Issuu on Google+

Filmski iZbornik


Spoštovani ljubitelji sedme umetnosti! Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica je že vrsto let prizorišče umetniškega filma in trudimo se, da bi to ostala tudi po koncu analogne dobe 35-milimetrskih filmskih kopij, ki nas je doletela v letu 2013. Zato bomo predvidoma v oktobru ob podpori Mestne občine Nova Gorica in Slovenskega filmskega centra prešli na digitalizirano kinematografijo, stare kinoprojektorje pa še naprej uporabljali za predvajanje arhivskih filmov. Ne glede na to, kdaj bomo dokončno prešli na novo, celovito prenovljeno tehnično kinematografsko infrastrukturo, začenjamo filmsko sezono septembra s prvimi filmskimi projekcijami. Letošnja sezona je resnično pestra in bogata. Program izhaja iz ponudbe filmskih naslovov, ki so dosegljivi na slovenskem tržišču. Kot doslej pa smo ga oplemenitili s katalogom, ki je letos dobil tudi ime: Filmski iZbornik. Poleg vsebinske predstavitve posameznega filma in osnovnih podatkov, Filmski iZbornik prinaša tudi krajše komentarje domačih in tujih filmskih kritikov, ki posamezno delo osvetlijo iz različnih zornih kotov. Eno naših temeljnih poslanstev je namreč vzgoja filmskega gledalca, zato s tovrstno kombinacijo izbranega filmskega programa in tehtnih kritiško-enciklopedičnih besedil »izobražujemo« in »ostrimo« gledalčev pogled oziroma mu pomagamo razvijati njegov lastni kritiški pogled. Glavno težo programa bo seveda še naprej nosil abonma Filmsko gledališče, ki ima na Goriškem že dolgo tradicijo. Z njim želimo predstaviti dosežke sodobne in aktualne

filmske umetnosti, pri čemer pa nismo pozorni le na kakovost izbranih del, pač pa tudi na vsebinsko, avtorsko, geografsko, kulturno in žanrsko raznolikost. Poleg Filmskega gledališča ljubiteljem filma na ogled ponujamo tudi druge kratke zaokrožene filmske cikle neodvisne filmske produkcije. Med drugim smo se letos pridružili pobudi Mestne občine Nova Gorica, da leto 2013 posvetimo Silvanu Furlanu. V oktobru bosta tako na ogled projekciji kinotečnih filmov iz Furlanovega izbora in pogovor z gosti pod skupnim naslovom Silvanovo Filmsko gledališče. V maju 2014 pa ne spreglejte brezplačnih filmskih projekcij v okviru Filmskega tedna Evrope. Obisk kina je vselej posebno doživetje tudi za otroke in mladino. Ti lahko izbor kakovostnih, njim primernih filmov sodobne produkcije, ki spodbujajo ustvarjalnost in pogovor o univerzalnih temah, kot so družina, ljubezen, odnosi, prijateljstvo ipd., najdejo v Filmskem vrtiljaku ter v okviru projekcij, vključenih v Šolski filmski program. Seveda pa je natančen nabor vseh filmov, ki se bodo skozi sezono zvrstili in niso vključeni v abonmajski program, nemogoče napovedati že v septembru. Zato vabljeni, da redno spremljate našo spletno stran in mesečni koledar, kjer vse filmske projekcije redno najavljamo. Mateja Poljšak Furlan

3


Kazalo

Leto Silvana Furlana in Filmsko gledališče v Novi Gorici............................................................................................ str. 5 Filmsko gledališče...................................................................................................... str. 9 Filmski vrtiljak..............................................................................................................str. 67 Filmski teden Evrope 2014.....................................................................................str. 96 Informacije...................................................................................................................str. 97 

4


Leto Silvana Furlana in Filmsko Nora Gregor, gledališka in filmska igralka (igrala je v več kot 28 filmih), rojena v Gorici gledališče v Novi Gorici

leta 1901. Spoznali bomo še eno muzo, ki je del našega kulturnega prostora.

4. 10. 2013, ob 20.15 Deklica s frnikulami Silvan Furlan (Slovenija, 1997) 11. 10. 2013, ob 20.15 Pravilo igre Jean Renoir (Francija, 1939) Silvan Furlan, ki je pomembno zaznamoval razvoj filmske kulture na Goriškem pa tudi v širšem slovenskem in mednarodnem prostoru, bi letos praznoval šestdeseti rojstni dan. Bil je eden od ustanoviteljev Filmskega gledališča v Novi Gorici. Velikovlog je imel tudi pri širjenju filmske vzgoje med mladimi v našem okolju. Letošnjo filmsko sezono začenjamo z dvema večeroma, posvečenima prav njemu. 4. oktobra si bomo lahko ogledali njegov edini avtorski film, igrano-dokumentarni film Deklica s frnikulami, ki ga je Silvan posvetil svoji največji muzi Iti Rini – bila je prva (in tudi edina) slovenska filmska zvezda, ki je vzniknila na filmskem nebu, še preden smo Slovenci imeli svojo kinematografijo, kot je rad poudaril. Kot direktor Slovenske kinoteke se je med drugim zavzemal za trajni nakup mednarodnih filmskih mojstrovin, so tako postale dostopne za prihodnje generacije slovenskih filmofilov. Nastal je izbor desetih Silvanovih najljubših filmov, med katerimi je tudi film Pravilo igre (La règle du jeu) režiserja Jeana Renoirja. 11. oktobra si bomo tako ogledali prav ta film, ki po mnenju mednarodnih filmskih kritikov in filmarjev še vedno velja za enega najboljših filmov vseh časov. Glavno vlogo v filmu je odigrala

Omenjena večera sodita v programa dogodkov Leto Silvana Furlana, ki nastaja pod okriljem Mestne občine Nova Gorica in v sodelovanju z Ustanovo Silvana Furlana ter številnimi partnerskimi organizacijami (Hiša filma – Palazzo del cinema (Kinoatelje, Transmedia, Mediateca.GO, Premio Sergio Amidei), Slovenska kinoteka, Kino Otok, Kinodvor, Animateka, Ljubljanski mednarodni filmski festival, Filmski center idr.), s katerimi želimo vspodbujati filmsko ozaveščenost na Goriškem. »Zakaj se ne zavedamo, da smo s filmom bolj slišni in vidni? Ne zato, da bi komur koli vsiljevali svoj pogled in glas, ampak predvsem zato, da bi tudi s pogledom in z glasom utrjevali svojo nacionalno samozavest. Da bi s filmsko sliko ostali vidni in slišni tudi za prihodnje generacije ...« je v Ekranu leta 2005 med drugim zapisal Silvan Furlan. Mateja Zorn

Silvan Furlan (1953–2005) velja za eno osrednjih filmskih osebnosti v Jugoslaviji. Bil je direktor in ustanovitelj Slovenske kinoteke, filmski publicist, skrbnik zgodovine slovenskega in svetovnega filma, član mednarodnega združenja arhivov in kinotek, filmski avtor, scenarist in pobudnik številnih aktivnosti na področju kinematografije. Zaznamoval je pravzaprav vsa področja filmske umetnosti in kulture, saj je bil filmski pedagog, programski vodja, kritik, teoretik, urednik, scenarist, režiser in snovalec kulturne politike.

5


4. oktober 2013

Deklica s frnikulami

(Slovenija, 1997, barvni in čb, 39 min.)

režija: Silvan Furlan scenarij: Silvan Furlan fotografija: Sven Pepeonik glasba: Urban Koder zvok: Damijan Kunej montaža: Nikita Nika Lah igrajo: Karin Komljanec, Nika Javornik, Tjaša Udovič producent: Danijel Hočevar produkcija: Vertigo/Emotionfilm kopija: Vertigo/Emotionfilm

6


zgodba V poetičnem srednjemetražnem igrano-dokumentarnem filmu Furlan oživi mit in veličino prve slovenske zvezde skozi raziskavo mlade slovenske igralke Marjane, ki preiskuje sledi, odtise prizorišč, prostorov in krajev, kjer je Ita Rina odraščala in kasneje ustvarjala. Odtisi prizorišč v Marjanini glavi povzročijo pravo fantazijsko popotovanje. Impresivna življenjska zgodba Ite Rine se tako – s prepletom dokumentarnih fotografij, filmskih prizorov in igranih elementov – zariše od njenega rojstva 7. julija 1907 v Divači pa vse do poroke z Miodragom Đorđevićem 19. aprila 1931 v Beogradu, ko na vrhuncu slave prestopi v pravoslavno vero in sprejme odločitev, da se posveti družinskemu življenju. V vmesnem času je leta 1927 od doma pobegnila v Berlin in dobila svoje umetniško ime. Kmalu zatem, leta 1929, jo je med zvezde zapisal češki nemi Erotikon. Furlan je sicer za njeno najboljšo, najbolj dovršeno vlogo izbral Obešenjakovo Tončko iz istoimenskega zvočnega filma iz leta 1930, v katerem se Ita Rina ves čas pojavlja v prvem planu; sicer pa oba Erotikon in Obešenjakova Tončka, sodita med najvidnejša dela češkega filma tistega časa. V Deklici s frnikulami Ita Rina »nastopi« v treh podobah – upodobijo jo tri igralke v treh obdobjih: kot dekle, Divačanko Ido Kravanja, kot igralko in filmsko zvezdo Ito Rino ter kot Tamaro, ki se je umaknila iz evropskega filmskega spektakla.

komentar »Ida Kravanja je nedvomno Slovenka, ki je vredna filma o sebi. Njen siloviti žarek na še razmeroma nedolžnem filmskem nebu je bil nerazumljivo dolgo zakopan v tipičnem slovenskem pepelu. Silvan Furlan, varuh filmske tradicije po srcu in poklicu, je ta pepel razpihal – in našel v njem še vedno tlečo zvezdo: Ito Rino.« Peter Kolšek, Delo Za projekcijo filma se zahvaljujemo producentu Danijelu Hočevarju in njegovi produkcijski hiši Vertigo/Emotionfilm.

7


11. oktober 2013

Pravilo igre

(La règle du jeu, Francija, 1939, čb, 110 min.)

režija: Jean Renoir scenarij: Jean Renoir, Carl Koch igrajo: Nora Gregor, Paulette Dubost, Mila Parély, Odette Talazac, Claire Gérard, Anne Mayen, Lise Elina, Marcel Dalio, Julien Carette, Roland Toutain, Gaston Modot, Jean Renoir, Pierre Magnier, Eddy Debray, Pierre Nay

zgodba Junaški vojni pilot je zaljubljen v ženo premožnega aristokrata. Ta v svojem podeželskem dvorcu priredi lovsko zabavo, ki se je poleg njega in žene udeležijo še njegova ljubica, zaljubljeni pilot in pilotov prijatelj. Napeta, tragikomična, zato nič manj poetična in za svoj čas hudo kontroverzna kritika dekadentne evropske buržoazije na pragu druge svetovne vojne in lastnega razkroja. Tudi eden najbolj vplivnih filmov vseh časov, predvsem po zaslugi sijajne Renoirjeve režije, ki je na novo definirala pomen sočasnih dogajanj v istem kadru, razporejenih po globini polja. Glavno žensko vlogo prepričljivo odigra Nora Gregor, rojena v Gorici leta 1901.

Za projekcijo filma se zahvaljujemo Slovenski kinoteki in Kinoateljeju.

8


18. 10. 2013

Nekaj je v zraku Olivier Assayas (Francija, 2012)

25. 10. 2013

Vaje v objemu Metod Pevec (Slovenija, 2012)

15. 11. 2013

Zveri južne divjine Benh Zeitlin (ZDA, 2012)

22. 11. 2013

Dej mi, no! Jannicke Systad Jacobsen (Norveška, 2011)

6. 12. 2013

Klip

Maja Miloš (Srbija, 2012)

13. 12. 2013

Gospodar

Paul Thomas Anderson (ZDA, 2012)

20. 12. 2013

Lov

Thomas Vinterberg (Danska, 2012)

10. 1. 2014

Učitelj

Phillipe Falardeau (Kanada, 2011)

17. 1. 2014

Razredni sovražnik Rok Biček (Slovenija, 2013)

10


24. 1. 2014

V hiši

Francois Ozon (Francija, 2012)

14. 2. 2014

Otroci Sarajeva Aida Begić (Bosna in Hercegovina, Nemčija, Francija, Turčija, 2012)

21. 2. 2014

Krogi

Srdjan Golubović (Srbija, Nemčija, Francija, Hrvaška, Slovenija, 2012)

28. 2. 2014

Kraljevska afera Nikolaj Arcel (Danska, Švedska, Češka, 2012)

14. 3. 2014

Še enkrat, Camille Noémie Lvovsky (Francija, 2012)

21. 3. 2014

Ljubezen

Michael Haneke (Avstrija, Francija, Nemčija, 2012)

28. 3. 2014

Pred polnočjo Richard Linklater (ZDA, 2013)

11. 4. 2014

Razglasitev vojne Valérie Donzelli (Francija, 2011)

25. 4. 2014

Epizoda v življenju zbiralca železa Danis Tanović (Bosna in Hercegovina, Francija, Slovenija, 2013)

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob petkih ob 20.15. 11


Očetje, prijatelji, sodelavci! V letu, ko se Mestna občina Nova Gorica ob 60-letnici rojstva veliko prezgodaj preminulega Silvana Furlana spominja enega svojih največjih sinov, kulturnega delavca, ustvarjalca, publicista ter nesporno ene osrednjih osebnosti slovenske kinematografije zadnjih tridesetih let, saj je tako ali drugače sodeloval pri vzpostavitvi večine ključnih ustanov, organizacij in dogodkov na področju filma v Sloveniji, tudi mi, ki sodelujemo pri ustvarjanju programa Filmskega gledališča, ne moremo brez poklona tej izjemni osebi. Seveda bi se lahko lotili naštevanja vseh zakonskih osnutkov, planov, očrtov, institucij, revij, festivalov in drugih dogodkov, prireditev, simpozijev, filmskih in knjižnih projektov, pri katerih je sodeloval. A verjemite mi, čeprav bi bil seznam resnično impresiven, obsežen in osupljivo raznovrsten, še vedno ne bi povedal tistega ključnega o Silvanu Furlanu. In sicer to, da je bil eden redkih vizionarjev, ki jih je premogla slovenska kultura in še prav posebej slovenska kinematografija, znotraj te morda celo edini v obdobju zadnjih tridesetih let. Silvan je bil res človek vizije, oseba, ki je znala različne, pogosto le parcialne, partikularne in nemalokrat celo nasprotujoče si zamisli (ne nazadnje pa tudi osebe) poenotiti in združiti v vizijo. Vseobsegajočo vizijo, ki pred sabo ni imela le cilja, pač pa tudi vse etape poti. Zadošča, če se spomnimo enega njegovih kapitalnih del, Očrt modela organizacije kinematografije v Republiki Sloveniji s posebnim poudarkom na filmski proizvodnji, ki sta ga že konec osemdesetih let pričela pripravljati z Zoranom Pistotnikom in v katerem sta podala celovito organizacijo domače kinematografije. A ne le to. Bil je prvi, ki je glasno poudarjal, da slovenski film

12

potrebuje svojega gledalca in svojo filmsko kulturo, saj je vedel, da brez njiju ta ne bo obstajal in se ne bo mogel razvijati. Zato se je kot eden prvih z vso strastjo ljubitelja filma lotil širjenja filmske kulture in izobraževanja filmskega gledalca. V tem pogledu je seveda njegov največji dosežek ustanovitev Slovenske kinoteke, tega hrama filmske kulture, ki je predvsem njegov otrok. A to seveda še zdaleč ni bil edini projekt znotraj njegove vizije širjenja filmske kulture. Teh je bilo ogromno, od ljubljanskega filmskega festivala do Kinodvora. Toda med njimi je tudi eden, ki mu je bil še posebej ljub – Filmsko gledališče v njegovi domači Novi Gorici. Videti je, da danes sicer nihče več ne ve, kdaj se je ta projekt pravzaprav začel. Nekateri pravijo, da v osemdesetih letih, ko je domača kinematografska ponudba vse bolj pešala in izgubljala kakovost. Drugi pravijo, da sta ga Silvan in njegov prijatelj Jože Dolmark vpeljala že kot dijaka goriške srednje šole. Kakorkoli, zdi se, da obstaja večno. In tako smo že na področju legende. Letošnji program Filmskega gledališča, celotno sezono 2013/14, posvečamo prav tej legendi, v katero vstopa Silvan in z njim vse, kar je v domačem prostoru naredil za film in širjenje filmske kulture. Še prav posebej pa znotraj letošnjega programa spominu na Silvana Furlana, enega očetov tega našega Filmskega gledališča, posvečamo prvi film letošnje sezone. To je francoski Nekaj je v zraku (Après mai) Olivierja Assayasa, tako zaradi tega, ker je Assayas eden tistih sodobnih francoskih avtorjev, ki je bil Silvanu še posebej blizu, kot morda še bolj zaradi njegovega tematiziranja 70. let, obdobja, ki je bilo s svojo rokersko kulturo Silvanu še posebej blizu in za katerega je tudi Silvan vseskozi pravil, da ga je ključno izoblikovalo.


Sicer pa bomo letos v programu imeli še posebej močno zastopstvo iz domačih logov in bližnje okolice. Ogledali si bomo namreč lahko kar dva slovenska filma: Vaje v objemu Metoda Pevca, ljubezensko dramo, ki je postala pravi hit letošnje domače kinematografske pomladi, v kateri strast tanga povzroči turbulence v odnosih znotraj dveh parov, in Razrednega sovražnika Roka Bička, ki je nedavno doživel svetovno premiero na bližnjem beneškem festivalu in ki bo gotovo vroči hit kinematografske jeseni (in morda še dlje). Verjetno ne bi pretiravali, če bi slednjega označili za najbolj dovršeno filmsko delo poosamosvojitvene Slovenije, zato nikar ne zamudite srečanja z njim. Iz nam bližnjih balkanskih kinematografij tokrat prihajajo kar štiri dela, ki se vsako po svoje ukvarjajo s povojno realnostjo teh držav: Epizoda v življenju zbiralca železa (Epizoda u životu berača željeza) oskarjevca Danisa Tanovića – letošnji dobitnik srebrnega medveda, velike nagrade žirije v Berlinu, nam bo podal resnično zgodbo marginaliziranih prebivalcev, ki nimajo niti pravice do zdravstvene oskrbe; Otroci Sarajeva (Djeca) Aide Begić se posveti vpogledu v družbeno stanje po vojni in se sprašuje po posledicah, ki jih je ta pustila na mladih, odraščajočih ljudeh; film Krogi (Krugovi) Srdjana Golubovića se sprašuje

o možnosti sprave med nekdanjimi sovražniki; zdaj že kultni Klip Maje Miloš pa je nekakšna balkanska verzija Mularije (Kids) Larryja Clarka. Slednji se tako posredno (a za nekatere osupljivo grafično) ukvarja tudi z najstniško spolnostjo, temo, ki jo bo na nadvse nekonvencionalni način obdelal tudi švedski Dej mi, no! (Fa meg pa, for faen) Jannicke Systad Jacob, film, ki ga gre prav tako toplo priporočiti. Letošnji program nam ob tem ponuja še nekaj zanimivih dvojic. Tako se bosta moči besede posvetila dva filma, in sicer Lov (Jagten) Thomasa Vinterberga, ki raziskuje uničujočo moč govoric, in Gospodar (The Master) Paula Thomasa Andersona, ki sledi moči, ki jo ima beseda v religiji. Z ljubeznijo v času staranja se ukvarjata dva povsem različna filma: Ljubezen (Amour) velikega Michaela Hanekeja, večkratnega canskega zmagovalca, ter Pred polnočjo (Before Midnight) Richarda Linklaterja, nadaljevanje in zaključek njegove ljubezenske trilogije. V zgodovino se znova vsak po svoje vračata dva filma: Kraljevska afera (En kongelig affære) Nikolaja Arcela v obliki neobičajnega kostumskega filma, Še enkrat, Camille (Camille redouble) Noemy Lvovsky pa v obliki komedije o 40-letnici, ki se vrne v 80. in s tem v svoja najstniška leta. Denis Valič

13


18. oktober 2013

Nekaj je v zraku

(Après mai, Francija, 2012, barvni, 122 min.)

režija: Olivier Assayas scenarij: Olivier Assayas fotografija: Éric Gautier montaža: Luc Barnier, Mathilde Van de Moortel igrajo: Clément Métayer, Lola Créton, Félix Armand, Carole Combes, India Salvor Menuez, Hugo Conzelmann, Mathias Renou, Léa Rougeron, Martin Loizillon, André Marcon, Johnny Flynn, Dolorès Chaplin produkcija: MK2 Productions, France 3 Cinéma, Vortex Sutra festivali, nagrade: Benetke 2012: zlata osella za najboljši scenarij, nagrada fundacije Mimmo Rotella; Gent 2012: nagrada Georges Delerue (glasba); Chicago 2012, Toronto 2012, San Sebastian 2012, Sao Paolo 2012, Göteborg 2013 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4,5

14


zgodba Leto 1971. Med študenti iz predmestja Pariza je revolucionarni duh maja ‘68 še kako živ. Strastnim ideološkim debatam sledijo protesti in subverzivne akcije ... Gilles je srednješolec, ki se znajde sredi političnega in ustvarjalnega vrenja tega razburkanega obdobja. Tako kot njegovi vrstniki poskuša tudi on najti svoj prostor, razdvojen med predanostjo stvari in osebnimi ambicijami. Skozi labirint romantičnih zapletov, političnih prebujenj in umetniških razkritij Gillesa in njegove prijatelje pot popelje najprej v Italijo in nato v London.

komentar »V bistvu je tako, da originalni francoski naslov Après mai (Po maju) pove manj od poangležene verzije, ki se sklicuje na znano »zračno« pesmico s konca 60. let. Res je, da je film Olivierja Assayasa natančno lociran v obdobje, ki ga ni težko prepoznati vsaj malo poučenemu Evropejcu, se pravi v čas po znamenitem pariškem maju ‘68, res je tudi, biografsko preverljivo, da je bil takrat Assayas star toliko kot njegov junak Gilles, in očitno tudi iz enako vzhajajočega testa, kar pomeni, da je zrak tega filma obarvan močno avtobiografsko – res pa je tudi, da se film osnovnega zgodovinskega dejstva ne drži kot pijanec plota, ampak ga prerašča v podobo mladosti nasploh. [...] In tukaj, na stičišču umetnosti, iskanj življenjskega načrta, ljubezenskih tipanj in seksualnih otipavanj, se film pahljačasto razpre v seanso o mladosti, v kateri se profilirajo posamezni akterji, najbolj seveda Gilles, ki hoče biti slikar, postane pa, vsaj začasno, filmski režiser, in to znanstvenofantastičnega žanra. Ne glede na to, koliko tu Assayas obračunava s svojo mladostjo ali se iz nje samo norčuje, je dejstvo, da je posnel film, ki ga je eden od poklicnih gledalcev označil

kot »ljubezensko pismo mladosti in njenim neprecenljivim potencialom«. Ko Gilles na koncu v kinodvorani pričakuje projekcijo svojega filma, prikaže pa se mu fantazijska podoba dekleta, ki je bila njegova prva velika in seveda izgubljena ljubezen, je jasno, da je »v zraku« še eno grenko-sladko slovo od mladosti.« Peter Kolšek, Delo »Pri Olivieru Assayasu torej ne gre za nostalgijo, vendar tudi ne za kakšen kritičen pogled, ki je navzoč v obeh omenjenih filmih. Nekaj je v zraku je freska v skoraj dobesednem pomenu, torej »sveža slika« nekega obdobja, v kateri je zajeto skoraj vse, namreč vse od pisanja grafitov, študentskih spopadov s policijo, »ilegalnega« tiskanja subverzivnih letakov in brošur, političnoideoloških debat in razprtij, snemanja militantnih filmov, iskanja delavske podpore, zagovorov samoupravljanja, vprašanj o vlogi umetnosti v času revolucije, do eksplozije rocka in odkrivanja halucinogenih drog. Neke vrste vodič skozi vse to dogajanje je Gilles, dolgolasi fant z umetniškimi (slikarskimi) ambicijami, ki je aktiven udeleženec vseh teh dogodkov, obenem pa je do njih rahlo distanciran, deloma prav zaradi svojega umetniškega nagnjenja, deloma pa zaradi deklet, pravzaprav dveh, ki ga zapustita prav zato, ker se pustita »odnesti« tistim »vetrovom« (ena hipijadi, druga revolucionarnim »dogmatikom«), ki Gillesa ne mikajo. Toda avtorjev pogled je še bolj distanciran, ne podlega ne sentimentalnosti ne posmehljivosti, in če včasih vzbuja vprašanje, kaj pravzaprav išče oziroma kaj je videl v tistem razburljivem dogajanju po »maju ‘68«, je odgovor nemara v tem, da je opisoval poskuse drugačnih družbenih vezi, ki so se porajali iz razveze starih.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

15


izjava avtorja »Na nek način še vedno ne prenesem nostalgije. Nisem nostalgičen za sedemdesetimi leti. To je obdobje, ki je bilo vedno predmet posmeha ali fantazij. Oba pogleda sta seveda zgrešena. Sedemdeseta so bila kompleksna in v mnogih pogledih tudi grozna. Teža ideologije in politične retorike je na neki točki postala neznosna in bil sem vesel, ko je bilo tega konec. Pa vendar je takrat vladal občutek svobode, občutek, da je vse odprto. Sedemdeseta so se izkazala za nekakšen laboratorij za desetletja, ki so sledila. /…/ Poustvariti obdobje je zelo težka naloga, in to še posebno velja za sedemdeseta. Nekatere svoje spomine sem moral postaviti v ozadje. Že scenarij je ljudi pripravil do smeha: politika, misticizem, odnos do vzhodnjaške filozofije. Norčevanje iz tistih časov nam je prišlo tako v navado, da se samo malce nagneš v eno smer, pa ljudje že mislijo, da se delaš norca iz obdobja. Tega nisem hotel, po drugi strani pa tudi nisem želel delati resnici krivice, saj je ta dimenzija zares obstajala. Najti sem moral pravo ravnotežje, pri čemer sem nekoliko ironičen, obenem pa svoje like jemljem resno – nič bolj smešni niso od raznovrstnih obstrancev današnjega časa.« Olivier Assayas, režiser in scenarist režiser Olivier Assayas (1955, Pariz), sin znamenitega francoskega scenarista in režiserja Jacquesa Rémyja, se je v devetdesetih letih uveljavil kot eden ključnih avtorjev nove generacije francoskih filmskih režiserjev, čigar filmi so hkrati izrazito osebni in polni filmskih referenc. Sodeloval je z revijo Cahiers du Cinéma, zanje pisal in tam tudi urednikoval

16

(do leta 1986). Med tem je deloval tudi kot scenarist, svoj prvenec Désordre pa je posnel leta 1986. Mednarodno pozornost je zbudil s filmom Paris s’eveille (1991), za katerega je prejel prestižno nagrado Jean Vigo. Leta 1994 sledi Mrzla voda (L’Eau froide), njegov prvi vpogled v sedemdeseta, nato pa je 1996 z zvezdnico hongkonškega filma Maggie Cheung posnel Irmo Vep, posvetilo Louisu Feuilladu. Sledila sta HHH: Portret Hou Hsiao Hsiena (HHH – Un portrait de Hou HsiaoHsien, 1997), portret največjega tajvanskega filmskega režiserja, in Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre 1998). Kar trije Assayasovi filmi zapored – Les Destinées sentimentales (2000), Demonlover (2002) in Čista (Clean, 2004) – so se uvrstili v tekmovalni spored filmskega festivala v Cannesu, kjer je bila nato predstavljena še Surova ljubezen (Boarding Gate, 2007), sklepni del nenačrtovane trilogije (skupaj s filmoma Demonlover in Čista), zasnovane na ideji internacionalizacije in nove, globalizirane družbe. Sledila je družinska drama Poletni čas (L’Heure d’été, 2008). Nekaterih velikih tem sedemdesetih let se je Assayas lotil že v priznani televizijski miniseriji Carlos (2010), peturnem epu o vzponu in padcu zloglasnega ‘mednarodnega terorista’ in medijskega zvezdnika, znanega pod imenom Carlos Šakal. Olivier Assayas je napisal vrsto knjig, med drugim Une adolescence dans l’aprèsmai (2005), spomine, napisane v obliki pisma Alice Debord, vdovi teoretika Guyja Deborda, pisatelja, filmskega ustvarjalca in ustanovitvenega člana revolucionarnega kolektiva Situacionistična internacionala. Debord je odigral odločilno vlogo pri oblikovanju Assayasovega razumevanja sveta in utemeljil njegov skrajno intimen pristop k filmskemu ustvarjanju.


25. oktober 2013

Vaje v objemu

(Slovenija, 2012, barvni, 89 min.)

režija: Metod Pevec scenarij: Metod Pevec fotografija: Axel Schneppat glasba: Jure Tori, Laren Polič Zdravič, Andrej Guček, Beltango montaža: Janez Bricelj igrajo: Jana Zupančič, Pia Zemljič, Uroš Fürst, Primož Pirnat produkcija: RTV Slovenija, Vertigo Emotionfilm festivali, nagrade: Festival slovenskega filma - Portorož 2012: vesna za režijo, za najboljšo žensko vlogo, za najboljšo moško vlogo povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4

17


zgodba Tjaša in Lena svoja partnerja zvabita na plesni tečaj. Moška, tipična in prava (Leon in Uroš), se sprva spodobno upirata, potem godrnjaje pristaneta. Oba para sta na začetku zgodbe videti zelo stabilna, kažeta znamenja mirne večletne rutine. Tango pa stvari nekoliko zaplete. Izkaže se namreč, da se vsi štirje »zgolj telesno« bolje ujamejo prav v nasprotnih kombinacijah, kot živijo. To presenetljivo ujemanje v preprostem dotiku in plesni spontanosti je uvod v prve ljubosumnosti. Moška se začneta plesu posvečati bolj zavzeto, kot je bilo pričakovati. Ženski se trudita ugajati bolj, kot bi bilo dovolj zgolj za njuna partnerja. Vsi štirje se začnejo nevarno zanimati drug za drugega. Če sta se oba para na začetku ujemala v skladnosti in številnih skupnih stvareh, se zdaj začneta zanimati za privlačne različnosti, ki jih slutita v osebah iz drugega para. V to negotovost pade odločitev, da bodo skupaj silvestrovali. Noč je vznemirljiva, jutro prinese streznitev.

ta privzdignjena emocionalno-gibalna igra, je odlična prispodoba tega dvoumnega erotičnega dotikanja, pri katerem se zgodi vse in vendar nič. Zato so Vaje v objemu predvsem lep primer­vaje v brušenju in graviranju filmske forme, narejene z odliko. Objemajo se Jana Zupančič, Uroš Fürst, Pia Zemljič, Primož Pirnat – in vsi so v redu. To seveda ni edina Pevčeva observacija ljubezenskega življenja zgornjega srednjega sloja, skupaj s filmoma Pod njenim oknom in Lahko noč, gospodična sestavljajo lepo slovensko trilogijo na to krotko temo. Vprašanje, ki zlasti ob zadnjih dveh neprijetno sili na dan, je, kako to tanko slovensko populacijo toliko namnožiti, da bi imela ta kultivirana zabava dovolj veliko gledalsko pokritje. Doma je to nemogoča naloga.« Peter Kolšek, Delo

»Metod Pevec tudi v svojem petem igranem celovečercu, Vajah v objemu, nadaljuje z raziskovanjem svoje priljubljene teme: odnosa med moškim in žensko. Z Vajo v objemu pa se vračajo tudi številni drugi, za komentar Pevčev filmski svet značilni elementi, kot »Vendar Pevec iz tega ne dela problema, ne sta na primer ples in poudarjena urbanost gre mu za ljubezenske eksistencialije in ne zgodbe. Pa vendar se zdi, da je tokrat tudi za kritiko meščanskega konformizma, ne, on nekaj drugače. /.../ Če je namreč Pevec do obe težki roki, ki se ponujata sami od sebe, sedaj ljubezenski odnos med moškim in ignorira brez slabe vesti, film pa se razcveti v žensko tematiziral skoraj izključno preko lahkotnost. Avtorju gre za to, kako (še eno) »ženskih« oči, iz perspektive svojih ženskih intimistično zgodbo o slovesu od mladosti likov, pa se tokrat zdi, da oba pogleda povedati čim bolj zmehčano, pretanjeno, obravnava enakopravno. Moški liki so sicer prizanesljivo, empatično, všečno, elegantno. še vedno malce šovinistično obarvani, pa To mu je tudi popolnoma uspelo, naredil vendar imata v zapletu in razpletu zgodbe je sofisticirano varianto ljubezenskega oba pogleda enakopraven položaj. Očitno dotikanja, pri katerem je »spoštovanje« se je Pevec naučil ljubiti tudi svoje moške močnejše od »čutenja« in logos močnejši like. Pravzaprav se pogosto zazdi, da svoje od erosa, zgodbo, ki mora biti načeloma like celo pretirano ljubi. Čeprav ju namreč enako všeč babicam kot za možitev godnim popelje na spolzko pot »izvenzakonskega« vnučkam, a tudi njihovim lepo vzgojenim razmerja (eden parov je poročen, drugi pa moškim sorodnikom, če jih imajo. In tango,­ ne), se zdi, da Pevec vse preveč pazi, da

18


pri tem ne bi šli predaleč, da se še vedno gibljejo v območju, kjer se napake da popraviti, kjer se ne zgodi nič pretirano kontroverznega. Prav škoda je, da Pevec ni zakopal malce globlje, da svojih likov ni spustil z vajeti. Ne nazadnje pa tudi sebe. Že res, da je tango ples strasti in nadzora, tako bližine kot distance. A ne moremo se znebiti občutka, da je v filmu premalo strasti in vse preveč nadzora. To se ne nazadnje pozna tudi na formalni ravni, kjer je Pevčeva težnja po uravnoteženosti, po simetriji v prikazu obeh parov, vsaj malce dolgočasna, če ne na trenutke celo moteča (situacije se ponavljajo, enkrat z enim, drugič z drugim parom). Pa vendar. Vaje v objemu so odličen primerek tistega tipa filma, ki sicer resda drsi predvsem po površini, a to opravi z odliko.« Denis Valič, Pogledi izjava avtorja »Očitno je ples moja večna skušnjava. Težko zdržim brez plesnega prizora v filmu. Tokrat se zgodba kar temeljito zavrti v ritmu tanga. Še vedno pa Vaje v objemu niso plesni film, so samo vaje. Slej ko prej gre v filmu spet za odnose. Po drugi strani pa je odnos med plesalcema temeljna filozofija tanga. Včasih se sprašujem, zakaj se Slovenci večinoma raje rokujemo kot objemamo. Zakaj se za razliko od številnih narodov bojimo ali sramujemo vsakdanjega objema. Objem je lahko zelo preprost pozdrav s celim bitjem, mi pa dosti raje ponudimo hladno roko. Ena najbolj elementarnih definicij tanga je »hoja v objemu«. V objemu, ki je zelo neposreden in zgovoren pogovor dveh teles, sem videl zametek zelo slovenske zgodbe.«

režiser Metod Pevec se je rodil leta 1958 v Ljubljani. S filmom se je prvič srečal že med študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, saj je nastopil v nekaterih pomembnih filmih, na primer Ranflovem Ko zorijo jagode (1978) in Pavlovićevem Nasvidenje v naslednji vojni (1980). Kasneje se je z režijo spopadel tudi sam in tako na začetku 90. let posnel nekaj kratkih in dokumentarnih filmov (med drugim tudi večkrat nagrajeni Vse je pod kontrolo iz leta 1992). Z vstopom v 90. leta je pričel z literarnim ustvarjanjem, saj je 1991 izdal svoj prvi roman Carmen (kasneje je posnel še več romanov in radijskih iger), ki ga je nekaj let kasneje priredil v scenarij in leta 1995 po njem posnel svoj (istoimenski) celovečerni prvenec. Naslednjih nekaj let je snemal predvsem za televizijo (TV portreti in dokumentarci), nato pa je leta 2003 posnel svoj drugi celovečerec, romantično komedijo Pod njenim oknom (2003), ki je njegovo nedvomno najuspešnejše delo (sedem vesen ter druga priznanja in nagrade). Leta 2006 je sledila Estrellita, pesem za domov (2006) in nato televizijska uspešnica Hit poletja (2008). Leto 2011 je bilo zanj nadvse plodno, saj je posnel tako svoj četrti igrani celovečerec Lahko noč, gospodična, za katerega je na mednarodnem festivalu v Pulju prejel več nagrad, kot celovečerni dokumentarni film Aleksandrinke, s katerim je navdušil tako stroko kot tudi najširše občinstvo. Vaje v objemu so njegov peti igrani celovečerni film.

Metod Pevec, režiser in scenarist

19


15. november 2013

Zveri južne divjine

(Beasts of Southern Wild, ZDA, 2012, barvni, 93 min.)

režija: Benh Zeitlin scenarij: Lucy Alibar, Benh Zeitlin (po literarni predlogi Lucy Alibar) fotografija: Ben Richardson glasba: Dan Romer, Benh Zeitlin montaža: Crockett Doob, Affonso Gonçalves igrajo: Quvenzhané Wallis, Dwight Henry, Levy Easterly, Lowell Landes, Pamela Harper, Gina Montana, Amber Henry produkcija: Cinereach, Court 13 Pictures, Journeyman Pictures festivali, nagrade: Cannes 2012: zlata kamera za najboljši prvenec, nagrada FIPRESCI, nagrada ekumenske žirije, nagrada mladi pogledi; Deauville 2012: posebna velika nagrada, nagrada za odkritje leta; Gent 2012: nagrada žirije mladih; Palm Springs 2012: nagrada za mlade režiserje; Sundance 2012: velika nagrada žirije, nagrada za najboljšo fotografijo; Stockholm 2012: nagrada za najboljši prvenec (in številne druge nagrade) povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5

20


zgodba Globoko na jugu Louisiane, za visokim predpoplavnim nasipom in na zemlji, ki je prepojena z vodo (okoliš so ironično poimenovali Bathtub, »banja«), živi skupnost revnih, a srčnih in kljubovalnih ljudi, povečini družbenih neprilagojencev vseh vrst, med katerimi sta tudi 6-letna Hushpuppy in njen oče. Tako kot večina tukajšnjih prebivalcev tudi sama živita v revščini. A ne le to: mala Hushpuppy je bolj ali manj prepuščena sama sebi, saj njen oče alkoholik ne zmore več poskrbeti niti zase. Čeprav ji življenje ni naklonjeno, pa se Hushpuppy z njim osupljivo pogumno sooča, pri čemer sta ji v veliko pomoč njen neusahljivi optimizem in divja domišljija. Njen optimizem in pogum se znajdeta pred hudo preizkušnjo, ko oče po njunem prepiru konča v bolnišnici, širšemu, že sicer z vodo prepojenemu področju pa zaradi bližajočega se orkana grozi pravcati vesoljni potop. Hushpuppyjina bujna domišljija povodenj poveže s prihodom mitičnih vodnih zveri, zaradi česar je mala deklica tokrat resnično prestrašena. A uteho in zaščito najde pri okoliških prebivalcih, ki so se tako kot ona odločili kljubovati povodnji, vztrajajoč na svojem domu. komentar »Moderna povest režiserja Benha Zeitlina je magičnorealistična zgodba o odraščanju z močno socialno in politično noto. V filmu ob vsakem zavesljaju junakov po blatnih poplavnih vodah mrgoli simbolnih prispodob. Gre za nekakšen pavšalen pravljični pregled socialnopolitičnega stanja v sodobni Ameriki. /.../ Vendar šestletna Quvenzhané Wallis z neverjetno doživeto igro vso pozornost zadrži na sebi, zato je to predvsem zgodba o njej, o otroškem pogledu na umazani svet, v katerem se vse

odvija prvič in so vsi ljudje vredni zaupanja. Njena nedolžnost trči ob surovost okolja, v katerem prevladuje samovolja očeta kot vrhovne instance, ki ga hkrati sovraži in krivi za nejasno odsotnost matere in do njega goji strahospoštovanje, saj jo, kakor pač ve in zna, uči preživetja in brezkompromisnosti. /.../ Nadalje se zmagovalni film Sundancea in canski nagrajenec loteva katastrofalnih posledic naravnih ujm, ki pestijo živelj v revnih predelih Amerike (in drugod po svetu). /.../ Zeitlinova apokaliptična vizija se dotakne tudi neefektivnosti humanitarnih organizacij in kopičenja dobička velikih korporacij na račun nižjega razreda. Ta je neuničljiv. Trdoglav, ponosen in opremljen z močnim čutom za preživetje. V takem svetu je community – skupnost s človeškostjo, altruizmom in solidarnostjo – edino, kar se lahko postavi po robu notranjemu sovražniku.« Tina Lesničar, Delo »Zmagovalec letošnjega Sundanca, prvi celovečerec tridesetletnega režiserja Benha Zeitlina, predstavlja popotovanje v bogat, pisan in včasih tudi nevaren svet otroške domišljije, svet, po katerem strašijo starodavne pošasti, svet, v katerem lahko šestletna deklica povzroči konec sveta, svet, v katerem mogočni zid, ki loči otroško fantazijo od resničnosti, še ne stoji v celoti. /.../ Tovrsten pobeg iz sodobnega, pokvarjenega zahodnega sveta je mogoče bolj hvaležno dojemati z drugačnimi očmi – kot potovanje v deželo Nikjer nikoli. Deželo, kjer čas teče drugače, deželo, v kateri se slavi življenje, deželo, v kateri ima otroška domišljija večjo moč kot karkoli drugega. V svoji deželi Hushpuppy ve, kako slaviti življenje: okoli nje glasno bijejo srca živali in ljudi, celotno stanje vesolja je odvisno od skladanja posameznih elementov, na zemlji teče krog življenja, ki ga je treba

21


ceniti. Naravne katastrofe so le del tega sklenjenega kroga, težava, ki pač obstaja in jo je treba premagati. Brez vika in krika ter nepotrebnega stokanja, seveda. Obenem režiser v filmu mnogo vprašanj pusti neodgovorjenih, s tem pa gledalcu ponuja možnost pisane palete interpretacij. Film lahko dojemamo kot sporočilo nedolžne šestletne deklice: strahopetnost je odveč – pradavne pošasti, ki živijo v naših glavah, je treba premagati, to pa storimo tako, da pred njimi ne bežimo, temveč jim pogledamo naravnost v oči.« Lucija Šuštar, Planet Siol.net izjava avtorjev »Ko je prvič stopila pred nas, nam je uprizorila avdicijo, ki je bila pravi mali čudež in ob kateri smo bili vsi nič manj kot šokirani. A ker je bila prva na vrsti, smo si rekli: ‘počakajmo, morda bomo videli še deset tako dobrih otrok’. A z vsako naslednjo minuto tiste čudežne avdicije nam je postajalo vse bolj jasno, da je ta otrok k nam prišel iz neke druge dimenzije. Hoteli smo imeti 5-letnega otroka, a še sanjalo se nam ni, ali tako mlado bitje sploh lahko zajame tak spekter emocij, kot smo si želeli. Ona ni le uresničila vseh naših želja, pač pa nam je dala še veliko več: v njenem pogledu je bila taka intenzivnost in taka osredotočenost,

22

kakršnih še nismo doživeli, ter tista globoka moralnost in modrost. Zdelo se nam je, da lahko opazujemo, kako se oblikujejo njene misli. In brezpogojno se je znala prepustiti emociji, ki jo je zahteval prizor. Česa podobnega preprosto še nisem doživel.« Benh Zeitlin, režiser in koscenarist (o glavni igralki Quvenzhané Wallis) režiser Behn Zeitlin, s polnim imenom Benjamin Harold »Benh« Zeitlin, je pravi Newyorčan, saj se je leta 1982 rodil na Manhattanu, odraščal pa v Queensu. Starša sta bila pisatelja in raziskovalca ljudskih običajev, vseskozi pa sta bila dejavna tudi na področju neprofitne kulturne produkcije. Leta 2004 je s prijatelji ustanovil Court 13, produkcijsko-studijsko enoto, namenjeno neodvisnim filmarjem. Pod njenim okriljem je v naslednjih letih posnel dva kratka filma, Egg (2005) in The Origins of Electricity (2006), leta 2008 pa se je z mlajšo sestro preselil v New Orleans, kjer je posnel kratki igrani film Glory at Sea ter zanj prejel niz festivalskih nagrad. Dokončni prodor mu je uspel s celovečernim prvencem Zveri južne divjine, s katerim je osupnil stroko in občinstvo tako na velikih festivalih najvišje kategorije, kot sta Cannes in Sundance, kot tudi na manjših, od Deauvilla pa vse do Mumbaja.


22. november 2013

Dej mi, no!

(Fa meg pa, for faen, Norveška, 2011, barvni, 76 min.)

režija: Jannicke Systad Jacobsen scenarij: Jannicke Systad Jacobsen (po literarni predlogi Olaug Nilssen) fotografija: Marianne Bakke glasba: Ginge Anvik montaža: Zaklina Stojcevska igrajo: Helene Bergsholm, Malin Bjørhovde, Henriette Steenstrup, Beate Støfring, Matias Myren, Lars Nordtveit Listau produkcija: Motlys festivali, nagrade: Rim 2011: nagrada neodvisnih distributerjev; Tribeca 2011: nagrada za najboljši scenarij; norveške filmske nagrade amanda 2011: za najboljši film, za najboljšo fotografijo; Chicago 2011, Stockholm 2011, Arras 2011, Zurich 2011 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5

23


zgodba Petnajstletni Almi podivjani hormoni uhajajo izpod nadzora. Njen vsakdanjik v zakotnem norveškem mestecu je zapolnjen z romantičnim sanjarjenjem o sošolcu Arthurju, pa tudi z nespodobnim fantaziranjem o skoraj vsakomer, ki ji prečka pot. Doma spravlja v zadrego svojo samsko mater, zgroženo nad astronomskimi telefonskimi računi, ki so posledica hčerinih klicev na »vroče linije«, komercialne telefonske erotične servise, kjer je Alma že redna stranka. Almino življenje pa se še bolj zaplete, ko po nenavadnem srečanju z Arthurjem po šoli zakrožijo zlobne govorice … Njen živahni spolni nagon, ki v svetu njene domišljije ni poznal ne omejitev ne cenzure, brutalno trči ob družbeno realnost malega zakotnega norveškega kraja, ki nanj še zdaleč ni pripravljena. komentar »Dej mi, no!, igrani prvenec norveške režiserke dokumentarnih filmov Jannicke Systad Jacobsen, posnet po priljubljenem romanu Olaug Nilssen, bi v ameriški različici verjetno v najslabšem primeru zdrsnil na teritorij Ameriške pite, v najboljšem pa na teritorij Lahke punce (Easy A). Nepregledna vrsta bolj ali manj poneumljajočih najstniških komedij je namreč že obravnavala tematiko prebujajoče se spolnosti med najstniki, a skoraj kategorično so postavljali v ospredje fante, in še to na potenciran humoristični način, redko pa so predstavili še tisto drugo, manj prijetno plat spolnega zorenja. Filmu Dej mi, no! uspe prav to – na osvežujoče neposreden način, ki pa nikdar ne zapade v šokiranje zaradi šoka samega (kot denimo še en aktualni liffovski film z mladostniško spolnostjo v središču, srbski Klip), nam predstavi svet 15-letnikov z vsemi nerodnimi trenutki in osebnimi dramami vred, obenem

24

pa si upa z iskrenostjo tako daleč, da v nekem trenutku obupani Almini mami uide, kako zelo ji gre hčerka na živce. Tematika spominja na še en skandinavski film, švedski Pokaži mi ljubezen (Fucking Åmål, 1998), ki je v središče postavil najstniški lezbijki iz malega švedskega mesta.« Kaja Sajovic, MMC RTV SLO »Celovečerni prvenec Norvežanke Jannicke Systad Jacobsen si bo skoraj gotovo kmalu pridobil status novega skandinavskega presenečenja, veliko pa je tudi možnosti, da postane novi ljubljenec festivalskega občinstva. Režiserka se je namreč s pravšnjo mero tankočutnosti, predvsem pa brez moralističnih zavor lotila še danes vse prepogosto tabuiziranega vprašanja spolnosti pri najstnikih. Dej mi, no! je sočna in duhovita zgodba o odraščanju, ki sledi 15-letni Almi in njenim podivjanim hormonom, zaradi katerih ta okrog sebe vidi eno samo naslado. In čeprav je Alma v resnici le najstnica z bujno domišljijo in brez kakršnekoli spolne izkušnje, se zaradi govoric, ki jih sproži ljubosumna sošolka, kmalu znajde v nemilosti male vaške skupnosti, ki jo skorajda izobči. Tako ta simpatična najstniška komedija postane tudi klic k odprtosti duha ter hkrati poklon negotovosti kot enemu najznačilnejših najstniških občutij.« Denis Valič, Pogledi izjava avtorja »Knjiga govori o ljudeh, ki si želijo, da bi jih drugi opazili, da bi jih priznali. /…/ Liki so se mi zdeli realistični in všeč mi je bil avtoričin smisel za humor. Zgodba ves čas preskakuje v času in prostoru ter med resničnostjo in fantazijo; nikoli zares ne veš, kje si ... Zaradi vsega tega sem se odločila po knjigi


posneti film. /…/ Zelo dobro se spominjam najstniških let in kako pomembno se je takrat vse zdelo, vseh tistih čustev in prvih izkušenj, ki so bile tako intenzivne, in kako sem hotela, da se vse zgodi še v istem trenutku. Najstniška leta so burno obdobje, ko marsikaj, kar se zdi starejšim nepomembno, za najstnika predstavlja vprašanje življenja in smrti. Ljudje se pogosto z nostalgijo spominjajo svoje mladosti, vendar je to lahko tudi zelo težko obdobje; mislim, da ustvarja priložnost za veliko drame, pa tudi komedije. /…/ [Spolnost najstnic] je težavna in kompleksna tema. Precej sta jo popačila popularna kultura in način, na katerega je predstavljena ženska spolnost – v oglaševanju, pri promociji albumov, glasbe in mode. Svoje telo moraš ponuditi svetu, hkrati pa moraš zahtevati, da s teboj ravnajo kot z devico Marijo. S tem filmom sem hotela povedati: ‘Tako je v resnici, to je normalno.’« Jannicke Systad Jacobsen, režiserka in scenaristka

režiserka Jannicke Systad Jacobsen, rojena leta 1975 v mestu Bærum na Norveškem, se je posvetila tako študiju filma (na prestižni praški akademiji FAMU ter na Mednarodni filmski šoli v Londonu) kot tudi gledališča in socialne antropologije (na Univerzi v Oslu). Uveljavila se je kot režiserka nekonvencionalnih in intimnih dokumentarcev, v katerih je do izraza prišel njen smisel za humor, prav tako pa tudi posebna afiniteta do politike in političnih vprašanj. Leta 2005 si je s filmom Klovnebarna, šestminutnim dokumentarcem o dveh obubožanih dečkih, ki oblečena v klovne beračita po ulicah Gvatemale, prislužila posebno omembo za najboljši dokumentarec na filmskem festivalu v Berlinu. Sledil je dokumentarni celovečerec Scener fra et vennskap (2009), zgodba o nenavadnem prijateljstvu med dvema moškima, ki je režiserki prinesla primerjave z Jimom Jarmushem in Royem Anderssonom ter ji služila kot navdih za igrani prvenec Dej mi, no!. Leta 2011 ji je Norveški filmski inštitut iz sklada za nadarjene režiserje odobril denar za snemanje drugega celovečerca. Poleg filmskega ustvarjanja se Jannicke Systad Jacobsen ukvarja še s pisanjem kolumen in esejev za tiskane medije, napisala in ilustrirala pa je tudi strip Viva Cliché (2006).

25


6. december 2013

Klip

(Klip, Srbija, 2012, barvni, 102 min.)

režija: Maja Miloš scenarij: Maja Miloš fotografija: Vladimir Simić montaža: Stevan Filipović igrajo: Isidora Simijonović, Vukašin Jasnić, Sanja Mikitišin, Jovo Maksić, Monja Savić produkcija: Film House Bas Celik festivali, nagrade: Rotterdam 2012: nagrada tiger za najboljši film, nagrada združenja nizozemskih filmskih kritikov (KNF); Liffe 2012: nagrada vodomec za najboljši film v sekciji Perspektive; Motovun 2012: nagrada bauer za najboljši film regije; Cluj 2012: nagrada za najboljšo režijo; Bruselj 2012: nagrada za najboljši prvenec; Cinema City, Novi Sad 2012: nagrada za najboljši film; Vilna 2012: nagrada za najboljšo igralko; Sofest 2012: nagrada za najboljšo režijo; Karlovi Vari 2012, Sarajevo 2012, Toronto 2012, San Sebastián 2012 povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4,5

26


zgodba Jasna je šestnajstletna srednješolka, ki izhod iz turobnega življenja v revnem predmestju Beograda išče v brezkončnih zabavah, polnih drog, alkohola in neobveznega seksa, pri tem pa svoje divje pustolovščine ves čas snema z mobilnim telefonom. Zaljubljena je v Đoleta, šolskega nasilneža, s katerim se kmalu zaplete v intenzivno in samodestruktivno spolno razmerje. Čeprav na prvi pogled to morda ni opazno, pa Jasna v sebi nosi tudi nek povsem drugačni svet: svet globljih čustev, stabilnosti, spoštovanja. Središče tega sveta je oče, s katerim ima Jasna poseben odnos: zdi se, da ga povsem zapostavlja, a v bistvu se le ne more sprijazniti z dejstvom, da oče umira in da se s tem ruši tudi svet, ki ga predstavlja. Jezna zaradi svoje nemoči, da bi to spremenila, vse bolj izgublja nadzor nad svojimi željami, svojimi čustvi in svojim življenjem ... komentar »Maja Miloš v svojem portretu oziroma posnetku (klipu) turbofolk generacije, hormonsko podivjanih mladoletnikov, ki svojo realnost nereflektirano reflektira z mobilnimi telefoni, pokaže zrel smisel za zgodbo, dramaturgijo in režiranje mladih naturščikov. To ji uspe brez komentarja ali celo obsojanja samodestruktivnega eksperimentiranja predmestne mladine /…/. Zgodbo dekleta in fanta, ki se zapleteta v divje, neenakopravno seksualno razmerje, diskretna režija pelje vzvratno, nepovratno pravzaprav – od grobih prvih stikov do prvih plašnih besed, poljubov do bežnih nežnosti. Zato film ni radikalen zaradi neinhibirane slikovitosti prizorov, pač pa ravno zaradi subtilnega pogleda v najbolj občutljivo obdobje odraščanja.« Tina Lešničar, Delo

»Miloševa zgodbo poda na zelo surov, skorajda gverilski način, ki ga še poudarjajo zrnati posnetki z mobilnih kamer in popolna odsotnost moraliziranja ali komentarjev dejanj glavnih likov, ki so izgubljeni v več svetovih. Če so bile prejšnje generacije mladih namreč izgubljene ‘le’ v mamilih, alkoholu in seksu, kot je pokazal Larry Clark s svojim mladinskim šokerjem Mularija (Kids, 1995), zdaj na povojno generacijo prežijo še pasti socialnih omrežij in uporabne tehnologije, ki so, kot pokaže Klip, prav tako močne droge kot prej omenjeno.« Kaja Sajovic, MMC RTV SLO »Z zgodbo 16-letni Jasni (intenzivno, silovito in z za debitantko že prav presenetljivo karizmo jo odigra Isidora Simijonović), ki se v divjem ritmu svojega vsakdanjika sooča z nekaterimi velikimi življenjskimi preizkusi (od ljubezni in spolnosti, do soočanja s smrtjo bližnjih), je Klip pravzaprav najstniška dramedija o odraščanju, kakršno poznamo predvsem iz ameriške sodobne neodvisne kinematografije. Oziroma, če jo poskušamo opredeliti še malce konkretneje, prepleta drame in komedije, ki se v svojem približevanju svetu najstnikov osredotoči na njihovo tesnobo, tisti prevladujoči občutek, ki se poraja iz negotovosti ob njihovem soočenju z življenjem. Zaradi avtoričinega eksplicitnega, skoraj naturalističnega prikaza najstniške spolnosti, čustvene in »ideološke« izpraznjenosti njenih likov ter njihove divje (zlo)rabe dovoljenih in prepovedanih »substanc« se že sama od sebe ponuja primerjava z enim najbolj razvpitih del tega podžanra, Mularijo (Kids, 1995) Larryja Clarka. A Klip, ta celovečerni prvenec Maje Miloš, še zdaleč ni le kopija ameriškega vzora: avtorica je z vnosom nekaterih specifičnih popkulturnih elementov (turbo folk kultura) kot tudi z izpostavitvijo določenih vidikov družbenega

27


okolja, v katerega je umestila svojo zgodbo, tega domiselno lokalizirala, hkrati ga je aktualizirala in prilagodila duhu časa (najstniki se s svetom in življenjem soočajo posredno, preko podob), z nepričakovanim pripovednim preobratom pa je temu žanrskemu izhodišču dala povsem lasten, edinstven pečat.«

posebnosti scene od oblačenja, obnašanja, slenga, glasbe, scenografije ... Od ideje za film do svetovne premiere na festivalu v Rotterdamu je preteklo 6 let. Vzeli smo si več časa, ker smo hoteli posneti realističen film, ki bi odprto in neposredno govoril o problemih mlade generacije.«

Denis Valič, Pogledi

Maja Miloš, režiserka in scenaristka (iz intervjuja za Delo, spraševala Tina Lesničar)

izjava avtorja

režiser

»Idejo za film sem dobila, ko sem naletela na poplavo klipov na internetu. Mladi objavljajo posnetke pretepov, nasilja v šolah, divjih žurk, kjer se opijajo, drogirajo in seksajo. Presunila me je njihova avtodestruktivna energija in način, na katerega jo sproščajo. Zanimalo me je, kaj se dogaja s to generacijo, z njihovimi odnosi, kje je ljubezen v tako surovem okolju in na kakšen način si jo izkazujejo. Med raziskovanjem je nastajal scenarij. Dve leti sem pisala prvi osnutek. Pogovarjala sem se z mladimi, spoznavala

Maja Miloš se je rodila leta 1983 v Beogradu. Študij filmske in TV-režije je opravila na Akademiji umetnosti v Beogradu, kjer je leta 2008 tudi diplomirala. V času študija je posnela enajst kratkih filmov in dokumentarcev, med njimi Interval (iz leta 2003) in Si tu timažin (2004). Leta 2005 je sodelovala na Talent Campusu Berlinskega filmskega festivala, leta 2006 pa je obiskovala Šolo dokumentarnega filma na pariški filmski akademiji La Fémis. Klip je njen prvi celovečerec.

28


13. december 2013

Gospodar

(The Master, ZDA, 2012, barvni, 137 min.)

režija: Paul Thomas Anderson scenarij: Paul Thomas Anderson fotografija: Mihai Malăimare, Jr. glasba: Jonny Greenwood montaža: Leslie Jones, Peter McNulty igrajo: Philip Seymour Hoffman, Joaquin Phoenix, Amy Adams, Price Carson, Mike Howard, Bruce Goodchild, Jeffrey W. Jenkins produkcija: Annapurna Pictures, Ghoulardi Film Company festivali, nagrade: Benetke 2012: srebrni lev za najboljšo režijo, nagrada pokal volpi za najboljša igralca (Hoffman, Phoenix), nagrada FIPRESCI; oskarji 2013: nominacije v treh kategorijah (za najboljšega glavnega igralca, najboljšega stranskega igralca, najboljšo stransko igralko; film leta po izboru številnih združenj in filmskih revij povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 5

29


zgodba Freddie Quell po vrnitvi s tihomorskih bojišč II. svetovne vojne nikakor ne najde svojega mesta v povojni ameriški družbi. Še več, številne medvojne travme v njem pustijo globoke duševne rane. Freddie je nemiren, divji in na robu blaznosti, zasvojen z lastnimi alkoholnimi zvarki in nesposoben stanovitnosti, zato službe menjuje kot po tekočem traku. Neke, in kot se bo kasneje izkazalo, prelomne noči se kot slepi potnik znajde na razkošni jahti, ki ji poveljuje Lancaster Dodd, ustanovitelj in vodja duhovnega gibanja z imenom Cilj. Karizmatični ‘Vodja’, kakor ga imenujejo privrženci, Freddieja povsem prevzame, Freddiejeva živalska narava pa vodji predstavlja svojevrsten izziv, saj bi rad dokazal, da jo zna ukrotiti. Tako se med njima splete nenavadno prijateljstvo. Freddie od vloge Doddovega poskusnega zajčka počasi napreduje, najprej do njegovega alter ega in končno do njegove desne roke pri vodenju gibanja. komentar »Anderson je šel pri lovljenju zeitgeista povojne Amerike tako daleč, da je snemal na »upokojeni« 65-milimetrski format, na katerega so bile posnete mnoge hollywoodske klasike petdesetih in šestdesetih let. Ustvaril je impozantno, sugestivno podobje, podprto s tesnobno glasbeno podlago, ki zadene na prvo žogo. Precej bolj počasi pa vam pod kožo leze skrivnostna in težko oprijemljiva zgodba. Kaj je pravzaprav glavna tema in namen tega filma? Je to študija karakterja? Prikaz notranjih mehanizmov nekega obskurnega kulta? Psihološki oris dveh komplementarnih moških likov – Freddija, ki je v svojem »gospodarju« spet našel izgubljenega očeta, in Lancastra, ki je v svojem podaniku našel sina, kot si ga je vedno želel? Je to morda analiza nekega trenutka v času, vivisekcija

30

družbeno-psiholoških silnic povojne Amerike? Kdo bi vedel – Anderson gledalca rad pušča v megli in sploh ni nujno, da bi na to vprašanje znal odgovoriti sam. In zdi se, da je tisto, kar Andersona najbolj zanima, prav to: človek v vseh svojih odtenkih in skrajnostih.« Špela Barlič, Pogledi »Čeprav Anderson v Gospodarju problematizira napake, ki jih lahko naredimo v imenu takšne ali drugačne religije oziroma gibanja, se to ne zdi glavni fokus filma. Ta je ravno v človekovih potrebah, njegovi osamljenosti in iskanju sreče s pomočjo pripadanja družini, umetno osnovani na gibanju oziroma religiji. Vsak človek potrebuje občutek, da nekam pripada, potrebuje človeško toplino, nekoga, ki se mu posveti – pa tudi če gre le za iluzijo. In kot v filmu namigne Dodd sam: vsakdo potrebuje gospodarja, ki narekuje njegova dejanja, pa naj bo to takšen ali drugačen voditelj, politik, bog, prijatelj, družina, pop zvezdnik ali denar. /.../ Filmu gre morda sicer očitati, da se po vzpostavitvi Freddijeve predanosti svojemu Gospodarju zgodba začne vrteti v krogu, da nihče od likov ne pride do spoznanja, kot gre sicer v filmu pričakovati – da se pravzaprav ne zgodi nič. Ne nek način to drži, po drugi strani pa je Gospodar film, katerega osamljenost in iskanje pripadnosti brez večjih težav odmevata v resničnost tu in zdaj. Lucija Šuštar, Planet Siol.net »Še močnejši adut kot odlična igra glavnih igralcev pa je impresivna vizualna podoba filma, za katero je v veliki meri zaslužen romunski snemalec Mihai Malaimare Jr. Film so posneli v glavnem s 65-milimetrsko kamero in očitno je, da je bila glavni vir navdiha prav kinematografija 50. let preteklega stoletja, ki je tudi odsev časa, v katerem se odvija zgodba. Brez dvoma je Gospodar izvenserijski


in inovativen film, ki s svojo vizualnostjo očara gledalca, vendar pa je težko reči, kaj je želel režiser z njim zares povedati. Odprte so mnoge interpretacije, povsem mogoče pa je tudi, da gre res samo za »zgodbo o mornarju, ki se na kopnem ne znajde«, seveda z vso simboliko, ki jo ta zgodba nosi s seboj.« Špela Standeker, Dnevnik izjava avtorja »Povojno obdobje je bil čas, ko so ljudje v prihodnost zrli s poudarjenim optimizmom, a hkrati še niso povsem obračunali s pravkar minulim obdobjem velike bolečine in številnih smrti. Moj oče se je udeležil bojev II. svetovne vojne in vse življenje se ni otresel nemira. /…/ To obdobje je predstavljalo plodna tla za napeto zgodbo, polno drame. Nekakšno vrnitev k izvoru, ki ti omogoča, da vidiš dobre namere, in odkriješ, kaj je bilo tisto, kar je ljudi podžgalo, da so želeli spremeniti sebe in svet, ki jih je obkrožal. /…/ Pravijo, da je za vznik duhovnega gibanja ali religije primeren prav vsak čas, toda čas neposredno po vojni je za to še posebej ugoden. /.../ S tem posredno odgovarjam tudi na številna vprašanja o svojem delu in scientologiji. Mnogi so še pred nastankom filma trdili, da naj bi obravnaval scientološko gibanje, kar seveda ni res. Na začetku me je bilo zaradi tega strah, da bodo gledalci od filma pričakovali nekaj, kar jim ta seveda ne bi mogel dati. A po tem, ko smo na vzorcu ciljnega občinstva izvedli nekaj testnih projekcij, nihče več ni govoril o scientologiji. Vsi so govorili le še o likih.« Paul Thomas Anderson, režiser in scenarist (iz intervjujev) režiser Paul Thomas Anderson se je rodil leta 1970 v Studio Cityju v ameriški zvezni državi Kalifornija. Je med tistimi ne prav številnimi

ameriškimi režiserji, ki so se uveljavili brez formalne filmske izobrazbe, a zato s presežkom popolne predanosti filmu, ki mu jo je vcepil že njegov oče. Ta ga je brezpogojno podprl tudi takrat, ko se je Anderson odločil, da bo uresničenju svoje želje, postati filmski režiser, podredil čisto vse. In danes lahko rečemo, da sta oba dosegla svoj cilj, saj Anderson ni le mednarodno uveljavljeni ameriški cineast, pač pa nedvomno eden najprodornejših in najbolj samosvojih avtorjev svoje generacije. Stroka je nanj postala pozorna na začetku 90. let, natančneje leta 1993, ko je na Sundancu predstavil svoj kratki film Cigarettes & Coffee. Ta mu je prinesel vabilo na »študijsko izpopolnjevanje« na Sundance Institute ter realizacijo celovečernega prvenca Hard Eight (1996), s katerim si je že izboril vabilo na najpomembnejši svetovni festivalski dogodek – Cannes. A pravi mednarodni preboj je prišel šele z naslednjim delom, filmom Vroče noči (Boogie Nights, 1997), ki je bil leta 1998 nominiran za tri oskarje, Andersonu pa je prinesel status čudežnega dečka sodobnega ameriškega filma. Podoben uspeh (tri nominacije za oskarje) mu je prinesel tudi njegov naslednji film Magnolija (Magnolia, 1999), romantična komedija Pijani od ljubezni (Punch-Drunk Love) iz leta 2002 pa ga je presegla, saj je v Cannesu osvojila nagrado za najboljšo režijo. Sledil je epski Tekla bo kri (There Will Be Blood, 2007), ki so ga številni kritiki razglasili za enega najboljših filmov desetletja (lov za oskarji je bil tokrat uspešnejši: tistega za najboljšega igralca je prejel Daniel Day-Lewis, pripadel pa mu je še oskar za najboljšo fotografijo). Podobno impozantno fresko nekega obdobja (predvsem zaradi intenzivnosti poustvaritve takratnega duha dobe, ne zaradi širine in detajlov) je ustvaril tudi z Gospodarjem (The Master), ki so ga mnogi zgrešeno označili za film o scientologiji. Leta 2014 naj bi temo kinodvoran ugledala njegova priredba romana Thomasa Pynchona z naslovom Inherent Vice.

31


20. december 2013

Lov

(Jagten, Danska, 2012, čb, 115 min.)

režija: Thomas Vinterberg scenarij: Thomas Vinterberg, Tobias Lindholm fotografija: Charlotte Bruus Christensen glasba: Nikolaj Egelund montaža: Anne Østerud, Janus Billeskov Jansen igrajo: Mads Mikkelsen, Thomas Bo Larsen, Annika Wedderkopp, Lasse Fogelstrøm, Susse Wold, Anne Louise Hassing, Lars Ranthe, Alexandra Rapaport produkcija: Zentropa Entertainments, Film i Väst festivali, nagrade: Cannes 2012: zlata palma za najboljšega igralca, nagrada ekumenske žirije, nagrada za tehnične dosežke; evropske filmske nagrade 2012: nagrada za najboljši scenarij; Vancouver 2012: nagrada občinstva; Gent 2012: nagrada občinstva; Canberra 2012: nagrada občinstva; Karlovi Vari 2012, London 2012, Telluride 2012, Toronto 2012 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5

32


zgodba Dansko podeželje v mesecih pred božičem. Lucas, nedavno ločeni štiridesetletnik, je vzgojitelj v vrtcu, kjer ga otroci obožujejo. Prosti čas preživlja v družbi dobrih prijateljev v krajevnem lovskem klubu. Nekega dne pa hči njegovega najboljšega prijatelja ravnateljici vrtca pove nekaj, kar bi lahko nakazovalo spolno zlorabo. Nepremišljene besede majhne deklice Lucasovo življenje v trenutku obrnejo na glavo. Laž se širi kot virus, panika in nezaupanje kmalu uideta izpod nadzora. Tesno povezano skupnost zajame množična histerija, Lucas pa se je prisiljen podati v samoten boj za svoje življenje in dostojanstvo. komentar »Vinterberg najprej pazljivo pripravi teren. Začne lahkotno, skoraj humorno, in si vzame kar precej časa, da oriše dogajalno okolje – tesno povezano, majhno podeželsko skupnost, v katero postavi svojega protagonista Lucasa, priljubljenega vzgojitelja predšolskih otrok, ki ga eno izmed dekletc v navalu otroške užaljenosti neupravičeno obtoži spolnega nadlegovanja. Lucasovo življenje se v trenutku spremeni v pekel: prijatelji ga izobčijo, njegov pes doživi žalostno usodo, v mesnici pa namesto zrezka dobi le dve okoli ušes. /.../ Lov zveni kot neke vrste črni scenarij zablod našega časa, pomembno svarilo pred impulzivnimi, nereflektiranimi čustvenimi reakcijami in prehitrim sklepanjem v situacijah, ki ogrožajo naše najvišje vrednote. Drzne si odpreti nekatera pomembna, danes skoraj bogokletna vprašanja glede tega, kako histerično ščitimo svoje otroke, in opozarja, da nas lahko pri tem mimogrede zanese predaleč. To pač ne koristi nikomur – žrtev Lova namreč ni le Lucas, ampak tudi

deklica, ki v afektu nekaj blekne in potem zaman prepričuje odrasle, da si je vse skupaj izmislila. Otroci kdaj pa kdaj tudi lažejo.« Špela Barlič, Pogledi »Vinterberg Lov umesti na dansko podeželje v predbožični čas. Brezskrben začetek s posnetkom vaških mož, lovcev, ki konec jeseni proslavijo s skokom v ledeno jezero ob zvokih Van Morrisonovega Moondancea, nam predstavi Lucasa (vloga kariere sicer vedno čudovitega Madsa Mikkelsena), pred kratkim ločenega štiridesetletnika, ki po zaprtju šole dela kot vzgojitelj v vrtcu. Svoje delo opravlja izjemno vestno, med otroki pa je priljubljen, zlasti mu je naklonjena Klara (izjemna igra debitantke Annike Wedderkopp), hčerka najboljšega prijatelja Thea (Thomas Bo Larsen), ki razvije otroško zagledanost vanj. Ko jo Lucas zavrne, se ona v otroški zagrenjenosti in osramočenosti obrne proti njemu in vzgojiteljici naplete, da ji je »pokazal tička«. Od tu naprej film gledalca skupaj s svojim protagonistom požene v čustveni, tesnobni prepad. »Lov« iz naslova tako ni le tradicionalni lov na srnjad, ki »iz miši dela moške in iz moških miši«, ampak novodobni lov na čarovnice. /.../ Na tej točki film spominja na Hanekejev Beli trak ali pa Von Trierjev Dogville, le da je »zlo« v Lovu toliko bolj pretresljivo, ker se gledalci zavemo, da v podobni situaciji najverjetneje ne bi ravnali kaj dosti drugače od »zlikovcev« v Lovu. /.../ Lov je ob Ljubezni (Amour, Michael Haneke) verjetno film leta. Tako prefinjeno boleče in pretresljive analize danske družbe že dolgo nismo videli, Vinterberg je brezkompromisen, neposreden in nagovarja gledalca z vsakim kadrom (ko Lucas objema otroke, se počutimo nelagodno, pa čeprav že od samega začetka vemo, da je nedolžen). Pri tem mu v veliki meri poleg igralske zasedbe pomaga tudi izjemna fotografija Charlotte

33


Bruus Christensen, ki daje filmu posebno ozračje s svojo subtilno igro svetlobe in sence.« Kaja Sajovic, MMC RTV SLO izjava avtorja »Neke temne zimske noči leta 1999 je nekdo potrkal na moja vrata. Zunaj v snegu je z dokumenti v roki stal priznan danski otroški psiholog in razgreto razlagal nekaj o otrocih in njihovih fantazijah. Govoril je o pojmih, kot je npr. ‘potlačen spomin’, in še bolj vznemirljivo, o svoji teoriji, da je ‘misel virus’. Nisem ga spustil v hišo. Nisem prebral dokumentov. Šel sem spat. Deset let kasneje sem potreboval psihologa. Poklical sem ga in iz nekakšne zapoznele oblike vljudnosti prebral dokumente. Bil sem šokiran. Fasciniran. In vedel sem, da je to zgodba, ki mora biti povedana. Zgodba o sodobnem lovu na čarovnice. Lov je plod teh branj. /…/ Zlorabe se seveda dogajajo – o tem sem že posnel film. Vendar mislim, da obstaja še ena nevarnost, ki zahteva nove žrtve. To niso le ljudje, ki so obtoženi nečesa, česar niso storili, ampak tudi otroci, ki odraščajo v prepričanju, da so žrtve. /…/ Zdelo se mi je, da bi bilo zanimivo narediti film, ki bi bil antiteza Praznovanju.« Thomas Vinterberg, režiser in soscenarist

34

režiser Thomas Vinterberg se je rodil leta 1969 v Köbenhavnu. Študij filmske režije je opravil na Danski filmski akademiji, kjer je leta 1993 diplomiral s kratkim filmom Sidste omgang. Že čez dve leti sta z Larsom von Trierjem »zakrivila« enega prelomnih trenutkov za evropski avtorski film s konca stoletja – objavila sta manifest Dogma 95, ki poziva k vračanju v filmski realizem in produkcijski minimalizem. Striktno sledeč tezam manifesta je tri leta kasneje posnel prvi film novega gibanja Praznovanje (Festen), ki je hkrati njegov celovečerni prvenec. Delo je doživelo izreden uspeh in prejelo številna mednarodna priznanja, vključno s posebno nagrado žirije v Cannesu. Uspeh filma je Vinterberga zapeljal na »čudna« pota: v angleškem jeziku je namreč zrežiral dva »žanrska« izdelka, s katerima se je močno oddaljil od načel Dogme. To sta apokaliptično znanstvenofantastična ljubezenska zgodba Vse za ljubezen (It’s All About Love, 2003) in refleksija o ameriški kulturi orožja Draga Wendy (Dear Wendy, 2005), ki ga je posnel po scenariju Larsa von Trierja. S filmom Submarino se je Vinterberg vrnil k svojim začetkom in znova pritegnil pozornost stroke (z njim se je leta 2010 uvrstil v uradni program Berlinala).


10. januar 2014

Učitelj

(Monsieur Lazhar, Kanada, 2011, barvni, 94 min.)

režija: Phillipe Falardeau scenarij: Philippe Falardeau (po literarni predlogi Evelyne de la Chenelière) fotografija: Ronald Plante glasba: Martin Léon montaža: Stéphane Lafleur igrajo: Mohamed Fellag, Sophie Nélisse, Émilien Néron, Danielle Proulx, Brigitte Poupart, Louis Champagne, Jules Philip, Francine Ruel, Sophie Sanscartier, Seddik Benslimane, Marie-Eve Beauregard, Louis-David Leblanc, Vincent Millard produkcija: micro_scope festivali, nagrade: Locarno 2011: nagrada občinstva, nagrada revije Variety; Toronto 2011: nagrada za najboljši kanadski igrani film; Valladolid 2011: nagrada za najboljši scenarij, nagrada FIPRESCI; kanadske filmske nagrade genie 2012: za najboljši film, režijo, prirejeni scenarij, montažo, glavnega igralca (Fellag), stransko igralko (Nélisse); Rotterdam 2012: nagrada občinstva; nagrade oskar 2012: nominacija za najboljši tujejezični film; Hong Kong 2012: nagrada SIGNIS povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5

35


zgodba Montrealsko osnovno šolo dodobra pretrese nepričakovana smrt ene izmed učiteljic. Nekaj dni po tragičnem dogodku se v ravnateljičini pisarni z življenjepisom v roki pojavi Bachir Lazhar, uglajen in izobražen alžirski priseljenec. Ravnateljica ga v naglici najame in Bachir prevzame razred pokojne učiteljice. Kljub domnevnim dolgoletnim izkušnjam s poučevanjem v rodni Alžiriji se bo moral novi učitelj še marsikaj naučiti. Otroci še niso preboleli izgube, učni načrt in običaji frankofonske Kanade pa se kar precej razlikujejo od tistih v rodnem Magrebu. Kljub temu se Bachir s svojo iskrenostjo in dobrosrčnostjo kmalu zbliža z otroki; predvsem z Alice in s Simonom, ki ju je smrt priljubljene učiteljice še posebej prizadela. Rane se počasi celijo, nihče pa ne sluti Bachirjeve lastne boleče preteklosti in negotove prihodnosti ... komentar »Na videz preprost, počasen in nedinamičen, a v resnici globok, pretanjen, sočuten in subtilen. To je Učitelj, eden najboljših filmov, ki so letos zašli na slovenska platna. /.../ Učitelj je večplastna zgodba. Na eni strani pripoveduje o žalovanju. S tem se morajo spopasti otroci, ki so soočeni s samomorom njihove učiteljice, z razvojem filma pa vse večje mesto pripada tudi samemu Lazharju, nadomestnemu učitelju, ki počasi razkriva svojo temačno preteklost, ki v resnici ni povezana s poučevanjem, ampak z žalovanjem. Režiser Philippe Falardeau, ki je zgodbo napisal in posnel po gledališki igri, uspešno vnaša fragmente iz drugih zgodb in tem, ki so obarvane politično (Alžirija), pri tem pa v pravih količinah dodaja ščepec humorja in vizualne prijeme, ki dajejo opazen ton celemu izdelku. Pri tem mu še kako pomaga Mohamed Said Fellag, ki

36

naslovnemu liku vlije dušo in srce. S svojo mimiko in odnosom do otrok kaže na večplastnost in skrito bolečino. Navsezadnje pa Učitelj nevsiljivo priča tudi o sami funkciji šole in izobraževalnega sistema. Učitelj naj ne bi bil le prenašalec znanja, ampak tudi pedagog, ki otroka posluša, mu svetuje in mu pomaga v težkih trenutkih.« Slavko Jerič, MMC RTV SLO »Presenečenja so običajno največja takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Kanadski cineast Philippe Falardeau sicer še zdaleč ni neznano ime v pokrajini sodobnega avtorskega filma; ne nazadnje smo njegov predzadnji film Jaz že ne, prisežem! (C’est pas moi, je le jure!, 2008) lahko videli tudi pri nas. A z Učiteljem, svojim četrtim celovečercem, s katerim se na neki način vrača k lastnim družbenokritičnim začetkom (po dveh komedijah), je presegel vsa pričakovanja, saj je ustvaril delo, ki naravnost osupljivo v kompaktno celoto združuje Depardonovo družbeno senzibilnost, Guédiguianovo kritično ostrino in Kiarostamijevo fenomenalno delo z otroki. /.../ Učitelj tako pod svojim videzom preprostosti skriva osupljivo večplastno, resno (čeprav tudi vedno začinjeno s kančkom humorja) in predvsem strogo nesentimentalno pripoved, čudovito meditacijo o izgubi, žalovanju, krivdi, izgnanstvu in pravem pomenu vzgoje. O tem, kako je zahodni izobraževalni sistem med kopičenjem pravil in prepovedi izgubil stik s samim življenjem. O tem, kako od otrok pričakujemo, da bodo odrasli, a jim to odraslost v zanje ključnih trenutkih nato odrečemo. Ne nazadnje tudi o tem, kako čudeži danes preprosto niso več možni. Zato pa lahko posameznik s svojimi dejanji še vedno naredi razliko in zaseje tisto, kar bo ostalo tudi po tem, ko bo odšel.« Denis Valič, Pogledi


izjava avtorja

režiser

»Ko najdeš svojo zgodbo, je tako, kot bi te udarila strela ali kot bi se zaljubil. V trenutku ti je jasno. Mene je strela udarila pred petimi leti, medtem ko sem gledal monodramo z naslovom Bachir Lazhar. /…/ Scenarij sem pisal dve leti /…/, vrnil sem se v šolo, sedel v zadnjih klopeh s šestošolci, /…/ opazoval otroke, odkrival podrobnosti v načinu njihovega govorjenja, gibanja in poslušanja ali pa jih samo gledal, kako se izgubljajo v svojih mislih … Spoznal sem, da je šola laboratorij življenja; inkubator ‘človeških bitij v procesu nastanka’. To mi je omogočilo, da sem se dotaknil vprašanj, kot so izobraževanje, togost birokracije, trk različnih kultur in priseljevanje, ne da bi film s tem postal didaktičen.«

Philippe Falardeau se je rodil leta 1968 v frankofonskem Quebecu v Kanadi. Na univerzah v Ottawi in Quebecu je končal študij politologije in mednarodnih odnosov. K filmski praksi je pristopil prav prek tem, ki so ga vznemirjale med študijem. Tako je leta 1997 posnel dokumentarec o kitajskih priseljencih v Kanadi Pâté chinois (1997). Film ga je tako zasvojil, da se je odločil preizkusiti tudi v formi igranega filma in tako je tri leta kasneje, leta 2000, posnel svoj celovečerni igrani prvenec La Moitié gauche du frigo, komedijo, ki je v Kanadi doživela izjemen uspeh. Stroko in širše občinstvo je navdušil tudi njegov drugi celovečerec Congorama (2006), ki je svetovno premiero doživel v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev. Leta 2010 smo si na LIFFu lahko ogledali dobitnika berlinskega kristalnega medveda, njegov tretji igrani celovečerec Jaz že ne, prisežem! (C’est pas moi, je le jure!), tragikomično zgodbo o odraščanju v poznih šestdesetih. Učitelj je njegovo četrto igrano delo.

Philippe Falardeau, režiser in scenarist

37


17. januar 2014

Razredni sovražnik

(Slovenija, 2013, barvni, 112 min.)

režija: Rok Biček scenarij: Nejc Gazvoda, Rok Biček, Janez Lapajne fotografija: Fabio Stoll montaža: Janez Lapajne, Rok Biček igrajo: Igor Samobor, Nataša Barbara Gračner, Tjaša Železnik, Maša Derganc, Robert Prebil, Voranc Boh, Jan Zupančič, Daša Cupevski produkcija: Triglav film festivali, nagrade: Benetke 2013: svetovna premiera povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5

38


zgodba Zaradi nepremostljivih razlik v pogledu na življenje, ki presegajo okvire medgeneracijskega konflikta, odnosi med učenci in njihovim novim učiteljem nemščine postanejo nevarno napeti. Ko nato ena izmed učenk naredi samomor, prično učenci učitelja obtoževati, da je kriv za njeno smrt. Sčasoma vendarle dojamejo, da stvari le niso tako črno-bele in enoznačne, kot jih sami prikazujejo, a njihovo spoznanje pride prepozno ... komentar Ker film v času priprave kataloga še čaka na svojo svetovno premiero, ki jo bo kot eden šestih izbranih prvencev doživel v prestižni sekciji beneškega festivala Teden kritike (in se podal v lov za levom prihodnosti, eno najbolj zaželenih nagrad za prva dela), kritiških komentarjev žal ne moremo povzeti, saj jih trenutno preprosto še ni. Pa vendar, ker mi je bila kot koselektorju letošnjega Festivala slovenskega filma dana priložnost, da si film ogledam, in ker menim, da je na to delo preprosto treba opozoriti, si dovoljujem celovečerni prvenec Novomeščana Roka Bička ne samo toplo priporočiti, pač pa ga celo izpostaviti kot morda najpomembnejše delo našega tokratnega izbora filmov za Filmsko gledališče. Prepričan sem namreč, da gre za delo, ki slovenski film znova postavlja ob bok aktualnim stremljenjem v sodobnem avtorskem filmu. Porojeno je namreč iz avtorjevega prodornega opazovanja njegovega lastnega družbenega okolja, zasnovano na lastni življenjski izkušnji, a vendarle tako domiselno preoblikovano, da nam pripoveduje o stvareh, ki zadevajo nas

vse. In globoko verjamem, da ga bodo tako doživeli tudi gledalci na beneškem festivalu, kjer bo doživel svojo premiero. Denis Valič izjava avtorja »Zgodbo iz filma sem sam doživel kot srednješolec, ko je dijakinja zaključnega letnika naredila samomor. Temu je spontano sledil upor njenih sošolcev proti šolskemu sistemu in profesorjem. V filmu je samomor uporabljen kot sprožilni moment za dogodke, ki nato poskušajo prerasti meje šolskih zidov in so odraz današnje splošne družbene klime. Ekstremna situacija prikaže prepad med dvema zelo različnima generacijama, ki ga tragedija le še poglobi. /.../ V zgodbo smo vključili vse dogodke, ki so se dogajali na šoli. Za samo filmsko zgodbo smo morali določene stvari prirediti, da so dramaturško učinkovitejše.« Rok Biček, režiser in koscenarist režiser Rok Biček se je rodil leta 1985 v Novem mestu. Na ljubljanski AGRFT je doštudiral filmsko in TV-režijo, kasneje pa je svoje znanje nadgrajeval tudi v sklopu neformalne šole filmske režije PoEtika, ki poteka pod vodstvom Janeza Lapajneta. Z njim tudi sicer ustvarjalno sodeluje, saj je bil somontažer pri njegovem celovečercu Kratki stiki. Sicer pa je Biček med študijem posnel vrsto kratkih igranih in dokumentarnih filmov – Življenje (2005), Družina (2007), Dan v Benetkah (2008) in Lov na race (2010) – za katere je prejel številne festivalske nagrade in priznanja. Razredni sovražnik je njegov celovečerni prvenec.

39


24. januar 2014

V hiši

(Dans la maison, Francija, 2012, barvni, 105 min.)

režija: François Ozon scenarij: François Ozon (po literarni predlogi Juana Mayorge) fotografija: Jérôme Almeras glasba: Philippe Rombi montaža: Laure Gardette igrajo: Fabrice Luchini, Kristin Scott Thomas, Emmanuelle Seigner, Ernst Umhauer produkcija: Mandarin Films festivali, nagrade: San Sebastián 2012: nagrada za najboljši film, nagrada za najboljši scenarij; Toronto 2012: nagrada FIPRESCI; Rio de Janeiro 2012, Zürich 2012, London – BFI 2012, šest nominacij za francoske filmske nagrade cezar 2013, nagrada lumière 2013 za najbolj obetavnega igralca (Umhauer) povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4,5

40


zgodba Srednješolski učitelj francoščine Germain je obupan nad nedomiselnimi nalogami svojih učencev – dokler ne prebere spisa fanta iz zadnje klopi. Navdušen nad pisateljskim darom šestnajstletnega Clauda, ki svoj navdih črpa iz skrivnega opazovanja sošolčeve hiše, sklene, da ga bo spodbujal. A meje med resničnostjo in fikcijo se kmalu začnejo podirati … komentar* (*ker film v času priprave kataloga še ni imel domače distribucije, povzemamo le tuje kritiške komentarje) »François Ozon je ustvaril svoj najboljši postmoderni hitchcockovski film. /…/ V hiši je očarljiv primer samokritike in obenem koktajl, narejen iz enega deleža Sence dvoma (Shadow of a Doubt), enega deleža Dvoriščnega okna (Rear Window) in dveh deležev Jacquesa Derridaja: ne gre toliko za triler kot za njegovo igrivo dekonstrukcijo, z zgradbo, ki likom omogoča, da komentirajo svojo vlogo v zgodbi. /…/ V hiši je nekakšna detektivka, a uganka, ki jo skuša razvozlati, je mnogo bolj zapletena od vprašanja, kaj žene Clauda – ugotoviti skuša namreč, zakaj nas voajerizem in razkrivanje skrivnosti tako navdušujeta. In spotoma navduši tudi nas.« Zachary Wigon, Village Voice »Svobodna priredba gledališke igre Juana Mayorge je drzni eksperiment v filmski pripovedi, ki prepleta pripovedovanje s podobami, film in pripovedovanje z besedami, literaturo, na poti k cilju pa razmišlja o njunem razmerju. In čeprav to, kar nam Ozon ponuja v svojem novem delu, ne moremo označiti za nekaj povsem izvirnega ne umestiti med drznejše

refleksije na to temo, pa vendarle ni mogoče spregledati, da imamo opraviti /.../ z izvrstnim, vznemirljivim in neustavljivo privlačnim razkritjem pisateljskega ustvarjalnega procesa na eni strani in na drugi disfunkcionalnosti srednjega razreda. Filmu, ki bi lahko obveljal za Ozonovo najbolj dovršeno in nepredvidljivo delo doslej, življenje med drugim vdahneta do vseh in vsakogar neprizanesljivi humor in zgodba, polna ugank. /…/ Res je sicer, da se Ozon znova, tako kot v svojem Bazenu, loti obravnave pisateljskega ustvarjalnega procesa ter odnosa med resničnostjo in fikcijo, a tokrat nesporno seže globlje, njegovo delo pa je hkrati bogatejše in temačnejše. Ne nazadnje pa tudi veliko bolj zabavno.« Doris Toumarkine, Film Journal International »Hitchcock, De Palma, Pasolini – François Ozon se pri tej voajeristični, pohujšljivi in nadvse vznemirjujoči srhljivki napaja pri največjih. Nedvomno eno njegovih najboljših del.« Mélissa Blanco, Ecran Large izjava avtorja »Običajno so učenci tisti, ki se učijo od svojih učiteljev, tu pa učenje poteka v obeh smereh. Menjavanje resničnosti in fikcije se mi je zdelo kot nalašč za igrivo refleksijo o domišljiji in pripovedovanju. To so nekoliko teoretična vprašanja, a v scenariju so zelo živo prikazana. /…/ Scenarij je zgrajen tako, da spodbuja gledalčevo sodelovanje, da ga vplete v zgodbo, da vzdrami njegovo domišljijo. V zgodbi so luknje, prehodi med fikcijo in resničnostjo so vse bolj zabrisani. /…/ Družino v svojih filmih pogosto uničim, tu pa družinski klan deluje kot centrifugalna sila, ki svoje člane povezuje, tujce pa

41


odganja. Ta družina je samozadostna, v njej ni prostora za druge, in to se mi zdi obenem lepo in pošastno. /…/ Mislim, da sem zelo podoben liku v filmu. Ne bom rekel, da imam raje fikcijo kot resničnost, a zdi se mi, da potrebujem fikcijo, potrebujem umetnost, da bi zbežal pred resničnostjo. /…/ Umetnost nas naredi dovzetne za lepoto. Mislim, da nam pomaga preživeti, pomaga nam razumeti življenje.« François Ozon, režiser in scenarist režiser François Ozon se je rodil leta 1967 v Parizu. Iz filmske režije je diplomiral na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom predstavil v Cannesu. Od takrat se je s svojimi filmi redno uvrščal na najpomembnejše svetovne festivale. Je eden najbolj dejavnih in hkrati najbolj svojskih francoskih

42

režiserjev. V njegovih delih najdemo redko kombinacijo humorja, rahločutnosti in psihološkega uvida, na tematski ravni pa se rad spopade z najbolj občutljivimi temami, od incesta, umora, samomora in smrtnih bolezni pa vse do spolnosti v njenih najbolj skrajnih pojavnih oblikah, kot je na primer sadomazohizem. Pogosto je igriv tudi na formalni ravni, saj rad prepleta žanrske strukture – tako v njegovih delih najdemo vse, od grozljivke do pravljice. V domači kinodistribuciji smo si tako lahko ogledali tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovit in dramatičen eksces magičnega realizma Ricky (2009) ter bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010). Režiserjev najnovejši film Jeune & Jolie je bil premierno prikazan na letošnjem festivalu v Cannesu.


14. februar 2014

Otroci Sarajeva

(Djeca, Bosna in Hercegovina/Nemčija/Francija/Turčija, 2012, barvni, 90 min.)

režija: Aida Begić scenarij: Aida Begić fotografija: Erol Zubčević montaža: Miralem Zubčević igrajo: Marija Pikić, Ismir Gagula, Nikola Đuričko, Staša Dukić, Velibor Topić produkcija: Film House Sarajevo, Rohfilm, Les Films de l’Après-Midi, Kaplan Film festivali, nagrade: Sarajevo 2012: nagrada srce Sarajeva za najboljšo igralko, nagrada portala Cineuropa; Cannes 2012: nagrada sekcije Posebni pogled; Pesaro 2012: nagrada za najboljši film, nagrada žirije mladih, nagrada Amnesty International; Gijón 2012: nagrada za najboljšo scenografijo; Estoril 2012: posebna nagrada žirije; Lizbona 2012: posebna nagrada žirije; Toronto 2012, LIFFe 2012 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4

43


zgodba Sarajevo, sedanjost. Triindvajsetletna Rahima, sirota bosanske vojne, se po najboljših močeh trudi skrbeti za svojega štirinajstletnega brata Nedima, odločena, da mu zagotovi boljšo prihodnost. Marljiva in resna mladenka, ki je po težavnih najstniških letih uteho našla v islamski veri, upa, da bo šel fant po njenih stopinjah. A nekega dne v restavracijo, kjer dela kot kuharica, pride obvestilo, da se je Nedim zapletel v pretep s sinom lokalnega politika. Pripetljaj sproži niz dogodkov, ki Rahimo pripeljejo do vznemirjujočega odkritja … komentar »Aida Begić tudi v svojem drugem celovečercu, Otrocih Sarajeva, še naprej ostaja zvesta ekranizaciji posledic krvavih spopadov v devetdesetih letih minulega stoletja. A avtorico filma, med drugim je za film prispevala tudi scenarij, bolj kot reprezentacije neposrednih vojaških spopadov zanimajo notranje bitke, še posebno pa kartiranje aktualne bosanske družbene realnosti. Če se je v Snegu Begićeva osredotočala na obdobje takoj po vojni, so Otroci Sarajeva svojevrstna neorealistična filmska kronika. Režiserkina kamera z roke nas namreč popelje v tranzicijsko Sarajevo, v blokovska naselja socialistične arhitekture, v vsakdan dveh vojnih sirot, ki živita iz rok v usta. Begićeva sicer obdrži nekatere temeljne strukturne koordinate italijanskega neorealizma, a z avtorsko vizijo veriženja časa in forme, v kateri je pomenljiva raba znamenite Beethovnove 6. simfonije, ki deluje kot aluzija na Kubrickov način izbiranja glasbe, ji ga vendarle uspe posodobiti. Za neorealistično filmsko reprezentacijo je prav tako značilna prepoznavna struktura odvijanja dogodkov: šibko ravnovesje

44

težkega socialnega položaja, zaplet, ki brez ovinkarjenja pokaže na družbeno-politične krivice, delovanje osrednjega lika v smeri reševanja nastale situacije ter razrešitev, ki pa nikoli ni celovita. Prej je trpka, a vselej globoko humanistična, s svojevrstnim poklonom osrednjim protagonistom, njihovi bitki s krivicami, s sistemskim družbenim nasiljem. V Otrocih Sarajeva torej zasledujemo posodobljeno neorealistično formulo filmske reprezetancije.« Nina Cvar, Radio Študent »/…/Aida Begič noče reči, da vojne še vedno ni konec (ali pa da pravi pekel vedno čaka tiste, ki vojno preživijo), ampak da povojna obnova Bosne ni uspela. Vojna je Rahima in Nedima prelevila v siroti, ki ju povojna ‘obnova’ in povojna ekonomija socialno povsem izključita, tako da Rahima izgleda le kot brezpravna, suženjska delovna sila. Pred divjanjem dereguliranega kapitala je ne more zaščititi niti stoična distanca niti hidžab (zadnji izdihljaj njene neodvisnosti), še toliko bolj, ker se na stran kapitala postavijo tudi vsi stebri socialne države. Vse žrtve so bile zaman. ZA.« Marcel Štefančič, jr., Mladina izjava avtorice »Nasprotja so glavna poteza filma. Nasprotja med bogatimi in revnimi, med življenjem in smrtjo, med preteklostjo in sedanjostjo, med resničnostjo in iluzijo, med svobodo in ujetništvom. V Otrocih Sarajeva, paradoksalno, vse to biva hkrati. Osrednji lik je mikrokozmos vseh naštetih nasprotij. Rahima je paradigma zapletene povojne realnosti. Ko glavni junakinji sledim s kamero iz roke, želim, da bi se gledalec pridružil tej mladi ženski na njenem potovanju skozi čustva. /…/ Vse dokler je vojna prisotna v


našem vsakdanjem življenju, bo prisotna tudi v umetnosti. Namenila sem se posneti najstniški film, a Otroci Sarajeva so nazadnje postali film o posledicah vojne. Kdor se želi resno ukvarjati s filmom, življenjem in svetom, ki nas obkroža, ne more povedati zgodbe, ne da bi se na tak ali drugačen način dotaknili vojne oziroma njenih posledic.« Aida Begić, režiserka in scenaristka režiserka Aida Begić se je leta 1976 rodila v Sarajevu. Študij filmske režije je opravila na sarajevski Akademiji scenskih umetnosti. Njen diplomski film Prvo smrtno iskustvo je bil

leta 2001 premierno prikazan v uradni selekciji canske fundacije Cinéfondation, nato pa nadaljeval uspešno pot po različnih svetovnih festivalih. V Cannes se je vrnila leta 2008, ko je njen celovečerni prvenec Sneg (Snijeg) prejel glavno nagrado v programu Posebni pogled. Film, ki opisuje življenje skupine žensk v odmaknjeni, od vojne opustošeni vasi, je kasneje osvojil številne mednarodne nagrade in nominacije (med drugim nominacijo Evropske filmske akademije za odkritje leta), prikazan pa je bil tudi na ljubljanskem LIFFu. Leta 2009 je Aida Begić ustanovila neodvisno produkcijsko hišo Film House, trenutno pa poučuje režijo na sarajevski Akademiji scenskih umetnosti. Otroci Sarajeva so njen drugi celovečerec.

45


21. februar 2014

Krogi

(Krugovi, Srbija/Slovenija/Nemčija/Francija/Hrvaška, 2013, barvni, 112 min.)

režija: Srdan Golubović scenarij: Srđan Koljević, Melina Pota Koljević fotografija: Aleksandar Ilić glasba: Mario Schneider montaža: Marko Glušac igrajo: Leon Lučev, Nebojša Glogovac, Nikola Rakočević, Aleksandar Berček, Hristina Popović, Boris Isaković, Vuk Kostić, Marko Janketić, Geno Lechner, Jasna Đuričić produkcija: Filmska kuća Baš Čelik, Vertigo Emotionfilm, Neue Mediopolis Filmproduktion, La Cinefracture, Propeler film Zagreb, Arte France Cinema, ZDF Arte festivali, nagrade: Berlin 2013: nagrada ekumenske žirije – Forum; Sofija 2013: nagrada občinstva; Sundance 2013: posebna nagrada žirije; Wiesbaden 2013: nagrada za najboljšega režiserja povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 5

46


zgodba 1993 – Prolog: Vojna v Bosni. Srbski vojak Marko sedi pred kavarno v družbi prijateljev in opazi tri vojake, ki začno pretepati muslimanskega civilista Harisa. Marko posreduje in reši Harisa, ki uspe pobegniti. Trije vojaki nato Marka pretepejo do smrti. 2005: Markov oče Ranko obnavlja cerkev v predmestju. Nek mladenič ga pride prosit za delo. Je sin enega izmed treh vojakov. Ranko ga zavrne, a mladenič je vztrajen. Med njima se razvije nek nenavaden odnos. Ranko bo moral v sebi premagati željo po maščevanju in se naučiti odpuščati. V Beogradu je Nebojša (Markov prijatelj iz kavarne) vodilni srčni kirurg. Pripeljejo mu ponesrečenca, ki je doživel prometno nesrečo. Gre za vodjo treh vojakov. Nebojša ga izpraša in ugotovi, da ponesrečenec zaradi tistega dogodka v preteklosti ne čuti nobene krivde, zato sprva odkloni, da bi ga operiral. Nebojša se bo moral naučiti, da ni prave rešitve za krivdo in obžalovanje, ki ga razjedata … V Nemčiji živi rešeni Haris, ki si je medtem ustvaril družino. Kljub temu ponudi pomoč in zatočišče Nadi (nekdanjemu dekletu pokojnega Marka), ki hoče s sinom ubežati nasilnemu soprogu, ki se ukvarja s prepovedanimi posli. Mož jo skuša izslediti, groziti prične Harisu in njegovi družini. Haris noče izdati Nade, zato razpade njegova družina. Harisu uspe obvarovati Nado in njenega sina. Da bi jima omogočil nov začetek, je pripravljen na vsako žrtev. komentar* (*ker film v času priprave kataloga še ni imel domače distribucije, povzemamo le tuje kritiške komentarje) »Golubović in njegov direktor fotografije Aleksandar Ilić sta z izbrušenim občutkom ujela podobo gole, opustele pokrajine, s

čudovitimi kompozicijami v njej odkrijeta lepoto. Kamera povečini miruje, s čimer ji Golubović prepreči, da bi zmotila tek življenja, ki se odvija pred nami, oziroma iznakazila njegovo tkivo. Ko odrešitev in odpuščanje končno nastopita, gledalec dobi občutek, kot da je zatohel prostor prevetril svež piš vetra. /.../ In čeprav je tempo preudaren, skoraj umirjen, film pa bolj brbota, kot da bi vrel, bodo izvrstni igralci ter Golubovićeva spretna in domiselna režija Kroge dvignila visoko nad siceršnje festivalsko povprečje.« James Greenberg, The Hollywood Reporter »S tem ko se premika od ene zgodbe k drugi in nazaj, Golubović svoje like ujame iz različnih zornih kotov, z njimi oziroma prek njih pa iz različnih perspektiv pristopi tudi k bolečini, občutku nepovratne izgube, krivde in moralne dileme, skratka k vsej tisti pisani paleti občutij in razmišljanj, s katerimi se morajo spopasti njegovi junaki. Tem zastavlja tudi številna neprijetna vprašanja, prek njih pa načne teme, o katerih si še danes mnogi s tega področja ne upajo spregovoriti: kot na primer vprašanje krivde tistih, ki si niso upali ali se hoteli vpletati v konflikt.« Dan Fainaru, Screen Daily izjava avtorja »Zgodba govori o posledicah junaškega dejanja. Ali je junaško dejanje nesmiselno, ali zaradi njega lahko kasneje pride do določenih moralnih dejanj? Je sploh smiselno biti junak? Ali se nas junaška dejanja in človečnost dotaknejo in vzpodbujajo k dobrim delom? Ali je biti junak skoraj enako kot biti norec? Je življenje, ki ga žrtvuješ za to, da rešiš drugo življenje, vredno toliko kot kamen, vržen v prepad? Film Krogi govori o

47


ljudeh, ki jim je osamljen incident spremenil življenja. Govori o sencah preteklosti in o človekovi potrebi, da bi te sence pregnal in se osvobodil; o tem, da junaštvo sproža v ljudeh določene frustracije. Film Krogi je film o krivdi. Ali so krivci zgolj tisti, ki so zagrešili zločin, ali so sokrivi tudi tisti, ki so zločin zgolj opazovali in ga niso poskušali preprečiti? Osnova za filmsko zgodbo temelji na resničnem dogodku. Zgodbe, ki se v filmu odvijajo v sedanjem času, so med seboj prepletene.« Srdan Golubović, režiser filma

48

režiser Srdan Golubović se je rodil leta 1972 v Beogradu. Študij filmske režije je opravil na beograjski Šoli dramskih umetnosti, kjer sedaj tudi poučuje. Med študijem je posnel svoj prvi pomembnejši projekt: prispeval je namreč epizodo v omnibusu Paket aranžman iz leta 1995. Leta 2001 je sledil njegov prvenec Absolutnih sto, s katerim se je silovito uveljavil v mednarodnem prostoru, saj je prejel več kot 10 festivalskih nagrad. Uspešno mednarodno pot je nadaljeval tudi s svojim drugim celovečercem Past, ki je mednarodno premiero doživel v sekciji Forum berlinskega festivala in kasneje prejel več kot 20 festivalskih nagrad. Krogi, katerih razvoj se je pričel v sklopu canskega rezidenčnega programa Ateliers, so njegov tretji celovečerni film.


28. februar 2014

Kraljevska afera

(En kongelig affære, Danska/Švedska/Češka, 2012, barvni, 137 min.)

režija: Nikolaj Arcel scenarij: Rasmus Heisterberg, Nikolaj Arcel (po literarni predlogi Bodil Steensen-Leth) fotografija: Rasmus Videbæk glasba: Gabriel Yared, Cyrille Aufort montaža: Mikkel E. G. Nielsen, Kasper Leick igrajo: Mads Mikkelsen, Alicia Vikander, Mikkel Boe Følsgaard, Trine Dyrholm, David Denick produkcija: Zentropa Entertainments festivali, nagrade: Berlin 2012: srebrni medved za najboljši scenarij, srebrni medved za najboljšega igralca (Mikkel Boe Følsgaard); Filadelfija 2012: nagrada občinstva – posebna omemba; Telluride 2012, Toronto 2012, São Paulo 2012 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5

49


zgodba Danska ob koncu 18. stoletja. Lepa in izobražena petnajstletna princesa Karolina Matilda pride na danski dvor za ženo duševno bolnemu in razvratnemu mlademu kralju Kristjanu VII. Kmalu po rojstvu njunega prvega otroka je za kraljevega osebnega zdravnika imenovan svobodomiselni Johann Friedrich Struensee. Struensee, idealist in vizionarski privrženec razsvetljenstva, si hitro pridobi kraljevo naklonjenost, v osamljeni kraljici pa najde sorodno dušo in politično zaveznico. Med njima se razvname strastna in prepovedana ljubezen, ki za vedno spremeni zgodovino naroda. komentar »Zdaj pa iz Danske prihaja Kraljevska afera, epska zgodovinska drama z razkošno kostumografijo in romantično ljubezensko zgodbo, ki se je ne bi branil noben hollywoodski studio. Kraljevska afera kaže tudi nekaj skandinavske nagnjenosti k realizmu – v nekaterih prizorih Arcel recimo uporablja kamero iz roke ali pa snema proti svetlobi, liki pa se vedejo in med seboj komunicirajo na zelo sodoben način, kar filmu najbrž odvzema nekaj zgodovinske točnosti, a ga na ta račun približuje sodobnemu gledalcu. Kljub spretnemu prepletanju intimne in družbene plati zgodbe daje Arcel večji poudarek prepovedani dvorni romanci kot političnemu trilerju v njenem ozadju, čeprav bi si spletke danskega dvora zaslužile nekoliko podrobnejšo obdelavo – tudi zaradi paralel s sodobno politiko. Videti je, kot da se na političnem parketu v zadnjih nekaj sto letih (razen afinitete do okrancljane garderobe in monumentalnih lasulj) ni prav veliko spremenilo – politika je še vedno predvsem igra moči in komolčkanje za redke vire, ki z blagostanjem ljudstva nima prav

50

veliko zveze. S fokusom na romantiki pa Arcel zapostavi tudi tretji vogal nenavadnega ljubezenskega trikotnika: kralja Kristjana, ki je v resnici najbolj kompleksen, intriganten in ganljiv lik Kraljevske afere, tragična figura, ki v gledalcu sproža množico različnih občutkov in mu skozi film tako zleze pod kožo, da bi hotel o njem izvedeti še veliko več.« Špela Barlič, Pogledi »Danski kandidat za tujejezičnega oskarja, ki jih bodo podeljevali februarja, je zgodovinska kostumska drama, ki v sebi nosi tisto, kar je od tovrstnega filma pričakovati: razkošne kostume, kičaste palače, urejene grajske vrtove, ‘premaknjene’ plemiče, afero, nezakonskega otroka in ljubezen, ki vidno vzklije med nepogrešljivim jahanjem konj oziroma telesno bližino, ki jo zahteva ples. Filmska pripoved je k življenju obudila škandal oziroma resnične dogodke, ki so konec 18. stoletja močno zaznamovali Dansko, odmevali pa tudi po celotni Evropi. /.../ Kot piše britanska zgodovinarka Stella Tillyard, je režiser in soscenarist Nikolaj Arcel pri podajanju zgodbe ostal izredno blizu resnice – noben podatek ni odtaval predaleč od zgodovinskih dejstev. Kot pa je za film, ki ni dokumentarec, značilno, je sem in tja za učinkovitost sedme umetnosti treba tudi kaj popestriti, kaj odvzeti in kaj dodati. Karline Matilde, ki jo je upodobila švedska igralka Alicia Vikander, je vizualno popolnoma drugačna, za današnja merila veliko lepša, kot je bila v resnici, obenem pa tudi veliko bolj pomirjena s tem, kar se dogaja. Resnična Karolina naj bi bila še bolj pogumna, odločna in neučakana. Tudi kralj – v katerega se je odlično vživel Mikkel Boe Følsgaard –, ki je v filmu prikazan kot dobrosrčen, otročji in zmeden, je v resnici veljal za mnogo bolj nasilnega in polnega blodenj.« Lucija Šuštar, Planet SIol.net


izjava avtorja

režiser

»Kraljevska afera temelji na enem najbolj dramatičnih dogodkov v danski in evropski zgodovini. /…/ Ta zgodba je za Dance zelo pomembna. Je del naše kulturne identitete. /…/ Ni le politično zanimiva, temveč tudi zelo melodramatična in žgečkljiva. Ima smrt in rojstvo in prepovedano ljubezen; tako kot kakšna pravljica. /…/ Zelo sem bil vesel in počaščen, da sem te dogodke lahko končno prenesel na filmsko platno. Slogovno so me navdihnili veliki epi iz štiridesetih in petdesetih let /…/, filmi, kakršen je V vrtincu (Gone With the Wind). /…/ Ustvarjalce pa nas je podžigala tudi želja skandinavsko zgodovinsko dramo ponesti v novo stoletje. Želeli smo, da bi gledalci zgodbo preprosto doživeli skozi oči likov in 18. stoletje vzeli kot nekaj samoumevnega. /…/ Kostumski filmi so običajno narejeni za ljudi, ki gledajo kostumske filme. Zdelo se mi je, da bi bilo lepo narediti nekaj, kar bi bilo vsaj malce drugačno od povprečnega kostumskega filma. /…/ Želel sem povedati veliko, epsko ljubezensko zgodbo. /…/ Lahko nam rečete romantiki. Res smo. To je romantičen film. Verjamemo v ljubezen.«

Nikolaj Arcel se je rodil leta 1972 v Köbenhavnu na Danskem. Študij filmske režije je opravil na danski državni filmski akademiji. Njegov diplomski film Woyzecks sidste symfoni (2001) je prejel najvišja priznanja na festivalih v Münchnu in Clermont-Ferrandu. Njegov opus je žanrsko nadvse raznolik, saj se je po letu 2004 z vsakim novim filmom preizkusil v novem žanru in bil pri tem nadvse uspešen tako komercialno kot v kritiških krogih. Posnel je politično srhljivko Kongekabale (2004), družinsko pustolovščino De fortabte sjæles Ø (2007), komično dramo Sandheden om mænd (2010). Znan je tudi kot soscenarist švedske uspešnice Dekle z zmajskim tatujem (Män som hatar kvinnor, 2009). Kraljevska afera je njegov četrti celovečerec.

Nikolaj Arcel, režiser in soscenarist

51


14. marec 2014

Še enkrat, Camille

(Camille redouble, Francija, 2012, barvni, 111 min.)

režija: Noémie Lvovsky scenarij: Noémie Lvovsky, Maud Ameline, Pierre-Olivier Mattei, Florence Seyvos fotografija: Jean-Marc Fabre glasba: Gaëtan Roussel montaža: Annette Dutertre, Michel Klochendler igrajo: Noémie Lvovsky, Samir Guesmi, Judith Chemla, India Hair, Julia Faure, Yolande Moreau, Michel Vuillermoz, Denis Podalydès, Jean-Pierre Léaud, Mathieu Amalric produkcija: F Comme Film, Ciné@, Gaumont, France 2 Cinéma festivali, nagrade: Cannes 2012: nagrada SACD; Locarno 2012: nagrada revije Variety; Tromsø 2013: nagrada FIPRESCI; Magrittova nagrada 2013: za najboljšo stransko igralko (Yolande Moreau); Lumièrove nagrade 2013: posebna nagrada žirije, nagrada za najbolj obetavno igralko (Judith Chemla, Julia Faure, India Hair); LIFFe 2012, Angoulême 2012, Sitges 2012 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4

52


zgodba Ko je bilo Camille šestnajst let, je spoznala Erica. Bila je ljubezen na prvi pogled in mlademu paru se je kmalu rodila hčerka ... Petindvajset let kasneje Eric zapusti Camille zaradi mlajše ženske. Jezna in razočarana Camille gre na silvestrsko zabavo, preveč popije, omedli … in ko se zbudi, se na lepem znajde v letu 1985. Spet ima šestnajst let, spet sreča svoje starše, svoje prijateljice … in Erica. Bo skušala spremeniti svojo prihodnost? Ali pa se bo ponovno zaljubila, čeprav dobro ve, kako se bo zgodba končala?

pajkice, opasano z rumenim walkmanom in ozvočeno z Neninimi 99 baloni. Čeprav ima pamet in uvid štiridesetletnice iz tretjega tisočletja, Camille v resnici ne uspe popraviti nobene pretekle napake, dobi pa nekaj, česar bi se branil redko kdo med nami: dobi enkratno priložnost ponovno zavohati, otipati in okusiti spomine na čase, ko je bila srečnejša kot kdajkoli poslej. Še enkrat, Camille je tako vsej svoji iskrivosti in duhovitosti navkljub tudi malo melanholičen film – ker nas neizogibno dregne v mehko, ko nas spomni na vse, kar smo na poti skozi življenje dragocenega izgubili.« Špela Barlič, Pogledi

komentar »Če ne bi tako sumljivo spominjala na film Peggy Sue se je poročila (Peggy Sue Got Married, 1986) Francisa Forda Coppole, bi lahko francosko komedijo Še enkrat, Camille označili za čisto zaresno avtorsko delo. Igralka in režiserka Noémie Lvovsky ga je namreč spisala skupaj s tremi soscenaristi, lastnoročno zrežirala in v njem odigrala glavno vlogo. Težko bi sicer rekli, da se loteva hudo izvirne teme, a prav tako bi težko zanikali, da tega ne počne na zelo simpatičen način. Potovanje v času je tema, ki je tako v literaturi kot v filmu doživela že nešteto inkarnacij, želja po popravljanju napak iz preteklosti in možnosti ponovnega začetka pa je fantazija, ki človeški domišljiji najbrž nikoli ne bo dala miru. Največji komični efekt film izčrpa iz dejstva, da gledalci vidimo nekaj drugega kot filmski liki. Medtem ko vsi okrog nje Camille vidijo v njeni najstniški podobi, jo gledalci vidimo kot živahno, a tudi malenkost načeto štiridesetletnico s trapasto trajno, oblečeno v štrikane puloverje, baletna krilca in pisane

»Toda Camille – razočarana, jezna, zagrenjena, obupana – na lepem pade v komo, kar je kakopak le drugo ime za padec v Coppolov film Peggy Sue se je omožila in vrnitev v preteklost. Ja, spet je stara 16 let. Spet je v gimnaziji. In spet je na tem, da se zaljubi v Erica. Dileme, ki jih odpira francoska fantazijska dramedija Še enkrat, Camille, bolj časovni džuboks kot časovni stroj, so na dlani: naj Camille izbere isto, pa četudi vnaprej ve, kaj se bo zgodilo? Kako naj ve, da druge izbire ne bodo še slabše? Ali lahko dvakrat živi isto življenje? Ali lahko spremeni prihodnost? Kolikokrat bo morala živeti isto življenje, da je Eric ne bo zapustil zaradi mlajše bejbe? In tipično: film je – tako kot večina filmov o potovanju skozi čas – dober v vprašanjih in slab v odgovorih, tudi klišejski, saj je verjetnost, da ženska ne bo razmišljala kot mati (da torej ne bo razmišljala skozi oči otroka, ki se jima je že rodil), enake ničli. Hej, kaj je narobe s srečo, ki traja 25 let?« Marcel Štefančič, jr., Mladina

53


izjava avtorice

režiserka

»Med pisanjem scenarija in snemanjem mi je nekaj ušlo – nekaj, kar sva s [soscenaristko] Florence Seyvos odkrili šele med montažo: sedanjost v uvodu spominja na nočno moro, tista iz epiloga pa na sanje. Najbolj resnična je preteklost, v katero se vrne junakinja. V tem popotovanju skozi čas pripovedujem nemogoče stvari, a ko sem pisala scenarij, snemala in igrala, sem si prizadevala povedati resnico. /…/ Ni me strah norčevanja. Odsotnost resnice je tisto, zaradi česar postane norčevanje nevzdržno. S sodelavci smo poskušali govoriti resnico in vprašanje posmeha je izginilo. /.../ Navdihnili so me filmi, ki mi osebno veliko pomenijo, ki jih imam zares rada: Velik (Big), Peggy Sue se je poročila (Peggy Sue Got Married), Nazaj v prihodnost (Back to the Future) in Neskončen dan (Groundhog Day).«

Noémie Lvovsky se je rodila leta 1964 v Parizu. Po diplomi na sloviti pariški La Fémis je filmsko pot začela kot scenaristka. Opozoriti velja predvsem na njeno sodelovanje pri filmih Arnauda Desplechina, na primer La Vie des morts (1991) in Mrtva straža (La Sentinelle,1992). Leta 1994 je posnela svoj prvi celovečerec Pozabi name (Oublie-moi). Njen drugi celovečerec Ne bojim se življenja (La Vie ne me fait pas peur, 1999) ji je med drugim prinesel prestižno nagrado Jeana Vigoja za francoski film leta in srebrnega leoparda v Locarnu, njen tretji, s Truffautom navdahnjeni Les Sentiments (2003) pa nagrado Louisa Delluca in nominacijo za cezarja za najboljši film. Še enkrat, Camille je njen peti celovečerec. Poleg režije in pisanja scenarijev se vseskozi ukvarja tudi z igro. Že prvi igralski nastop, vloga v filmu Yvana Attala Ma femme est une actrice (2001), ji prinese nominacijo za cezarja za najboljšo stransko žensko vlogo. Zaigrala je tudi v filmu L’Apollonide: Spomini zaprte hiše (L’Apollonide: Souvenirs de la maison close) Bertranda Bonella, ki smo ga nedavno lahko videli tudi pri nas.

Noémie Lvovsky, režiserka, soscenaristka in igralka

54


21. marec 2014

Ljubezen

(Amour, Avstrija/Francija/Nemčija, 2012, barvni, 127 min.)

režija: Michael Haneke scenarij: Michael Haneke fotografija: Darius Khondji glasba: Franz Schubert, Ludwig van Beethoven, Johann Sebastian Bach, Ferruccio Busoni (izvaja Alexandre Tharaud) montaža: Monika Willi, Nadine Muse igrajo: Jean-Louis Trintignant, Emmanuelle Riva, Isabelle Huppert, Alexandre Tharaud produkcija: Les Films du Losange, X-Filme Creative Pool, Wega Film festivali, nagrade: Cannes 2012: zlata palma za najboljši film; Durban 2012: nagrada za najboljši film; evropske filmske nagrade 2012: za najboljši film, za najboljšega režiserja, za najboljšega igralca, za najboljšo igralko; velika nagrada FIPRESCI za najboljši film leta 2012; evropske filmske nagrade 2012: za najboljši film, najboljšega režiserja, najboljšega igralca in najboljšo igralko; film leta po izboru številnih združenj in organizacij; Telluride 2012, Karlovi Vari 2012, LIFFe 2012 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 5

55


zgodba Georges in Anne sta upokojena učitelja glasbe, ki živita zadovoljno in umirjeno življenje v svojem pariškem stanovanju, predana drug drugemu in svoji strasti do glasbe. Njuna hči, prav tako glasbenica, prebiva s svojo družino v tujini. Nekega dne Anne zadene kap. Čeprav si opomore, se njeno stanje hitro slabša. Brezpogojna ljubezen starega para se znajde še pred zadnjo preizkušnjo. komentar »Staranje in z njim povezano umiranje sta sila redki temi sodobne kinematografije. Za film preprostega naslova Ljubezen, ki prav ta družbeni tabu postavi za osrednjo temo, utegne sedemdesetletni avstrijski režiser Michael Haneke prejeti svojo drugo zlato palmo. Ta napoved je seveda preuranjena, saj festival še ni izvlekel vseh svojih adutov, a to ne spremeni dejstva, da je Ljubezen preprost in nepopustljivo iskren film o starosti in umiranju, po filmu Skrito (2004, nagrada za režijo) in Belem traku (2009, zlata palma) že tretji Hanekejev vrhunec zadnjih let po vrsti. /.../ Intimnost samega staranja in umiranja, ki sta izrinjena iz pogleda sodobne družbe, Haneke podčrta z dejstvom popolne odsotnosti zunanjega sveta ali česarkoli družbenega. Film tako ni nikakršna družbenokritična parabola o brezbrižnosti družbe do staranja. Nasprotno: gre za najbolj intimno in pristno človekovo doživljanje, ki lahko k pristnemu razumevanju in empatiji angažira samo tistega posameznika, čigar ljubezen do starajočega in umirajočega je globlja od ljubezni do samega sebe. Režiser, ki je v večini svojih filmov tematiziral nasilje posameznika in družbe in zahteval odgovornost zanju, tako starost prikaže kot tisto ultimativno destruktivno silo življenja, za katero ni mogoče nikogar poklicati na

56

zagovor. In ki jo lahko brezpogojno sprejme samo prava ljubezen.« Ženja Leiler, Pogledi »Najbrž mu ‘čustveni sadist’ ne pravijo zaman: Michael Haneke v Ljubezni nesentimentalno dokumentira nalagajoče se tragedije starosti in ob tem zastavlja neizprosno vprašanje: ali ob bližajoči se smrti beseda ‘ljubezen’ ohranja svoj presežni pomen? Michael Haneke, šele drugi režiser v zgodovini, ki je zlato palmo v Cannesu dobil za dva zaporedna filma – za Beli trak leta 2009 in nato letos –, se v svojem najnovejšem filmu spopada s pogosto obravnavano, a težko temo starosti in umiranja; Ljubezen je linearna, vseh odvečnih podrobnosti asketsko okleščena elegija, ki režiserjevo stalno temo človeškega trpljenja prenaša na novo raven. Film nas vseh morebitnih iluzij o srečnem koncu ‘osvobodi’ že na samem začetku: skupina reševalcev vdre v zaklenjeno stanovanje. Z robci na obrazih se prebijejo v spalnico, kjer počiva (očitno ne preveč sveže) truplo v pogrebni obleki, obdano s cvetjem. Režiserju tako preostane le, da s svojim hladnim, distanciranim filmskim glasom poda sosledje dogodkov, ki so pripeljali do tega srhljivega mrtvaškega tableauja.« Ana Jurc, MMC RTV SLO izjava avtorja »Film govori o tem, kako se spoprijemamo s trpljenjem ljubljene osebe. /…/ O usodi starejših je bilo posnetih kar nekaj televizijskih in filmskih del. A sam filma nisem posnel, ker bi mislil, da je to pomembna tema (čeprav seveda je). Filme snemam, ker se me dotakne situacija, ker me nekaj pripravi k razmišljanju, k umetniški refleksiji. Vedno se skušam osredotočiti neposredno na tisto,


s čimer se ukvarjam. Po mojem mnenju je naloga dramskih umetnosti, da nas soočijo s stvarmi, ki jih zabavna industrija pometa pod preprogo. /…/ Pravi film se ne konča na platnu, temveč v gledalčevi glavi; tam se mora ugnezditi in nadaljevati s svojim produktivno vznemirjajočim učinkom. /…/ Umetnost se ukvarja z vsakdanjim življenjem in življenje je težko; dolžnost umetnika je, da stopi ljudem na prste.« Michael Haneke, režiser in scenarist režiser Michael Haneke se je rodil leta 1942 v Münchnu. Na dunajski univerzi je vpisal študij psihologije, filozofije in teatrologije, ki pa ga ni končal. V študijskih letih se je intenzivno ukvarjal s filmsko in z literarno kritiko. Svoj prvi televizijski film je posnel pri 32 letih, kinematografski prvenec pa 15 let pozneje. Na mednarodni festivalski sceni se je prvič pojavil leta 1984 (takrat so na Berlinalu predvajali film Kdo je bil Edgar Allan?), od premiere Sedmega kontinenta (Der fsiebente Kontinent) v Cannesu leta 1989 pa se redno uvršča na programe najpomembnejših filmskih festivalov po svetu in – prav tako redno – prejema nagrade. Ob snemanju filmov se od leta

2002 posveča tudi poučevanju (je profesor za režijo na dunajski filmski akademiji), leta 2006 pa se je preizkusil tudi v operi (v Parizu je na oder postavil Mozartovega Don Juana). Michael Haneke – do velikega preboja z Učiteljico klavirja (La pianiste, 2001) bolj ali manj zgolj v cinefilskih krogih znan in slavljen enfant terrible avstrijske kinematografije, danes pa tudi med širšim občinstvom in mednarodno uveljavljen, s številnimi najuglednejšimi priznanji odlikovan režiser in scenarist – je od leta 1974 do danes z 21 igranimi televizijskimi in kinematografskimi celovečerci ter enim eksperimentalnim televizijskim celovečercem, ki jih je – večinoma v avstrijski, nemški in/ali francoski (ko)produkciji – posnel po lastnih scenarijih ali literarnih predlogah, ustvaril enega najtehtnejših in najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot formalnem pogledu zelo celovit in avtorsko prepoznaven. V slovenskih kinematografih smo si med drugim lahko ogledali filme Bennyjev video (Benny’s Video, 1992), Smešne igre (Funny games, 1997), Neznana koda (Code inconnu: Récit incomplet de divers voyages, 2000), Skrito (Caché, 2005) in nazadnje Beli trak (Das weisse Band – Eine deutsche Kindergeschichte, 2009).

57


28. marec 2014

Pred polnočjo

(Before Midnight, ZDA, 2013, barvni, 109 min.)

režija: Richard Linklater scenarij: Richard Linklater, Julie Delpy, Ethan Hawke fotografija: Christos Voudouris glasba: Graham Reynolds montaža: Sandra Adair igrajo: Ethan Hawke, Julie Delpy, Ariane Labed, Athina Rachel Tsangari, Seamus Davey-Fitzpatrick, Xenia Kalogeropoulou, Walter Lassally produkcija: Sony Pictures Classics, Venture Forth, Castle Rock Entertainment, Detour Filmproduction, Faliro House Productions festivali, nagrade: Sundance 2013, Berlin 2013, Tribeca 2013, San Francisco 2013 povprečna ocena občinstva: 5 povprečna ocena kritike: 4,5

58


zgodba Američana Jesseja in Francozinjo Céline smo spoznali v filmu Pred zoro pred skoraj dvajsetimi leti, ko sta preživela svojo prvo romantično noč na ulicah Dunaja. Njune poti so se znova križale devet let kasneje v Parizu: v filmu Pred sončnim zahodom sta ves dan razpravljala o neuspelih razmerjih in odkrivala, da se med njima še vedno iskri. Skoraj desetletje pozneje se jima znova pridružimo: tokrat na počitnicah v Grčiji. Še vedno filozofirata, se prepirata in drug drugega spravljata v smeh – a od njunega zadnjega srečanja se je kljub vsemu marsikaj spremenilo … komentar »Tretje poglavje ene od najbolj privlačnih filmskih romanc nosi naslov Pred polnočjo, dogajanje pa se je z Dunaja oziroma Pariza preselilo v Grčijo, kjer Jesse in Céline počitnikujeta s svojima hčerkama dvojčicama – skupaj sicer domujejo v francoski prestolnici. Od njunega ključnega popoldneva v Parizu se je zgodilo točno to, kar sta se bala že v preteklosti: njun več let trajajoč odnos ni tako rožnat, tako čaroben, kot je bil nekoč. Strast pogosto zamenjajo obveznosti, sanje pa prevpraševanje odločitev, ki sta jih naredila zdaj. Ona ima priložnost za napredovanje v svoji karieri, on pa razmišlja o selitvi družine v ZDA, saj ga razjeda krivda, da v Evropi ne more več časa preživeti s svojim sinom iz prvega zakona – ta z mamo živi v Chicagu. Nekoč sanj poln par se je tako znašel v položaju, v katerem ni kompromisa. Samo eden je lahko zmagovalec. Ljubezen zahteva žrtve. Film Pred polnočjo nadaljuje tisto, kar sta počela že njegova predhodnika – riše zapleten blodnjak, ki mu rečemo ljubezen. Ljubezen, ki je sprva sladka, romantična, vznemirljiva, brezglava in preprosto nora,

in ljubezen, ki z zrelostjo prevzame tisto bolj mirno, zapleteno ter včasih tudi bolj suhoparno in težavno obliko. Z leti ljubezen postane nekaj drugega, potrebuje več potrpljenja, dela in vztrajnosti. Ali bo preživela, je odvisno od nje in njega – in kot kaže, bomo morali na razplet usode ljubezni Jesseja in Céline počakati še na četrti film. Komaj čakamo!« Lucija Šuštar, Planet Siol.net »Prva dva Before filma sta se ukvarjala z romantično fantazijo oziroma raziskovala romantična pričakovanja posameznika in tisti pozitivni idealizem, ki zaljubljeno dušo žene naprej. Ki jo spravi do tega, da z nekom želi deliti dobro in slabo, z njo/njim imeti otroke in se starati ob njej/njem. Sam pripadam generaciji, ki se je prepoznala že v prvem filmu in se potem sinhronizirano starala s trilogijo in njenimi liki, vsako novo poglavje zgodbe pa nam je prineslo situacije, s katerimi smo se zlahka identificirali in jih razumeli. Pred polnočjo se od dveh prejšnjih instalacij razlikuje predvsem v pristopu, saj Linklater in njegova glavna igralca (soavtorja) romantična pričakovanja ob tej priložnosti potisnejo na stranski tir. Mladostniški idealizem, s katerim se vsak mlad človek podaja v skupno življenje, je obtičal nekje v preteklosti, je pozabljen. Tokrat ustvarjalce zanima, kakšen je rezultat teh mladostniških projekcij, zanima jih, kaj se dogaja v zakonu, ko se romantika in idealiziranje partnerja počasi umikata praktičnim problemom, ki ji prinaša življenje v zakonski skupnosti. Na tapeti je vse od odnosa do potomcev, vpliva profesionalnega življenja na pomembne življenjske odločitve, do seksualnega življenja. Menim, da je celotna trilogija rezultat odlične scenaristično-režiserskoigralske fuzije, ki nam je v tretje ponudila verjetno najboljši rezultat doslej.« Filmski kotiček

59


izjava avtorja

režiser

»Prvega filma sem se lotil, ker sem želel prikazati ljubezen, kot jo doživljamo v resničnem življenju – v nasprotju s tem, kar vidimo v filmih. Rad zapolnjujem vrzeli, rad govorim o stvareh, ki jih po navadi izpustimo. Ko se staramo, postaja življenje vse bolj absurdno in tragično. V filmu Pred polnočjo je nekaj melanholičnega, a hkrati [Jesse in Céline] drug drugega na čudovit način sprejemata. Drug drugega znata še vedno nasmejati, in to vliva upanje. /…/ Zdelo se nam je, da je tisto, kar lahko tokrat ponudimo, brutalna iskrenost o dolgotrajnih zvezah – kako zelo težavne so lahko. Poglobiti smo se morali v bolj družinsko okolje, tako drugačno od njunega bežnega srečanja pri dvajsetih in ponovne združitve pri tridesetih. To ni več iste vrste romanca, pa vendar smo menili, da je pri tem paru nekaj posebnega.«

Richard Linklater se je rodil leta 1960 v Houstonu v ameriški zvezni državi Teksas. Velja za enega ključnih predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, ki je svoj preporod doživljal v zgodnjih devetdesetih. Njegov eksperimentalni film Zabušant (Slacker) je leta 1991 vznemirjal obiskovalce festivalov in zlasti v Sundancu požel val navdušenja. Sledila so kultna dela kot Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993), s srebrnim berlinskim medvedom nagrajeni prvi del »ljubezenske trilogije« Pred zoro (Before Sunrise, 1995), priredba istoimenske gledališke igre Predmestje (SubUrbia, 1996), gangsterski film iz dvajsetih let The Newton Boys (1998), animirani celovečerec v rotoskop tehniki Waking Life (2001), nizkoproračunska drama Tape (2001), uspešnica Šola roka (School of Rock, 2003), oskarjev nominiranec za najboljši scenarij Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004), animirani znanstvenofantastični celovečerec A Scanner Darkly (2006), priredba istoimenske knjižne uspešnice Zašpehan narod (Fast Food Nation, 2006), Me and Orson Welles (2008) in Bernie (2011), ki je glavnemu igralcu Jacku Blacku letos prinesel nominacijo za zlati globus. Linkalter in Ethan Hawke od leta 2002 sodelujeta pri dvanajstletnem projektu z delovnim naslovom Boyhood. Linklater je poleg tega umetniški direktor leta 1985 ustanovljene družbe Austin Film Society.

Richard Linklater, režiser in soscenarist

60


11. april 2014

Razglasitev vojne

(La guerre est déclarée, Francija, 2011, barvni, 100 min.)

režija: Valérie Donzelli scenarij: Valérie Donzelli, Jérémie Elkaïm fotografija: Sébastien Buchmann montaža: Pauline Gaillard igrajo: Valérie Donzelli, Jérémie Elkaïm, Brigitte Sy, Elina Löwensohn, Michèle Moretti, Philippe Laudenbach, Bastien Bouillon, Béatrice de Staël, Anne Le Ny, Frédéric Pierrot, Elisabeth Dion produkcija: Rectangle Productions festivali, nagrade: Cannes 2011; Gijón 2011: nagrada za najboljši film, nagrada za najboljšega igralca, nagrada za najboljšo igralko; Paris Cinéma 2011: velika nagrada žirije za najboljši film, nagrada občinstva, nagrada blogerjev; Cabourg 2011: velika nagrada za najboljši film; Hongkong 2012: posebna omemba; zlata zvezda Akademije francoskih filmskih kritikov 2012 za najboljši scenarij povprečna ocena občinstva: 4,5 povprečna ocena kritike: 4

61


zgodba Roméo in Juliette se spoznata v pariškem nočnem klubu. Privlačnost je takojšnja in viharni romanci kmalu sledi otrok, Adam. Življenje mlade družine se čez noč obrne na glavo, ko zdravnik staršema oznani, da je njun sin resno bolan. Roméo in Juliette kljub pretresljivi novici zbereta vse svoje moči, napovesta bolezni vojno ter se podata v srdit boj, v katerem drug drugemu razkrijeta vse svoje vrline, šibkosti, strahove in skrivnosti. komentar »Valérie Donzelli in Jérémie Elkaїm, Romeo in Juliette iz filma Razglasitev vojne, sta bila svoje dni tudi v zasebnem življenju par. Zgodaj v zvezi se jima je rodil otrok, ki je pri dveh letih težko zbolel, Donzellijeva in Elkaїm pa sta iz brezskrbne mladosti padla neposredno v kaos, ki se mu reče resnično življenje. Ko se je končalo sinovo dolgoletno zdravljenje, sta se odločila svojo travmatično izkušnjo pretočiti v film. Skupaj sta spisala scenarij in odigrala v filmu, ki ga je zrežirala Donzellijeva. Glede na ‘težko’ tematiko bi pričakovali komoren, refleksiven, obupa in eksistencialne tesnobe poln film, toda Razglasitev vojne je presenetljivo živahna pripoved. Po oblikovni plati je film natanko takšen kot košček življenja treh junakov, ki se odvije pred našimi očmi: adrenalinski, naspidiran, poln konfliktnih čustev in ljubezni ter neskončno kaotičen – tako kaotičen, da je včasih videti, kot da bi Donzellijeva poskušala na enem mestu preizkusiti prav vse načine izraza, ki jih ponuja film. /.../ Tako nastane nenavaden, navihan film, ki se neobremenjeno poigrava s formo in izziva gledalčeva pričakovanja, obenem pa je tako trdno ukoreninjen v realnosti, da kljub oblikovni igrivosti ohranja iskrenost in prepričljiv čustveni naboj. V svojem najglobljem bistvu to ni niti film

62

o bolezni niti film o tegobah starševstva, ampak preprosto film o ljubezni. Razglasitev vojne morda ni ravno mojstrovina, je pa film, ki bi si ga upala priporočiti skoraj komur koli.« Špela Barlič, Pogledi »Če se črno na belem zapisana zgodba, v kateri Romeu in Juliji grozi drugačna, sodobnejša tragična usoda, zdi kot depresivna pripoved o mladi družini, ki se mora spopasti s hudo boleznijo, je vse prej kot to. Je namreč upanje. Je vztrajnost ljubezni. Je junaška. Je razglasitev vojne. Vojne proti bolezni, vojne proti tistemu, kar ubija upanje, ubija optimizem in najpomembneje – ubija ljubezen. Razglasitev vojne je film, v katerem protagonista tečeta večletni maraton, v katerem se ne sme obupati, temveč premagati bolezen svojega otroka in ob tem ohraniti sebe. Je dinamičen, novovalovsko lahkoten film, ki ga prežema nenehno spreminjanje tempa, sonični vpadi različnih glasbenih zvrsti, ponekod pa tudi naracija treh različnih pripovedovalcev, ki se sem in tja sicer zdi odveč, a je glede na slog filma ravno zato tako zelo na mestu. Razglasitev vojne je zgodba, v kateri se strahovi transformirajo v moč in dejanja in je ravno zato izjemno navdihujoča.« Lucija Šuštar, Planet Siol.net izjava avtorja »Z Jérémiejem Elkaïmom meniva, da gre za fizičen film, intenziven, živ ... To je zgodba o mladih ljubimcih, Roméu in Juliette, ki sta kruto iztrgana iz brezskrbnega, srečnega življenja in sta se nenadoma prisiljena soočiti z nepričakovanim, brutalnim kaosom. /…/ A naj je njun položaj še tako travmatičen, jima trpljenje omogoči, da se razcvetita, spoznata sama sebe, svojo moč in pogum. Jérémie na


čudovit način opiše, kako sva uspela narediti film o najini osebni zgodbi: ‘Znebila sva se slabega in obdržala le tisto, kar je bilo dobro.’ Razglasitev vojne je nastala na enak način: iz žalostnih dogodkov v svojem življenju sem ustvarila nekaj pozitivnega. /…/ Želela sem narediti film, poln upanja in idealov, zato v nobenem primeru ne gre za melodramo. /…/ Kot je nekdo nekoč rekel: ‘Filmi so bolj veseli od življenja’.« Valérie Donzelli, režiserka, soscenaristka in igralka

režiserka Valérie Donzelli se je rodila leta 1973 v mestu Vosges. Po študiju arhitekture se je uveljavila kot filmska in televizijska igralka. Leta 2008 je posnela svoj prvi kratki film Il fait beau dans la plus belle ville du monde, s katerim se je uvrstila v cansko sekcijo Štirinajst dni režiserjev. Ob Jérémieju Elkaïmu je nastopila že v svojem prvem celovečercu, nizkoproračunski romantični komediji La Reine des pommes (2009). Razglasitvi vojne je lani sledil še film Main dans la main.

63


25. april 2014

Epizoda v življenju zbiralca železa

(Epizoda u životu berača željeza, Bosna in Hercegovina/ Francija/Slovenija/Italija, 2013, barvni, 77 min.)

režija: Danis Tanović scenarij: Danis Tanović fotografija: Erol Zubčević montaža: Timur Makarević igrajo: Senada Alimanović, Nazif Mujić, Semsa Mujić, Sandra Mujić produkcija: SCCA/pro.ba, A.S.A.P. Films, Vertigo Emotionfilm festivali, nagrade: Berlin 2013: srebrni medved – velika nagrada žirije, srebrni medved za najboljšega igralca, nagrada ekumenske žirije – posebna omemba; Jeruzalem 2013: nagrada za najboljši igrani celovečerec; Hong Kong 2013, Sydney 2013, Karlovi Vari 2013, Sarajevo 2013 povprečna ocena občinstva: 4 povprečna ocena kritike: 4

64


zgodba Senada ima 31 let in s partnerjem Nazifom ter dvema hčerama živi v stari romski soseski Poljice v osrednji Bosni. Je v petem mesecu nosečnosti, pričakuje svojega tretjega otroka. Nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in ne hodi k zdravniku, ker nima denarja za plačilo zdravniških pregledov. Ko začne krvaveti, je primorana poiskati pomoč v zdravstvenem domu v Lukavcu. Po pregledu z ultrazvokom zdravnik ugotovi, da morajo Senado nujno operirati, zato jo nemudoma napoti v Mestno bolnišnico v Tuzlo. Tam pa Senadi in Nazifu najprej dajo številko bančnega računa, na katerega bi morala bolnišnici nakazati 500 EUR za plačilo stroškov zdravljenja. Denarja nimata, a pravila so pravila. Ker je Senada brez zdravstvenega zavarovanja in ker nimata denarja, se z Nazifom vrneta domov. Naslednjih 10 dni skuša Nazif narediti vse, kar je v njegovi moči, da bi Senadi rešil življenje. komentar* (*ker film v času priprave kataloga še ni imel domače distribucije, povzemamo le tuje kritiške komentarje) »Tanovićevo ogorčenje nad usodo, ki jo v njegovi domovini doživi preprosti človek, je tako silovito, da se v filmu izrazi skoraj fizično. Epizoda v življenju zbiralca železa je sijajni primerek naturalistične pripovedne šole, ki ima med kinematografijami s področja nekdanje Jugoslavije prav posebno mesto. A napak bi bilo, če bi Tanovićevo delo zreducirali zgolj na tipičnega predstavnika družbeno angažiranega filma – njegovo delo je namreč primarno in predvsem brezkompromisno humanistična pripoved

o posamezniku, ki je za svojo družino pripravljen narediti vse. To je delo, v katerem je izrazito lokalno umeščena zgodba dvignjena na univerzalno raven. Tanović v svojih postopkih sledi jugoslovanskemu črnemu filmu iz poznih šestdesetih let, avtorjem, kot so Želimir Žilnik, Dušan Makavejev in Živojin Pavlović. Zdi se, da je z njim ustvaril svoje najpopolnejše delo, pravo malo mojstrovino, ki preseže celo z oskarjem nagrajeno Nikogaršnjo zemljo in njegov intenzivni Pekel, posnet po scenariju pokojnega poljskega mojstra Kieslowskega.« Vladen Petković, Cineuropa izjava avtorja »Film je zasnovan kot rekonstrukcija resničnih dogodkov, njegov namen pa je opozoriti na diskriminacijo, s katero se v današnji Bosni in Hercegovini soočajo pripadniki manjšin, zlasti člani romskih skupnosti. Menim, da je to zgodbo treba posneti. Ne le zato, da načnemo pogovor o naši družbi, v kateri je prisotnih toliko oblik odtujenosti in diskriminacije, ampak tudi zato, da čustveno dojamemo, kakšne stiske doživljajo ljudje na obrobju družbe in da se vprašamo: Le kakšni ljudje smo postali? Ali je mogoče, da petnajst let po vojni – v kateri sem bil vsakodnevno priča neverjetnemu pogumu in predanosti in nemalokrat videl ljudi, ki so tvegali življenje, da bi pomagali neznancu v stiski – zdaj živimo v družbi, ki obrača hrbet tistim, ki so najbolj potrebni njene pomoči, in ki se obnaša, kot da ne vidi grozot, ki nas obdajajo. Noben sistem ni nečloveški, dokler so med nami dobri ljudje.« Danis Tanović, režiser in scenarist filma

65


režiser Danis Tanović se je rodil leta 1969 v Zenici. Študiral je na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu, a je bil zaradi obleganja Sarajeva leta 1992 prisiljen prekiniti študij. Pridružil se je filmski ekipi, ki je spremljala vojsko Bosne in Hercegovine na nevarnih misijah. Material, ki so ga posneli, so že leta uporabljali v številnih filmih in reportažah o obleganju Sarajeva in vojni v Bosni. Leta 1994 je nadaljeval študij na šoli INSAS v Bruslju. Med študijem je posnel več dokumentarnih filmov in bil deležen pohval kritikov. Kmalu zatem se je lotil svojega celovečernega prvenca Nikogaršnja zemlja. Zanj je napisal scenarij in ga tudi režiral. Film je dokončal leta 2001. Istega leta je bil film premierno prikazan na filmskem festivalu v

66

Cannesu, kjer je prejel nagrado za najboljši scenarij. Sledile so številne druge nagrade, vključno z Evropsko filmsko nagrado za najboljši scenarij, nagrado cezar za najboljši celovečerni prvenec, zlatim globusom za najboljši tujejezični film in oskarjem za najboljši tujejezični film leta 2001. Njegov drugi celovečerec Pekel je posnet po scenariju, ki sta ga napisala pokojni Krzystof Kieslowski in Krzystof Piesiewicz kot drugi del njune trilogije z naslovom Nebesa (režija Tom Tykwer, leta 2002), Pekel in Vice. Sledili so filmi Triaža (2009), Cirkus Columbia (2010) ter zadnji Epizoda v življenju zbiralca železa (2013). Trenutno se posveča svojemu najnovejšemu filmskemu projektu, filmu Tigri, ki je v fazi predprodukcije.


20. 9. 2013

Hotel Transilvanija Genndy Tartakovsky (ZDA, 2012, 91 min.) sinhronizirano, 8+

4. 10. 2013

Krudovi

Kirk De Micco, Chris Sanders (ZDA, 2013, 98 min.) sinhronizirano, 6+

11. 10. 2013

Mumini lovijo komet Maria Lindberg (Finska, 2010, 75 min.) sinhronizirano, 4+

25. 10. 2013

Hobit: Nepričakovano potovanje Peter Jackson (ZDA, Nova Zelandija, 2012, 169 min.) podnapisi, 10+

8. 11. 2013

Kauwboy Boudewijn Koole (Nizozemska, 2012, 81 min.) podnapisi, 9+

15. 11. 2013

Pošasti z univerze Dan Scanlon (ZDA, 2013, 102 min.) sinhronizirano, 6+

6. 12. 2013

Tad Jones in iskanje izgubljenega mesta Enrique Gato (Španija, 2012, 90 min.) sinhronizirano, 7+

13. 12. 2013

Smrkci 2

Raja Gosnell (ZDA, 2013, 105 min.) sinhronizirano, 6+

20. 12. 2013

Božičkov vajenec Luc Vinciguerra (Avstralija, Francija, Irska, 2010, 80 min.) sinhronizirano, 4+

68


10. 1. 2014

Turbo

David Soren (ZDA, 2013) sinhronizirano, 6+

17. 1. 2014

Ernest in Celestina

Benjamin Renner, Vincent Patar, Stéphane Aubier (Francija, Belgija, Luksemburg, 2012, 79 min.) sinhronizirano, 5+

31. 1. 2014

Mali veliki panda Greg Manwaring, Michael Schoemann (Nemčija, 2011, 89 min.) sinhronizirano, 5+

7. 2. 2014

Ledeni zmaj Martin Högdahl (Švedska, 2012, 77 min.) podnapisi, 8+

14. 2. 2014

Meseček

Stephan Schesch (Nemčija, Francija, Irska, 2012, 95 min.) sinhronizirano, 5+

28. 2. 2014

Skrivnostni varuhi gozda Chris Wedge (ZDA, 2013, 98 min.) sinhronizirano, 6+

7. 3. 2014

Avioni

Klay Hall (ZDA, 2013, 92 min.) sinhronizirano, 5+

21. 3. 2014

Navihani Bram Anna van der Heide (Nizozemska, 2012, 83 min.) podnapisi, 6+

4. 4. 2014

Ali-ali

Nicole van Kilsdonk (Nizozemska, Belgija, 2011, 86 min.) podnapisi, 8+

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica ob petkih ob 18.00. 69


Gremo v kino! Tudi v sezoni 2013/2014 smo v Kulturnem domu Nova Gorica posebno pozornost posvetili filmom, ki jih namenjamo otrokom in mladim. Doživeti film na velikem platnu namreč nikakor ni enako, kot si ga ogledati na domači televiziji ali računalniku. Ko najmlajši prvič sedejo pred veliko platno, so prevzeti od njegove velikosti in navdušenja, da bodo filmski junaki na njem oživeli, zato je zanje odhod v kino vedno pomemben dogodek. Tudi v naslednjih letih zanimanje za film ne pojenja, s starostjo se spreminja le priljubljenost žanrov in veča možnost sprejemanja informacij. Film, ki svojevrstno povezuje vse umetnostne zvrsti, otroke in mlade spodbuja, da si ustvarjajo lasten pogled na svet, ob tem ko raziskujejo univerzalne teme in tiste, ki so osrednje v njihovem trenutnem življenjskem obdobju. Kajti filmske podobe imajo to moč, da lahko na poetični, igriv in kritični način odprejo duha, sprožijo razpravo ali rojevajo čustva. Filmi, ki vzbudijo radovednost mlajših gledalcev, so tako dragocen pripomoček na poti zorenja in učenja. Skozi program, prilagojen različnim starostnim skupinam, zato skušamo v Kulturnem domu Nova Gorica sedmo umetnost otrokom in mladim približati ter jih krati navajati na poglobljeno spremljanje avdiovizualnih vsebin.

Velik poudarek smo kot doslej dali animiranim filmom, saj so ti otrokom najbližji, poleg tega pa pogosto predstavljajo otrokova prva srečanja s filmsko umetnostjo. Imenitni občutki ob filmskih zgodbah, ki brišejo prostor in čas, dajo prosto pot domišljiji. Ker otrokovo sprejemanje sveta še ni omejeno s predsodki, veliko lažje prisluhne novim vsebinam in oblikam. Režiserjeva domišljija ga zabava, hkrati pa mu odpira pot v prikriti svet lastnih domišljijskih predstav. Odpirajo se mu vrata v skrivnostni in dragoceni svet ustvarjalnosti, obenem je to priprava na ustvarjalni odnos do življenja nasploh ter do uresničevanja človekovih osebnih in poklicnih sanj. Kar nekaj programskega prostora smo letos namenili tudi mladinskemu filmu, temu pomembnemu, a nekoliko zapostavljenemu žanru, ki se dotika tem o odraščanju, odnosih, ljubezni ipd. Ko se pri izboru filmov sprašujete, za katero starost so primerni, bodite pozorni na oznako. Starost v krogcu pove najnižjo starost, pri kateri ocenjujemo, da bodo otroci zmožni razumeti film. Mnogi filmi pa so lahko zanimivi tudi za otroke v drugih starostnih obdobjih. Seveda ponujeni filmski naslovi niso namenjeni samo otrokom in mladim. Program je vabljiv tudi za vse filmske sladokusce, saj so bili nekateri filmi v svoji kategoriji večkrat nagrajeni na najprestižnejših filmskih tekmovanjih in festivalih. Mateja Poljšak Furlan

70


20. september 2013

Hotel Transilvanija

(Hotel Transylvania, ZDA, 2012, sinhronizirano, 91 min.) 8+

režija: Genndy Tartakovsky scenarij: Peter Baynham, Robert Smigel glasba: Mark Mothersbaugh montaža: Catherine Apple igrajo: Adam Sandler, Selena Gomez, Steve Buscemi, Kevin James, david spade, Andy Samberg, Fran Drescher, David Koechner, Molly Shannon, Cee-Lo , Luenell glasovi: Dani Bavec, Zala Djurić, Miha Rodman, Jernej Kuntner, Alenka Tetičkovič, Jure Longyka, Jan Bučar distribucija: Continental film

zgodba

komentar

Dobrodošli v hotelu Transilvanija, Drakulovem razkošju 5 zvezdic, kjer lahko vse pošasti in njihove družine živijo v miru, brez stika s človeškim svetom. Lastnik Drakula skrbi za udobje in počitek strašnih gostov, toda skrbi mu dela svojeglava hčerka Manca, ki bi se končno rada osamosvojila in raziskala svet. Še več težav povzroči prihod nič hudega slutečega mladeniča Tonija, ki s svojimi barbarskimi človeškimi navadami ogrozi mrtvaško spokojnost hotela in se zaplete v romantično razmerje z Manco. To bi lahko pomenilo konec za celoten svet pošasti.

»Hotel Transilvanija je simpatičen animirani film, v katerem bodo lahko uživale različne generacije. Najmlajši otroci se bodo lahko nasmejali ob situacijski komiki, nekoliko starejši bodo spremljali neuslišano ljubezen med Manco in Tonijem, odrasli pa bodo lahko razmislili o stereotipih, ki jih morda nehote in brez razumske podlage gojijo do kakšne skupine, ki ji sami ne pripadajo.« Slavko Jerič, MMC RTV SLO

71


4. oktober 2013

Krudovi

(The Croods, ZDA, 2013, sinhronizirano, 98 min.) 6+

režija: Kirk De Micco, Chris Sanders scenarij: Chris Sanders in Kirk De Micco igrajo: Nicolas Cage, Ryan Reynolds, Emma Stone, Catherine Keener, Clark Duke, Cloris Leachman glasovi: Štefan Kušar, Ajda Smrekar, Aljaž Jovanović, Alenka Tetičkovič, Andrej Kušar, Maja Končar distribucija: Blitz Film & Video Distribution

zgodba

komentar

Film sledi družini jamskih ljudi, Krudovim, ki jo siloviti izbruhi vulkanov preženejo iz domovanja. Ko ostanejo brez strehe – oziroma votline – nad glavo in uničenje grozi vsemu njihovemu svetu, so se Krudovi prisiljeni podati na prvo družinsko pot … Sredi medgeneracijskih spopadov in potresnih sunkov odkrijejo neverjeten nov svet, poln fantastičnih bitij, in prihodnost, o kakršni niso niti sanjali.

»Ustvarjalci so si pri ustvarjanju sveta privoščili veliko umetniške svobode (lekcije iz evolucije ne pričakujte) in nam pričarali barvito prazgodovinsko floro in favno, ki je ljubka na pogled, a zato nič manj smrtonosna. Kar se izkaže za zmagovito kombinacijo, saj film na ta način zadovolji tako najmlajše, ki jim pogled na male zverinice ne bo povzročal nočnih mor, kot tudi starejše gledalce, ki lahko pozdravimo občutek nevarnosti in napetosti. Ob razburljivi akciji nam risanka postreže tudi z učinkovitim humorjem, ki je na trenutke bolj in na trenutke manj subtilen, toda nikoli prisiljen.« Klemen Černe, siol.net

72


11. oktober 2013

Mumini lovijo komet

(Muumi ja punainen pyrstötähti, Finska, 2010, sinhronizirano, 75 min.) 4+

režija: Maria Lindberg scenarij po romanu Tove Jansson: Iivo Baric, Minna Karvonen, Joel Backström, Anders Larsson montaža: Maria Lindberg zvok: Asko Ahonen, Iivo Baric producent: Tom Carpelan produkcija: Oy Filmkompaniet Alpha Ab glasba: Björk, Sjón Sigurdsson, Andrzej Rokicki glasovi: David Hudnik, Štefan Kušar, Miran Pibernik, Lija Pečnikar, Predrag Lalič, Miha Rodman, Mira Berginc, Klemen Mauhler, Marko Potrč, Ljerka Belak; Jure Lavrin, Igor Potočnik, Andrej Srebrnjak, Veronika Ložak distribucija: Continental film

Filmska pravljica iz Mumindola za vse generacije! Avtorica glasbe je pevka Björk, velika oboževalka muminov.

73


zgodba Mumintrol je sin Muminmame in Muminočka. Skupaj živijo v Mumindolu v Muminhiši, ki je najbolj varen in zanimiv prostor na svetu. Mumintrol se nekega dne zbudi in opazi, da je vse sivo. Ne samo nebo in reka, tudi drevesa, rože in hiše! Brž vpraša učenjaka Pižmovca, kaj to pomeni. Pižmovec pojasni, da je sivina znak, da se bo na Zemlji pripetilo nekaj slabega. Komet bo padel na Zemljo! Mumintrol se zave, kako majhni smo, izgubljeni sredi velikega, temnega vesolja. Muminočka ga pomiri in mu predlaga, da s prijatelji obišče observatorij. Pomaga jim zgraditi splav in že se Mumintrol in Smrček odpravita na pot. Ob reki v svojem šotoru uživa Mumintrolov najboljši prijatelj Njuhec. Pojasni jima, da je komet ponorela zvezda. Tudi on se pridruži odpravi. Na poti doživijo vrsto dogodivščin v deroči reki in skalnem tunelu, od koder jih reši raziskovalec in zbiratelj Samuh, ki jih zamenja z žuželkami. Njuhec poskrbi za dobro voljo, speče palačinke, skuha čaj in nato se odpravijo na vzpon do vrha osamljene gore, kjer se nahaja observatorij. V njem živijo znanstveniki, popolnoma zatopljeni v svoje delo. Profesor računa in računa in … ojoj, komet bo padel na Zemljo čez 4 dni, 4 minute in 44 sekund, morda 4 sekunde kasneje! Junaki se brž odpravijo proti domu in se skupaj s Smrkljico, ki jo rešijo na poti, zapletajo v nove dogodivščine. Nebo je vedno bolj rdeče, komet vse bližje,

74

prebivalci Mumindola se množično selijo, le Muminmama in Muminočka pečeta torto, sedita na verandi in čakata male pustolovce, da se vrnejo domov … komentar »Film je narejen po principih cut out animacije in je tak, kot bi bilo pričakovati: nepretenciozen, topel, dovolj preprost, da mu lahko sledijo tudi zelo majhni otroci. Mumini, ki so še najbolj podobni plišastim igračkam, z radovednostjo in zaskrbljenostjo sprejmejo novico, da siv prah vsenaokrog napoveduje komet, ki bo priletel v njihovo dolino. Sledi razburljiva pot do konservatorija, polna dogodivščin, ter vrnitev k Muminočku in Muminmami, ki mlade raziskovalce potrpežljivo čakata. V filmu najdemo ljubečo družino, ekološko sporočilo, avanturističen duh, ljubezen do narave in še kaj.« Valentina Plahuta Simčič, Delo pedagoško gradivo Pedagoško gradivo Mumini lovijo komet učiteljem in staršem prinaša več informacij o filmu ter ideje za pogovore in dodatna raziskovanja ob filmu. Najdete ga na: www.kinodvor.org/media/mumini_lovijo_ komet_pg.pdf


25. oktober 2013

Hobit: Nepričakovano potovanje

(The Hobbit: An Unexpected Journey, ZDA/ Nova Zelandija, 2012, 169 min.) 10+

režija: Peter Jackson scenarij: Guillermo del Toro, Philippa Boyens, Fran Walsh, Peter Jackson fotografija: Andrew Lesnie glasba: Howard Shore igrajo: Ian McKellen, Martin Freeman, Richard Armitage, James Nesbitt, Ken Stott, Sylvester McCoy, Cate Blanchett, Ian Holm, Christopher Lee festivali, nagrade: 3 nominacije za oskarja distribucija: Blitz Film & Video Distribution zgodba

zanimivosti

Nekega jutra Bilba nepričakovano obišče vešč Gandalf Sivi in hobit se iznenada znajde v družbi 13 škratov, ki jih vodi legendarni bojevnik Thorin Hrastoščit. Pot jih popelje v Divjino in skozi zahrbtno pokrajino, kjer mrgoli goblinov, orkov in vargov, prvič pa se srečajo tudi s skrivnostnim in z zloveščim bitjem, ki ga vsi poznajo le pod imenom Nekromant. Čeprav njihov cilj leži na vzhodu pod Samotno goro, morajo najprej pobegniti iz goblinskih predorov, kjer Bilbo sreča Goluma, ki mu bo za vedno spremenil življenje. Na obali podzemnega jezera Bilbo ne odkrije samo, da je precej bolj domiseln in pogumen, kot si je kdaj predstavljal, po naključju dobi v roke tudi Golumov “ponos”, prstan, ki nosilcu daje nepričakovano in zelo uporabno moč. Ampak preprost zlati prstan je z usodo vsega Srednjega sveta povezan tesneje, kot si hobit lahko misli.

Zaradi tehnološkega napredka igralcem, ki so posodili gibe digitalnim likom, ni bilo več treba nastopati v posebnem studiu. V prizorih z drugimi igralci so lahko igrali skupaj z njimi. Za ta film so samo za škrate izdelali okoli 800 kosov orožja. Zaradi novega načina snemanja je bil del tega orožja v zeleni barvi, da so ga potem digitalno zamenjali s sliko pravega. Za prizor, ko troli kihajo, so kaskaderji na kablih po zraku leteli z več kot 30 km/h. Radagastov beg pred orki so snemali dvakrat. Za širše kadre je bil v saneh kaskader in vlekli so ga s hitrostjo 40 km/h, za bližnje posnetke pa so v sani vpregli kar kaskaderje, ki so Sylvestra McCoya vlekli malo počasneje.

75


8. november 2013

Kauwboy

(Kauwboy, Nizozemska, 2012, 81 min.) 9+

režija: Boudewijn Koole scenarij: Boudewijn Koole, Jolein Laarman fotografija: Daniel Bouquet montaža: Gys Zevenbergen glasba: Helge Slikker produkcija: Wilant Boekelman, Jan van der Zanden igrajo: Rick Lens, Loek Peters, Susan Radder, Ricky Koole, Cahit Olmez, Hüseyin Cahit Ölmez, Nikki Sampimon festivali, nagrade: najboljši prvenec, velika nagrada žirije v sekciji Generation – Berlin 2012; evropska filmska nagrada za odkritje leta 2012 (nagrada FIPRESCI) in nagrada mladega občinstva – Evropska filmska akademija; nizozemski kandidat za tujejezičnega oskarja; nagrada nizozemskih filmskih kritikov, nagrada zlato tele za najboljšo glasbo – Festival nizozemskega filma 2012; glavna nagrada žirije, nagrada ECFA – Festival otroškega filma Kristiansand 2012; najboljši film, najboljši igralec (R. Lens) – Brazilija 2012; velika nagrada mednarodne žirije – Festival otroškega filma Tokio 2012; posebna omemba – Buenos Aires 2012; posebna omemba – Festival otroškega filma Tel Aviv 2012 distribucija: Fivia – Vojnik

Ganljiv portret dečka Joja, v katerem vsak trenutek čutimo njegovo potrebo po bližini staršev ter obenem njegovo neizmerno in nebrzdano veselje do življenja in ustvarjanja lepih trenutkov. Kauwboy, ljubljenec občinstva in festivalskih žirij, prvi igrani celovečerec nizozemskega dokumentarista pogleda na svet skozi oči desetletnega dečka, izgubljenega med resničnostjo in domišljijo.

76


zgodba Desetletni Jojo živi s svojim očetom na podeželju. Dnevi mu minevajo med samotnimi potikanji po naravi, treningi vaterpola in dolgimi telefonskimi pogovori z mamo, pevko na turneji po Ameriki. Oče se za fanta ne meni dosti; njegov molk prekinjajo le občasni izbruhi jeze. Nekega dne Jojo najde mlado kavko in jo skrivaj prinese domov. Med fantom in zapuščenim ptičkom kmalu vzklije prijateljstvo. Deček z vso nežnostjo skrbi za nebogljeno živalco, jo hrani, ljubkuje in nauči leteti. A skrivnosti prej ali slej pridejo na dan in mali ptiček ni edina Jojeva skrivnost … komentar »Kauwboy nam razkriva tako radost do življenja, v njeni najbolj neposredni, čisti obliki, kot tudi bolečino, ki se porodi z zavestjo o njegovi minljivosti. Kauwboy je preprost, ‘mali’ film, a v tej preprostosti tudi preprosto genialen, delo, ki govori tako v jeziku otrok kot odraslih, nas vodi k razmišljanju, predvsem pa se dotakne našega srca.«

»Najboljši otroški filmi sploh niso otroški filmi. Tako tudi Kauwboy ni otroški film, ampak film o otroku.« Mark Moorman, Het Parool »Kauwboy je mala mojstrovina, ki si zasluži najširši krog občinstva.« De Volkskrant pedagoško gradivo Pedagoško gradivo prinaša več informacij o filmu ter ideje za pogovore in dodatna raziskovanja ob filmu. Najdete ga na: www.kinodvor.org/media/kauwboy_pg.pdf. Ob filmu je izšla tudi knjižica v zbirki Kinobalon, ki otrokom predstavi film in ponudi ideje za ustvarjanje. Brezplačno jo lahko v elektronski obliki dobite na: www.kinodvor.org/media/kauwboy-web.pdf

Denis Valič

77


15. november 2013

Pošasti z univerze

(Monsters University, ZDA, 2013, sinhronizirano, 102 min.) 6+

režija: Dan Scanlon scenarij: Pete Docter in Andrew Stanton igrajo: Billy Crystal, John Goodman, Steve Buscemi, Helen mirren, Charlie Day, Alfred molina, Sean P. Hayes, Frank Oz, Dave Foley, Joel Murray glasovi: Iztok Jereb, Jernej Kuntner, Matevž Müller, Lotos Šparovec, Rok Vihar, Rok Kunaver, Aljaž Jovanovič, Miha Rodman, Mirjam Korbar, Primož Pirnat distribucija: Cenex

zgodba

komentar

17-letni Miha je navdušen, da se bo lahko na univerzi za strašenje začel učiti vseh skrivnosti pošastnega obnašanja, vendar njegove načrte prekriža zabavljaški in pri vseh priljubljeni Janko, ki postane njegove največji tekmec. Zaradi številnih zabavnih študentskih norčij se vedno znova znajdeta v težavah, med reševanjem iz zagat pa počasi spoznavata, da si nista tako zelo različna in da se imenitno dopolnjujeta, če le uspeta pozabiti na večna nesoglasja in medsebojne potegavščine.

»Miha in Janko, ljubiteljem izvirnika bolj znana kot Mike in Sully, ostajata prikupno nenavaden par, nevarnosti, da bi barvite pošasti kakšnega otroka dejansko prestrašile, ni, skozi zgodbo in razvoj glavnih likov pa je lepo izražen tudi nauk o pomenu sodelovanja, skupinskega dela ter odkritja in izkoriščanja lastnih sposobnosti.«

78

Klemen Černe, www.siol.net


6. december 2013

Tad Jones in iskanje izgubljenega mesta

(Las aventuras de Tadeo Jones, Španija, 2012, sinhronizirano, 90 min.) 7+

režija: Enrique Gato scenarij: Neil Landau, Verónica Fernández, Jordi Gasull, Javier López Barreira igralci: Meritxell Ané, Óscar Barberán, Carles Canut, Fiona Glascott, Adam James, Michelle Jenner, Miguel Ángel Jenner, Enriqueta Linares, Mac Macdonald, Bruce Mackinnon, Lewis Macleod, Marta Martorell glasovi: Matjaž Lovše, Tina Muc, Oton Zajec, Gregor Geč, Aleks Volasko, Martin Janežič distribucija: Fivija – Vojnik

Prikupna mešanica Indiana Jonesa, Tomb Raiderja in Mumije bo zabavala malo in veliko.

zgodba

zanimivost

Sanjač Tad si je že od malih nog želel postati pustolovski arheolog, vendar je končal kot delavec na lokalnem gradbišču. Nepričakovano naključje poskrbi, da ga zamenjajo za priznanega profesorja in pošljejo v Peru. Tam mora skupaj z izkušenim arheologom in njegovo hčerko poiskati izgubljeno mesto Paititi in tamkajšnji inkovski bajeslovni zaklad. Hitro pa ugotovijo, da niso edini, ki bi se radi polastili zakladov. Ted lahko končno dokaže, da je po duši res pravi pustolovec, vendar ga velikansko navdušenje vedno znova spravi v boleče in zabavne težave.

Film Tad Jones in iskanje izgubljenega mesta pripoveduje eno izmed najbolj razburljivih zgodb, o podvigih arheologov pri iskanju izgubljenega mesta Paititija. Gre za resnično zgodbo iz katere pa so nato dodane izmišljene zgodbe in poustvarjene z dodatki magičnih elementov.

79


13. december 2013

Smrkci 2

(The Smurfs 2, ZDA, 2013, sinhronizirano, 105 min.) 6+

režija: Raja Gosnell scenarij: Karey Kirkpatrick, David Ronn, Jay Scherick, J. David Stem in David N. Weiss igrajo: Neil Patrick Harris, Jayma Mays, Katy Perry, Christina Ricci, Sofía Vergara, Anton Yelchin, Brendan Gleeson, Hank Azaria, Alan Cumming, Fred Armisen glasovi: Janez Hočevar – Rifle, Kataya Ayster, Jure Mastnak, Aljaž Jovanovič, Vlado Vlaškalič, Jernej Kuntner, Klemen Slakonja, Tjaša Železnik, Jure Longyka, Srečko Kermavner, Sandi Pavlin distribucija: Continental film

zgodba

zanimivost

V nadaljevanju filma iz leta 2011 se morajo simpatična modra bitja spet spopasti z zlobnim Gargamelom. Čarovnik tokrat ustvari nagajivi, Smrkcem podobni bitji z imenom Žlehtka, da bi z njuno pomočjo pridobil vsemogočno čarobno esenco Smrkcev. Njegov načrt ne gre kot po maslu, saj odkrije, da mu lahko samo Smrkec da tisto, kar želi, in da lahko s svojim urokom Žlehktka v pravega Smrkca spremeni samo Smrketa. Zato jo ugrabi in odpelje v Pariz. Da bi rešili Smrketo, morajo Ata Smrk, Klada, Zmrda in Puhlica znova združiti moči s človeškima prijateljema Patrickom in Grace Winslow. Bo Smrketa, ki se je vedno počutila drugačno od preostalih Smrkcev, našla novo vez z Žlehtkoma, Brdavsom in Viki? Ali jo bodo Smrkci prepričali, da je njihova ljubezen do nje prave, torej modre barve?

Majhna modra bitja, ki živijo v pisanih gobicah, je v obliki stripa belgijski stripar Peyo (Pierre Culliford) prvič predstavil leta 1958. Njihovo ime si je izmislil po naključju. Ko je kosil s stripovskim kolegom Andrejem Franquinom, se ni mogel spomniti francoske besede za sol, zato ga je poprosil, naj mu poda ‘Schtroumpf’. Beseda se jima je zdela zabavna, zato sta jo uporabljala še nekaj dni – tudi v obliki glagolov in pridevnikov. Beseda je bila pozneje prevedena v nizozemščino, iz Schtroumpfa je nastal Smurf.

80

V stripih obstaja več kot sto Smrkcev, njihova imena so ustvarjena po njihovih lastnostih.


20. december 2013

Božičkov vajenec

(L’apprenti Pe`re Noël, Avstralija/ Francija/ Irska, 2010, sinhronizirano, 80 min.) 4+

režija: Luc Vinciguerra scenarij: Alexandre Révérend idejna zasnova in liki: Jan van Russelberge umetniški direktor: Richard Despres animacija: Ian Harrowell glasba: Nerida Tyson-Chew montaža: Céline Kélépikis producenta: Clément Calvet, Christian Davin glasovi: Matej Recer, Maša Derganc, Asja Kahrimanovič, Vesna Pernarčič, Andrej Murenc, Maja Kunšič, Gašper Jarni, Iztok Lužar festivali, nagrade: Mednarodni festival animiranega filma Annecy 2011 (nagrada UNICEF/ UNICEF Award) distribucija: Fivia – Vojnik

Vsakih 178 let mora Božiček poiskati mladega vajenca in ga izšolati. Kdo bo izbranec, ki bo posvečen v vse Božičkove skrivnosti in spretnosti, s katerimi razveseljuje otroke po svetu? Božično zgodbo je podpisal scenarist Alexandre Révérend, ki smo ga spoznali že ob animiranem filmu Hiša pravljic.

81


zgodba Božiček se noče upokojiti, toda takšna so pravila: poiskati mora novega vajenca in ga naučiti vsega, kar za svoje delo potrebuje dobri mož. Najti mora siroto s čistim srcem po imenu Nikolaj. Le en deček na svetu izpolnjuje vsa merila: mali Nikolaj, ki živi v sirotišnici v Avstraliji in ima bolj kot vse na svetu rad božične praznike. Šolanje za novega Božička ni kar tako, odgovornost je velika in prestrašila bi tudi najpogumnejšega fanta. Nikolaj pa je le majhen fant, ki se boji višine, rado ga zebe in izdelovanje novih igrač se mu zdi grozno težko. Še dobro, da ima ob sebi prijatelje, ki mu radi pomagajo.

»Film za družine, ki v času počitnic iščejo ljubko pripoved s klasičnim naukom. /…/ Prijetna doza optimistične fantazije v ciničnih časih.« Matt’s Movie Reviews »Božičkov vajenec je prisrčna in nedolžna zgodba za otroke – tudi tisti, ki imajo raje bolj kompleksne računalniške animacije, jo bodo lahko občudovali. Narejena je za otroke – in to je njena moč. Za uro in še malo nas prelisiči, da se zopet počutimo kot otroci.« Annette Basile, FilmInk

komentar

pedagoško gradivo

»Blagemu toku pripovedi ustreza vizualno tudi dokaj preprosta animacija. Čeprav je precej manj plastična, kot smo je trenutno navajeni iz hollywoodskih animiranih filmov, z izrednim občutkom za podrobnosti in bogato uporabo barv pričara magijski fantazijski svet, ki zvedave bučke počasi vsrka v napeti vrtinec dogajanja. Njihove nekoliko starejše spremljevalce pa nostalgično spomni na nekdanje božično razpoloženje.«

Kakovostno pripravo na ogled filma ter ideje za dodatne dejavnosti prinaša pedagoško gradivo, ki ga brezplačno dobite na: w w w.k inodvor.org/media/bozickov_ vajenec_pg.pdf

Gaja Pöschl, Radio Slovenija 1

82


10. januar 2014

Turbo

(Turbo, ZDA, 2013, sinhronizirano, 96 min.) 6+

režija: David Soren scenarij: Darren Lemke, David Soren in Robert D. Siegel igrajo: Ryan Reynolds, Paul Giamatti, Maya Rudolph, Michael Pena, Luis Guzman, Bill Hader, Ken Jeong, Richard Jenkins, Michelle Rodriguez, Ben Schwartz, Kurtwood Smith, Samuel L.Jackson glasovi: Aljaž Jovanovič, Jernej Kuntner, Blaž Setnikar, Primož Pirnat, Roman Končar, Igor Štamulak, Tina Gorenjak, Jure Lavrin, Kristijan Ostanek, Vladimir Kosovič, Igor Potočnik, Lija Pečnikar, Sebastjan Starič distribucija: Blitz Film & Video Distribution

Zgodba o najhitrejšem polžu med polži.

zgodba Polžu Turbu življenje v polžjem ritmu ne leži. Hudo si želi hitrosti in je glede tega odločen – ne želi več vsak dan zgolj počasi iskati zrelih paradižnikov, temveč sanja, da bo nekoč postal dirkač. Neutrudno trenira in svoj uspeh marljivo meri. S pomočjo nenavadne nesreče res dobi nadnaravno hitrost, in ko to

opazi dobrodušni prodajalec hitre hrane, se skupaj z drugimi dirkalnimi polži odpravijo na pravo dirkališče. Čeprav se mu vodstvo tekmovanja posmehuje, Turbo hitro dokaže svoje dirkaške spretnosti in dovolijo mu, da se udeleži dirke. Toda naduti šampion Guy je pripravljen poseči po najbolj zlobnih trikih, da bi Turba izločil iz tekmovanja.

83


17. januar 2014

Ernest in Celestina

(Ernest et Célestine, Francija/ Belgija/ Luksemburg, 2012, sinhronizirano, 79 min.) 5+

režija: Benjamin Renner, Vincent Patar, Stéphane Aubier scenarij: Daniel Pennac, po knjigah Gabrielle Vincent animacija: Patrick Imbert umetniška direktorja: Zaza et Zyk glasba: Vincent Curtois montaža: Fabienne Alvarez-Giro glasovi: Andrej Murenc, Saša Mihelčič, Primož Pirnat, Gašper Jarni, Janja Majzelj, Matej Recer, Vesna Pernarčič, Maja Kunšič producenti: Didier Brunner, Henri Magalon, Vincent Tavier festivali, nagrade: Cannes 2012 (posebna omemba), Cinekid 2012 (glavna nagrada) distribucija: Fivia – Vojnik

Ernest in Celestina je vizualno izvirna pripoved o večnih vrednotah in dobrosrčnosti, poučna basen, v kateri skuša prijateljstvo zmagati nad nestrpnostjo. Za gledalce vseh generacij.

84


zgodba To je zgodba o prijateljstvu med miško, ki ni hotela postati zobozdravnica, in velikim medvedom, ki ni hotel postati notar. Medved Ernest živi na družbenem robu. Ima zamašen nos in prazen želodec. Za hrano brska po smeteh. Ko se ravno pripravlja, da bo v usta nesel nekaj, kar mu je pač prišlo pod roke, zasliši vzklik: ‘Stoooj!’ Miška, ki jo je hotel pojesti, ga roti: ‘Če me ne poješ, ti dam tisto, kar imaš najraje na svetu! Pa še bolj zdravo bo kot tile odpadki.’ Tako Celestina v prizadevanju, da bi rešila svoje življenje, Ernestovega obrne na glavo. Iz nesrečnih okoliščin pa se razvije prijateljstvo, ki ga mišji svet (svet tam spodaj) in medvedji svet (svet tam zgoraj) poskusita zaustaviti, toda zaman. Ernest in Celestina bosta premagala vse predsodke. komentarji »Prisrčna in optimistična zgodba daje prostor tudi nekonvencionalnim elementom. Presunljiva animacija, čudovita preprosta zgodba in dobro izdelani liki se zlijejo v

izjemno delo. Ernest in Celestina je ljubek in prisrčen, zabaven in privlačen film. Pravi film za otroke v najboljšem pomenu besede.« Andrew Jones, boxofficebuz.com »Čudovit nostalgičen film za otroke s pomembnim sporočilom … scenarij je delo uspešnega francoskega romanopisca Daniela Pennaca, ki obdrži zgodbo na ravni verjetnega (za pravljico) in je dovolj preprosta za vnos čudaških elementov dvojice Patar in Aubier.« Jordan Mintzer, Hollywood Reporter pedagoško gradivo Pedagoško gradivo Ernest in Celestina učiteljem in staršem prinaša več informacij o filmu ter ideje za pogovore in dodatna raziskovanja ob filmu. Najdete ga na: w w w.k inodvor.org/media/er nest-incelestina_pg.pdf. Na spletni strani najdete tudi pobarvanke: www.kinodvor.org/media/pobarvanke.rar.

85


31. januar 2014

Mali veliki panda

(Little Big Panda, Nemčija, 2011, sinhronizirano, 89 min.) 5+

režija: Greg Manwaring, Michael Schoemann scenarij: Jörg Tensing igrajo: Paige B. Franklin, Nancy Van Iderstine, Jane Alan, Joe Cooker, Jessica Gee, Ken Hampton, Brent Henry glasovi: David Dolamič, Kaja Jordan, Lea Likar, Meta Černe, Tina Muc distribucija: Fivia – Vojnik

zgodba

zanimivost

V divjino kitajskega višavja, kjer živijo družine velikih pand, vse bolj posegajo pohlepne človeške roke, ki krčijo gozdove ter onesnažujejo okolje. Zato je življenje pand vse bolj ogroženo: vedno manj je njim tako ljube hrane, bambusa. Vseeno prikupni kosmatinci ne storijo ničesar. Ne nazadnje jih »krasi« zelo slaba osebnostna lastnost: so izjemno leni. Vse dokler stvari v svoje šape ne vzame mladi panda Manču, ki se skupaj s prijatelji odloči upreti ljudem in rešiti svoj gozd.

Veliki ali orjaški panda je sesalec, ki ga navadno uvrščajo v družino medvedov. Danes živi samo v nekaj med seboj izoliranih populacijah v gorskih gozdovih osrednje Kitajske in je najbolj dragocen sesalec na svetu. Čeprav tega ni mogoče natančno določiti, znanstveniki menijo, da v teh gozdovih živi največ 1.000 do 1.600 pand.

86


7. februar 2014

Ledeni zmaj

(Isdraken, Švedska, 2012, 77 min.) 8+ režija: Martin Högdahl scenarij: Petra Revenue, po knjigi Mikaela Engströma/based on the book by Mikael Engström fotografija: Trond Hoines glasba: Jesper Strömblad, Daniel Flores montaža: Fredrik Morheden igrajo: Philip Olsson, Feline Andersson, Hampus Andersson, William Nordberg, Malin Morgan, Vincent Grahl, Per Bolander festivali, nagrade: Berlinale Generation 2012, Göteborg 2012, FIFEM Montreal 2012, BUFF Malmö 2012 (najboljši film), Kristiansand 2012, Espoo Ciné 2012 distribucija: Fivia – Vojnik zgodba

komentar

Enajstletni Mik rad posluša zvoke kitov, ki jim je bolj kot vse pomembna skupnost. Rad ima tudi bobne in rock glasbo, podobno kot njegov oče, bobnar v skupini Mutherfuckers. Oče je pogosto odsoten ali prihaja domov pijan, zato mora Mik skrbeti tudi za gospodinjstvo. Socialna služba nekega dne sklene, da je treba Mika umakniti iz družine. Pošljejo ga k teti Leni in znajde se v odmaknjeni vasi na zasneženem severu. Pogreša brata Tonyja, s katerim sta gledala filme o zombijih, toda počasi se vendarle spoprijatelji s skupino otrok, na čelu katerih je neustrašna in odločna deklica Pi. Skupaj gradijo velike motorne sani, ki jih poimenujejo Ledeni zmaj. Ko socialna služba Miku najde novo rejniško družino, je druščina prijateljev pripravljena na pobeg.

»...himna nenormalnosti, ki je bolj normalna od vsake normalnosti...« Marcel Štefančič jr., Mladina »Ob ogledu takšnega filma ugotovim, kako dodelani so lahko otroški filmi. /.../ Na srečo obstajajo takšni filmi za protiutež vsem tistim pološčenim Disneyjevim ‘biserom’ in hiperaktivnim računalniškim animacijam, od katerih bi si radi že malo oddahnili. Dobro narejen in užitka poln rock’n’roll film.« Annisa Zainal, For a Few Movies More pedagoško gradivo Kakovostno pripravo na ogled filma ter ideje za dodatne dejavnosti prinaša pedagoško gradivo, ki ga brezplačno dobite na: www.kinodvor.org/media/ledeni_zmaj_pg.pdf

87


14. februar 2014

Meseček

(Der Mondmann, Nemčija/ Francija/ Irska, 2012, sinhronizirano, 95 min.) 5+

režija: Stephan Schesch scenarij: Stephan Schesch po istoimenski knjigi Tomija Ungererja animacija: Heidi Yilun Chen-Ceslik montaža: Sarah Clara Weber glasba: Louis Armstrong, Iron Butterfly, Klaus Waldeck, Jun Miyake, Salon Mondial, Alex Stolze, Queensgang, Jazziki, Mariechen Danz, Ofri Brin produkcija: Stephan Schesch festivali, nagrade: München 2012, Irish Film Institute’s Family Festival Dublin 2012, Schlingel Chemnitz 2012, Cinemagic Belfast 2012, Kinodisea Bucharest 2012, BUFF Malmö 2013, ColCoa FF Los Angeles 2013, Istanbul IFF 2013, Haifa Film Festival 2013, Göteborg International Film Festival 2013 distribucija: Fivia – Vojnik

Film ustvarjalcev animirane klasike Trije razbojniki je likovno dovršena ročno risana pravljica o potovanju po našem pisanem svetu, ki spregovori tudi o prijateljstvu, sprejemanju in razumevanju.

88


zgodba

komentarji

Meseček sam živi na Luni in grozno mu je dolgčas. Neke noči mimo Lune pridrvi komet. Meseček izkoristi priložnost, ujame komet za njegov rep in skupaj z njim poleti na Zemljo. Padec kometa opazijo na sedežu Predsednika, kjer zaženejo alarm pred napadom iz vesolja. Predsednik je besen – končno mu je uspelo zasesti še zadnji košček Zemlje, zdaj pa to ozemlje napadajo Nezemljani. Na njegov ukaz se prične lov za Mesečkom, a vse, kar najdejo, so stopinje blizu kraterja, ki vodijo v pisan gozd. Meseček se medtem poda na dolgo potovanje in odkrivanje lepot narave. Na Zemlji pa ne odkrije le svetlikajoče se reke, pisanih rastlin in živali, temveč tudi otroke, ki brez Mesečka na Luni ne morejo zaspati. Meseček se želi in mora vrniti, toda brez pomoči otrok in znanstvenika mu ne bo uspelo.

»Svež, ljubek in preprost film. Nič tipskega ni v njem in ne nosi nepotrebnih čustvenih vrhuncev. /…/ Enostavnost likov in zgodbe je privlačna za otroke, medtem ko je likovna podoba s prekrasnimi barvnimi paletami tako skrbno izbrana in dodelana, da ponuja presežke tudi odraslim gledalcem. /…/ Film prinaša tudi nežno sporočilo o osamljenosti in prijateljstvu – in to brez ene same napačne poteze.« Richard Scheib, At Moria »Podobnosti s Čarovnikom iz Oza je precej – kot Dorothy mora tudi Meseček najprej odkriti novi svet, da bi bolje spoznal svojega. Lepota zgodbe spominja še na drugo veliko delo, Malega Princa Saint-Exupéryja. Predvsem zaradi nežnosti in neizkušenosti Mesečka, ki pa želi vedeti vse.« Caterina Mirijello, Cinefilos.it

89


28. februar 2014

Skrivnostni varuhi gozda

(Epic, ZDA, 2013, sinhronizirano, 98 min.) 6+

režija: Chris Wedge scenarij: Tom J. Astle, Matt Ember, James V. Hart, William Joyce (osnovano po knjigi: “The Leaf Men and the Brave Good Bugs”) in Daniel Shere igrajo: Josh Hutcherson, Amanda Seyfried, Colin Farrell, Jason Sudeikis, Aziz Ansari, Beyoncé Knowles, Johnny Knoxville, Judah Friedlander, Steven Tyler, Pitbull , Blake Anderson glasovi: Uroš Smolej, Primož Ekart, Anja Križnik Tomažin, Janez Hočevar, Tomo Tomšič, Uroš Maček distribucija: Blitz & Video Distribution

zgodba Uporniška Mary Katherine se mora zaradi smrti matere preseliti k svojemu nenavadnemu očetu. Slednji živi v gozdu, kjer že več let neuspešno raziskuje obstoj nenavadnih malih bitij, toda po spletu nenavadnih naključij se prav Mary Katherine pomanjšana znajde med skrivnostnimi varuhi gozda. To so drobna,

90

očem nevidna bitja, ki se bojujejo zoper zle sile, ki želijo uničiti gozd. Umirajoča kraljica ji zaupa pomembno nalogo varovanja čarobnega lotosovega cveta in dekle se skupaj s pogumnim generalom Roninom, uporniškim bojevnikom Nodom ter dvema čudaškima polžema odpravi na neverjetno pustolovščino reševanja sveta pred zlobnim Mandrakom in njegovimi gnilobnimi lakaji.


7. marec 2014

Avioni

(Planes, ZDA, 2013, sinhronizirano, 92 min.) 5+

režija: Klay Hall scenarij: DisneyToon Studios igrajo: Val Kilmer, Dane Cook, Teri Hatcher, John Cleese, Julia Louis-Dreyfus, Anthony Edwards, Brad Garrett, Stacy Keach, Priyanka Chopra, Cedric the Entertainer, Carlos Alazraqui, Sinbad, Gabriel Iglesias, Roger Craig Smith, Brent Musburger glasovi: Rok Kunaver, Iztok Jereb, Iztok Valič, Tina Gorenjak, Primož Pirnat, Dani Bavec, Gaber Terseglav, Zala Djurić Ribič, Uroš Maček, Tanja Djurić Ribič, Štefan Kušar, Tilen Artač, Jure Mastnak, Matevž Müller, Miha Rodman distribucija: Cenex

zgodba

izjava avtorja

Praško je mlad avionček, ki bi rad zamenjal delo na kmetiji za divje zračne dirke z najhitrejšimi letali. Toda Praško ni ravno ustvarjen za tekme, kajti boji se višine, zato se obrne na izkušenega mornariškega letalca. Kljub godrnjanju čemernega dvokrilca Šlepnostopa se Praško s pomočjo prijateljice viličarke Loti in čudaške cisterne za gorivo Eksa loti učenja zahtevnih zračnih manevrov, da bi lahko na dan dirke vsem domišljavim letalcem dokazal, da lahko vsak dovolj zavzet letalec poseže po največjih višinah in hitrostih. Praškov pogum je tako na veliki preizkušnji, ko skuša doseči višave, o katerih si ni upal niti sanjati, in mimogrede očara ves svet.

»Če verjamemo vase, prestopimo meje, ki smo si jih sami začrtali, in premagamo strahove, ki nas omejujejo, lahko dosežemo presenetljivo veliko. To se v filmu zgodi tudi s Praškom. Prašilno letalo je in nikoli se ni vzdignil nad 300 metrov, vendar sanja, da bo najhitrejše tekmovalno letalo na svetu. Pred njim je veliko ovir in zelo se mora potruditi, da zbere pogum in postane več od tega, za kar je bil ustvarjen.« Klay Hall

91


21. marec 2014

Navihani Bram

(Brammetje Baas, Nizozemska, 2012, 83 min.) 6+

režija: Anna van der Heide scenarij: Tamara Bos animacija: Balder Westein montaža: Michiel Reichwein glasba: Fons Merkies igrajo: Coen van Overdam, Roosmarijn van der Hoek, Katja Herbers, Tjebbo Gerritsma, René Groothof, Egbert-Jan Weeber, Isabelle Smit produkcija: Burny Bos, Ruud van der Heyde festivali, nagrade: Najboljši nizozemski film – Cinekid 2012, Dubaj 2012, Jeugdfilmfestival Antwerp & Brugge 2013, BUFF Malmö 2013, Kristiansand 2013, Zlin 2013 distribucija: Fivia – Vojnik

Očarljiva zgodba o simpatičnem dečku iz šolskih klopi in dragocen film o motnji ADHD.

92


zgodba

komentar

Bram je radoveden, bister in neizmerno nemiren. Zanima ga čisto vse, predvsem pa vsemogoči izumi tega sveta in nenavadna imena. Veseli se začetka šole, kjer se bo kot prvošolec lahko naučil veliko novih stvari. Brati in pisati že zna, zato upa, da se bo lahko naučil še kitajščine in egipčanske pisave. Vendar pa njegovo veselje nad šolo hitro splahni, saj se z učiteljem nikakor ne ujameta. Ta v razredu zahteva pozornost, vestno delo in mirno sedenje, česar pa Bram enostavno ne zmore. Težave se kopičijo in v šolo pokličejo starše. Skupaj iščejo načine, kako nemirnega dečka prilagoditi šolskim pravilom in zahtevam, vse dokler se ne zgodi nesreča in učitelj pristane v bolnišnici z zlomljeno nogo. Na šolo pride novi učitelj, ki s seboj v razred prinese tudi nove načine poučevanja in posluh za drugačnost. Z Bramom uspe navezati stik in dečku se počasi vrača samozavest, skupaj z njo pa motivacija in veselje do šole.

»Navihani Bram nosi pozitivno sporočilo: prav je, da se trudimo biti boljši in se obenem sprejemati takšne, kot smo. Film je obenem komičen, saj Bram polije vse, kar se politi da, svežino pa mu dajejo tudi nagajivi animirani vložki, ki pokažejo čudoviti svet Bramove domišljije.« Gert Hermans, ECFA journal »Navihani Bram, ki bo na vaš obraz pričaral širok nasmeh, tu in tam pa povzročil tudi kakšen cmok v grlu, je mojstrsko in s srcem narejen film ter popolna vizualna hrana za vso družino.« Monica Meijer, Cinemagazine »Zelo dragocen film o motnji ADHD. Več kot očitno je, da se je filmska ekipa poglobljeno seznanila s to tematiko in jo ustrezno prikazala. /…/ Ganljiva je nezmožnost razumevanja Bramovih potreb, ki povzroči nove težave, občutke krivde. Takšne težave postavijo odnos med otrokom in starši pred resno preizkušnjo.« Sitstill AHDH organizacija, ECFA journal

93


4. april 2014

Ali-ali

(Patatje Oorlog, Nizozemska/ Belgija, 2011, 86 min.) 8+ režija: Nicole van Kilsdonk scenarij: Lotte Tabbers (po knjigi Marjolijn Hof) fotografija: Jeroen de Bruin animacija: Mascha Halberstadt, Huub Kistemaker, Charlotte van Otterloo glasba: Melcher Meirmans, Merlijn Snitker, Chrisnanne Wiegel montaža: Wouter Jansen igrajo: Pippa Allen, Rifka Lodeizen, Johnny de Mol, Leny Breederveld, Ruben van der Meer, Kee Ketelaar producenti: Leontine Petit, Joost de Vries, Marleen Slot festivali, nagrade: Cinekid Amsterdam 2011 (najboljši nizozemski film), Berlin Generation 2012, BUFF Malmö 2012 (nagrada ECFA), ICFF Lucknow 2012 (najboljši film), Kristiansand 2012, Stockholm Film Festival Junior 2012, Pulj 2012, Giffoni 2012, Kinobalon na LIFFu 2012 distribucija: Fivia – Vojnik

Mladinski igrani film z odličnimi kolažnimi animiranimi vložki, ki nam pokaže, da lahko z veliko mero otroške domišljije in iznajdljivosti verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, tudi odvrnemo!

94


zgodba »Poznate zgodbo o bojazljivem možu? Neumna je. Oči mi jo pogosto pove. Takole gre ... Bojazljivi mož se je bal zapustiti hišo. Prepričan je bil, da je zunaj nevarno. Nekega dne je na hišo padlo drevo in pokopalo moža.« Takole nam opiše zgodbo deklica Kiek, saj jo je slišala od očeta že ničkolikokrat. Oče je namreč zdravnik na vojnem območju in je zato večkrat odsoten. Kiek se boji, da bi se mu zgodilo kaj hudega, oče pa ji z zgodbo razloži, da je prav vseeno, kje smo, če prikličemo nesrečo. Ko se v šoli učijo o matematični verjetnosti, začne delovati njena domišljija. Je mogoče zmanjšati verjetnost nekega dogodka? Kiek pozna otroke, ki so našli mrtvo miš, ve za prijatelje, ki jim je umrl domači ljubljenček, in ima sošolca, ki je izgubil očeta. Ne pozna pa nikogar, ki bi se mu zgodilo vse troje hkrati. Ko se Kiekin oče nekaj dni ne oglasi, je čas,

da se loti nenavadnega podviga. Morda pa bo lahko pomagala svojemu očetu, četudi se zamisel zdi še tako neverjetna. izjava avtorja »To je zgodba o sodobni deklici, ki se mora naučiti, kako se spopasti s svojo negotovostjo in strahovi, pa tudi kako (in kdaj) izraziti čustva in misli. Njena domiselnost jo vodi v nore, zabavne in včasih tudi žalostne trenutke.« Nicole van Kilsdonk, režiserka filma pedagoško gradivo Kakovostno pripravo na ogled filma ter ideje za dodatne dejavnosti prinaša pedagoško gradivo, ki ga brezplačno dobite na: www.kinodvor.org/media/ali-ali_pg.pdf

95


Filmski teden Evrope Maj 2014 V prvi polovici meseca maja bodo tudi v letošnji sezoni na svoj račun prišli ljubitelji kakovostne evropske filmske produkcije. Zdaj že tradicionalni filmski festival, ki se mu že od samega začetka pridružujemo tudi v Kulturnem domu Nova Gorica, je eden izmed dogodkov in prireditev, ki po vsej Evropi potekajo v dneh okoli 9. maja, Dneva Evrope. Obiskovalci si bodo v Novi Gorici lahko ogledali izbor izmed predhodno posebej izbranih evropskih filmov, med katerimi bodo tudi prejemniki nagrade Evropskega parlamenta LUX, nagrajenci najvidnejših evropskih festivalov, tudi festivala v Cannesu in Berlinu, ter prejemniki oskarjev. Filmski teden Evrope je ena od akcij v okviru partnerstva na področju komuniciranja evropskih vsebin med Evropsko komisijo in Vlado Republike Slovenije.

96


VPIS ABONMAJA FILMSKO GLEDALIŠČE ZA SEZONO 2013/2014:

Potrditev abonmajev in rezervacija sedežev – dosedanji abonenti Kdaj: od 26. septembra do 4. oktobra 2013 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno, telefonsko (05 335 40 16) ali z e-sporočilom na naslov blagajna@kulturnidom-ng.si Vplačila: od 26. septembra do 16. oktobra 2013 Po preteku navedenega datuma bomo vaše sedeže ponudili novim abonentom. • Vpis za nove abonente Kdaj: od 7. do 16. oktobra 2013 Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica Kako: osebno, telefonsko (05 335 40 16) ali z e-sporočilom na naslov blagajna@kulturnidom-ng.si Vplačila: od 7. do 16. oktobra 2013 Cena abonmaja: 60 € Cena za upokojence, študente in dijake: 40 € Cena vstopnice za posamezno filmsko predstavo: 5 € Cena vstopnice za dijake in študente: 3 € Za uveljavitev popusta morajo dijaki in študenti pri vpisu predložiti veljavno dijaško ali študentsko izkaznico, upokojenci pa odrezek zadnje pokojnine.

V Kulturnem domu Nova Gorica verjamemo, da s filmsko dejavnostjo spodbujamo razvoj filmske kulture na Goriškem in tako vedno bolj razširjamo krog ljubiteljev filma. Program umetniškega filma nastaja v sodelovanju z distributerji in drugimi partnerji: Blitz Film & Video Distribution, FIVIA – Vojnik, CENEX – Vojnik, Cinemania group, Continental film, Demiurg, Karantanija Cinemas, Kinodvor, Slovenska Kinoteka in drugimi posamezniki.

97


Kulturni dom Nova Gorica Bevkov trg 4 SI 5000 Nova Gorica T: +386 (0)5 335 40 15 F: +386 (0)5 335 40 19 E: mestnagalerija@kulturnidom-ng.si W: www.kulturnidom-ng.si

Blagajna T: +386 (0)5 335 40 16 E: blagajna@kulturnidom-ng.si Urnik: od ponedeljka do petka od 10.00 do 12.00 in od 15.00 do 17.00 oziroma uro pred predstavo.

Organizator si pridržuje pravico, da zaradi nepredvidenih okoliščin spremeni datume oziroma program, o čemer boste pravočasno obveščeni. Ponudbo bomo med letom še dopolnjevali, zato vas vabimo k rednemu obisku naše spletne strani www.kulturnidom-ng.si, kjer bomo objavljali novosti in vse dodatne informacije o posameznih filmskih programih. Napovedi vseh naših dogodkov redno objavljamo tudi v sredstvih javnega obveščanja.

Filmski program je podprla:

Izdal: Kulturni dom Nova Gorica Zanj odgovarja: Pavla Jarc Besedilo: Denis Valič, Mateja Poljšak Furlan, Mateja Zorn Uredila: Mateja Poljšak Furlan Lektoriranje: Andrejka Markočič Šušmelj Avtor logotipa Filmsko gledališče: Vinko Torkar Oblikovanje: Tadej Hrovat Tisk: Marko Koncut Naklada: 1100 Nova Gorica, september 2013

98



Filmski iZbornik - filmski katalog za sezono 2013/2014