Zbornik Radenci cerkev

z manjšim objektom, vendar z enakim programom prostorov. Zgodilo se je enako kot s prvo varianto, sledila je tretja pa četrta. Peti poskus je končno postal podlaga za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj in izdelavo glavnega projekta.

Cerkveni objekt ni nekakšna modifikacija javnih zgradb poslovnega ali stanovanjskega značaja. Izražati mora svojo duhovno poklicanost posebno navznoter, kar pomeni: poseben akcent in razmerje do vsakega obiskovalca, ki ga navdihne, da začuti božjo razpoloženjskost in božjo bližino. Tu v Radencih je že narava nakazala podobo te bližine – izvir zdravilne vode. Torej naj bo v cerkvi analogna podoba – izvir žive vode, pomoč in tolažba vsakemu, posebno strtemu in pozabljenemu. Navzven pa naj izraža podobo, ki jasno nakazuje božje bivališče, torej – Šotor Najvišjega.

Med projektiranjem je bilo nekaj sprememb in usklajevanj z zahtevami soglasij, posebno pa z zahtevo glede zaklonišča, ki je bilo takrat obvezno. Njegova masivnost in zahtevani nivo tal nad nivojem stoletne vode bližnjega potoka sta terjala dvig vsega objekta, čeprav bi bila postavitev nižje ekonomičnejša. Slaba stran je imela tudi pozitivnejšo. Postavitev cerkve na »vzpetino« je povzročila njeno vidnejšo spoznavnost in kljub manjšemu obsegu podobo impozantnosti, pred objektom samim pa naknadno dograditev večje dvorane, kar je bilo smiselno in racionalno. Izredni trenutek je bil blagoslovitev temeljnega kamna, prvo svečano bogoslužje na mestu bodoče cerkve, dogodek, ki se je vtisnil v srce vsem faranom.

Gradnja je napredovala in z njo povezanost ljudi v fari. Čutila se je pripadnost fari, z njo je raslo navdušenje in odločenost gradnjo izpeljati do konca.

Spomnim se skrbi g. župnika, ki je vedno pokazal optimizem in izredno iznajdljivost pri vedno premajhnih finančnih sredstvih, spomnim pa se tudi mnogih faranov, ki so pokazali veliko požrtvovalnosti pri oskrbi z materiali, ki jih pri nas takrat ni bilo ali pa so bili dragi. To je bil čas velikodušnosti, darovanj in tudi precej zastonjskega dela. Spoznal sem, da jih je vodila ena misel – delamo za našo cerkev.

Končno je zadonela pesem radosti in zahvale Bogu ob dokončanju gradnje in njena blagoslovitev. To je bil res trenutek vzhičenosti, veselja in ponosa za vse, posebno še za tiste, ki so se žrtvovali in zaželjeno dosegli. Opravljeno je bilo glavno delo. Sledilo je dopolnjevanje prezbiterija, postavitev orgel in nekaj kasneje zaključek zvonika. Tako je dobila cerkev dokončno podobo, kot je bilo v načrtih predvideno.

Vsak konec je lep in navdušujoč, če je uspešen. Razumljivo je, da je v meni nekaj trepetalo, ko je nastajalo tisto, kar sem nekaj let nosil v mislih in srcu. Trudil sem se po najboljših močeh, ne za slavo ali dobro plačilo, ampak za zadovoljstvo vseh faranov. Da bi začutili in vzeli to cerkev za svojo in bili ponosni nanjo.

Spomin na radensko faro tudi po 20-ih letih ni usahnil. Čutim, da sem povezan s tem krajem in ljudmi, s katerimi sem se dolgo družil. Stkale so se prijateljske vezi, ki bodo trdne do konca naših dni. Zato jim izrekam iskrene čestitke ob tem jubileju, ko bodo ponovno začutili tisti veliki dan, dan radosti in uspeha izpred 20 let.

Blaž Slapšak, univ. dipl. inž. arh.

75