Page 1

Tatjana Jamnik

Pisanje kot soočenje Podobno kot pri branju tudi pri pisanju nujno izhajam iz svoje izkušnje. Kadar berem besedilo, ki se globoko dotakne moje izkušnje, se v meni prebudi želja, da bi ta dialog nadaljevala v svojem pisanju. Ker pa se zavedam, kakšni družbi (in širše: kulturi oziroma civilizaciji) pripadam in kakšen vrednostni sistem je v njej ustoličen, pri tem stojim pred težko dilemo. Mar ne bi bilo bolje, če bi napisala čim bolj neoseben, racionalen in hladen tekst, ki se pretvarja, da govori o objektivni resnici (kot da bi sploh lahko obstajala ena sama resnica), in s tem poskušala avtorici knjige v svoji kulturi zagotoviti mesto, ki si ga zasluži? S kršitvijo konvencije, tihega dogovora o tem, kakšna naj bi bila tovrstna besedila, namreč tvegam dvojno diskvalifikacijo: sebe same in – kar je zaradi moje odgovornosti do Druge še hujše – avtorice romana, o katerem pišem. Stojim torej pred odločitvijo: ali avtocenzura ali diskvalifikacija? Kaj bi si zatiskali oči: v slovenski družbi, podobno kot v češki, še vedno prevladuje mizoginija (seveda obstajajo izjeme, ki pa prejkone potrjujejo pravilo). Kadar ženska posega na področja, ki so tradicionalno rezervirana za moške, in pri tem pokaže, da misli resno, se družba ponavadi odzove z nekakšnim občutkom nelagodja (če grozi, da bo omajala obstoječi red, pa z  očitnim zavračanjem ali celo sovražnim napadom). Slovenski primer: ob izidu tretjega Alexandra Berková: Temna ljubezen. Prev. T. Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2012.

Bekova_temna ljubezen TEXT.indd 135

135

29.10.12 14:30

Tatjana Jamnik: Pisanje kot soočenje  
Tatjana Jamnik: Pisanje kot soočenje  

V: Alexandra Berková: Temna Ljubezen. Prev. Tatjana Jamnik. Vnanje Gorice: KUD Police Dubove, 2012. Spremna beseda o Alexandri Berkovi / Af...

Advertisement