OB 90-LETNICI TREBANJSKE KNJIŽNICE O TEM, KAKO SI NAROD PIŠE SODBO SAM

Andrej Rozman Roza: OB 90-LETNICI TREBANJSKE KNJIŽNICE O TEM, KAKO SI NAROD PIŠE SODBO SAM

1

Ko so me pred skoraj šestdesetimi leti iz brezskrbnega otroštva poslali v šolo, sem imel z branjem več težav kot veselja, dokler me pri mojih devetih letih nista povsem očarali dve knjigi - Pika Nogavička Astrid Lindgren in Mala čarovnica Otfrieda Preusslerja. Od takrat vem, kakšna dragocenost se skriva v knjigah in da je veščina branja ključ do največje zakladnice sveta, za katero skrbite tudi vi, drage knjižničarke in knjižničarji.

A naj mi bo ob tem veselem jubileju trebanjske knjižnice dovoljeno, da namesto o tem, da imamo zmeraj več dobrih knjig in zmeraj bolje opremljene knjižnice, ki dostop do teh knjig omogočajo in spodbujajo, za začetek povem nekaj kritičnih misli o Slovencih in kulturi. Želim jih povedat zato, ker se v zadnjem času vsi zavedamo, da imamo kot narod težavo, za katero eni pravijo, da izvira iz tega, ker nismo enotni, sam pa sem na strani tistih, ki mislijo, da je naša težava v tem, da se ne znamo pogovarjat in spoštovat tega, da smo različni. Čemur bi se z drugimi besedami reklo, da nismo dovolj kulturni. In to kljub temu, da se imamo za take že vse od takrat, ko smo pod preprogo svoje zgodovine pometli J. V. Koseskega in sebe prepričali, da so v času pomladi narodov v naših prednikih zbudili množično narodno zavest Prešernovi soneti in gazele, ne pa bombastično grmenje njegovega v takratni javnosti veliko bolj priljubljenega konkurenta. Ko smo takrat v že povsem varni časovni razdalji od njegove smrti na vrh 2

svojega Parnasa ustoličili Prešerna, smo tega nesrečnega mojstra naše besede postavili ne le tako visoko, ampak tudi tako na široko, da še leta 1960 v prvih zbranih spisih Frana Milčinskega ni bilo Butalcev, ker niso dosegali estetskega nivoja, ki se ga pri nas od kulture pričakuje.

Smo torej mi, ki imamo kulturo postavljeno tako visoko in na piedestalu svoje državotvornosti pesnika, sploh lahko premalo kulturni? Mi, ki tako radi poudarjamo, kako zelo ljubimo svoj jezik, o katerem sem zadnje čase večkrat slišal, da mu ni šlo še nikoli tako dobro, kot mu gre danes, s čimer se popolnoma strinjam in bi želel k temu pripomnit le to, da tudi naši smučarski skakalci skačejo danes bistveno bolje, kot je skočil Jože Šlibar, ko je leta 1961 s 141m postavil svetovni rekord, pa to še ne pomeni, da so tudi dobri, saj skačejo bolje zato, ker so se vmes izpopolnile smuči in skakalnice. In podobno je mogoče tudi z jezikom, za katerega se primerjava s športom zdi sicer groba, saj jeziki ne tekmujejo, a moramo vseeno priznat, da smo ponosni, da je slovenščina štirinajsti jezik na svetu, v katerega je bila prevedena Biblija, medtem ko smo z Bohoričevo slovnico na še boljšem, kar devetem mestu med vsemi jeziki sveta. In četudi mislimo, da jeziki na tekmujejo, nas vseeno jezi, da je okrog nas toliko angleščine ne le tam, kjer je upravičena kot sodobna lingua franca, ampak naletimo nanjo tudi tam, kjer bi bila lahko ali bi celo 3

morala biti slovenščina. Vsaj mene pa zelo jezi tudi to, da sem v mnogih trgovinah v naši suvereni državi prisiljen znat nemško, saj je na embalaži slovenščina izrinjena v zmeraj boj droben tisk. A to se zdi večini nekaj samoumevnega, saj smo majhni in slovenščina ne more zadovoljevat vseh potreb svojih govorcev, ker bi nas to preveč stalo. Skupaj z razmeroma majhno ponudbo kvalitetne popularne kulture v našem jeziku, pogosto sterilnostjo slovenščine v javni rabi z namenom, da bi bila pravilna, ter mnogimi slabimi prevodi, ki so posledica nizkih honorarjev za prevajalce, nas je to pripeljalo v stanje, ko se mnogim, ki jim je slovenščina materni jezik, drugi jeziki zdijo veliko bolj frajerski.

Zato si upam pomislit, da gre našemu jeziku zmeraj bolje predvsem zaradi tehnološkega napredka, ki je pocenil in poenostavil tisk, snemanje filmov, zbiranje slovarskega gradiva, izvajanje jezikovnih raziskav in še marsikaj.

Vendar je tehnološki napredek dvorezen meč. Ko smo se tako kot mnogi drugi narodi zaradi razvoja tiska s pomočjo knjig in časopisov z muko in počasi začeli združevat v svojo narodno skupnost tudi Slovenci, namreč nismo imeli še razvitega niti gledališča, kaj šele opere in kabareta, ko se je že pojavil radio in kmalu za njim še zvočni film, do katerega so imeli naši takratni kulturni odločevalci zelo hud odpor. Takorekoč soglasno so menili, da film ni umetnost. Delno so tako menili zato, ker so bili 4

konzervativni in niso marali novotarij, kar so izpričali tudi s tem, da je imel eden izmed njih Kosovelove Integrale skoraj pol stoletja varno spravljene v svojem predalu, češ da narod še ni zrel zanje.

Delno pa jim je mnenje, da film ni umetnost, ustrezalo zato, ker je njegova produkcija draga, denar za kulturo pa je šel Slovencem že od nekdaj težko od rok, zaradi česar imamo v Ljubljani še zmeraj svoje narodno gledališče v stavbi, ki so jo za svoje potrebe v začetku dvajsetega stoletja s svojim denarjem zgradili ljubljanski Nemci, operno gledališče pa v nekoliko povečani stavbi, ki nam jo je konec 19. stoletja daroval sam presvitli cesar Franc Jožef.

Tako smo začeli snemat svoje zvočne celovečerce šele takrat, ko nam je to ukazal naš naslednji cesar Josip Broz. Če k temu dodamo dejstvo, da nas je, ko je razsvetljenski duh s pomočjo tiska in teatra začel prebujat narode, spravil v pogon en sam samcat bogat baron italijansko slovenskega porekla, ter dejstvo, da štirinajstega prevoda Biblije in devete slovnice na svetu nismo dobili zaradi nedvomne jezikovne sposobnosti naših protestantov, ampak zato, ker je bil to del nemškega projekta širjenja protestantizma na jugovzhod, potem bi bil čas, da si priznamo, da kot narod nismo obstali zaradi lastne zavesti o pomenu kulture in politične daljnovidnosti naših voditeljev, ampak zaradi naše velike zgodovinske sreče.

5

V tej luči seveda lažje razumemo, zakaj še danes, ko imamo že tri desetletja lastno državo, ne snemamo tako sistematično svojih filmov za otroke, kot smo to počeli takrat, ko smo bili v večnacionalni diktaturi. Zakaj celo literaturo za otroke prepuščamo trgu, za katerega se zavedamo, da je majhen. In zakaj le redko posnamemo kakšno kratko družbeno odgovorno nadaljevanko, večinoma pa kupujemo tuje franšize, ki so bolj opij za ljudstvo kot pa zrcalo družbe. In ker se nam kultura razvija po naključju, ne pa sistematično, kar bi bilo zaradi našega majhnega trga nujno, je temu primerno zmedena tudi naša družba.

Pri tem pa se moramo, kadar se sklicujemo na svojo majhnost, zmeraj znova vprašat, kako je mogoče, da je Islandija s 344.160 prebivalci veliko bolj prepoznavna po svoji kulturi kot več kot šestkrat številčnejša Slovenija. Res je, da ima Islandija zelo slikovito pokrajino. Ima pa tudi razvito demokracijo in protestantsko etiko, zaradi česar se tam ne izogibajo obravnavi sodobnih tem in v svojih nadaljevankah včasih prav neizprosno secirajo lastne družbene anomalije. Hkrati pa v kulturo vlagajo toliko, da se jim to vrne. Tako finančno, ker svojo kulturo izvažajo, kot tudi v obliki ozaveščene družbe. Zato naš problem ni majhnost. Tudi slikovitih pokrajin imamo kar nekaj. Napram Islandiji nam manjkata predvsem delujoča demokracija in etika.

6

To, kako pomembna je za nas kultura, najbolje pove misel, ki jo je izrekel ob ustanovitvi Češkoslovaške njen prvi predsednik T. G. Masaryk. Samostojnosti si ne priborimo enkrat za zmeraj, ampak si moramo zanjo nenehno prizadevat s kulturo in etiko, sicer bomo postali izpostava močnejše sosede. Če ima Masaryk kot eden največjih evropskih državnikov prav, moramo, če hočemo obstat, več vlagat v družbeno odgovorno popularno kulturo in se potrudit, da vsi otroci, ne glede na njihov socialni status, pridejo v stik s kar najkvalitetnejšimi kulturnimi vsebinami.

In tu sem končno prišel do knjižnic. Ta svetišča jezika so ene redkih kulturnih inštitucij, ki so se v naši samostojni državi sistematično razvijale. Za razliko od naše pretirane zazrtosti v romantiko so otrok razsvetljenstva. Zato ni naključje, da je prvo javno knjižnico pri nas organiziral prav A. T. Linhart, ki se je zavedal, da brez izobraženega ljudstva ni demokracije, ki je prav takrat najprej z ameriško in nato s francosko revolucijo začela še danes ne končan prodor na oblast.

Knjižnice so ene najpomembnejših ustanov vsake družbe predvsem zato, ker omogočajo pot do znanja tudi socialno šibkim, kar je v času, ko je družba vse bolj razslojena in je vse več ljudi pod pragom revščine, še posebej pomembna dobrina.

7

Nenadomestljive pa so seveda tudi zato, ker spodbujajo bralne navade, ki so danes ogrožene, saj knjige izriva psihoza t.im. socialnih omrežij, za katera prav zdaj prihaja na dan, kako s svojimi algoritmi sistematično podžigajo sovraštvo in lažne alarmantne vesti. A tudi v primerjavi z manj adiktivnimi in družbeno škodljivimi mediji, recimo filmi in nadaljevankami, nam knjige s tem, da nam omogočajo, da jih beremo v svojem osebnem ritmu, dopuščajo veliko več prostora za domišljijo. Domišljija pa je predpogoj za kreativnost, brez katere ni ne družbenega ne osebnega razvoja.

Tako da hvala knjižnicam, ki ste trden temelj naše kulture. In predvsem hvala vsem, ki se trudite zanje. Ta, ki jo danes slavimo, naj cveti in oplaja svojo okolico, da bodo v njej še naprej rasli ustvarjalni in v svojem jeziku samozavestni mladi ljudje, ki bodo bogatili našo kulturo in našo skupnost potegnili proti strpni in srečni prihodnosti.

Svojo državo imamo, zdaj jo moramo, tudi s pomočjo knjižnic, samo še obdržat.

8