Page 1

REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA ŠT. 3 – 4, MAJ – AVGUST 2013

PREVETRITEV VPRAŠANJA NOVOMEŠKEGA MESTNEGA JEDRA NOVOMEŠKI AVTORJI 9. NOVOMEŠKI LIKOVNI DNEVI


REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LETNIK XXIV, MAJ – AVGUST 2013, ŠT. 3 – 4 (146 – 147)

U V O D N I K Rasto Božič PREVETRITEV VPRAŠANJA NOVOMEŠKEGA MESTNEGA JEDRA . . . . . . . . . . 4

L I T E R A T U R A Rasto Božič NOVO MESTO MOJEGA ODRAŠČANJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Ivanka Mestnik KDAJ POMISLITE NAME? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Ciril Zlobec NOSTALGIJA SPOMINA TRPKO POTOVANJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 POSKUS SAMOIRONIJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 NOVEMBRSKA NOSTALGIJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 STARCI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 NIKOMUR NA OČEH . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Marjanca Kočevar DIHANJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 PRIJATELJU S. J. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24 DAR . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24 ŠČIP . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 KASSIOPEA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 Smiljan Trobiš KRKI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26


N O V O M E Š K O   M E S T N O   J E D R O Petra Ostanek in Natalija Zanoški O NOVOMEŠKEM MESTNEM JEDRU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 Natalija Zanoški VPRAŠALNIKA O MNENJU PREBIVALCEV IN STROKOVNE JAVNOSTI O STAREM NOVOMEŠKEM JEDRU, 2013 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30

S M E R N I C E Z A R A Z V O J N O V E G A M E S T A V P R I H O D N O S T I Petra Ostanek in Natalija Zanoški NUJNE SPREMEMBE!!! AKCIJA!!! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48

O D M E V I

I N

O D Z I V I

Rasto Božič MNENJA O NOVOMEŠKEM MESTNEM JEDRU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56 Andrej Dular O DOLENJSKI IN NJENIH LJUDEH NA ETNOLOŠKO MUZEJSKI NAČIN . . . . . 62 Rasto Božič PREBUJENA BELOKRANJSKA KULTURNA DEDIŠČINA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 Jasna Kocuvan PESTROST LIKOVNIH STILOV . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Goran Milovanović ORAČEVI LIKOVNI SVETOVI NA BOGENŠPERKU . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 Alenka Černelič Krošelj HEROJI ČASA JOŽETA MARINČA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 Andrej Lutman VSTAJNIŠTVO IN VZTRAJNIŠTVO ALI MIČNO BESEDOLIČENJE . . . . . . . . . . . 80 Andrej Lutman DVA NA TRI JE OSEM . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83 Manja Žugman Širnik O PISANJU TAKO IN DRUGAČE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86


Manja Žugman Širnik TIHA ŽELJA IN GLASEN ODMEV . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88 Smiljan Trobiš POEZIJA MANJE ŽUGMAN ŠIRNIK SE KOMAJDA DOTIKA TAL . . . . . . . . . . . . . 90 Joža Miklič SPROŠČANJE ČLOVEKOVIH USTVARJALNIH ZMOŽNOSTI . . . . . . . . . . . . . . . . 92


U

V

O

D

N

I

K

PREVETRITEV VPRAŠANJA NOVOMEŠKEGA MESTNEGA JEDRA

Večji del pričujoče poletne številke Rasti je njeno uredništvo pretežno posvetilo Novemu mestu, njegovim avtorjem in njegovemu središču oziroma zgodovinskemu mestnemu jedru. Tako tokratna Rast z osrednjim delom oziroma prispevkom Vprašalnika o mnenju prebivalcev in strokovne javnosti o starem novomeškem jedru, ki ga je z nekaj sodelavci pripravila arhitektka Natalija Zanoški, ter nekaterimi svojimi rednimi rubrikami, ki se v določenih delih na svoj način ravno tako dotikajo omenjenega problema, prinaša določeno prevetritev vprašanja novomeškega mestnega jedra, njegovega stanja, življenja, urejenosti in morda tudi njegove prihodnosti. V zvezi z vsem navedenim pa območna revija Rast na svoj način sodeluje pri problemskih pogovorih, ki jih v sklopu skorajšnjega praznovanja 650-letnice mesta (leta 2015), pripravljamo v Novem mestu. Tako literarni del poletne Rasti za uvod prinaša spominsko zgodbo ali zapis Novo mesto mojega odraščanja, s katerim skuša odgovorni urednik revije ujeti podobo mesta in novomeškega Glavnega trga v času svojih mlajših let. Njegovemu prispevku sledi zapis Kdaj pomislite name? novomeške pisateljice Ivanke Mestnik, del Rasti, namenjen poeziji, pa začenjajo verzi s skupnim naslovom Nostalgija spomina iz še neobjavljene zbirke Biti človek staroste slovenskega pesništva, Cirila Zlobca. Na Poeziji za njim gostimo še novomeška pesnika, Marjanco Kočevar z več poetičnimi prispevki in Smiljana Trobiša z njegovo odo Krki. Navedenemu literarnemu delu te naše dolenjsko-belokranjske revije po že omenjenem vprašalniku sledijo še redni Odmevi in odzivi, ki na prvem mestu prinašajo anketna Mnenja o novomeškem mestnem jedru oziroma zbrane odzive nekaterih Novomeščanov in posameznikov, povezanih z Novim mestom, na omenjeno temo. Za temi metliški rojak in ljubljanski etnolog Andrej Dular s prispevkom O Dolenjski in njenih ljudeh na etnološko muzejski način ocenjuje novo stalno razstavo Dolenjska in njeni ljudje, ki jo je etnološki oddelek Dolenjskega muzeja v svojih prostorih odprl novembra lani. Naslednji odmev Prebujena belokranjska kulturna dediščina pa se dotika ohranjanja tvarne kulturne dediščine v Metliki in Črnomlju. Nato v zapisu Pestrost likovnih stilov kustosinja Dolenjskega muzeja Jasna Kocuvan poroča o koloniji 9. Novomeški likovni dnevi, ki je ob podpori Mestne občine Novo mesto in Dolenjskega muzeja med 6. in 10. majem potekala v novomeškem Jakčevem domu. Z deli omenjene kolonije, ki so v razstavišču Jakčevega doma razstavljena do 29. septembra, pa je likovni urednik Rasti in letos tudi udeleženec kolonije, Janko Orač, opremil redni del tokratne številke.

4


Na Oračevo likovno delo se nanaša še naslednji kritiški odziv Oračevi likovni svetovi na Bogenšperku, ki ga je pripravil kustos Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki Goran Milovanović. Za njim pa njegova krška kolegica oziroma kustosinja Mestnega muzeja Krško Alenka Černelič Krošelj v Herojih časa Jožeta Marinča vrednoti novejše likovno delo in pestro dejavnost navedenega v Kostanjevici na Krki živečega ter delujočega akademskega slikarja. V nadaljevanju Odmevov in odzivov naš novi sodelavec Andrej Lutman v Vstajništvu in vztrajništvu ali mičnem besedoličenju ocenjuje ter tolmači zadnjo pesniško zbirko Kresničke novomeške pesnice Katje Plut, z zapisom Dva na tri je osem pa obravnava Razgovore v škrlatu oziroma zbirko Kristijana Mucka, ki je pozimi izšla pri novomeški založbi Goga. Za njim pesnica Manja Žugman Širnik v dveh zapisih, O pisanju tako in drugače ter Tiha želja in glasen odmev razpravlja o knjigah Pisanje kot terapija in Tiha želja novomeškega pesnika Smiljana Trobiša, ta pa v prispevku Poezija Manje Žugman Širnik se komajda dotika tal piše o dvojezični pesniški zbirki Izsevanja / Žarenja omenjene avtorice. Zadnjo rubriko poletne Rasti zaokrožuje zapis o majskem, 25. otoškem Forumu odličnosti in mojstrstva Sproščanje človekovih ustvarjalnih zmožnosti, ki ga je pripravila urednica Družbenih vprašanj naše revije Joža Miklič. Toliko v tej Rasti, za letos pa v njenem uredništvu pripravljamo še dvojno jesensko številko njenega 24. letnika.

Rasto Božič odgovorni urednik

5

maj–avgust 2013, št. 3–4


Viktor Ĺ est, Ristanc, 2013, olje na platnu, 100 Ă— 150 cm


L

I

T

E

R

A

T

U

R

A

Rasto Božič

NOVO MESTO MOJEGA ODRAŠČANJA

Poletnega dne prve polovice šestdesetih let prejšnjega stoletja me je – takrat še štiriletnika – oče posadil na zadnji sedež našega fička, ki je z odprtimi vrati in naprej pomaknjenima prvima sedežema čakal na gornjem dvorišču nekdanje Zwittrove vile na južnih obronkih novomeška Marofa. V naročje mi je nato porinil zabojček z igračami in mojega že precej zdelanega črnega plišastega medvedka. V avto je stlačil še kup stvari in razno šaro, ki je nismo potem nikoli uporabili, ter vse skupaj z menoj in mamo vred odpeljal v novo stanovanje. Pred nami je v njem bival slikar Borčić, je navrgel mami. V svoji otroški glavi sem ob tem zaslutil nekaj sila pomembnega, a je moja pričakovanja že takoj ob vstopu v naše novo domovanje – v drugem nadstropju nekdaj častitljive, večstoletne meščanske hiše družine Fichtenau, ki je v njej živela in vodila avstro-ogrski cesarsko-kraljevi mestni poštni urad – povsem sesula zanemarjena podrtija, ki nas je tam prva pozdravila. Najprej smo tam, potem ko je oče iz svojega hlačnega žepa slavnostno izvlekel ključ, vstopili v žaltave ostanke nekdanje meščanske družinske kuhinje, katere prenove sta se starša najprej lotila. Mama je ob tem nekaj mlela, da si take svinjarije sicer ni obetala, a sta počasi in vsemu navkljub le napredovala. V novem stanovanju, ki še ni zaslužilo tega naziva, se je oče najprej zaposlil z urejanjem omenjene kuhinje, ki jo je pred nami tam bivajoči slikar pustil tako, kot so mu jo na novomeški občini dodelili, vanjo pa je stlačil še nekaj ostankov svojega ustvarjanja. Oče je začel s podiranjem kot manjši grad velikega zidanega štedilnika na drva in odstranjevanjem navlake. Lotil se je tudi prenove tal. Zavit v nesnago in prah je preobračal močno načete smrekove plohe, na spodnji strani še čisto zdrave in uporabne. Obnovil je okna in električno napeljavo, razpoke in luknje zapolnil z mavcem, prepleskal je vrata in stene, namestil nov lestenec in kuhinja je vstajala v novi podobi. S spodnjim sosedom, ki je prišel pogledat, kaj se dogaja in hkrati ponudit pomoč, sta se dolgo mučila. Sosed je bil z domačinko poročeni Hercegovec. Po službeni dolžnosti nižji častnik JLA, zastavnik, drugače vnet ljubiteljski ribič, vrtičkar in rejec kanarčkov, izredno priljudni stric Duško, ki me je kasneje na Krki učil ribolova, klical pa me je Raski. Med prvimi spomini na to naše stanovanje na novomeškem Glavnem trgu 2 je neizbrisno ostala moja prva tamkajšnja noč, ko sta si starša zasilno postlala v še neurejeni dnevni sobi na drugi

7

maj–avgust 2013, št. 3–4


strani hodnika, mene pa nastanila v še podnevi kar znosni trikotni sobici, namenjeni za shrambo, ki se je držala kuhinje. Sredi noči so ju iz spanca vrgli kriki, ki so prihajali z druge strani kot plesna dvorana prostranega hodnika. Našla sta me prekritega s srebrnkastimi bitjeci, nekakšnimi pod lučjo bleščečimi se žuželkami z dolgimi tipalkami. Njihova za krepak centimeter dolga telesca so bila posuta z mastnim srebrnkastim smukcem, ki ostane med prsti, ko golazen pokončaš. Starša sta te staroselce starih ter zanemarjenih hiš nemudoma krstila za ribice in potem zjutraj ugotovila, da bo potrebno pred dokončno vselitvijo vse prostore zaprašiti s strupom, kot so po obisku našega razsutega bivališča presodili tudi v tem izvedeni mojstri. Potem je šlo počasi vse na bolje. Spoznaval sem novo okolico in sosede. Povečini same stare tete, pretežno in bolj kot ne vešče malomestnega tercialstva. Tam je bivalo tudi nekaj za mojo takratno presojo kar starejših moških. Žagar in lovec Edi, strica Duška sem že predstavil, nisem pa omenil njegove žene, tete Zofi, hkrati Edijeve sestre. Za njimi Seliškarjeva gospa, pa soseda Mica, ki se je – kar je poštarje postavljalo pred nerešljivo uganko – pisala enako kot mi. V prvem nadstropju je bival ostareli in nebogljeni Retelj, pa gospa magistra Božena, ki je imela zelo rada otroke. Med našimi bližnjimi sosedi sta bila še stara Marija, upokojena služkinja, ki je v preužitek dobila stanovanje nekdanjih delodajalcev, in upokojeni veterinar Otmar Skale. Ta je kmalu po naši vselitvi umrl. V desnem hišnem krilu, kamor si prišel po ločenem lesenem stopnišču, sta bili še dve stanovanji. V prvem neki neopazni ljudje. Stari, mislim, je bil Rudl, in poleg stanovanje stroge starejše gospe Črtaličeve ter njene hčerke, profesorice Lade, ki me je kasneje kot gimnazijca učila zemljepisa. V tej resnično veliki hiši poleg mene takrat ni bilo drugih otrok, hitro pa sem na ulici za njo – ljudsko imenovani gasi – odkril povsem drugo okolje, vrsto otrok različnih starosti, med njimi nekaj svojih tedanjih in še sedanjih najbližjih prijateljev. Naša gasa je bila samosvoj svet, ostro razmejena z ostalimi mestnimi ulicami. Vsi otroci izven teh meja na našem območju niso bili dobrodošli, enako je veljalo za nas, kadar smo se znašli izven domačega ozemlja. Takrat na stranskih mestnih ulicah ni bilo kakšnega posebnega prometa. Občasen avto ali moped nista bistveno zmotila naše igre. Hkrati je bila ob kakšnih zapletih in poškodbah pomoč staršev blizu. Trgovina s čevlji, kjer je služboval oče, je bila le nekaj korakov stran. Vedno se je razveselil mojega obiska, me prijel za roko in povedel v Ribjo, takrat glavno mestno restavracijo, kjer sem dobil malinovec in kot otrok spoznal vse natakarice. Drugič, denimo, med počitnicami, me je rad popeljal na malico k Trem pendrikom, kot so takrat imenovali Dolenjkino gostilno z delikateso in manjšo špecerijo nasproti takratne postaje Ljudske milice poleg Perove gostilne (današnje kavarne Slon). Navadno mi je naročil hrenovko z gorčico in žemljo, in še danes prisegam, da boljše hrane v življenju nisem poizkusil. Oče je bil name zelo ponosen, sam pa sem ga takrat naravnost oboževal. Večkrat je sodelavkam razlagal, kako bova skupaj gore premikala. Ni mi bilo sicer čisto jasno, kako bova to storila, ampak sem mu zaupal. Mestno jedro mojega otroštva je bilo takrat precej bolj obljuden, živahen in življenjsko utripajoč kraj. Novomeški Glavni trg je ponujal niz trgovin, gostiln, bifejev in drugih lokalov. V mestni pekariji, katere prostore sedaj zaseda neka banka, so prodajali velike dvekilogramske štruce iz bele ali črne moke, tako imenovani domači kruh, in navadne kilogramske štruce. Za kovanec, kovača, si dobil žemljo, kakršnih več ni. Za polovico več, velik okrogel, zlato zapečen in ves mehurjasto hrustljav mlinec. Prodajali so kifeljce – tako smo imenovali rogljiče – z marmeladnim ali rožičevim nadevom, navadne tudi brez slednjega. Buhtlje, preste, slane in sladke, drobtine ter vrsto piškotov.

8


K Albancu Šiškotu smo hodili na obilne, vendar poceni kroglice sladoleda. Nekaj korakov naprej, malo višje po Ulici komandanta Staneta in nato levo, smo pri domačem, brkatem gospodu Lenardiču za bakreno zlitinast kovanec s podobo rudarja naročili porcijo sladoleda. Gospod je bil zagret lovec. Po mestu smo ga redno videvali v polsteni lodnasti lovski uniformi s hlačami pumper‘cami in barvno usklajenimi volnenimi dokolenkami. Pod trak klobuka je imel zataknjene merjasčeve ščetine, na plečih obvezen zelen nahrbtnik in dvocevno puško z zlizanim usnjenim jermenom. Skoraj ga nismo videli brez nizkega in glasnega Tomosovega, lovsko zelenega mopeda. Jezdil ga je, kot bi bil zraščen z njim. V družinski slaščičarni smo v glavnem opazili le njegovo ženo, ki je poleti stregla najboljši borovničev sladoled na Dolenjskem. Druge slaščice so bile bolj vsakdanje, razen morda s čokolado oblitih indijančkov, ki so bili pri Lenardiču največji. Spodaj, na trgu, je bila še druga slaščičarna. Vodila sta jo gostinska šola in pri njej zaposleni »cukrpek« gospod Polde. Tam so poleg drugih slaščic ponujali še zimski sladoled in zelene želatinaste mentolove žabice. Ob tej slaščičarni je – lepo bleščeče, s pomado počesani uglajeni in zlatozobi gospod Zore, strasten ribič, ki je živel v hiši v spodnjem delu gase nad Seidlovim mlinom – prodajal suho robo ter razne spominke. Vsako jesen sta z ženo na Glavni trg, čez cesto nasproti knjigarne, ročno pririnila večji voziček s pločevinastim ognjiščem za peko kostanja in tega pekla ter prodajala vse do prvih zimskih dni. Za Zoretovo trgovinico se je vrstila hiša doktorja Oblaka in njegove žene, priljubljene osnovnošolske učiteljice zemljepisa, ki nas je učila misliti z lastno glavo. Oblakove hiše se je držala brivnica, frizerski salon za moške gospoda Falknerja. Ta je bil duša mesta, ni pa imel vedno sreče. Enkrat si je omislil nov, velik izvesek, tablo z galantnim zlatim napisom Frizuer, vendar jo je že takoj naslednji dan snel in na njeno mesto pritrdil staro z napisom Frizer, saj so si ga novinarji bližnjega Dolenjskega lista takoj privoščili in ga podučili o pravilnem zapisu svoje obrti. S škarjami gospoda Falknerja sem se prvič srečal, ko sem dopolnil sedem let. Precej grobo me je posadil na prirejeni dvignjeni stol, me ogrnil in mi, če ne bom priden, zagrozil s škarjami. Jaz pa v jok. Pred njim sem v majhnem salonu v spodnjem delu trga, na Karlovških vratih, obiskoval prijaznega belolasega frizerja Karasa. Vedno elegantno napravljen in s pozlačenimi okroglimi naočniki na nosu je ob prostem času po mestu vodil pritlikavo kratkodlako, rdečerjavo psičko z velikimi seski. Bil je že precej v letih (mislim, da je bila tudi psička), po njegovi upokojitvi pa sva morala z očetom zame poiskati novega frizerja. K hiši z lokalom frizerja Falknerja, neke vrste posebneža, ki si je marsikoga privoščil, se je prislanjala vogalna Goleševa hiša s trgovino Šešir v pritličju, v kateri je klobuke in druga pokrivala škofjeloškega Šeširja celo večnost prodajal prav njen lastnik Goleš. Z Goleševo in starodavno Bergmanovo hišo na drugi strani ceste se Glavni trg v svojem gornjem delu zaokrožuje. V pritličju tega Bergmanovega visokega poslopja, kjer je nekdaj delovala družinska lekarna, sta bili v letih mojega odraščanja nameščeni cvetličarna in na desni strani njegovega vhoda poslovalnica časnika Delo, v atriju omenjene hiše pa še Biharjeva Finomehanika. Gostobesedni sosed Bihar, poročen z mlajšo Bergmanovih hčera, je prišel v Novo mesto z območja Zagreba, kar je njegov govor nezmotljivo nakazoval. Bil je mojster za popravilo vseh vrst pisalnih in računskih strojev ter trgovinskih blagajn, kar takrat ni bilo kar tako. Ob Bergmanovi stoji naša  – kot sem jo takrat imenoval  – oziroma Fictenauova hiša, tedaj najbolj prepoznavna po trgovini Avto deli v njenem čelnem pritličnem delu. Na njeni levi se na Glavni trg izteka Vrhovčeva ulica, na vogalu te in sosednje, Dilančeve ulice pa je takrat delovala

9

maj–avgust 2013, št. 3–4


znana novomeška Ribja restavracija ali krajše samo Ribja. Mimo nje in naprej po Dilančevi si hitro prikoračil do Vrhovnikove gostilne s kegljiščem, ki je delovalo še na star, predelektrični način. Ob izteku steze s keglji je bila stranska kamra, kjer se je skrival kakšen mlajši ali odrasel pomočnik. Po udarcu zalučane lesene krogle je ta brž odstranil podrte keglje ali jih znova postavil, pobral kroglo in jo spustil z vrha lesene klančine. Po tem žlebu jo je tako poslal nazaj k igralcem, ti pa so se medtem ob pijači in zaviti v tobačni dim glasno pregovarjali, kibicirali ter navijali. Igrali so pretežno za pijačo in ne za denar, ali pa je slednje otroškim očem ostalo skrito. Za opisano pobiranje kegljev je med okoliškimi otroki vladalo veliko zanimanje, saj so ti gostilniški športniki pridne pobirače kegljev navadno dobro nagradili. Na vogalu Dilančeve in Glavnega trga stoji stavba, v kateri je svoj čas gostoval Dolenjski list, tedaj največji in najbolj brani regionalni časopis južno od Alp, kot so imeli navado pripomniti nekateri takratni meščani. Njegovo uredništvo se je kasneje večkrat selilo in na koncu pristalo v Germovi ulici, ki je bila še del naše gase. Pod prostori Dolenjskega lista na Glavnem trgu – danes je tam nekakšen pub – je kar nekaj let delovala trgovina Pri vodnjaku s špecerijo in bifejem. Omenjeni bife so meščani kmalu po njegovem odprtju krstili za Televizijo. Namreč pult, na katerega so se naslanjali »televizijski« gosti, je imela nameščen ob celostenski arkadni izložbi. Ta prva novomeška »televizija« – pač odvisno, s katere strani si jo spremljal – je predvajala dva sporeda. Pivci ob pultu so navzdol gledali na mestni vrvež, mimoidoči pa opazovali zgoraj razstavljene žejne možake. Vse seveda še v analogni in na prvem sporedu včasih malce zamegljeni tehniki. Takoj ob tej trgovini pri mestnem vodnjaku je v pritličju sosednje hiše obratovala še trgovina Sadje in zelenjava. V njene prostore se je kasneje preselila mestna pekarija in za njo še cela vrsta trgovin. Vrsto tamkajšnjih mestnih hiš je za njo nadaljevala stanovanjska Kopačeva hiša s pritličnima odvetniškima pisarnama, za to pa se vrsti Koncilijeva hiša, takrat z osrednjo mestno mesarijo v pritličju. Tam je kraljeval mesar in poslovodja Darinko, nabrit možak iz okolice Šentjerneja. Pevec in pravi Dolenjec po srcu. Ker sta bila z očetom prijatelja in trgovska kolega, sva ga na njegovem delovnem mestu pogosto obiskala. In nemalokrat se je ob takem obisku zgodilo, da sem bil deležen hrenovke, zavojčka mesarske paštete ali kosa pasje radosti, kilometrske klobase, ki se je neverjetno ujela z žemljo iz sosednje pekarije. S Koncilijevo hišo se začenja območje osrednjega Glavnega trga, kjer s svojim neogotskim središčnim stolpom dominira novomeški rotovž. Omenjena stavba je naslednica prvotnega rotovža, pri zidavi katerega so bojda meščani malti, da bo njihov rotovž imenitnejši od žabarskega oziroma ljubljanskega, primešali celo cviček. No, po drugih podatkih so vrli Novomeščani menda malto mešali s cvičkom le za eno njegovo sobo, njen nežno rožnati omet pa naj bi še leta kasneje njene obiskovalce plemenitil z alkoholnimi hlapi. Beremo še, da Dolenjci tudi ne bi kar tako uničevali dobrega vina, ampak naj bi se v letu zidave prvotnega rotovža množično kvarilo vino. Pokvarjeno potovko so zato, namesto da bi jo zlili po vinogradu, uporabili za rotovško malto. K rotovžu se na njegovi levi tišči – danes močno načeta in prazna – dokaj visoka hiša, katere pritličje je naseljeval bife Pri rotovžu. Zanikrna in neprezračena beznica, v kateri se je cigaretni dim mešal z vonji razlite pijače in slabe kuhinje. Iz hišne veže si se vanj povzpel po nesnažnem, davno naoljenem, kratkem lesenem stopnišču. Tam me je oče v mojih osnovnošolskih letih, ob nenadejanih obiskih, poslal po steklenico ali dve vina. Za »čez cesto« smo rekli. Nekaj korakov naprej v sosednji hiši z arkadnim pročeljem še danes v najetih prostorih deluje trgovina in knjigarna Mladinske knjige, omenjeno stavbo in njeno prvo sosedo, hišo s prej omenjeno pekarijo v svojem pritličju, pa od spodnjega dela Glavnega loči prečna ulica, ki pelje do cerkve sv. Lenarta.

10


V spodnjem delu trga, od te pekarije dalje, so si sledile hiše z različnimi trgovinami. Takoj ob pekariji je bila Novotehna, takoj za njo pa spodnja mestna kavarna – zgornja je delovala v sklopu hotela Metropol ob nekdanji avtobusni postaji na Novem trgu, kjer se je ob kavi, tobaku in alkoholu moževalo ter igralo s kartami in šahom, predvsem pa dosti pilo. Pod kavarno je nastal prvi povojni mestni nočni bar, ki je domišljijo meščanov buril s pikantnimi podrobnostmi prvega javnega striptiza v našem mestu. V kasnejših letih se je v teh kletnih prostorih – kjer sedaj gostuje LokalPatriot – zvrstilo še marsikaj. Od prve picerije v Novem mestu do raznih disko klubov in drugih gostilniških poskusov. Ob spodnji kavarni se po ozki prečni ulici, ki je verjetno srednjeveška dediščina, pride v zaledje Glavnega trga oziroma po drugi poti do omenjene cerkve s frančiškanskim samostanom. V njegovi neposredni soseščini je danes naseljena glasbena šola. V času mojega otroštva je v njej več let gostoval zdravstveni dom, prvotno pa je bila v tej stavbi sloveča novomeška gimnazija. Mestna znamenitost je tudi sicer dokaj neopazni frančiškanski samostan, ki hrani renesančni kamniti nagrobnik starega graničarja Lenkoviča. V nadstropju samostana, v večji sobi, kamor si prišel po lesenem ganku, je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja nekaj let deloval prvi novomeški Disco Club ELS – slednje je pomenilo Electric light studio – z dolgolasim Longom kot glavnim jezdecem gramofonskih plošč. Sicer pa so mestne tete vse dolgolasce takrat imele za »bitlse« in »hipije« ter v strahu za svoje otroke tudi »huligane«. Spodaj, na vogalu srednjeveške uličice in Glavnega trga, je najprej poslovala Mediceva trgovina z blagom, ki so jo po drugi svetovni vojni podržavili, v sedemdesetih letih pa močno povečali in preuredili v Blagovnico. Ta je bila svoj čas sila imenitna zadeva, ki je imela prva v mestu povsod razpeljano ozvočenje, predvajala pa je le radijski spored. Poleg te je bila še neka druga manjša trgovina s tekstilom, pred njo pa je na njenem mestu menda delovala trgovina s kolonialnim blagom. Meščani so jo takrat še ljudsko imenovali »koloniale«. Do Kandijskega mosta z iztekom trga se vrsti še vrsta nekoliko nižjih mestnih hiš, ki so gostile mlečno restavracijo in nekoliko kasneje še tiskarno, pa Korentovo Zlatarno, Urarstvo Wachter, fotografsko delavnico in Hmeljnikov vinotoč Kapljica, kjer je več let točila moja bodoča tašča Mija. Spodaj, na skrajnem robu trga, je bila še trgovina s špecerijo, prva mestna samopostrežna trgovina ali ljudsko »samopostrežba«. Skoraj vzporedno z njo, ob osrednji mestni cesti, žili, ki vzdolž razpolavlja Glavni trg, se danes kot del tamkajšnjega podpornega zidu praši neopazna, a če bolje pogledamo, nenavadna stavba. Ostanki prvega mestnega javnega stranišča, ki je tam delovalo še v mojem otroštvu. Na drugi strani stranske ceste, ki se pod njimi strmo spušča proti Loki, pa trg obroblja še stavba, v kateri so pred današnjo čajnico obratovale delavnice podjetja Krojač in še nekatere tekstilne trgovine. Nad omenjeno stransko cesto s Pugljevo ulico, ki vodi do Župančičevega sprehajališča, se v smeri od mosta cepi stranska ulica proti Bregu z Jakčevim domom, nekdanjim hotelom družine Jakac in povojno menzo oziroma obratom javne prehrane. Na izteku te Sokolske ulice ali v nekdanjih mestnih Karlovških vratih sta delovala frizerski salon mojega otroškega frizerja Karasa in Urarstvo Budna, za njima pa trafika z največjo izbiro takratnega tiska in stripov. Potem trgovini Okras in Drogerija ter za njima nova prečna ulica do Narodnega ali Sokolskega doma, ki si ga je v letih odraščanja novomeških povojnih naraščajev za svoj Dom JLA prilastila jugoslovanska vojska, bolj kot mestni pa so bili v njem dobrodošli otroci njenih »oficirjev«. Na nasprotni strani tega prehoda je domovala Oblakova špecerija, tesno ob tej pa še Pickova, kasnejša Mercatorjeva Pogača, v katero me je oče takoj ob napovedi izraelsko-egipčanskega

11

maj–avgust 2013, št. 3–4


vojaškega spopada poslal s kolesom po dvakrat deset kilogramov soli. Več mi je niso hoteli prodati, očetova trgovska žilica pa je velela, da sol med vojno največ velja. No, vojne potem ni bilo, omenjena zaloga pa se je ohranila še leta po njegovi smrti. Ob vogalu Pickove trgovine si lahko vstopil v poslopje Službe družbenega knjigovodstva ali SDK, za njo pa je bila spet trgovina s suknom in nad to zavarovalnica. Ob tej stavbi naletimo na vnovično vrzel z betonskim stopniščem in prečno ulico, ki vodi h kapiteljski cerkvi ter na svoje dni močno obljudeno mestno tržnico. Ponedeljek in petek sta bila takrat tržna dneva. Na ustaljena mesta »na plac« so redno prihajale branjevke iz mestne okolice in podgorjanskih krajev ali »Podgurja«. Pridruževali so se jim lončarji, kovači, mešetarji s plastičnim kičem z juga, romski popravljalci dežnikov in brusači, prodajalci pogrošne konfekcije, usnjarji, čevljarji, torbarji, Ribn‘čani s svojo suho robo, vmes mešali kupci in firbci. Novomeško središče se je ob tržnih dneh povsem napolnilo, okoličani pa so ta čas izkoristili še za urejanje uradnih postopkov, obiske trgovin in tudi gostiln. Na drugi strani opisane prečne Muzejske ulice, na njenem vogalu z Glavnim trgom, te je pot naprej po njem vodila mimo Elektrotehne ali meščansko, Fajdigatove hiše. Višje, takoj za to je – v Šmalčevi hiši – stala nova trgovina z blagom in oblačili ter na koncu tega dela trga še druga tej podobna. Mednju je bila vrinjena cenjena delikatesa z bifejem, kjer je bilo med tržnimi dnevi največje povpraševanje po žemljah s še toplim, kuhanim svinjskim želodčkom. V tej delikatesi so se prvič v mestu pojavili licenčna Coca-Cola, sadni sok in mleko v tetrapaku. Slednje je v kasnih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja iz trgovin hitro izpodrinilo mlečne steklenice z raznobarvnimi tankopločevinastimi pokrovčki. Sprehod skozi nekdanjo podobo novomeškega središča se tako končuje. Le še zadnja prečna ulica, ki vodi na tržnico in višje mimo nekdanjega Doma kulture k Dolenjskemu muzeju in h kapiteljski cerkvi, ločuje hišo, ki se na desni drži nekdanje delikatese od skupka mestnih hiš, v pritličjih katerih so v zgornjem delu Glavnega trga domovali že omenjeni lokali s slaščicami, suho robo, Falknerjevim salonom in klobuki. V objemu hiš osrednjega mestnega trga je sredi 20. stoletja vladal vznemirljiv vrvež. V novomeškem hišnem vencu praktično ni bilo pritličja brez lokala, trgovine ali kakšnega gostišča. Živahna je bila ta stara podoba, s cestnim prometom, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja potekal dvosmerno. Takrat se je še prašni makadam stranskih ulic mešal s tlakom tonalitnih kock Glavnega trga, a je njegovo prašenje kmalu omejil čedalje bolj napredujoči asfalt. Takrat si v mestu še srečal konjsko ali volovsko vprego, vlečne živali pa so na cestnem tlaku neobremenjeno puščale ostanke svoje prebave. Ob soparnih poletnih večerih ali zarana so cestarji s tovornjakom z veliko zeleno cisterno, špric kahlo, ki so jo polnili iz hidranta sredi Glavnega trga, s cest in parkirišč spirali prah. Ob večjih državnih praznikih je mestna pihalna godba pred rotovžem na okroglo rezala budnice in marše, vse hiše so bile ovešene z zastavami, trg pa je bilo dodatno okrašen z zastavami na drogovih, zabitih v tlak parkirišč. Trg je bil zasajen z vitkimi topoli, pri Spomeniku talcem je raslo ringlojevo drevo. Ob rosi pomladnih juter so s prvo svetlobo ptiči prebujali meščane. Ponoči, ko je mesto obmirovalo, se je od vodnjaka z vklesanimi Kettejevimi verzi »Noč trudna beži, … « ob tankem curljanju mestnega vodnjaka slišalo mestnega pometača. »Ga slišiš,« se je ob nekoliko zasanjanem švistenju njegove metle namuznil oče, »vleče metlo, ker ni hodil v šolo.«1

1

Sprva zapisano v spomin mojemu očetu Jožetu Božiču (1933-1975).

12


L

I

T

E

R

A

T

U

R

A

Ivanka Mestnik

KDAJ POMISLITE NAME?

Bolj ko se bliža sinov rojstni dan, bolj postajam vznemirjena in negotova. Naj mu letos sploh spečem torto? Za vsak njegov praznik sem mu jo, a letos se bojim, da se bo spet zgodilo kot lani. Tako smešno tragično je bilo. Smešno za varovance, saj so se glasno smejali, vpili so od navdušenja in kar tekmovali med sabo, kdo bo glasnejši in bolj pogumen. So se na vse posebej pripravili že prej ali je to izzval le moj sin? Saj, kdo pa sploh ve, kaj se takim otrokom plete po njihovih možganih! Navadno grem, kadar ga obiščem, naravnost v njegovo sobo. Ko me začuti, dotiplje do mene, se me oklene, potem pa zapelje k svoji postelji, kjer mi zleze v naročje, jaz pa mu pojem, se igram z njim … Za rojstni dan pa tega ne morem storiti. Takrat praznuje tudi vsa njegova skupina. Vsi se veselijo dobrot, ki se znajdejo na mizi. Kot veliki otroci so, čeprav so nekateri stari že več kot štirideset let. »Vse najboljše, Toni!« sem veselo zaklicala, ko sem lani vstopila v njihovo igralnico, kjer so mirno čakali na veselo praznovanje. Zaploskali so, ko sem na mizo postavila veliko torto. Sedla sem na pripravljeni stol in sina toplo objela in poljubila. »Torta? Kje je torta?« je začel obračati glavo in jo iskati s slepimi očmi. »Tukaj, Toni, tukaj je,« sem jo potegnila čisto k njemu, da jo bo lahko videl z otipom, on pa, namesto da bi se je nežno dotaknil, je z obema rokama segel v njo in jo začel strastno mečkati, kot da je kje v peskovniku. Od užitka se je začel glasno smejati, potem pa se z umazanimi rokami obrnil k meni in me začel mazati po obrazu in laseh. Za njim so po torti segli še drugi. Potiskali so svoje roke v sladko dobroto, se obmetavali z njo, si jo mazali po obrazu, laseh in bolj kot so bili umazani, bolj so se krohotali. Noro krohotali. Nič ni pomagalo, da so jih vzgojiteljice hotele pomiriti. Komaj sem se zadržala, da nisem bruhnila v jok že tam, med otroki. Šele v kopalnici, kamor me je potegnila gospa Dana, kjer sem si lahko umila obraz in z brisačo zbrisala smetano z las, so se mi po licih ulile solze. Dana me je sočutno stisnila k sebi. »Saj veste, gospa, da ni mislil nič slabega,« je rekla. »Tudi drugi so se le zabavali. Tako srečni so bili. Niste videli, s kakšnim užitkom je Toni obe roki potisnil v sredo velike torte?« »Ja, sem. Z užitkom me je začel z njimi tudi mazati po obrazu in laseh,« sem se med solzami grenko nasmehnila. »On vas je božal, gospa. Srečen vas je božal,« me je popravila. »Ja, s tako naglico, da se osupla še braniti nisem utegnila. Je že dobro, Dana, samo še malo, pa

13

maj–avgust 2013, št. 3–4


greva spet k njim,« mi je postalo nerodno, da sem za trenutek pomislila, da je moj Toni odrasel, pameten fant. A je velik le telesno. V resnici je še vedno triletni otrok. Torte na mizi ni bilo več, ko sva se vrnili, zdaj so iskali sladke ostanke drug na drugem in se veselo smejali, če so jih še kje našli. Ne, nima pomena, da se letos trudim s torto in spet povzročim norenje. Napekla bom za vsakega posebej kaj sladkega …, Toniju pa naredila velik paket. Novo trenirko potrebuje in spodnje perilo. Pa novo plišasto igračko mu bom kupila. Tisti medvedek je že ves oguljen, saj ga kar naprej nosi s seboj. Še prej pa bi končno morala stopiti v porodnišnico. Poiskati tiste, če sploh še delajo tam, ki so krivi za naše gorje. Ali kdaj pomislite name? bi jih vprašala. Na to, kako ste nam zagrenili življenje? Na to, da je moje srce nenehno žalostno? Tudi če se nasmejim, je smeh grenak. Celo sramujem se ga, kot da nimam pravice do njega. Le zakaj nisem bila takrat bolj odločna? Čemu smo pred belimi haljami tako majhni in nebogljeni? Prav zaradi tega vsa ta leta nisem zbrala poguma, da bi jim šla povedat, v kaj se je razvil moj sin. Kako je pri petindvajsetih še vedno na stopnji triletnega otroka! Zdaj vem, da tudi jaz nosim del krivde. Bolj bi se morala poslušati in storiti tako, kot sem čutila. Saj me je vendar že od samega začetka nosečnosti preganjal občutek, da bo z otrokom nekaj narobe! Čisto drugače sem se počutila kot pri hčerki, ki sem jo rodila pred tremi leti. Zahtevati bi morala, ne samo milo prositi svojo ginekologinjo, naj napravijo splav. Ne bi smela nasesti njenim besedam: »Boste videli, da vam bo prav ta otrok še najbolj prav prišel!« Kaj otroke rojevamo zaradi svojih koristi? bi ji morala reči, pa ji nisem. Najbrž sem ji celo prikimala. Tako sem ga obdržala. Namesto da bi vztrajala pri svoji zahtevi, sem mirno prenašala vse težave. Šele v šestem mesecu nosečnosti se je prvič ustrašila tudi zdravnica, a takrat je bilo za abortus že prepozno. K njej sem prišla tako utrujena in brezvoljna in vsa otečena. V telesu se mi je nabralo toliko vode, da so se mi po rokah začeli delati veliki mehurji. »To pa ni dobro,« je rekla zaskrbljeno in mi napisala napotnico za bolnišnico. A me je zdravnik miril: »Nič hudega ne bo. Z zdravili vam bomo spravili vodo iz telesa, kak dan boste pri nas počivali, pa bo spet vse prav.« Pa ni bilo. Kmalu se je spet vse ponovilo. Na vsake toliko časa sem morala v bolnišnico, da so mi z zdravili spravili odvečno vodo iz telesa. Že takrat sem razmišljala: Kako bo to vplivalo na otroka? Zdelo se mi je, da se utaplja v meni, čeprav sem vedela, da je misel neumna. Saj vendar vsak otrok plava v maternici in je porodna voda zanj življenjskega pomena! O nosečnosti sem vedela kar veliko. Vse sem prebrala, kjer sem kaj našla, a se mi je res zdelo, da v resnici moj otrok ne plava, ampak se utaplja v njej. Tudi takrat, ko so me sprejeli v bolnišnico, da bom rodila, ko se je čas nosečnosti pravzaprav že iztekel, otrok ni kazal nobenih znakov, da bi rad prišel na svet. Celo ko so mi dali umetne popadke, nisem čutila nobenih sprememb. »Prosim vas, napravite mi carski rez!« sem prosila primarija, ki je prišel na vizito. A pred vrati so bili prvomajski prazniki, kdo bi si jih želel pokvariti z operacijo! Bo že počakala še nekaj dni, je verjetno razmišljal in bil z mislimi že, bog ve, kje na morju. »Po praznikih, če bo treba,« je rekel in že hotel oditi. »Če mislite, da še ne bom rodila, mi vsaj dovolite, da grem domov,« sem ga prosila. »Doma me čaka majhen otrok.« »Prav, če tako želite,« je takoj privolil. »Če bo karkoli narobe, naj vas takoj pripeljejo nazaj, sicer pa se vidiva po praznikih. Sestra, pripravite vse za odpust,« je naročil, nekaj načečkal na temperaturni list, vsem zaželel lepe praznike in veselo odvihral iz sobe.

14


Otrok v meni pa je bil tudi doma še kar naprej nenavadno miren. Kot velika težka gmota je leno počival v meni. Ponoči sem polagala roke nanj, prisluškovala gibanju v sebi, pa skoraj nič zaznala. Moj bog, če mi umre! sem se vedno bolj bala zanj. Že po dveh dnevih sem se vrnila v porodnišnico. Dežurni ginekolog me je pregledal in bil videti zaskrbljen. Kar dvojno dozo za umetne popadke je naročil. »No, zdaj bo pa moral ven,« je naglas rekla babica, ki je bila tisti dan dežurna. Popadki so se res začeli, a bili so tako šibki, da sem ga v silnih mukah s pomočjo babice uspela iztisniti iz sebe šele proti večeru in v strahu čakala, če bo sploh zajokal. Pa dolgo ni. Je sploh živ? Zakaj so vsi tiho? sem v strahu razmišljala. Potem se je le oglasil. Olajšano sem omahnila na blazine, babica pa je veselo zaklicala: »Kakšen korenjak!« Tehtal je pet kilogramov in pol in meril šestinpetdeset centimetrov. Res, pravi korenjak! Čeprav sem bila silno utrujena, in so mi oči kar same od sebe lezle skupaj, sem opazila, da se z njim ukvarjajo dlje kot z drugimi novorojenčki. Zato sem zaskrbljena vprašala: »Je kaj narobe?« »Ne, ne, nič posebnega,« je rekla babica in mi ga kmalu umitega in zavitega v bele plenice položila v naročje. Zdel se mi je tako lep. Malo res skremžen od težkega poroda, a njegov polni obrazek so obkrožali dolgi črni laski, in ko sem ga prijela za roko, se je oklenil mojega palca, kot da me pozdravlja. Kakšna sreča me je preplavila! Kako ponosen bo mož, ko bo zvedel, da je dobil naslednika, sem srečna pomislila. Ves strah je nekam izpuhtel. Brez razloga so se me lotevale črne misli, sem si rekla in ga srečna božala po laskih in licih. Ko ga je babica odnesla k drugim novorojenčkom v njihovo sobo, sem se končno lahko spočila in srečna zaspala. Tisti preostanek dneva in skozi vso noč se ni zgodilo nič vznemirljivega. Zdaj vem, da je bilo zanj usodno naslednje jutro. Ko je prišla ob šestih zjutraj sestra jemat kri novorojenčkom, je mojemu fantku ni vzela. Kasneje sem zvedela, da bi kri morala vzeti najprej nedonošenčkom in pretežkim otrokom. »Zakaj je nisi vzela mojemu sinu?« sem jo vprašala, ko smo vsi videli, da je z njim nekaj zelo narobe. Še danes jo slišim, kako mi je brez zadrege odgovorila: »Ker se mi je zdel čisto normalen!« Kako zdel? Kdo pa si, da lahko kar na oko presojaš? Kaj niso bila navodila taka, da bi posebno njemu morala vzeti kri? bi ji morala reči, pa nisem. Že takrat bi morala začeti kričati, se boriti za svojega sina. Okrog osmih so mi ga prvič prinesli k prsim. Ko sem ga vzela v naročje, me je najprej preplavila sreča, hip za tem se je spet začel oglašati strah. Zdel se mi je nekam modrikast, a ker je lepo pil, sem se spet tolažila, da je tak zaradi težkega poroda. Oba sva malo kasneje celo zaspala. Zbudil me je glas prijateljice, ki je delala na kirurškem oddelku: »Sem slišala, da si rodila pravega junaka. Daj, pokaži mi ga,« je nežno rekla in se sklonila k njemu. V tistem se je zdramil tudi otrok. Odprl je očke … O, groza! Pokazale so se le beločnice. »Kaj je z mojim otrokom? Poglej njegove oči!« sem kriknila. Zdelo se mi je, da mi bo srce razneslo, tako divje je začelo utripati. »Ne ustraši se,« me je začela miriti. Stekla je nekam ven in se naglo vrnila z glavno sestro. Ta je otroka samo pogledala, vrgla čez njegov obraz pleničko in stekla z njim proti otroški sobi. Otrpla od groze sem strmela v vrata, ki so se zaprla za njima. Kam mi ga nesete? Vrnite mi ga! je vpilo v meni. Čez kake pol ure je sestra sama sedla na mojo posteljo.

15

maj–avgust 2013, št. 3–4


»Kaj to pomeni? Kje je moj sin?« sem prestrašena vprašala. »Nič ne pomeni,« me je nežno potisnila nazaj na blazino. »Otroka bomo nekaj časa opazovali po zdravnikovih navodilih. Nič se ne bojte, vse bo v redu,« me je mirila in me celo nežno pobožala po laseh. Opazovali? Zakaj opazovali? Takrat bi morala zahtevati pojasnilo. Zahtevati od zdravnika, naj mi razloži, kaj se dogaja, pa sem bila spet tiho. Oni že vedo, saj so za to študirali, sem se v mislih tolažila in čakala, da mi ga prinesejo kot drugim materam k prsim. Pa mi ga niso. V otroško sobo sem ga hodila dojit in ga zaskrbljeno opazovala. Ko sem videla, da postaja rumen, se mi pravzaprav ni zdelo nič nenavadnega. Veliko otrok po porodu dobi zlatenico. Tudi hčerka je kmalu postala rumena kot kanarček. Bolj me je skrbelo, da je pil čudno leno. Kot da nima dovolj moči, da bi potegnil mleko iz prsi, se mi je zdelo. To sem plaho omenila tudi zdravniku, pa se mi je le dobrodušno smejal: »Meni se pri njem ne zdi nič nenavadnega,« je rekel. »Pa ga vseeno še naprej opazujte. Če bo treba, me pokličite,« je naročil sestram, preden je zapustil sobo, meni pa se vspodbudno nasmehnil. Naslednje jutro so mu končno vzeli kri in ugotovili, da v njej skoraj ni sladkorja. Pa se jim tudi to ni zdelo nič nevarnega. Šele ko je pred zdravnikovimi očmi prvič padel v hipo, so se zganili in mu hitro dali infuzijo, da se je sladkor normaliziral. A infuzija ni delovala prav dolgo. Ko ga je glavna sestra čez nekaj ur spet prišla pogledat, ga je našla vsega modrega. Le še plitko je dihal. »Pokliči zdravnika!« je zavpila. »Povej, da mu življenjske funkcije vidno slabijo! Naj ga pride hitro pogledat!« je panično ukazovala. Stekla sem k otroku in nemočno opazovala, kako mu na nos in usta nastavljajo masko s kisikom, kako ga na hitro ogrevajo s termoforji, da bi oživili njegov krvni obtok. Šele potem so mu lahko vzeli kri. A ker drugi izvidi niso kazali nič posebnega, so me spet tolažili, da se bo zadeva s sladkorjem v nekaj dneh sama uredila. In sem spet razmišljala: Bo že res, kar rečejo, saj so zdravniki. Pa se ni nič uredilo. Kmalu je spet padel v komo. Pred mojimi očmi se je to zgodilo. Nikoli ne bom pozabila, kako je njegova koža začela postajati modrikasta. Ponekod že belkasta. Takrat sem tudi jaz padla v šok in začela vpiti: »Pomagajte! Umira! Moj otrok umira!« Zdaj so se končno ustrašili tudi oni in ga v zadnjem trenutku rešili. Kako ne bi otrok imel po vsem tem posledic? Deset dni so ga tako vzdrževali, da je nekako kar bil. Tudi pil je, le očke so se mu čudno nekontrolirano premikale. Kot da plavajo, se mi je zdelo. Pa rumen je bil še vedno, zato so ga dali v inkubator pod ultravijolično svetlobo, da so mu tudi na ta način zbili bilirubin. Nisem tako nerazgledana, da ne bi vedela, da se z mojim otrokom dogaja nekaj usodnega, čeprav so mi govorili drugače. Po desetih dneh so naju poslali domov. »Domov? Kako naj mu sama pomagam doma?« nisem mogla verjeti, da prav slišim. »Čez en mesec ga prinesite na kontrolo,« so naročili in mi v kuverti mirno izročili odpustnico. V njej pa nič o vseh sinovih zdravstvenih zapletih! Le to, da so ga zadržali v bolnišnici dlje zaradi povišanega bilirubina. »Zaradi povišanega bilirubina?« pediatrinja ni mogla skriti začudenja. Slutila sem, da se bodo kmalu pokazale tudi druge težave. Zaskrbljeno sem ga opazovala in najprej zaznala spremembe na njegovi koži. Kar naprej je bila vsa vneta in v mehurjih. Previjala sem ga, mazala s posebno kremo, pa nobenega izboljšanja. Potem so mi svetovali, naj ga kopljem v hipermanganu. To mu je končno pomagalo. Celo na teži je začel pridobivati, le očke je še vedno obračal čudno po svoje. Ko sem preverjala njegov vid, sem ugotovila, da ne sledi mojemu prstu. Moj otrok tudi videl ne bo! sem z grozo spoznala.

16


Pa sem ga spet odnesla v bolnišnico. Zdaj na očesni oddelek. Tri mesece in pol je bil star, ko so mu pod narkozo merili vse v zvezi z vidom. Takoj so postavili diagnozo: »Otrok nima normalno razvitega vidnega polja in živca, rumeno pego pa mu zakrivajo kapilare. Z nobeno operacijo tega ne moremo popraviti.« Tudi oni so bili vidno pretreseni. »Kako pa bomo? Kaj lahko zanj storim?« sem zajokala in ga vsa nesrečna stiskala k sebi. »Do tretjega leta ga bomo opazovali. Bomo videli, kako se bo razvijal telesno in duševno. Kdaj bo sedel, shodil, kdaj spregovoril,« so mi rekli. Nobenih zdravil zanj, nobenih nasvetov zame. Kaj pa naj rečejo? Celo jaz sem vedela, da nikoli ne bo videl. Kako, če je zakrnel vidni živec? In sem tudi vedela, zakaj se je to zgodilo. Njegovi možgančki so bili kmalu po rojstvu večkrat brez kisika, zato je prišlo do okvar različnih centrov. Vidnega prav gotovo. Kateri so še okvarjeni? sem ga zaskrbljeno opazovala in njegov razvoj primerjala z razvojem hčerke. Opažala sem vedno večje razlike. Najhuje se mi je zdelo, da moj lepi, nesrečni Toni vse do petnajstega meseca svojega življenja ni mogel užiti hrane drugače kot iz stekleničke. Ker se mu ni razvil požiralni refleks! Je poškodovan tudi center za motoriko? Najbrž, saj bi pri štirih mesecih moral sedeti vsaj ob podpori, pa ni mogel. Torej je okvarjen tudi ta center! Prvega pol leta sem z njim obupana hodila vsak mesec k pediatrinji, nato do tretjega leta vsake tri mesece. Kmalu sem spoznala, da nam uradna medicina ne bo znala pomagati, zato sem začela iskati pomoč drugje. Ko mu je bilo šestnajst mesecev, sem šla z njim prvič k nekemu znanemu kiropraktiku. Nekaj let sva hodila k njemu. Po en ali dva tedna sva ostala pri njem. Spomladi in jeseni nas je naročal, v obdobju blagega vremena. Ko je bil mlaj ali polna luna. Zelo je upošteval zakone narave. Z neko posebno masažo mu je uspelo, da je prekrvavil njegove možgane in, kolikor se je le dalo, oživil delovanje možganskih centrov. »Če bi ga takoj pripeljali, vsaj tam do treh mesecev, bi po devetem letu moral normalno rasti, tako pa je prvo obdobje zamudil. A v času pubertete se mora aktivirati tudi ta center. Zdaj žleza, ki proizvaja rastni hormon, še ne deluje. Verjetno mu ga bodo zdravniki hoteli dati, pa vam to odsvetujem,« je rekel. Vesela sem bila, da je Toni pri treh letih le shodil in se šele takrat rešil tudi plenic. Tudi sicer je vidno napredoval. Znal je povedati, kako mu je ime, kako se piše, in če si ga vprašal: »Kako si?«, je rekel: »Dobro.« Imel je izredno razvit sluh in občutek za orientacijo v prostoru, zunaj pa se je hitro izgubil. Zelo rad se je smejal, imel pa je tudi obdobja, ko je bil zelo žalosten. Takrat se je gotovo zavedal svoje drugačnosti. Pri treh letih smo morali z njim tudi na invalidsko komisijo, da so ga kategorizirali. Določili so mu 97-odstotno invalidnost zaradi slepote in duševne nerazvitosti. »In kaj to pomeni? Kako bomo živeli naprej?«, sem vprašala. »Do šestega leta bo doma, potem bo moral za štiri leta na obvezno usposabljanje v zavod za slepe in slabovidne otroke, da se bo navadil živeti slep,« so mi mirno povedali. Ko je bil star deset let, sem morala z njim na otroško kliniko v Ljubljano, da so ga temeljito preiskali. Ugotavljali so, kakšen je njegov psihofizični razvoj in ali je dovolj intelektualno razvit, da bi mu dali rastni hormon. Naš dobri kiropraktik ni bil več živ, da bi ga vprašala za nasvet, pa sem mislila: naj mu ga dajo, da bo začel normalno rasti. Pa mu ga niso dali. Kot da se ne splača vlagati vanj, sem razumela. Podtaknili so mi celo odpustno pismo in mi dali v podpis izjavo, da sem proti temu, da bi mu ga dali. Kako bi mogla kaj takega podpisati, ko bi vendar zanj storila vse, kar bi mu koristilo, da bi se bolje razvijal. K sreči se je zgodilo tako, kot je napovedal že kiropraktik: »V puberteti se bo aktivirala tudi

17

maj–avgust 2013, št. 3–4


ta žleza.« Tako je Toni zrasel v velikega, lepega fanta. Do nobenih deformacij okostja ni prišlo. Meter šestdeset meri. Kakšen košarkar bi bil! Če ne bi ostal na duševni stopnji triletnega otroka! Žal mi je, da ga dobri mož kiropraktik ne more videti. Prej je umrl. A do groba mu bom hvaležna za vse, kar je storil zanj. Ne uradna medicina, on mu je pomagal. Jaz pa mu z vso svojo ljubeznijo še pravega doma nisem mogla dati! Še več: zaradi mene je razpadel tudi naš dom. Ker sem preveč časa namenila njemu, sem nehote zanemarila hčerko. Komaj je čakala, da je lahko zapustila dom. In mož me tudi ni mogel več gledati vedno zaskrbljene in žalostne, pa je našel veselo nadomestilo. Tako sem ostala sama, saj so tudi za Tonija našli drug dom. »Vi mu ne morete dati tistega, kar potrebuje,« so mi rekli. »Morali bi pustiti službo, saj ga ne smete pustiti, da bi bil več ur sam.« Saj hodim k njemu. Pa kaj pomeni obisk, kaj pomeni, da me prepozna? Najraje bi naglas zajokala, ko stegne svoje velike roke proti meni, ko zasliši moj glas. Kot majhen otrok se stisne v moje naročje in se me oklene z obema rokama. Pocrkljam ga, ga poujčkam v naročju, srce pa mi krvavi … Zdajle bi moral objemati svoje dekle ali ženo! Lahko bi bil očka in jaz bi pestovala vnuka, ne pa odraslega in nemočnega otroka. Saj sem jim po toliko letih nekako oprostila, a včasih razmišljam: Ali kdaj pomislijo, kakšno globoko žalost so mi povzročili? Za vse življenje? Pa bi bilo treba samo carski rez narediti, ali pa mu tisto prvo jutro vzeti kri in mu takoj dati infuzijo, ne šele takrat, ko so mu življenjske funkcije že odpovedovale. Pomislijo še kdaj name in na mojega velikega, nebogljenega otroka? Ki mu za rojstni dan še torte ne morem več prinesti?

18


L Ciril Zlobec

NOSTALGIJA SPOMINA Iz najnovejše pesnikove zbirke (še v tipkopisu)

BITI ČLOVEK TRPKO POTOVANJE Od tu do jutri – trpko potovanje, ki zdaj me utrudi že na pol poti, da več ne vem, kje sem, kje me več ni. Kako skrivnostno! In kako vsakdanje: napol še upornik, že napol slabič, vse bolj in bolj sam s sabo se prerekam, vse teže stopam, se že opotekam iz bivanja v nebivanje, v svoj – Nič. Krog moje kratke večnosti se sklepa. Tuzemske večnosti. Naj je bila, ko sem jo žível, grda ali lepa, privid, moj beg iz časa in sveta, sem vès čas skoznjo uporno potoval, v njej trgal se od njenih blatnih tal.

19

maj–avgust 2013, št. 3–4

I

T

E

R

A

T

U

R

A


POSKUS SAMOIRONIJE Ko da sem kak namišljeni skopuh, ki si nikdàr ničesar ni prigrabil, in me zato je skoraj sram: mordà ima me kdo celo za – poštenjaka! Ko da sem kak menih, ki slep in gluh sam sebe, bogu všečno, je pozabil, se kje odložil v noč, da brez vsegà bi v smrt pohítel lažjega koraka. Nekoč, da sem celota nedeljiva, sem v dobri veri tŕdil, pa čeprav celota, ki se kruši, izhlapeva. Čez rob življenja, čas me že odriva, a mu kljubujem, ni še konec dneva. Življenju in času še bom kljuboval. Doklej? Srce počasi dogoreva. 4. avgust 2011

NOVEMBRSKA NOSTALGIJA Novembrska meglà! Kot težka odrska zavesa se zdaj predme je spustila, zameglila mi pogled, zaprla pot, ne morem skoznjo, ne vidim onkraj, ne gorá ne nizkih gričev, ki še níkdar nisem stopil nanje, a po njihovih vrhovih, nizkih in visokih, sem, ponižno in bahavo, vsepovprek posadil svoje kratkovečne cilje … Meglà, povsod meglà. Bog ve, kako se zdaj, ne manj kot jaz premrla, krči vase moja očarljiva gozdna jasa,

20


zmerom, živo se spominjam, s svetlim soncem obsijana, da sem se na njej lahko spočil, se zastrmel v sinjino nad seboj, zasanjal se … in sanjal … sanjal … O čemerkoli že. Novembrska meglà! Ne morem skoznjo. V dušo in kosti se mi zažira, hladna, skoraj že ledena, toda v hŕbet, čutim, sonce mi še sije, me morda celo, s spominom na oddaljeno poletje, malo tudi greje … In že meglì, kot po navdihu, obrnem hŕbet: pred menoj se mi, v vsem svojem siju, spet odpre dežela sonca s sto in sto potmi, stezicami, brezpotji, zdaj vse v isti, nezgrešljivi smeri: v ohrabrujoči smeri vračanja v spomine. Vse do mojih bosih nog otroštva. Nostalgija. 2. november 2012

STARCI Starci jokamo navznoter, vse globlje in globlje vase, s suhimi solzámi izpiramo vse debelejši prah pozabe v sebi, zdaj prekriva nam celo spomine, ki še včeraj so bili življenje, da zdaj zbegani, užaljeni, pa tudi malce utrujeni, že več ne vémo, ne od kod ne kam, kot da vsi letni časi v nas in z nami

21

maj–avgust 2013, št. 3–4


so usodno čas in nas pomešali, kot da nikoli nas sploh ni bilo. Pa vèndar: kar naprej še rinemo v temò, da izpod prahu pozabe v sebi bi morda le še izgrebli, upamo, kak preživeli, ohrabrujoč spomin na svoji poti v noč. 25. julij 2012

NIKOMUR NA OČEH Vse moje bitke niso še za mano. Morda so le nekoliko potihnile, se premakníle le še globlje vame. O, vem, zavedam se, ta boj me utruja, a živih ran si zagrenjen ne ližem, v uteho in v spodbudo mi je misel, da prav v tem boju sem ves to, kar sem: poraženec in zmagovalec hkrati, a zmagovalec brez oholosti, nikomur na očeh, poraženec, morda kdaj komu v prezirljiv posmeh. Ponosno vdano bijem svojo bitko, vse bolj in bolj in vès čas v samem sebi, to svojo usodno bitko – sam s seboj. 1. november 2012

22


L Marjanca Kočevar

DIHANJE

Zajamem dih zadržim ptičje petje megleno svetlobo jantarno stezico iz moje vesele pesmi Zajamem dih zadržim stopico za novo pesem vonj večerne Krke hčerino pozabo Zajamem dih zadržim sinočnji Rdeči kabaret Zajamem dih zadržim rdečo deteljo v gorjanski vasi Zajamem dih zadržim deževno jutro Spomin očeta njegovo žalost ki sem jo zabodla vanj ko sem odšla

23

maj–avgust 2013, št. 3–4

I

T

E

R

A

T

U

R

A


Zajamem dih v njem ni ničesar več le posmehljiva koda vrezana v podkožje Preskočim stopico svet je tako iz ritma V pesem se izdihnem v Kettejev vodnjak ki je srebrni vdih v granitnem hologramu

PRIJATELJU S. J. Gorečega Kristusa vidim v robu tvojega nasmeha V vreznini očesa Ki razpira obzorja Slika nad posteljo Se raztaplja v sen Kameni v solzo Priraslo na temno luno Ki mi zraste v prsih zmeraj Ko te iščem med pojočimi deklicami

DAR Belo je okoli srca Lava se potaka po žilah polzi v pregibe da zraste gora hrepenenja v votlo korenino v mojem granitnem trebuhu polnem rdečih rož za tvoje prazne prsi

24


ŠČIP V vzhajajočem času Muževna želja zamezi Da se premrla inja obletim Vse do plodnega semena Ko se v noči polne lune V rdečo rožo razcvetim

KASSIOPEA Zimski solsticij v drgetu Ko me dežuješ Da iščem poti Iz vlažnih pokrajin V sijaj začetka Ko je bil glas V barvi rukajočega jelena In telo drstljiva riba Tipam za ozvezdjem Kassiopeje Mraz steče skozme Kot reka iz srebra Na skorji vsake zvezde Tvoje ime Da ne zaidem Otipam ga s prsti in zažari

25

maj–avgust 2013, št. 3–4


L

I

T

E

R

A

T

U

R

A

Smiljan Trobiš

KRKI

Kako sem žejen tvojega miru! Živa si in ne. In na tej meji si lepota. Peniš se v belino, preskakuješ kamne kakor jaz, a vedno je potem spet mir, tiho se vališ po svojem načrtu. Barve spreminjaš. Si mavrica nad oblaki in globok tolmun. Oblikovana si in oblikuješ. In napajaš življenje, da lahko obstane. * Med tvojimi valovi se sprehajajo duše – angeli, ki so pozabili na vse, ko so se igrali s tvojimi barvami. In ko jih oko uzre, zagleda bogastvo svoje duše v neprenehni igri brzic, ki pomenijo prehitevanje in beg pred lastnimi sencami. Tako sladka je za oko lepota, tako dobrotna za dušo. * Ko se gladina poravna, postane ogledalo. Bregovi se vidijo v njem, oblaki in duše. Kdo ve, kdo še tava brez čolna po tvojih valovih in se odpira prihodnjemu. Ko se umiriš, se tiho zapreš. Kot da ti ni nič ne za oblake ne za duše. Pa jih sprejemaš in tvoja tišina je kakor ljubezen, ki zdravi.

26


Milena Braniselj, Krkino valovanje (Krka skozi Novo mesto), 2013, terra cotta, 70 × 45 × 28 cm

27

maj–avgust 2013, št. 3–4


N O V O M E Š K O   M E S T N O   J E D R O Petra Ostanek in Natalija Zanoški

O NOVOMEŠKEM MESTNEM JEDRU

Osrednji del tokratne Rasti je namenjen mestnemu jedru Novega mesta, ki je središče razvoja mesta od srednjega veka naprej in bo kmalu praznovalo 650-letnico svojega obstoja. Kot začetno območje urbanizacije ima mestno jedro središčno pozicijo v mestu. Zaradi stisnjene lege na gričevnatem okljuku reke in posledično rigidno zasnovane ulične mreže pa je težko dostopno in nefleksibilno. Današnje razmere in ureditev so posledica postopnega prilagajanja mesta spremembam potreb in spremembam razmerij med starim in novimi deli mesta. Glavni trg je eden izmed največjih srednjeveških lijakastih trgov v Sloveniji, vendar učinkuje večinoma kot prometna povezava in parkirišče. Zadnja celostna prenova mesta z ureditvijo javnih površin je bila izvedena leta 1953, zadnji projekt za ureditev pročelij na Glavnem trgu pa leta 1978, od takrat, razen posameznih stavb, ni bilo celostnega reševanja prenove mesta. Zaradi prilagoditve historični ulični mreži je prometna zasnova, ki se je razvila skozi čas, delno improvizirana in učinkuje začasno, kar povzroča stalne polemike o možnih izboljšavah kakovosti mestnega prostora in hkrati ureditve prometa. Glavni trg ostaja glavna prometna »bližnjica« med tremi deli razširjenega mesta (Bršljin, Ločna, Grm), ki prevzema zelo veliko tranzitnega prometa, s čimer središče mesta izgublja svoj pomen. Slovenska in tuja mesta se soočajo s podobnimi prometnimi težavami v mestnih jedrih, ki jih rešujejo na različne načine – z delnim ali popolnim izločanjem prometa iz mestnih jeder ali z ureditvami, ki umirjajo promet. Nekatere so uspešne,

Foto: Boštjan Pucelj

28


drugje prostorska in socialna dinamika mest ne omogočata, da bi se tudi funkcionalno uresničile. Poleg ureditve prometnega režima za motorni promet, ki dominira javnim prostorom mesta, je pereče tudi drugo: površine za pešce so premajhne in slabo urejene, površin za kolesarje ni, ni urbane opreme, ni urejene osvetlitve, dostopi do lokalov niso prilagojeni za gibalno ovirane osebe, slabo so urejene tudi parkovne površine. V prenovi mest pa niso pomembni le promet, arhitekturni in urbanistični posegi, potrebna je tudi programska prenova in aktivno vključevanje prebivalcev v razvoj in programsko revitalizacijo oziroma novo funkcioniranje mesta. Jedro Novega mesta je prazno, poleg stanovanjskih površin, od katerih je štiri petine praznih, se praznijo tudi trgovski in gostinski prostori. Mesto nima vizije za programski razvoj, vodilno programsko gonilo predstavljajo društva, muzeji in nekaj zasebnih inciativ. V preteklosti je bilo izvedenih več raziskav, ki so pokazale, kaj si prebivalci želijo. Zaradi njihove časovne oddaljenosti pa smo prebivalcem ponovno zastavili nekaj zelo konkretnih vprašanj o tem, kakšno mesto želijo. Večino že pripravljenega gradiva bomo objavili v posebnem zborniku, namenjenem mestnemu jedru. Zgodovina in vloga Novega mesta ter procesi razvoja mesta in prometne zasnove bodo predstavljeni v uvodnih prispevkih. Primeri prenov mestnih jeder slovenskih in tujih mest ter

Foto: Natalija Zanoški

29

slovenski natečaji za iskanje rešitev problematike mestnih jeder lahko ponudijo tudi ideje za prenovo Novega mesta. Splošni vtis v Novem mestu je, da se premalo in prepočasi izvaja prenova stavbnega fonda in gradnja novih stavb, zato bomo predstavili najpomembnejše izvedene prenove in nove stavbe ter projekte za posega, ki bosta pomembno vplivala na prenovo mesta – novo tržnico in prenovo Narodnega doma. Uspešne prenove morajo vključevati tudi programsko oživitev, kako uspešne so tako imenovane »prenove od spodaj«, bomo predstavili s primeri Salzburga, Dunaja, Ljubljane, Rotterdama, Montreala in male ulice v Lizboni. Del odzivov prebivalcev in strokovne javnosti kot njegovo napoved objavljamo že v Rasti, povzetek esejev o mestnem jedru Novega mesta pa bo objavljen v posebnem zborniku. V tokratnem sinteznem delu smo poskusili povzeti vse pripravljeno gradivo in ga posredovati skozi idejne smernice za razvoj starega mestnega jedra Novega mesta v prihodnosti. Obsežnejše gradivo pa bomo, kot rečeno, objavili v zborniku. Tokratni prispevek v Rasti je samo eden od mnogih predlogov, raziskav in premislekov, ki so bili v zadnjih 30 letih narejeni na področju reševanja problematike mestnega jedra Novega mesta. Skupni zaključek vseh teh prispevkov je predvsem, da je skrajni čas za spremembo, lahko tudi postopno, ki bo jedro Novega mesta spet naredila stanovalcem in obiskovalcem prijazno. Naše mesto je lepo, omogočimo mu, da tako tudi (p)ostane.

maj–avgust 2013, št. 3–4


N O V O M E Š K O   M E S T N O   J E D R O Natalija Zanoški

VPRAŠALNIKA O MNENJU PREBIVALCEV IN STROKOVNE JAVNOSTI O STAREM NOVOMEŠKEM JEDRU, 2013 Vprašalnika: Petra Ostanek, Joža Miklič, Natalija Zanoški Grafični prikazi: Darko Plevnik, Natalija Zanoški, Jurij Kocuvan

I. NE ŠE EN, TEMVEČ KAR DVA VPRAŠALNIKA (O STAREM MESTNEM JEDRU NOVEGA MESTA) Skupaj s poljudno-znanstvenimi članki, ki bodo zaokrožili poglede različnih strokovnjakov o problematiki starega mestnega jedra Novega mesta, smo ustvarjalci te številke revije Rast želeli dobiti tudi dragocena mnenja drugih strokovnjakov in prebivalcev mesta. Menimo namreč, da dobre revitalizacije mestnih območij ne morejo biti uspešne, če v njih ne sodelujejo strokovnjaki kot tudi tisti, ki v tem prostoru živijo in/ali ta prostor vsakodnevno uporabljajo. V ta namen smo pripravili dva vprašalnika: Vprašalnik o mnenju prebivalcev o starem mestnem jedru Novega mesta ter Vprašalnik o mnenju strokovne javnosti o starem mestnem jedru Novega mesta, ki sta strukturirana tako, da ju je mogoče primerjati. Pri izvajanju vprašalnikov zaradi časovne omejenosti nismo uspeli določiti obeh reprezentativnih vzorcev, ki bi se v vseh pomembnih značilnostih (razen števila) ujemala s populacijo, iz katere izhajata. Naš namen je bila izvedba poizvedovalnih vprašalnikov, preko katerih bi dobili vpogled v razmišljanja in zanimanje laične in strokovne javnosti o stanju in razvojnih možnostih starega mestnega jedra. Prav tako smo z vprašalnikoma želeli vzpostaviti zanimanje za središče mesta, ki se kljub vztrajnosti nekaterih posameznikov in združenj, da bi ga vsaj občasno zapolnili, nadalje prazni in propada. Mestne akterje smo želeli opozoriti na nujnost aktivnega reševanja starega mestnega jedra Novega mesta, ki bo uspešna takrat, ko bodo prebivalci in obiskovalci z veseljem in pogosto prihajali vanj, se v njem zadrževali ali celo naselili.

30


II. PREDHODNIKI VPRAŠALNIKOV O MNENJU PREBIVALCEV IN STROKOVNE JAVNOSTI (POVZETEK IZ ANKETE MED OBČINSKIMI SVETNIKI MESTNE OBČINE NOVO MESTO, ŽELIM SI STARO MESTO, AVTORJEV TOMAŽA LEVIČARJA IN UROŠA ŽIŽKA (2004) V zadnjih letih je bilo po naših podatkih izvedenih pet anket: leta 2001 Anketa o kolesarjenju in prometu v Novem mestu, na katero je odgovarjalo 371 naključno izbranih mimoidočih Novomeščanov, leta 2003 esejistična anketa o starem mestnem jedru Novega mesta, Želim si staro mesto, v kateri se je na 251 pozivov odzvalo 35 posameznikov (povzetek njihovih mnenj je pripravila Joža Miklič), prav tako leta 2003 anketa Želim si staro mesto, kjer je preko spleta odgovarjalo 282 anketirancev, leta 2004 Anketa med lastniki in najemniki poslovnih prostorov v mestnem jedru Novega mesta, ter anketa z enakim naslovom Želim si staro mesto, na katero je odgovarjalo 31 od 33 svetnikov (in župan) Mestne občine Novo mesto ( 2004). Najmočnejši argument za izvedbo letošnjih vprašalnikov je prav gotovo zastarelost vseh prejšnjih – letos mineva devet let od zadnje izvedene ankete! Za primerjavo med mnenji različnih ciljnih skupin leta 2004 in 2013 bomo poskusili narediti primerjavo med vprašalnikoma o mnenju prebivalcev in strokovne javnosti o starem mestnem jedru Novega mesta ter anketo med občinskimi svetniki. Predvsem so nas zanimala vprašanja, ki so si bila podobna in iz katerih bi bilo mogoče potegniti vzporednice mnenj. KRATEK POVZETEK ANKETE ŽELIM SI STARO MESTO TOMAŽA LEVIČARJA IN UROŠA ŽIŽKA (2004) MED OBČINSKIMI SVETNIKI Anketa med svetniki Mestne občine Novo mesto (MO NM), Želim si staro mesto, je bila razdeljena na 8 izčrpnih poglavij: splošna vprašanja, promet, prenova mestnega jedra, poslovni sektor, prireditve, promocija in informiranost, razno in demografski podatki.

31

maj–avgust 2013, št. 3–4

POVZETEK SPLOŠNIH VPRAŠANJ Tri petine svetnikov je menilo, da bi moralo biti staro mestno jedro predvsem območje kulture, zabave in sprostitve, kar bi po njihovem mnenju dosegli s pogostejšimi kulturnimi, športnimi in zabavnimi prireditvami ter z izboljšanjem gostinske in trgovske ponudbe. Malo več kot polovica svetnikov je želela stanovati v starem mestnem jedru, tretjina je to možnost zavračala, desetina pa je tam že stanovala. Po mnenju treh petin svetnikov je za stanje starega mestnega jedra najbolj odgovorna občina sama, tretjina pa jih je za stanje krivila lastnike stavb oziroma lokalov. Reševanje problematike starega mestnega jedra bi malo več kot polovica svetnikov prepustila strokovnjakom in strokovnim institucijam, približno četrtina pa občinski upravi. Skoraj tri petine jih je delo MO NM pri oživljanju mestnega jedra ocenilo kot slabo oziroma zelo slabo. Pri istem vprašanju so bili spletno anketirani prebivalci Novega mesta enakega mnenja (iz ankete iz leta 2003): skoraj tri petine tistih, ki so menili, da je bilo dosedanje delo MO NM pri oživljanju mestnega jedra slabo oziroma zelo slabo. POVZETEK MNENJ O PROMETU Nekaj več kot tri četrtine svetnikov ni bilo zadovoljnih s prometno ureditvijo v mestnem jedru Novega mesta. Pri spletnih anketirancih je bilo nezadovoljstvo malo manjše: le malo več kot tri petine nezadovoljnih. Pešačenje in kolesarjenje bi morala biti po mnenju treh četrtin svetnikov primarna načina potovanja v starem mestnem jedru. Tri petine svetnikov je podpiralo idejo, da bi staro mestno jedro povsem zaprli za motorni promet (razen za stanovalce, dostavo, intervencijska vozila in mestni avtobusni promet), tretjina jih je bila proti, desetina jih je bila neopredeljenih. Podobnega mnenja so bili tudi spletni anketiranci iz leta 2003. Pri anketi o prometu iz leta 2001 je bila slika mnenja prav tako zelo podobna, le pri anketi med lastniki lokalov jih je bila velika večina proti zaprtju mestnega jedra. Popolno podporo svetnikov je dobila ideja, da bi preprečili tranzitni motorni promet skozi mestno jedro, a da bi bil dovoz z motornimi vozili še vedno mogoč, s cestnimi ovirami pa bi preprečili vožnjo skozi mestno jedro. O uvedbi lisic za privez nepravilno parkiranih avtomobilov so imeli svetniki deljeno mnenje. Menili so, da bi morali biti predvsem stanovalci starega mestnega jedra oproščeni


plačevanja parkirnin. Večina svetnikov in spletnih anketirancev se je strinjala, da bi okrog mestnega jedra, na levem bregu ob Krki uredili pešpot (od Župančičevega sprehajališča do Seidlove žage).

koncertov zabavne glasbe, literarnih večerov, likovnih razstav in plesnih predstav, najmanj pa kina in drugih vsebin. Kulturne prireditve bi morale potekati na prostem, predvsem na Glavnem in Novem trgu.

POVZETEK MNENJ O PRENOVI STAREGA MESTNEGA JEDRA

POVZETEK MNENJ O PROMOCIJI IN INFORMIRANOSTI

V mestnem jedru bi morali izvajati večje število projektov, ki bi bili finančno manj zahtevni. Prednost pri finančno bolj zahtevnih projektih so dobile predvsem prenove Glavnega trga in Rozmanove ulice, tržnice in Florijanovega trga ter Knjižnice Mirana Jarca (stari del); manj podpore pa prenovi Narodnega doma in Doma kulture ter izgradnja nove parkirne hiše; morebitne finančne subvencije iz občinskega proračuna bi morali prvenstveno nameniti prireditvenim aktivnostim ter spodbudi vstopanju novih trgovskih in podobnih programov v mestnem jedru. Svetniki so se strinjali z idejo, da bi občina ob izkazanem interesu dovolila ureditev poslovnih in trgovskih površin tudi v nadstropjih objektov v starem mestnem jedru, lastnike praznih, neuporabljanih poslovnih prostorov pa spodbuditi k njihovi uporabi predvsem z odkupom stavbe ali lokala ter z večjimi davčnimi bremeni.

Informiranost občanov o aktivnostih MO NM v zvezi z oživljanjem mestnega jedra je bila po mnenju svetnikov (zelo) slaba. POVZETEK MNENJ O RAZNIH TEMAH Kot najpomembnejši indikator uspešnosti v zvezi z oživljanjem starega mestnega jedra so svetniki označili število kulturnih, športnih in zabavnih prireditev ter število obiskovalcev. Pri reševanju različnih nesoglasij v starem mestnem jedru bi svetniki dali prednost zahtevam meščanom. Skoraj vsem svetnikom se je zdel projekt oživitve tega dela pomemben, dve tretjini pa jih je na občinskem svetu že kdaj v preteklosti podala pobudo v zvezi z mestnim jedrom. Večina svetnikov bi za to, da bi bilo staro mestno jedro bolj živahno, lepše, prispevalo z lastnim delom in z nasveti.

POVZETEK MNENJ O POSLOVNEM SEKTORJU Večina svetnikov je menila, da je bila gostinska ponudba v starem mestnem jedru ali slaba ali zelo slaba. Močno so se strinjali z idejo, da bi Občina del parkirnih prostorov na Glavnem trgu in nekaterih trgih v starem mestnem jedru odstopila za ureditev gostinskih vrtov, kljub temu, da so (zelo) nezadovoljni z urejenostjo gostinskih vrtov v starem mestnem jedru. Tudi trgovska ponudba v tem delu je bila po mnenju svetnikov (zelo) slaba. Večina svetnikov je menila, da bi morala biti gostinska in kulturna ponudba v starem mestnem jedru na voljo do polnoči oziroma do 23. ure. POVZETEK MNENJ O PRIREDITVAH Prireditev Cvičkarija bi morala po mnenju štirih petin svetnikov potekati na Glavnem trgu, rotovž pa bi moral biti urejen tako, da bi služil tudi sklepanju porok. Svetniki so želeli predvsem več gledaliških predstav in koncertov resne in zabavne glasbe, srednje so si želeli

32


III. POTEK, POVZETEK IN PRIKAZ REZULTATOV VPRAŠALNIKA O MNENJU PREBIVALCEV O STAREM MESTNEM JEDRU NOVEGA MESTA TER VPRAŠALNIKA O MNENJU STROKOVNE JAVNOSTI O STAREM MESTNEM JEDRU NOVEGA MESTA (2013) POTEK Pri izvedbi letošnje ankete smo izbrali dve enoti opazovanja: prebivalce in strokovno javnost. Prebivalci so lahko odgovarjali preko spleta ali preko tiskanih verzij, ki so bile postavljene na štirih mestih: v stavbi MO NM, v Knjižnici Mirana Jarca, v Gogini kavarni in čajarni Stari most. Kot strokovna javnost, ki jo je bilo v nekaterih primerih dokaj težko določiti, so bili mišljeni aktivnejši prebivalci Novega mesta, ki si s svojim delom prizadevajo za izboljšanje stanja v Novem mestu. Ti so lahko odgovarjali le preko spleta. Odgovore smo zbirali med 8. in 18. julijem, torej deset dni, s tem da smo večino odgovorov dobili že v prvih petih dneh. Na spletni vprašalnik o mnenju prebivalcev je odgovorilo 28 anketirancev, na vprašalnike na navedenih mestih pa 26. Zelo dober je bil odziv strokovne OSNOVNI PODATKI 1.1 // Razdeljenost anketiranih glede na spol. 1.2 // Razdeljenost anketiranih glede na starostne skupine. Razdeljenost anketiranih prebivalcev glede na spol: skoraj tri petine odgovarjajočih je bilo žensk, malo manj 1.1

neopredeljeni 4%

moški 38%

4+58+38M

ženske 58%

33

maj–avgust 2013, št. 3–4

javnosti, kjer je preko spleta odgovorilo 33 anketirancev. Z vsemi skupaj (87) smo torej dosegli minimalni reprezentativni vzorec (po Janezu Musku in Vidu Pečjaku, v učbeniku za Psihologijo, 1995). STRUKTURA VPRAŠALNIKOV: ENAKOSTI IN RAZLIKE Zavedamo se, da je bila vsebina ankete obširna, saj želimo spoznati mnenja prebivalcev na več področjih – v arhitekturi, urbanizmu, prometu in programu – starega mestnega jedra. Vprašalnik za prebivalce je bil razdeljen v devet poglavij: osnovni podatki, bivanje, obisk, arhitektura in urbanizem, program, promet, primeri dobrih praks, sodelovanje in sklepna misel. Vprašalnik za strokovno javnost pa je bil razdeljen v sedem poglavij: bivanje in delovanje, arhitektura in urbanizem, program, promet, primeri dobrih praks, objava imena in priimka, sklepna misel. Razlika med vprašalnikoma je bila v osnovi ta, da strokovne javnosti nismo spraševali o osebnih (demografskih) podatkih, o njihovih navadah in o (ne) všečnosti navedenih odgovorov, temveč smo jih spraševali glede njihove ocene stanja in predlogov rešitve. Rezultati in primerjava mnenj prebivalcev in strokovne javnosti o starem mestnem jedru Novega mesta (ki smo ju za lažje razumevanje oziroma ločevanje označili: z 1 pred številko vprašanja vprašalnik za prebivalce, z 2 pred številko vprašanja vprašalnika za strokovno javnost).

kot dve petini moških, ena dvajsetina pa se jih ni opredelila. Starostna struktura anketirancev je razdeljena na naslednji način: največ, malo več kot polovica, jih je bilo iz starostne skupine med 25 in 34 leti, petina iz starostne skupine med 35 in 44 leti, malo manj kot petina 45 do 64, malo manj kot desetina pod 24 leti ter ena petdesetina nad 65 leti.

1.2

od 34 do 44 20%

nad 65 2% pod 24 9%

9+56+20132M

od 45 do 64 13%

od 24 do 34 56%


STARO MESTNO JEDRO NOVEGA MESTA – BIVANJE (IN DELOVANJE) 2.1 // Ali živite v Novem mestu? 2.2 // Ali strokovno delujete v Novem mestu? Tri četrtine vprašane strokovne javnosti živi v Novem

2.1

24+76+M

mestu. Tam pa strokovno delujeta le dve tretjini anketirane strokovne javnosti, kar pomeni, da strokovne javnosti mogoče nismo najbolje izbrali ali pa smo napačno oblikovali vprašanje; na primer ali aktivno delujete v javni sferi Novega mesta? Poleg tega smo zajeli tudi strokovno javnost, ki deluje v Novem mestu, vendar v njem ne živi.

2.2

33+67+M

ne 24%

da 76%

1.3 // Ali živite v starem mestnem jedru Novega mesta? 1.4 // Kakšne so po vašem mnenju prednosti življenja v mestnem jedru? 1.5 // Kakšne so po vašem mnenju pomanjkljivosti življenja v mestnem jedru?

ne 33%

da 67%

Devet desetin vprašanih prebivalcev ne živi v starem mestnem jedru Novega mesta. Kot največjo prednost življenja v mestnem jedru so izbrali bogat kulturni program (muzeji, galerije, knjižnica, gledališče, koncerti, …), za katerim sta ji tesno sledili zgoščenost različnih programov (trgovine, gostinski lokali, kultura, javna uprava, …) ter zgodovinska arhitektura in urbanizem (srednjeveški trg, kapiteljska cerkev, Breg, …). Pod drugo so prebivalci

omenili še: možnost življenja brez avtomobila, obrežja Krke, mir in zaspanost, … Največja pomanjkljivost življenja v mestu se prebivalcem zdi pomanjkanje parkirnih prostorov v neposredni bližini stanovanjskih objektov, ki po številu izborov presega vse njegove prednosti. Malo manj problematično se jim zdi pomanjkanje obdelovanja lastnega zelenjavnega vrta v neposredni bližini stanovanjskih objektiv, še manj pa pomanjkanje otroških igrišč. Pod drugo so prebivalci omenili še: zanemarjenost mestnega jedra, nepraktičnost Zavoda za kulturno dediščino, pomanjkanje javnih parkovnih površin, pomanjkanje trgovin z živili in z drugimi osnovnimi življenjskimi potrebščinami, preveč bank, neurejen promet, prometni hrup, prometna gneča, smrad avtomobilskih izpuhov, onesnažen zrak, neurejena infrastruktura, …

1.3

1.4 + 1.5

9+91+M ne 91%

3231+ 299+ 033+ 2520+ 16

da 9%

bogat kulturni program zgoščenost programov zgodovinska arhitektura in urbanizem drugo

32 31 29 9

pomanjkanje parkirnih prostorov ni možnosti zelenjavnega vrta drugo ni otroških igrišč

33 25 20 16

34


STARO MESTNO JEDRO – OBISK 1.6 // Kolikokrat na teden se zadržujete v starem mestnem jedru Novega mesta? 1.7 // Zakaj prihajate v staro mestno jedro Novega mesta med tednom? 1.8 // Ali se v starem mestnem jedru Novega mesta zadržujete tudi med vikendom? 1.9 // Če da, zakaj prihajate v staro mestno jedro Novega mesta med vikendom? Največ, malo več kot tretjina vprašanih prebivalcev, obišče staro mestno jedro Novega mesta med tednom enkrat do dvakrat, tretjina pa večkrat (3- do 5-krat).

1.6

Najpogostejši razlog za prihajanje v staro mestno jedro med tednom, ki so ga prebivalci izbirali, je obisk gostinskih lokalov; sledita mu obisk knjižnice in kulturnih dogodkov. Drugih programov, ki so temeljno mestni oziroma urbani, očitno ni dovolj ali niso dovolj dobri (na primer trgovine, restavracije, …). Pod drugo so prebivalci navajali: delo v starem mestnem jedru, obisk banke, … Polovica vprašanih mestno jedro obišče tudi med vikendom. Najpogostejši razlogi za obisk mestnega jedra med vikendom, ki so jih prebivalci navedli, so: kulturni program, gostinski lokali in druženje. V obeh primerih opazimo, da prebivalce v staro mestno jedro privabljajo kulturni program in gostinski lokali.

1.7

več kot 5 19%

9+31+301992M

1 do 2 31%

3 do 5 30%

1.8

1.9

9+50+392M

neopredeljeni 2% živim v mestnem jedru 9%

ne 39%

35

maj–avgust 2013, št. 3–4

da 50%

2017+ 9+ 7+ 65+ 3+ 2+ 2519+ 148+ 6+ 3+ 3+ 3+ 3+

neopredeljeni nič 2% živim v mestnem jedru 9% 9%

gostinski lokali knjižnica kulturni dogodki drugo tržnica javna uprava trgovine muzej in galerije izobraževanje restavracije verski obredi oddih, rekreacija

20% 17% 17% 9% 7% 7% 6% 5% 5% 3% 3% 2%

kulturni program gostinski lokali druženje sprehodi delo otroški program zabava prosti čas bogata ponuba tržnica občutenje mestnega družabni dogodki trgovina stanjujem v bližini

25% 19% 14% 8% 6% 6% 3% 3% 3% 3% 3% 3% 3% 3%


STARO MESTNO JEDRO NOVEGA MESTA – ARHITEKTURA IN URBANIZEM

1.10

2218+ 1715+ 96+ 5+ 1

glavni trg breg obrežje krke muzejski vrtovi kapiteljska cerkev s proštijo frančiškanska cerkev s samostanom ljubljanska vrata kandijski most drugo

1.10 // Kateri del starega mestnega jedra v Novem mestu vam je najbolj všeč? Anketiranim prebivalcem je med vsemi podanimi ambienti v starem mestnem jedru Novega mesta najbolj všeč Glavni trg. Sledijo mu Breg, obrežja Krke ter Muzejski vrtovi. Kot drugo so omenili še Ragov log in Čitalniško ulico.

1.11 // Kateri javno izvedeni arhitekturni oziroma urbanistični projekti v starem mestnem jedru Novega mesta so vam posebno všeč? 2.3 // Kako po arhitekturni oziroma urbanistični kakovosti ocenjujete naslednje izvedene javne arhitekturne oziroma urbanistične projekte v starem mestnem jedru Novega mesta?

22% 18% 17% 15% 9% 6% 5% 5% 1%

Največkrat so kot javni izvedeni arhitekturni oziroma urbanistični projekt v starem mestnem jedru Novega mesta, ki jim je najbolj všeč, označili prizidek Knjižnice Mirana Jarca in prenovo kavarne Goga. Sledita jima prenovi Hostla Situla in prenova Anton Podbevšek Teatra. Kot drugo so omenili: ulično sliko Simfonija pomladi ter Muzejske vrtove. Rezultati ocene javnih izvedenih

arhitekturnih in urbanističnih projektov strokovne javnosti so veliko bolj enakovredni oziroma zvezni (grafikon!). Kot najboljši projekt so največkrat s prvim mestom ocenili prenovo Anton Podbevšek Teatra. Prizidek Knjižnice Mirana Jarca in prenova kavarne Goga sledita šele po prenovi Hostla Situla. Kot drugo je strokovna javnost navedla naslednje projekte: trgovsko-poslovni center Tuš, leseno brv na Loki, ureditev Seidlove ceste pod gimnazijo, Vrhovčevo ulico in Strmo pot, prenovo Gostišča na Glavnem trgu, prenovo nekdanje porodnišnice v upravno enoto, prenovo Hiše kulinarike, prenovo notranjosti rotovža za potrebe županstva in občinskih služb, poslovalnico Hypo banke, poslovni objekt KAB v Kratki ulici, čajarno Stari most, prenovi Križatije ter Hotela Krka.

1.11

2.3

6058+ 5751+ 5044+ 27+ 13 30+ 27+ 206+ 42+ 1+

prizidek knjižnice kavarna goga hostel situla prenova apt galerija simulaker center novi trg šmihelski most drugo avtobusna postaja neopredeljeno

30 30 27 27 20 6 4 2 1 1

prenova apt hostel situla prizidek knjižnice kavarna goga galerija simulaker šmihelski most center novi trg avtobusna postaja drugo

120 124 129 145 150 168 169 219 261

36


1.12 // Kateri javno predvideni arhitekturni oziroma urbanistični projekti v starem mestnem jedru Novega mesta so vam posebno všeč? 2. 4 // Kako po pomembnosti za prenovo in razvoj mesta ocenjujete naslednje predvidene javne arhitekturne oziroma urbanistične projekte v starem mestnem jedru Novega mesta? Prebivalcem je izmed predvidenih ali predlaganih arhitekturnih oziroma urbanističnih projektov najbolj všeč projekt ureditve Loke (športni park in mladinski center). Sledita mu projekta nove tržnice in prenove Sokolskega doma. Kot drugo so prebivalci navajali prenovo novomeške avtobusne postaje, ki naj bi bila po njihovem mnenju sramota za Novo mesto. Strokovna javnost je najvišje mesto največkrat dodelila projektu nove tržnice.

Projekt novega stadiona je po mnenju prebivalcev in še bolj za strokovno javnosti manj pomemben. Kot drugo je strokovna javnost navedla naslednje projekte oziroma jih je predlagala: prenova starega mestnega jedra Novega mesta, ureditev obrežij Krke, prenova območja Kandije, prenova območja nove občine, most za pešce med Kandijo in Zupančičevim sprehajališčem, prenova Fichtenauvove hiše (Glavni trg 2), ureditev urbanih parkov znotraj mestnega jedra, ureditev kolesarskih stez, ureditev mestnega kopališča, projekti garažnih hiš, ureditev Šanc, ureditev Ragovega loga, prenova Muzejskih vrtov, prenova Jakčevega doma, prenova vrtcev Janko in Metka, prenova športne dvorane Marof, ureditev avtobusnega postajališča, prenova restavracije Breg, prenova gradu Grm, prenova gradu Kamen (Primicove Julije), prenova vile na Seidlovi ter prenova Seidlovega mlina.

1.12

2.4

6045+ 2928+ 13+ 2825+ 2411+ 82+

ureditev loke nova tržnica prenova sokolskega doma novi stadion novi arheološki muzej drugo neopredeljeno

nova tržnica ureditev loke prenova sokolskega doma novi arheološki muzej novi stadion drugo

28% 25% 24% 11% 8% 2% 2%

73 98 107 129 130 156

1.13 // Ali menite, da bi bilo potrebno prenoviti javne zunanje površine v starem mestnem jedru Novega mesta? 2.5 // Ali menite, da bi bilo potrebno prenoviti javne zunanje površine v starem mestnem jedru Novega mesta?

Tako anketirani prebivalci (tri četrtine) kot anketirana strokovna javnost (skoraj vsi!) menijo, da bi bilo potrebno prenoviti javne zunanje površine starega mestnega jedra Novega mesta.

1.13

2.5

23+77+M

ne 23%

da 77%

37

maj–avgust 2013, št. 3–4

ne 3%

3+97+M da 97%


1.14 // Kateri posegi bi bili po vašem mnenju potrebni za prenovo javnih zunanjih površin v starem mestnem jedru Novega mesta? 2.6 // Kateri posegi bi bili po vašem mnenju potrebni za prenovo javnih zunanjih površin v starem mestnem jedru Novega mesta? Po mnenju prebivalcev in strokovne javnosti bi bila najpotrebnejša poseg za prenovo zunanjih javnih površin v starem mestnem jedru in ureditev obrežij Krke. Pri prebivalcih potem sledita ureditev druge urbane opreme na Glavnem trgu in drugih ulicah (informacijska oprema, ograje in mejniki, oprema za čiščenje, rekreacijo

in vodo, razsvetljava, ulično pohištvo, …) ter ureditev kolesarskih poti med starim mestnim jedrom in stanovanjskimi območji. Kot drugo so prebivalci navajali: zasaditev dreves in drugih rastlin, ureditev pročelij ter ponovno uvedbo letve pod Ragovskim mostom (kopališča!). Pri strokovni javnosti pa sledijo ureditev dvorišč in atrijev, ureditev druge urbane opreme ter ureditev tlakovanja. Kot drugo navaja strokovna javnost naslednje: ureditev območja okrog nove Občine, preureditev zelenega območja nasproti banke Reiffeisen v park Leona Štuklja ter prestavitev njegovega kipa na to mesto, preureditev parka pred frančiškansko cerkvijo, odkup in reševanje stavbe Vagon v Kandiji, …

1.14

2.6

2018+ 17+ 1411+ 3 2317+ 14+ 1312+ 4

ureditev obrežij ureditev urbane opreme kolesarske povezave koles. jedro ureditev dvorišč in atrijev ureditev tlakovanja drugo

23% 17% 17% 14% 13% 12% 4%

ureditev obrežij ureditev dvorišč in atrijev ureditev urbane opreme ureditev tlakovanja kolesarske povezave koles. jedro drugo

20% 18% 17% 17% 14% 11% 3%

1.15 // Kateri del starega mestnega jedra Novega mesta bi po vašem mnenju najbolj potreboval prenovo? 2.7 // Kateri del starega mestnega jedra Novega mesta bi po vašem mnenju najbolj potreboval prenovo? Kljub temu, da je bilo to vprašanje odprtega tipa, so tako prebivalci kot strokovna javnost menili, da je najpotrebnejši prenove Glavni trg. Drugi predlogi prebivalcev: celotno staro mestno jedro, razpadajoča pročelja, stare mestne hiše, Breg, Kandija, območje za Mladinsko knjigo, tržnica, Sokolski dom, nova Občina, avtobusna postaja, … Strokovna javnost je omenila podobna območja oziroma stavbe: celotno staro mestno jedro, obrežja Krke, Rozmanova ulica, Breg, Kandija, Šance, Florjanov trg, Prešernov trg, tržnica, Sokolski dom, nova Občina, avtobusna postaja, …

38


1.15

2.7

4212+ 6+ 6+ 3+ 3+ 3+ 3 3011+ 11+ 87+ 5+ 32+ 2+ 2+

glavni trg neopredeljeno tržnica sokolski dom breg razpadajoče fasade kandija celotno staro mestno jedro bivša upravna enota avtobusna postaja težko samo en del izza mladinske knjige kapitelj stare mestne hiše

glavni trg tržnica breg sokolski dom rozmanova ulica obrežja krke bivša upravna enota celotno staro mestno jedro šance kandija avtobusna postaja florijanov trg prešernov trg

30% 11% 11% 11% 8% 7% 5% 5% 3% 2% 2% 2% 2% 2%

2.8 // Ali menite, da je bilo v preteklosti dovolj narejeno za razvoj in ohranitev starega mestnega jedra Novega mesta? 2.9 // Ali preteklo delo za obnovo in urejanje starega mestnega jedra Novega mesta ocenjujete kot uspešno? 2.10 // Če ne, kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno narediti, da bi se staro mestno jedro Novega mesta v prihodnosti bolj uspešno razvijalo?

42% 12% 6% 6% 6% 6% 3% 3% 3% 3% 3% 3% 3%

Vsa strokovna javnost (100 odstotkov!) meni, da v preteklosti ni bilo dovolj narejeno za razvoj in ohranitev starega mestnega jedra Novega mesta. Kar pa je bilo narejenega, večinoma ocenjujejo kot neuspešno. Tudi svetniki MO NM v anketi Želim si staro mesto (grafikon 3.1) in spletno anketirani prebivalci v anketi Želim si staro mesto (grafikon 4.1) so delo MO NM za oživljanje mestnega jedra ocenili kot (zelo) slabo. Strokovna

javnost meni, da bi bilo za obnovo in urejanje starega mestnega jedra Novega mesta najbolj potrebno oblikovati dolgoročno vizijo razvoja mestnega jedra ter za to bolj angažirano tudi delovati. Vključitev strokovnjakov in prebivalcev je po njihovem mnenju malo manj pomembna. Kot druge ukrepe predlagajo naslednje: določiti mestne pravice in dolžnosti, organizirati gospodarjenje z mestom, izdelava občinskega podrobnega prostorskega načrta, olajšave in finančne spodbude za zagon dejavnosti, umestitev mestotvornih programov, nastaviti motivacijske ukrepe za močnejšo socialno strukturo, mesto dati v uporabo progresivnim ustvarjalcev, povečati pretočnost prometa in zgraditi podzemne garaže ter povezave, po izgradnji parkirne hiše v Kandiji in povečanju parkirne hiše na Novem trgu zapora za tranzitni motorni promet, zamenjati politično elito, vzgojo in izobraževanje, poskusiti slediti poti drugih uspešno razvitih mest, …

2.8 2.9

2.10

100+M 12+88+M da 12%

ne 100%

ne 88%

39

maj–avgust 2013, št. 3–4

drugo 5%

30+28+19185M

vključiti prebivalce 18%

vključiti strokovnjake 19%

dolgoročna vizija razvoja 30%

bolj angažirano delovanje 28%


3.1

dobro 10%

niti dobro niti slabo 33%

4.1

zelo slabo 7%

7+50+3310M

Skoraj dve tretjini prebivalcev bi bilo pripravljeno dolgoročno najemati stanovanja za neprofitno 1.16

9+58+33M

zelo dobro 1%

2+33+272396M

slabo 34%

niti dobro niti slabo 27%

najemnino oziroma kupiti stanovanje v starem mestnem jedru pod posebnimi pogoji. Vprašanje je bilo sicer drugačno, brez ponujenih posebnih stanovanjskih ugodnosti, vendar se je v anketi Želim si staro mesto (grafikon 3.2) več kot polovica svetnikov MO NM izrekla, da bi radi stanovali v starem mestnem jedru.

3.2

že živim v mestnem jedru 9%

ne 33%

zelo slabo 23%

slabo 50%

1.16 // Ali bi bili pripravljeni dolgoročno najemati stanovanje za neprofitno najemnino oziroma kupiti stanovanje po posebnih pogojih v starem mestnem jedru Novega mesta (princip stanovanjskih skladov)?

neopredeljeno 6% dobro 9%

neopredeljeno 3%

da 58%

STARO MESTNO JEDRO NOVEGA MESTA – PROGRAM 1.17 // Katerih dogodkov (programa) v starem mestnem jedru Novega mesta se udeležujete? 2.11 // Kako po uspešnosti oziroma pomembnosti za mesto ocenjujete naslednje dogodke oziroma program v starem mestnem jedru Novega mesta? Prebivalci se v starem mestnem jedru najpogosteje udeležujejo programa v klubu LokalPatriot. Sledijo mu festival Jazzinty, Novomeški poletni večeri ter program Knjigarne Goga. Drugi programi, ki se jih udeležujejo prebivalci: čajarna Stari most, Mali festival velikih vin, program Knjižnice Mirana Jarca, rokodelska tržnica, festival Rudi Potepuški, prireditve za otroke ob koncu leta, program puba Pri vodnjaku, program bara San Sebastian ter program Kavarne na Glavnem trgu. Strokovna javnost

ne 35%

že stanujem 10%

10+52+353M

da 52%

pa ocenjuje program kluba LokalPatriot kot manj pomemben. Najvišje po uspešnosti oziroma pomembnosti so največkrat postavili festival Jazzinty, za njim pa festival Fotopub in predstave Anton Podbevšek Teatra. Kot druge uspešne programe strokovna javnost navaja: kolesarske dirke, tekaške dirke, Mali festival velikih vin, prednovoletni program, silvestrovanje, Teden knjige, koncerti ob zaprtju Glavnega trga, koncerti na terasah gostinskih lokalov. Predlaga tudi nekaj novih programov za staro mestno jedro: letni kino na Glavnem trgu, poletje na Krki, mednarodni mladinski poletni festival inovacij, mednarodne gospodarske prireditve (na primer, stalno in občasno razstavišče podjetnikov), mednarodne kulturne prireditve (festival slovanske opere, prireditev Matjaža Bergerja, festival sodobnega filma, …). Med komentarji smo dobili tudi opozorilo, da smo preveč favorizirali program skupine Društva novomeških študentov in drugih programov, ki so financirani z javnimi sredstvi.

40


1.17

2.11

6157+ 5251+ 5049+ 4840+ 3836+ 3332+ 3026+ 13 2524+ 21+ 1815+ 13+ 11+ 108+ 5+ 2

program v klubu lokalpatriot jazzinty novomeški poletni večeri program v knjigarni goga cvičkarija predstave v apt program v kcjt drugo fotopub program v galeriji simulaker poletna muzejska noč teden kulture gunclfest progrm v hostu situla filmska šola

jazzinty fotopub predstave v apt novomeški poletni večeri program v knjigarni goga poletna muzejska noč program v kcjt teden kulture program v galeriji simulaker filmska šola program v klubu lokalpatriot cvičkarija progrm v hostu situla gunclfest drugo

25 24 21 21 18 15 13 13 11 11 10 8 5 5 2

1.18 // Ali menite, da bi bilo potrebno razširiti ponudbo programa v starem mestnem jedru Novega mesta? 2.12 // Ali menite, da bi bilo potrebno razširiti ponudbo programa v starem mestnem jedru Novega mesta? 1.19 // Če da, navedite nekaj primerov programov, ki jih v starem mestnem jedru Novega mesta pogrešate? 2.13 // Če da, navedite nekaj primerov programov, ki jih v starem mestnem jedru Novega mesta pogrešate? Prebivalci, še bolj pa strokovna javnost, v večini menijo, da bi bilo potrebno razširiti ponudbo programov oziroma prireditev v starem mestnem jedru Novega mesta. Oboji tam najbolj pogrešajo boljšo tržnico in urbane

1.18 2.12

20+80+M 6+94+M

da 80%

41

da 94%

maj–avgust 2013, št. 3–4

vrtove. Naslednji programi, ki jih bolj pogrešajo prebivalci, so: lutkovno gledališče za otroke in odrasle, umetniški ateljeji in igrišče za otroke. Strokovna javnost pa pogreša še: pop-up program (odprtje začasnih trgovin, restavracij, … v zapuščenih prostorih), sodobno glasbo in umetniške ateljeje. Programi, ki jih še pogrešajo prebivalci: kritična izbira trgovin in drugih obratov, mali oder za neodvisno gledališko produkcijo (v Sokolskem domu) ter ulično gledališče. Programi, ki jih še pogreša strokovna javnost: umetniška tržnica (ki sicer že obstaja), tržnica starin in antikvitet, lounge restavracija na Glavnem trgu, poletni kulturni in festivalski program, več gostinske ponudbe ter letni kino. Svetniki MO NM v anketi Želim si staro mesto (grafikon 3.3) so na vprašanje o programu, ki si ga želijo v starem mestnem jedru, največkrat izbrali več gledaliških predstav.

3.3

7545+ 4030+ 25+ 1320+

ne 6%

ne 20%

176 192 215 220 227 229 231 267 278 285 301 305 314 329 391

gledališke predstave koncerti resne glasbe koncerti zabavne glasbe literarni večeri likovne razstave plesne predstave kino drugo

75 45 40 30 30 25 13 20


1.19

2.13

2625+ 2117+ 1614+ 14+ 13+ 12+ 1110+ 2 2817+ 9+ 9+ 2+ 3424+ 17+ 1716+ 15+ 14+ 1312+ 10+ 31+

boljša tržnica urbani vrtovi lutkovno gledališče umetniški ateljeji igrišče za otroke sodobna glasba umetniški in obrtni izdelki pop-up co-working mladinski center prostor za starejše neformalno izobraževanje sodobni ples kreativne zadruge drugo neopredeljeno

boljša tržnica urbani vrtovi pop-up sodobna glasba umetniški ateljeji neformalno izobraževanje igrišče za otroke umetniški in obrtni izdelki kreativne zadruge lutkovno gledališče co-working prostor za starejše sodobni ples mladinski center drugo

34 24 17 17 17 16 16 15 14 14 13 12 10 10 3 1

STARO MESTNO JEDRO NOVEGA MESTA – PROMET

1.20 // Kako ponavadi pridete do starega mestnega jedra Novega mesta? 1.21 // Kje parkirate, kadar se v staro mestno jedro Novega mesta pripeljete z avtom?

1.20

drugo s kolesom 6% 6% stanujem v mestnem jedru 9%

48+31+96M

z javnim prevozom 0%

z avtom 48%

peš 31%

2.14 // Ali menite, da je promet v starem mestnem jedru ustrezno urejen? Večina strokovne javnosti meni, da promet v mestnem jedru ni ustrezno urejen.

26 25 21 17 16 14 14 14 14 13 12 12 11 10 2

Največ, skoraj polovica prebivalcev, se pripelje v staro mestno jedro z avtom. Potrebno je izpostaviti, da se nihče od anketiranih prebivalcev v mestno jedro ne pripelje z javnim mestnim prevozom! Prav tako se jih zelo malo v jedro odpravi s kolesom, kar je razumljivo, saj kolesarske steze niso urejene oziroma jih ni. Največ jih, kadar se v jedro odpravijo z avtom, parkira do sto metrov od trgovine oziroma programa, kamor so namenjeni.

1.21

do 100 m pred trgovino do 500 m do 50 m več kot 500 m živim v starem mestnem jedru nikoli z avtom neopredeljeno

2.14

28% 17% 17% 9% 9% 9% 9% 2%

12+88+M

da 12%

ne 88%

42


1.22 // Ali menite, da je v starem mestnem jedru Novega mesta dovolj parkirišč? 2.15 // Ali menite, da je v starem mestnem jedru Novega mesta dovolj parkirišč? neopredeljeni 2%

1.22

da 46%

2+52+46M

2.15

2.16 // Ali menite, da je v starem mestnem jedru Novega mesta dovolj površin za pešce in kolesarje? drugo 2%

da 28%

neopredeljeni 2%

0+68+282M

ne 68%

1.24 // V starem mestnem jedru Novega mesta bi podprl naslednji prometni režim. 2.17 // Kateri prometni režim bi bil po vašem mnenju najbolj primeren za staro mestno jedro Novega mesta? Tudi pri podpori prometnega režima v starem mestnem jedru imajo tako prebivalci kot tudi strokovna javnost deljena mnenja; prebivalci najbolj zagovarjajo ali popolno zaprtje starega mestnega jedra za motorni promet ali delno zaprtje starega mestnega jedra, in sicer varianto z zaprtjem zgornjega dela Glavnega trga ter omejitvijo prometa na stranskih ulicah samo za

43

maj–avgust 2013, št. 3–4

da 45%

ne 52%

1.23 // Ali menite, da je v starem mestnem jedru Novega mesta dovolj površin za pešce in kolesarje?

1.23

Anketirani prebivalci kot tudi strokovna javnost ima pri tem vprašanju deljeno mnenje.

55+45+M

ne 55%

Pri tem vprašanju večina prebivalcev in velika večina strokovne javnosti meni, da jih je premalo.

2.16

76+24+M

da 24%

ne 76%

stanovalce in dostavo. Strokovna javnost pa najbolj zagovarja ali delno zaprtje zgornjega dela Glavnega trga ali umiritev in omejitev motornega prometa, vendar brez zapore starega mestnega jedra za motorni promet, s tem tudi drugačne ureditve parterja Glavnega trga z omogočanje sočasne uporabe. V anketi svetnikov MO NM (grafikon 3.4), Anketi o kolesarjenju in prometu v Nove mestu (grafikon 5.1 – prvi stolpec), in anketi prebivalcev (grafikon 5.1 – drugi stolpec) se je večina vprašanih izrekla v prid popolne zapore mestnega jedra za motorni promet. Lastniki lokalov v starem mestnem jedru pa so se v anketi (2004) večinsko izrekli proti zaprtju.


1.24

2.17

33+ 159+ 26+ 2213+ 94+

popolno zaprtje delno zaprtje - zgornji del umiritev in omejitev nespremenjen režim drugo delno zaprtje - rampe

delno zaprtje - zgornji del umiritev in omejitev popolno zaprtje nespremenjen režim delno zaprtje - rampe

26% 26% 22% 13% 9% 4%

3.4

33% 33% 15% 9% 9%

5.1 ne vem 10%

58+32+10M

ne 32%

neopredeljeno ne da

da 58%

6595100 + 7090100 + 1095100 5%

10%

30%

20%

65%

70%

5% 85% 10%

2001

2003

2004

STARO MESTNO JEDRO – PRIMERI DOBRIH PRAKS 1.25 // Ali poznate primere dobrih ureditev starih mestnih jeder drugih mest, ki bi lahko služili kot zgled za ureditev starega mestnega jedra Novega mesta? 1.26 // Če da, ali lahko primere dobrih ureditev napišete in razložite, v čem bi jim lahko staro mestno jedro Novega mesta sledilo?

Prebivalci deloma poznajo, deloma pa ne, primere dobrih ureditev starih mestnih jeder drugih mest, ki bi lahko služili kot zgled za ureditev starega mestnega jedra Novega mesta. Največkrat omenjeni primer je bila Ljubljana.

1.25

1.26

da 42%

neopredeljeno 2%

2+52+424M

ne 52%

125+ 32+ 2+ 1+ 1+ 1

da, primer ni podan 4%

ljubljana maribor celje samobor kranj evropska mesta vsa druga slovenska mesta kostanjevica na krki gradec nürenberg piran

12 5 3 2 2 2 1 1 1 1 1

44


2.18 // Če poznate primere dobrih arhitekturnih in urbanističnih ureditev starih mestnih jeder drugih mest, ali jih lahko napišete in razložite, v čem bi jim lahko staro mestno jedro Novega mesta sledilo? 2.19 // Če poznate primere dobrih programskih ureditev starih mestnih jeder drugih mest, ali jih lahko napišete in razložite, v čem bi jim lahko staro mestno jedro Novega mesta sledilo? 2.20 // Če poznate dobre primere prometnih ureditev starih mestnih jeder drugih mest, ali jih lahko napišete in razložite, v čem bi jim lahko staro mestno jedro Novega mesta sledilo?

Enako vprašanje o primerih dobrih ureditev starih mestnih jeder drugih mest smo pri strokovni javnosti – ker smo predpostavljali, da poznajo več primerov – strukturirali v tri skupine: dobre arhitekturne oziroma urbanistične ureditve, dobre programske ureditve ter dobre prometne ureditve. Kljub temu je v vseh treh primerih strokovna javnost navajala podobne primere. Podobno kot pri prebivalcih je bilo največkrat omenjeno mesto v vseh treh vprašanjih prav Ljubljana.

2.18

2.19 3 2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

ljubljana italijanska stara mestna jedra stari del krškega leoben piran ptuj

2 1 1 1 1 1

2.20

45

63+ 3+ 3+ 3+ 3+ 96+ 3+ 3+ 3+ 3+ 3+ 3 63+ 3+ 3+

ljubljana ptuj pecs berlin vzhod leipzig izola gradec celovec evropska mesta leoben škofja loka severna italijanska mesta piran

maj–avgust 2013, št. 3–4

ljubljana bern berlin vzhod sirmione toledo leipzig carcassone izola isfahan padova khiva

2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1


STARO MESTNO JEDRO NOVEGA MESTA – SODELOVANJE 1.27 // Ali bi bili pripravljeni aktivno sodelovati pri iskanju in oblikovanju rešitev za prenovo starega mestnega jedra Novega mesta? 1.28 // Če da, bi vas prosili za vaše kontaktne podatke v primeru, če se bo oblikovala delavnica, ki bo delovala na principu javne participacije in aktivacije prebivalstva. 2.21 // Ali se strinjate z objavo svojega imena in priimka na seznamu sodelujočih v vprašalniku o mnenju javnosti o starem mestnem jedru Novega mesta? 2.22 // Če da, prosimo, napišite svoje ime in priimek.

Malo več kot polovica anketiranih prebivalcev bi bila pripravljenih aktivno sodelovati pri iskanju in oblikovanju rešitev za prenovo starega mestnega jedra Novega mesta, vendar je samo tretjina pri naslednjem vprašanju navedla svoje kontaktne podatke. Za vse kontakte se zahvaljujemo in upamo, da se bo v prihodnosti oblikovala delavnica o prenovi starega mestnega jedra Novega mesta, ki bo delovala na principu javne participacije in aktivacije prebivalstva. Tudi ena tretjina strokovne javnosti se je strinjala z objavo njihovega imena in priimka. Zahvaljujem se torej: Marjeti Fendre, Vladimirju Gačniku, Mladenu Goršetu, Juriju Kocuvanu, Joži Miklič, Darku Plevniku, Darji Plut, Mitji Simiču, Tomažu Slaku, Janezu Žerjavu ter Petru Žuniču Fabjančiču. Zahvaljujemo se seveda tudi tistim, ki so želeli ostati anonimni.

1.27

2.21

neopredeljeno 4%

ne 41%

31+24+414M

da, z navedbo kontakta 31%

ne 64%

da, brez navedbe kontakta 24%

IV. STARO MESTNO JEDRO NOVEGA MESTA – SKLEPNA MISEL (POSAMEZNIH PREBIVALCEV IN STROKOVNE JAVNOSTI)

36+64+M

da 36%

STANJE: »Mesto je mrtvo! Ima pa velik potencial …« »Staro mestno jedro je popolnoma zamrlo …«

1.29 // Ali imate še kakšno misel o staremu mestnemu jedru Novega mesta, ki ni bila zajeta med gornjimi vprašanji? 2. 23 // Ali imate še kakšno misel o staremu mestnemu jedru Novega mesta, ki ni bila zajeta med gornjimi vprašanji? Tako prebivalcem kot strokovni javnosti smo omogočili, da izrazijo dodatne misli o starem mestnem jedru Novega mesta, če še niso bile zajete v vprašalnikih. Zaradi prostorske stiske sem izbrala le nekatere najbolj zanimive:

»Naše mesto je zelo lepo …« »Naše mesto ima ogromno potenciala …« »Sedanja vodstvena garnitura mesta ne naredi dovolj oziroma zelo zelo malo za prenovo mestnega jedra Novega mesta. Žal!« »Kot priseljenec opažam, da Novomeščani premalo čutijo s svojim mestom in so nezainteresirani za spremembe, da bi zaživeli v ljudem prijaznem mestu …«

46


ŽELJE: »Mestnemu jedru Novega mesta želim več meščanov.« »Želim le še enkrat pripomniti, da je resnično škoda, da mesto z veliko potenciala propada, lahko bi sprva z majhnimi, nato postopoma z večjimi koraki uredili mesto v lično mesto s številčnim dogajanjem, dogajanje pa bi prineslo tudi finance za dodatne implementacije.« »Mesto prijaznih nasmehov.« PREDLOGI: »Preureditev mestnega jedra ni samo arhitekturna in prostorska. Koncept mora zajemati vsa področja (promet, infrastrukturo, mestno oziroma urbano opremo, arhitekturno prenovo, programske vsebine, najemno politiko, spomeniško varstvo, socialno in sociološko politiko, kulturo, turizem ...) ter v skladu z zastavljeno razvojno paradigmo (ki naj nastane na podlagi strokovnih in predvsem kompetentnih raziskav in študij) z vsemi ukrepi slediti cilju.« »Akcija!« »… Ravno dovoljenje novomeških občinarjev za gradnjo vseh teh velikih nepotrebnih nakupovalnih centrov je krivo za izgubo mentalnega središča Novega mesta. Glavni in Novi trg pokonci drži samo še pijana mladina ob različnih koncertih. Če se želi Glavni trg ponovno dvigniti, bo moral premagati svojo konkurenco. Moral bo ponuditi nekaj več, nekaj, zaradi česar ga bo vredno obiskati … Predvsem se mi zdi, da bo Glavni trg potreboval še malo več domačnosti, malo več lokalnosti. Morda bo to prinesla tržnica, a bojim se le, če bo pripeljala tudi ljudi …« »Nujna je oživitev mestnega jedra v povezavi s Krko, ki jo včasih pozabljamo.« »Nujno potrebna oživitev starega mestnega jedra.«

»V starem mestnem jedru zelo manjka ena res dobra gostilna, kjer bi kadarkoli lahko pojedel nekaj domačega … Manjkajo tudi kakovostne trgovine: domača pekarna, delikatesa, drogerija, trgovina z oblačili (na primer, Zara, Mango, …), mesnica.« »Moja ključna pripomba je, da jedro ne bo zaživelo, dokler v njem ne bo stanovalcev in se bo zaradi njih oblikovala urbana ponudba … V prvi vrsti je treba lastnike stavb »prisiliti«, da jih prodajo/oddajo. Vzporedno s tem se mora začeti razvijati privlačna ponudba, ki bo ljudi motivirala za življenje v jedru kljub nekoliko višjim cenam nepremičnin. In vzporedno s tem se mora urejati infrastruktura (na primer, javna razsvetljava!), prometni režim …« »Mogoče bi bilo potrebno odprti atrije oziroma dvorišča meščanskih hiš …« »Po mojem gre za eno lepših slovenskih mest  … Menim, da bi s premišljenimi urbanističnimi rešitvami in obnovo starega mesta ter ob močni emancipaciji umetnosti in kulture kot glavnega turističnega produkta lahko ustvarili čudovito mesto.« »Ureditev starega mestnega jedra v Novem mestu je popolnoma zgrešena. Čez glavno ulico (Glavni trg) pelje vsak dan neprekinjena kolona vozil. Že leta se govori o ureditvi mestnega prometa, a se še ni našel pogumen arhitekt, ki bi besede spravil v dejanje. Zaradi prometa tudi v mestu ni možna ureditev lokalov, kulturnih prireditev … Predlogov je bilo v preteklosti že veliko, a žal so bili neuslišani ....« »Ljudje rabijo miselni preskok, da se ponovno začnejo zbirati in družiti v mestu ... Preveč je bilo storjenega v preteklosti, da se jih je odgnalo …« »Nujno vzpostaviti infrastrukturo tudi za otroke (lahko v kakšnem atriju)  – zanje ni v centru NIČ! ... Novomeščani smo obupni, vsi bi se radi pripeljali v mesto pred vrata trgovine (mogoče bi take, ki bi parkirali na teh potencialnih površinah in se v mesto odpravili peš ali z javnim prevozom nagradili?!).«

»Mestni arhitekt!« »Mesto naj čim prej dobi gospodarja ali institucijo, ki bo kompetentna ...«

47

maj–avgust 2013, št. 3–4

Mnenja prebivalcev in strokovne javnosti so si po svoje zelo podobna, oboja pa kličejo po nujnih spremembah!


S M E R N I C E Z A R A Z V O J N O V E G A M E S T A Petra Ostanek in Natalija Zanoški V P R I H O D N O S T I

NUJNE SPREMEMBE!!! AKCIJA!!!

IZ STROKOVNIH ANALIZ IN MNENJ PREBIVALCEV IZHAJA: 1. V preteklosti ni bilo dovolj narejenega za razvoj in ohranitev mestnega jedra. 2. Nujna je celostna strategija urbane revitalizacije starega mestnega jedra z ukrepi oživljanja – vnovično naseljevanje prebivalcev in programa. 3. Vse javne zunanje površine v mestnem jedru je treba prenoviti. 4. Glavni trg nujno potrebuje prenovo. 5. Krkina obrežja bi morali v celoti urediti.

6. Promet v mestnem jedru ni ustrezno urejen. 7. 22 odstotkov prebivalcev je za popolno zaprtje jedra za promet, 29 odstotkov za delno zaprtje prometa v gornjem delu trga, 26 odstotkov pa za umiritev prometa. 8. V mestnem jedru ni dovolj površin za pešce in kolesarje. 9. Šest odstotkov prebivalcev se v mestno jedro pripelje s kolesom, polovica z avtomobili, nič z javnim prevozom, 31 odstotkov pa pripešači. 10. Razširiti ponudbo programa – boljša tržnica, urbani vrtovi, pop-up program, lutkovno gledališče, umetniški ateljeji, igrišča za otroke, sodobna glasba, … . 11. Uvedba večje stopnje participacije prebivalcev pri revitalizaciji mestnega jedra.

Predlog za prenovo Slomškove ulice v Ljubljani v pot kulture. (Vir: za mesto po dveh, www.zamestopodveh.org)

48


Predlog za prenovo Cankarjeve ulice v Ljubljani v zeleno os. (Vir: za mesto po dveh, www.zamestopodveh.org)

IZHODIŠČA ZA NOVE UREDITVE: 1. Harmonično ravnovesje med historičnim kontekstom in sodobno nadgradnjo; zadržanost posegov, ki dopolnjujejo obstoječe značilnosti prostora, ne da bi jih preglasili. 2. Večnamenskost in funkcionalnost prostora – kjerkoli je mogoče, prometne površine prilagoditi mešani rabi (mixed use). 3. Uvedba novih zelenih površin, ureditev obstoječih zelenih površin in zasaditev dreves na tlakovanih površinah. 4. Povezava tlakovanih in zelenih območij mesta v celostno oblikovane, doživljajsko kakovostne zunanje površine – ureditev javnih površin s povezavo z obrežji Krke. 5. Površine za motorni promet je treba bistveno zmanjšati in povečati te, ki niso namenjene prometu, ampak drugi javni rabi. Osnova za oblikovanje javnih površin je merilo pešcev in kolesarjev. 6. Enotno tlakovanje javnih površin brez višinskih razlik, s prilagoditvami glede na hierarhijo namembnosti in pomena posameznih prostorov

49

maj–avgust 2013, št. 3–4

in stavb – dostopi za pešce in gibalno ovirane osebe. 7. Ureditev urbane opreme: klopi, razsvetljava in druga oprema javnih prostorov. 8. Skozi mestno jedro morajo biti urejene varne povezave za kolesarje. 9. Uvedba parkiranja za mestno jedro ob robovih historične strukture, na vstopih v mesto, boljša izkoriščenost obstoječih parkirišč na vplivnem območju mestnega jedra. 10. Optimiziranje javnega prometa  – uvedba linij skozi središče mestnega jedra. 11. Spodbujanje ponovnega naseljevanja prebivalcev v staro mestno jedro. 12. Spodbujanje programske nadgradnje, širitve in raznolikosti ponudbe v starem mestnem jedru.


Predlagamo dve variantni ureditvi Glavnega trga s celostno spremembo prometnega režima v mestnem jedru:

VARIANTA 1: •

ukinitev tranzitnega značaja Glavnega trga, večina prometa za stanovalce in dostavo,

zmanjšanje števila parkirnih mest,

zožitev voznega pasu,

povečanje površin za pešce in za ureditev javnih programov,

uvedba dvosmerne kolesarske poti,

delno zaprtje Glavnega trga med Mladinsko knjigo in rotovžem, ki izhaja iz prometnih študij ter predvidenih ureditev za novo tržnico,

ohranitev enosmernega krožnega prometa na Florjanovem trgu s prehodom v Rozmanovo ulico,

ohranitev prometa v spodnjem delu Glavnega trga – po Jenkovi, Detelovi in Dilančevi prehod na Rozmanovo ulico,

zasaditev drevoreda po celotnem trgu,

ureditev urbanega pohištva v obeh delih Glavnega trga, posebej v za promet zaprtem delu,

povezava hišnih atrijev z javnimi površinami,

povezava javnih površin z zelenimi površinami ob Krki,

ureditev enotnega tlakovanja Glavnega trga brez višinskih razlik z označbo cestnega koridorja,

programska večnamenska raba zaprtega dela Glavnega trga,

ponudba programa za vse generacije: otroke, mladino, odrasle in starostnike.

50


51

maj–avgust 2013, št. 3–4


VARIANTA 2: •

ukinitev tranzitnega značaja Glavnega trga, večina prometa za stanovalce in dostavo,

zmanjšanje števila parkirnih mest,

zožitev voznega pasu in uvedba horizontalnih ter vertikalnih ovir za umirjanje prometa,

povečanje površin za pešce in za ureditev javnih programov,

uvedba dvosmerne kolesarske poti,

ni zaprtja za promet, le umiritev,

zasaditev drevoreda po celotnem trgu,

ureditev urbanega pohištva vzdolž celotnega Glavnega trga,

povezava hišnih atrijev z javnimi površinami,

povezava javnih površin z zelenimi površinami ob Krki,

ureditev enotnega tlakovanja celotnega Glavnega trga brez višinskih razlik z označbo cestnega koridorja,

programska večnamenska raba vzdolž Glavnega trga na žepnih območjih, ki hkrati predstavljajo umiritev prometa,

ponudba programa za vse generacije: otroke, mladino, odrasle, starostnike.

Avtorji predlogov: Petra Ostanek, Natalija Zanoški, Darko Plevnik, Tinka Prekovič, Peter Ličen, Maruša Zupančič.

52


53

maj–avgust 2013, št. 3–4


54


Danes

Jutri varianta 1

Jutri varianta 2

55

maj–avgust 2013, št. 3–4


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Rasto Božič

MNENJA O NOVOMEŠKEM MESTNEM JEDRU Anketna vprašanja, Novo mesto, junij in julij 2013.

Novomeškemu mestnemu jedru, tamkajšnjemu stanju in ureditvi njegovega Glavnega trga smo nekaj prostora namenili tudi v Odmevih in odzivih. Več Novomeščanom in posameznikom, ki so prisotni v mestnem življenju, nekateri pa v samem mestnem središču tudi živijo, smo zastavili enaka anketna vprašanja. Vprašali smo jih, kako ocenjujejo stanje in urejenost novomeškega mestnega jedra, kaj menijo o cestnem prometu skozi Glavni trg, kakšno mestno središče si želijo, in še, kakšni so njihovi predlogi. Pri imenu in priimku vsakega anketiranca navajamo v oklepaju tudi letnico njegovega rojstva.

Novomeški Glavni trg – 14. Novomeški tek, april 2013. (Foto: Boštjan Pucelj)

56


Anton Škerlj (1935) Kar zadeva stavbe, ugotavljam, da se v zasebnem sektorju na področju javne infrastrukture že dolgo ni prav nič spremenilo, in ocenjujem, da je stanje neprimerno za prestolnico regije in sedež mestne občine. Absolutno je treba preprečiti tranzitni promet motornih vozil skozi mestno jedro oziroma med Kandijskim mostom in Knjižnico Mirana Jarca, ob vsaki prijavljeni kulturni ali športni prireditvi pa ga zapreti za vsak motorni promet z izjemo nujne intervencije. Občina in njen Zavod za turizem bi morala podpirati lastnike lokalov pri njihovi organizaciji prireditev na Glavnem trgu. V zadnjih letih smo bili stanovalci mestnega jedra priče vrste takih prireditev, na katerih se število obiskovalcev povečuje, vendar te prireditve po eni strani moti motorni promet tik prireditvenega prostora, po drugi strani pa so omejene na prostor izven vozišča. Najbolj v oči padajoč je bil primer ob gostovanju predstavnikov moskovske knjižnice na prireditvi pred Knjigarno Goga. Med kakovostnim nastopom glasbenikov in nagovori gostov je moralo nekaj poslušalcev stati, za njihovim hrbtom pa so hrumeli motorji.

Franci Koncilija (1946) Zatečeno stanje na splošno ni zadovoljivo! Osebno poudarjam dva vidika, zunanjost in vsebina oziroma ponotranjenost trga. Glede zunanjosti je treba Glavni trg polepšati z rožami na oknih in postaviti več cvetličnih korit. Tudi kakšno drevo bi bilo dobrodošlo. Še bolj problematičen se mi zdi nočni videz Glavnega trga, ki deluje zelo temačno. Mestno središče bi zaradi tega potrebovalo drugačno in privlačnejšo osvetlitev. Rotovž je tudi v izrazito podrejenem položaju in podnevi ali ponoči ne odraža svojega namena in pomena. Temu zunanjemu videzu bi dodal še problematiko gostinske ponudbe. Po 14. uri na trgu praktično ni mogoče naročiti nobene hrane, da ponudbe dolenjskih kulinaričnih posebnosti niti ne omenjam. Drugi vidik pa je vsebina dogajanja na trgu. Namreč novomeško mestno jedro potrebuje novega bivalnega duha in ponotranjenosti z žlahtnimi programi, ki človeka duhovno bogatijo in osrečijo. To pa je lahko dodana vrednost vsega dogajanja, ki vedno ga dajo samo ljudje. Priložnost je potrebno dati mladim ustvarjalcem in umetnikom. Zakaj, na primer, v poletnem času ne bi imeli na Glavnem trgu poletnega kina. Torej poletni kino s poudarkom na kinoteki. Druga težava je promet, problematika njegovega urejanja v mestnem jedru pa traja že predolgo. Občina bi morala izdelati celostno strategijo – tudi širše in ne samo v mestnem jedru – v kratkoročnem in dolgoročnem smislu. Glede mestnega jedra pa samo to. Tranzitni promet je treba popolnoma izključiti iz mestnega jedra! Začeti je treba z uresničitvijo zamisli, ki se v tem trenutku zdi futuristična, je pa po mojem v tehničnem smislu popolnoma uresničljiva. Namreč zgraditi bi morali mesto pod mestom, z vpadnicama na jugu in severu, kar pa v finančnem smislu trenutno ni uresničljivo.

Zvone Pelko (1942) Stanje novomeškega mestnega jedra lahko ocenjujem le primerjalno z drugimi podobnimi mestnimi jedri slovenskih srednjeveških mest – Škofja Loka, Kamnik, Kranj, Ljubljana, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Ptuj, Celje in druga. Primerjalno je novomeško jedro v najslabšem stanju, čeprav je preživelo enako razvojno obdobje.

57

maj–avgust 2013, št. 3–4


Če želi imeti mesto osrednji trg – tudi največji daleč naokoli – s podobno vlogo, kot jo je ta imel nekdaj, je osnovno ukiniti sedanjo funkcijo prevozne ceste in parkirišča ob njej, da trg lahko prevzame druge funkcije. Druge možnosti ni. Iskanje nekaj vmesnega je čista bedarija. Dostop na trg se lahko uredi po zgledu navedenih mest, ki so imela v začetku podobne probleme. Po zaprtju prometa je potrebno tlakovano prevozno pot in asfaltirana parkirišča ob njej spremeniti v enotno kamnito površino in tako dati trgu osnovni pogoj za dogajanje na njem. Oživeli bi ga tako, da bi bil trg mesto sestajanja meščanov in gostov mesta. Zjutraj miren klepet ob kavi, čez dan kosilo, zvečer pa nastopi in preizkusi mladih v kulturno-umetniškem ustvarjanju in v snovanju idej za kulturno preživetje mesta. Preureditev naj snujejo sociologi, kulturologi, oblikovalci prostora in poznavalci nekdanjih funkcij trga, nikakor pa ne odsluženi urbanisti v spregi zasebnih političnih interesov. Obrobni del mesta se bo prilagodil temu osnovnem namenu trga in se bo samodejno razvil v iskanju logistike tej pojavnosti. Nikakor pa ne bo delovalo povezovanje kulture podeželja z mestno kulturo. Podeželje lahko samo gostuje, plemeniti in bogati življenje v mestu. Začuda tako, kot ga je že nekoč.

Ivo Kuljaj (1954) Sedanje stanje ni briljantno, se pa tu in tam premika. Pri tem še zlasti mislim na obnavljanje posameznih mestnih hiš in predvideno prenovo tržnice. Problem, ki ga zaznavam, pa je ta, da gre za posamezne akcije, ki lahko le delno spreminjajo slabo stanje. Problem prometa na Glavnem trgu je metafizično vprašanje, saj zapirati promet na trgu z malo prebivalci, lahko pomeni le pospešeno umiranje še tega, kar živi. To pa seveda ne pomeni, da sem proti občasnemu zapiranju Glavnega trga, ko so na njem kulturne in druge prireditve. Menim pa, da ga je, dokler se stvari temeljito ne spremenijo, najbolj pametno pustiti pri miru in takšnega, kot je. Glede oživitve starega jedra pa je treba v najkrajšem času pristopiti k oblikovanju celovitega programa. Ta pa že v sami besedi poudarja pomen ljudi. Se pravi, da je o oživitvi iluzorno govoriti, dokler se v mestnem jedru ne bodo ponovno naselili prebivalci. Da bi dosegli ta cilj, bi morali po mojem takoj ustanoviti kooperativo ali stanovanjsko zadrugo, ki bi začela z načrtnim naseljevanjem. Občina bi tu v inicialni fazi morala nastopiti kot porok pri financiranju, v nadaljevanju pa bi se morala zadruga preživljati sama. Izkušenj na tem področju iz drugih mest po Sloveniji ter po svetu je dovolj. Makroekonomske okoliščine so v tem pogledu izredno ugodne, še zlasti če imamo pred očmi tudi napovedane davščine za nepremičnine, ki niso v uporabi. Prepričan sem, da bi novoustanovljena zadruga v zelo kratkem času prišla do popisa velikega števila stanovanjskih prostorov, ki bi jih mlade družine lahko kupile za prenovo ali najele po zelo nizki ceni. Hkrati bi morali pospešeno spreminjati  normativno področje. Spremeniti bi morali celo vrsto občinskih odlokov, katerih cilj bi bil ustvarjanje prijaznih pogojev za življenje novo naseljenih ljudi v mestu. Predvsem mislim, da bi morali gostujoči mirujoči promet spraviti v novozgrajeno garažno hišo ali več njih, parkirne površine v mesto pa nameniti ljudem, ki bodo v njem prebivali. Šele na tej podlagi se bomo lahko pogovarjali o zapiranju mestnega jedra za promet – razen seveda za prebivalce in dostavo, ker bomo takrat vedeli, zakaj in za koga ga pravzaprav sploh zapiramo. Zavod za turizem Novo mesto bo v kratkem pripravil izhodišča za takšen celovit program ter na tej podlagi sklical tribuno. Nanjo bomo povabili vse, ki jih to vprašanje zanima. Tako bomo prišli do skupnega programa, ki bo obvezoval vsakokratno občinsko oblast. Določiti pa bi tudi morali, da mora vsakdo, ki bo poslej kandidiral za župana, omenjeni program vnesti v svoj volilni program. Pred nami je nova finančna perspektiva do leta 2020. Torej se o uspešni rešitvi teh vprašanj

58


odloča ravno ta čas s projekti, s katerimi bomo kandidirali za evropska sredstva. Vnaprej vem, da brez vizije in strategije tudi poslej ne bo operacije. Ne bo zadostnega obiska na mestni tržnici in ne bo turistov, ki v Novem mestu brez živega stika z ljudmi in njihovo kulturo ne bodo imeli kaj iskati. Gre preprosto za izziv časa in prostora, v katerem živimo, in naš skupni dolg staremu mestnemu jedru, ki nam je dal vse, kar imamo, od Leona Štuklja, novomeške pomladi do tovarne zdravil Krka.

Ivica in Borut Križ (1955) Novomeško mestno jedro je zapuščeno in zanemarjeno, kar je nedopustno in sramotno za lokalno oblast. Ob koncu tedna bi morali vsaj delno zapreti cestni promet ali pa ga trajno urediti z delno prometno zaporo zgornjega dela Glavnega trga. Edina rešitev za oživitev slednjega pa so ugodna posojila za prenovo in poselitev stavb v mestnem jedru. Namreč le stalni prebivalci lahko resnično oživijo novomeški Glavni trg. V mestnem središču bi bilo potrebno tako za prebivalce kot za obiskovalce mesta zgraditi podzemno garažo.

Jure Dolinar (1975) Mestno jedro je neurejeno predvsem zaradi prometnega režima, neprijetno tako za pešce kot voznike, za mlade družine, kolesarje in njegove obiskovalce. Stanje je precej kaotično, večino časa je prisotna nerazumljiva gneča, med vikendi pa strašljiva praznina. Barve trga so sive, monotone, njegovi zvoki pa neprijetni. Opažam pa nekaj pozitivnih sprememb, kot so nekateri dobri prireditveni programi, butične trgovine, obnove hiš, načrtovana obnova tržnice, ..., vendar morda s premalo vizije oziroma dolgoročne celostne podobe. Menim, da Glavni trg na prvem mestu potrebuje obsežno spremembo prometnega režima – delna popolna zapora prometa, urejeni obvozi, dostopi za stanovalce in najemnike, kolesarske poti, dostopi do otroških igrišč, trgovin, ... – in nova parkirna mesta v neposredni bližini trga (ne nujno parkirna hiša). Ko bo to zagotovljeno, se lahko začne sistemska ureditev obratovalnih časov lokalov in trgovin, umestitev urbane infrastrukture v sodelovanju z lokalnimi umetniki – barve, razsvetljava, klopi, urbane instalacije, ..., spodbujevalno okolje za nove lokale in trgovine, nizke najemnine, pomoč pri organizaciji, ..., kandidiranje na evropskih razpisih za sofinanciranje obnove starega jedra, oblikovanje kulturnih turističnih programov in podobno. Vse to in še kaj pod okriljem enega zavoda ali javne službe, ki bi bdela nad vsemi projekti in katere člani bi bili neposredno povezani z mestom. S tem bi ustvarili tudi pogoje za oblikovanje novih kulturnih, gostinskih in trgovskih programov ter posledično večji obisk lokalnih prebivalcev in turistov. Nenazadnje pa tudi za prijetnejše bivanje meščanov in naseljevanje novih. Z vidika organizatorja prireditev je mestno jedro nadvse primerno in prijetno za kulturne dogodke ter druge dejavnosti, ki pa bi morale dosegati določena vsebinska in izvedbena merila oziroma bi morale biti vodene z dolgoročno vizijo. Predvsem dogodki, ki zmanjšujejo bivanjski standard ali ne dosegajo določenih estetskih meril, ne sodijo v mestno jedro. Stanje na področju prireditvene kulture bi lahko izboljšali s strateškim vlaganjem v točno določene vsebine in projekte ter nikakor ne v razdrobitev prioritet po sistemu vsakemu nekaj. Hkrati bi lahko z določenimi občinskimi odloki močno olajšali delo organizatorjev prireditev. Na splošno pa Novo mesto potrebuje mladostno svežino in pogum pri odločanju.

59

maj–avgust 2013, št. 3–4


Joža Miklič (1937) V novomeškem središču so nedorečene vsaj tri zadeve. Glavni trg nima pooblaščenega skrbnika s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, s prihodki in odhodki oziroma letnim finančnim načrtom. Vmešavamo se vsi – lastniki, najemniki, civilna družba, … – odločajo svetniki, ki jim Glavni trg ni in jim tudi ne sme biti kaj več kot druga dediščina. Namenska raba Glavnega trga ni določena, vsaj meni ni znano, da bi kje o tem kaj odločili. Uporablja ga tisti, ki je močnejši in na način, ki mu najbolj ustreza ne glede na javno dobro in ne da bi vedeli, ali interes po javni dobrini sploh obstaja. Ta interes bi se moral izražati v pripravljenosti meščanov, da ga tudi financirajo. Urejeno skrbništvo in določena namenska raba bi bila lahko trdna podlaga za razvojni program Glavnega trga in posledično starega mestnega jedra. V tem programu bi morala biti zajeti predvsem odkup zemljišč in stavb, iskanje investitorjev in trženje mesta. Promet mora z Glavnega trga. Ali pod zemljo  – skupaj z garažami kot Kongresni trg v Ljubljani – ali na obvoze, saj v namenski rabi Glavnega trga zagotovo ne bo trgovanja z izdelki, ki zahtevajo večji tovorni promet dobaviteljev ali kupcev. Pri njegovem oživljanju bi se morali zgledovati pri uspešnih rešitvah v podobnih mestih  – Barcelona, Andora, mesta v Provansi in Nemčiji, Assesor v Turčiji, Ptuj, Stara Ljubljana in drugje. Cilj mora biti, da prihodki pokrijejo stroške, za kar je potrebno organizirano promoviranje na svetovnih trgih, kulturna produkcija, za katero imamo lepe in ekonomsko dobre nastavke, razvito trženje in ustanavljanje mikro ter malih podjetji. Podpiranje samostojnih podjetnikov in tesno, prijetno ter ustvarjalno povezovanje javnih zavodov in navedenih za ustvarjanje mestne blagovne znamke ter tradicionalne ponudbe.

Zdenko Picelj (1961) Po Valvasorju je Novo mesto v njegovih časih takoj za Ljubljano veljalo za drugo najimenitnejše mesto na Kranjskem. Njegov Veliki ali današnji Glavni trg, ki je v svoji zgodovini doživel številna uradna in neuradna poimenovanja, kot so Veliki trg, Na plaz, Auf dem Platz, Napoleonov trg, Trg kraljeviča Petra, Trg kralja Petra II., Piazza Littorio in po drugi svetovni vojni dokončno Glavni trg – kar je bilo med Novomeščani vedno najbolj uveljavljeno ime, pa je presenečal s svojo velikostjo. Omenjali so ga kot največjega na Kranjskem in še danes je med največjimi v Sloveniji. Žal pa sedaj bolj spominja na ulico kot pa na trg, saj ga neurejenost in ena glavnih prometnic skozi osrednje mesto tako zožuje, da sta njegova veličina in imenitnost pravzaprav nerazpoznavni. Glede na njegovo območje ga lahko razdelimo na spodnji, ožji del od Kandijskega mosta do kavarne, in zgornji, precej širši del od kavarne do Bergmanove hiše. V svoji zgodovini je doživljal tako vzpone kot padce. Imel veliko in malo prebivalcev, bil izredno živahen ter povsem opuščen, celo tako, da poročila s konca 16. stoletja omenjajo, da je po njem po vseh tegobah tistega časa, denimo, požarih in kugi, zrasla celo trava. Danes to skorajda ni mogoče, čeprav ima tudi sedaj zelo malo prebivalcev, naravnih nesreč in bolezni pa že dolgo ni bil deležen. A je vedno bolj zapuščen. Hkrati pa so se po drugi svetovni vojni tako zelo ponorčevali iz njega, da so ga med drugim spremenili v nepregledno in s pločevino natrpano ulico ter mu tako odvzeli ves nekdanji sijaj, utrip in ponos. Če sem že povabljen, da povem svoje mnenje o prihodnosti Glavnega trga, je po mojem prepričanju rešitev povsem preprosta. Najprej bi morali začeti z njegovo tako nujno celovito komunalno ureditvijo oziroma infrastrukturno prenovo, ki bi v končni fazi pomenila tudi novo enotno – a v različnih kombinacijah, odvisno od namembnosti posameznih površin – tlakovanje celotne

60


površine trga po vzoru številnih večjih in manjših mest. Hkrati pa bi morali sprejeti po moji sodbi najpomembnejšo odločitev za njegovo prihodnost in v prvi fazi gornji del Glavnega trga zapreti za cestni promet. Življenje bi tako iz zaprtih prostorov preselili na trg. Zamisli, kaj narediti in kako izboljšati podobo ter utrip Glavnega trga, je in bo nedvomno še veliko in skorajšnja 650-letnica mesta (leta 2015) je pravšnji čas za njihovo uresničitev!

Jurij Kocuvan (1975) Novomeškemu mestnemu jedru obupno manjka nekaj nujnih mestotvornih elementov. Ima pa vseeno kar nekaj presežnih. Pomanjkanje se čuti predvsem pri urejanju prostora, mini ambientih in mikro urbanih elementih. Za primer bi lahko v ožjem mestnem jedru na prste ene roke preštel ponoči delujoča svetila. V oči bodejo mnoge neurejene sive cone, še bolj kot promet pa se mi zdi podhranjena poseljenost mestnega jedra. Želel bi tudi boljšo storitveno ponudbo. Presežne momente doživljam v kulturnih ustanovah, muzejskih in drugih razstaviščih, teatru, mladinski prireditveni kulturi, velikih in malih festivalih, tudi subkulturnih gibanjih. Ta pogosto slonijo na presežkih posameznikov, vsi pa seveda najbolj pogrešajo številčnejše občinstvo. Če na mesto pogledam še skozi optiko krize, ob kateri pravijo, da ne gre zamuditi ponujenih priložnosti, se mi zdi ožji mestni del prostor izjemnih možnosti. Zato želim Novemu mestu boljših skrbnikov, še več čuvarjev in predvsem mnogo meščanov.

Mitja Sadek (1976) Stanje je kritično v več pogledih. Na Glavnem trgu vlada neskladje in prava zmešnjava različnih pristopov pri označevanju trgovin ter lokalov in pri oglaševanju. Nadzor nad slednjim ne deluje, ni usklajene celostne podobe tega prostora. Marsikatero hišno pročelje bi bilo njuno potrebno obnove, prav tako bi bilo treba na številnih mestih obnoviti tlak. Že v nebo vpijoč pa je problem prometa, ki onemogoča, da bi trg resnično zaživel. Promet povzroča onesnaženje in hrup, ljudem jemlje prostor svobodnejšega gibanja ter prireditveni prostor, odvrača prebivalce mesta, da bi večkrat prišli na trg in se tam dlje časa zadrževali. Ali se je ob tem treba sploh še spraševati, kako ga oživeti? Mestna oblast, ki je dolžna problem Glavnega trga rešiti, naj samo pogleda čez planke – tu niti ni potrebno veliko pameti in inovativnosti. Novomeški Glavni trg naj pripada v prvi vrsti ljudem, ki tam živijo, in vsem, ki tja zahajajo. Če se bodo tam dobro počutili, bodo na njem stalno navzoči. Bivati in se muditi na Glavnem trgu naj postane posebna vrednota. Glavni trg naj postane trg – forum, stična točka mesta, kraj kulture, prireditev, koncertov, debat, butičnih trgovin, lokalov, knjigarn in antikvariatov. Že stalni prostor za različne prireditve, za organizacijo dogodkov, ki bi privabile različne generacije prebivalcev, bi bil velik korak k oživitvi starega mestnega jedra.

61

maj–avgust 2013, št. 3–4


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Andrej Dular

O DOLENJSKI IN NJENIH LJUDEH NA ETNOLOŠKO MUZEJSKI NAČIN Dolenjska in njeni ljudje, stalna razstava etnološkega oddelka Dolenjskega muzeja v Novem mestu, november 2012.

V Dolenjskem muzeju so 30. novembra lani odprli prenovljeno in posodobljeno stalno etnološko razstavo Dolenjska in njeni ljudje. Tako kot prvo izpred dobrih treh desetletij je tudi to razstavo, postavljeno v Ropasovi hiši, strokovno pripravila muzejska svetovalka Dolenjskega muzeja Ivica Križ.1 Postavitev stalne razstave, pa naj bo ta na novo postavljena ali prenovljena, pomeni za vsak muzej posebno slovesen in strokovno izjemen dogodek. Šele s stalno razstavo se muzej potrdi kot strokovna muzejska, kulturna ustanova. Z njo osmisli svoja zbiralska, raziskovalna in vzgojnoizobraževalna prizadevanja in izkazuje skrb za ohranjanje ter vrednotenje tako imenovane premične kulturne dediščine prostora, v katerem deluje. Stalna muzejska razstava je praviloma postavljena za več let, zato je za tovrstne projekte običajno, da ob njih izide tudi razstavni katalog ali vodnik. V Dolenjskem muzeju so se odločili za vodnik in vanj poleg obsežnejših besedilih posameznih razstavnih poglavij, ki so prevedena tudi v angleški jezik, vključili številno fotografsko gradivo. Etnološki oddelek Dolenjskega muzeja je svoje prve samostojne prostore dobil leta 1980, ko se je v muzeju zaposlila sedanja kustodinja Križeva. Šest let kasneje je v nadstropju Ropasove hiše nastala prva stalna etnološka razstava Dolenjskega muzeja. V letih, ki so sledila, se je omenjena iz Ljubljane priseljena etnologinja dodobra seznanila z etnološko podobo Dolenjske in njene 1 Razstavo in njen vodnik je oblikoval Jurij Kocuvan iz Studia 300. (Opomba urednika)

novomeške prestolnice. Njen strokovni in muzealski pogled je bil v vseh teh letih usmerjen v dolenjsko lončarstvo in pečarstvo, medičarstvo ter svečarstvo, novomeško pečarsko in keramično industrijo. Zanimale so jo tudi igre in igrače ter lutkarstvo na Dolenjskem, pa tudi novomeška fotografska obrt in etnološka podoba Šentjerneja. Iz vseh teh tem so nastale občasne razstave z razstavnimi katalogi. Kot etnologinja v pokrajinskem muzeju se je Križeva seznanjala tudi z drugimi pomembnimi področji načina življenja na Dolenjskem v preteklosti, zlasti mestnimi obrtmi, s pomenom poljedelstva, vinogradništva ter mlinarstva in žagarstva. Terenska sondiranja in raziskovanja tudi nekaterih drugih etnologinj in etnologov so prinesla etnološkemu oddelku Dolenjskega muzeja veliko novega predmetnega, pisnega in slikovnega gradiva, kar je seveda spodbujalo k njegovi predstavitvi in prenovi stalne razstave. S končano gradbeno sanacijo Ropasove hiše in zagotovljenimi finančnimi viri za prenovo stalne etnološke razstave v letu 2012 je tudi etnološki oddelek Dolenjskega muzeja dobil priložnost razširiti in prenoviti vsebinski razstavni koncept. Njegova avtorica ga je zasnovala na temelju klasične, vendar preizkušene etnološke sistematike, v kateri je način življenja večinskega prebivalstva na Dolenjskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja prikazala predvsem skozi področja materialne in deloma duhovne kulture. Dolenjsko je v obravnavanem času predstavljalo povečini agrarno vaško podeželje in obrtniško-trgovsko in uradniško prebivalstvo v mestnih in deloma trških naseljih. Zato je poudarek razstave na

62


temah, ki so povezane z njihovimi temeljnimi dejavnostmi in delovanjem. V nasprotju z nekaterimi sodobnimi muzeološkimi teorijami o muzeju brez muzealij ostaja v etnološki stalni razstavi Dolenjskega muzeja predmet v središču razstavne zgodbe. Obravnavan je kot pričevalec in razlagalec kulture in identitete lokalnega prebivalstva. Viri in načini preživljanja dolenjskih ljudi se nam razgrinjajo skozi predmete, ki so jih ljudje uporabljali pri svojih vsakodnevnih delovnih opravilih, da so si lahko zagotovili živila za lastno prehrano, prehrano domačih živali in za prodajo, ki je pomenila dodatni vir zaslužka. Ker je Dolenjska prekrita z gozdovi in prepredena z vodami, so vir človekovega preživljanja predstavljale tudi ekstenzivne gospodarske dejavnosti – nabiralništvo, lov in ribolov; s slednjima sta neločljivo povezane tudi lovne pravice in krivolov. Na Dolenjskem je bil močno razvit tudi lov na polhe. Raznovrstne razstavljene lovne in ribolovne priprave, kot, na primer, razne pasti (npr. raušli za lov polhov), prirejeno strelno orožje, vrše in osti, nam pripovedujejo o izvirnosti, domiselnosti ter iznajdljivosti dolenjskih ljudi. V kmečkem okolju je bilo običajno tudi gojenje čebel, saj je bil med pomembno sladilo v kmečki prehrani in tako kot čebelji vosek tudi predmet trgovanja. Agrarno gospodarstvo seveda ne more brez poljedelstva, z njim povezane živinoreje, sadjarstva in vinogradništva. Vse te dejavnosti so bile temelj kmečkega gospodarjenja vse do časa po drugi svetovni vojni, ko se je na Dolenjskem začela razvijati industrija. Vsaka od teh dejavnosti je na razstavi prikazana z vsaj nekaj zanjo

63

maj–avgust 2013, št. 3–4

Etnologinja Dolenjskega muzeja Ivica Križ ob pripravljanju nove stalne razstave Dolenjska in njeni ljudje, november 2012. (Foto: Rasto Božič)

značilnimi, reprezentativnimi predmeti, med katerimi izstopajo po svoji velikosti plug s plužnimi kolesi, voz s košem za prevoz gnoja, brana in reta. Dolenjski kulturni krajini in njenim ljudem je dajalo posebno podobo vinogradništvo in z njim povezana arhitektura. Vinograde so imeli ne le kmetje, temveč tudi meščani, obdelovanje vinske trte in predelava grozdja v vino pa je med Dolenjci tudi danes pomembno opravilo. Med razstavljenimi vinogradniškimi predmeti je treba omeniti manjše leseno posodje, priprave za zaščito trte in vinsko stiskalnico, ki so jo zaradi velikosti postavili ob Ropasovi hiši. Posebna pozornost je na razstavi posvečena različnim neagrarnim gospodarskim dejavnostim, ki so bile razvite zlasti v mestnih, nekatere pa tudi v vaških okoljih. Med obrtmi, ki so tudi sicer najbolj zaznamovale dolenjsko kulturno krajino, sodita mlinarstvo in žagarstvo, ki sta vse do časa po drugi svetovni vojni dajala utrip življenju ob Krki in drugih dolenjskih vodotokih. Razstava prikazuje to danes že zamrlo dejavnost z lepim primerkom mlinske naprave, mlina na kamen s pogonskim mehanizmom, grotom in pajkljem in z mlinarskimi posodami oziroma žitnimi merami ter orodjem. Veliko gradiva, ki ga o obrti na Dolenjskem hrani muzej v svojih depojih, zaradi prostorskih omejitev ni


našlo mesta na stalni razstavi. Tako je razumljivo, da je sicer vse do druge polovice 20. stoletja živo kmečko lončarstvo na Krškem in Šentjernejskem polju predstavljeno z izborom reprezentativnih lončarskih izdelkov, lončarskim vretenom in mlinom za lončarske barve. Kot vzporednica kmečkemu lončarstvu pa je z nekaj primerki keramičnih uporabnih izdelkov prikazana industrijska proizvodnja v Keramiki, novomeški tovarni Josipa Klemenčiča, ki je delovala vse do leta 1960. Med mestnimi obrtmi razstava seveda ni mogla zaobiti medičarstva, lectarstva in svečarstva, ki so bile znane v Novem mestu in Žužemberku. Namenjen jim je en celoten razstavni prostor, saj je bogastvo eksponatov tolikšno, da si človek z lahkoto predstavlja razsežnost in tehnologijo te obrtne proizvodnje. Številni leseni in kovinski modeli za lect in piškote in pa priprave za izdelavo oblivanih, vlivanih in vlečenih sveč izvirajo iz znane novomeške Murnove delavnice, ki je ena redkih v celoti ohranjenih lectarsko-svečarskih delavnic iz 19. stoletja na Slovenskem. Med predstavljenimi obrtmi so še čevljarstvo in usnjarstvo. Prvo je bilo ena najbolj razširjenih obrti ne le v mestih, temveč tudi po vaseh, in sicer vse do časa med svetovnima vojnama, ko se je v večji meri začela uveljavljati cenejša industrijsko izdelana Batina in Pekova obutev. Razstavljeni so čevljarsko orodje, kopita in končni izdelek – čevlji. Čevljarjem so surovine dobavljali usnjarji, ki so imeli zaradi narave svojega dela delavnice blizu tekočih voda. Tudi ta obrt, ki je bila zastopana v Novem mestu in še nekaterih dolenjskih krajih, je po drugi svetovni vojni popolnoma zamrla. Ohranilo pa se je usnjarsko orodje Murnove delavnice iz Novega mesta, ki je tudi vključeno v razstavo. Z obrtnimi dejavnostmi na podeželju in v mestih se tudi zaključuje predstavitev dejavnosti, ki bi jih lahko poimenovali viri in načini preživljanja dolenjskega prebivalstva v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Stalna razstava nas nato usmeri še v sklop duhovnih kulturnih sestavin iz življenja Dolenjcev. V tem sklopu so predstavljene predvsem letne šege, torej tiste šege koledarskega leta, ki sledijo menjavi letnih časov, in z njimi povezana posvetna ter verska praznovanja. Izpostavljene so šege in navade od pusta do velike noči ter božično-novoletne šege. Med pustnimi liki na Dolenjskem so bili še v drugi polovici 20. stoletja znani pustna kamela, ciganska skupina, ženin in nevesta s svati in seveda Pust v podobi slamnatega moža. Ob veliki noči sta bili in sta še danes razširjeni navadi izdelovanja cvetnonedeljskih

butaric ter priprava in nošenje velikonočnih jedil k velikonočnemu blagoslovu v cerkev. Za božično-novoletni čas pa je tudi danes splošno razširjen običaj postavljanje in krašenje božičnega drevesca in jaslic ter priprava slavnostnih jedil. V nekaterih krajih se je ohranilo ali se na novo uvaja koledovanje in tepežkanje. Zato so koledarske šege simbolno predstavljene z leseno kamelo, cvetnonedeljsko butaro, ragljo, pirhi, jerbasom in velikonočnim prtičem, jaslicami, kruhom poprtnikom in okraski za jelko. Stalno razstavo zaključuje prikaz likovnega obzorja dolenjskega kmečkega človeka. Likovna govorica se je izražala na različnih predmetih v bivalnem in delovnem okolju, na primer na orodju, predmetih za vsakdanjo rabo, notranjščinah in zunanjščinah stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, sakralnih objektih in tako dalje. Izpostavljeni so različni nabožni izdelki ljudskih rezbarjev in kmečkih samoukov, v večjem številu pa tudi iz tujih dežel v dolenjsko okolje prinesene slike na steklu, ki so krasile notranjost kmečkih domov. Posamezna poglavja stalne razstave so opremljena s krajšimi razlagalnimi besedili in njihovimi angleškim prevodi. V posameznih razstavnih sklopih so dodane fotografije in risbe, ki nazorno dopolnjujejo predmete in jih tako postavljajo v življenjski kontekst, s tem pa bogatijo celotno razstavno zgodbo. Razstava ima tudi poseben prostor, namenjen avdiovizualnim predstavitvam tistih vsebin snovne in nesnovne kulturne dediščine, ki zaradi pomanjkanja razstavnega prostora niso našle ustreznega mesta na sami razstavi. In v bodočnosti verjetno tudi vsebin, ki jih sedanji koncept stalne postavitve ne vsebuje oziroma so predstavljene le v razstavnem vodniku, na primer industrializacija Dolenjske in njen silen vpliv na način življenja ljudi v mestih in vaseh po drugi svetovni vojni in z njo povezane spremembe. Interaktivni kotiček, ki je namenjen poglabljanju znanja o posameznih etnoloških temah, je hkrati tudi prostor za pedagoške potrebe odraslih obiskovalcev in šolarjev. Eni in drugi bodo v njem tudi v bodoče zagotovo radi odkrivali nova spoznanja o Dolenjski in njenih ljudeh.

64


Mateja Kavčič, Portret lista vinike, Župančičevo sprehajališče, Novo mesto, pomlad 2013, 2013, 21 × 15 cm Portret lista bršljana, Župančičevo sprehajališče, Novo mesto, pomlad 2013, 2013, 21 × 15 cm Portret lista krvavega mlečnika, Župančičevo sprehajališče, Novo mesto, pomlad 2013, 2013, 21 × 15 cm Portret lista oreha, Župančičevo sprehajališče, Novo mesto, pomlad 2013, 2013, 21 × 15 cm

65

maj–avgust 2013, št. 3–4


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Rasto Božič

PREBUJENA BELOKRANJSKA KULTURNA DEDIŠČINA Slovensko-hrvaški projekt Analiza čezmejnih kulturnozgodovinskih povezav in revitalizacija objektov kulturne dediščine, Metlika in Črnomelj 2012 in 2013.

V Belokranjskem muzeju v Metliki oziroma v tamkajšnjem gradu so marca odprli prenovljene podstrešne razstavno-prireditvene prostore. Omenjeno prenovo so izvedli v okviru približno 1,5 milijona evrov vrednega skupnega projekta predpristopnega čezmejnega sodelovanja s Hrvaško IPA, pri katerem sta sodelovali dve belokranjski občini – poleg metliške še črnomaljska – in štirje hrvaški partnerji.1 V okviru lani začetega skupnega projekta Analiza čezmejnih kulturnozgodovinskih povezav in revitalizacija objektov kulturne dediščine, ki ga je vodilo hrvaško obmejno mesto Jastrebarsko, so izvedli tudi študijo čezmejnih kulturnozgodovinskih povezav, njene raziskave in ugotovitve pa so predstavili v publikaciji Med cesarstvom in kraljestvom v slovenskem in hrvaškem jeziku. Sicer so v metliškem delu navedenega projekta – skrajšano Prebujena kulturna dediščina – sanirali streho tamkajšnjega gradu, prenovili in uredili njegove obsežne podstrešne prostore ter vanje med drugim postavili razstavo Metlika in njen grad skozi čas. Na Občini Metlika pa še pričakujejo, da bodo s svojo prijavo uspešni tudi pri drugem tovrstnem razpisu, od katerega si morda še letos obetajo denar za dokončanje notranje 1 Prispevek prinaša povzetek podatkov občin Metlika in Črnomelj, izjav odgovornih in priložnostnih informativnih publikacij, Analiza čezmejnih kulturno-zgodovinskih povezav in revitalizacija objektov kulturne dediščine / Analiza kulturnopovijesnih poveznica i revitalizacija objekata kulturne baštine, Metlika 2012 in Prekogranični kulturno-povijesni put / Čezmejno kulturno-zgodovinska pot, Jastrebarsko 2013.

prenove Metliškega gradu oziroma za izgradnjo novega muzejskega vhoda in dvigala. Z navedeno prenovo dela Belokranjskega muzeja so tam dobili približno petsto kvadratnih metrov novih in sodobno urejenih prostorov, ki so namenjeni postavitvam novih razstav, predvsem metliške likovne zbirke, ki jo več kot desetletje hranijo v depojih. Metliški muzealci si od novih prostorov obetajo še predstavitev umetniškega dela svojih rojakov in drugih umetnikov, ki jih je pri njihovem ustvarjanju navdihnila Bela krajina, predvsem pa – glede nato, da v muzeju hranijo njegovih 40 izvirnih in restavriranih del – izpostavili dela rojaka in kiparja Alojza Gangla. V delu podstrešja z deli stavbnih ostalin iz 18. stoletja bodo s predmeti iz njegove zapuščine postavili delovno sobo zadnjega metliškega graščaka, Josipa Savinška, večji podstrešni prostor pod stekleno streho, kjer bodo obiskovalci začenjali obisk muzeja, pa bodo namenili različnim prireditvam. Sicer začetki Metliškega gradu segajo v začetek 14. stoletja, skozi čas pa se je ta razvil v zaprto in celovito grajsko stavbo. Velik pomen je imel v 14. in 15. stoletju, ko bilo v njem središče območne marke, v 16. in 17. stoletju pa je dobil vlogo trdnjave, ki je mesto varovala pred Turki. Leta 1951 so vanj začeli postopoma seliti Belokranjski muzej, ki ima sedaj v gradu razstavljenih ducat zbirk, med temi pet osnovnih – arheološko, zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko, etnološko in zbirko novejše zgodovine. V okviru muzeja delujeta še muzejski enoti v Vinici in Semiču ter metliška Galerija Kambič.

66


Črnomaljski del projekta Prebujena kulturna dediščina je zajemal prenovo prvega nadstropja atrija Črnomaljskega gradu, kjer so s predhodnim energetskim pregledom in termografskim fotografiranjem zgradbe ugotovili njene energetsko potratne oziroma v tem smislu šibke točke. Projekt je tako obsegal sanacijo toplotnih izgub, sodobno zasteklitev ganka in prenovo notranjega lesenega stopnišča, po katerem je bil svoj čas možen glavni dostop v prvo nadstropje gradu. Poleg običajnih obrtniških in gradbenih del ter montaže senčil na steklene površine so uredili tudi ogrevanje omenjenega ganka, posodobili razsvetljavo in toplotno izolirali strop, hkrati s prenovo notranjega stopnišča pa so prenovili še hodnike ter vrata s kamnitim portalom glavnega vhoda v pritličju gradu. Sicer so navedeno stavbo zadnjič prenovili leta 1972, ko so tudi posodobili in zasteklili atrijski gank, celotno pritličje in klet, po zadnji prenovi pa so v prenovljenem prvem nadstropju Črnomaljskega gradu postavili razstavo

Slovesnost ob odprtju prenovljenih podstrešnih prostorov Metliškega gradu, 20. marec 2013. (Foto: Rasto Božič)

67

maj–avgust 2013, št. 3–4

z izsledki omenjene partnerske študije čezmejnih povezav. Črnomaljski grad, ki so ga postavili v 13. Stoletju, velja drugače za najstarejšo grajsko stavbo v Beli krajini. Kot njen pomemben člen je bil vpet v obrambo mesta, najpozneje v 14. stoletju pa je postal rodovna hiša gospodov Črnomaljskih. Kasneje je zamenjal več lastnikov, v 17. in 18. stoletju pa dočakal več prezidav ter se razvil iz značilne srednjeveške zasnove v enovito grajsko celoto. Črnomaljski grad je danes uvrščen med kulturne spomenike. Na hrvaški strani sta pri projektu prebujanja kulturnih ostalin poleg mesta Jastrebarsko sodelovali še občini Klinča Sela in Pisarovina ter župa sv. Martina Biskupa iz Pisarovinske Jamnice. V njegovem okviru so na dvorcu Erdödy iz 15. stoletja na Jastrebarskem opravili arheološke in restavratorsko-konservatorske raziskave, v parku omenjenega dvorca pa prenovili grajsko žitnico. V občini Pisarovina so prenovili kapelo sv. Vida, ki so jo v Jamničkom Podgorju zgradili na prehodu iz 18. v 19. stoletje, v občini Klinča Sela pa so za cerkev Rojstva blažene device Marije iz 14. stoletja v Okiću izdelali glavni izvedbeni projekt sanacije njenih temeljev, zidane konstrukcije in cerkvenega ostrešja.


Lucijan Bratuš, Fig. NM 3, 2013, akril na platnu, 120 × 80 cm

68


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Jasna Kocuvan

PESTROST LIKOVNIH STILOV 9. Novomeški likovni dnevi, Jakčev dom, Dolenjski muzej Novo mesto, kolonija 6. – 10. maj in razstava 15. junij – 29. september 2013.

V razstavišču in galeriji Jakčevega doma je pod okriljem Dolenjskega muzeja in ob denarni podpori novomeške občine maja potekala 9. likovna kolonija Novomeški likovni dnevi. Njihova tradicija se je že močno usidrala v kulturno življenje Novomeščanov, saj se je v letih njenega prirejanja zvrstilo 47 različnih umetnikov, ki so ustvarili 73 likovnih del, ki pripadajo različnim stilnim izrazom in različnim likovnim tehnikam. Lepo število likovnih ustvarjalcev, ki je v njenem okviru obiskalo Novo mesto, pa gre pripisati neumorni gonilni sili kolonije oziroma umetniškemu vodji Janku Oraču. Kolonija je tudi dosegla visoko umetniško raven, z njenim delovanjem pa se bogati zbirka del, ki jih ustvarjalci ustvarijo v času njenega trajanja. Nastajajoča mestna zbirka je po svoji umetniški, vsebinski in kulturni plati nedvomno dragocena pridobitev. 9. Novomeških likovnih dni se je udeležila sedmerica likovno izoblikovanih osebnosti, ki je za pet dni svoj atelje zamenjala za skupinskega, kjer so se poleg rojevanja novih ustvarjenih del spletala nova poznanstva in obnavljala prijateljstva. Srečevanje, medsebojni konstruktivni pogovori, kritika in spodbuda pa so velikokrat najpomembnejši del tovrstnih prireditev. Ustvarjalci so prišli iz različnih delov Slovenije, in sicer iz Ljubljane Lucijan Bratuš ter Matej Metlikovič, iz Cerknice Milena Braniselj, iz Škofje Loke Mateja Kavčič, iz Maribora Viktor Šest in iz Dolenjskih Toplic Jože Kumer. Sedmi ustvarjalec je svojo udeležbo v zadnjem trenutku odpovedal, tako je splet okoliščin pripeljal do tega, da se je načrtovana mednarodna udeležba spremenila v bolj dolenjsko obarvano, saj je s svojimi ustvarjanjem kolonijo obogatil še omenjeni Novomeščan Orač. Njihova dela zrcalijo pestrost likovnih pristopov, ki jih dodatno podkrepijo različne tehnike, hkrati pa odražajo interpretativno svobodo in predvsem intimnost likovnih razmišljanj. Tema likovnega ustvarjanja ni določena, vendar opažamo, da je vsako leto več vzgibov, ki so v določeni povezavi z Dolenjsko in njenimi ljudmi. Tako so se tudi letos v umetnine prikradli motivni elementi Novega mesta – okljuka Krke, vedute s pogledom na Breg in kapiteljsko cerkev, rastlin z novomeških ulic ter bogate arheološke preteklosti. Delovanje znanih Novomeščanov pa tudi tokrat ni ostalo neopaženo, saj sta Pia in Pino Mlakar s svojim plesom Lok navdihnila sliko Ples ptic Mateja Metlikoviča. Govorica umetnosti se oblikuje počasi in s trudom, ne pade ljudem v naročje z neba, ničesar ni, kar bi zraslo samo od sebe. Tako je tudi likovna govorica umetnin, nastalih v dneh kolonije, sad večletnih raziskovanj, eksperimentiranj, spreminjanj in popravljanj, ki so jih ustvarjalci beležili v

69

maj–avgust 2013, št. 3–4


svojih likovnih izrazih. Paul Klee je zapisal, da »naloga umetnika ni, da slika vidni svet, ampak da nevidni svet naredi viden. Nevidni svet pa je vse, kar ni očitno našim petim čutom, ampak se skriva globlje, v naši duši, v naših emocijah, mislih, čutenjih, sanjah, upih, verovanjih … .« Na 9. Novomeških likovnih dnevih so ustvarjali naslednji udeleženci:

Milena Braniselj, akademska kiparka, ki se od študentskih let posveča umetnosti kinetičnih skulptur. Pot v raziskovanju gibanja jo je sprva vodila do prvih nihal in dvodelnih mobilov, nato se je posvečala preučevanju možnosti umetnih vzgonov gibanja z elektromotorji in drugimi mehanizmi, kasneje pa se je usmerila k približevanju naravnim zakonom gibanja. Različni viri energij, ki omogočajo gibanje, človeški dotik, valovanje zraka, elektromotorji, elektromagneti, laserski žarki in tekoči kristali so bili povod za njena eksperimentiranja. Le-ti pogojujejo tako obliko kot material posamezne skulpture. Na koloniji se je sproščeno prepuščala vtisom Novega mesta, njegovih naravnih značilnosti in bogate arheološke zgodovine. Njena energičnost se nedvomno izraža tudi v nastalih, gibajočih se glinenih kipih, v katere je spretno vnesla pridih halštatske kulture ter valovanje Krke, njeno vijuganje in objem srednjeveškega jedra. Rodila se je leta 1951 v Ljubljani, kjer je končala Šolo za oblikovanje, smer industrijsko oblikovanje in leta 1977 kot kiparka diplomirala na Akademiji za likovno umetnost. Kiparsko specialko je končala leta 1979, študijsko pa se je izpopolnjevala tudi v Veliki Britaniji. Sodelovala je na številnih domačih in mednarodnih likovnih delavnicah. Pripravila je 55 samostojnih razstav ter sodelovala na preko 200 skupinskih v Sloveniji in tujini, kjer je postavljenih tudi njenih 42 javnih del. Prejela je številna priznanja in nagrade, živi in ustvarja pa v Cerknici. Lucijan Bratuš je v desetletjih svojega ustvarjanja izoblikoval svojstven likovni slog, ki je morda najbolj prepoznaven po figuralni risbi s kaligrafsko potezo, v kateri se zrcali ekspresivnost in s katero ustvarja določeno dinamičnost. Ustvaril je izjemno obsežen opus, njegovo zanimanje pa poleg slikarstva pripada še grafiki in tipografiji. Že od študijskih let je njegova motivna prioriteta figuralni lik in tista draž, ki v njem vzbuja neskončno paleto izraznih možnosti. V teh ustvarjalnih dnevih je kot pozoren opazovalec vzel v roke skicirko in z veščo roko nadaljeval pripoved, začeto nekje v tišini svojega ateljeja. Nastala so dela, iz katerih veje svojstvena barvitost, ne ravno značilna za avtorjevo barvno paleto. Iz njih veje tista pomladna svežina, ki oznanja prihajanje letnih časov in skozi sijoči glas poletja dozoreva v opečnato rožnato jesensko patino. Rodil se je leta 1949 v Vipavi. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1973 končal tudi magistrski študij grafike. Od leta 1987 pa je na navedeni akademiji profesor za kaligrafijo in tipografijo. Od leta 1970 razstavlja samostojno ter sodeluje na domačih in tujih razstavah. Doslej je sodeloval na 67 samostojnih in več kot 160 skupinskih razstavah. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj. Ukvarja se še z grafičnim oblikovanjem, posebej črkovnih vrst, kaligrafijo in knjižnim oblikovanjem. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Mateja Kavčič je ustvarjalka, katere vsak vdih je prežet z mislijo o naravi. Živeti po naravnih načelih je njen življenjski kredo, ki se udejanja tudi v njenih likovnih delih. V galerijo je vnesla duh narave, in sicer tako, da je del sten prekrila s kompozicijo dreves, grmovja in trav. Upodobila je namreč detajl z vrta novomeškega Brega in ga dopolnila z majhnimi portreti drevesnih listov z mestnih ulic. Stene je porisala z ogljem oziroma zoglenelimi koščki lesa, ki s svojo minljivostjo poudarjajo sporočilnost njenih del oziroma večno kroženje, ponavljanje, minevanje in vnovično rojevanje. V Novem mestu se je rodila leta 1970, odraščala pa v Brestanici. Po Srednji šoli za oblikovanje

70


Direktor Dolenjskega muzeja Zdenko Picelj, vodja kolonije Janko Orač, slikarja Viktor Šest in Matej Metlikovič, slikarka Mateja Kavčič, novomeški župan Alojzij Muhič ter kustosinja Jakčevega doma Jasna Kocuvan. V prvi vrsti kiparka Milena Braniselj in slikar Jože Kumer. (Foto: Rasto Božič)

in fotografijo je leta 1994 diplomirala na slikarskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je obiskovala tudi slikarsko specialko. Leta 2007 je končala še študij pedagogike in andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 1995 pa je samozaposlena kulturnica. Kot vizualna umetnica se ukvarja s slikarstvom, risbo, grafiko, fotografijo, prostorskimi postavitvami in land artom. Sodeluje pri restavratorskih projektih in vodi ustvarjalnice za otroke. Zadnja leta živi in ustvarja v Škofji Loki. Ustvarjanje Jožeta Kumra se zadnja tri desetletja giblje na zamegljeni ločnici abstraktnega in predmetnega. Motivno so njegovo zanimanje popolnoma prevzele narava in ženske figure, ki jih ne upodablja v njihovi vidni pojavnosti, temveč jih slika kot refleksijo svojih čustvenih stanj. Ves čas svojega ustvarjanja se prepušča novim izzivom, ki ga peljejo skozi različne stile izražanja in katerim se brez strahu postavlja po robu. Tudi v času kolonije se je postavil pred izziv eksperimentiranja in se prepustil naključju ustvarjanja z neposrednim nanašanjem barv in njihovim naključnim mešanjem. V njegovih delih je čutiti zavezanost naravnemu življenju, predvsem v izbiri barvne lestvice s sončno rumeno in zemeljsko zeleno. V Novem mestu se je rodil leta 1953. Leta 1982 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, od leta 1987 pa deluje kot samostojni likovni ustvarjalec. Ukvarja se s slikarstvom, kiparstvom, z ilustriranjem knjig in oblikovanjem vizualnih komunikacij. Večkrat je razstavljal samostojno in skupinsko doma in na tujem ter za svoje delo prejel nekaj nagrad. Živi in ustvarja v Dolenjskih Toplicah.

71

maj–avgust 2013, št. 3–4


Matej Metlikovič je eden osrednjih predstavnikov sodobne slovenske sakralne umetnosti, in sicer izrazit kolorist, ki je v slovensko likovnost vnesel posebno barvitost. Avtorjeva vedrost je izražena z močnimi impulzivnimi barvami, nabitimi s pozitivno energijo, ki so natančno in premišljeno komponirane v ploskve različnih oblik, zlasti vertikalno podolgovate valovnice. Njegova izredna natančnost se zrcali v oblikovno minimalistični, vsebinsko pa globoko izrazni risbi. V Kranju se je rodil leta 1956. Na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani je diplomiral leta 1978 in tam nadaljeval s slikarsko specialko. Slika na platno, les in papir, posveča pa se še risbi s tušem, ilustrira in likovno opremlja poezijo. Ustvarja tudi na področju likovne opreme sakralnih prostorov, usmeril pa se je predvsem v oblikovanje in poslikavo barvnih oken, vezenih liturgičnih oblačil in oltarskih antependijev. Njegova dela so prisotna v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, Švici, Španiji in na Hrvaškem. Od leta 1992 deluje kot samostojni umetniški ustvarjalec, živi in ustvarja v Ljubljani.

Janko Orač je v nenehnem ustvarjalnem zagonu, njegova energija in pozitivizem pa sta se na letošnji koloniji dodobra izrazila, saj je tokrat nastopil tudi kot ustvarjalec. Orač je skozi leta svojega ustvarjanja v svoj likovni svet vpletel samosvoj, dobro prepoznaven likovni jezik, ki je zapisan izraziti barvni abstraktni ekspresiji. Bogata barvna paleta je odvisna od slikarjevega trenutnega navdiha, ki ga skoraj praviloma najde v naravi ali v svojem neposrednem bivalnem. V žarečih barvnih kompozicijah kljub abstraktnosti likovnih zapisov zaslutimo posamezne krajinske izseke, ki nas ponesejo po naravnih značilnostih dolenjske pokrajine in njeni bogati arheološki dediščini. V Celju se je rodil leta 1958, odraščal pa v Zibiki. Šolal se je na grafični šoli v Ljubljani. Leta 1997 je diplomiral na Šoli za risanje in slikanje, visoki strokovni šoli v Ljubljani, podiplomski študij grafike pa nadaljuje na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Najobsežnejše preglede svojega dolgoletnega ustvarjalnega dela je imel leta 2002 v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, leta 2008 v galeriji Dolenjskega muzeja in leta 2011 v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Za njim je več kot 70 samostojnih razstav, za svoja dela pa je prejel številna priznanja. Deluje s statusom svobodnega likovnega ustvarjalca. Je pobudnik in vodja likovnih kolonij Novomeški likovni dnevi in Zibika-Tinsko. Živi in ustvarja v Novem mestu in Zibiki. Viktor Šest si je s svojim oblikovno in slogovno prepoznavnim izrazom v sodobnem slovenskem figurativnem slikarstvu ustvaril vidno mesto. Zavezanost portretu in figuri se v njegovih delih kaže že desetletja, hkrati pa v tej odkriva likovno izraznost in izpovedno moč. Njegova umirjenost se zdi v popolnem nasprotju z ustvarjenimi figuralnimi liki, ki razigrano in sproščeno zaživijo v povsem novem bivalnem okolju. Mojstrsko obvladovana risba v svoji prvinski sporočilnosti ostaja glavni protagonist na ustvarjalčevem odru in osnovni nosilec njegovega likovnega izraza. V Ljubljani se je rodil leta 1956. Na tamkajšnji Akademiji za likovno umetnost je diplomiral leta 1981. Prelomnico v njegovem ustvarjanju pa je prineslo leto 1984, ko se je posvetil samo slikanju in ilustriranju. Takrat je tudi prvič razstavljal, do danes pa se je zvrstil niz njegovih samostojnih in skupinskih razstav. Kot samostojni ustvarjalec živi in ustvarja v Mariboru.

72


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Goran Milovanović

ORAČEVI LIKOVNI SVETOVI NA BOGENŠPERKU Janko Orač, Grafike – Lirični svetovi, Grad Bogenšperk, 18. april – 11. junij 2013.

Po intenzivnem raziskovanju grafičnega medija in ponovno vse bolj prisotnih grafičnih listih na mnogih razstavah Janka Orača je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo avtor predstavil z razstavo zgolj grafičnih del. S precej simbolike v sebi se mu je priložnost ponudila prav na gradu Bogenšperk, za slovenski kulturni prostor pomembnem kraju, ki vzorno ohranja Valvasorjevo dediščino bakroreznega tiska. Orač je razstavil sodobna grafična dela, ki pa v sodobnem razširjenem pomenu umetniške grafike kot reproduktibilne tehnike vendarle predstavljajo tisti del, ki ga zaznamujejo klasične tehnike umetniške grafike, kjer je še kako pomemben sam proces odtiskovanja grafične plošče na papir. Ravno v samem tehnološkem procesu izdelave se skozi zgodovino niti niso zgodile neke korenite spremembe, zato tudi izpostavljam to rdečo nit z Valvasorjem. Tektonske spremembe so nastale bolj pri sami opredelitvi grafike kot medija v sodobnem času. Pri tem igra še danes pomembno vlogo tudi Mednarodni grafični likovni center v Ljubljani kot nosilec dediščine grafičnega bienala in prek tega izoblikovane ljubljanske grafične šole. Opus, ki ga je Orač predstavil na Bogenšperku, je močno povezan z njegovo formalno nadgradnjo izobraževanja, saj na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu končuje specialistični študij grafike. Ta podatek ni nepomemben tudi zato, ker je prav Zagrebška akademija likovnih umetnosti v našem okolju najstarejša in je po letu 1920 močno vplivala na celotno likovno delovanje pri nas. Ti vplivi pa so pravzaprav vidni

73

maj–avgust 2013, št. 3–4

še danes. Razstava, ki jo je pripravil Orač, je prav zaradi zgoraj omenjenega dejstva zastavljena tako, da so poudarjene specifičnosti umetniške grafike in izpostavljene tri osnovne grafične tehnike: visoki, globoki in ploskovni tisk. Koncept je namenoma postavljen precej didaktično, kjer pride do izraza v obdobju študija sicer značilno poudarjeno eksperimentiranje znotraj likovne prakse. Tako lahko v različnih stopnjah tiska opazujemo intervencije, ki jih je Orač izvajal na grafičnih ploščah ter s tem izjemno studiozno preverjal lastnosti grafične tehnike in skozi tehnološki proces nadzoroval koncept lastne likovne izraznosti. Večina del, ki jih predstavlja v svojem bogenšperškem izboru, datira v letošnje ali konec lanskega leta in so izvedena v tradicionalnih grafičnih tehnikah. Znotraj njih pa avtor širi in odpira polja, enkrat v barvnem spektru, pa spet v kompozicijski zasnovi ali pa v formatu. Nekatera dela lahko označimo kot izrazno asketska, pri čemer skozi fazni proces ustvarjanja, ko slikovno polje konstruira s svetlo-temno tonsko modelacijo ali z barvno gradacijo ter dograjuje slikovno polje s teksturami, kompozicijskimi razmerji in poudarki, dograjuje kompozicijsko strukturo slikovnega polja. S tem, na nek način ritmičnim plastenjem, podobno kot v svojem slikarskem opusu, avtor določa osebni rokopis in kompleksno izraža lasten slikarski značaj. Orač je širši likovni javnosti sicer znan predvsem skozi svoj zajeten slikarski opus, ki je seveda tesno povezan tudi z njegovim grafičnim ustvarjanjem. Značilnost avtorjevega ustvarjalnega procesa je namreč premišljeno konceptualiziranje likovnega polja, ki ga gradi z barvno


tonaliteto ter pogosto dodano risarsko intervencijo drobnih gestualnih linij in točk različnih barv. Tako v svoji izraznosti ostaja izrazito vpet v polju modernizma, natančneje v polju lirično močno prežetega abstraktnega ekspresionizma, motivno pa predvsem v žanru krajine, prepojenega predvsem s simboliko domačega kraja. Ti osebni duševni svetovi nato skozi risbo in grafiko stopajo v ekspresivni dialog z okolico, ki se intenzivira v stopnjah grafičnih odtisov, kot je to vidno denimo v ciklu Lirični odtisi. Tako skozi različne strukturne forme opazujemo tudi spremembo ritma. Kot izrazit slikarski kolorist Orač seveda barve ni mogel zaobiti niti v grafiki, ki sicer velja predvsem za svet črno-belega kontrasta. Pri razstavljenih delih v tehniki mezzotinte lahko denimo spremljamo stopnjevanje odtisa do te mere,

ko je avtor prišel do popolnoma zatemnjene barvne ploskve, s čimer je na listu pridobil želeno žametno strukturo, nato pa jo je v naslednjih odtisih z intervencijo na plošči ponovno odpiral in na koncu, kot nasprotje, odtisnil v močno žareči oranžni barvi, ki grafiki spet doda popolnoma drug pomen ter nove asociativne nastavke. Le-te pogosto podkrepi z risarsko intervencijo raznih likov ali pa arhitekturnih in krajinskih elementov, kot so silhueta hriba, reke in podobno, pri čemer te nimajo upodobitvene funkcije, temveč zgolj znakovno, kajti vznik teh podob običajno nastane spontano in izhaja iz Oračevega likovnega sveta, pretkanega z arhipelagom v spominu naplavljenih elementov, ki so praviloma intimistične narave in značajsko pogojeni. Tudi zato nas ob ogledu teh del preveva pomirjujoča spokojnost.

Janko Orač ob delu v svojem ateljeju. (Foto: Branko Babič)

74


Janko Orač, »Nad mestom se svetli«, 2013, akril na platnu, 150 × 200 cm

75

maj–avgust 2013, št. 3–4


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Alenka Černelič Krošelj

HEROJI ČASA JOŽETA MARINČA Jože Marinč, razstava Heroji časa, grad Podsreda, 19. april – 23. junij 2013.

Jože Marinč je eden najbolj znanih, zanimivih in nenehno ustvarjajočih umetnikov, ki svoje poslanstvo opravljajo s strastjo, predvsem pa z nenehno predanostjo delu in komunikaciji z likovnim občestvom. Njegova dela so na različne načine vedno prisotna ali z razstavami ali pa – še posebej v zadnjem času – z aktivističnimi prikazi razmerja med sodobno družbo, umetnostjo in umetnikom. V maniri, ki je lastna umetnikom že stoletja, a jo vsak oziroma družbeno senzibilen umetnik vedno znova predstavi drugače. Marinč je s ciljem oživitve starih mestnih jeder v Krškem lani pripravil odmeven projekt Galerija in Potujočo galerijo, v sklopu katere je obiskal vasi Prušnja vas, Črneča vas, Gabrje, Dolž in Stopiče ter tam svojo umetnost predstavljal ljudem, ki obiske galerij ne vključujejo v svoje rokovnike. Z omenjenim pa je vzpostavil stik in omogočil dostop do umetnosti novemu občinstvu. Namesto kipa je tudi v kostanjeviškem krožišču na snežni podstavek postavil straniščno školjko in s tem opozoril, da je politika minljiva, umetnost pa ostaja. Ob tem je še bolj zanimivo, da predvsem te akcije in Marinčeva svojevrstna ogledala, ki družbi ne kažejo najlepše podobe, včasih privabijo več pogledov1 in vzbudijo več pozornosti, kot pa tako imenovano resno delo ume1 Zanimivo je, da je prav s postavitvijo Minljivega kipa 19. januarja letos v enem od krožišč Kostanjevice na Krki spodbudil številne gledalce in svoje spremljevalce na spletnem portalu youtube.

tnika in njegove razstave, ki ga predstavljajo kot celovitega in izdelanega likovnega ustvarjalca. Poseben Marinčev dosežek pa je z uresničitvijo projekta Strani neba prinesel njegov preplet ali morda tudi plastenje družbenega vsakdana, ki ga je kot avtor začel leta 2007 in udejanil leta 2012, javnost pa ga je še najbolj opazila letos. Namreč Marinčeve Strani neba so z njegovimi slikami velikega formata postale strani oziroma pročelje in začelje nove stavbe hidroelektrarne Krško, ki so jo uradno odprli 7. junija letos. Omenjeni industrijski objekt je tako postal tudi likovno polje z Marinčevo likovno pripovedjo. Razprave o tem so živahne in zanimive, hkrati pa velja opozoriti, da snovalci navedenega nadvse slovesnega odprtja Marinčevega – sicer na daleč opaznega likovnega prispevka – niso niti omenili. Za razliko naštetih pa je Marinčeva razstava na gradu Podsreda sodila v polje klasičnega komuniciranja umetnika z občinstvom, kamor se vplete še likovna ocena. Različni pogledi, plasti in ozadja skupaj poskrbijo za novo zgodbo, ki se po kapljah zliva v celoto. Ravno to razmišljanje oziroma razmišljanje o plasteh, ki soustvarjajo čas, družbo in posameznika, je eno bistvenih izhodišč del, ki jih je avtor izbral za galerijo gradu Podsreda. Prostor, ki so ga oblikovali različni časi in različni „heroji“, je bil prizorišče nove zgodbe, ki je bila tako kot ta stkana iz številnih plasti. Plastenje na raznovrstne načine, z različnimi materiali in na različne nosilce – les, kovino, platno – je stalnica Marinčevega ustvarjanja. Stalnica je tudi njegovo nenehno spreminjanje skozi

76


Jože Marinč ob svoji Simfoniji pomladi, sliki velikega formata, ki pokriva skoraj 50 kvadratnih metrov in so jo ob zaključku partnerskega projekta Evropska prestolnica kulture 2012 junija letos namestili na stransko pročelje meščanske hiše v novomeški Čitalniški ulici. (Foto: Rasto Božič)

nove oblike in v prenesenem pomenu tudi skozi nove motive. Najnovejša dela, ki jih je izbral za razstavo v stoletnih grajskih prostorih, bi lahko označili kot dela, ki raziskujejo sledi, razkrite z odkritimi – razrezanimi plastmi, skrbno naloženimi v času. V njih so odkrite črte življenja, preseki nekih zgodb, ki so bile zapisane, umetnik pa se je sam odločil, kako bo te zapise odrezal in katere bo izbral. Nemirna množica fosilov in ostalin je druga misel ob razstavi, saj smo v potezah in barvah zagledali množico školjk, odtisnjenih na obalah nekdanjega širnega Panonskega morja, ki se je končevalo prav nekje v bližini umetnikovega vsakdanjega kostanjeviškega okolja. Štirje razstavni prostori so bili sooblikovani z raznovrstnimi heroji. V prvem prostoru so bile postavljene podobe fosilov, kot zapisovalcev zgodb – mirnih časov in časov izbruhov, ki jih je Marinč v svoji abstraktni maniri upodobil silovito in s strastjo. Drugi del razstave

77

maj–avgust 2013, št. 3–4

in drugi prostor je zaznamoval sredinski steber z oboki, predvsem pa ohranjeni fosil – rog, vzidan v steno, ki je predstavljal nekoliko starejše slike, k tem pa so bili dodani heroji, oče, mati in sin. Njihova telesa so bila razgrajena in sestavljena iz fosilov, torej zapisov, ki jih je razkrival umetnik in jim na koncu dal tudi, kar je za Marinča manj običajno, podobo in na nek način tudi ime. Marinč je slikar barve. Ima jo, preprosto rečeno, rad in barve mu tako rekoč dobro služijo. Če smo včasih njegovo delo prepoznali po plastenju bolj umirjenih odtenkov rjave in črne, pa že v nekaj zadnjih ustvarjalnih ciklih uporablja predvsem žive barve, ki takoj oddajo energijo ljubezni. Energijo, ki jo umetnik čuti tako do preteklosti kot do sodobnosti, čeprav se o njej izraža kritično. Umetnik je namreč večni Don Kihot, ki se je pokazal tudi v eni izmed slik, nastali v večnem prehajanju med zavednim in nezavednim, med načrtovanim


in nenačrtovanim ter med umetnikovim motivnim svetom in dojemanjem oziroma branjem le-tega z očmi in mislimi drugih. Umetnik je ob silovitem ustvarjanju tudi mislec – starec, ki ob ognjeni krogli razpravlja z levom, simbolom moči in poguma, kar opredeljuje tudi heroje – junake, ki ves čas prehajajo iz varnega zavetja v neznano, iz zavednega v nezavedno … Umetnik se tako ves čas bori z barvami, predvsem pa s podobami, ki se pojavijo brez načrta, a ravno prave in na nek način resnične. O tem procesu je zapisal: »Dobra ali neugodna presenečenja mi dajo polet iskanja novih ustvarjalnih poti, nezavedno pa vseeno deluje moje telo, velikost roke, dolžina roke, debelina trebuha, ramena, obračanje vratu, zapestja, višina slikarske podlage, višina mize, velikost platna, oblike lopatice.« V tretji prostor, zadnji od vhoda z leve, so bile umeščene krajine, v katerih so obiskovalci odkrivali pravljične gozdove, neskončna morja školjk in kaplje barv, ki jih je ujel na likovno polje. Krajine veselja in energije, številnih izbruhov in podob. Sinteza njegovega ustvarjanja v tem desetletju, ki se je šele pričelo, je slika Don Kihot, kjer prepoznamo plastenje barv v širokih nanosih, urejenih v rastre oziroma v nenehna križanja potez in plasti. Ob tem pa je njegov način slikanja spremenjen v krogovičja, ki ga ustvarjajo že večkrat omenjene kaplje, iz katerih se izvijajo različne podobe. Marinčevi

heroji časa so nastali iz kapljice. Kapljice, ki so po umetnikovem čutenju znak minljivosti. Za vsako packo pravi, da je znak, in dodaja, da je znak pri znaku ustvarjena zgodba. Manjša dela, skice za večje formate, so bila postavljena v najmanjši prostor, kjer so soustvarila intimo oziroma vzdušje odmaknjenega prostora – nekakšne kapelice, ki prenese le malo drugega in drugih. Zapis o razstavi Heroji časa je kratek zapis o času, kot ga dojema Marinč, in o herojih, ki jih razkrivajo v stoletjih zapisane zgodbe. Tako je moč napisati, da je naloga umetnika prav v zapisih, ki ostanejo, pa čeprav jih v množici podob, ki jih vsak dan sprejemamo, velikokrat tudi spregledamo in se ne naložijo v naše plasti in zapise časa. Umetnik ob tem ne obupuje, ampak nadaljuje svoje poslanstvo in sledi svojim prepričanjem. V Marinčevih delih beremo prepričanje, o katerem je Jure Mikuž zapisal: »Zdi se, da je njegovo življenjsko poslanstvo ustvarjati ekspresivne likovne znake v fragmentih, v neprestanem nastajanju in spreminjanju.« Stoletja gradu Podsreda so dobila z Marinčevo razstavo novo časovno plast, takšno, ki v starem prostoru govori zgodbe o starih herojih in dodaja nove. Umetnik ne določa herojev z imenom in priimkom, ne določa jih z dejanji, ampak izpostavlja njihovo energijo. Sugestija, ki jo čuteči obiskovalci niso prezrli tako na odprtju, kot na javnem vodstvu.2

2 Viri: - Alenka Černelič Krošelj: Heroji časa – čas razkriva in označuje. Kozjanski park, grad Podsreda, 19. april – 23. junij 2013. - Jože Marinč: misli umetnika, digitalni dokument, 2013. Hrani Alenka Černelič Krošelj. - Jure Mikuž: Prostorsko slikarstvo. V Jože Marinč, Atelje, Dolenjski muzej Novo mesto, 25. september – 22. november 2009.

78


Matej Metlikovič, Fantazija za Pio in Pina Mlakar / Ples ptic / »Pas de deux«, 2013, akril na platnu, 120 × 80 cm

79

maj–avgust 2013, št. 3–4


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Andrej Lutman

VSTAJNIŠTVO IN VZTRAJNIŠTVO ALI MIČNO BESEDOLIČENJE Katja Plut, Kresničke, Lud Šerpa, Ljubljana 2012.

Diplomantka komunikologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, samozaložnica dveh pesniških zbirk, nominiranka za Veronikino nagrado je tudi zmagovalka prvega slovenskega slema, pa dobitnica nagrade Zlata ptica. In še marsikaj in marsičesa. Verjeti ali ne, pesni tudi v angleščini, francoščini, poslovenjeni latinščini, pogovorni in knjižni materinščini ter uporablja likovno govorico črk v pravi eksperimentatorski maniri. Izpove tudi: »Bruham žalostna in jezna pisma.« Navedeno (nekje iz sredine kresničjega roja) začne pravzaprav pripovedno pesem z naslovom Ad apta. Pisano narazen. Bruhanje in žalost in jeza in pisma so besede, s katerimi je docela možno ujeti nedoločljivost utrinkov oziroma kresničk oziroma prebliskov oziroma domislic, ki so že skoraj trgovska oznaka Plutove. Bruhanje se kaže kot upor, žalovanje izhaja iz omejenosti zapisa, kar se navsezadnje kaže v grafično različnih zapisih; jeza je pravzaprav togotnost, kar svetobolje, ki je starejša beseda za globalnost, pesmi pa so seveda pisma, spisana na ravni lokalnega, se pravi intimnega, se pravi tudi čutnega. Tako se izpostavljene in izvzete štiri sestavine obravnavanega pesnjenja dotikajo tistega svetega vzora, imeti vsaj eno večno pesem. Oporočno. In vse pesmi se tej približujejo, a jo dosegajo le v pomenu asimptotičnega. Tu je nujen izraz iz računstva, da poudari vzdušje, ki ga s svojimi stvaritvami ponujajo pesmi Plutove. Kljub vsemu naštetemu, trgovka pa le ni. To pomeni, da ne trguje tako na debelo in na približno in čez palec

in za vsako ceno. Raje je cenena, kot pa precenjena, pa naj bo to še tako pejorativna uvrstitev v občni zbor slovenskih poetes. Njene poetične intervencije so humusne in humane in tako multiplikativne, da zaudarjajo po zavisti do kakršnekoli uvrstitve. Pesmi, ki so določene s sprotnostjo na najžlahtnejši način, spodbujajo ustvarjalnost. A to ne pomeni, da so terapevtske.

80


Od njenih prejšnjih knjig je še najprimernejša za primerjalni vpogled zbirka z naslovom Ej! iz leta 2001. V njej so tudi vrstice: »Zdaj grem lahko k pesniku z očali, veš / in ga dam dol / in mi ljubezen ne bo nikoli več sveta / ampak saj se bom nekje v sredini itak fentala / in to je vse.« Zapisane so nekje na sredini zbirke, govori pa jih zraven spečemu ljubimcu kot opevanje svoje samote ob ščipu. In podobno vzdušje seka iz celotne zbirke. Pesniško tkivo je dosežek v smislu oblikovno-vsebinske dovršenosti. Pesnica uporablja kar najširši razmah jezikovnih tvorb, ga sama obogati s svojevrstnimi zapisi že uveljavljenih na primer narečnih besed ali z lastnimi izmisleki, vzpostavlja pomenske odnose z besedili popevk ali pogovornih rekel. Povedano preprosteje: uporablja sočen, žmohten domač jezik, ki je večinoma prepoznaven kot slovenščina. In to še ni vse, te verze zapiše s skoraj vsemi oblikovnimi zmožnostmi, ki jih ponuja vsaj povprečen računalnik. Da ne bo pomote, to ni nekakšno okraševanje, pač pa način zapisa, domišljen do duhovitosti – na ravni sporočilnosti seveda. Kajti sporočilnost je navsezadnje glavno dejstvo, ki odloča, čemu nekdo sploh gre črkovati po papirju. In tudi tu Plutova nagovarja s skrajno drznostjo, domišljijo in – kar je konec koncev najpomembnejše – iskrenostjo, ki očara. Toliko ob prejšnji zbirki Ej! za začetek. Zbirka Kresničke v opusu novomeške ustvarjalke tako ne predstavlja kaj posebej novega. Izgovor na utrjevanje pesniške snovi tudi ni prav posrečen. Podoživljanje oziroma oživljanje osvobajanja od semantičnih imperativov strojno izpisanih ustvarkov bi bila docela nehvaležna

81

maj–avgust 2013, št. 3–4

Katja Plut, Banja Luka, september 2010. (Foto: Rasto Božič)

oznaka, a sprejemljiva. Pa stran z označevanjem, uvrščanjem, razvrščanjem in primerjanjem. Pesnjenje je vendar samoosvobajajoča se veščina! In spet o zbirki Ej! Pesmi so najstniške, a ne začetniške. Ohranjajo svežino naključja, ki je ena od glavnih silnic, sestavljajočih svet obravnavanih pesmi. Vse našteto se nanaša na svet, ki je bil in naj bi bil še svet odraščanja, svet najstništva, ki prehaja v mladost. In ta svet je krut, brezsrčen, hinavski, zamorjen, hudoben, dolgočasen …, predvsem zadnje. In človek je tako prepuščen sebi in temu svetu, ki ga sili v kar nekaj, v tisti najbližje, ki naj naredi ta mlad duh enak vsem in istemu zatohlemu svetu. Tako se rodi upor, ki ni upor proti nečemu, proti temu zanikrnemu svetu, ne, ampak je upor za nekaj. Kaj je tisto nekaj, je vsekakor skrivnost slehernika in slehernice, a poskusiti velja. Navajam: »Samo Ti me nisi klical. / Samo k tebi sem prišla. / Samo Tebi sem nosila svoje / ovčke, zaklane na pladnjih sveta.« Zapuščenost in hrepenenje sta par, ki s silno in tudi svežo izpovedno razsežnostjo butata v pesmih, ki imajo naslov Ej! Je nagovor, prvi stik, vzpostavitev odnosa, občevanja, sporočanja, morda povezovanja. V zbirki Kresničke je pesem Inštalater svetlobe, kjer stoji zapisano: »Vsak drugi korak sem rotila, kje je naslednji znak.« Z navedenim je podkrepljena teza


za opredelitev z naslombo na avantgardistično izročilo davnin. Pomen se rodi od znaka do znaka, od zanke do zanke, od znamenja do znamenja, od črke do črke. Morda na prvi pogled suhoparni, nemara dolgočasno, a tak je pač površinski pogled, ki kljub svoji posplošeni perspektivi razkrije spretno rokodelko, ustvarjajoč presežne izdelke, stvaritve s prednostjo predanosti. Pesmi Plutove so prednostne. So delnice, ki so zadolžnice. Kar je spredaj, prednjači in se zazira v zdaj, a ne v prej. Tisto prej je zgolj ozadje, mrak oziroma možnost za poudarek zaiskritve, pesniške domislice, ki se izpišejo, izpojejo v pesem. Pesmi v zbirki Kresničke so iskrometnice. Sposobne so, da ob prebiranju, bolje izbiranju, hipoma določijo resonančni pomen, ki ga sprožijo. Na tej ravni bi se jim lahko poočitalo kar demagoškost. So pač osti, pa četudi ne pikajo. Naravno in tudi z ovinki spregovori pesnica o sebi in svojih videnjih. Privlači jo okolje, drži jo notranjost – oboje je dražeče. In prav vzdraženost je tudi pojem, ki poleg zapuščenosti in hrepenenja vzpostavlja pesnjenje Plutove. Pravzaprav prevladujoč, čeravno skrit. Vzdraženost, ki meji na živčnost in s tem na skrajno občutljivost. In občutljivost je vsekakor ena glavnih odlik pesnika. Da dojame tisto in posreduje tisto, kar drugi

ne, saj imajo druge skrbi in obsedenosti. Pesnica pa je obsedena le s sabo in svojimi dojemanji ter sporočanjem, saj je k temu tudi poklicana. Ta svoj poklic opravlja zavidljivo prostodušno in srčno, kar je tudi svojevrsten upor v slovenskem pesništvu. »Vse imam pod jezikom, / torej skušam utihniti, / da tu ostane. / Torej ga probam držat, da ne uide vse / od spod.« Z navedenim se prične kresnička Presneto, verjetno najdaljša v zbirki. Spominja na psalmično strukturo in tudi po vsebini oziroma načinu izpovedovanja primerljivo, le da je tu govora o izmiku jezika samega, o spodmiku besedišča, ki naj bi zagotavljal ustaljeno sporazumevanje. Kresničje pesmi so izčrkovane iz premišljenega naklepa, so zrele svetlonoske. In po takem se poraja vprašanje, pa kaj imajo takšne pesmi v sebi, da sploh zažive, se izpišejo, postanejo začrkane domisli. Odgovor je radoživost, veselje nad in še posebej pod izražanjem. Pesmi v knjižici Kresničke so žerjavica. Ni potrebno veliko netiva, da vzplamtijo, da se dvignejo nad enopomenskosti zdolgočasenega obzorja bolj ali manj zvezanih in zavezujočih besedí. In še nekaj, pogasiti se jih ne da. Morda so redke, a vselej pridejo. Tedaj pa jih je v obilju in v izmiku. Pesmi niso v akciji! Zaslužile pa bi si prikupnejšo knjižno embalažo.

82


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Andrej Lutman

DVA NA TRI JE OSEM Kristijan Muck, Razgovori v škrlatu, Založba Goga, Novo mesto 2012.

Najnovejšo knjižno stvaritev Kristijana Mucka, zopetno samosvojo umetnino, ponujajo za 12 evrov, a je vredna vsaj dvakrat toliko. Kako tudi ne, ko pa umetnik ob pesmih v tej knjižici objavlja tudi svoje risbe, pravzaprav risbi. Stilizirana človeška obraza, videna s strani, skici, ki spominjata na človeški obraz. Na knjižni naslovnici, odeti v odtenek škrlatno rdeče, takšna lika gledata navzven, se pravi, da sta obrnjena k sebi z namišljenimi malimi možgani. Se pravi, da se njuna pogleda srečujeta v neskončnosti. Med njima se razprostira napis Razgovori v škrlatu, kar se lahko počrkuje tudi kot govori v škrlat. Manjkajoče črke so izven dveh skiciranih likov. Črti, ki naznačujeta človeški obraz s strani, se pojavljata tudi na knjižnih straneh. Pozor! Samosvoja posebnost, knjižni stráni sta označeni z enakimi števkami oziroma istimi številkami. Številke štejejo par pesmi. Pesem na levi strani nosi v zgornjem vogalu enako števko kot pesem na nasprotni strani. Povedano drugače, strani niso oštevilčene po ustaljenem vrstnem redu, pač pa se oštevilčenja podvajajo. Stilizirana človeška obraza se ponavljata zraven števk, le da se nakazana obraza gledata prek oziroma čez pesmi. Vsak s svoje strani. Dvaintrideset je takšnih podvajanj in to število ustreza tudi številu osemvrstičnih pesmi. Pogleda, ki se na naslovnici začenjata, se prek namišljene neskončnosti znova srečata. Presečišče pogleda je besedilo, so črke, pesmi, pomeni. Govor oziroma razgovor se po pravilu škrlata sestavi v nenaslovljeni osemvrstičnici, ki sta v zrcalnem odnosu. Obraza

83

maj–avgust 2013, št. 3–4

s strani pač sestavljata dve plati zrcala, dve plati beline na papirju, dve neskončnosti pomena. Torej, rezimirajoče določeno, potrebno je pomnoževati, in sicer s količnikom dve. Takšni so razgovori v škrlatu. Niso enostavni, pač pa, pričakovano določeno, dvostavni in, seveda, dvostranski. Čemu toliko besedí o obliki oziroma knjižnem videzu? Pesmi, sestavni del pesniške zbirke, so v manjšini glede na količino knjižnega prostora oziroma


površine, kar pa lahko za zgolj trenutno rabo pomeni tudi, da se primerljiv lingvistični koncentrat, kar je pravzaprav prepoznavna oblika Muckovega pesnjenja, pesniku prede in razpreda iz vsaj dveh njegovih prejšnjih zbirk z naslovoma Bleščice (2001) in Sinji klici (2006). Takšna konstatacija seveda ne kliče po krčenju knjižnega formata, pač pa opozarja na strnjenost pesnikovega izraza. Izraz pa je skladje zvena, pomena in videza. Za popestritev zgodovinskega spomina bo pravšnja izpostavitev pesemskega sporočila iz Sinjih klicev. V besedilu na zavihku je Polona Abram opisala en vidik Muckovega pesništva: »Ko skušamo vso to gosto miselno gmoto zaobjeti ali celo analizirati, hitro začutimo, da njegova umetnost nikakor ni lahkotna, všečna, vsem razumljiva. Potrebni so precejšnja mera zbranosti, občutek za večdimenzionalnost sveta, smisel za prostor onkraj besed, da lahko v polnosti zaživijo nenavadne pokrajine duha, ki jih odkriva v svojih odpravah v neznano.« Takšen vidik je vsekakor dodobra označevalen in zadovoljiv, posebej še določujoč v primeru, če se doda navedek iz spremnega besedilca List iz dnevnika Tarasa Kermaunerja: »Zanima me le še branje kot uglaševanje dveh notrin; v Muckovi poeziji prepoznavam dele sebe: veduto, ki jo ljubim, vesolje, ki se mu čudim, skale, ki me prebadajo, morje, v katerem se utapljam, angele, ki me rešujejo, oblike, ki me osrečujejo, slike lepote, sestavljene iz grenkih okruškov sveta in duše.« Po pravkar izpostavljenem je možno sklepati, da gre v pesniški zbirki Sinji klici za pesmi, pisane brez ločil in velikih začetnic kot v zbirki Razgovori v škrlatu, za pesmi, ki so preposebne, pisane le za določena čustvovanja in razbiranja, za pesmi, ki so zaprtega ali vsaj priprtega tipa. Kaj je v sledečih navedkih takšnega? »Neznanska je nežnost besed / ki z njo barve jesenskega Krasa / s soncem v obzorju / pregovarjajo noč«; ali pa: »od strele zadeta / z obeljenim deblom / minljiva jelka / kot jaz in resnica«. Popolnoma preprosto, jasno in neposredno izpovedano pesniško stanje, ki je tako znano, da je sporočljivo na način, ki ne zahteva prav posebnih pojasnjevanj – v smislu pesmi seveda. To je stanje stalne pripravljenosti, pravzaprav izredno stanje pred lepoto, skladjem, izrazom, ustvarjanjem, pisanjem, igranjem. Muck je v slovenskem umetniškem prostoru prisoten od konca šestdesetih prejšnjega stoletja, sprva kot igralec, nato pa tudi kot esejist, pesnik, slikar, režiser lastnih intermedialnih predstav, pisec iger in razprav. Zbirka Sinji klici je njegova osma samostojna knjiga pesmi. Pomenljivo za

tu obravnavano zbirko Pogovori v škrlatu: na rjavkastem papirju so črke v opečnati barvi, pesmi so dopolnjene z risbami Petra Abrama, ki jih je s kredo v papir izrisal kot obraze pokrajine, kot prežetost beline in svetlega s črtami in oblikami, ki so prepoznavne le po načinu spominjanja, saj spominjajo na nekaj, na obraz, na brazde na polju, na oblake, oblike na nebu. Prav kot pesmi morda na prvi pogled delujejo oddaljeno in nekako štrleče iz same knjige, pa je njihova dopolnilnost neizbežna, skorajda nujna. In izdelek, knjiga, je tako res lep dosežek. Pesmi, ki imajo sredotežno določujoče stihe, se pravi, da je os pesmi v sredini stihov, so na drugi strani risbe razpotegnjene. Pesnikovo samospraševanje je zavito v verze, ki jih zapiše opažanje stanja, obrnjenega navzven. Opisi, ki so skorajda praviloma enovrstični, dajejo jasne slike okolja, kjer pesnik beleži, in pesnikove notranjosti, kamor beleži. Udeležen je v vsem: »morje objemam gol / plavam skoz nebno snov / dihanju stihov predan«. Razveseljivo pri Sinjem klicu je tudi, da zbirka ni zavezana obliki, pa čeprav je dognano oblikovana, ampak je zbirka urejena z občutkom za nered, v dobrem smislu seveda. To navsezadnje pomeni tudi, da je knjigo mogoče kjerkoli odpreti, se zazreti v pesem o naših lastnostih dojemanja ali v lasten obraz, ki je odraz spomina. Sinji klici so stihi iz jasnine, ki povedo mnogo o približevanju lepoti, poseganju po njej, pa o skrušenosti ob spoznanju, da je lepota stežka dosegljiva, res redko presegljiva, a stalno izmuzljiva, pa čeprav tudi stalno na umetnikovem dosegu. Odmevajo po v lepoto speljani poti umetnika, ustvarjalca in tenkočutnega poslušalca, ki lahko združuje tako samosvoj občutek z različnimi in drugačnimi pristopi. Klici torej gredo v razgovore ... A mnogostranskost vsestranskega umetnika Mucka je izražena še drugače. Za to je poskrbela Katarina Podbevšek s spremnim besedilom Potovanje vase k zbirki Razgovori v škrlatu. Dokaj prozaičen naslov niti ne obeta, a besedilce poskrbi za novejše poimenovanje umetnikovega početja. Imenuje se sinestezija. Kaj neki bi to lahko bilo? Piska spremne besede pomen določi z dvema vedama, s psihologijo in literarno zgodovino. Izraz sinestezija prepričljivo utemelji, ko se sklicuje na subjektivnost pesniškega doživljanja. S takšno stilno označitvijo umetnikovega početja je poudarjen renesančni ideal vsestranskega ustvarjalca, tistega, ki se zmore vsaj dostojno izraziti s kar najrazličnejšimi izraznimi sredstvi, in to sočasno. Sinestezija je v takšnem kontekstu sinonim za sinergijo, pa naj bo vse skupaj utemeljeno s kvantnim skokom ali nanostrukturo.

84


Kaj pa pesnik? Pesnik, ki je tudi risar že izpostavljenih likov, dosledno ostaja formalist. Zaukazana pesniška oblika, ki je osemvrstična in osno osredinjena, aktualizira človekov trenutek v razpotegu dvoumnega bivanja. Na začetku ene od pesmi zatrdi: »ne potrebujem pesnikov / in svojih pesmi«. Navedek uvaja v svet zasukov, absurdov, nesmislov, protirekov, protivnih monologov, vase odmevajočih zagovorov in še nekaterih umetniških izrazov, ki sestavljajo pesniško gledišče in gledališče. Muck s knjižico Razgovori v škrlatu dokazuje, da je doslednost oblike tisto varovalo, ki omogoči razcvet besednega bogastva v najširša izpovedna področja, a omejitev je vsekakor prav posluh za umetnost, za izražanje, za razmik, ki se mu reče tudi razum. Seveda, pesmi, ki se sklicujejo na barvo, so vsote podvajanj, ko je pesnik tisti, ki ponuja odmev. Resonančna struktura poetičnih kreacij, scentriranih v vertikalni hierarhiji, lahko zavibrira zgolj in samo v horizontalni poziciji. In takšen koncentrat je nujno pomnogoteriti z vsaj dvakratnim branjem.

85

maj–avgust 2013, št. 3–4


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Manja Žugman Širnik

O PISANJU TAKO IN DRUGAČE Smiljan Trobiš, Pisanje kot terapija, Živeti s pisanjem, Udarni list, Novo mesto 2011.

Knjižne police so leta 2011 postale bogatejše za dve knjižni izdaji, katerih avtor je pesnik Smiljan Trobiš, viden ustvarjalec v dolenjskem in širšem slovenskem kulturnem prostoru. Že samo naslova okrog osemdesetlistnih knjig bralca seznanita z njuno tematiko. Prva knjižica je naslovljena Pisanje kot terapija, druga pa Živeti s pisanjem, pri čemer je Trobiš dodal še podnapis, ki morebitnemu bralcu vnaprej pojasnjuje, da je knjiga hkrati priročnik za vse tiste, ki poezijo že pišejo, ali pa tiste, ki bi si jo želeli pisati. Z vpeljevanjem tovrstnih naslovov avtor povabi k branju najširši krog bralcev, saj po njegovih besedah »lahko poezija izboljša ta svet, ga naredi bolj poetičnega in bolj človeškega«. Vsako literarno in nasploh umetniško delo poseduje več funkcij, med temi pa Trobiš mnogokrat izpostavlja predvsem terapevtsko. Zakaj? Vsakdanje življenje človeku prinaša mnogo preizkušenj, brezhibnega hitenja, ponavljajočih se skrbi in nenehnega strahu … Vse našteto in morda še mnogo več nepredvidljivega slehernika marsikdaj zapelje z njegove poti. Avtor poudarja, da se je potrebno mestoma ustaviti ter se vedno znova vrniti k sebi, ohraniti »svojo notranjo srečo in dobri glas vesti«. Pri tem izpostavlja pisanje kot pomembno veščino, na podlagi katere lahko posameznik preuredi svoj miselni nered v čudoviti svet umetnine. Kot pomembno vrednoto pri ustvarjanju poudarja mir, saj je človek v stanju miru in tišine zmožen znova vzpostaviti svoje notranje in telesno ravnovesje. Pri tem pa pisanje opredeljuje kot najustreznejšo vajo za zbranost. Pišemo lahko

ob kateremkoli času, vendar pa je najprimernejši trenutek noč. Takrat se nam razprostre svet miru in tišine, ko se lahko človek potopi vase, v svoje globine. Iz njih črpa in se izpoveduje. Jutro ponudi piscu zbiranje vtisov in premišljevanje o napisanem; ponudi mu tako imenovano brušenje spisanega in oblikovanje končnega izdelka. Vsako ponovno branje daje ustvarjalcu možnosti prepoznavanja oziroma odkrivanja globlje in globlje lepote … V vsaki kakovostni umetnini lahko namreč odkrivamo

86


vedno nove in nove pomene, vedno globlja spoznanja, vedno več. Mestoma se Trobiš dotika tudi svojega umetniškega udejstvovanja, saj pisanje opredeljuje tudi kot »vsakdanji opravek in način življenja«, predstavlja mu hkrati delo, sprostitev in počitek. Prav tako vključuje mnogo znanih imen tako iz slovenske kakor tudi iz svetovne literarne zakladnice. Med temi omenja tudi Franceta Prešerna, ki je snoval duhovite vrstičnice, na podlagi katerih je sproščal svoje notranje napetosti, se ironično odzival na napake tega sveta ter ob tem še prijetno zabaval sebe in druge. Znova sledi terapevtski vlogi napisanega, saj nas le-to zdravi in vodi v pozitivno razmišljanje. Trobiš piše, da »humor deluje terapevtsko na človeka že sam po sebi, toliko bolje je, če ga zapišemo v obliki pesmi ali kake druge literarne oblike«. Opozarja pa tudi, da je za pisanje potreben navdih. Če tega ustvarjalcu (z) manjka, avtor svetuje, naj se napoti na kakšno prijetno popotovanje ali pa zgolj v bližnji gozd. Tam bo lahko znova napolnil svojo dušo, našel zalet, potrebno toplino in polnost. In spet bodo tako rekoč pogoji za primež pisala ustvarjeni. Avtor knjižic iz lastne življenjske poti in bogatih izkušenj, ki so ga skozi vsa leta gnetle, preizkušale, oblikovale in izpopolnjevale, omenja tudi zorenje. To je tisto, zaradi česar je vredno živeti, se vedno znova vzpenjati in okušati padce. Znan pregovor pravi: Pomembna je pot, ne cilj. V tovrstni obliki pa se izpisuje tudi sleherna pisateljska pot, ki je sestavljena iz branja, pisanja in dela. Sladkosti ustvarjenega se naposled (p)okušajo tudi v cilju; v objavljanju pesmi, recitiranju, izdajanju knjig … Ob vsem tem pa življenje piscu ponudi še obilo možnosti za spoznavanje novih in zanimivih ljudi, za sklepanje najrazličnejših prijateljstev ter sprejemanje vseh lepot umetnosti in nasploh kulture. In avtor prijazno poziva bodisi bralca bodisi pisca, naj z roko v roki ustvarja svet, v katerem bo vredno zoreti – duhovno rasti.

87

maj–avgust 2013, št. 3–4


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Manja Žugman Širnik

TIHA ŽELJA IN GLASEN ODMEV Smiljan Trobiš, Tiha želja – zbirka haikujev in senrjujev, Špes, Novo mesto 2012.

Sprehod skozi zajetno zbirko haikujev in senrjujev avtorja Smiljana Trobiša bralcu prikaže pesnikov celovit pogled na človekovo eksistenco. Pred ljubitelji pisane besede se razgrinja vsemogočnost skrivnostnega neba, ki se v Trobiševih literarnih delih pojavlja kot stalnica in mestoma nakazuje pot (od)rešitve. Že v samem naslovu zbirke je avtor izrazil svojo tiho željo, ki skozi haikujske vrstice vpije v nebo in se sopostavlja z naravo. Ob človeški duši pa v nebo kipi tudi roža; enkrat vijolica, spet drugič cvetovi magnolije. V nebo se vije pravzaprav celo človeštvo, k odrešeniku, k božanskemu. Posameznik namreč tiho verjame, da je neko nevidno božanstvo tisto, ki ureja zakone in določa usodo njegovega življenja na Zemlji. Pred bralcem se razgalja pesnik, ki mu notranji nemir povzroča prekipevanje. Izpoveduje svojo radost ter jo opredeli kot navdih in hkrati tisto silnico, ki človeku omogoča, da se prepusti naravnemu toku dogodkov ter se odpre za vsa prihajajoča tveganja in presenečenja, ki mu jih na pot prinaša življenje. Skozi mnoge avtorjeve filozofske premise se v ospredje zbirke izrisujejo pojmi, kot so sreča, veselje, mir in tišina. Poudarjeno je premišljevanje o tem, če se človek sploh zaveda narave, ki se po Trobiševi literarni pokrajini tako igrivo nasmiha soncu, steguje roko k metulju, boža valovanje časa, ki se razlega v neskončnost. In nasproti vsemogočni naravi stoji človek, nasproti večnosti minljivost. Dvopolnost je prisotna skozi celotno zbirko. Glasno izpovedovanje zvesto spremljajo trenutki miru

in tišine. Slednja stoji celo pred zakladom besed, ki da ničesar ne povedo. Tišina ima moč, ki povezuje tudi tisto nepovezano. Trobiš vedno znova poudarja intuicijo kot tisto najbolj zanesljivo človekovo spremljevalko, saj je neposredna, absolutna in (naj)bližja Resnici. Pomembno mesto v zbirki Tiha želja zavzema drevo, ki se v slovenskih literarnih delih nasploh velikokrat pojavlja. Pisci so ga največkrat uporabljali za prispodobo človeka samega. Skozi haikujske vrstice je s prispodobo drevesa moč zaslutiti človeško zaslepljenost. Avtor niza »drevo za drevesom«, in ugotavlja, da »nihče ne vidi tistega vmes«. V množici drevja »ni videti konca«, kar je moč tolmačiti kot vse preveliko nakopičenost

88


razumske navlake, ki uravnava človeška življenja in nasilno premaguje spontano delovanje. Filozofska misel tli tudi v Trobiševem spoznanju, ki pravi, da je »drevo /…/ najbolj drevo, ko je drevo«, po analogiji, človek je najbolj človek, ko je podoben samemu sebi ali je sam svoj in deluje tako rekoč po svoji vesti. Prav tako pa se drevo pojavlja kot vez med nebom in zemljo. S koreninami trdno zasidrano v prst, s krošnjami pa zavzeto kipeče se v nebo. Simbolično podpira človeško telo in je tempelj duše. Kot tako je zapisano tudi v mnogih ljudskih verovanjih oziroma izročilih. Ingmar Bergman je nekoč zapisal, da je »prava umetnost /…/ tista, ki v nas premakne kako čutečo struno, tista, ki nas razburi v najbolj intimnih čustvovanjih«. Prav tako velja za sklepne besede o pričujoči zbirki zapisati, da se Trobiševe misli in čustvovanja prepletajo v najrazličnejših kretnjah, linijah, barvah in podobah, ki v svetlih in temnih odtenkih glasno odmevajo v slehernem človeškem bitju.

89

maj–avgust 2013, št. 3–4


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Smiljan Trobiš

POEZIJA MANJE ŽUGMAN ŠIRNIK SE KOMAJDA DOTIKA TAL Manja Žugman Širnik, Izsevanja / Žarenja, Amalietti & Amalietti, Ljubljana 2010.

Pesmi Manje Žugman Širnik, zbrane v dvojezični pesniški zbirki z naslovom Izsevanja/Žarenja, izšle pri založbi Amalietti & Amalietti, lahko bralec doživlja kot premagano minevanje, kar pesmi tudi so. Ozadje vsake ustvarjene umetnine je umetnik sam, zato lahko bralcem postane razumljivo, da je tudi pesnica v sebi predelala in pretrpela mnogo resnic, da je bila sposobna sama v sebi premagati minljivost. Mnogi pesniki pišejo o minljivosti, vendar ob omenjenem pojmu večinoma ostajajo nemočni, saj v sebi ne premorejo dovolj vere in upanja. Žugman Širnikova je to prerasla. S svojo poezijo in vero ponuja upanje slehernemu bralcu. V pesmi Čutenje razodene, kako naj človekovo srce doseže upanje. Razlaga, da se mora popolnoma ponižati. Samega sebe mora izprazniti. Poprej zapisano pesnica razloži z verzi: »Srce, neskončno kot nebo, dogorelo je v temo …« in nadalje v poudarku: »… prepeva resnice melodijo …«. O takem izničenju in ponovnem vstajenju piše tudi Ivan Cankar, ko pravi: »Ljudje bi morali popolnoma prenehati misliti, da bi začeli spet misliti«. Pesnica Žugman Širnikova pa se pri tem spusti še za nekaj plasti globlje. Ko se njeno srce izniči, začne spet biti. Ko polovi zvezde, jih ožari z novim sijem. Pesničina zvesta spremljevalka je tudi samota. Njena samota je tesnobna, saj ima srce, ki je veliko kot nebo, zaradi česar pa za samo to pravzaprav ni ustvarjeno. Mestoma se zboji sivine prihodnjih dni, saj srce potrebuje svojo hrano, svojo mavrico barv, ki jo lahko oblikujeta ljubezen in dobrota. Vse drugo sleherno srce

zavrača. Pesnica pri tem spoznava, da njeno življenje »v zastrupljenih rekah nasmejano umira«. Bralec se lahko ustavi ob rabi besede nasmejano. Avtorica je namreč na tem mestu premagala smrt ter minljivost vsega, kar obstaja. »Komaj se dotikam tal …«. V trenutkih sreče je človek najbolj to, kar je, najbolj človeški, in najbliže temu, kar naj bi bil. V tovrstnih položajih je pesnica začutila,

90


kako gravitacija njene samote sploh ne razodeva tega, kar je. Saj človek ni ne prah in ne glina. Človek je duša, ustvarjena za srečo. Tudi v naslednji pesmi, najbrž ustvarjeni v blagodejnih in srečnih trenutkih, pesnica potoži, da jo na ta svet gravitira »prebičano telo«. Če tega ne bi bilo, bi bila njena duša srečna. Telo in duša pa sta v našem bivanju eno, zato je njuna ločitev le navidezna. Služi samo kot pripomoček, s katerim lažje izražamo svoje misli. Zato pa mora duša kljub vsej svoji sreči vase zaobjeti tudi bolečine telesa. In k bolečinam sodi tudi tuzemska ljubezen. Prišel bo čas, ko ne bo več bolela, ampak le posvečevala …, vendar smo še tu – tukaj in zdaj. Z vso iskrenostjo pa si lahko priznamo, da naša srečna duša, ki vključi bolečine nesrečnega telesa, postane celovit človek z vsem svojim dostojanstvom. Človek, vreden vsega spoštovanja. Res, nekatere pesmi (za)dišijo po izpovedanih trenutkih obupa. A le kdo je prišel na hrib, ne da bi poprej hodil po dolini? Popolno nasprotje žalostnih pesmi so verzi, v katerih pesnica optimistično stremi kvišku, zazrta v svetlo prihodnost. Kaj ne hodi človek za svojim pogledom, ki ga vzbudi stremljenje, želja, hrepenenje, globoko vsajeno v človeško naravo, da potem ni nobena

91

maj–avgust 2013, št. 3–4

dolina, nobena tema tako temna, da ne bi videl nad njo luči? In tod lahko znova uzremo kakovost pesničinega izpovedovanja, saj kljub prebičanemu telesu – ali prav zaradi njega – vidi to, kar so že zdavnaj videle njene globine: svetlobo (od)zgoraj. In ta svetloba je spet tako neskončna, kot je neskončno njeno srce, ki je izgorevalo v temo in na koncu prepevalo melodijo Resnice … Vsaka kakovostna umetnina naj bi nosila v sebi tudi monumentalno in mistično komponento. Pesmi Žugman Širnikove so v svoji monumentalnosti produkt velike pesniške koncentracije, ki nikoli in nikjer ne popusti in zaključi pesemski organizem z nepričakovanim in močnim učinkom. Mistični del avtoričine poezije se bere med vrsticami – močna intuicija njene ženske duše in njene doživljajske naravnanosti kaplja skozi lepo oblikovane verze in vodi bralca kvišku – od doline srčne dogorelosti se razteza vse do velikega upanja, ki presega vse zemeljsko … in se pri tem še komajda dotika tal. In tako je tudi prav. Saj Zemlja ni vse, kar imamo. Imamo tudi Resnico, ki je – kot pravi pesnica – kakor naše srce, neskončna, kakor je neskončno in vseobsegajoče vesolje. In če se srce temu prepusti, lahko zapoje najčudovitejšo melodijo.


O

D

M

E

V

I

I

N

O

D

Z

I

V

I

Joža Miklič

SPROŠČANJE ČLOVEKOVIH USTVARJALNIH ZMOŽNOSTI 25. forum odličnosti in mojstrstva, 22. maj, Otočec 2013.

Društvo ekonomistov Dolenjske in Bele krajine v sodelovanju s Fakulteto za organizacijske študije v Novem mestu nenehno spodbuja h kritičnemu razmisleku o kakovosti danes uveljavljenih vrednot življenja in dela ter k iskanju ustreznejših rešitev zlasti v medsebojnih odnosih, medsebojnem zaupanju in trajni povezanosti v ustvarjanju. Ta del otoške rastoče strategije univerzalne odličnosti in mojstrstva je vsa leta v ospredju zanimanja udeležencev, ob jubilejnem, 25. forumu, pa so poudarili, da je njihovo delovanje usmerjeno v medsebojno sodelovanje družbe, v katerem ni poniževanj ter preglasovanj in v katerem je tolerantnost ena od temeljnih vrednot. Prireditelji Foruma uveljavljanje univerzalne odličnosti in mojstrstva razumejo kot svojo globalno odgovornost v povezovanju in nadgrajevanju človekovih pravic ter dolžnosti. V vsakem človeku je treba odkriti njegove skrite zmožnosti za uveljavljanje dobrega in ljudi spodbujati k preseganju tega ter zmanjševanju slabega. Nenehno spodbujanje sebe in svojih bližnjih k boljšemu bo uravnoteževalo vzorec razmišljanja ter delovanja brez pretiranega množičnega potrošništva. Posameznike je tudi potrebno spodbujati k osebni rasti, ki preraste v skupinsko, organizacijsko in družbeno rast ali kot je poudaril slavnostni govornik in predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, akademik prof. dr. Jože Trontelj: »Lahko bi rekli, da nastaja neka kultura odličnosti. Slovenci upamo in pričakujemo, da nas bo prav ta kultura znova umestila med

uspešne družbe. Treba jo je skrbno varovati pred zlorabami. S tem bomo varovali tudi prihodnost našega in prihodnih rodov«. Ustvarjalnost je izziv časa, pa je dejala prof. dr. Marija Ovsenik, ker nov čas zahteva povsod več, hitreje, kompleksnejše, bolj kakovostno, odlično. Zaradi zaostajanja družbenega razvoja in področja medčloveških odnosov za tehnološkim razvojem je vse manj motivacije za ohranjanje vrednot in družbenih vlog, kar rojeva spreminjanje družbenih načel v nadzor in represijo. Ustvarjalnost zahteva nadarjenost, tehnologijo in toleranco, zahteva zagotavljanje ustreznega organizacijskega vzdušja, da se razvije ustvarjalni razred, ki se širi s privabljanjem talentov. Uspeh je odvisen od dobrih odločitev, sprejetih na podlagi izkušenj in znanj, prepletenih z lekcijami življenja. Izkušnje so gradnik prihodnosti. Odločitve temeljijo na verovanju odločujočih v to, kaj je in česa ni sposoben narediti, v kakšno akcijo si upa vstopiti, kakšno odgovornost si upa sprejeti. Za ustvarjalnost je potreben pogum sprejeti pozitivna čustva, ki motivirajo cilje. Humus ustvarjalnosti so dobri odnosi med sodelavci in nadrejenimi, nastajajoči ustvarjalni razred pa ima moč preoblikovati svet po novih oblikah socialne kohezije, ki bo preraščala delitev med razredi in zagotovila nastajanje nove organizacije, nove menedžerje in novo vodenje. Toda Marija Laibacher Rogelj, direktorica družbe Moj mentor, je posvarila, da prevladujoči občutek

92


nujnosti, ki je značilen za večino podjetji in korporacij, spodkopava ustvarjalnost, kakovost, zavzetost, čas za premislek in hkrati tudi delovno uspešnost. Na vseh področjih iščemo bližnjice in hitre, takojšnje rešitve ter odgovore za doseganje zastavljenih ciljev in idealov. Zavzeti delavci vlagajo v svoje delo energijo in strast, kar zagotavlja uspešnost, ne pa čas, ki ga nezavzeti delavci preživijo na delovnem mestu. Seveda pa je podjetje tisti ključni dejavnik, ki ustvarja pogoje, spodbuja zavzetost zaposlenih, da izrabi njihove ustvarjalne zmožnosti. Poslovni svet je naravnan v rezultate, ki se lahko merijo in v obvladljive vire, kot so finance, tehnologija in ljudje. Za ceno jasnih in merljivih rezultatov pa lahko spregledamo ustvarjalno posameznikovo moč. Obstaja bistvena razlika med upravljanjem s financami in tehnologijo ter z upravljanjem z zaposlenimi, ki mora dolgoročno pospeševati sproščanje ustvarjalnosti. Ljudje smo čustvena bitja, imamo svoje strahove, se veselimo in žalostimo, jezimo in predajamo sanjam o prihodnosti ali pa prepuščamo nemoči. Tudi to čustveno ekonomijo mora podjetje spoznavati in obvladovati. Skriva se v zaupanju in zavzetosti, ki ga vodje zgradijo do svojih zaposlenih. V okolju, kjer prevladuje nezaupanje, v katerem se blokira ali ne odobrava izražanja različnih vrst čustev, ljudje obdržijo znanje, ideje in ustvarjalnost zase. Sproščanje naših potencialov pomeni, da se zjutraj zbudimo polni energije in se z enako energijo vračamo z dela domov. Pomeni, da skozi svoje delo izrazimo svoje poslanstvo, smo pripravljeni na soočanje z zahtevnimi situacijami na delovnem mestu in ohranjamo ravnovesje med delom in družino, zabavo in sprostitvijo. Da je to mogoče, pa mora vsak posameznik sam poskrbeti za svoje zdravje, za obvladovanje čustev in za čas za razmislek. Odsev naše fizične pripravljenosti in stanja našega telesa je energija, njena poraba pa je povezana z našo duhovno ravnijo, ki je osnovni vir motivacije za vse naše vedenje in ravnanje. Ustvarjalnosti ni mogoče zahtevati, pa je ugotovila Marta Strmec iz Trima. Razvija se le ob ugodnem vzdušju in kulturi podjetja, kjer prevladujejo odprti delovni odnosi, priznavanje posameznika in njegovega prispevka, spoštujejo vrednote in etična pravila. Z modeli vodenja, kot so procesni model, multiprojektno vodenje in molekularna organizacija, pospešujejo ustvarjalnost. V obdobju recesije od zaposlenih pričakujejo in zahtevajo zelo usmerjene aktivnosti, še več ustvarjalnosti in

93

maj–avgust 2013, št. 3–4

podjetniško ravnanje. Izboljšave prvenstveno usmerjajo v iskanje novih in izboljšanje obstoječih proizvodov, storitev in tehnologij, skrajševanje procesov, zniževanje stroškov in uporabo virov, zniževanje negativnih vplivov na okolje in tveganj za nastanek poškodb ali slabšanje zdravstvenega stanja. Trimo redno spremlja zadovoljstvo svojih kupcev in njihove ocene uporablja za izboljševanje procesov. V poslovnem okolju so uspešni le tisti zaposleni, ki imajo znanje, so se sposobni prilagajati in so sposobni prepričati kupca, da so najboljša izbira, ter nato poskrbeti, da se obljubljeno tudi izpolni. Sicer pa otoški forum od svoje ustanovitve dalje spodbuja k omogočanju sproščanja človekovih ustvarjalnih zmožnosti v domačem okolju, državi in družbi kot celoti. Svojega 25-letnega delovanja njegovi snovalci niso posebej obeležili, so pa v zborniku zbrali nekatere poudarke preteklih srečanj, ki dokazujejo, da je bila skrb za ustvarjalnost vedno v ospredju zanimanja Foruma ali kot je opozorila Strmčeva, »ustvarjalno delovanje je potrebno vsakodnevno trenirati«. Na Forumu je doslej sodelovalo več kot 150 predavateljev različnih smeri gospodarstva, diplomacije in politike, letno pa se ga udeleži dobrih 120 udeležencev. V sprejeti otoški rastoči strategiji univerzalne odličnosti in mojstrstva pa so začrtali tudi njegovo prihodnjo razvojno pot. Iskrice odličnosti so letos kresali učenci Osnovne šole Veliki Gaber, ki s pomočjo svojih učiteljev in staršev ustvarjajo Deželo korenčka. Verjamejo v svojo ustvarjalno moč in si brez strahu pred težavami prizadevajo za svojo materialno in duhovno rast, simbolizirano v pridelku najboljšega korenčka v državi. S svojo veliko nagrado je ostal Forum zvest odličnim in mojstrskim Slovencem. Letošnja dobitnica tega prestižnega odličja je bila dramska in filmska igralka Milena Zupančič. Nagrado Foruma družbi, ki je v preteklem letu zaposlila največ delavcev, pa je tudi letos prejela novomeška Krka.


Jože Kumer, Naključni jazz, 2013, akril na platnu, 120 × 80 cm

94


Nalgesin® S hitro in za daljši čas odpravlja različne vrste bolečin, kot so glavobol, zobobol, menstrualne bolečine ter bolečine v mišicah in sklepih. Slovenski farmacevti za samozdravljenje glavobola najpogosteje svetujejo Nalgesin® S.* Presenetite bolečino in imejte hitro rešitev vedno pri roki. Več informacij lahko poiščete na www.nalgesin.si ali na www.lekarna-na-dom.si. * Raziskava o najpogosteje priporočenih izdelkih brez recepta v slovenskih lekarnah, FarmAsist, d. o. o., 2010.

Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom.

Nalgesin S vsebuje natrijev naproksenat.

Ko kliče bolečina … ... poiščite hitro rešitev.


Hvala za izjemno poletje!

Osrednji regionalni tednik

za Dolenjsko, Belo krajino, Posavje in kočevsko-ribniško območje

Tudi na spletu:

Tel.:07/39 30 500


REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LETNIK XXIV, MAJ – AVGUST 2013, ŠT. 3–4 (146–147) ISSN 0353–6750, UDK 050 (497.4) IZDAJATELJICA Mestna občina Novo mesto, zanjo župan Alojzij Muhič SOIZDAJATELJICE Občine – Črnomelj, Dolenjske Toplice, Metlika, Mirna Peč, Mokronog-Trebelno, Semič, Straža, Šentjernej, Šentrupert, Škocjan, Šmarješke Toplice, Trebnje in Žužemberk ter založba Goga SVET REVIJE Predsednik sveta v ustanavljanju: Slavko Gegič UREDNIŠTVO Rasto Božič (odgovorni urednik, Kultura, Odmevi in odzivi), Ivan Gregorčič (Literatura), Joža Miklič (Družbena vprašanja), Janko Orač (likovni urednik) NASLOV UREDNIŠTVA IN TAJNIŠTVA Mestna občina Novo mesto, Seidlova 1, 8000 Novo mesto, s pripisom: za revijo Rast, tel.: (07) 39-39-253, faks: (07) 39-39-208, el. pošta: rast@novomesto.si SPLETNA STRAN kultura.novomesto.si/si/revija-rast/ LEKTOR Peter Štefančič NAROČNINA Podračun Mestne občine Novo mesto, št. 01285-0100015234, s pripisom: za revijo Rast. Letna naročnina revije znaša 18,80 evra, za pravne osebe 31,30 evra. Ta številka stane v prosti prodaji 6,50 evra. Odpovedi so možne samo v začetku koledarskega leta. PRISPEVKI Sprejemajo jih tajništvo revije in uredniki. Napisani naj bodo elektronsko, priporočena dolžina je 20.000 znakov s presledki, Odmevi in odzivi 8000 znakov s presledki, priporočeni format MS Word. Odstopanja od opisanega so možna le po dogovoru z odgovornim urednikom. Vsi prispevki so objavljeni tudi spletno. Nenaročenega gradiva ne vračamo. NAKLADA 500 izvodov OBLIKOVANJE IN PRIPRAVA ZA TISK Jurij Kocuvan, Studio 300 Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 89/98 (134/03), in ZIPRS 0203, Uradni list RS, št. 103–1 (Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 14/04) ter ZIPRS 1314– A (Uradni list RS, št. 46/13 z 29. maja 2013, kjer je v 10. členu dodan nov člen 60. a) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 9,5 odstotka. PODPORNIKI Izid te številke so podprli: Mestna občina Novo mesto, občine soizdajateljice in Krka, d. d. NASLOVNICA Viktor Šest, Ristanc, 2013, olje na platnu, detajl


MESTNA OBČINA NOVO MESTO

CENA 6,50 EUR

9 7 7 0 3 5 3 6 7 5 0 0 2

0

0

1

4

4

Rast 3-4/2013  

Revija Rast, št. 3-4/2013