzroka za njihov pokop v cerkvi sploh ne omenja.16 Zato se zdi teza Emilijana Cevca, da gre v vseh omenjenih primerih za protestantske plemiče, še toliko bolj verjetna.17 Ker pa omenjeni avtor ni postregel z nobenimi neposrednimi dokazi, ampak le z domnevami, bi bilo treba njegovo tezo še dokončno potrditi ali ovreči.

NEOHRANJENI ALI SLABO OHRANJENI NAPISI Najprej naj spregovorijo napisi na znamenitih štirih renesančnih nagrobnikih, ki predstavljajo Ivana Lenkoviča, Jurija Sigersdorfa, družino Villanders ter Krištofa Galla pl. Gallensteina. S temi nagrobniki sta se dosedaj največ ukvarjala umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc ter kustos dunajskega kabineta za numizmatiko in starinoslovje Joseph Bergmann (za oba gl. literaturo na koncu članka). Zelo pomemben vir za raziskavo omenjenih nagrobnikov je tudi risar Jakob Šašelj, ki je sredi 19. stoletja verjetno ravno po Bergmannovem naročilu vse štiri nagrobnike prerisal.13 Prvotno so se vsi štirje nahajali v cerkvi ob stenah cerkvene ladje. Leta 1867 so jih iz cerkve odstranili in jih vzidali pod zvonik, kjer je bila prej samostanska porta. Nagrobnike so takrat prenesli v okrnjeni obliki, in sicer brez nekdanjih okvirov. Možno je, da je ravno ob tem dogodku neznano kam izginil eden izmed omenjenih nagrobnikov, in sicer tisti od Krištofa Galla pl. Gallensteina. Drugi trije se danes nahajajo ob križnem hodniku samostana.

1. NAGROBNIK IVANA LENKOVIČA Pred že omenjenim prenosom štirih nagrobnikov pod zvonik in še kasneje na samostanski križni hodnik se je ta nagrobnik nahajal v cerkvi med kapelama sv. Frančiška in sv. Antona. Napis na njem ni več ohranjen, zato ga navajam po Vrhovcu (str. 93), ki se glede transkripcije praviloma izkaže za zanesljivejšega od Breckerfelda.

Če si pri velikem dobrotniku novomeškega frančiškanskega samostana Ivanu Lenkoviču zlahka razložimo, zakaj je bil pokopan ravno v frančiškanski cerkvi, je za pokojne z drugih treh nagrobnikov to dosti težje. Zakaj so bili torej Jurij pl. Si-

Hie liEgt begraben und ruhet der edl und gestreng Ritter Hanns Lenkovitsch zu Freythurn an der culp, weyland Kaysers Ferdinandi

Kronika I, str. 140; Furlan, str. 31. Jakob Šašelj (1832–1902), koroški Slovenec, se je leta 1855 kot puškarski mojster naselil v Novem mestu. Tega leta je v Novem mestu dobil dovoljenje za svojo puškarsko obrt (gl. Matijevič, str. 124). Kakor je razvidno iz razrednih katalogov novomeške gimnazije (SI-ZAL NME 154, a.e. 150-151), je Šašelj na novomeški gimnaziji poučeval risanje dve šolski leti (1855-1857). V tem času je izdelal risbe Lenkovičevega, Sigersdorfovega, Villandersovega in Gallovega nagrobnika. Vse razen prvega danes hrani Dolenjski muzej v Novem mestu. Šašljeve risbe so posebno dragocene zaradi tega, ker so na njih upodobljeni tudi danes neohranjeni deli nagrobnikov.

12 13

rast 2-3/2011 - razprave in študije

Kronika I, str. 139–140. Kronika I, str. 164–165. Vrhovec (str. 94) je v svojih trditvah pogumnejši celo od samega kronista, saj za Jurija zapiše, »da sicer ni povedano, koliko je samostanu zapustil, a vsakako ga nam je šteti med velike prijatelje in dobrotnike njegove.« 16 Kronika I, str. 140–142 in 168. 17 Cevc, str. 181. 14 15

89

und jeziger Kays. May. auch Fürstl. DurchlAucht herrn carl Erzherzogen zu Oesterreich gewester Rath und Obrist Feldt-Hauptmann der dreyen Landen Steyer, carenthen und crain an der windischen und kroatischen Gränizen und mehr Ort fleken. So gestorben ist den 22. Tag Juni im 1569. Jahr. Dem Gott der allmächtige sambt seinem allda begrabenen Sohn Wolff Cristoph und allen glAubigen Seelen ein christlichen Urstand verleihen wolle. Amen

Pogancev. Kronika novomeškega frančiškanskega samostana Ivana Lenkoviča ne opisuje le kot pogumnega vojščaka (bellator fortis), ampak tudi kot velikega dobrotnika frančiškanov.20 Ker je umrl brez potomcev (očitno je njegov, v zgornjem epitafu omenjeni sin Krištof umrl pred njim), je na frančiškane prepisal pravico do pobiranja brodnine čez Krko med Kandijo in starim mestom. S tem poslom pa se frančiškani niso mogli ukvarjati, zato ga je prevzela graška komora, ki je frančiškanom v zameno plačevala 62 goldinarjev letno. Kasneje je brodnino od omenjene komore prevzelo samo mesto, ki je moralo ravno tako plačevati omenjeno vsoto frančiškanom. Ni mogoče povsem izključiti možnosti, da je bil ravno Lenkovič tisti, ki je frančiškanom podaril tudi pravico do ribarjenja v Krki od (starega lesenega) mosta do jeza z mestnim mlinom.21 Zgodovinar Vrhovec (str. 94) omenja, da so imeli to pravico še v njegovem času, torej konec 19. stoletja.

Tu leži pokopan in počiva plemeniti in častitljivi vitez Ivan Lenkovič iz Pobrežja na Kolpi, nekdanji svetovalec prejšnjega cesarja Ferdinanda18 in sedanjega cesarskega veličanstva,19 tudi knežji svetovalec presvetlega gospoda nadvojvode Karla Avstrijskega in vrhovni vojaški poveljnik dežel Štajerske, Koroške in Kranjske v Slavonski in Hrvaški krajini ter v več drugih krajih. Umrl je 22 junija leta 1569. Vsemogočni Bog naj njemu, njegovemu prav tu pokopanemu sinu Wolfu Krištofu ter vsem vernim dušam podeli krščansko vstajenje. Amen.

2. NAGROBNIK JURIJA PL. SIGERSDORFA Danes med Lenkovičevim in Villandersovim nagrobnikom stoji nagrobnik plemiča Jurija Sigersdorfa in njegove žene Ane Semenič. Pred letom 1867 se je nahajal v bližini Villandersovega nagrobnika, torej v južni cerkveni steni pod prižnico. Sodeč po Breckerfeldu (str. 100) je na njem pisalo:

Rod hrvaškega plemiča in vojaškega poveljnika Ivana Lenkoviča izhaja iz Like. Pripadal je tistemu delu hrvaškega plemstva, ki se je ob koncu 15. ali v začetku 16. stoletja umaknilo pred Turki na Kranjsko ali Štajersko. Njegova vojaška kariera je bila bleščeča. Leta 1539 je postal glavar v Senju, kjer je dal postaviti znamenito utrdbo Nehaj (1558), leta 1546 je postal vojaški poveljnik žumberških Uskokov. Od leta 1556 do 1567 je bil vrhovni poveljnik vse vojske v Slavonski (windische) in Hrvaški vojni krajini. Leta 1558 je prejel na Kranjskem inkolat (pripadnost deželi Kranjski). V tej deželi je bil Lenkovič posestnik oziroma zastavni gospod gradov Otočca, Pobrežja v bližini Adlešičev, Mehovega, Gorenjega Mokronoga in

Hier liegt begraben der edel und gestrenge Herr Georg von Sigersdorf zu Grosswinklern, Röm. kayserl. Majestät auch Fürstlich. DurchlÄucht Rath und gewester Hauptmann zu Zeng, samt seiner Gemählinn Anna ein gebohrne Semenitschin. Der gestorben

Kronika I, str. 158–160. Pfeiffer, avtor prve knjige frančiškanske kronike (str. 189), pravi, da ne obstaja noben dokument, ki bi lahko dokazoval, kdo je dal frančiškanom pravico do ribolova na omenjenem območju, domneva pa, da je bil to Lenkovič. Vsekakor je ta pravica dolgo zelo motila mnoge meščane in povzročala velike spore med njimi in samostanom (ibidem, 185–189).

20 21

Ferdinand I. Maksimilijan II.

18 19

90

razprave in študije - rast 2-3/2011

16 Januarii im LXXIIII22 Jahr. Denen Gott gönne und ein christliche Urständ verleihen wolle.

auch hier begraben 1520. Dem Gott genade. Tu leži pokopan plemeniti in vrli Viljem pl. Villanders z Otočca, zadnji s tem imenom. Umrl je na veliki petek leta 1547. Tudi njegov oče Žiga Villanders je bil leta 1520 pokopan tu. Bog mu nakloni milost.

Tu leži pokopan plemeniti in častitljivi gospod Jurij pl. Sigersdorf iz Grosswinklerna, presvetli svetovalec rimskocesarskega veličanstva, tudi knežji svetovalec in nekdanji senjski glavar. Pokopan je skupaj s svojo soprogo Ano, rojeno Semenič. Umrl je 16. januarja 1574. Bog naj ju ščiti in jima podeli krščansko vstajenje.

Desno od Viljemove glave je še viden napis na nekakšni tablici: Sein Alter 54 (umrl star 54 let). Na vrhu nagrobne plošče je bil vsekan napis Sic transit gloria mundi, 1547 (Tako minljiva je slava tega sveta, 1547), ki ni več ohranjen. Ohranjen ni niti naslednji napis, ki naj bi se nahajal na spodnjem delu omenjene plošče: 24

Plemiška družina Sigersdorf je bila na Koroškem posestnica gradov Kleinwinklern in Grosswinklern. Na Kranjskem je imela družina v lasti grad in gospostvo Stara Loka pri Škofji Loki ter Prežek na Dolenjskem.23 Kot je bilo omenjeno že zgoraj, je bil Jurij visok vojaški častnik, med drugim tudi vojaški poveljnik v Senju. Za njegovo ženo, ki je izhajala iz belokranjske plemiške družine Semeničev, datum smrti na nagrobniku ni naveden.

Kunigund Villanderssin eine gebohrne von Guttenberg starb im Jahr 1533. Anna Villanderssin eine geborne von Trautson. Kunigunda Villanders, rojena pl. Guttenberg, umrla leta 1533. Ana Villanders, rojena pl. Trautson.

3. NAGROBNA PLOŠČA DRUŽINE VILLANDERS

Plemiči Villandersi spadajo med najstarejše tirolske družine. Žiga Villanders je prišel na Kranjsko v začetku 16. stoletja in tam dobil leta 1515 inkolat.25 Njegova prva žena je bila Amalija pl. Lengheim, druga pa Ana pl. Obritschon (Obračan).26 Žigov sin Viljem, ki je od očeta podedoval Otočec, je bil leta 1543 član Urada poverjenikov v kranjskem deželnem zboru.27 Umrl je 8. aprila 1547, nekaj dni po nesrečnem padcu s konja. Ta veja družine je tako izumrla.28 V družinskem grobu je poleg omenjenih dveh pokopana tudi Kunigunda Villanders, rojena pl. Guttenberg. Frančiškanska kronika pravi, da se ne da dokazati, ali je Kunigunda Žigova žena, da pa

Napis na plošči navajam po Cevcu (str. 183), ki je na mestih, ki so (bila) še vidna, popravil Breckerfeldovo pogosto zelo laksno dojemanje ortografije. V Breckerfeldovem času je bil reliefni nagrobnik vzidan v steno pod prižnico cerkve, kjer je bilo njegovo prvotno mesto. Napis na njem je bil takrat očitno še dobro viden. Danes pa je napis, ki se vije ob robu plošče, močno obledel oziroma povsem neohranjen. Hier liEgt begraben der edel und vest Wilham von Villanders zuM WErdel der leCZST dICZ namen gestorben am ChArfreytag 1547 Und sein Vater Siegmund Villanders ist

Kronika I, str. 141; Breckerfeld, str. 99. Žiga je tako omenjen že v listini iz leta 1503 v zvezi s posli z novomeškim kapitljem (gl. Baraga, regest št. 185, str. 117; zanj in za njegovega sin Viljema gl. tudi regeste št. 186, 187, 200, 201, 207, 211 in 215). 26 Bergmann (I), str. 182. 27 Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, IX. knjiga, str. 85. 28 Ibidem, knjiga XI., str 659. Na enak način je umrla tudi njegova prababica Afra leta 1469! 24 25

Kronika (I, str. 164) ravno tako postavlja njegovo smrt v leto (15)74, medtem ko Šašelj (in posledično Bergmann) to bereta kot (15)73. 23 Bergmann (I), str. 184. 22

rast 2-3/2011 - razprave in študije

91

je to najverjetneje.29 Kunigunda bi bila lahko prav tako tudi Viljemova (verjetno prva) žena. Medtem ko lahko pri Kunigundi na podlagi teh podatkov samo domnevamo, smo pri Ani Villanders pl. Trautson nedvomno prepričani, da gre za Viljemovo ženo. To dokazuje tudi njen nagrobni napis, ki je še danes (sicer zelo zabrisan) vzidan v severno zunanjo steno ljubljanske stolnice. Napis pravi, da je imela Ana, ki je umrla 20. julija 1559, za prvega moža Viljema pl. Villandersa Otoškega.30 Ana torej sploh ni pokopana pri novomeških frančiškanih. Tako namreč navaja frančiškanska kronika (I, str. 141), očitno pa po njej tudi Vrhovec (str. 93) in Furlan (str. 26). Glede na to, da na plošči družine Villanders, ki se nahaja pri novomeških frančiškanih, ob Aninem imenu ne piše, da je umrla, je zelo verjetno, da so si njeno omembo na plošči vsi omenjeni razlagali napačno.

Tu leži pokopan plemeniti in častitljivi gospod Krištof Gall pl. Gallenstein iz Luknje, nekdanji rimskocesarski in tudi knežji svetovalec presvetlega nadvojvode Karla Avstrijskega, ki je 7. aprila 1576 zaspal v vsemogočnem Bogu. Njemu in vsem vernim dušam naj Bog podeli radostno vstajenje.

4. NAGROBNIK KRIŠTOFA GALLA PL. GALLENSTEINA Breckerfeld poroča, da se je pri oltarju Janeza Nepomuka, ki je stal ob severni steni pod pevskim korom, nahajal nagrobnik Krištofa Galla pl. Gallensteina. Na njem je bil pokojnik v naravni velikosti upodobljen v oklepu. Ko so leta 1867 iz cerkve prenesli stare nagrobnike in jih vzidali pod zvonik, je Gallov skrivnostno izginil. Napis na nagrobniku se je po Breckerfeldu (str. 101) glasil: HIER LIEGT BEGRABEN DER EDEL UND GESTRENGE HERR CHRISTOPH GALL VON GALLENSTEIN ZU LUEGG, RÖM. KAISERL. UND AUCH FÜRSTL. DURCHLÄUCHT ERZHERZOGEN KARL ZU OESTERREICH GEWESTER RATH, ALS ER AM SIEBENDTEN TAG APRILS 1576 JAHRS IN DEN ALLMÄCHTIGEN GOTT ENTSCHLAFFEN. DEM GOTT UND ALLEN GLÄUBIGEN SEELEN EINE FRÖLICHE URSTÄND VERLEIHEN WÖLLE.

Šašljeva risba nagrobnika Krištofa Galla pl. Gallensteina (hrani Dolenjski muzej Novo mesto).

Galli so bili po izvoru plemiška družina iz Švice. Na Kranjskem so se imenovali pl. Gallensteini po gradu v Podpeči (Gallenstein). Omenjeni grad se kot njihova last omenja že v 14. stoletju. V frančiškanski cerkvi pokopani Krištof Gall, poročen s Heleno pl. Wildenstein, je bil lastnik gospostva Luknje.31 Njegova kariera je bila blesteča. Napis sam pove, da je bil rimskocesarski in knežji svetovalec nadvojvode Karla. Zaradi Krištofovih zaslug je Karl leta 1565 celotni družini Gallov pl. Gallensteinov podelil dovoljenje, da nosijo pozlačeno od-

Kronika I, str. 141. Bergmann (II), str. 191. Po Viljemovi smrti se je namreč poročila z baronom Jožefom pl. Egkhom.

29

30

31

92

Smole, str. 273. Gl. tudi Baraga, str. 149, št. 270.

razprave in študije - rast 2-3/2011

prto viteško čelado in da pri pečatenju uporabljajo rdeči vosek. Krištof je imel v celjski grofiji tudi več posesti v fevdu. Tam je bil tudi upravitelj deželnega glavarstva in vicedomskega urada.32 Valvasor ga omenja kot člana Urada poverjenikov v kranjskem deželnem zboru za leti 1567 in 1569.33

kom.35 Vrhovec ga najprej omenja kot »dobrosrčnega mestnega pisarja«, v seznamu mestnih sodnikov pa ga navaja ne le v zgoraj omenjenih letih, ampak tudi v letih 1660 in 1661.36 Kapela sv. Antona Padovanskega je bila zgrajena leta 1665. Najverjetneje je bil takrat postavljen tudi oltar sv. Antona Padovanskega, za izgradnjo katerega je že leta 1659 dobil dovoljenje impoljski graščak Konrad Adam Breckerfeld, a tega ni izpeljal.37 Kronist frančiškanskega samostana pravi, da so bila povod za izgradnjo kapele obnovitvena dela v cerkvi.38 Leta 1664 je Novo mesto namreč prizadel hud požar, v katerem sta bila poškodovana tudi frančiškanska cerkev in samostan. Mellar si v svojem že omenjenem testamentu izrecno zaželi, naj ga pokopljejo pri očetih frančiškanih poleg žene v njegovi kapeli sv. Antona. Namenja tudi 500 gld. glavnice za okras in razsvetljavo kapele in oltarja. Pfeiffer, ki je pisal samostansko kroniko okoli sto let kasneje, se je čudil, da ni v kapeli ničesar več, kar bi vzbujalo občudovanje. Sam je videl vzrok tega v izumrtju družine, saj naj ne ni bi bilo več nikogar, ki bi skrbel za oltar ali kapelo, njuna obnova pa bi padla le na samostan.39

5. NAGROBNIK JANEZA LENARTA MELLARJA Nekoč je bil v kapeli sv. Antona Padovanskega nagrobnik, na katerem je po Breckerfeldu (str. 104) pisalo: BEGRÄBNISS HERRN HANS LEONHARDEN MELLAR UND SEINER GEMÄHLINN ANNA MARIA GEBORNER KOSSIANSCHITSCHIN ALS STIFTER DIESER KAPELLEN ZU EHREN GOTT DEM ALLMÄCHTIGEN UND DES H. ANTONII DE PADUA. 1665 Grobnica gospoda Janeza Lenarta Mellarja in njegove soproge Ane Marije, rojene Kocijančič, ki je dal postaviti to kapelo za čaščenje vsemogočnega Boga in sv. Antona Padovanskega. 1665

6. NAPIS PRI VHODU V ŠKAPULIRSKO KAPELO Pri vhodu v škapulirsko kapelo je stal na nagrobniku naslednji napis, ki ga navajam po Breckerfeldu (str. 105):

Janez Lenart Mellar je bil premožen novomeški trgovec. Bil je tudi izjemno naklonjen novomeškim frančiškanom. Vsaj osemnajst let je zanje opravljal naloge tajnika (syndicus).34 V letih od 1656 do 1658 in nato od 1664 do 1666 je bil novomeški mestni sodnik. Kasneje je bil tudi mestni glavar in član notranjega mestnega sveta. Svoje obilno premoženje je po smrti leta 1674 zapustil sestri, številnim cerkvam, mestnemu špitalu, samemu mestu, novomeškim frančiškanom, kapucinom, mestnim revežem ter mnogim posamezni-

GAUDENS ERIT EIUS OBITUS QUI MARIAE DUM VIVERET FUIT FIDELIS ET DEVOTUS S. Hieron. Smrti se bo veselil, Matijevič, str. 148. Za njegovo oporoko gl. Baraga (str. 184, št. 386). Tam sta tudi regesta oporoke njegove leta 1666 preminule žene (str. 179, št. 372) in njegove menjalne pogodbe z novomeškim kapitljem (str. 178–179, št. 371). 36 Vrhovec, str. 95 in 137. Na obeh mestih gre gotovo za Vrhovčevo napako (v prvem primeru ga je očitno zavedla Mellarjeva »pisarska« funkcija pri frančiškanih, za leta, ko je bil mestni sodnik, pa prim. Matijevič, str. 24). 37 Kronika I, str. 314–315. 38 Kronika I, str. 235. 39 Ibidem. 35

Bergmann (I), str. 184. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, IX. knjiga, str. 85–86. 34 Kronika I, str. 246. 32 33

rast 2-3/2011 - razprave in študije

93

kdor Mariji za življenja zvesto bo predan živel. Sv. Hieronim

v kapeli Device. Kakor je bil narejen iz prsti, tako je bil vanjo vrnjen, ko smrt ga prehiti, zadovoljen tu počiva presvetli in prevzvišeni gospod Wolfgang Konrad pl. Breckerfeld z Impoljce. 1695

Škapulirsko kapelo so začeli graditi leta 1692 večinoma na stroške Konrada Wolfganga Breckerfelda (več o njem gl. naslednji nagrobnik). Manjši delež sta prispevali tudi Konstancija Mordaks in Felicita Dilanc. Kljub temu je bil za ustanovitelja kapele imenovan Breckerfeld, saj je poleg večine denarja prispeval tudi vino, žito in druge nujne stvari za delavce. Kapelo so skupaj z oltarjem dokončali leta 1695. Ob postavitvi kapele so naredili tudi tri kripte. Prva je bila namenjena za njenega ustanovitelja Breckerfelda, druga je bila samostanska, na tretji, za katero se ne ve natančno, komu je pripadala, pa je stal zgornji napis.40

Tako kot njegov oče Konrad Adam je bil tudi Wolfgang novomeški zdravnik. Baje je bil tako sposoben in ugleden, da se je k njemu prihajal zdravit del tedanje hrvaške visoke družbe.41 Leta 1698 je Wolfgang zamenjal družinski grad Impoljco za Stari grad in se na njem s svojo družino tudi naselil. Z ženo Ano Marijo pl. Coppini je imel šest sinov in tri hčere. Wolfgang Konrad Breckerfeld je umrl leta 1715.42 Grobnico z zgornjim napisom si je torej pripravil že dvajset let pred smrtjo. Gotovo danes najbolj znan član družine Breckerfeld je bil Konradov vnuk Franc Anton, vsestranski učenjak, ki kot pisec prve zgodovine Novega mesta (gl. literaturo na koncu članka) predstavlja pomemben vir za raziskovanje novomeške preteklosti.

7. NAGROBNIK WOLFGANGA KONRADA BRECKERFELDA Pred oltarjem so bili sodeč po Breckerfeldu (str. 106) v škapulirski kapeli na nagrobniku njenega ustanovitelja napisani naslednji rimani verzi: HANC SIBI VIVENS AEDEM PARAVIT SECURATUS TUTELLA QUAM CONIUGI ET POSTERIS LEGAVIT IN VIRGINIS CAPELLA. UT EX HUMO FACTUS PARITER REDACTUS MORTE PRAEVENTUS QUIESCIT HIC CONTENTUS PERILLUSTRIS AC EXCELLENTISSIMUS DOMINUS WOLFGANGUS CONRADUS A BRECKERFELD DE IMPELHOFFEN. ANNO 1695

VIRI IN LITERATURA ·· Baraga, France, Kapiteljski arhiv Novo mesto (regesti in popis gradiva), Acta ecclesiastica Sloveniae, št. 17, Ljubljana 1995. ·· Bergmann, Joseph (I), Historische Notizen über die fünf Familien, deren Grabsteine im Franciscanerkloster zu Neustadtl in Unterkrain sind (del članka v dveh delih s skupnim naslovom Über den Werth von Grabdenkmalen und ihren Inschriften, wie auch über die Anlegung eines Corpus Epitaphiorum Vindobonensis), v: Mittheilungen der K.K. Central-Comission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 2. letnik, Dunaj 1857, str. 180–185. ·· Bergmann, Joseph (II), Notizen, v: Mittheilungen der K.K. Central-Comission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, 3. letnik, Dunaj, 1858 str. 191. ·· Berlec, Simon Peter, Naših 40 let pri sv. Lenartu v Novem mestu, Novo mesto 2007.

Še za življenja si pripravil je ta hram, ga zavaroval z vzdrževanjem, ki ga je v oporoki naročil ženi in potomcem:

41

Jarc, str. 15; Otorepec, str. 72. Smole, str. 461. Pfeiffer (Kronika I, str. 316) se moti, ko pravi, da se letnica na nagrobniku nanaša na Konradovo smrt in ne na izgradnjo kripte. Jarc (gl. prejšnjo op.) pa omenja drugačno letnico njegove smrti (10.5. 1710).

42

40

Kronika I, str. 315–317. Pisec kronike tudi ugotavlja, da bi lahko kripta pripadala družini Drganšič, Dilanc ali Križanič.

94

razprave in študije - rast 2-3/2011

·· Breckerfeld, Franc Anton, Neustädtl – Rudolphswerth, 1790, 24. april, Versuch und Beitrag zu einer Landkrainerischen Topographie (hrani Arhiv Republike Slovenije, SI AS 730, Gospostvo Dol). ·· Dražumerič, Marinka, Zgodovina in razvoj konservatorstva (1), Rast, let. 18, februar 2007, str. 120–129. ·· Cevc, Emilijan, Štirje renesančni nagrobniki v Novem mestu, v: Novo mesto 1365–1965 (prispevki za zgodovino mesta), Maribor-Novo mesto 1969, str. 180–195. ·· Furlan, Alfonz, Zgodovina frančiškanske cerkve v Novem mestu, Novo mesto 1937. ·· Jarc, Janko, Franc Anton Breckerfeld o Novem mestu 1790, v: Jarčev zbornik (razprave in portreti), Novo mesto 1993, str. 15–27. ·· Kronika novomeškega (frančiškanskega) samostana, 1. knjiga (Chronicon conventus Neostadiensis, tomus I), 1470– 1752 (hrani frančiškanski samostan v Novem mestu). ·· Matijevič, Meta, Novomeške hiše in ljudje, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave 31, Ljubljana-Novo mesto 2007. ·· Otorepec, Božo, Stari grad pri Novem mestu in njegovi lastniki, v: Dolenjski zbornik 1990, Novo mesto 1990, str. 59–86. ·· Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain, Gorica 1905. ·· Smole, Majda, Graščine na Kranjskem, Ljubljana 1982. ·· Stopar, Ivan, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, Dolenjska, V porečju Krke, Ljubljana 2000. ·· Vrhovec, Ivan, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891.

rast 2-3/2011 - razprave in študije

95

rast

REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LETNIK XXII., maj 2011, št. 2–3, (133–134), ISSN 0353–6750, UDK 050 (497.4)

IZDAJATELJICA Mestna občina Novo mesto, zanjo župan Alojzij Muhič SOIZDAJATELJICE Občine Črnomelj, Dolenjske Toplice, Metlika, Mirna Peč, Mokronog-Trebelno, Semič, Straža, Šentjernej, Šentrupert, Škocjan, Šmarješke Toplice, Trebnje in Žužemberk ter Založba Goga SVET REVIJE Predsednica sveta: Staša Vovk (Mestna občina Novo mesto), člani: Andreja Brancelj Bednaršek (Metlika), trenutno brez predstavnika (Žužemberk), Marjan Grahut (Šmarješke Toplice), Anica Jakša (Semič), Ksenija Khalil (Črnomelj), Cvetka Klobučar (Škocjan), Dušan Krštinc (Straža), Jože Kumer (Dolenjske Toplice), Mitja Ličen (Knjigarna Goga), Stane Peček (Trebnje in Mokronog-Trebelno), Aleksander Rupena (Mirna Peč), Ida Zagorc (Šentjernej), Jože Zupan (Šentrupert) UREDNIŠTVO Rasto Božič (odgovorni urednik, Kultura, Odmevi in odzivi), Ivan Gregorčič (Literatura), Joža Miklič (Družbena vprašanja), Janko Orač (likovni urednik)

NASLOV UREDNIŠTVA IN TAJNIŠTVA Mestna občina Novo mesto, Seidlova 1, 8000 Novo mesto, s pripisom: za revijo Rast, tel.: (07) 39-39-253, faks: (07) 39-39-208, el. pošta: rast@novomesto.si

SPLETNA STRAN kultura.novomesto.si/si/revija-rast/ LEKTOR Peter Štefančič

NAROČNINA Podračun Mestne občine Novo mesto, št. 01285-0100015234, s pripisom: za revijo Rast. Letna naročnina revije znaša 18,80 evra, za pravne osebe 31,30 evra. Ta številka stane v prosti prodaji 4,20 evra. Odpovedi so možne samo v začetku koledarskega leta.

PRISPEVKI Sprejemajo jih tajništvo revije in uredniki. Napisani naj bodo elektronsko, priporočena dolžina je 20.000 znakov s presledki, Odmevi in odzivi 8000 znakov s presledki, priporočeni format MS Word. Odstopanja od opisanega so možna le po dogovoru z odgovornim urednikom. Vsi prispevki so objavljeni tudi spletno. Nenaročenega gradiva ne vračamo.

NAKLADA 500 izvodov

PRIPRAVA ZA TISK Studio Enota, Tomaž Grdin

Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) je revija uvrščena med proizvode, za katere se obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 odstotka.

Izhaja dvomesečno

PODPORNIKI Izid te številke so podprli: Mestna občina Novo mesto, občine soizdajateljice, Javna agencija za knjigo RS in družba Krka.

CENA: 4,20 EUR


Rast 2-3, 2011