Issuu on Google+

bilten FBS02 19|10|13

Če se ozremo na naslovnice časnikov, po obrazih ljudi v naši bližini, na splošno nezadovoljstvo in (kar je najbolj zaskrbljujoče) naraščajočo apatijo, se lahko brez slabe vesti vprašamo, čemu sploh gledališki festival. Čemu? Morda zato, da pokažemo, da (še) smo. Ali ker čutimo pripadnost neki neotipljivi gotovosti, ki nas žene v vedno novo ustvarjanje, ki ga ritualno podelimo s strokovno javnostjo, žirijo in publiko? Gre za smelost? Napuh? Prevzetnost? Ali vztrajamo v prihajanju na Festival zgolj zaradi neke nostalgije, daljnega čustva, ki nam vzbuja domačnost in pripadnost? Naši odgovori, izgovori in pojasnila, lahko osvetlijo temeljno vprašanje: Zakaj smo tu? Nacionalni gledališki festival je več od izložbenega prikaza naše najboljše produkcije. Je identifikator, ki nam vsako leto pokaže, kdo smo bili in kdo bomo. Kaže nam ljubezen do jezika in spodbuja dialog ter sožitje med različnimi uprizoritvenimi praksami in nacionalnostmi. Borštnikovo srečanje je v teh čudno mračnih časih lahko snop luči, ki nam kaže, da pot naprej je. Od vseh strani zasuti z novicami, ki ne dajejo upanja, postane umik v temo dvorane, umik v spovednico, kjer se lahko soočimo s sabo, svojimi strahovi in to delimo z liki, ki živijo in umirajo ter s sogledalci v intimni skupnosti gledališča. Vsakega od nas prižene v mariborski jesenski čas nekaj drugega. Morda prav umik pred časom, ki se je zažrl v naše kosti in postal paranoja vseh generacij. Festival spričo teh časov mora ostati, ne le zaradi ustvarjalcev, ampak zaradi vseh, ki jim na hladne večere lahko nudi uteho ali kaže cilj. In vsi vemo, da je noč tik pred prvim svitom najbolj temna. Rok Andres

19. 10. 2013 20.00 Stara dvorana

foto: barbara čeferin

Zakaj Festival spričo teh časov?

Sreda, 9. oktober 2013

Črna žival žalost Trodelna drama sodobne nemške dramatičarke Anje Hilling Črna žival žalost pod taktirko režiserja Ivice Buljana, ki je uvrščena v tekmovalni program 48. FBS, je zgodba o brezbrižnosti in hedonizmu, o katastrofi ter o spoznanju in trpljenju. Trije pari, predstavniki mladega sodobnega višjega sloja, na pikniku sredi gozda brezskrbno pomenkujejo in se družijo. Odnosi med njimi se izrisujejo, vendar so še vedno zabrisani pod tančico pretvarjanja. Po malomarnosti zanetijo požar, ki se sprevrže v katastrofo, saj se glavni junaki začnejo boriti za življenja, enemu izmed parov celo umre otrok. Po požaru opazujemo junake, kako se različno in vsak zase trudijo preboleti in dojeti, ter kako travma vpliva na spremembe in razkroj njih samih in njihovih medsebojnih odnosov. Besedilo uvrščajo v dramatiko novega brutalizma in če bi morali z eno besedo označiti dramo, bi bila to ravno beseda brutalno. Na začetku drama postavlja v ospredje brezbrižnost in individualizem mladih, med melanholijo in sarkazmom pa je v zraku tudi čutiti zloveščo napoved. Avtorica sama označi dramo kot »bombastično« in z osrednjim dogodkom, požarom, se brutalnost in bombastičnost prepleteta v srhljivo tragedijo. Neizrečena, a zelo resnična, nad vsem dogajanjem in protagonisti bdi narava s svojo vsemogočnostjo, ki preko naravne katastrofe poseže še do vprašanja človeka v njej. Da, žalost je črna žival, zato se pripravite na kričanje, znoj, jok, ogenj, jezo in norost. In ne bo katarze, ker je tudi v resničnem življenju ni. SK Na začetku sem hotela, da bi liki padli, prestali šok in nato kot običajno živeli naprej. Toda potem je bilo drugače. Ogenj, nekaj ognja je ostalo, liki so spremenjeni; morda je prepozno, toda nekaj

“”

se je zgodilo. Temu ne bi rekla čustvo, ampak spoznanje. Spoznanje o lastni ničnosti. Z njim so liki večji kot kadar koli. Anja Hilling Sobota, 19. oktober 2013 | 1


19. 10. 2013 20.00 Stara dvorana

19. 10. 2013 18.30 Velika dvorana - tribuna

Anja Hilling

Črna žival žalost

Prevajalec Jaša Drnovšek Režiser Ivica Buljan Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografija Numen & Ivana Radenović Kostumografka Ana Savić Gecan Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Anja Krušnik Cirnski Asistentka kostumografke Sara Smrajc Žnidarčič Kondicijski trener Ivan Bizjak Prevajalka odlomka iz homerske Himne Dionizu Jera Ivanc Igrajo Paul Sebastian Cavazza Miranda Tina Potočnik Jennifer Jana Zupančič Oskar Jure Henigman Martin Lotos Vincenc Šparovec Flynn Domen Valič Pripovedovalka, Ona Jette Ostan Vejrup On Milan Štefe

19. 10. 2013 20.00 štuk

La machine de Molière (Molière stroj) Produkcija študentov V. semestra v sodelovanju s Cankarjevim domom Predstava traja 2 uri in 40 minut in ima en odmor Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturg Vid Hajnšek Oblikovalec videa Vid Hajnšek Oblikovalec svetlobe David Orešič Kostumografki Klavdija Jeršinovec, Anja Kert Scenografki Tina Mohorko, Nina Rajić Kranjac Moliere stroj? Moliere stroj. Mehanika. Matematika. Narava človeka. Komedija. Postali smo stroj za uprizarjanje človeških hib, na katere je že davno tega opozarjal Molière. Z matematično natančnostjo, s pomočjo sestavljanja po zakonitostih mehanike Jean -Baptiste Poquelin Molière zagrabi človeške slabosti in jih skozi karikaturo oblikuje v predmet posmeha. In prav naše nezavedno je njegovo gorivo, ki ta stroj poganja. Napolnimo motor, da nas odpelje v deželo komedije, kjer bomo vzklikali: Molière stroj! Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Lovro Finžgar, Lena  Hribar, Patrizia Jurinčič, Nataša Keser, Anja Novak, Nik Škrlec, Urška Taufer

Repnik : Ruhsam : Myhre

Also sprach Cage GVR babaLAN v koprodukciji z Festivalom Ex Ponto (KD B-51) in Centrom urbane kulture Kino Šiška Predstava je v angleškem jeziku in traja 57 minut. Premiera: 18. 9. 2012 Center urbane kulture Kino Šiška Režiser in scenarist Vlado Repnik Gotvan Oblikovalec svetlobe David Cvelbar Oblikovalec zvoka Brane Zorman Fotografinja Nada Žgank Snemalec in montažer Vlado Repnik Gotvan Tehnika Tomaž Gorkič, Jure Vlahovič izvajalci Ingrid Berger Myhre, Martina Ruhsam, Vdor Realnega Nastopajoči v filmu Burkhard Stangl, Jan Ritsema, Simone Forti, Peter Weibel, Isao Nakamura, Christine De Smedt, Gerard Buquet, Rose Beermann, Meg Stuart, Graciela Carnevale, Reinhild Hoffmann, Joana von Mayer Trindade, Sigrid Gareis, Adriana Gabriela Gheorghe, Anja Katharina Arend, Bertrand Flanet, Marina Abramović, Luzie Hanna Karolina Meyer, Georg Schöllhammer, Ruti Sela, Boris Charmatz, Anna Donderer, Marcus Steinweg

Kako je govoril Cage? Performans Vlada G. Repnika, akademskega slikarja, gledališkega in radijskega režiserja, se poslužuje konceptov in podajanj, ki se jih je loteval John Cage, kontroverzni glasbeni inovator. V svojih delih je Cage nenehno širil meje glasbene umetnosti, zavračal tradicionalne vzorce ter se poglabljal v zvočno pokrajino z eksperimentiranjem in improvizacijo. Performans z nenehnim preskakovanjem med različnimi mediji onemogoča sistematiziranje po predalih in gledalce preizkuša v prilagajanju na nova in spreminjajoča se performativna sredstva. Združuje film, ples, petje in govor. Ne poteka po nam znanem in udobnem načinu – z zemeljskimi vzročno-posledičnimi korelacijami, ampak nas potisne v svet čustev, domišljije in sanj, kjer se ruši konsistentnost. Kot se je Cage želel osvoboditi form in je razmišljal o zvočni pokrajini izven konvencionalnega dojemanja, a znotraj osebne in naključne izkušnje, tako v skladbi 4'33, v kateri ni nobenega namerno ustvarjenega zvoka, kot v skladbi Imaginary Landscape No. 4, ki je napisana za dvanajst radijskih sprejemnikov, je tudi predstava s performarkama v živo, Ingrid Berger Myhre in Martino Ruhsam, prepletena na način, ki omogoča različne interpretacije in nam prepušča prostor za osebna doživljanja. Osvobodite se predsodkov in sistematiziranja. Prepustite se nematerialnemu! SK

foto: nada žgank

Naslov izvirnika Schwarzes Tier Traurigkeit Mestno gledališče ljubljansko Predstava traja 2 uri in 35 minut in ima en odmor. Premiera: 17. 2. 2013 Veliki oder, Mestno gledališče ljubljansko


Refleksija: Dvojina za tri pare in štiri plesalke Življenje je narejeno za dva. Ob mizi sta dva stola. Dva kozarca za šampanjec. Dva čokoladna bonbona v škatlici. Svet je narejen za dva. Tudi ples je narejen za dva. Za Pio in Pina Mlakarja je bil prav gotovo. Korak v dvoje po Pii in Pinu koreografov Gregorja Luštka in Rosane Hribar v produkciji Anton Podbevšek teatra in Flote Ljubljana, raziskuje odnos med plesalcema – enkrat sinhronost, drugič konflikt. Glasba najde svoj par v tišini. Navdih za predstavo je življenje para – para, ki je življenje in nenazadnje svojo zvezo posvetil plesu. Spremljamo ju skozi tri pare: Jette Ostan Vejrup in Borisa Ostana, Rosano Hribar in Gregorja Luštka ter Petro Zupančič in Jana Ravnika. Vsak izmed njih pripoveduje na svoj način, vsi pa izžarevajo idejo, ki jo lahko danes iščemo z lupo. Po eni strani iskanje enakosti in popolne sinhronosti v gibu in izraznosti, po drugi pa zanimivejši konflikt in reakcija. Dvojnost ustvarja dinamiko, ustvarja napetost in omogoča sprostitev, natančna koreografija, ki je tesno povezana z glasbo in njeno odsotnostjo pa gledalca nagovarja z gibom in ne z bese-

dami, ki se pojavljajo mimogrede, ne s svetlobo, ki spremlja dogajanje in ne z glasbo, ki še več pomeni, kadar je ni. Izogiba se vlogi spremljevalke, tako da se raje umakne, s čimer daje plesu še večji zagon, vzdržuje pozornost in gledalcu odpira nov pogled na ples, ki ga morda ni bil vajen – kako naj razumemo ples brez glasbe? V ospredje stopijo koraki, tisti v dvoje, troje, četvero ali pa kar posamezno (flamenko Ane Pandur), dih in nazadnje še glas. Nekaj objektov v prostoru se s svetlobo zlije v oder, ki je namenjen zgolj plesu, koreografija pa prevzame prednost pred režijo. Videti je, da je vsak trenutek predstave, ki ni ples, prav tako delček natančne koreografije, kar prinaša nenehno napetost, hkrati pa mir, rahločutnost in poetičnost ter dviga Pio in Pina korak nad trden vsakdanji svet. AM

Teater proti ekonomiji in obratno Medtem ko se sprašujem v kakšno navezavo med tema navidez tako nasprotujočima se pojmoma se bom spustila, pobrskam po spletu in najdem zaskrbljujoče malo zadetkov. Kot da se ekonomija ne zadeva teatra in teater ne ekonomije. Navsezadnje, ali ekonomisti ne hodijo v teater in ali teater ne preizprašuje nenehno ekonomskega sistema in situacije? Pravzaprav se teater nenehno loteva ekonomije, ekonomija pa teatra znotraj ekonomije, vendar nikoli ne komunicirata neposredno. Navezav in povezav je veliko: ekonomika teatrov, teatralnost ekonomije, ekonomska tematika v teatru, vpliv gledališke produkcije na gospodarsko rast, pravo vprašanje pa je njuna interakcija, torej, kaj si lahko medsebojno ponujata.

Artistična dividenda oziroma kaj umetnost da ekonomiji? Dolgo se je doprinos umetnosti k regionalnemu gospodarskemu razvoju podcenjeval, saj so v študije večinoma vključevali le prihodke večjih artističnih organizacij, pozabljali pa so na aspekte neinstitucionalne umetnosti, samozaposlenosti umetnikov, izvoza in prodaje umetniških dogodkov na tujem, doprinosa umetniške sfere pri spodbujanju dizajna, marketinga in kreiranja drugih izdelkov in seveda participiranje pri inoviranju. V zadnjih letih se dojemanje obzorja umetnosti v ekonomiji izboljšuje, recimo v letu 2012 je organizacija NGA (National Governors Association) izdala publikacijo, ki ponuja rešitve, primere iz praks in predlaga spodbude za razvoj kreativne industrije, ki bi v končni fazi pomagale kratkoročno zagnati regionalni razvoj ter dolgoročno pripomogle k razvoju gospodarstva, ki temelji na inovacijah in je trajnostno usmerjen. Uvodni del dokumenta nakaže, kako naj bi umetnost, kultura

in dizajn spodbujali gospodarsko rast in sicer tako da ustvarjajo hitrorastoče in dinamične grozde, pomagajo zrelim ekonomijam postati konkurenčne, zagotavljajo glavne sestavine za inovacijske prostore, katalizirajo skupnostno revitalizacijo in dostavljajo bolj usposobljeno delovno silo. (NGA, 2012, str. 8) Skozi primere dobrih praks v ameriških mestih in splošnih smernic gospodarskega razvoja lahko vidimo, da je vedno večji poudarek na dizajnu in kreativnosti. Velika podjetja (Google, Apple) so v dizajnu videla konkurenčno prednost in tako uspela, razvita zrela gospodarstva vedno več vlagajo v razvoj, človeški kapital in znanje. In kaj drugega je dizajn če ne rezultat inovativnega umetniškega razmišljanja? In, ali niso nove rešitve, dvomi, razvoj nove opreme, storitve ali izdelka umetniška dela?

Gledališki oder piedestal za kritiko Torej, kje se med umetnostjo in korelacijami vidi vpliv gledališča? S kritičnimi besedili, z aktualnimi in sodobnimi postavitvami, z angažiranimi igralci in dojemljivo in aktivno publiko se je teater povzdignil v glasnika družbenih pojavov, v odprt prostor, kjer se poziva za revolucijo, kjer se odpirajo in čistijo stare rane, kjer se opozarja na družbene krivice in kjer se vedno več in vedno bolj provokativno poskuša vplivati in angažirati publiko. Gledalci, ki so bili dolgo časa pasivni, so z vzponom postdramskega gledališča vedno bolj vključeni v predstave. Toporišič piše, da se teatralnost od dramatične premika k analitični in samoreflektivni teatralnosti in ni nič več namenjena le prezentaciji na odru, ampak interakciji s publiko in njihovi provokaciji, soočenju in aktivaciji. (Toporišič, 2007) Aktivna in

kritična publika, ki se oblikuje v teatru (s teatrom), pa je obenem tudi angažirana in vedoželjna delovna sila oziroma močan človeški kapital.

Neskončno kroženje vzročnih povezav Teater je del ekonomskega sistema in navsezadnje ga ta tudi zalaga s kapitalom za delovanje, s tematiko in tudi s publiko. Po drugi strani pa se v teatru preizprašuje in aktivira državljane, publiko, gospodarske subjekte. Samorefleksija je prvi korak pri spreminjanu stvari in sistemov, ki nam onemogočajo boljše in polno življenje. Sodelovanje teh dveh sfer lahko prinese ogromno sinergij in ob pravi »uporabi« lahko zakorakata v kolesje medsebojnega sožitja (umetnost producira kritično, aktivno delovno prebivalstvo in ekonomija priskrbuje sredstva in »konkretnejše« komponente). Dejstvo pa je, da dokler ne bomo znali sprejemati konstruktivne kritike in je tudi uporabljati, do takrat bosta pač ločeni vsaka v svojem predalu. In medtem ko bomo čakali, da ekonomisti začnejo obiskovati teater in gledališčniki začnejo brati ekonomske tekste, se lahko tolažimo s tem, da umetnost tako ali tako najbolje deluje brez sredstev, ekonomija pa brez umetnosti. Pa vendar se sama ne bi podpisala pod taka razmišljanja. SK

Sobota, 19. oktober 2013 | 3


Dnevniški zapis: Maske in podobe v igri življenja

foto: matej kristovič in boštjan lah

Navsezgodaj se mi je porodilo vprašanje, zakaj pri večini svojih vrstnikov naletim na takšno zavračanje gledališke umetnosti in umetnosti kot takšne nasploh. Zanimivo se mi zdi dejstvo, da večina ljudi ne mara koncepta igre, v vsakdanjem življenju pa si pravzaprav vsi tako radi nadejamo določene maske, podobe, s katerimi živimo in tako igramo »igro« življenja. V svojem umu si je vsak posameznik zmožen ustvariti cel svet poln ljudi, upoštevajoč različne osebnosti oziroma podobe nas samih. Vsako ustvarjeno podobo smo zmožni do potankosti izpiliti in jo uporabiti, ko se nam zdi primerno. Tako postanemo umetniki prenarejanja in razkazovanja lastnih podob in smo prepričani v obstoj vsake izmed njih. Večji del življenja se tako urimo v tem, da spretno uporabljamo in popolnoma obvladamo svoje podobe. Do potankosti razdelamo svoja prepričanja, svojo osebnost, sleherno dejanje in sleherni odziv. Ne glede na to, kakšne podobe si dejansko želimo, pa velika večina živi v objemu že obstoječih oblik, pod oklepom tistih, ki so družbeno sprejete. Družbena ozkoglednost tako množično zatira vse kar je nenavadnega, vse kar daje ljudem neko drugo perspektivo, kar jim odpira najrazličnejša vprašanja o njihovem obstoju, o biti. Povsem normalno je, da vsak posameznik teži k določeni varnosti in brez dvoma le to hitro najdemo v že začrtanih okvirjih. Zanimivo pa je, da smo znotraj njih velikokrat nesrečni. Zatiramo svoje lastno bistvo in se pretvarjamo, da smo kljub vsej zlaganosti boljši od ostalih. Pa nas to izpopolnjuje? Nam to daje polnost življenja h kateri vsi stremimo? TZ

Kdo smo Alja Predan, umetniška direktorica Primož Jesenko, selektor Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Daša Šprinčnik, izvršna producentka in odnosi z javnostmi Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov Barbara Hribar, koordinatorka nizozemskega fokusa Nevenka Pašek, promocija in oglaševanje Špela Lešnik, organizatorka prodaje Darko Štandekar, tehnični vodja

Nenad Cizl, oblikovalec Boštjan Lah in Matej Kristovič, fotografa Saša Huzjak, spletni skrbnik Franci Rajh, arhivar Voditeljici pogovorov o predstavah Nika Arhar in Katja Čičigoj Strokovna žirija Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Barbara Orel, Tea Rogelj, Petra Vidali Žirija za Borštnikov prstan Silva Čušin, Jernej Lorenci, Dušan Mlakar, Alja Predan, Ivo Svetina Strokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan

Bilten FBS - vsakodnevni informator Avtorji in ustvarjalci: študentke FF UM/prostovoljke Viktorija Aleksovska, Martina Ferlinc, Nikita Holc,Tjaša Karba, Urša Kac, Vita Zgoznik, Tamara Zaner študent AGRFT UL Tamara Babić, Kaja Balog, Varja Hrvatin, Sandi Jesenik, Alenka Mrakovčič, Iza Strehar, Pia Vatovec, Nina Zupančič, Žan Žveplan prostovoljke Anja Bunderla, Petra Bratušek, Sara Korošec, Ana Lorger, Tina Maroh Pomočnik urednice Rok Andres Maribor, oktober 2013


48. FBS Bilten 02