Page 1

bilten fbs 3 Nedelja, 16. oktober 2011

Ob poplavi dobrih uprizoritev (na dan!) in burnih debatah ter izmenjavah mnenj o njih si ne morem kaj, da se ne bi vsake toliko zamislila. Zakaj sploh gledamo predstave, hodimo v gledališče, beremo romane? S kakšnim namenom obiskujemo razstave, zakaj gledamo filme? Ker se radi zabavamo? Ker radi za dve uri zapustimo vsakdanjik in živimo v fiktivnem svetu? Ali ker morda radi doživimo nekaj novega, nekaj, kar nas spodbudi ali pa prisili k razmišljanju, k (samo)refleksiji? Je umetnost danes še sposobna provokacije? Ni treba, da je ta politična, lahko je popolnoma osebna, čustvena, polemična, lahko se dotika naših odnosov, naših navad, predsodkov, obnašanj, razmišljanj. Pa gre, razen (kvazi)kulturnikov, res kdo v gledališče z namenom, z odprtostjo, s pripravljenostjo doživeti nekaj novega, se prepustiti ustvarjalcem, da ga vodijo skozi izkušnjo, skozi zgodbo, ki ima tudi globlji pomen od gole zabave? Kako pa je na drugi strani? Zakaj in čemu režiserji, dramaturgi in igralci ustvarjajo in celo življenje posvetijo gledališču? Za koga? Do katere mere se lahko umetnik podredi komercialnim in denarnim zahtevam, da še ostane zvest sebi, svoji viziji, svojemu morebitnemu poslanstvu? To je le par vprašanj, ki se mi vsakič znova porajajo ob vstopu v gledališko dvorano, med drugim tudi ob včerajšnjih Slikah z usmrtitve. Iskanje odgovorov prepuščam vam, dragi obiskovalci Festivala Borštnikovo srečanje, morda med ogledom predstav, med poslušanjem pogovorov o njih, na kavi s kolegi, na sprehodu ali pa med banalnimi vsakdanjimi opravki, kot je na primer umivanje zob. Obilica tega nas v naslednjem tednu namreč še čaka v Mariboru. Katja Černe

Peter UHAN

Zakaj.

Kakšna šala, če življeneje vzameš resno ... Ni ga potovanja brez cilja, menijo eni, drugi pa, ki so priča brezciljnemu tavanju, se pomena niti ne sprašujejo. Tako ali drugače je jasno eno: pot, usmiljena ali ne, ostane zmeraj en korak pred tabo. Prva letošnja tekmovalna predstava FBS je globoka izpoved človeškega trpljenja in nenehnega iskanja Boga in Ljubezni. To sta temi, ki sta zaznamovali moderno dramatiko in spravljali dramske junake v obup. Strindberg je dramsko trilogijo V Damask napisal med letoma 1898 in 1901 in velja za tako imenovano »ego dramo«. Nosilna vloga drame pripada pojavi moškega, Neznanca, ki je iskalec resnice in spoznanja. Neznanec je avtorjev alter ego; kompenzacija avtorjeve eksistencialne stiske; njegov filter, kamor se ujamejo osebni dvomi za ponovno refleksijo. Gre za avtobiografsko delo, ki zrcali avtorjevo iskanje (ne)smisla, ki nastopi ob njegovi duševni stiski, neuspehu obogateti in propadlih zakonih. Neznančeva pot je neopredeljiva dogodivščina, ki spreminja formo znotraj doga-

janj: od sanj h konkretnemu prostoru, od srečanja z realnimi ljudmi do blodenj po svoji notranjosti. Na svoji poti se zapleta v filozofske niti ljubezni, trpljenja in smisla, vmes pa srečuje prikazni iz preteklosti (Prva žena, hčerka Silvija), odseve lastnega jaza (Berač, norec Cezar) ali personificirane ideje (Skušnjavec, Spovednik). V Damask (kot je novi prevod, sicer je bil v uporabi Pot v Damask) je besedilo z neizmerno širino pojmov, motivov in, navsezadnje to tudi ne gre zanemariti, teksta. To je delo, ki se ni prilagajalo gledališču, ampak si je Strindberg sam prilagodil gledališče. Režijo je prevzel makedonski režiser Aleksandar Popovski, za katerega je to tretje sodelovanje z Dramo. Gre za režijski izziv in popoln igralski podvig. Pot v Damask je v prvi vrsti potovanje skozi Strindbergove misli in občutja, a se na koncu izkaže, da je marsikaj več. Morda se v Neznancu ne izpisujejo samo avtor, ampak se v njem najde tudi kak neznanec. Mojca Ketiš


August Strindberg

16. 10. 2011 19.00 Stara dvorana

V DAMASK Naslov izvirnika Till Damaskus SNG Drama Ljubljana Trajanje: 3 ure in 30 minut. En odmor. Premiera: 18. 12. 2010 Veliki oder, SNG Drama Ljubljana

Prevajalec Darko Čuden Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Dramaturška sodelavka Jelena Mijović Scenograf Numen Kostumografka Jelena Proković Avtorja glasbe Primož Hladnik, Boris Benko (duo Silence) Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Milan Podlogar Asistentka režije (študijsko) Eva Kokalj

Igrajo Neznanec Igor Samobor Dama Barbara Cerar Mati, Prva žena Silva Čušin Opatinja, Ženska, Hči Tina Vrbnjak Zdravnik, Skušnjavec Janez Škof Berač, Spovednik Marko Mandić Cezar Valter Dragan Starec, Profesor, Uradnik Zvone Hribar

16. 10. 2011 17.00 Mali oder Saša Pavček

Obleci me v poljub

Predstava poezije in glasbe Trajanje: 1 ura in 5 minut. Brez odmora.

Lektorica Tatjana Stanič

Igrajo Saša Pavček glas Aljoša Rijavec klavir Šemsudin Dino Džopa kitara Jan Oršič baskitara

Prevajanje za gledališče Že dolgo časa besedilo ni več temeljna bit gledaliških predstav. Predvsem uveljavitev režije kot samostojne umetnosti je izpodrinila malikovanje dramskega avtorja kot glavnega tvorca uprizoritve. Vendar pa se je na včerajšnji okrogli mizi pokazalo, da jezikovna komponenta gledališča nikakor ni zanemarjena, kar še posebej pride na plan ob prevajanju dramskih besedil v slovenščino in potem tudi ob prevajanju pisane besede v odrsko govorjeni jezik. Po uvodnih besedah Mojce Kranjc je prvi svoje mnenje z vidika prevajalca in dramskega avtorja podal Srečko Fišer. Spregovoril je o odgovornosti in specifičnosti dramatike, ki ni tako gostobesedna in razlagalna kot proza in zato zahteva posebno poglobitev v situacijo, ki jo prikazuje, v atmosfero, ki jo vzpostavlja. Dramatika zahteva dobro prevajanje ne samo golih besed, temveč tudi tišin in premorov. Tina Mahkota je dodala, da je zanjo najtežje prav prevajanje premolkov v dramskih besedilih, vendar pa se ji ne zdi, da bi se prevajanje dramatike kljub svoji specifiki tako bistveno razlikovalo od ostalega prevajanja.

MAJ PAVČEK

Premiera: 13. 1. 2011 Gledališče Koper

Ob temperametni in čutni glasbi se skozi pesmi odvije ljubezenska zgodba, kot jo je igralka Saša Pavček upesnila v zbirki Obleci me v poljub. Predstava prinaša edinstven spoj vrhunske interpretke lastne poezije s tremi mladimi uveljavljenimi glasbeniki, ki so ob improvizacijah na poezijo razvili samosvoje, izvrstne skladbe, sorodne mjuziklu in filmski glasbi. Primož Vitez je opozoril, da je pri prevajanju dram potrebno imeti v mislih tudi potencialno uprizoritev, kjer se uporabljajo še druga sredstva, ne samo literarna. Izpostavil pa je tudi znano zavedanje prevajalcev, da je vsak prevod pravzaprav že interpretacija, saj gre že za izbiro določenega odtenka prevedene besede, za izbiro njenega pomena, njene zaznamovanosti. Igralec Milan Štefe, ki se ukvarja tudi s prevajanjem, je dodal, da je zanj prevajanje prav zaradi interpretacijske značilnosti zelo podobno igri. Verjetno je zato njegov pogled dosti bolj avtorski, dopušča dosti več kreativnih posegov v tekst. Po mnenju režiserke Mateje Koležnik mora imeti prevajalec, prav tako kot dramski avtor, posluh za repliko, za govorjeni jezik in se zavedati, da prevaja besedilo, namenjeno govorni izvedbi. Izpostavila pa je zelo aktualni problem slovenskega pogovornega jezika, s katerim se stalno srečuje pri svojem delu. Razvila se je intenzivna debata različnih mnenj. Od tega, da kljub očitnim potrebam pogovornih zvrsti ne bomo nikoli mogli popolnoma sistematizirati, do samih problemov pri prevajanju iz določenega jezikovnega konstrukta tujega jezika v ustre-

zni jezikovni žanr slovenščine in vprašanj o tem, če je morda bolje, da prevajalci vse zapišejo v knjižnem jeziku ter slengovsko in narečno interpretacijo prepustijo igralcem. Pri tem so prevajalci večkrat izrazili željo po boljšem sodelovanju z režiserji in igralci, saj bi tako lažje pripomogli pri ustvarjanju govorne podobe napisanega in prevedenega besedila. Hkrati pa so se odpirala že prej rahlo načeta vprašanja o avtorstvu prevajalca in do katere mere lahko le-ta poseže v besedilo. V tujini so namreč priljubljene tudi priredbe znanih dramskih del, kjer avtor prevedeno besedilo svobodno okrajša in mu dopiše svoje prizore, ena od tovrstnih mojstrovin je na primer Macbeth Heinerja Müllerja. Žal se okrogle mize niso udeležili Milan Jesih, Jernej Lorenci, Jože Faganel, Marko Marinčič in sam idejni pobudnik Aleš Berger (kot je bilo sprva načrtovano). Kljub njihovi odsotnosti pa je bila debata razgibana in s tem razkrila, da nam še vedno ni vseeno za jezik in poetično podobo gledaliških uprizoritev. Katja Černe


DANES ... poglejmo smrti v oči

Misli ob Slikah Slike z usmrtitve, ki smo si jih včeraj ogledali v sklopu spremljevalnega programa, govori o odnosu med politiko in umetnikom. Uprizoritev je režirala avstralska režiserka Lindy Davies, ki je tekom ustvarjalnih let razvila svoj sistem, svojo metodo ustvarjanja gledališke predstave. Daviesova je sicer igralka, a preko sodelovanja s Petrom Brookom in drugimi renovatorji gledališča je postala režiserka, svetovalka scenaristom in igralska trenerka, prepoznavna po svoji metodi. Njeno delo bi lahko poimenovali »skrivnost«. Študij je razdeljen v več faz, ki se evropskemu institucionaliziranemu igralcu zdijo neobičajne, če ne že smešne. Tako Daviesova od igralca najprej pričakuje popolno sproščenost in predanost njenemu načinu dela. V prvi fazi igralci ležijo in tekst jim je bran, ter ga ponotranjajo. V naslednjem koraku ga šepetajoč ponovijo in šele v tretji fazi ga izrečejo na glas. Režiserka prepoveduje vsakršno učenje besedila na pamet in igralcu v oporo daje projekcijo teksta, da se lahko kadarkoli ozre na platno in osveži spomin. Ko je delo na tekstu, z dramaturško razčlembo vred, končano, sledi abstrakcija. Igralcu so v tem koraku na voljo nešteti rekviziti in kostumi tako, da lahko zasedba ustvarja prizore brez kakršnega koli napotka. Zavest teksta, ki ga nosijo v sebi, mora biti navdih za atmosfero improviziranih prizorov. Vse poteka v času, ki ni zamejen in si lahko igralci vzamejo toliko časa kot ga potrebujejo, da ugotovijo, katera izmed atmosfer je prava, katera pozicija ustrezna in katera beseda pomembna. Celotno delo Daviesova podloži s primerno glasbo ali določi tišino, ko se zdi, da bi podlaga motila. Režiserka vse improvizacije v abstraktni fazi posname, da lahko v zaključnem delu skupaj z igralci izbere najustreznejše in najbolj učinkovite. V zadnji fazi lepljenja imajo igralci že svoje kostume in število rekvizitov se drastično zmanjša. Njen sistem zajema iz budistične kulture, gledališča Grotowskega, metode Michaela Čehova, poznavanja Brookovega gledališča ter mnogih lastnih igralskih izkušenj. Še vedno pa sistem Lindy Davies ostaja nezapisan in še neobjavljen. Vedno pa je v njenem delu v ospredju igralec, jezik in fenomen gledališča. V tem oziru sta si z Barkerjem še kako podobna. Oba sta nepopustljiva vernika Umetnosti in želita, da se ljubezen do ustvarjanja, gledališča in jezika širi. Uprizoritev Slik z usmrtitve je za slovenski prostor posebna, ker načenja tudi vprašanje gledanja. Skrivnost, zaradi katere ljudje še vedno zahajajo v gledališče, je ponavljajoča se destrukcija. Gledalec se ob gledanju uprizoritve razcepi v več enot in glasovi v njem se borijo zdaj za eno, zdaj za drugo resnico. K temu nas s svojo dramatiko spodbuja avtor Slik Howard Barker. Ko se udobno namestimo v svoj abonentski sedež, moramo vključiti vse receptorje, da bomo lahko izrazili svojo simpatijo ali z umetnikom ali z oblastjo. Kajti umetnik in oblast to zahtevata od nas. Da se opredelimo in dihamo z njima. Moramo se zavedati, da vest ubije umetnost, kakor usmiljenje ubije ljubezen. Naša opredelitev do slikarke ali do njene družine mora preseči zadržek vesti, potrebno je razumeti njena dejanja v širšem smislu, opredeliti se moramo do posledic in ne toliko do dejanj samih. Barkerjeva dramatika nas vedno postavlja v širše okvirje, da bi razumeli, kako se človek hitro izgubi v labirintu osebnega iskateljstva. Prav zato je treba stopiti iz pozicije običajnega gledalca, ki se odloča za imam rad ali nimam rad. Čustva se morajo pomešati in postati kompleksnejša. Kot pravi Galactia: »Zdi se kot črna, kakor črna barva. Ljudje mislijo, da je le ena črna, vendar je črna in črna, je črna kot odsotnost svetlobe in črna. /…/« Torej gre za več odtenkov ene same ideje. Ob prebiranju Barkerjevih del moramo pozabiti na linearno razmišljanje, odločitve se ne sprejemajo kot na križišču, desno ali levo, ampak se liki borijo v bolj zapletenem klobčiču. Teža odgovornosti, ki pritiska nanje, pa je predvsem žeja po resnici in svobodi.

Zavratne igre, odvratne igre, privatne igre, poskočne igre, lenobne igre, otroške igre, računalniške igre, športne igre, družabne in družbene igre, gledališke igre. Igra, neigra: igra za vsako ceno. Igra Eugèna Ionesca. Igra Jerneja Čamplja, Anje Drnovšek, Tine Gunzek, Oskarja Kranjca, Tadeja Piška, Tine Potočnik, Žige Udirja in Gašperja Piana. Pod režijsko taktirko Nine Eve Lampič in dramaturškim očesom Nuše Komplet. Mladi ustvarjalci Akademije za gledališče, radio, film in televizijo vam nocoj na ŠTUKU postrežejo kruh s pašteto in Zavratne igre. Kruha in iger, torej! Igra, kjer vse umira, četudi je polno življenjske energije. Igra, kjer vsi umirajo in tudi vsi umrejo: eni in drugi, eden z drugim, eden za drugim, eden za drugega, eden preko drugega. Malo za šalo, malo zares. Življenjska duhovitost in smrtna resnost. »Preostane nam le še humor. /…/ Groza, strah in sočutje se preobračajo v smeh, ki ne spoštuje več nobenega tabuja. Smeh je tisti, ki pomaga prenašati tragično človekovo eksistenco.« pravi dramaturginja predstave Nuša Komplet. Vstopimo v mesto Ionescove igre, ki mogoče na videz ni prav nič drugačno od našega mesta. Vse dokler ga naenkrat ne zajame skrivnostna epidemija in smo meščani prisiljeni pogledati smrti v oči. Od gostilne do parlamenta, od zapornikov do zdravnikov, od intrig do iskrenosti, od sle po preživetju do resignacije, rešitve pa od nikoder. Toliko variacij reakcije na eno temo – smrt. »Smrt = Neizogibno. Nenehno. Vsesplošno. Dejstvo! Nepoznana. Nepričakovana. Skrivnostna. Uganka! Tanatos. Čista energija!« Smrti se ne moremo izogniti, ona ima svoja pravila in igra svojo igro. Smrt je namreč samo del življenja, ki pa se mu lahko izognemo ali pa se le-to lahko izogne nam. Absurd?

Rok Andres

Katarina Košir

»Živi, živi, duh slovanski!« O nostalgiji, ki se je rodila po ogledu Mustafićeve predstave Rojeni v YU, nikakor ni nepričakovana ali presenetljiva. To se je pokazalo tudi ob pogovoru o uprizoritvi. Pisali smo že o Zastavah in Bronhi bombonih, pa vendar je bila Jugoslavija več in je v srca segala globlje, kot si upamo naglas priznati. Vsem, ki so jo doživeli, se ob misli na preteklost obudijo sladki spomini, a se vsi udeleženi v razpravi gotovo strinjajo, da se sem ter tja v spomin prikrade tudi kakšna kaplja pelina. Saj tudi zgodovina ni samo zgodovina vzponov, tudi padci so. Jugoslavija z današnjega stališča mladim predstavlja obljubljeno deželo, kjer

je lahko vsak dobil kredit, sezidal hišo in imel službo za nedoločen čas. Pa vemo, da ni bilo vedno tako in enostavno. Igralci so s poslušalci delili svoje izkušnje o soočanju z lastno zgodovino pri ustvarjanju predstave. Kako nenavadno je govoriti svojo zgodbo kot besedilo na odru. Kakšne katarzične učinke ima predstava nanje in na gledalce. Kako je na beograjski premieri publika vstala med himno »Hej, Slovani!«. Kako z zanimanjem pričakujejo gostovanje v Zagrebu. Morda smo bili najbolj čustveni ob govoru treh naših velikih umetnikov: Štefke Drolc, Ive Zupančič in Jurija Součka. Vsi trije so izpostavili, da je bivša država povezovala in bila predpogoj za izmenjavo idej, ljubezni in umetniških poetik. Spomnili so nas,

da so jugoslovanski festivali, kot je Bitef, predstavljali povezovalni element za umetnike iz vseh republik. Da so mesta Beograd, Sarajevo in Novi Sad združevala in, ne kot danes, razdvajala. Poudarjeno je bilo, da nikoli ni bil problem komunikacije. Gledališče kot univerzalni jezik je preseglo marsikakšno komunikacijsko oviro. Sporočilo je isto ali rečem »Volim te!« ali »Ljubim te!«. Režiser Dino Mustafić pa nas je potolažil, da četudi se nove generacije sporazumevajo iz Zagreba v Ljubljano v angleščini, namesto v včasih uporabljeni srbohrvaščini, je važno, da komunikacija teče in obstaja, ne glede na jezik. Rok Andres Nedelja, 16. oktober


matej kristovič, boštjan lah

V programu 46. Festivala Borštnikovo srečanje so se zgodile spremembe ⇢⇢ v ponedeljek, 17. oktobra, ob 17. uri odpade predstava Nepozabne v Lutkovnem gledališču Maribor. ⇢⇢ v sredo, 19. oktobra, ob 20. uri odpade predstava Jakob Ruda, zato bo predstava Bartleby, pisar ob 20.30 uri v Stari dvorani. ⇢⇢ v četrtek, 20. oktobra., bo v Vetrinjskem dvoru ob 11.45 uri strokovni pogovor o predstavi Bartleby, pisar. ⇢⇢ predstava Žabe je prestavljena na drug termin: na sporedu bo 21. oktobra ob 20. uri v kleti AGRFT Ljubljana.

Kdo smo Alja Predan, umetniška direktorica

Boštjan Lah in Matej Kristovič, fotografa

Gregor Butala, selektor

Nika Arhar in Ana Perne, voditeljici pogovorov o predstavah

Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani

Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Strokovna žirija

Bilten – informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica: Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice: Anita Volčanjšek Lektorica: Maruša Žižek

Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov

Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan

Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa

Žirija za Borštnikov prstan

Oblikovalec: Nenad Cizl

Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič

Prelom: Mateja Bajda

Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Darko Štandekar, tehnični vodja Franci Rajh, arhivar

Uredništvo: Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Katja Černe, Katarina Košir, Ana Obreza, Vita Zgoznik

Tisk: Comtec, Maribor Naklada: 250 izvodov

AMBASADA RZECZYPOSPOLITEJ POLSKIEJ W LUBLANIE VELEPOSLANIŠTVO

T

T

I

T

I

A

N

by

T

I

A

U

M

N

REPUBLIKE POLJSKE V LJUBLJANI

Profile for Ksenija Repina Kramberger

Bilten 3  

Maribor theatre festival

Bilten 3  

Maribor theatre festival

Advertisement