Na kosmati preprogi z otroškimi motivi se igra otrok. Z lokomotivo obrisuje tire, vtkane v preprogo. Na črni usnjeni zofi s kovinskimi naslonjali nič več ne joče mlada ženska. Nasproti stoječe zrcalo, sestavljeno iz desetin ovalnih solz, pomnoži odsev zlatih las, spetih v figo, in nosek, ki se kremži. Potihem odgovarja na vprašanja izkušene korpulentne policistke, ki z eno roko zapisuje ženskine besede, z drugo pa jo drži za zapestje in spremlja zbezljan utrip. Jokajoče telo od telesa, pripetega k podstrešnemu tramu, ločuje prek trideset let. Vrnila se je z jesenskega morja. Ja, danes, ja ja, danes, v soboto dopoldne. Odnašala je prazna kovčka na podstrešje, mož ima … je imel rad red. Rutina in rituali, je pravil, strategija dneva, drugače, ljubica, se življenje razdrobi in izprazni. Ne bi ga smelo biti tukaj, potarna objokani glas. V petek zvečer je šel … naj bi šel v hribe, sicer se alpinizmu ni več posvečal tako strastno kot nekoč, vendar je smučal, poleti in jeseni pa je s prijatelji rad planinaril. Ne, bolan ni … ni bil … bil je … v odlični formi, čeprav je imel skoraj sedemdeset let. Vdova se zjoče. Policist obe ženski prekine. Joku poda robec. Vdovi je zmanjkalo papirnatih robčkov. Policistov robec je iz blaga, s staromodno izvezenim monogramom. Policistka se odda lji. Policist izstreli nov šaržer vprašanj. Čez Vdovin obraz šine užaljeno začudenje. No, to je vendar že pojasnila, na podstrešje je nesla razpakirana kovčka. Ne, ne ve, zakaj je to naredil. Ne, nista se prepirala. Potem ko je bil s predsednikovo amnestijo oproščen vseh obtožb, je celo dobil nov zagon. Vdova zgrabi Policista za roko. Kakor neučakana kurtizana ga vleče za sabo v spalnico. Na nočni omarici leži
14
Denemarkova Prispevek TEXT.indd 14
19.Jan.2016 09:55