Page 1

bilten fbs4 Ponedeljek, 17. oktober 2011

V magičen svet gledališča sem se zaljubila kot majhna deklica. Vanj me je popeljal moj stric, ki je bil med drugim tudi odličen gledališki kritik. Še sedaj se spomnim, kako sem med premiernimi predstavami opazovala strica, kako je spremljal sleherni prizor. Z vedoželjnimi očmi je požiral vsako sekundo predstave in v trenutku vedel, komu bo ob zakuski čestital. Za vsakega je našel pošteno, ne prizanesljivo kritiko in čisto nikoli ni bil pripravljen sklepat kompromisov. Zmeraj sem si želela doživljati gledališče kot on: hitro, zvedavo in vztrajati na svojem. V gledališču sem se takrat ob njem res počutila tako in pozabila na vse ... doživljala sem pravljico. In to pravljico doživljam vsako leto znova na Festivalu Borštnikovo srečanje. Vsak med nami si Borštnikovo pravljico predstavlja, obrisuje, prebira in doživlja drugače. Veste pa, da ima vsaka pravljica več akterjev: glavnega junaka, ki predstavlja poosebljeno dobroto, prijatelja, ki v dobri veri vedno pomaga junaku, ne ozirajoč se na njegove storjene napake, in sovražnika, ki na vsakem koraku poskuša junaku metati polena pod noge. Glavni junak je v naši pravljici festival, ki nas z odličnimi predstavami zmeraj odpelje na pot neznanega in še nepoznanega. Prijateljstvo z njim je v tem trenutku odlična priložnost za nas, sladokusce gledališča, da potešimo svoje apetite po neminljivi in neumrljivi unikatnosti sleherne odrske umetnine. Sovražnik pa je zagotovo čas, katerega ne moremo ustaviti. Mi bomo prekmalu le tlesknili s prsti in Festival Borštnikovo srečanje se bo zaključil. Pravljica se bo končala. Prehitro. A vem, prijatelji, da jo bo vsak med nami vsrkal vase do poslednje izrečene besedice na vseh odrih. Saj je tudi vsaka predstava pravljica zase. In vedite, da bi človek razumel resničnost, mora poznati in razumeti pravljice. Od tod je vse enostavno. Vita Zgoznik

Peter UHAN

Pravljica

Za funt mesa beseda besedo da. Večno aktualni William Shakespeare je dal svoje besede brez poroštva funta mesa, krute in surove je prepletel in zapletel v nenavadnem dramskem besedilu Beneški trgovec. Prazametke problematike kapitalističnega družbenega sistema je v tekstu zaznala dramaturginja Žanina Mirčevska in jih kot avtorica izvirne priredbe postavila v fokus uprizoritvene predloge. Ti meni, jaz tebi. Če želiš kaj od mene, mi daj nekaj sebe. Daj mi najdragocenejše kar imaš. Praviš, da mi hočeš dati svoje srce? Khm, khm. (Premor.) Mislim, da se nisva najbolje razumela. Rad bi nekaj bolj uporabnega, nekaj bolj oprijemljivega … Režiser Eduard Miler je predstavo razpredel kot neskončno trgovsko mrežo, na kateri so ta trenutek najbolj ugodni za nakup ideali, vrednote in nazori. Vsi akterji so pripravljeni na hipne levitve osebnosti, če jim je v zameno za to obljubljena žvenketajoča mošnja rumenih cekinov. Vsi so pripravljeni na sipanje sladkih obljub in sladkih dotikov, če vedo, da bodo zanje primerno nagrajeni. Vsi se ponašajo z lastnim premoženjem, ki naj bi deloval kot prepričljiva vaba za privabljanje nekega tujega premoženja. Vsi, z izjemo starega juda Shylocka,

se razprodajajo. Res je, da ima tudi Shylock rad denar. Celo zelo rad. In res je tudi, da ima Shyock rad svoje premoženje. Da je celo posebej navezan nanj. In vendar je Shylock mož besede, ki še vedno verjame v njeno moč in njeno absolutno neizpodbitnost v sleherni stvari pravice. Zato njegovo vztrajanje pri zahtevi po odmerjenemu funtu mesa v luči odrske postavitve postane več kot samo upravičeno in smiselno, postane pravično. Naš čas je relativen čas. Beneški trgovec, ki ga preigrajo igralci ansambla ljubljanske Drame, se giblje v sedanjosti. So zato upravičeno relativne vse v igri dane besede, obljube, prisege? So zato upravičeno relativna dejanja egocentričnih karakterjev, ki iščejo srečo in zadovoljstvo? Iščejo, da bi našli … ljubezen? Zgodba o pravičniški zahtevi po funtu mesa je neločljivo povezana z ljubezenskimi hrepenenji mladih ljudi, ki pa ljubezen do materialnih dobrin in užitkov enačijo z ljubeznijo do drugega človeškega bitja. Za ščep kokaina roka roko da. Da, ljubezen ne pozna meja. Če je le primerno plačana. Ana Obreza


17. 10. 2011 20.30 Stara dvorana

William Shakespeare

Beneški trgovec

Naslov izvirnika The Merchant of Venice SNG Drama Ljubljana Trajanje: 2 uri in 30 minut. En odmor. Premiera: 15. 3. 2011 Veliki oder, SNG Drama jubljana

Prevajalec Milan Jesih Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Jelena Proković Lektorica Tatjana Stanič Koreografka Jana Menger Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Oblikovalka maske Ana Lazovski Oblikovalec svetlobe Milan Podlogar Asistentka lektorice Tea Konte Igrajo Dož beneški Zvone Hribar Maročan – maroški princ, Porzijin snubec Gorazd Logar

Aragonec – aragonski princ, Porzijin snubec Aljaž Jovanović Antonio, trgovec v Benetkah Alojz Svete Bassanio, njegov prijatelj in Porzijin snubec Marko Mandić Graziano, Antonijev in Bossanijev prijatelj Rok Vihar Lorenzo, zaljubljen v Jessico Klemen Slakonja Shylock, jud Igor Samobor Tubal, jud, njegov prijatelj Matija Rozman/Gorazd Logar Launcelot, Shylockov služabnik Gregor Baković Porzia, dedinja v Belmontu Nataša Barbara Gračner Nerissa, njena spletična Nina Ivanišin Jessica, Shylockova hči Saša Mihelčič

17. 10. 2011 18.30 Velika dvorana - tribuna

Lee Hall

Knapi slikarji Naslov izvirnika The Pitmen Painters Slovensko ljudsko gledališče Celje

UROŠ HOČEVAR

Trajanje: 2 uri. En odmor.

Oblečena v poljub Ona. In trije Oni. Pianist, Kitarist, Basist. Tipke se vdajajo, strune valovijo, zrak vibrira. Ona pleše. Ona poje. Sanje se zibljejo. Metulji se rojevajo. Vedno vsaj korak pred besedo. Vedno vsaj besedo pred korakom. Boža. Boža z mehkimi trepalnicami, ki trepetaje skrivajo zgovorne oči. Skrivajo pogled pobožan s spomini. In hrani vsaj deset krat deset krat deset zveri, ki med občinstvom lačno preži na njene iskrive iskrenosti … Ona, Saša Pavček, oblečena v poljub. Ana Obreza

Prva slovenska uprizoritev. Premiera: 13. 5. 2011 Slovensko ljudsko gledališče Celje

Uvod v ekonomijo? »Predstava, ki bi jo lahko igrali celo v tovarniških halah, priporočljiva je tudi in predvsem za del slovenske kulture in nasploh družbene »elite«, ki se z britansko sicer ne more meriti v imenitnosti tradicije ter kvantiteti tovrstnega kulturnega kolekcionarstva, zato pa ji je enakovredna v obsegu paternalizma, narcisoidnosti in samozadostnosti.« Peter Rak, Delo, 21. maj 2011 Drama Knapi slikarji je nastala po resničnih dogodkih in po knjigi umetnostnega kritika Williama Feaverja. Dogajanje je umeščeno med letoma 1934 in 1947, v obdobju, ko Ashingtonska skupina doživi svoj preboj in svoje največje uspehe. Leta 1934 se skupina knapov v Ashingtonu namreč odloči, da se bo dodatno izobrazila. Zanima jih predvsem uvod

Prevajalka Tina Mahkota Režiser in scenograf Samo M. Strelec Dramaturginja Tatjana Doma Kostumografa Leo Kulaš, Svetlana Vizintin Lektor Jože Volk Avtor video projekcij Jaka Polutnik Igrajo George Brown Renato Jenček Oliver Kilbourn Tarek Rashid Jimmy Floyd David Čeh Tamali Blaž Setnikar Harry Wilson Bojan Umek Robert Lyon Branko Završan Susan Parks Nina Rakovec Helen Sutherland Lučka Počkaj Ben Nicholson Rastko Krošl Butler, Šofer Igor Sancin v ekonomijo, ker pa na hitro ne morejo dobiti posebnega mentorja, angažirajo mentorja za umetnostno zgodovino. Ta jih preseneti, saj se izkaže, da se umetnosti ne da naučiti na način, kot so si zamišljali. Knapi začnejo razglabljati o umetnosti in se spraševati o njenem bistvu in namenu. Kmalu se lotijo tudi slikanja. Nekateri med njimi postanejo prepoznavni umetniki, čeprav še vedno delajo v rudniku. Knapi slikarji je drama izvrstnih inteligentnih, duhovitih, iskrivih dialogov o umetnosti in življenju, o prijateljstvu, tovarištvu in ljubezni, o odnosu ljudi do umetnosti, o tem, kako navadni, neizobraženi in preprosti knapi odkrijejo umetnost in naredijo nenavadne stvari.


»Samo popotnik po živem pesku življenja.« Pot Neznanca skozi dantejevske kroge, labirinte neizrečenih besed in preobrazbo iz Savla v Pavla, je pot, ki je lahko samo Strindbergova, je pa tudi naša in nosi s seboj vse velike dileme ter vprašanja tega sveta. Vpetost v usodo in neizprosen boj za ideale, prepričanja in lastno bit so sestavni del poti v Damask. Vsakdo, ki se zaloti pri izpraševanju samega sebe, kako naprej na križpotjih življenja, hodi Neznančevo pot. Nenehno se soočamo s strahom ali prečkati veliko reko ali se povzpeti na visoke štrleče gore, da bi videli na ono stran, ali verjeti norcem in beračem, katera borba je prava in katera nevredna truda. Večni dvomi, dokazovanje obstoja Vsevišjega, kaznovana grešnost, nesrečna človeška bit, bi površnega gledalca lahko pripeljali na misel, da ni mogoče spremeniti ničesar. A nam avtor skupaj z Neznancem dokazuje prav nasprotno. Da so v življenju izbire, ki so plod naših odločitev; da vsak

nosi svoje breme kot ga ve in zna; da ni še nikoli nič izgubljeno; da alkimist, če ne drugače, v sanjah izdela zlato; da so vedno na svetu duše, ki jim je mar zame; da iskalec najde tisto, kar je iskal, četudi samo odsvit ali senco. Uprizoritev V Damask poudarja, da je vsak dogodek namenjen. Najsi bodo to srečanja ali udari strele. Vse je povezano v celoto, ki je predstavljena na ogled z namenom pokazati posamezniku, da ni sam v svojem iskateljstvu. Vsak si res sam gradi svojo srečo, tudi brez misli na uspeh. Uprizoritev ljubljanske Drame nam na ogled postavi dve skrajnosti. Polnost in izpraznjenost. Polnost kot izpopolnjenost, polnost odnosov, filozofije in entuziazma. Izpraznjenost, kot utrujenost, praznina vere in negibni, nedoločni čas. Uprizoritev gledalcu da občutek varnosti, da se identifikacija, v sicer nerealnih in nemalokrat grotesknih

situacijah, vrši nemoteno in zaziba zavest v poetičnost vsebine, ter se s tem vsebina zasidra nekje v globini. Zaradi izjemne interpretacije Igorja Samoborja poteka ta proces še hitreje, saj niti za hip ne izgubimo pozornosti in tako se empatija stopnjuje do častne razsodbe sodišča in Neznančeve sklepne odločitve. Igra o življenju in smrti razkriva človeške maske in slabosti. Poudarja, da je potrebno zaupati in odpuščati. Vedno znova izpostavi človekovo hrepenenje po svetlobi in njegov predsmrtni strah ob očitajoči večnosti. Vest, krivda in odnos do lastne preteklosti nasploh je žalostinka za izgubljenimi trenutki, ideali in ljudmi. Strindberg nas z Damaskom pripravlja na slovo. Slovo je poslednji krik upanja v misli na prihodnost. Rok Andres

Večni boj Medeje in Jazona Medeja (gr. Medeia, lat. Medea), oseba iz gr. mit., hči Ajeta, kralja Kolhide; Jazonu je pomagala do zlatega runa in z njim zbežala v Jolkos, kjer se je maščevala nad Jazonovim stricem Pelijem in ga usmrtila s čarovnim pripravkom. Medeja in Jazon sta pobegnila v Korint, kjer jo je Jazon zapustil in se oženil s Kreuzo; Medeja je iz maščevanja ubila svoja otroka, Kreuzo in njenega očeta. Prvotno je bila Medeja tako v Tesaliji kot v Korintu boginja (čarovništva). Mitološki svet predstavlja svet navdiha – svet, ki si ga je izmislilo človeštvo in nam odpira neskončno polje, prepleteno mrežo dogodkov, ki se stekajo en v drugega in se drug iz drugega napajajo. Mitološki svet je svet, ki pozna več paralelnih resnic. Je material za oblikovanje, material za tragedijo. Evripidova tragedija Medeja je bila študij IV. semestra študentov AGRFT, ki bo nocoj predstavljena v treh, različno oblikovanih delih: prvi v režiji Daniela Day Škufce, srednji je delo režiserke Tjaše Črnigoj, zaključni del pa je zrežirala Mateja Kokol. Kakšno moč imajo besede in kakšno dejanja? Jazon je retorik, sofist. Spretno obrača besede in sploh ne opazi, kadar se sam zaplete vanje; za lepimi besedami se skriva njegov egoizem in oportunizem. Medejina dejanja so avtentična, pri čemer tudi njeno mašče-

vanje ni nikakršna izjema – izpelje ga temeljito in natančno na vseh ravneh, ne ozira se toliko na sredstva kot stremi k cilju: uničiti Jazona, izdajalca. In pri tem se zaveda, da bo s tem dejanjem obsodila na trpljenje tudi samo sebe. Kdo sta Jazon in Medeja po detomoru, kdo sploh si po vsem tem, ko je enkrat uničena tvoja identiteta? Ali lahko en zločin odtehta drugega ali lahko detomor opraviči izdajo in obratno, ali lahko izdaja opraviči detomor? Medeja in Jazon sta predstavnika dveh različnih svetov: moški in ženski princip oz. materialni in duhovni svet se lahko medsebojno povezujeta, dopolnjujeta ali pa si nasprotujeta, se borita en proti drugem. Kakšna je vloga človeka? Boj Medeje in Jazona, boj dionizičnega in apoliničnega oz. po Heraklitu: »Boj je oče vsega in vsega kralj, in nekatere pokaže kot bogove, druge kot ljudi, nekatere napravi za sužnje, druge za svobodne.« Naša človečnost, zmedenost, nihanje med obema principoma, naša minljivost – vse to je boj. Igra moči in nemoči? Tragedija kot del življenja, tragedija kot komedija, tragedija kot groteska. Katarina Košir

Biti medijski kliše ali ne biti Evropejec Brez interneta bi se danes počutili kot v kameni dobi. Brez jutranjega časopisa ob kavici in dnevnika zvečer v pižami pa kot »outsiderji«. In družba je vse bolj naravnana k medijem in tehnologiji. Sama pa se sprašujem, ali se zaradi sloganov v medijih zares že bojimo sveta? Sodobni klišeji, ki nam jih vsepovprek narekujejo mediji, v nas sejejo strahove. Največkrat so ti strahovi politične ali gospodarske narave, ki prihajajo s Kitajske, Rusije ali vsemogočne Severne Amerike. O tem nam pričajo časopisni naslovi: »Potrjen je teroristični napad«, »Bush je odobril«, »Medvedjev ali Putin?« Evropejce zmedejo tudi časopisni slogani na račun Evropske unije: »Nemška kanclerka bo poskušala rešiti evro«, »EU znova voli novega komisarja«, »Ali se bo EU kmalu

pridružila nova članica?« ... Vendar se je treba zavedati, da je v samem bistvu sleherni naslov, članek, objava in slogan le odličen poskus medijev, kako bi si želeli spolitizirati naše življenje. In vendar jim vsakič znova nasedemo. Na vse to so nas v soboto skušali opozoriti ustvarjalci dogodka Evropejci in nam ponudili v ponovni razmislek temo obstoja in soodvisnosti. Evropejci so zasnovani kot lepljenka različnih časopisnih sloganov in naslovov. Igralci na odru skozi muzikalno in ritmično igro, ki je prepredena z našimi primarnimi elementi – govorom, zlogi in glasovi –, prikažejo našo odvisnost od medijev in tehnologije, dezorientiranost, izgubo samozavesti ter razpad skupne kulturne in ideološke zasnove. Ob snežnem metežu realnih

besed igralcev Boca Loca Laba se porajajo vprašanja: kaj je resnična identiteta, nas, Evropejcev? Jo še sploh imamo? Sicer tale naša »evropejska« skupnost zares daje vtis samostojnosti in sigurnosti, samozavesti in orientiranosti, enotnosti in enakopravnosti. Če prav razumem slednje, to na primer pomeni, da so vsi jeziki članic tudi uradni jeziki. Prav res me zanima, če se v parlamentu mogoče kdaj pogovarjajo slovensko. Tudi to so nam v soboto poskušali prizrcaliti igralci. A to je že druga zgodba. Vita Zgoznik

Ponedeljek, 17. oktober 2011


matej kristovič, boštjan lah

V programu 46. Festivala Borštnikovo srečanje so se zgodile spremembe ⇢⇢ v ponedeljek, 17. oktobra, ob 17. uri odpade predstava Nepozabne v Lutkovnem gledališču Maribor. ⇢⇢ v sredo, 19. oktobra, ob 20. uri odpade predstava Jakob Ruda, zato bo predstava Bartleby, pisar ob 20.30 v Stari dvorani. ⇢⇢ v četrtek, 20. oktobra., bo v Vetrinjskem dvoru ob 11.45 uri strokovni pogovor o predstavi Bartleby, pisar. ⇢⇢ predstava Žabe je prestavljena na drug termin: na sporedu bo 21. oktobra ob 20. uri v kleti AGRFT Ljubljana.

Kdo smo Alja Predan, umetniška direktorica

Boštjan Lah in Matej Kristovič, fotografa

Gregor Butala, selektor

Nika Arhar in Ana Perne, voditeljici pogovorov o predstavah

Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani

Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Strokovna žirija

Bilten – informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica: Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice: Anita Volčanjšek Lektorica: Maruša Žižek

Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov

Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan

Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa

Žirija za Borštnikov prstan

Oblikovalec: Nenad Cizl

Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič

Prelom: Mateja Bajda

Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Darko Štandekar, tehnični vodja Franci Rajh, arhivar

Uredništvo: Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Katja Černe, Katarina Košir, Ana Obreza, Vita Zgoznik

Tisk: Comtec, Maribor Naklada: 250 izvodov

AMBASADA RZECZYPOSPOLITEJ POLSKIEJ W LUBLANIE VELEPOSLANIŠTVO

T

T

I

T

I

A

N

by

T

I

A

U

M

N

REPUBLIKE POLJSKE V LJUBLJANI

Profile for Ksenija Repina Kramberger

Bilten 4  

Maribor Theatre Festival

Bilten 4  

Maribor Theatre Festival

Advertisement