Issuu on Google+

bilten FBS 27|10|13 NEDELJSKA PRILOGA Pogovor z Aljo Predan, umetniško direktorico Festivala Borštnikovo srečanje

Kakšni so vaši in vtisi gostov o letošnjem Festivalu? Zelo sem zadovoljna s Festivalom, tudi tuji gostje so zadovoljni, to vemo po odzivih, ki jih slišimo, in mnenjih, ki jih dajejo na pogovorih. Bilo je izrečenih že nekaj ponudb za gostovanja predstav v različnih predelih Evrope, in če bodo le-te uresničene, to pomeni veliko zmago za Festival. Kaj pa fokus, razvijajo se že nekaj let, vedno bolj so prepoznavni in obiskani. Kaj nam prinesejo? Prinesejo uvid v sodobno mednarodno dramatiko, ki ni angleškega ali nemškega izvora, ne vemo veliko o švedski, nizozemski, španski dramatiki … Želimo si, da bi fokuse obiskovalo več dramaturgov, ker gre vendarle za scenska branja, pa tudi želimo pa si tudi ljudi, ki jih bi novi teksti zanimali, ljudi, ki načrtujejo nove sezone. Radovednost je temeljna človekova lastnost, temu sledi tudi potreba po širjenju obzorja, če tega ni, se bomo zaprli vase. Kakšen predznak imajo načrti za prihodnosti? So pesimistični ali optimistični? Načrti niso pesimistični, župan Mestne občine Maribor je obljubil paritetni delež, kakršnega za program daje tudi država.

foto: damjan švarc

Radovednost je temeljna človekova lastnost, temu sledi tudi potreba po širjenju obzorja, če tega ni, se bomo zaprli vase

Upamo tudi, da ne bodo v takem odstotku padala sponzorska sredstva. Vsako leto dobimo še mednarodna sredstva, tako je nizozemski fokus v celoti financirala Nizozemska, na mednarodne prilive pa računamo tudi v prihodnje, ko bo na vrsti španski fokus. Načrtujete, da se bo program širil in večal? Program bi se težko večal, ne vem, če je to sploh smiselno, namreč ljudje lahko konzumiramo vsebine samo do neke stopnje, potem pa se naša koncentracija izgubi in nam je pravzaprav vseeno. Bistvo ni v kvantiteti, bolje, da je mednarodnih predstav manj, pa so te kvalitetnejše. Ali Festival pridobiva na mednarodni prepoznavnosti? Festival že leta gradi na mednarodni prepoznavnosti, nenehno beležimo/preje-

mamo odzive na Festival. Spoznavanju smo namenili tudi kratko srečanje med tujimi gosti, predstavniki slovenskih gledališč in novinarji v Vetrinjskem dvoru. Ljudje, ki se ukvarjajo z gledališčem, se tukaj lahko spoznajo, mi pa od njih dobimo feedback. Naši mednarodni gostje so ljudje, ki veliko hodijo po svetu po različnih festivalih in tako širijo glas o Festivalu, res je, da veliko teh ljudi poznam osebno, ampak brez tega ne gre. Ali se gradi močna trgovska znamka? Upam, da se bo to zgodilo. Če bo šlo tako naprej, bo prišlo do močne trgovske znamke, ampak to zahteva čas, tega se ne da doseči v petih letih. FBS je potreboval nekaj let, da je dobil svojo veljavo, njegova prepoznavnost in gradnja močnejše trgovske znamke se bo nadaljevala, če bodo prišli mladi ljudje in pristopili z neko novo energijo. Nedelja, 27. oktober 2013 | 1


Pogovor z Jasenom Bokom, članom strokovne žirije fbs

Če ne bi bilo vetra, bi pajki premrežili nebo Na Festival Borštnikovo srečanje se vračate, tokrat kot član strokovne žirije. Kaj je tisto, zaradi česar se na festival vračate? Na Festival Borštnikovo srečanje se pogosto vračam, ker je, brez dvoma, najmočnejši festival slovenskega gledališča, o katerem imam izjemno dobro mnenje in me zato seveda tudi zanima, kaj se z njim dogaja. Bogat spremljevalni program ga dela še zanimivejšega, ogromno se dogaja tudi izven »službenega« dela in natečajske konkurence. Ne nek način so v festival vključeni vsi segmenti, ki se navezujejo na gledališče, program Mostovi, ki na festival pripelje še tuje goste, pa pripomore k temu, da se cela slovenska zgodba postavi v širši kontekst. Po čem je slovensko gledališče prepoznavno in kje so njegove prednosti? Slovensko gledališče zaznamujejo odlični igralci, a igralci so najmočnejši segment tudi v drugih gledališčih v okolici. Mislim, da so v slovenskem gledališču najkvalitetnejše režiserske posebnosti. Glede na kvalitetne režiserje različnih generacij predpostavljam, da gre del zasluge za to tudi Akademiji, na kateri se izobražujejo. In ker vedno več režiserjev iz Hrvaške in drugih držav prihaja delat

v Slovenijo, predvidevam, da obstaja v Sloveniji kvalitetna gledališka organizacija, ki režiserjem omogoča, da svoje kvalitete tudi pokažejo. Zanimiva je tudi velika raznolikost v estetiki slovenskih režiserjev, ki niso enoznačni oz. ni nekega prevladujočega trenda, ki bi mu želeli vsi slediti. Kaj je tisto, zaradi česar je potrebno podobne tovrstne dogodke spodbujati? Takšni dogodki omogočajo uvid v raznovrstnost slovenskega gledališča na eni strani, po drugi strani pa v širšem okviru (skozi mednarodno žirijo, s showcasom, ki ga gostijo, s prisotnostjo študentov AGRFT) ustvarjajo reprezentativno sliko slovenskega gledališkega trenutka. Če parafraziram kitajski pregovor: če ne bi bilo vetra, bi pajki premrežili nebo. Festivali takega tipa so zmeraj dober veter, ki odganja pajčevino, ki lahko zavlada umetnosti, če se umetnost počuti samozadostno in se ne prikaže v širšem kontekstu. Kje stoji Festival Borštnikovo srečanje v primerjavi z ostalimi evropskimi festivali? Mnogo držav ima festivale, ki so zamišljeni na podoben način, a je zmeraj vse odvisno od tega, kako močna je lokalna scena in sama organizacija. Po mojem

mnenju je FBS primer dobre lokalne scene in dobre organizacije. Bogat dodatni program v kombinaciji s kvalitetnim izborom ga postavlja na evropski zemljevid posebno zanimivih festivalov. Ali obstaja kaj, po čemer si boste zapomnili letošnji festival? V tem trenutku težko posplošujem, saj sem videl šele štiri tekmovalne predstave od desetih. Na prvi pogled pa sem opazil, da šest od desetih predstav prihaja iz nacionalnih gledališč, od tega kar štiri iz centra! Bojim se, da se z neodvisno sceno dogaja nekaj hudega oz. da je ta podatek rezultat finančne krize, ki se drastično kaže na polju kulture. In ko se začnejo zmanjševati subvencije, je povsod pravilo tako, da najprej nastrada kultura, znotraj nje pa neodvisna scena. Boste prihodnje leto spet z nami? Z obzirom na trenutno pozicijo producenta v Drami splitskega HNK in z obzirom na to, da že v tej sezoni organiziram izmenjavo predstav splitskega gledališča s slovenskim, je moj povratek v Maribor zelo verjeten. Prizadevam si, da bi tovrstne izmenjave postale stalnica, in Borštnikovo srečanje je za dogovore o izmenjavah in za spoznavanje s slovenskim gledališčem idealen prostor.

Pogovor z Thomasom Irmerjem, dramaturgom, gledališkim kritikom in urednikom

Vsako leto vidim nekaj izjemnega

Na Festivalu smo Vas srečevali že prejšnja leta, kako dolgo mu že sledite? Prvič sem prišel v Maribor leta 2009, ko je imel Ivica Buljan svojo prelomno predstavo Macbeth after Shakespeare, tukaj sem bil tudi v letih 2010 in 2011, lani pa se mi zaradi obveznosti v ZDA ni uspelo udeležiti Festivala.

kativno mišljenje v Manifestu K Sebastijana Horvata, morda to ni bila grandiozna predstava, ampak je ostala z mano. Slovenski teater je odprt eksperimentu, kar zelo cenim. Zame kot Nemca je bilo zanimivo videti tudi predstavo Goga, čudovito mesto, ki je bila uprizorjena po motivih drame Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma, ki sem ga tudi preučeval. Goga: česa takega ni bilo mogoče videti v nemškem gledališču in ta odkritja zelo cenim. Zame je prisotnost na Festivalu raziskovanje, saj v sebi ne vidim kritika, ampak zbiralca dobrega gledališča.

Že nekaj let spremljate slovensko gledališko produkcijo, kaj menite o njej? Težko je odgovoriti na tako vprašanje, posplošiti mnenje, lahko pa rečem, da sem vsako leto videl nekaj izjemnega, tokrat je bila to Ponorela lokomotiva, silna predstava, popolnoma me je preplavila, težko bi kaj takega našel v Srednji Evropi, zame je to letošnje veliko odkritje; v Nemčiji bi Ponorelo lokomotivo v gledaliških krogih zelo cenili, zares velik uspeh pa bi imela na Poljskem, tam bi jo znali ceniti drugače, v njihovem kontekstu bi še dodatno zažarela. Vsako leto najdem kaj izjemnega, predlani je bilo to provo-

Obiščete veliko festivalov, vsak izmed njih ima drugačno strukturo, poetiko; kako bi ocenili Festival v primerjavi z drugimi festivali? FBS kombinira več aspektov, značilnosti festivalov, na eni strani je tekmovanje slovenskih predstav, v Nemčiji je to festival Theatertreffen v Berlinu. FBS združuje selekcijo najboljših slovenskih predstav sezone, kar je dobro, saj dobiš pregled nad produkcijo na nacionalni ravni, po drugi strani pa se odpira navzven. Tendenca po internacionalizaciji festivalov je trenutno zelo aktualna v Srednji Evropi, vi greste v korak s tem razvojem.

Thomas Irmer je poučeval na Univerzi v Leipzigu, sedaj poučuje na Svobodni univerzi v Berlinu na Inštitutu J. F. Kennedyja. Redno piše za strokovne revije. Je dober znanec in prijatelj FBS.

Zanimivo je prisostvovati nizozemskemu fokusu in showcaseu in prvi rezultati so že vidni. Rekel bi, da je Oliver Frljić postal mladi evropski režiser, v Nemčiji je imel šele eno predstavo, ampak mislim, da je to zgolj začetek in si bo utrl pot po evropski areni, kar je velik prispevek k slovenskemu postjugoslovanskemu gledališču. To bogati vaše gledališče. V sami organizaciji in gledališču ne vidim večjih težav, sicer sem slišal, da prihaja do manjšanja proračuna zaradi ekonomske krize, ampak to se dogaja tudi v Nemčiji. Na to temo sem razvil teorijo, za festival v Nemčiji sem napisal članek, kjer trdim, da postdramsko gledališče ni samo estetika je tudi rezultat teatra v ekonomski krizi. Je teater pod pritiskom. Če bo to gledališče dovolj pametno, lahko celo razvije novo formo, ki bi potencialno pomenila preživetje gledališča v zaostrenih razmerah. Vas lahko pričakujemo tudi naslednje leto? Upam. To je lep čas leta, dolgo vnaprej načrtujem obisk Festivala in potem upam na zlati oktober, kot v Nemčiji rečemo indijanskemu poletju. To leto mi je načrt res uspel.


Pogovor z Arthurjem Sonnenom, dramaturgom in teatrologom

Izjemno močna kultura Artur Sonnen je dramaturg in teatrolog. Zaposlen je na Univerzi v Amsterdamu, kjer predava dramaturgijo. Vodil je več festivalov in bil član različnih žirij, tudi žirije za podeljevanje evropske gledališke nagrade. V Mariboru se že počuti domače, saj je bil lani na FBS član strokovne žirije.

stave smo lani nagradili in imeli smo prav! (smeh) Je mogoče, da bi Lokomotiva gostovala na Nizozemskem? Kako bi jo sprejeli? Najmanj, kar lahko storim je, do jo predlagam vsem, ki jih poznam in nekaj od tega sem že storil. In če mi bodo verjeli, jo bodo videli.

To je vaš drugi obisk FBS. Kako se počutite? Lani sem bil član žirije, zato sem moral videti veliko več predstav. Festival pa je letos popolnoma primerljiv z lanskim. Prej nisem dosti vedel o slovenskem gledališču in vaši kulturi. Imate izjemno močno kulturo, glede na to, da ste tako majhen narod. In toliko gledališč, ki so tako dobro obiskana, to je zares čudovito!

Kakšna je razlika v politiki do gledališča na Nizozemskem v primerjavi s Slovenijo? Tukaj je gledališče pomembno. Pri nas ni. Kar nima nobene povezave s kvaliteto gledališča, naše gledališče je izjemno, a nima nobenega učinka, nobenega vpliva. Ne na politiko, ne na publiko, na nikogar. Zgolj obstaja. Ima sicer nekaj vpliva zunaj meja, na primer v Münchnu, kjer je režiral moj znanec, a tam imajo radi gledališče. Kot pri vas. V naši državi je gledališče bolj za zabavo, sprostitev; tudi resno zabavo. Moralo bi imeti tudi političen odzven, a se to ne dogaja.

Se do sedaj že videli predstavo, ki vas je posebej navdušila? Nisem še videl veliko predstav, še me čakajo, a mislim, da že imam najljubšo: Ponorela lokomotiva. Režiserja te pred-

Kako pa delajo mladi nizozenski dramatiki? Dobijo priložnosti? Da. Pogosto jih igrajo, tako v malih kot velikih gledališčih. Do sedemdesetih nismo imeli svojih dramatikov, takrat je bil 1% dramatike nizozemskega izvora, zdaj je 63 % vseh uprizorjenih besedil naših. Trdo smo delali, da smo mladim avtorjem dali izobrazbo in možnost. Prejšja vlada je za umetnike trdila, da smo kriminalci, ker parazitiramo državno blagajno, ne da bi karkoli delali, zato smo takrat izgubili 10 % sredstev za kulturo. Uničili so veliko mladih in malih gledališč, ostale so samo velike institucije, na primer Nacionalno gledališče, opera in orkester. Devetnajst manjših produkcijskih hiš, ki so dajale priložnost mladim, da najdejo svoj izraz in pot, je zdaj zaprtih. Se boste prihodnje leto vrnili v Maribor? Seveda! To je krasna priložnost, pa še vreme je vedno tako čudovito.!

Pogovor z Noelom Wittsom, teatrolog

Smo kot velika sadna solata Noel Witts je profesor performativnih umetnosti na različnih britanskih univerzah. Ukvarja se predvsem s sodobnimi evropskimi uprizoritvenimi praksami, kulturno politiko, gledališčem Tadeusza Kantoja in sodobno scenografijo. Kakšne so razlike med gledališko produkcijo v Združenem kraljestvu in pri nas? Smo precej večja država, zato imamo tudi precej več raznolikosti v produkciji. Imamo ne samo tradicionalne in prepoznavne produkcije, ampak tudi manjše gledališke družbe, ki se ukvarjajo z eksperimentalnim gledališčem. To rad opišem s primero: smo kot velika sadna solata – vse možne vrste različnih uprizoritev vsepovsod. Nimam enoznačnega odgovora na vaše vprašanje. Ne moremo reči, da je britanska produkcija taka in taka, slovenska pa popolnoma nekaj drugega. Srečni smo lahko, da smo velika država z različnimi pogledi na gledališče in s prav toliko pristopi k ustvarjanju predstav. Seveda imamo Narodno gledališče, ki je podobno Slovenskemu narodnemu gledališču, uprizarja klasike kot sta Čehov in Shakespeare, poleg pa še celo paleto gledališč, ki se ukvarjajo s

povsem drugačnimi stvami. Kaj pa režijske poetike? Lahko bi rekel, da so britanski režiserji bolj tradicionalni od slovenskih, a imamo kljub temu bogato zgodovino uprizoritev, ki so nastale iz nič, saj veste, brez besedilne predloge, work in progress. A še vedno je prevladujoč model drama-igralec-režiser. Ogromno različnih principov je. Ustvarjati začnejo samo iz ideje, tako pride gledališki prostor do predstav, ki črpajo iz vseh mogočih virov in Stanislavski je le eden od njih.

gledališče dobi veliko več denarja, kot vsi ostali. Je to prav ali bi ta denar moral biti razdeljen med druge? Imam zanimivo izkušnjo s to dilemo. Letos praznujemo 50. obletnico ustanovitve Narodnega gledališča in neki časopis je mnogo prepoznavnih ljudi vprašal isto vprašanje: Kaj bi vi zdaj naredili z Narodnim gledališčem? Jake Chapman, vizualni umetnik, je rekel, da bi ga bilo treba zapreti in podreti, denar pa nameniti komu drugemu. In na neki, idejni, način ima prav. Včasih gre denar res v napačne žepe.

Kaj vam je všeč pri slovenskem gledališču? Kar mi je bilo do sedaj najbolj všeč, je raznolikost. Imate standardno ustvarjalnost, a tudi nekaj popolnoma drugačnega. In četudi ste majhna država, imate ogromno raznovrstnih predstav. Ne poznam sicer situacije neodvisne scene, saj imamo pri nas ogromno zelo majhnih skupin, ki skupaj delajo en projekt ali celo leto ali tri leta in se nato razidejo ali ostanejo skupaj.

Ste na Festivalu videli kakšno predstavo, ki bi lahko bila uspešna v Združenem kraljestvu? Mislim, da bi moj odgovor lahko bil: Lokomotiva, ker je tako nenavadna, neobičajna. Treba bi bilo preveriti, če bi se dalo kaj ukreniti v to smer. Predstava je zelo drugačna. Prav tako bi se splačalo premisliti še o Mojstru in Margareti, a kaj, ko ima tako veliko zasedbo! Tega si pri nas res ne bi mogli privoščiti. Pri nas je v največjih ansamblih dvanajst ljudi. Dvanajst! Večina gledališč pa je mnogo manjša od tega. In spet smo pri večnem problemu, pri denarju.

Največji problem je ta trenutek denar ... Tudi pri nas. Vedno je bil in vedno bo problem z denarjem. Res je, da npr. Narodno

Pogovarjali so se: Rok Andres, Nina Zupančič in Anja Bunderla.

Nedelja, 27. oktober 2013 | 3


Ali Madonna hodi v gledališče? Mnogokrat se vprašam, kdo so ljudje, ki obiskujejo predstave. Ali so to ustvarjalci takšnih in drugačnih umetnosti? Ali so ti obiskovalci filozofi, ki iščejo globljo resnico? Ali so to drzneži, ki hrepenijo po novih izzivih? So to morda damice in gospodiči, ki pridejo pokazat nov krznen plašč in novo obleko iz zadnje Armanijeve kolekcije jesen/zima? Lahko bi bili tudi študentje, ki si enkrat na mesec namesto torkovega žura privoščijo ogled predstave. Morebiti se prikažejo slavni (oz. »slavni«) ljudje, ker si lahko v svojem zvezdniškem življenju utrgajo dve uri za gledališče? Vsekakor drži, da gledališče že veliko stoletij velja za statusni simbol. Včasih so v gledališče hodili izobraženi, prefinjeni

ljudje, tako rekoč elita družbe, vsak, ki je nekaj veljal ali pa je imel namero postati eden od veljakov. In vendar se sprašujem: Kdo se skriva za uglajeno smetano družbe? Kdo je gospa v krznenim plaščem? Mar drži, da se nekateri pridejo pokazat v gledališče? Ali lahko pridemo na predstavo zgolj iz potrebe po užitku, po kulturnem izpopolnjenju? Ali sploh lahko vsak začuti to potrebo? Najbrž moram utemeljiti naslov tega prispevka. Madonna je recimo ikona sveta slave, vrhunska umetnica pop glasbe, legenda modernega sveta. Sprašujem se, ali ona kot umetnica začuti potrebo po kulturni izpopolnitvi v teatru. Spremlja programe in repertoarje, ali kdaj izkoristi vstopnice in vabila, ki ji jih (predvi-

devam) pošilja ogromno gledališč? Bi se Madonna ali kateri koli njen podpodpodpodložnik odzval na vabilo Borštnikovega festivala? V štirih letih sodelovanja pri Festivalu sem izkusila kar nekaj stvari, dobrih in slabih. Spoznala sem veliko ljudi, več dobrih kot slabih. Videla sem veliko predstav, zelo malo slabih. Dobila sem vtise in ustvarila sem si obrise o gledališki umetnosti, skoraj vsi so dobri. Kar pa je najpomembnejše: na plamen zaljubljenosti v gledališče sem dolila znatno količino olja, kar štejem za največji izkupiček in zaključek sodelovanja. Če bom kdaj spoznala Madonno, obljubim, da bom malo olja poškropila tudi na njen plamenček. Viktorija Aleksovska

spodbuditi? Odgovor vidim v izobraževanju in osveščanju na več ravneh. Najprej v izobraževalnih institucijah, ki se teh sfer praviloma dotikajo preveč zastarelo in tradicionalno in tako umetnost označujejo kot nekaj nerazumljivega. Namesto da najstnikom vsiljujemo njim tujo klasično glasbo, freske in Prešerna, jim raje stopimo naproti in jih zvabimo v umetnost na njim razumljiv in aktualen način. Za klasične podstati pa je še vedno čas. Kot drug steber osveščanja so tukaj kulturne institucije, ki se morajo povezovati z izobraževalnimi in tako prenašati svoje znanje ter si tako zagotoviti bodočo publiko. Da omenim še vidik medgeneracijskega sodelovanja, ki bi omogočil aktivacijo starejših kulturnikov, da znanja, izkušnje in veščine prenašajo na publiko oziroma umetnike.

S kultivacijo ljudi in razmeroma majhnimi sredstvi ter z drugačno zastavitvijo izobraževalnih in kulturnih programov lahko zelo izboljšamo informiranost in zainteresiranost za kulturo. Z njo pa pride tudi kulturna decentralizacija in lokalne kulturne iniciative, ki spodujajo vsesplošno kreativnost. Mlada, izgubljena generacija si želi in potrebuje mentorstva in malo vodenja na križišču neskončnih smeri. Tako, sedaj me ponovno lahko vprašate, zakaj je sploh pomembna večja kulturna angažiranost. In lahko razglabljam o aplikativnih učinkih in inovativnem razmišljanju ter posledičnih preskokih v znanosti, vendar se bom temu ognila. Umetnost pač mora biti. In pomaga in bogati. Vsaj mene. Tudi vas? Sara Korošec

O umetnosti in izobraževanju Umetnost. Privoščim jo vsakemu. Naj jo vzame, kolikor je hoče. Sama vem, da sem zaradi nje bolj ali več ... nekaj. Morda bolj žalostna in melanholična, vendar soočena sama s sabo in zato nekaj več. Umetnost se mora ogniti vsesplošnega dojemanja kulture kot poceni zabave in sprostitve, vendar bi morala biti poceni v smislu dostopnosti. Če štartamo iz začetne točke, kjer se vsi strinjamo, da je umetnost nujna in pomembna zaradi samouresničitve in izražanja (pustimo vprašanje njenih »real-time« učinkov ob strani), kako jo približati ljudem, da jo bodo konzumirali in ustvarjali na ta način in s tem namenom? Kako naj kvalitetna kultura, katere namen ni zabavljaštvo, postane mainstream? Veliko je vplivov, ki mladega človeka navdušijo za umetnost, večinoma starši in ožje/ širše okolje, tudi notranji vzgibi. Kako jih

Preživeti in živeti z odrsko umetnostjo Maribor je v teh dneh postal slovenska gledališka prestolnica za čas festivala, kjer »okušamo« magdalenice FBS. Večina videnih predstav festivalskega programa mi vliva vero in upanje v pozitivno prihodnost gledališke umetnosti. Vedno večje krčenje financ na področju kulture v meni vzbuja veliko skrb za nadaljnji razvoj umetnosti, in to, da se ta skrb sploh pojavlja, je katastrofalno. Očitno se iz zgodovine nismo ničesar naučili. Izginjanje gledališke dejavnosti v današnjem času ni naravna katastrofa, proti kateri ne moremo nič. To je moralna katastrofa na nacionalni ravni. Konec koncev odrska umetnost prezentira nas, našo državo. Gledališče kot medij, ki je bil v daljni ali bližnji zgodovini bolj izpostavljen, kot je zdaj radio, televizija in internet, ima pomembno vlogo. Če izvzamem cenzuro, ki jo je gledališče (tudi dramska besedila) bilo deležno,

je gledališče mnogokrat bilo izjemno pomembno za refleksijo v družbi. Če ni bilo predstav na velikih odrih gledališč, so iskali alternativo v kleteh ali drugih prostorih, kamor cenzura ni prišla. Na FBS sem priča zgodbam iz Nizozemske, ki pričajo o posledicah finančnega krčenja v kulturi. Neodvisno sceno jim je država dobesedno izbrisala. Pri nas se s postopnim krčenjem dogaja nekaj podobnega kot Nizozemski. Vedno manj je pogojev, v katerih se lahko ustvarja, če se sploh lahko ustvarja in ne le proizvaja, da bi dosegli časovni ovir, za katerega so dobili sredstva. S temi posegi smo posebej šibki mi – mladi ustvarjalci, saj so alternative za nas tako rekoč nedostopne in neodvisna scena izginja tudi pri nas. To dokazujejo predstave, ki so bile umeščene v tekmovalni program FBS. Devet predstav namreč prihaja iz večjih gledaliških ustanov, le ena sama iz tako ime-

novane neodvisne scene. Festival Borštnikovo srečanje igra sila pomembno vlogo nacionalnega pomena. Na festivalu smo izpostavili pomembnost gledališča in bojazen, na katero skušamo opozoriti širšo javnost, da preprečimo morebitno nacionalno katastrofo. Kljub temu, da festival poteka z vsakoletnimi manjšim finančnim vložkom, se uspešno prebija v teh težkih časih. Tako da svoj dnevniški zapis končujem z zahvalo direktorici FBS, Alji predan za izjemen gledališki festival in da smo študentje AGRFT lahko del tega. V tujini ni navada, da bi festivali gostili svoje študente, zato verjamem da je to naložba za prihajajoče čase. To čas, ko se srečamo ustvarjalci in ljubitelji kulture ter stremimo k življenju z odrsko umetnostjo. Sandi Jesenik


Nedeljska priloga