Page 1

KOOPERATIVA THD Za humanistiko in dru탑boslovje

1


CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 655.4:7/9(082) 655.4:316(082) KOOPERATIVA THD : za humanistiko in družboslovje / [Jože Vogrinc ... et al.]. - Ljubljana : Založba /*cf. : Društvo za teoretsko psihoanalizo : Krtina : Sophia : Studia humanitatis, 2016 ISBN 978-961-257-075-0 (Založba /*cf.) 1. Vogrinc, Jože, 1953284241920

2


KOOPERATIVA THD Za humanistiko in dru탑boslovje

Ljubljana 2016

3


Jože Vogrinc et al. Kooperativa THD. Za humanistiko in družboslovje © Dovoljeno in zaželeno je ponatiskovanje in citiranje vseh tekstov. Ljubljana 2016 Založba/*cf., Društvo za teoretsko psihoanalizo, Krtina, Sophia, Studia humanitatis Oblikovanje in prelom Klemen Ulčakar Tisk Ulčakar & JK Naklada 100 izvodov

Publikacija je brezplačna.

4


Kazalo

Izhodišča za razpravljanje o položaju teorije v humanistiki in družboslovju . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Jože Vogrinc Založništvo in knjigotrštvo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 Rastko Močnik Motnja THD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Mladen Dolar O novem obskurantizmu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 Zdravko Kobe Država, trg in založništvo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 Primož Krašovec Stališča z debatne kavarne »Humanistika, družboslovje in knjige v 21. stoletju«, november 2015 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35

Priloga »O tem nič ne vem …« ali »O tem ne bom polemiziral z vami …!«. . . . . . . . 41 Dragana Kršić 5


6


Izhodišča za razpravljanje o položaju teorije v humanistiki in družboslovju (THD)1 Jože Vogrinc

Tu zbrani pisci, prevajalci, uredniki predstavljamo založbe, ki so v zadnjih 30 letih izdale večino prevodov in lep del izvirne teorije v humanistiki in družbo­ slovju v slovenščini. Ko je pred 30 leti startal projekt Studia humanitatis, je bil motiviran z nedostopnostjo teorije v slovenščini, ta nedostopnost pa je veljala za ključni razlog neuveljavljenosti sodobne, kritične teorije v slovenski humanistiki in družboslovju, njene ideološkosti, servilnosti, navsezadnje tudi politične in socialne nebogljenosti in neučinkovitosti. Če primerjamo stanje prevedenosti danes s tistim izpred 30 let, moramo nedvomno prepoznati uspešnost našega založniškega dela. Kaj pa, če vzamemo 1 Uvodne besede povezovalca razprave na debatni kavarni »Humanistika, družboslovje in knjige v 21. stoletju«, ki je bila v okviru Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu v Ljubljani 27. novembra 2015. V imenu založb Društvo za teoretsko analizo, Krtina, Sophia, Studia humanitatis in Založba/*cf. so razpravljali dr. Mladen Dolar, dr. Rastko Močnik, dr. Zdravko Kobe, dr. Primož Krašovec in dr. Jože Vogrinc.

7


za merilo smoter tega dela, namreč mesto te teorije v družbenem dogajanju? Ali lahko stanje zajamemo v širši perspektivi kakor z nekoliko zadnjevalovsko (v pomenu Godarda, Do zadnjega diha) sentenco »iz poraza v poraz do končne zmage«? Ali nista že osamosvojitev in integracija Slovenije v EU v okviru reintegracije bivših socialističnih družb v transnacionalni kapitalizem – kot podrejenih – toliko spremenili konstelacije družbenih razmerij, da ne odpadejo le nekdanji razlogi za prevajanje teorije v humanistiki in družboslovju v slovenščino, pač pa nemara celo razlogi za njeno objavljanje v slovenščini? Kako ustrezno pojmovno zajeti družbeni položaj teorije danes? Ne le v Sloveniji, marveč univerzalno? Na vulgarno »tehnološki« ravni sta, recimo, večina klasike in dobršen del sedanje produkcije teorije dostopna na prvi ali drugi klik z miško. Uvoz knjig je prost za vsakogar, ki si jih lahko privošči. A za tem se skriva globalni monopol na produkcijo in posredovanje informacij. Povezanost med kapitalom, birokracijo in univerzitetno-raziskovalno oligarhijo se maskira v žargon odličnosti. V družbeno odločanje je družboslovje vključeno kot tehnologije upravljanja, humanistika pa v odločanje sploh ni vključena in postaja vse manj pomembna celo v legitimacijski vlogi. Kaj torej sploh še počnemo s tem, kar objavljamo? Vsi kazalci kažejo, da državna podpora izdajanju teorije, ki jo objavljamo, peša. Kar počnemo, je za tiste izmed nas, ki smo v nekoliko boljšem položaju, dopolnilno delo ali rekreacija, za vse več piscev in prevajalcev 8


ter urednikov, zlasti mlajših, pa je prekarno delo. Če ga še opravljajo, ga opravljajo ali kot stranski produkt študija ali kot »nabiranje točk« v boju za boljši status, se pravi, v konkurenčnem boju za preživetje. Ali ne vztrajamo oboji skupaj vendarle predvsem zato, ker je ­teorija za nas specifična, intelektualcem lastna oblika družbenega boja proti globalni kapitalistični hegemoniji? Kakšna strategija objavljanja izhaja od tod? Kakšna politika izdajanja izhaja od tod? Ali ni končno čas za »ljudsko fronto«, vsaj med založniki THD? Ali ni čas, da priznamo, da nismo odločilno zamajali razmerij moči v visokem šolstvu in v znanstvenem raziskovanju in da je v družbenem odločanju teorija marginalizirana? Toliko bolj nujno je torej, da ne priznavamo meril »vplivnosti« in »aktualnosti«, marveč namesto tega uveljavljamo avtonomijo presoje, za katero je odločilno merilo sposobnost teorije, da reflektira skupaj s problematiko posameznih disciplin tudi njihovo umeščenost v družbena razmerja. Ali ni čas tudi za to, da izbijemo iz rok vladajoče ideologije njeno glavno orožje, samoumevnost njenih puhlic? Med njimi je na prvem mestu sklicevanje na »trg« kot prvo realnost, tako rekoč ontološki prius človeške eksistence. Vsaka mala neprofitna založba bo morala na tem sejmu prodati na desetine, morda več sto izvodov, če naj nima izgube. Gospodarska zbornica, zakupnik razstavnega prostora, trdi, da se vede »tržno«, ko nam prodaja dostop do obiskovalcev sejma, dejansko pa je monopolist, tako kot je monopolist tudi gostitelj, Cankarjev dom, ki se tudi vede »tržno«. 9


Kaj je tu tržno? Predvsem to, da ima izsiljena izbira legalno obliko pravne pogodbe med formalno enakovrednima partnerjema. Vzemimo za trenutek zares ideološko fikcijo ekonomike, da je veda o zadovoljevanju človeških potreb. Ali ni človekova potreba, da prihaja do teoretskih spoznanj o sebi in svoji družbi v jeziku, v katerem zna najbolje govoriti in misliti – svojem, maternem? Ali si torej ne zasluži imena »trg« družbena organizacija zadovoljevanja potreb šele takrat, ko uveljavi pogoje za produkcijo dobrin, ki bodo potrebo lahko zadovoljile? Povpraševanje pač ni neposredni izraz potrebe, marveč le odziv tistih, ki si to lahko privoščijo, na monopolno ponudbo, ki priznava le tiste, ki zmorejo kupiti ponujeno. Ali torej ni politična zahteva po boljšem položaju za izdajanje družboslovne in humanistične teorije globoko ekonomska zahteva, zahteva humane ekonomike?

10


Založništvo in knjigotrštvo Rastko Močnik

Slovenski knjižni sejem prirejata Cankarjev dom in Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije. Gospodarska zbornica je organizacija lokalnega kapitala. Cankarjev dom je javni zavod, a prireja sejem v okviru svoje komercialne dejavnosti. Sejem je torej komercialna dejavnost. Kaj prodaja? Prodaja »kulturo«. Oba izraza v tem stavku sta problematična. Prodaja kulture na knjižnem sejmu je namreč nenavadna prodaja. Oba prodajalca sta namreč monopolista. Ni nobenega drugega »Cankarjevega doma«, h kateremu bi se lahko zatekli založniki, ki ne bi bili zadovoljni s pogoji, ki jih ponuja Cankarjev dom. Prav tako ni nobenega drugega zavoda, pri katerem bi lahko obiskovalke in obiskovalci »povpraševali« po kakšnem alternativnem knjižnem sejmu, če s sedanjim ne bi bili zadovoljni. Torej CD svoje pogoje vsiljuje z monopolnega položaja. Isto velja za GZS. A CD je javni zavod, ki so ga postavili z javnimi sredstvi – torej je ustanova, ki je vse od začetka zunaj tržnih odnosov, kaj šele, da bi bila podrejena kapitalističnim odnosom in komercialnim kupčijam. CD je 11


nastal v samoupravnem socializmu, da bi deloval na področju kulture, ki takrat ni bilo podrejeno trgu, kaj šele kapitalu. CD lahko prav zato, ker je nastal kot kulturna ustanova celotne družbe, zdaj stopa na področje trga z monopolnega položaja. CD s svojo komercialno dejavnostjo razlašča skupno družbeno bogastvo. Kot monopolist in kot ekspropriator skupnega pobira rento, nikakor ne podjetniškega profita. Če smo natančni, se GZS in CD vsiljujeta kot monopolna posrednika med založbe-ponudnice in bralke in bralce – povpraševalke in povpraševalce. Ta knjižna ekonomija je v pomembnem delu odtegnjena kapitalskim odnosom in celo tržnim mehanizmom, saj jo (vsaj v njenem boljšem delu) podpira država z javnim denarjem, deluje pa na predkapitalistično samoeksploatacijo delavk in delavcev na področju knjižne proizvodnje. Komercialne založbe seveda izvzemam: te se ne ukvarjajo z »založništvom«, kulturno dejavnostjo, temveč s »knjigotrštvom«, kapitalsko dejavnostjo proizvodnje in prodaje knjig za profit. Vse leto delajo tisto, kar delata GZS in CD le enkrat na leto s knjižnim sejmom. Prisvojile so si skupno bogastvo in ga komercializirale. Isto velja za knjižni »trg«: mrežo knjigarn so postavili s skupnimi sredstvi – zdaj so si jo prisvojila privatna podjetja in kvazimonopolno izkoriščajo nekdanje skupno bogastvo delno za kapitalsko akumulacijo, pretežno pa za privatno dobit. V sodobnih družbah obstaja več različnih ekonomij hkrati. Vladajoča ekonomija je kapitalistična ekonomija: izkoriščevalska proizvodnja blag, ki na trgu 12


prinašajo profit, tega lastniki ponovno vlagajo v izkoriščevalsko proizvodnjo za profit … in tako naprej v neskončnost. V tukajšnjih razmerah se del profita ne vrača v proizvodnjo, pač pa ga lastniki uporabijo bodisi za finančne špekulacije bodisi za zasebno luksuzno porabo. Ta značilnost, ki ji pravijo »izčrpavanje« podjetij, je značilnost perifernega kapitalizma, hkrati pa izhaja tudi iz krize »središča«, kateremu je Slovenija zdaj periferija – iz krize evropsko-ameriškega kapitalizma. Druge ekonomije, denimo, veljajo v gospodinjstvih: te niso kapitalistične, niso niti blagovne, četudi so vsaj v patriarhalnih gospodinjstvih izkoriščevalske. Veliki nekapitalistični in neblagovni ekonomski sistemi so tudi javno zdravstvo, javno šolstvo, javni pokojninski sistemi, javni sistemi socialne varnosti. Vsi so na udaru kapitala. Brž ko dopustite zasebno zdravstvo, zasebno šolstvo, zasebne zavarovalnice, ste javne sisteme okužili z gangreno, ki jih bo počasi usmrtila. Država kapitala zdaj celo zahteva, da se javne ustanove, ki delujejo zunaj kapitalskih odnosov in celo zunaj tržne ekonomije, ukvarjajo s komercialno pridobitno dejavnostjo. S tem država uničuje skupno dobro in kolaborira s kapitalom pri uničevanju nekapitalskih ekonomij. Zanimivo pa je, da se javni zavodi temu razdiralnemu delovanju kapitala in njegove države ne upirajo. Narobe: šefi javnih zavodov se kot dobri kvizlingi kapitala celo hvalijo, da veliko svojih dohodkov »pridobijo na trgu«. Tudi Cankarjev dom se hvali s tem: videli pa smo, da njegov »trg« ni trg, temveč monopolni položaj, in da so njegovi dohodki zato renta. 13


Tudi predmet prodajanja kulture ni navaden »predmet«. Tako ga lahko umevamo zgolj v postvarelem svetu, ki mu vlada kapital. Kultura pa ni predmet, temveč je družbeno razmerje. Lahko je seveda materializirano razmerje v knjigi, besedilu – a tudi kot materializirano razmerje vzpostavlja, ohranja in spreminja družbene vezi med ljudmi. Zato je kultura področje, ki vzpostavlja različne družbene odnose, tudi antagonistične družbene odnose. Kultura je eno izmed pomembnih področij odpora proti zavojevalnemu pohodu kapitala. Kultura je področje ideoloških spopadov, spopadov med različnimi vrstami družbenih razmerij – področje, kjer se vzpostavlja solidarnost in kjer solidarne družbene odnose branimo pred napadom odnosov zatiranja in izkoriščanja. V solidarnostni ekonomiji, ki jo vzpostavljajo, ohranjajo in razvijajo nekomercialne ustanove, torej tudi nekomercialne založbe, gre za proizvodnjo uporabne vrednosti – ne za proizvodnjo blaga, ki bi bilo zgolj ena izmed oblik kapitala. To je založništvo, proizvodnja dobrih in uporabnih knjig, ki se upira knjigotrštvu, proizvodnji blag za profit. Knjižni sejem v sedanji obliki poskuša podrediti solidarnostno ekonomijo nekomercialnih alternativnih založb vladavini kapitala ali vsaj vladavini blagovne proizvodnje, »komerciale«. Založništvo hoče podrediti knjigotrštvu. V tem prizadevanju je seveda le majhno kolesce v mogočnem stroju globaliziranega kapitala, ki mu služijo bistveno močnejša kolesa države, EU, Mednarodnega denarnega sklada, OECD, 14


Svetovne banke, pakta NATO in tako naprej in tako naprej. A prav zato, ker je Slovenski knjiĹžni sejem le majhno kolesce v maĹĄini kapitala, se mu kaĹže upreti in zaustaviti njegovo razdiralno delovanje.

15


16


Motnja THD Mladen Dolar

Kolegu Vogrincu gre zasluga za iznajdbo izvrstne kratice THD, teorija-humanistika-družboslovje. Časi so hudi, potrebna je trša droga od THC, nujno potrebujemo krepko dozo THD. Pa ne zato, da bi nas odvračala od krute realnosti in nam lajšala bolečine in tegobe, temveč zato, da bi nam dala videti tisto zadrogiranost, ki je potrebna, da sprejemamo to realnost kot domnevno edino dano in brez alternative. Ne trda droga kot eskapizem, ampak da bi nam dala videti tisti eskapizem, ki je vključen in vpisan prav v to, kar nam ponujajo kot realnost, in ki to realnost drži pokonci in perpetuira. Kratica THD, pravi Wikipedia, naš novi orakelj, v globaliziranem anglosaškem svetu pomeni total har­ monic distortion, torej količino popačenja, ki se dodaja pri reprodukciji zvoka. Nižji THD pomeni, da komponente zvočnega predvajanja v zvočnikih, ojačevalcih, mikrofonih in drugi opremi proizvajajo bolj zvesto reprodukcijo zvočnega posnetka. THD je motnja, dodatni šum, ki izkrivlja natančno preslikavo in domnevno pristno zvočno sliko, kakršna naj bi bila sama na sebi, brez posredovanja akustične mašinerije (ali radijske 17


transmisije zvoka). THD nastopa kot motnja pri naši zaznavi realnosti, dodatek posrednika in posredovanja, brez katerega bi bojda imeli neposredni dostop do neokrnjene stvari. In videti je, da ta tehnični pomen čedalje bolj določa načine, kako je dojeta THD kot teo­ rija-humanistika-družboslovje – kot izkrivljanje, posredovanje, motenje tega, kar je vendar očitno pred nami in se nam nalaga v vsej svoji očitnosti. Konec socializma je, izmed mnogih puhlic, ki so se prijele kot pogrošne resnice, prinesel splošno krilatico o koncu ideologij (ali kar koncu zgodovine). Končno naj bi se otresli ideoloških projektov in ideološko zamegljenih pogledov ter se soočili s pravo realnostjo, ki jo pač določata tržna ekonomija in politična forma liberalne demokracije kot trdo jedro aktualne realnosti. Nasproti tej privzeti optiki je treba jasno vztrajati pri tistem, kar je minimalna opredelitev vloge THD: ideologija je tisti pogled na svet, ki je družbeno nujen in podprt z družbeno avtoriteto na način, da se ponuja kot polje konsenza, splošnega soglasja, in kar določa načine, kako vidimo družbeno realnost. Pomembno je, da pri tem ne gre kratko malo za namerno zavajanje – če je tako, in takega oblastnega zavajanja seveda nikoli ne manjka, potem smo še v primitivnem ali naivnem pojmu ideologije kot oblastniškega varanja ljudstva. Pojem ideologije pa meri na razsežnost, ki ni ne psihološka ne propagandna, temveč strukturna. Ideologija ne sestoji iz lažnih, napačnih, izkrivljenih izjav o realnosti, ki bi jih s primerjavo z resničnim stanjem stvari bilo mogoče razkrinkati kot lažne, ideologija ­zares 18


nastopi šele tedaj, ko niso lažne in napačne izjave, temveč prav tisto, kar nam ponujajo kot realnost, ob kateri bi bilo treba te izjave meriti. Ideologija nas zares zajame šele takrat, ko nekaj dojemamo kot objektivno realnost, ki je neodvisna od izjav in od ideoloških izkrivljanj, ko ji torej uspe uokviriti sam način, kako vidimo nekaj kot realnost in danost. Najbolj ideološka je takrat, ko realnost predstavi kot nekaj povsem neideološkega. Najbolj očitno in masivno se to pač dogaja z vsem diskurzom o tržni ekonomiji kot najširši referenčni točki našega sveta, ki nam jo vsiljujejo kot splošno sprejeti horizont. »Leva« in desna politika se čedalje bolj razlikujeta le po tem, koliko bi pri tem neustavljivem globalnem širjenju potrebovali socialnih korektivov, socialnih pravic in posegov države – »levica« bi jih ohranila malo več, vtem ko desnica vidi v sprostitvi ekonomskih interesov, v njihovi deregulaciji poglavitni vzvod družbenega napredka in rasti. Hočemo več ali manj države, socialne varnosti itd., da bi dosegli rast in razvoj? Razlika je tedaj le v stopnji, ne v vsebini, v odmerjanju določenih ukrepov in potez, ne v njihovi naravi, »levica« pa je v glavnem le desnica z bolj človeškim obrazom. Nasprotje med trgom in državo pa je le navidezno, kolikor je država čedalje bolj postala talec trga. Foucault je to dobro videl že pred neoliberalnim vzponom, ki je stvari pritiral do skrajnosti: »Morda to, kar je pomembno za našo modernost, se pravi za našo sedanjost, ni toliko etatizacija družbe, pač pa je bolj to, čemur bi jaz rekel 'povladnjenje' države [la gouvernementalization 19


de ­l'État].«1 V tržni ekonomiji vidimo samoniklo anonimno objektivno silo, ki nezadržno razpreda svoje globalne mreže in ki jo je mogoče z državo le nekoliko omejevati, kanalizirati ali sprostiti – prav v tem je samoumevni konsenz, v imenu katerega sprejemajo, na primer, pogubne varčevalne ukrepe, privatizacijo, TTIP itd. Trik je ta, da ideološka laž ni kratko malo v izjavah, ampak v sami realnosti, ob kateri naj merimo resničnost ali lažnost izjav. Tržna ekonomija je dandanes poglavitna ideološka kategorija prav v svoji navidezni neideološki danosti, proton pseudos kapitalističnega sveta. Ideologija je ravno tisto, kar se nam kaže kot očitno stanje, kakšne da so stvari v resnici, tisti okvir, za katerega prezremo, da je samoumeven, tista dejstva, za katera se zdi, da jih ni mogoče ovreči, in ki so prikazana kot samodejnost. Začne se ravno pri tistem, kar se nam zdi naravno, dejstveno razvidno in samo po sebi nujno. Prvi stavek ideologije je: »Jaz nisem ideologija.« Prva naloga THD je tako ta, da nastopi kot motnja, ki razbija ta konsenz, kot total harmonic distortion v reprodukciji tega vsemogočnega zvoka, toda motnja, katere namen ni ta, da bi navajala na čistost zvoka, ki bi ga bilo treba vzpostaviti v njegovi neokrnjenosti, temveč prav nasprotno: da bi pokazala, kako je v samem tem zvoku, in njegovi čedalje bolj amplificirani reprodukciji, na delu temeljna motnja. In kolikor je 1 Življenje in prakse svobode, ZRC, Ljubljana 2007, str. 130, izbra­la in uredila Jelica Šumič-Riha, prev. Jelka Kernev Štrajn et al.

20


zvok močnejši, toliko bolj se marginalizira THD, ki kot navidezna motnja opozarja na pravo motnjo. S THD se tako ali tako čedalje bolj ukvarjajo samo še »male neprofitne založbe«, v produkcijo velikih zaide čedalje bolj pomotoma. Pri tem je sklicevanje na trg nadvse dvomljivo: na tako majhnem knjižnem trgu, kot je slovenski, je o tržnih zakonitostih težko govoriti. (Stvar se sploh sprevrže v cinizem, kadar o tržnih zakonitostih govorijo tisti, ki so si na tako omejenem trgu pridobili monopolni položaj.) Tega se zaveda tudi država, ki s subvencijami sploh omogoča produkcijo kvalitetnejše literature, a videti je, da je ta njena vloga čedalje bolj omejena in klavrna. Od srede devetdesetih let vztrajno pada proračunski delež za kulturo, k čemur so družno prispevale tako ­desne kot »leve« vlade (kljub nekaterim nihanjem, a na dolgi rok je šlo pač navzdol.) In od tod vztrajni padec subvencij, čedalje večja finančna in birokratska bremena, ki padajo na ramena založb, kar skupaj s padcem prodaje, ki ga je povzročila dolgotrajna kriza, založbe žene na rob propada. Ustanovitev Javne agencije za knjigo je bil eden zelo redkih sklepov, ki je bil v parlamentu sprejet soglasno, brez glasu proti, s čimer se je izkazala skupna politična volja in skrb za slovensko knjigo. Vendar je bila ta volja zgolj deklarativne narave, JAK ni nikoli zares dobila obljubljenih zagonskih sredstev za kadrovsko zasedbo, odmerjene subvencije se vztrajno zmanjšujejo, sama JAK pa se s tem ni znala soočiti bolje, kot da je bremena prelagala naprej na založbe, pogosto z ne prav srečno roko. In ­predvsem 21


z ­nedopustno držo, da se založnike, predvsem male neprofitne, vnaprej obravnava kot potencialne kriminalce in zaslužkarje, čeprav relativno visoka raven kvalitetne knjižne produkcije v Sloveniji pretežno temelji na njihovem neplačanem delu in entuziazmu. Povezava malih založnikov THD v kooperativo, sicer ohlapno organizacijsko formo, ki pa vendarle predstavlja fronto, izkazuje skupno voljo, da bi motnja okrepila svoje moteče delovanje in da bi z javno diskusijo opominjali na vztrajno padajoče standarde intelektualnega dela in refleksije ter v kaj malo spodbudnih časih zagotovili preživetje in razmah tiste intelektualne produkcije, ki jo ti časi najbolj nujno po­ trebujejo.

22


O novem obskurantizmu Zdravko Kobe

V petintridesetih letih, odkar obstaja Krt (najprej kot Knjižnica revolucionarne teorije pri UK ZSMS in potem kot ena od knjižnih zbirk Založbe Krtina), so se zvrstili dogodki zgodovinskih razsežnosti, od poraza socializma in osamosvojitve Slovenije do sistemske krize kapitalizma, ki se po globini in trajanju lahko meri samo še z veliko depresijo. Toda če pogledamo pogoje delovanja akterjev, ki se ukvarjamo s teoretsko produkcijo, je še pomembnejša neka druga strukturna sprememba: v tem obdobju se je kot temeljna matrica javnega diskurza namesto režima vednosti uveljavil režim mnenja. Karkoli si že mislimo o javni besedi pred petintridesetimi leti, je treba vedeti, da je bil socializem dedič razsvetljenstva in je sebe razumel kot znanstveni projekt, utemeljen v zgodovinski nujnosti, nazadnje v resnici. Zato je bil pod stalnim legitimacijskim pritiskom in je, kakor pač velja za vse znanstvene resnice, živel pod nenehno grožnjo, da ga bo ovrgla ena sama trditev, eno samo odkritje. Vsaka izjava o njem je imela težo argumenta v polju razlogov, ki jo je bilo treba vzeti zares. Paradoksno je to privedlo do dodatne 23


krepitve statusa vednosti in nasploh teorije v javnem diskurzu, skupaj z valorizacijo izobrazbe kot sredstva emancipacije. Od tod nazadnje tudi prepričanje dela političnih akterjev, da si je treba za uspešno delovanje v javnem prostoru zagotoviti ustrezno teoretsko podlago – torej zagnati knjižno zbirko, ki bo prinašala sodobno humanistično in družboslovno produkcijo. Vladavina režima vednosti seveda ni bila omejena na socializem. Po Heglu je to splošna značilnost modernega sveta, v katerem po prevladi najprej estetskega in nato religioznega diskurza zadnjo matrico utemeljevanja tvori znanost. Moderna država je vsaj načeloma institucija vednosti: to se kaže ne samo v privilegiranem družbenem položaju znanosti (v primerjavi z umetnostjo in religijo), temveč predvsem v tem, da morajo biti uradne odločitve utemeljene z razlogi. Tudi sodobno poveličevanje parlamentarne demokracije ne temelji zgolj na prepričanju, da imamo načeloma vsi pravico sodelovati pri vladanju, prav tako izhaja iz domneve, da se bodo prav skozi javno soočenje argumentov, v katerem imajo razlogi večjo moč od posebnih interesov, izoblikovale najboljše odločitve. Eno in drugo je povezano s stališčem, da lahko subjekt, naj bo individualen ali kolektiven, šele z vpisom v polje razlogov pretrga svojo vpetost v razmerja zgolj pozitivne odvisnosti in pridobi svobodo. Ta sklop idej je v javnem diskurzu izgubil nekdanjo veljavo. Zakaj in kako se je to zgodilo, je še vedno predmet raziskav. Za naše potrebe se lahko zadovoljimo z opazko Lyotarda, ki je v poročilu o stanju vednosti 24


(pripravljenem po naročilu kanadske vlade!) leta 1979 postavil tezo o koncu velikih pripovedi. Kot je pravilno ugotovil Lyotard, pa ta razpršitev legitimacijskih diskurzov prinese s seboj velike spremembe v sami strukturi vednosti. Um je namreč ljubosumen bog. Če navajanje občeveljavnih razlogov nastopa zgolj kot ena od veljavnih možnosti utemeljevanja, potem vednost kratko malo nima več statusa vednosti. Če so vsi odgovori načeloma enakovredni in noben odgovor ni napačen, potem pač noben odgovor tudi ni resničen. S tem ko se je v polju vednosti uveljavil pluralizem pripovedi, se je torej samo polje vednosti v nekdanjem pomenu odpravilo. Režim vednosti je zamenjal režim mnenja. Kot rečeno, pa je to prineslo s seboj velike spremembe v strukturi tega, kar je bila nekoč vednost. Vednost in mnenje sta po svoji vsebini lahko povsem enaka, obakrat gre pač za neko prepričanje o nečem. Kar iz vednosti naredi vednost, je šele forma teh prepričanj, namreč to, da so povezana med seboj z mrežo občeveljavnih razlogov, ki vsakemu prepričanju določi njegovo mesto v polju razlogov in ga s tem objektivira, naredi neodvisno od subjekta, ki ima to prepričanje. Samonosnost polja uma tudi pojasni, zakaj subjekt lahko pridobi samostojnost, s tem ko se na nekem mestu vpiše vanj. Vednost je v tem smislu formativna in ni nekaj, kar nekdo ima, temveč mu šele podeli status subjekta. Nasprotno pa je mnenje prepričanje, za katero mi ni treba navajati razlogov, zadošča že to, da jaz menim tako. Meinung ist wesentlich das Meine, bi rekel Hegel. To okrepi suverenost posameznega ­subjekta v ­odnosu 25


do njegovih mnenj: sedaj lahko prosto razpolaga z njimi kot z žetoni in trdi, kar ga je pač volja, ne da bi ga pri tem ovirala kakršnakoli prisila, še najmanj tista, ki izhaja iz reda razlogov. Ker pa so si glede tega vsi subjekti enaki, saj lahko vsak v enaki meri podkrepi svoje prepričanje s tem, da tako meni on, med mnenji hkrati vlada popolna enakost. Tukaj ni noben odgovor napačen in tu ni nobene prisile, vsakdo je vedno že to, kar bi moral biti. Svoboda in enakost, skupaj z valorizacijo subjekta v njegovi neposredni posebnosti – morda so to razlogi, ki so privedli do družbenega pripoznanja režima mnenja. Toda tudi če odmislimo dejstvo, da se z izbrisom polja uma odpravi edino področje, kjer subjekt lahko pridobi svobodo, ostane dejstvo mnoštva in s tem problem koordinacije takih mnenj. V ta namen se ponujata dve strategiji. Ker so si mnenja načeloma enakovredna in je njihov edini garant subjekt sam, se po eni strani mnenja razlikujejo samo po zavzetosti, s katero jih subjekt zagovarja. Več ko je pripravljen zastaviti za svoje mnenje, večja ko je vnema, s katero se zavzema zanj, večja je očitno tudi veljava tega mnenja in posledično pripoznanje, ki ga je deležno v javnem diskurzu. To nam pojasni, kako se je v družbi lahko ponovno razširil obskurantizem. Zdaj je mogoče v javnem prostoru z enako resnostjo sprejemati vedeževanje in homeopatijo, polaganje rok in preseljevanje duš, pač vse v imenu spoštovanja različnosti in nazadnje predvsem oseb, ki prisegajo na takšna verovanja. Iz istega vira izhaja nova družbena legitimnost 26


religioznih prepričanj, za katera se pač predpostavlja, da jih sami subjekti jemljejo smrtno resno. In od tod nazadnje priseganje na vrednote in zlasti na etiko, saj so ravno moralne zapovedi tiste, ki po predpostavki najbolj zavezujejo subjekte.1 Drugo strategijo za decentralizirano koordinacijo med svobodnimi in enakopravnimi mnenji pa seveda ponuja logika tržne menjave, toliko bolj, ker so v režimu mnenja subjekti v zunanjem odnosu do svojih prepričanj in jih lahko z enako svobodo, kot so jih sprejeli, nato tudi opustijo. Kjer so vsi odgovori enakovredni, je trg tisti, ki po koncu velikih pripovedi zasede mesto skupne pripovedi in določi, katera ideja je prava. Prava ideja je seveda tista, ki se uveljavi v tržni menjavi. In ker v vladavini režima mnenja nismo več pripravljeni sprejeti drugega načina utemeljevanja, postane logika tržne menjave osnovni model družbene koordinacije.2 1

Dodajmo, da besede in dejanja trenutnega predsednika vlade dobro ponazarjajo delovanje režima mnenja: ker v njem ni občeveljavnih objektivnih kriterijev, je vsebina moralnosti nazadnje odvisna le od njegovega osebnega mnenja. Cerarjevo zaklinjanje moralnosti je tako bistveno samonanašalno in ima za samodejen korolarij moralno genialnost, s katero lahko prosto določi, kaj je in kaj ni moralno. 2 S tega stališča je to, kar včasih imenujemo kriza demokracije, pravzaprav zgolj dosleden izraz strukturne spremembe javnega diskurza, na katero opozarjamo. Splošno priznano je, da se volitve ne odločajo na podlagi vsebine mnenj, temveč veliko bolj na podlagi oseb, ki jih podpirajo – kot se za režim mnenja pač spodobi. Podobno lahko prakso »svobodnih« volitev, ki pogosto nastopajo kot apoteoza demokratične vladavine, razumemo kot ustrezen 27


Novi obskurantizem in neoliberalizem sta dve plati istega pojava. Položaj teoretske produkcije je toliko simptom splošnega družbenega razvoja. Kontinuirano zmanjševanje sredstev, namenjenih subvencioniranju izdajanja in prevajanja temeljnih družboslovnih in humanističnih razprav, ni samo posledica gospodarske krize. Če bi bilo tako, potem država ne bi izražala tako radodarne podpore »študijam« o zodiakalnih znamenjih. In tedaj bi lahko prišla tudi na misel, da bi drobec sredstev, ki jih v obliki najrazličnejših vzpodbud porabi za strogo zasebno korist, v imenu skupne koristi namenila za podporo izdajanja in prevajanja humanistične in družboslovne teorije (THD). Zato gre v tej razpravi za veliko več kot zgolj za vprašanje deleža subvencij za THD. V resnici gre za vprašanje, kateri tip javnega diskurza naj ima normativno veljavo. In čeprav znamenja niso ugodna, boj ni izgubljen. V vsakem primeru ga mi ne bomo opustili.

izraz vladavine mnenja, saj volivcu ni treba navajati razlogov za svojo izbiro (koreografija to poudari celo s fizično izolacijo volilne kabine), končni rezultat pa ni pridobljen s tehtanjem razlogov, temveč s preprosto numerično agregacijo mnenj. Nazadnje se celo prodaja glasov, na volitvah ali v parlamentu, izkaže za normalen nasledek tega režima: če je mnenje moje, lahko z njim storim karkoli, in če je trg privilegirano sredstvo družbene koordinacije, je tudi prava politična ideja tista, ki se uveljavi na trgu. V demokraciji toliko sploh ni prostora za korupcijo. 28


Država, trg in založništvo Primož Krašovec

Teoretsko knjižno produkcijo v Sloveniji težko umestimo v dihotomijo država–trg. Z državo jo veže krhko razmerje vzajemne nezaupljivosti in hkrati finančne odvisnosti, obenem pa, čeprav prodaja svoje izdelke na trgu, ni tržno oziroma profitno usmerjena (in bi to tudi težko postala, če noče prenehati biti teoretska). Se pravi, ni ne del države, uradnega, javnega založništva (teoretske založbe, ki izdajajo teorijo, so po formalnem statusu privatni zavodi), ne del podjetniškega, komercialnega založniškega trga, nič od naštetega in hkrati nekje vmes. Razlog, zakaj ni del (založniškega trga), je precej očiten: samo dohodki od prodaje ne bi zadoščali za finančno preživetje teoretskih založb. Razlog, zakaj ni del države, je bolj kompleksen. Je tako vsebinski kot formski. Na ravni vsebine je država v preteklosti ne le tolerirala, temveč celo spodbujala teoretske prevode: v sedemdesetih in osemdesetih so izšli nekateri pomembni prevodi klasičnih teoretskih del, med drugim Marxovi pozni ekonomski rokopisi. Ne gre torej za to, da bi država vedno zavračala teorijo in bila antiintelektualistična – do razhajanja s (socialistično) državo je prišlo zaradi različnih usmeritev znotraj teorije. Prevodi avtonomističnih in anarhističnih del, prevodi 29


Lacana in Althusserja so bili izziv in, vsaj implicitno, kritika uradne, humanistične in tradicionalno marksistične teoretsko-ideološke »linije«. Organizacijska forma, ki omogoča avtonomijo, potrebno za takšno teoretsko kritiko, je neodvisni, privat­ ni zavod. Kar je bila v osemdesetih letih poteza, ki je omogočala kritično intelektualno avtonomijo, je v devetdesetih postala nujnost. Založba Sophia je nastala iz Marksističnega centra CK ZKS, ki bi, brez benevolentne privatizacije, v devetdesetih propadel. Založba /*cf. je lahko nastala le kot privatni zavod, saj postsocialistična transformacija založništva teoriji ni omogočala obstoja znotraj javnih institucij. Tudi univerze teorija ne zanima. Občasno kakšno teoretsko delo sicer izide pri univerzitetnih založbah, a redko in bolj kot rezultat vztrajnosti posameznikov in manjših skupin in ne sistemske skrbi za teoretsko produkcijo. Univerzitetne založbe so predvsem specializirane za serijsko izdajanje učbenikov in standardiziranih izdelkov hišnih avtorjev, ki si s tem pridobivajo potrebne reference in točke. Velike, komercialne založbe po drugi strani sicer izdajajo družboslovna in humanistična dela, a – v skrbi za dovolj velike naklade in prodajanost – le tista, ki so dovolj poljudna in modna po merilih splošnega povprečnega okusa. Teoretska dela tako izpadejo, ker niso dovolj modna ali ker so prezahtevna – ali pa tudi zato, ker je njihova vsebina v neposrednem nasprotju z ­modnimi in na okus naravnanimi deli (na primer, dela, ki so kritična do narodocentrizma v zgodovino30


pisju, površne fiksacije na neenakost v ekonomski teoriji ali državotvornosti v politični teoriji). Kar preostane teoriji, so tako le mali privatni založniški zavodi, kar je organizacijska forma, v katero je teorija prisiljena in si je ni sama izbrala. Sama po sebi je ta organizacijska forma neoliberalni ideal – gre za zavod, ki je hkrati depolitiziran (nevladen) ter izpostavljen konkurenci. Manipulacije s financiranjem takšne zavode prisilijo v medsebojno konkurenčno tekmovanje, tudi če niso na trgu in tudi če njihovih dejavnosti ni mogoče organizirati profitno. Ravno za to gre: privatni zavodi so del neoliberalne politične strategije, s katero je mogoče tudi neekonomske organizacije prisiliti, da se obnašajo konkurenčno in podjetno. Nekaj časa je – zaradi specifične družbeno-politične situacije – organizacijska oblika privatnega zavoda sicer delovala (omogočala je avtonomijo brez tveganja prenehanja financiranja), medtem ko danes deluje vse slabše. Preživetje teoretskih založb je, tudi po koncu socializma, včasih omogočala kombinacija osebnih vezi v pristojnih državnih institucijah, institucionalne inercije in relativne naklonjenosti (ali vsaj ne antiintelektualizma) v devetdesetih letih vladajočega levo-liberalnega političnega bloka, ki je deloma izhajal tudi iz kritično teoretskih krogov. Po razkroju vsega tega teoretskim založbam, ki že tako temeljijo na veliki količini entuziazma in presežnega/podplačanega dela, grozi zmanjšanje financiranja, ki bi lahko drastično okrnilo njihovo produkcijo. 31


Včasih je bilo presežno delo na založbah lahko dejavnost univerzitetnih profesorjev v prostem času. Danes je to vse težje, predvsem iz dveh razlogov: prvič, pritisk na nabiranje točk se zvišuje, hkrati pa so prevodi, spremne besede in uredniško delo točkovno razvredoteni; in, drugič, količina delovnih nalog akademika je takšna, da ne omogoča veliko ekstrakurikularnih dejavnosti. To pomeni, da veliko večji obseg že tako slabo plačanega dela pade na urednice (spolna delitev dela ni naključna – ženske, ki si želijo ukvarjati se s teorijo, imajo manj možnosti za univerzitetno kariero in večkrat končajo na manj vidnih, nižje plačanih in manj uglednih uredniških pozicijah; vse tajnice in računovodkinje ter večina urednic v teoretskih založbah so ženske). Deloma sicer preobremenjenost profesorjev sprosti prostor za mlajše prevajalce in uredniške vajence, ki se lahko z vključitvijo v prevodno dejavnost intelektualno izpopolnjujejo, a brez organiziranega mentorstva to hkrati pomeni potencialno znižanje kvalitete prevodnega in uredniškega dela, ki je poleg tega za mlade še prekarno in samo po sebi ne omogoča preživetja (čeprav bi hkrati zares kvalitetno in predano uredniško in prevajalsko delo vzelo toliko časa, da bi bilo ob njem nemogoče delati še kaj drugega). Kako reševati naštete težave, je odprto vprašanje. Smiselna prva koraka sta (1.) odpiranje javne razprave o pomenu kritične teorije za javni prostor in intelektualno življenje družbe ter (2.) povezovanje teoretskih založnikov, s čimer bi omilili pritisk medsebojne kon32


kurence. Temu je namenjena tudi pričujoča knjižica, ki je nastala s sodelovanjem predstavnikov teoretskih humanističnih in družboslovnih založb in ki, med drugim, odpira tudi vprašanje družbenega pomena teorije onkraj kriterijev uporabnosti.

33


34


Stališča z debatne kavarne1 »Humanistika, družboslovje in knjige v 21. stoletju«, november 2015

1. Mali neprofitni založniki izvirne in prevodne teorije v humanistiki in družboslovju ne pristajamo na vedno slabše razmere za produkcijo, tiskanje in prodajo svojih knjig. Organizirati se nameravamo tako, da bomo izboljšali svoj položaj, bralce in bralke ter širšo javnost pa kritično seznanjali z razmerami v neprofitnem založništvu. 2. Odslej se bomo redno sestajali in koordinirano delovali v kooperativi neprofitnih založnikov teorije v humanistiki in družboslovju, skrajšano THD. 3. THD za zdaj združuje založbe, katerih predstavniki smo sodelovali v Debatni kavarni v KDIC: Društvo za teoretsko analizo, Krtina, Sophia, Studia humanitatis, Založba/*cf. Ta sestava ni dokončna, razmišljamo tudi o širjenju in povezovanju z drugimi neprofitnimi teoretskimi založbami. Dogovorjena oblika možnega skupnega nastopa in podlaga za usklajevanje drugega sodelovanja med nami je organizacija alternativnega knjižnega sejma malih neprofitnih založnikov v letu 1

Zapisal dr. Jože Vogrinc. 35


2016 ali vsaj avtonomen nastop z bolj sprejemljivimi pogoji v okviru obstoječega sejma. 4. O področjih, na katerih bi bilo smiselno usklajeno nastopati, se bomo še dogovorili. V načelu je treba izboljšati razmere v produkciji do priprave rokopisa za tisk (= založniško delo v ožjem smislu / uredniško delo / in še zlasti tiste pogoje, ki izhajajo iz javnega financiranja, se pravi, delež subvencij v ceni knjige, standardi opravil, ki jih država priznava, zlasti honorarji sodelavk in sodelavcev, pa tudi tisk, distribucijo, obveščanje javnosti in ustvarjanje javnega prostora za razpravo, ki izhaja iz teorije.) Sogovornik založnikov ni posamezno ministrstvo, ampak za ta dialog ustanovljena JAK, ki je po svoji namembnosti avtonomna agencija za dvig splošnega intelektualnega standarda, in bi jo morala pri sofinanciranju podpirati še druga ministrstva. Potrebovala bi večji proračunski delež za opravljanje nalog in dejavnosti, ki jih opredeljuje njen ustanovitveni akt. 5. Sodelovanje je solidarnostno in se upira pritiskom države, ki poskuša potisniti neprofitne in zunajtržne založnike v konkurenčno tekmovanje. Kooperativa si prizadeva, da bo država zagotovila boljše pogoje za produkcijo in za produktivno recepcijo THD. V javnosti si založniki THD prizadevamo za kritično uporabo teorije v humanistiki in družboslovju za transformacijo kapitalistične družbe v pravičnejšo družbo.

36


Pripis, marec 2016 V slabega pol leta od predstavljene debate, ki jo je izzval Slovenski knjižni sejem, se kooperativa THD redno sestaja in se vzpostavlja v zainteresirano skupnost, ki svojega javnega učinka še ni dosegla, se pa sproti ukvarja z novimi in novimi problemi in ovirami, ki presegajo samo vprašanje razmerij pri organizaciji knjižnega sejma (ki jih še nismo uspeli razjasniti). S spomladanskimi razpisi JAK se je zaostrilo vprašanje programskih in projektnih razpisov, pretiranih formalnih in birokratskih zahtev na račun in v škodo strokovne presoje in ocene vsebinske teže in zahtevnosti predlaganih del in projektov ter suverenosti in avtonomnosti strokovnih teles JAK. Zato THD načrtuje javno razpravo o teh vprašanjih po izteku rokov za prijavo na razpise. TDH tudi nadaljuje s pripravami na alternativni knjižni sejem s tematskimi debatami ter skupne nastope dveh in več članov THD, ki zaenkrat še ostaja v prvotni sestavi, vendar ni zaprta za sorodne in podobne zainteresirane nove člane.

37


38


Priloga

39


40


»O tem nič ne vem …« ali »O tem ne bom polemiziral z vami …!« Dragana Kršić

3. 12. 2015 je skupina neprofitnih založnikov izvirne in prevodne teorije v humanistiki in družboslovju, organiziranih v skupino THD (Društvo za teoretsko psihoanalizo, Studia humanitatis, Založba */cf., Založba Krtina, Založba Sophia), poslala na JAK RS svoje pripombe in predloge glede knjižne in revijalne produkcije, ki naj bi jih JAK upoštevala v naslednjem programskem razpisu za sofinanciranje knjižnega in revijalnega programa. Poglavitni namen založb-podpisnic je bil, opozoriti JAVNO AGENCIJO ZA KNJIGO RS – kot »krovno organizaci­ jo«, ki bedi nad področjem slovenske knjižne produkcije – na situacijo, v kateri je trenutno slovensko malo založništvo, t. j. na situacijo, v kateri se ni znašlo po svoji lastni krivdi ... Založbe-podpisnice (skupina THD) nismo hotele opozoriti JAK samo na to, da tudi slovensko malo založništvo čuti posledice ekonomske krize, temveč tudi na to, da so posledice ekonomske krize na založniško dejavnost še toliko večje, kolikor je prav država s svojimi odločitvami in s spremembami, izglasovanimi v parlamentu (in z odločitvami JAK RS), pripomogla k 41


temu, da so bile te posledice za to posebno področje še hujše kakor za druga. Zakaj? Zato ker: – 1) so izglasovali oziroma spremenili logiko izplačevanja avtorskih honorarjev (strošek izplačevalca je na vsak avtorski honorar višji za približno 10%); – 2) se je znižala subvencija JAK: v primerjavi z najvišjim izplačilom na letni ravni pri programskem razpisu za obdobje od 2010 do 2012 je v zadnjih treh letih subvencija JAK na posamično založbo nižja na letni ravni za 20 %; – 3) je bil sprejet Zakon o enotni ceni knjige (t. j. še eden od ukrepov, ki je pripomogel k zmanjšanju prihodka posamičnih založb, saj se je direktna prodaja po založbah v času enotne cene knjige zmanjšala, medtem ko se po knjigarnah prodaja ni povišala). Slovensko neprofitno založništvo je tako neodvisno od lastnega poslovanja in zaradi posledic ekonomske krize ter državnih odločitev in odločitev JAK (a) s prodajo zaslužilo manj, še več, (b) od države (oziroma JAK RS) je tudi dobilo nižje subvencije. * * * V tej novi družbenoekonomski situaciji bi bil tisti minimum, ki bi ga slovenski založniki pričakovali od JAK RS (Javne agencije za knjigo Republike Slovenije), ta, da bi kot »krovna organizacija«, ki bedi nad pod­ ročjem slovenske knjižne produkcije, imela dober uvid v področje, za katero je zadolžena, in posledično tudi 42


r­ azumevanje za novo situacijo v slovenskem (neprofitnem) založništvu. Prvi šok smo založniki, ki s svojo knjižno produkcijo pretendiramo na državne subvencije (brez njih te kvalitete, raznolikosti, bogastva in knjižne dostopnosti ne bi bilo), doživeli ob programskem razpisu JAK RS za obdobje 2013–2015. Zakaj? Zato ker je bil programski razpis tak, kakor da so pogoji delovanja založniške dejavnosti enaki pogojem pred letom 2010. A to – kar je razvidno iz doslej napisanega – ne drži. Razpis je bil tak, kakor da ekonomske krize ni, kakor da založbe nimajo nižjega prihodka od prodaje, kakor da subvencije niso nižje, na kratko – razpis je bil napisan, kot da se zgoraj omenjene spremembe niso zgodile. Ne samo, da je razpis od založb zahteval (kljub nižjim prihodkom) enak obseg dela kakor v času pred ekonomsko krizo, temveč je založnikom kot izplačevalcem avtorskih honorarjev nalagal dodatno »breme« – zahtevani minimalni znesek izplačanega avtorskega honorarja po avtorski poli se je namreč celo povišal! Naj mimogrede omenimo, da se sama država oziroma njeni organi (občine itn.) nikakor ne držijo postavk pri izplačevanju avtorskih honorarjev, kakršne določa in od založnikov zahteva JAK RS (najbrž zato, ker ni denarja?!). * * * Toda pustimo – za enkrat – to. Prišel je čas novega obdobja programskega financiranja, ki ga je JAK tokrat podaljšala za eno dodatno koledarsko leto (obdobje programskega financiranja se je podaljšalo s treh let na 43


štiri). Objavljen je bil torej razpis, ki je na prvi pogled tako rekoč identičen prejšnjemu. A če je bilo leta 2013 besedilo programskega razpisa za obdobje 2013–2015 še mogoče razumeti kot »neodzivnost« JAK RS na novo družbenoekonomsko situacijo v slovenskem založništvu, pa programskega razpisa JAK RS za obdobje 2016–2019, še zlasti ne po informativnem dnevu po objavi programskega razpisa, ni več mogoče tako razumeti. Še več, samega ravnanja JAK RS ob prejšnjem razpisu (za obdobje 2013–2015) – za nazaj – ni več mogoče razumeti zgolj kot »neodzivnost«, »nepripravljenost« ali, preprosto rečeno, »zmedenost«. Zakaj ne? 29. 01. 2016 je bil namreč končno objavljen Javni večletni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje javnih kulturnih programov za obdobje 2016 do 2019 (oznaka: JR2–PROGRAM–2016–2019). Javna agencija za knjigo je z objavo razpisa zamujala cel mesec in pol. Besedilo razpisa je na prvi pogled, a res le na prvi pogled, kot že rečeno, skoraj identično prejšnjemu ... Toda zakaj samo na videz? 1. Zato ker ob natančnem paralelnem branju programskega razpisa »JR1–PROGRAM–2013–2015« in »JR2–PROGRAM–2016–2019« opaziš spremembe in ujameš »duha« sedanjega programskega razpisa. Začnimo z (na prvi pogled) »malenkostjo«. Prvo, kar namreč opaziš ob branju novega programskega razpisa, je, da je JAK v sedanjem razpisu združila točki 2. in 3. prejšnjega programskega razpisa v eno točko (v: 2. Predmet in področja javnega razpisa), pri čemer naravnost bode v oči, kaj je pri tej »združitvi« točk 44


umanjkalo – česar torej ni? Manjka namreč tale opredelitev (opredelitev, ki je bila v prejšnjem razpisu zelo poudarjena in je kot taka veljala za moto vseh področij programskega financiranja: namreč to, da bo »JAK javne kulturne programe na področjih knjige v okviru razpisa JR1–PROGRAM–2013–2015 podpirala v skladu z naslednjimi dolgoročnimi cilji«, ki jih jer razpis za to obdobje naštel v štirih skupnih alinejah, s poudarki na »izdaja vrhunskih in kakovostnih knjižnih del ter revij za …«, »izvedba kakovostnih, prepoznavnih in inovativ­ nih« literarnih prireditev/programov … – beseda »kakovostnih« se je ponovila v kar treh od štirih alinej). In če so bila v razpisu »JR1–PROGRAM–2013–2015« v točki štiri (4. Cilji javnega razpisa JR1–PROGRAM–2013–2015) po posameznih podtočkah še enkrat opredeljena področja, je na vsakem področju prav prva alineja opredelitev ponovno poudarjala »kakovost«, moramo poudariti, da tega v sedanjem razpisu (»JR2–PROGRAM–2016–2019«) ni. Sama točka tri tega razpisa (3. Cilji javnega razpisa na področjih in omejitev števila v sofinanciranje sprejetih kulturnih programov) besedo »kakovost« na področju knjižnega programa uporabi zgolj v tretji alineji – in še to le v sintagmi: »spodbujanje prevajanja kakovostnih tujih leposlovnih in humanističnih del«. Temu lahko rečemo malenkost – ali pa tudi ne. 2. Gremo naprej skozi razpis: 3. točka programskega razpisa »JR2–PROGRAM–2016–2019« tokrat poleg ciljev javnega razpisa natančno določa tudi največje število sofinanciranih programov po področjih (česar 45


v prejšnjem razpisu ni bilo) (3. Cilji javnega razpisa na področjih in omejitev števila v sofinanciranje sprejetih kulturnih programov) – tako bodejo v oči številke: 18 za knjižni program, 15 za revijalni program, 6 za bralno kulturo, 10 za literarne prireditve in 9 za mednarodno sodelovanje. Pri tem je treba biti pozoren ne samo na številke, ki pomenijo »krčenje« sofinanciranih programov glede na prejšnji razpis (samo za področje knjižnega program za 22 % – s prejšnjih 23 na sedanjih 18), temveč tudi na besedico »največ« – vsaka navedena številka nastopi v »duetu« z »največ« (»največ 18/15/… kulturnih programov«). Toda, bodite pozorni, beseda »največ« ne pomeni nujno toliko programov, kot se jih navaja – lahko namreč pomeni tudi manj, ne more pa pomeniti več. 3. Razumevanje tega poudarjanja števila sofinanciranih programov po področjih postane »lažje«, »razumljivejše«, ampak le v narekovajih, ko pridemo do točke pet (5. Okvirna vrednost javnega razpisa JR2–PROGRAM–2016–2019), v kateri je navedeno, da »okvirna vrednost javnega razpisa za leto 2016 znaša predvidoma 2.500.000 EUR«. Kar pomeni, da je JAK RS – v primerjavi s prejšnjim razpisom (ko je »okvirna vrednost javnega razpisa JR1–PROGRAM–2013–2015 za leto 2013 znašala predvidoma 3.000.000,00 €«) – za področje programskega financiranja namenila tokrat za celih 500.000 € manj denarja (2.500.000 € v odstotkih znaša le 83 % tistega, kar je bilo za to področje predvideno leta 2013!)!

46


* * * A ustavimo se na tej točki. Če je bilo v »Ciljih javnega razpisa« umanjkanje poudarjanja zgoraj omenjene »kvalitete« morda še videti nedolžno, sedaj ni več. Namesto da bi bile poudarjene »kvalitete«, so poudarjene številke! A na zelo »čuden« način! Kot smo rekli, je razpis na prvi pogled identičen prejšnjemu (seveda so razlike, na nekatere smo opozorili, na nekatere nismo, na nekatere še bomo). JAK je torej v torek, 9. februarja 2016 (11 dni po objavi razpisa!), organizirala, vse lepo in prav, »Informativni dan–JR2–PROGRAM–2016–2019«. Toda zakaj? Organizirala ga je zato, da bi nas – prijavitelje na razpis – poučila o »pravilnem branju« razpisne dokumentacije. Ustno so nam razlagali tisto, česar v razpisu ni bilo! Tako nam je prav Aleš Novak, direktor JAK RS, ustno pojasnjeval pravilno branje objavljenega razpisa in nam razlagal, kaj odslej v svojih prijavah za programski razpis smemo početi in česar ne smemo … Ko je z »razlago« končal in nas pozval, da se na povedano odzovemo s svojimi vprašanji oziroma pripombami, smo, seveda, prisotni to »enkratno priložnost« tudi izkoristili. Poskušali smo direktorju JAK RS pojasniti, da bodo njegove pravkar izrečene besede, če bodo obveljale, imele točno določene posledice, da to pomeni ukinjanje knjižne in revijalne produkcije (vsaj v sedanjem obsegu in na sedanji kvalitetni ravni), saj slovensko založništvo v veliki meri temelji na obstoju prav takšnih malih neprofitnih založb, ki so si postavile za cilj javno dobro in izdajanje kvalitetnih (humanističnih) knjig 47


in revij. A smo založniki ponovno doživeli »šok«, saj smo bili deležni direktorjevih replik: »o tem ne bom polemiziral z vami« (direktorjev odgovor na prav vsako našo intervencijo in konfrontacijo) in »o tem nič ne vem« (direktorjev odgovor tako na vprašanje, ali se sploh zaveda dandanašnje situacije v slovenskem založništvu, kot na prikaz razmer, v kakršnih delamo). Na opozorilo, da nas Javna agencija za knjigo s svojimi zahtevami dobesedno sili v »samomor«, saj nam postavlja pogoje, ki jim ne moremo zadostiti (recimo, JAK zahteva brezplačno objavo posameznih zvezkov letnika revij na portal revija.si – od založnikov zahteva, da sami zaslužijo 30 % s prodajo, in hkrati ta zaslužek onemogoča! – in ob domnevno istih subvencijah zahteva več objavljenih knjižnih enot na letni ravni), pa nismo dobili prav nobenega konkretnega odgovora … * * * Kaj se je torej pokazalo na informativnem dnevu JAK RS? Pokazalo se je, da JAK RS ponovno zamuja skrajni trenutek, da bi kot »krovna organizacija«, ki bedi nad ­področjem slovenske knjižne produkcije, odreagirala na novonastalo situacijo v slovenskem založništvu. Pravzaprav se je pokazalo, da JAK nikakor ne razume trenut­ nega položaja slovenskega neprofitnega založništva. In pokazalo se je tudi to, da se je to zgodilo zato, ker je JAK naredila »premik« in se odločila v programskem razpisu poudarjati številke in ne »kvalitete«! In je tako popolnoma iracionalno postala zagovornica politike »za manj denarja več muzike«. 48


1. Ker JAK RS nameni manj denarja (500.000 € manj) za področje programskega financiranja, mora iznajti način, kako pokriti ta »manko« v denarju. Prvi korak, ki ga JAK RS stori, je, da vnaprej določi število sofinanciranih programov za določeno področje – česar, kot smo rekli, v prejšnjem programskem razpisu ni. 2. Toda – pozor! – založb, ki so svoje pogodbene obveznosti v preteklih treh letih izpeljale popolnoma korektno in v celoti, je več. In kakšne rešitve se je, drugič, domislila JAK? Za nazaj ni zahtevala – če ostanemo samo na knjižnem področju – samo 6 knjižnih enot na leto (kot jih je zahtevala v preteklih treh letih, skupaj v treh letih 18), temveč 21 objavljenih knjižnih naslovov v preteklih treh letih! Se pravi, JAK je iznašla dodaten način, kako se znebiti »odvečnih«, tako da je za nazaj spremenila pravila. 3. JAK bo torej posledično – ker je za to področje namenila manj denarja – financirala manjše število založb. Pa se bo s tem stanje tistih, ki bodo ostale in ki bodo deležne programskega sofinanciranja, kaj izboljšalo? JAK RS je s tem postopkom »črtanja« oziroma »izloča­ nja« samo iznašla način, kako se znajti v situaciji, ko je programskemu razpisu namenjenih 500.000 €1 manj 1

Omenimo še, mimogrede, »Javni dvoletni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje kulturnih projektov na področjih knjige za obdobje 2016–2017«, objavljen 19. 2. 2016. Letošnji projektni razpis se, prvič, precej razlikuje od prejšnjih, besedica »projektni« v naslovu razpisa je samo še »kamuflaža«, saj sam razpis pravzaprav odpravlja projektno financiranje kot táko in se dejansko spreminja v 49


denarja. Založbam, ki ostanejo, bo tako – v najboljšem primeru – razdelila subvencije, enake lanskoletnim. Morda kdo poreče »Saj to je dobro«, a žal to ne drži! mini programski razpis (kar je razvidno tudi iz položnice, ki jo mora založba plačati ob prijavi na razpis; višina zneska je namreč enaka znesku na položnici za prijavo na štiriletni programski razpis, čeprav je »projektni« razpis le dvoleten). Drugič, ponovno so poudarjene številke. Če je bilo v lanskoletnem projektnem razpisu (ponovno se bomo omejili samo na knjižno področje) navedeno, da JAK RS sofinancira »32 knjižnih del«, v tokratnem razpisu piše, da bo »JAK v okviru tega razpisnega področja za sofinanciranje izbrala največ dvanajst (12) prijaviteljev«. Tudi na tem področju JAK, a zgolj mimogrede rečeno, spreminja pravila za nazaj (če je zadnja tri leta veljalo, da se na programski razpis lahko prijavijo založbe, ki so v zadnjih treh letih izdale 6 knjižnih naslovov, sedaj JAK za prijavo na projektni razpis zahteva 6 naslovov, objavljenih v zadnjih dveh letih!). A to zgolj mimogrede. Vrnimo se torej na poudarjeno število »največ dvanajst (12) prijaviteljev«. Vsi tisti, ki smo se prijavljali na ta projektni razpis, vemo, kaj to pomeni! Na prvi pogled ni razumljiva »matematika« JAK, ali pač? Ob predpostavki namreč, da bodo »odpadniki« iz programskega razpisa (zopet ostajamo samo na knjižnem področju in za to področje vemo, da je takih založb pet) našli nekakšno »zatočišče« v projektnem razpisu in bodo, ker so tako pač navajeni delati, zlahka oddali prijave z 12 knjižnimi naslovi (6 knjig na leto) in bodo kot taki imeli »prednost«, teh »največ dvanajst (12) prijaviteljev« dejansko ne pomeni dvanajst. Zakaj ne? Zato ker po tej logiki dvanajst ni dvanajst, temveč zgolj sedem! Samih založb, ki so se prijavljale na projektni razpis za leto 2015, pa je namreč veliko več, kar pomeni, da se bo za 7 mest dobesedno »steplo« okrog 20 založb! Zakaj? Zato ker ni jasna logika pretvorbe iz »32 knjižnih naslovov« v 50


Zakaj ne? Zato, ker JAK spet ravna po vodilu »za manj denarja hočemo več muzike«! Kje je to mogoče videti? V tem, da od bodočih dobitnic subvencij za knjižno pod­ ročje sedaj zahteva na leto en knjižni naslov več (v na­ slednjih 4 letih 28 naslovov), od prejemnikov subvencij za revijalno področje pa (pozor!) – popolnoma iracionalno – zahteva, da subvencionirane revije izhajajo v večjem letnem obsegu in v večjih nakladah (prej 300, zdaj 500 oziroma 400 izvodov); pri natančnem primerjalnem branju prejšnjega in sedanjega programskega razpisa pa opazimo, da v sedanjem razpisu manjkajo navodila oziroma zahteve za umetnostne revije (ker je JAK RS že vnaprej vedela, koga bo črtala iz programskega sofinanciranja revijalnih programov in se ji tega ni zdelo vredno niti prikriti?). To je torej samo še ena »12 prijaviteljev«. Letošnji »Javni dvoletni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje kulturnih projektov na področjih knjige za obdobje 2016–2017« ni samo dokaz, da JAK tudi na tem področju nadaljuje z logiko »za manj denarja zahtevamo več muzike« (ob predpostavki, da bo odobrenih vseh 6 knjižnih naslovov letno – kar je en knjižni naslov manj kot na programskem razpisu –, lahko založba računa, da bo dobila največ 50.000,00 € državne subvencije; to pomeni, da bo morala knjige realizirati z veliko manj denarja – torej je »zatočišče« na neki način »jalovo zatočišče«), temveč je tudi dokaz, da izvaja »mesarsko klanje« na področju, ki naj bi ga regulirala (več kot polovica založb bo namreč odpadla). JAK temu razpisu resda namenja več denarja kot v lanskem letu, vendar povečanje za 140.000,00 € ni povečanje za 500.000 € (toliko je namreč vzela programskemu razpisu!), in postavlja se vprašanje, kam je šlo tistih 360.000 € »razlike«! 51


ponazoritev popolne muhavosti in samovolje Javne agencije za knjigo RS! * * * Če se je na informativnem dnevu JAK RS kaj pokazalo, se je to, da je v interesu nas, malih, neprofitnih založnikov (še zmeraj) to, da navkljub »trdi (finančni, krizni, gospodarski) realnosti« (še zmeraj) ohranjamo bogastvo izdajanja vrhunskih in kakovostnih knjižnih del in revij in da si prizadevamo, da bi bile knjige ali revije, ki jih izdajamo, čim bolj cenovno dostopne bralcem (pa čeprav na lastno (finančno) škodo in s pomočjo altruizma in volonterstva posameznikov). Javna agencija za knjigo RS pod novim vodstvom direktorja Aleša Novaka ne bi smela pozabiti, kaj je njena prva naloga (spodbujati kvalitetno knjižno in revijalno produkcijo). JAK RS bi se morala zavedati specifike založniškega dela in z vso energijo delovati v duhu tega, kar je v njenem nazivu – delovati za javno dobro in nas, založnike, ki delujemo iz istih nagibov, v tem našem prizadevanju podpirati! Sklicevanje na številke, poudarjanje konkurenčnosti itd. diametralno nasprotuje temu vodilu! Dokaz uspešnosti JAK je lahko edinole to, da se ohra­ ni bogastvo humanistične, umetniške in leposlovne knjižne in revijalne produkcije, ki kontinuirano poteka že 30 let, in da se ohrani tudi dostopnost te produkcije javnosti (državne subvencije bi morale omogočati cenovno dostopnost izdanih knjig in revij, ne pa je onemogočati!). Razpisni pogoji JAK RS bi morali biti taki, da bi založbam, ki si ­prizadevajo

52


delovati za javno dobro – in to celo kot zavodi ali društva in ne kot državne institucije –, to tudi omogočili! Založniki ne bi smeli dobiti vtisa, da nas JAK RS gleda kot zgolj sovražnike in parazite. JAK bi se morala v dialogu z založniki (kot enakovrednimi sogovorniki s skupnimi cilji) angažirati pri Ministrstvu za kulturo, ažurno odreagirati na spremembe v založniški dejavnosti in nas, založnike, aktivno vključiti ter nam omogočiti, da z oblikovanjem konkretnih predlogov za njihovo rešitev skupaj z njo (JAK RS) vplivamo na spremembe politike in miselnosti. * * * Za konec samo še to. V petek, 18. marca 2016, je bil na 21. strani časnika Delo objavljen prispevek »Naposled odrešena skrbi«, s podnaslovom »Slovenska matica. V pripravi je nov zakon o financiranju«. Iz članka je razbrati, da se na Ministrstvu za kulturo pripravlja nov Zakon o društvu Slovenska matica, s katerim si Matica »lahko obeta dolgoročno ureditev položaja«, saj je »zaradi pomanjkanja sredstev […] že vrsto let v izrednem stanju. […] s čimer ne bo rešeno samo založništvo, ki je samo del Matičine dejavnosti […]«. Matica »kljub težavam nadaljuje delo kot doslej: izdajajo knjige (osem jih imajo v načrtu) […]. ‘Dolgove do avtorjev smo poravnali; to je tudi pogoj za prijavo na razpise JAK, je pa res, da so se nekateri avtorji honorar­ jem odpovedali, nekatere knjige so zaradi pomanjkanja denarja izšle z zamudo.’« Pri čemer so »si člani upravnega odbora edini, da je rešitev v zakonu, ki bi Matici

53


zagotavljal stabilno financiranje treh delovnih mest.« To so samo nekateri poudarki iz članka. Toda – ali ne zveni to znano? Podobno argumentacijo založnikov smo slišali tudi na omenjenem informativnem dnevu JAK RS … Gre za ukrep države (Ministrstva za kulturo), ki ga gre vsekakor pozdraviti. A glede na to, da je založniška dejavnost ena od poglavitnih dejavnosti Slovenske matice, bi morala JAK kot krovna organizacija, zadolžena za področje založništva, vsem neprofitnim založbam, ki delujejo za javno dobro, zagotoviti enako obravnavo kakor Slovenski matici. Slovenska matica namreč ni nekaj posebnega, je samo prispodoba stanja v slovenskem založništvu, ki izdaja teoretsko, humanistično in družboslovno literaturo. JAK RS kot »krovna organizacija«, ki bedi nad področ­ jem slovenske knjižne produkcije, lahko še vedno opravi svojo nalogo: se aktivno vključi v pripravo zakona in državo, t. j. Ministrstvo za kulturo, skupaj z nami, založniki, ki delujemo za javno dobro in izdajamo teoretsko, humanistično in družboslovno literaturo, opozori, da velja tak nevzdržen položaj v tovrstnem založništvu nasploh! T. j. državo in Ministrstvo za kulturo lahko opo­ zori, da je takih »slovenskih matic« – ne sicer s 150 letno tradicijo, a s tradicijo dobrega dela, ki traja že 30 in več let – kar nekaj. Javna agencija za knjigo RS mora biti mediator med državo (MzK) in založništvom in mora aktivno sodelovati pri ohranjanju kvalitete in reševanju težav neprofitnega založništva, zmožna mora biti zaznati »premike«, ki so posledica družbenoekonomske 54


krize, spremenjenih bralnih navad, zapiranja knjigarn, aktivne »politike« nekaterih knjigarn (prehitro vračanje novosti), itd. JAK se mora zavedati, da obstaja zaradi nas, ne pa obratno. Ko nas, založb, enkrat več ne bo, bo konec tudi JAK RS.

55


56

Profile for Kooperativa THD

Kooperativa THD  

Kooperativa THD  

Advertisement