__MAIN_TEXT__
feature-image

Page 1

Poštnina plačana pri pošti 8340 Črnomelj

z v iti ca z i m a 20 20 / 2 1


Zvitica ZIMA 2020/21 2021/1 450 izvodov Cena: 0 €

Odgovorna urednica: Valentina Ambrožič Lektoriranje: Valentina Ambrožič Oblikovanje naslovnice: Eva Gašperič Oblikovanje in prelom: Tjaša Miketič

Tisk: Bucik, d. o. o. zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si


kaz a lo

Uvodna beseda

Študentska razmišljanja Občutek za realnost v letu 2020 ..................................................7 Vpliv influencerjev na prehranske navade .........................11 Prehrana, hujšanje, novoletne zaobljube? .........................13 Kaj je danes drugače kot v letu 2008? .................................14 Še ena o pandemiji ... Tokrat pozitivna ..................................15 Naj projekt 2020 ....................................................................................16 Naučimo se “Litr i voda” ..................................................................................................17 Zdravila in alkohol ................................................................................21 Zima, zima, zeleno-bela .................................................................23 Aktualno Dan D pandemije .................................................................................24 Novo leto - novo cepivo? ...............................................................26 Dijaški kotiček Kriptovalute - digitalizacija sveta .............................................28 Parkour in freerunning .....................................................................30 Bela krajina - je ostalo tu kaj za mlade? .............................32 Vez med konjem in človekom ....................................................33 Potujemo Bruselj ...........................................................................................................34 Pogovarjali smo se z ... Aleš Hojs ....................................................................................................36 Študentska kuh'na Najboljša kremna bučna juha .....................................................38 Božanske praznčni piškoti .............................................................39


U V O D N A B E S E D A ///

u v od n a be s e d a Za nami je leto, polno presenečenj in negotovosti, a hkrati tudi leto, v katerem smo dobili obilo novih izkušenj in spoznanj. Ugotovili smo, da kljub digitalizaciji in vse večji uporabi tehnologij za komuniciranje še vedno hrepenimo po dotiku, objemu, smehu, solzah in druženju v živo, ki smo ga prej jemali za tako samoumevnega. Tudi delovanje Kluba belokranjskih študentov temelji na druženju, zato so nam bile v letu 2020 marsikatere aktivnosti prikrajšane. Kar nekaj časa smo se spraševali kako naprej, kaj ustvarjati, ali čakati na boljše čase. A ko smo uvideli, da svojega veselja in sreče ne moremo pustiti v rokah drugih, ampak si jo moramo ustvariti sami, smo kljub ukrepom uspešno izpeljali Črnfest 2020, s katerim smo sebi in širši skupnosti pokazali, da se z močno voljo in malce trme lahko ustvari marsikaj tudi v teh časih. Ta nam je dal novega zagona in študijsko leto 2020/21 smo z osveženo ekipo upravnega odbora začeli zelo motivirani. Rešitve za dogodke in ohranjanje stika z našimi člani smo v zadnjih meseci še vedno iskali predvsem preko digitalnih kanalov, a vseeno upamo, da se bomo kmalu lahko zopet srečali v živo. V leto 2021 torej stopamo z željo po stabilnem vsakdanu in vrnitvi na stare tirnice. A vseeno se ne smemo preveč usmerjati na stvari, ki jih trenutno pogrešamo, ampak na trenutek v sedanjosti, iz katerega potegnimo kar se da največ. Ne pustimo, da ta študentski čas z učenjem od doma, druženjem preko Zooma in preveč resnimi družinskimi »cimri« odleti mimo nas. Bodimo prisotni, motivirajmo sami sebe in druge okoli nas, ki potrebujejo malce več vzpodbude. Hitro se zgodi, da se prepustimo kratkim zimskim dnevom in vsakodnevni rutini. Ste se vprašali, na kaj boste najbolj ponosni, ko bo vsega tega konec? Naj to ne bo seznam dokončanih serij na Netflixu, temveč nekaj, za kar vam je vedno zmanjkovalo časa, nekaj, s čimer boste osebnostno zrasli. To je tisto, v kar lahko usmerite energijo na začetku novega leta, ki se ni začelo skoraj nič manj negotovo, kot se je končalo leto 2020. V novem letu torej poiščimo svojo strast ali obudimo eno izmed starih, ki je zaradi hitrega življenjskega tempa ostala nekje za nami. Srečno novo leto vam želi celotna ekipa KBŠ 2020/21! Manja Novak, predsednica KBŠ


Š T U D E N T S K A R A Z M I Š L J A N J A ///

k e t u C b O

t s o n l a e r za 0 2 0 2 et u v l

R O K Š I KO N JA

“Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo. Taki samo sporočijo, da mami ne razume, da sami ne razumejo, da ne vedo, kako in kaj …” -Martina Lešnjak Opaka, specialna pedagoginja “S svojimi praznimi besedami ste mi ukradli sanje in otroštvo. Ampak sem med srečnejšimi.” -Greta Thunberg

Zima je prišla. In z njo težki časi. Bijemo vojno z nevidnim sovražnikom. Mnogi so zaradi njegovih posledic ob delo, ob priložnosti in s tem potisnjeni v stisko, pomanjkanje in trpljenje. Z vsem spoštovanjem do svojcev umrlih in prizadetih, se mi redko kdo, ki ni direktno žrtev virusa, v trenutni situaciji smili. In to ni zaradi mojega manjka sočutja do drugih, ampak zaradi drugačnega pogleda na trpljenje. Ko se nam smilijo vsi, se nam ne smili nihče. Resnici na ljubo si moramo priznati neprijetno resnico: »Hvaležni moramo biti za vse, kar nam je dano, tudi za te težke čase. Privilegij je trpeti, kot trpimo danes.« Hvaležni moramo biti ljudem pred nami in starejšim med nami, ki so trpeli, da lahko živimo v modernem svetu. Ni dovolj reči »hvala«, ampak resnično ceniti trpljenje, ki so ga prevzeli na svoje rame, da ga nam ni bilo treba.


HVALEŽEN IN PONIŽEN POGLED NAZAJ "Ta nadloga je v srca mož in žena zasejala velik strah in grozo, bratje so zapustili brate, strici nečake, sestre svoje brate in v mnogih primerih žene svoje može. Toda najhuje [...], očetje in matere so zavračali negovanje in pomoč lastnim otrokom." -Giovanni Boccaccio, Dekameron, 1348-1353

Zgodovina človeka je bolj kot karkoli ena sama zgodba trpljenja ljudi v določenem obdobju in na določenem ozemlju. Hvaležni smo lahko, da nam je dano, da živimo ravno v teh zadnjih 50 letih sto tisočletne človeške civilizacije, ko je eksistenca posameznika praktično rešena. Blagostanje bralca ali bralke, ki to bere, je torej vsekakor izjema kot pravilo. Poznati zgodovino pomeni razumeti tudi lastno vlogo v njej. Generacije, ki živijo in še pridejo, bodo le še plitko razumele, kakšne vse grenkobe in grozodejstva realnosti so ljudje pred nami preživeli in premagali. Preživeli so največje tragedije, ki so prizadele človeštvo, kot so pandemija črne smrti, ki je umorila polovico Evropejcev, suženjstvo, fevdalizem, holokavst, vojne in obleganja. Kljub tragedijam so bili skozi celotno zgodovino še soočeni s pomanjkanjem hrane, vode, zdravil, bivališč in priložnosti, da bi lahko svoje življenje spremenili na bolje. Zgodovinska dejstva so v vseh pogledih neizprosna. Kakšni le so morali biti te ljudje – kako močni, iznajdljivi in polni energije – da so lahko prebrodili ta obdobja in grozote ter nam omogočili življenje, kot ga poznamo danes. Resnica gre še dlje. Še dandanes je trpljenje drugod po svetu preko vseh meja, ki smo jih pri nas sposobni doumeti. Ne moremo razumeti trpljenja ljudi, ki so še vedno nesvobodni, lačni, v vojni ali na begu. Kaj vse se je moralo poklopiti, da sem se rodil tukaj, namesto v Severni Koreji ali "Demokratični" republiki Kongo. Brez poznavanja realnosti življenja ljudi pred nami in drugod po svetu postanemo nehvaležni in blagostanje sprejmemo kot samoumevno, čeprav je zgodovina vselej pokazala drugače. Postanemo tudi žrtve samih sebe in lastnih destruktivnih misli, ki nas prepričujejo, kako smo nemočni, nesamozavestni in izgubljeni. Po drugi strani nam poznavanje zgodovine ne le vliva zaupanja v človeštvo in vase, temveč tudi spoštovanje do vseh drugih ljudi – tujcev in sodržavljanov – predvsem tistih, ki trpijo bolj kot mi.

Jasno, moderni svet ni popoln, niti nikoli ne bo. Ljudje še vedno trpijo v njem. Pa vendar je mnogo lažje trpeti s polnim trebuhom in pod streho na toplem. Ter ob delujočem sodobnem zdravstvu, socialnih službah ter širokim naborom priložnosti. Posameznik, ki dandanes živi v revščini, najverjetneje živi bolje, kot so živeli kralji srednjega veka. Tisti, ki danes "nimajo", imajo več kot tisti, ki so "imeli", samo eno (ali dve) generacijo prej. Bodimo ponižni do njih – do staršev, starih staršev in vseh pred njimi. Epidemija terja svoj davek, ki je prizadel velik del populacije. V družbi se je pojavil nek konsenz, da je potrebno povzdigovati zdravstvene delavce, ki se zadnje mesece borijo v prvih bojnih linijah. Da so prav medicinske sestre, negovalno osebje in zdravniki tisti, ki se najbolj "žrtvujejo" in trpijo. Ker so direktno izpostavljeni okužbi, ker so odrezani od družine. Pa vendar se upam trditi, da le-ti niso glavne žrtve. Mnogo bolj se žrtvujejo tisti, ki so primorani biti zaprti doma. Tisti, ki so izgubili delo in upanje; ki morajo kljub vsemu še vedno nahraniti svojo družino, odplačati kredite, plačati najemnino in zaposlene. Tisti, ki bi se želeli žrtvovati, delati, ampak so zaradi nevidnega sovražnika izgubili vse priložnosti. Zato jih tudi razumem, če so kateri petek mirno protestirali na Trgu republike proti drakonskim ukrepom vlade (op. a. čeprav menim, da so ukrepi smiselni in nujni). Čeprav so te doma s svojimi otroci, je njihova stiska večja kot od zdravstvenih delavcev, ki poleg vseh dodatnih ur dobijo plačane še dodatke zaradi izpostavljenosti. Čeprav cenim delo zdravstvenega osebja, jim samo dajem vedeti, da niso edini, ki trpijo.


Š T U D E N T S K A R A Z M I Š L J A N J A /// PUSTITE MLADIM PRAVICO DO TRPLJENJA »Ker se zavedamo, da je prihodnost države prav v rokah nas – mladih …« -Zveza ŠKIS »Vašo generacijo je treba podučiti o moralnosti ustvarjanja bogastva, ne pa da zgolj žanjete njegovih koristi.« -Odgovor Jasona D. Hilla na kritiko Grete Thunberg (zgoraj), profesor na univerzi DePaul v Chicagu Skoraj ne mine dan, ko raznorazni intelektualci, psihologi in sociologi trobijo v medijski rog, kako bo zaprtje šol in vrtcev negativno vplivalo na razvoj otrok in mladih. Trdijo, da »izgubljamo generacije« in da je potrebno »otroke rešiti trpljenja, stresa« – za vsako ceno. Ustavite konje! Pustite mladim, da tudi sami trpijo, da tudi sami prevzamejo del bremena nase ter da tudi sami izkusijo bridkosti realnosti in odraslosti. Pustite jim pravico trpeti! Če na današnji vsega-razvajeni mladini stoji svet – kot navaja ŠKIS ali slavni slovenski rek – potem se bojim, da svet ne bo stal več dolgo ali vsaj tako trdo, kot ga je zgradilo trpljenje vseh generacij poprej. Če vsi samooklicani strokovnjaki mislijo, da so otroci zgolj neke inertne lesene klade – neprilagodljive in vdane v usodo, se motijo. Imejmo vsaj malo zaupanja v njihove sposobnosti in dovolimo jim, da lete tudi uporabijo. Verjeti v mlade, pomeni verjeti, da se bodo sposobni tudi sami soočiti s problemi, ne pa da jim je vse dano na pladnju in brez potrebnega truda ali odrekanja. In če ni slednjega, ni niti hvaležnosti do vsega, kar nam je dano – zaradi civilizacijskih dosežkov naših prednikov. Spomnite se, kaj vse ste vi, naši starši ali stari starši, pretrpeli ter poglejte, kako dobro ste izpadli! V Zvitici – Zima 2019 sem pisal o nujnosti dela kot o sredstvu do polnega življenja. Nujnost trpljenja je še višja, kajti izkaže se, da ni boljše motivacije za reševanje problemov, kot je moč bolečine pomanjkanja, straha. Seveda ne zagovarjam, da bi tudi današnja mladina morala trpeti kot generacije poprej. Temveč trdim, da je za razvoj osebnosti in temeljev družbe nujno, da tudi mladi izkusijo trpljenje do neke zdrave mere: da morajo pomagati pri hišnih opravilih, da morajo sami narediti domačo nalogo, da morajo sami – brez nepotrebnih in »škodljivih« inštruktorjev – predelati šolsko snov, da morajo tudi sami nositi del bremena epidemije…

Pravijo, da nekateri starši ne zmorejo svojim otrokom pomagati pri nalogi (op. a. z razlogom je naloga za otroka in ne za starša). Sprašujem se, kako so generacije poprej bile sposobne pridobiti solidno izobrazbo, čeprav jim niso pomagali starši ali bog ne daj inštruktorji. Nekateri starši še brati niso znali, kaj šele računati ali kaj več. Pritožujejo se o nezmožnosti pridobivanja znanja, kljub temu da je večina le en klik stran od vseh spletnih gradiv, knjig … Ko je moja stara mama hodila v belokranjsko nižjo gimnazijo, si je morala sposoditi edino knjigo slovenskega pravopisa v vasi Želebej. Njena želja po znanju slovenščine je bila takšna, da se je knjigo naučila na pamet, ker najverjetneje ni vedela, kdaj jo bo imela priložnost spet prebirati. In danes »patroni« otrok modrujejo naokrog, da gradiv ni. Realnost takratnega časa nazorno prikaže zgodba mojega legendarnega profesorja fizike in razrednika. Po končanem študiju se je vrnil domov in se materi pohvalil, da je diplomiral iz fizike, ter ji začel na dolgo in široko pametovati o zakonitostih vesolja. Nakar mu mati odvrne: »Dobro sine, ja samo mislim, kako bi kupila kilu brašna.« Pravijo, da otroci izgubljajo mladost. Kaj pa prejšnje generacije, ki so preživele mnogo hujše grozote? Realnost je, da izgubljajo zelo malo. Za čas naših starih staršev ni noben otrok imel občutka, da mu nekdo jemlje otroštvo. Četudi so morali hoditi peš v šolo, iz Rakovca ali Želebeja v Metliko, in cele popoldneve pomagati na kmetiji. In to kljub neprimerni obutvi in oblačilom ter krutem vremenu. Moja stara mama se rada pohvali, da nikoli ni zamudila v 5 km oddaljeno šolo, četudi je to pomenilo, da je v šolo prišla več ur pred poukom. Otroci takrat, in z njimi njihovi starši, so bili samo veseli, da so vsaj lahko hodili v šolo, ker so vedeli, da mnogi pred njimi tega niti niso imeli. In še danes nimajo. Namesto da strokovnjaki opozarjajo na izgubljena leta mladine, naj so bolj pozorni na izgubo sekund, minut in ur, ki jih mladi preživijo v neproduktivnem digitalnem svetu na socialnih omrežjih. Ne le da slednja nevidno jemlje dragoceni čas, jemlje tudi pozornost in osredotočenost na delo.


Š T U D E N T S K A R A Z M I Š L J A N J A ///

O V O H I J N A Z “ ” E M I O R B DO ZA NJIHOVO DOBRO IME »Trudim se živeti na sončni strani gore in z optimizmom gledati v dneve, ki prihajajo.« Vselej se trudim dvigati posameznike in se zoperstaviti strupeni mentaliteti žrtev, ki kljub blaginji vse bolj prevladuje v svetu. Medtem ko večina izbira bližnjice, sam zagovarjam dejanja, ki so zahtevna, naporna in niso samoumevna. Trudim se živeti v realnem svetu, z nogami trdno na tleh. Ta svet ni in nikoli ne bo harmoničen, brez konfliktov ali razlik. Še več, menim, da so le-ti tudi vzrok družbene blaginje in ne posledica. Ne bom nemo gledal, kako se relativizira trpljenje. Niti ne bom dovolil, da celotno zapuščino naših prednikov zameglijo neki pametnjakoviči, ki otroke zgolj trepljajo po ramenu in jim pravijo, da se ni potrebno boriti ali vztrajati. Kljub izgaranosti moji stari starši ostajajo polni optimizma in volje do dela in življenja. Kljub bolečinam v sklepih raje delajo, kot zgolj nemo opazujejo. To so realne zgodbe življenja, ki naše muke zbanalizirajo, da smo lahko samo hvaležni za vse, kar nam je dano. Če so trpeli ljudje pred nami, še ne pomeni, da moramo mi ponoviti njihovo zgodbo. Najverjetneje jim izkazujemo največjo čast, če njihovih napak ne ponavljamo. In s tem dajem njihovim življenjem veljavo. V času, ko vsi jamrajo in kličejo po apokalipsi, je potrebno predstaviti tudi drugi pogled. Namesto vzbujanja brezupnosti in nemoči bi raje v ljudeh vzbujal optimizem in moč. Raje kot močna družba posameznikov bodimo družba močnih posameznikov. In zavedajmo se naših korenin, njihovih bitk in trpljenja, ki ne sme potoniti v pozabo.


Š T U D E N T S K A R A Z M I Š L J A N J A ///

K ATJ A V R A N I Č A R

V p li v

i nfl u e n cer j ev n a p r e h r a n s k e n a va d e

Internet je lahko odličen kraj, kjer dobimo razne informacije. Všeč mi je, kako mi omogoča, da se povežem z najbližjimi, prijatelji in spremljam vse poteze slavnih. Internet je tudi platforma za spoznavanje skoraj vsega. Kdo je vedel, da polž lahko spi 3 dni v eno ali pa da je nekdo leta 2006 poskušal prodati Novo Zelandijo na Ebayu. Lahko bi rekla, na internetu je »vsega in svašta«. Ampak internet ima tudi svoje slabosti. Kot študentki prehrane in bodoči magistri prehrane, mi vzdignejo tlak vplivneži (influencerji), brez ustrezne izobrazbe o prehrani, ki kar svobodno objavljajo prehranske nasvete. V to skupino ne spadajo registrirani dietetiki, izobraženi prehranski svetovalci, kateri imajo tudi veliko sledilcev na družbenih omrežjih. Sem spada tista množica ljudi, ki nimajo primerne izobrazbe, a imajo veliko povedati o »pravilni prehrani in zdravi prehrani« in kak je »najboljši način življenja«. V današnjem času je težko ne povezati velikega števila verodostojnosti na nobeno temo, vključno z zdravjem. Ko opazite, da ima nekdo deset ali sto tisoč zavzetih sledilcev, je težko NE pomisliti: »Huh, ta oseba mora resnično vedeti, o čem govori!« Ampak to je lahko za marsikoga nevarno. Hitro iskanje po YouTubu vam bo prineslo skoraj neomejeno paleto neupravičenih vplivnih predstavnikov, ki promovirajo vse, od keto diete do diete OMAD (kar pomeni en obrok na dan). Opažamo lahko tudi, da vplivneži trdijo, da če svojo prehrano omejite le na eno vrsto živila - na primer vzemimo krompir - boste shujšali, se izognili srčnim boleznim in pozdravili sladkorno bolezen. Vse v samo 10 dneh! Pa kdo tukaj komu naseda. Zaradi takih vplivnežev ljudje lahko preidejo v resne zdravstvene težave - pomanjkanje energijskega vnosa, pomanjkanje določenih hranil in pa podhranjenost. Posameznik bi se moral zavedati, da tudi če izgleda dobro prehranjen, debel, ni nujno, da je njegova telesna sestava in njegova vsebnost hranil primerna. Za marsikatero dieto obstajajo prednosti in slabosti, ampak uravnotežena polnovredna prehrana pa je najboljša, v primeru če je posameznik zdrav. Pustimo zdaj osebe, ki imajo prirojene presnovne motnje, kronično nenalezljive bolezni ali druge, zaradi katerih imajo prilagojene diete. Prepričana sem, da mnogi med vami domnevate, da le najbolj lahkoverni ali naivni uporabniki interneta nasedajo tovrstnim skrajnim informacijam v spletu, vendar se motite. Nekateri vplivniki, ki objavljajo najbolj grozljive podatke, imajo na stotine tisoč ali celo več kot milijon sledilcev, pogosto na več kot eni platformi. In zakaj jim taka množica verjame? Ti vplivneži so najpogosteje vitki, sposobni in popolnoma odražajo ideale družbe, ko gre za zdravje. In pravzaprav je najbolj zahrbten vidik upoštevanja prehranskih nasvetov vplivnih oseb ta osnovna ideja: »Jej kot jaz in izgledal boš kot jaz.« Tukaj je v besedi »influencer;« ideja, da če bomo delali to, kar delajo oni, bomo videti podobni njim. Ob vseh napačnih informacijah v spletu je težko vedeti, komu zaupati. Predlagam vam, da naslednjič, ko si boste ogledali video posnetke ali zapise vplivne osebe s prehranskimi ali zdravstvenimi priporočili, zastavite teh par vprašanj, preden prisluhnete njihovim idejam. Ali je ta oseba registrirani dietetik? Ali ta posameznik ali platforma promovira poseben način prehranjevanja kot edini in sveti gral? Ali zagotavljajo znanstveno dokazane vire za kakršne koli

trditve, povezane z živili? Ali prodajajo kup izdelkov, za katere morate plačati? Ali ta oseba neposredno ali posredno promovira idejo »jej kot jaz, izgledal boš kot jaz«? Ali njihova priporočila temeljijo na dejstvih ali mnenju? Povezava z znanstvenimi študijami ali njihovo citiranje je dober pokazatelj, da uporabljajo podatke, ki temeljijo na dokazih. Ali kritizirajo določeno živilo ali skupino živil? Ali priporočajo program, ki vključuje predvsem tablete, čaje ali druge posebne dodatke? To so lahko rdeče zastavice, da njihov načrt ni verodostojen. Predvsem pomembno je da vsaka dieta naj bo osnovana z zanesljivimi dokazi, randomizirane dvojno slepe s placebom nadzorovane študije, še posebej objavljene v strokovnih revijah, znanstvenih spletnih straneh. Seveda pa je več kot le vedeti, katere podatke uporabiti. Imeti morate tudi usposabljanje, da boste lahko prebirali znanost in iz nje izpeljali pomembne zaključke. Ne samo, kdo ima podlago, potrebno za razlago ugotovitev študije. Najboljšo idejo o najboljši dieti, primerni za vas, pa vam sestavi registriran dietetik ali prehranski svetovalec, če imate kakšne težave pa seveda klinični dietetik. Če se ob bolečinah obrnete k zdravniku, zakaj se ne bi o prehrani k nekomu, ki ve, kaj govori! Kaj se zgodi v primeru, če upoštevamo navodila takih vplivnežev? V novicah, ki ne bi smele nikogar presenetiti, je študija pokazala, da vplivneži ne znajo pravilno svetovati pri hujšanju. Sploh ne govorim o sponzoriranih oglasih za čaj, za katere vsi vemo, da so nateg. Govorim o vplivnih osebah z dejanskimi blogi in recepti za hujšanje. Ja, očitno tudi tistim, ki se zdijo zakoniti, ni mogoče zaupati. Poglejmo si primer ene vplivnice, brez izobrazbe v prehranski smeri: »Maščobe so nezdrave in nevarne za telo, zato jih ne smemo oziroma nimamo potrebe uživati«. Deloma ima prav. Maščobe so pomemben del uravnotežene prehrane, vendar je zaradi njihove visoke energijske vrednosti skupen vnos maščob potrebno omejevati. Različne maščobe imajo zelo različen vpliv na zdravje, zato je potrebno biti pozoren na vrsto zaužitih maščob. Vendar pa so nekatere maščobe esencialne, kar pomeni, da jih je nujno zaužiti s prehrano. Še posebej koristne so dolgoverižne omega-3 maščobne kisline, s katerimi so bogate mastne morske ribe (sardine, slanik, skuša, losos), pa tudi postrvi. Predstavljajo zelo pomemben vir energije - imajo zelo visoko energijsko vrednost, saj gram maščob sprosti kar 37 kJ (9 kcal) energije, več kot dvakrat toliko kot gram ogljikovih hidratov ali beljakovin. V telesu so maščobe so ključna sestavina celičnih membran in predstopnja različnih hormonov, poleg tega pa imajo pomembno vlogo shranjevanja energije. Maščobe predstavljajo tudi topila za maščobotopne vitamine (A, D, E in K), v telesu pa povečujejo učinkovitost absorpcije takšnih vitaminov. Tisti del, kjer navaja da so nevarne pa ji dam za prav, saj obstajajo tudi trans maščobne kisline, ki so posebna vrsta nenasičenih maščob. V človeškem telesu se ne sintetizirajo in ne sodijo med snovi, ki bi bile v prehrani potrebne. Dokazano je celo, da tiste nastale med proizvodnjo živil, povišujejo količino LDL holesterola v krvi in povečujejo tveganje za razvoj srčno­žilnih bolezni, poročajo pa tudi o številnih drugih škodljivih vplivih na zdravje. Mnogi influencerji bazirajo svojo prehrano na določenih preparatih, katerih proizvajalce ne bi direktno omenjala,


Š T U D E N T S K A R A Z M I Š L J A N J A /// ampak vsi vemo, za katere čudežne praške, napitke in čaje gre, ob katerih shujšaš in živiš zdravo. Tukaj bi rada poudarila, kako te osebe ne zadovoljujejo svojih potreb po energijskem vnosu. Na drugi strani pa so osebe, ki promovirajo zdravo življenje z zauživanjem sladkorja in kako pomemben je sladkor v prehrani. Vov, to pa ja vemo vsi, da je sladkor v vseh svojih oblikah eden izmed glavnih razlogov za debelost in kronične bolezni. Predstavlja tudi največji del kalorij, ki jih zaužije povprečna populacija. Marsikdo, ki zamenja velike količine sadja za maščobe, mora vedeti, da se je odločil za slabšo izbiro. Problem presnove fruktoze ni le v nabiranju maščobnih oblog, na primer fruktoza povečuje raven sečne kisline, ki znižuje dušikov oksid, dviguje angiotenzin in povzroča krčenje gladkih mišičnih celic in s tem dvig krvnega tlaka ter lahko poškoduje ledvice, s fruktozo se nabirajo maščobne obloge tudi zato, ker zavede metabolizem oziroma izklopi telesni sistem za kontroliranje apetita. Fruktoza ne stimulira ustrezno inzulina, ta pa zato ne zmanjšuje grelina (“hormona lakote”) in ne stimulira leptina (“hormona sitosti”), kar skupaj vodi do večje količine zaužite hrane in razvoja odpornosti na inzulin. Pojavljajo se objave kot je ločevanje hrane na dobro in slabo. Odrekanje je vedno slabo in nikoli ne vodi v doseganje dolgoročnih ciljev. Poleg tega je večina živil v zmernih količinah sprejemljivih. Razen, kadar gre za alergije. Zato jedi ne delite na dobre in slabe. Jejte vse, vendar bodite pozorni na količino zaužitih živil. Zadnje dve leti narašča tudi trend diete brez glutena. Zaradi takega povpraševanja se je prilagodil tudi trg, pri čemer je ponudba izdelkov, ki ne vsebujejo glutena zelo narasla. Toda ali je gluten res škodljiv? Odgovor je seveda NE. Za veliko večino posameznikov je gluten popolnoma neškodljiv. Izjema so ljudje s celiakijo in nekateri posamezniki z alergijo na pšenico in sorodna žita. Gluten pa je samo mešanica beljakovin, ki je naravno prisotna v nekaterih žitih, kot so pšenica, rž, oves, ječmen, pira, kamut in tritikala (križanec med pšenico in ržjo). Takšne in drugačne diete nikoli ne zagotavljajo nekih dolgoročnih rezultatov. To, kar nekoga pripelje tako do zdravja kot lepe postave, je zmernost in upoštevanje smernic zdravega življenjskega sloga, ne pa očiščevalne, ločevalne, ketonske in druge diete, ki se vse več pojavljajo na spletu. Prav tako na svetu ne obstaja popolnega univerzalnega prehranskega načrta. To, kar ustreza nekomu, vam morda ne bo, zato je ni treba posnemati in si vsak večer pripravljati avokado na pirinem kruhu, smoothije vsako jutro ... Zdrav življenjski slog je v prvi vrsti odvisen od vsakega posameznika, njegove telesne dejavnosti, starosti, spola, načina življenja, okolja, kjer živi. Ljudje radi delijo hrano količinsko, pozabljajo pa, da z nobeno ne bi smeli pretiravati. Ključ je v zmernosti. Nobeno živilo v prevelikih količinah ni zdravju prijazno. Sledenje stranem, ki ponujajo zdrave recepte in nasvete o prehrani, je lahko koristno, če znate biti kritični in selektivni. Ne upoštevajte pa kar vseh in se ne skušajte približati vplivnežem, ki vsak dan objavijo fotografijo svojega krožnika, založenega z zelenjavo in vsemi vitamini, saj mogoče niti ne vidite cele zgodbe. Vse kar vidite, so obdelane slike, prilagojene sledilcem in povejo natanko tisto, kar avtor želi sporočiti. Ne vidite pa dogajanja za kamero. A se oseba zares tako prehranjuje? Kakšno mnenje ima o prehrani, ima zdrav odnos do hrane ali živi za »všečke«. Modna muha zdrave prehrane in zdravega načina življenja je občudovanja vredna, ampak na družbenih omrežjih postavite meje, komu in kaj boste verjeli. Eno je, ko všečkate fotografijo hranljivega obroka, drugo pa, ko v trgovini kupite točno enako živilo, ker je vplivnež zapisal, da z njim kurite maščobe. Bodite predvsem pozorni na besede, kot so kurjenje maščob, pospešitev metabolizma in čiščenje ali razstrupljanje, ploski trebuh, sijoča koža in popolni lasje ter nohti. O tem se raje pogovorite s strokovnjaki, ki imajo za sabo študijsko podlago in natanko vedo, o čem govorijo.

Vplivneži sicer ne trdijo, da bi ljudem nujno fizično škodovali (konec koncev je zelenjava zdrava), vendar ljudem jemljejo sposobnost, da so strokovnjaki za svoje telo. Osebe bi morale biti previdne ob uporabi družbenih omrežij, kot je na primer Instagram, zaradi katerega se (namerno ali ne) počutite pod pritiskom, da spremenite svoj življenjski slog ali ignorirate telesne instinkte v korist njihovih priporočil. Običajno to ni fizično vzdržljivo in lahko povzroči opustošenje tudi na duševnem zdravju. Vplivneži če že morajo oglaševati in predstavljati neko vrsto diete oziroma neko prehransko navado bi svoj vpliv morali uporabljati bolj odgovorno, tako da v svoje objave vključijo vsaj povezavo do študije, ki podpira vse zdravstvene trditve, katere omenjajo. Mnoge osebe, ki stojijo za temi računi za zdravje na družabnih omrežjih, so dobronamerne in želijo širiti informacije, za katere resnično mislijo, da bodo ljudem pomagale živeti bolje. Toda prehranska kultura, ki je obstajala že dolgo pred pojavom takih omrežij, je na primer ženske vedno kaznovala, ker so preveč suhe ali premalo suhe, ker jim ni mar, kako izgledajo ali jih skrbi preveč. Trendi dobrega počutja platform so morda koristili le redkim ženskam, ki so si na platformi pridobile sloves. Za večino drugih žensk pa socialni mediji samo krepijo ista stara nepoštena in celo škodljiva pričakovanja, ki na koncu spodkopavajo njihovo samopodobo bolj, kot jim lahko kadar koli pomagajo, da postanejo zdrave. Menim, da smo vsi veliko bolj zanimivi in edinstveni, da bi skušali posnemati nekoga drugega. Vzpostavite zdrav odnos in stvari delajte predvsem zato, da se boste dobro počutili v svoji koži. Za na konec prilagam misel, ob kateri pomislim vsakič, ko vidim nekoga neizobraženega v določeni smeri, pa bodisi prehrani, zdravju, negi kože, telesni vadbi, objaviti »zaupajte mi, to pomaga«: Zakaj laična javnost raje verjame influencerjem, kot znanstvenikom? Zato ker znanje ni nalezljivo, neumnost pa je.


Š T U D E N T S K A R A Z M I Š L J A N J A ///

E J N A S J U H A N A P R EH R N O VO L ET N E Z AOB LJ UB E

Večina ljudi vzame praznični december kot mesec brez prehranskih omejitev, ko nam je dovoljeno pojesti vse. Le zakaj bi se omejevali, saj bo novo leto, novoletne zaobljube, ki vključujejo tudi hujšanje s pomočjo tisočih diet, ki jih bodo veselo priporočale ženske revije. Pa je to res? Se držite vseh novoletnih zaobljub? Koliko časa vztrajate pri dieti in »zdravemu načinu življenja«? Po mojih izkušnjah bi rekla, da več kot polovica ljudi pri novi dieti vztraja do prvega vikenda oz. nekje do enega tedna. Nekaj jih potem vztraja še kratek čas, le peščici pa uspe ohraniti nov način prehranjevanja dlje časa. Slednje lahko preštejemo na prste ene roke. A gremo lepo po vrsti. Kaj nas sploh privede do hujšanja po novemu letu? Največkrat do te odločitve pride po praznikih, ko nam na vrata potrka slaba vest zaradi prevelikih količin hrane. Na praznično obloženi mizi se pogosto najde energijsko bogata hrana, ki vsebuje večje količine maščob, soli in sladkorja. Pri nekaterih, prazniki ne minejo brez potic, piškotov in drugih sladic, pa tudi ocvrtih jedi ter francoske solate ipd. Takšna hrana poveča naš apetit, saj je prijetnega vonja, okusa ter lepega izgleda. Prazniki se tudi pogovorno povezujejo s prenajedanjem in opuščanjem telesne dejavnosti. Nacionalni inštitut za javno zdravje na svoji spletni strani navaja, da prehrana med prazniki lahko vpliva na povečanje telesne mase. V povprečju se naj bi ljudje med prazniki zredili za 1,5-2 kg. Kaj pa lahko naredimo, da do tega ne pride in hujšanje ne bo potrebno? Najbolje bo, da se držimo zmernosti. Kar pomeni, da pojemo toliko, kolikor potrebujemo. Tudi če si enkrat privoščimo malo več hrane, ne bo narobe, a se moramo tega zavedati in mogoče naslednji dan zaužiti manj ter si privoščiti bolj hranilno bogate obroke. To pomeni, da v prehrano vključimo več beljakovin (ribe, jajca, pusto meso, mlečni izdelki z več beljakovinami, stročnice) in vlaknin, tako da izbiramo polnovredne izdelke, sadje in zelenjavo. Pri tem je smiselno, da vključimo tudi gibanje in se npr. odpravimo na daljši sprehod v naravo. S tem bomo tudi zbistrili glavo, aktivirali prebavila in naredili nekaj dobrega zase.

?

NIKA MEŽNARŠIČ

Kaj jesti čez dan, če bo na meniju bogata večerja? Obroke si smiselno razporedimo čez dan. Začnemo že z zajtrkom, ki je lahko npr. granola s Skyr jogurtom in banano. Temu sledi kosilo, ki je lahko zelenjavna rižota s piščancem in solato. Večerja pa bo praznična. Pri tem si lahko hrano privoščimo iz manjšega krožnika in tako zmanjšamo velikost porcije. Pred obrokom lahko popijemo kozarec vode, ki nas bo malo nasitil ter poskrbimo, da si za uživanje obroka vzamemo čas in obedujemo v prijetnem vzdušju. Na splošno pa velja, da uživamo zmerne količine mesa in mesnih izdelkov ter izbiramo dušena, kuhana, pečena živila namesto ocvrtih. Ohranimo zmernost pri sladkih in slanih prazničnih jedeh, poleg pa v obroke vključimo dovolj sadja, zelenjave, različnih kaš in izdelke iz polnovrednih žit, ki energijsko in tudi hranilno uravnotežijo obrok, hkrati pa nam ne dajo močne potrebe po »še nekaj bi« po že zaužitem obroku. Pri sami pripravi jedi lahko recept priredimo in uporabimo manj maščobe, sladkorja oz. soli, kot piše v receptu. Za zamenjavo sladkorja lahko uporabimo sladila oz. poliole (npr. eritritol), ki imajo nekoliko nižjo energijsko vrednost od sladkorja. S tem posledično tudi zmanjšamo energijsko vrednost živila, kar po domače pomeni, da je hrana manj kalorična. Kaj pa pijača? Enako velja tudi za pijače. Ne pretiravajmo s sladkanimi napitki, energijskimi pijačami in alkoholom. Mogoče je smiselno poudariti energijsko vrednost alkohola. En gram alkohola vsebuje 7 kcal, če to primerjamo z ogljikovi hidrati ter beljakovinami, ki imajo 4 kcal in maščobami, ki imajo 9 kcal, ugotovimo, da je energijska vrednost alkohola dokaj visoka. Konkretno, če spijemo 2 dl kuhanega vina (ena skodelica) je to približno enako kot če bi pojedli en kos kruha (70g) ali sendvič s kajzarico in 2 rezinama piščančjih prsi. Torej, če bomo pri prazničnih pojedinah, pazili na količino hrane, ki jo vnesemo, bomo imeli manj slabe vesti in (mogoče) ne bo potrebe po nujni izgubi odvečnih kilogramov. Vsekakor si je dobro postaviti novoletne zaobljube in cilje, ki jih želimo doseči, a le ti naj bodo realni. Za doseganje ciljev je pomembna motivacija in volja. Po mojem mnenju ni potrebno posegati po striktnih shujševalnih dietah, ki na dolgi rok ne pijejo vode. Ključnega pomena za zdrav in aktiven življenjski slog je gibanje in uravnotežena prehrana. To ne pomeni, da se izogibamo posameznim skupinam živil npr. uživamo prehrano brez ogljikovih hidratov, ker ti redijo. En »slab« obrok oz. dan nas ne bo zredil, kot tudi shujšali ne bomo, če se bomo en dan postili. Zapomnimo si, ni problem v kosu belega kruha, 2 piškotih ali pohanemu zrezku, problem nastane kadar zaužijemo štirikratno količino tega vsak dan, mesec, leto.


Š T U D E N T S K A R A Z M I Š L J A N J A ///

K AJ J E

DAN ES

D R U G A C E K O T V le t u I VA N A L A H A R N A R

Leto 2020 mineva v znamenju pandemije COVID-19. Cel svet je pretresla velika zdravstvena kriza, ki je današnje generacije še nismo doživele. Večina ljudi se zaveda resnosti stanja, seveda pa obstajajo tudi skeptiki in teorije zarote. Negotovem stanju trenutno še vedno ni videti konca. Zdravstvena kriza se je zelo hitro prevesila tudi v gospodarsko, kar je, zaradi zapiranja gospodarstva in zaustavitve javnega življenja, pričakovano. Tudi Slovenija v tej korona zgodbi ni izjema. Gospodarske krize so neizbežne; po vsakem dežju posije sonce in vsaki rasti sledi padec. Tak proces v ekonomiji imenujejo gospodarski cikli. Gospodarski cikel je fluktuacija ali gibanje gospodarske aktivnosti med obdobjem rasti (ekspanzije), in obdobjem stagnacije oz. kontrakcije. Torej, so obdobja v katerih ekonomija raste in so obdobja, v katerih se zmanjšuje. Ekonomist Roubini gospodarske krize slikovito imenuje ekonomske nevihte ali orkani, saj delujejo precej nepredvidljivo: lahko spreminjajo smer, se potuhnejo ali pa znova oživijo, ko to najmanj pričakujemo. Vzroki za krizo so največkrat gospodarski cikli, povodi pa so lahko različni. Lahko gre za bančno krizo, za krizo valut, eksplozijo nepremičninskega balona in drugo. Skozi zgodovino se je človeštvo srečalo s številnimi gospodarskimi krizami, med katerimi izstopajo Velika depresija z začetkom v letu 1929, Naftna kriza leta 1973 in recesija v letu 2007. Gospodarska kriza leta 2007, poimenovana tudi Velika recesija, je izvirala iz Združenih državah Amerike, približno leto kasneje pa je dosegla tudi države čez lužo. V Sloveniji je realni sektor krizo začel čutiti v letu 2008. Skupne točke vseh kriz so jasne – finančne težave držav, rast brezposelnosti, inflacija, reguliranje obresti in valut. Kaj pa so razlike? Prva očitna razlika med veliko recesijo v 2007 in gospodarsko krizo COVID-19 je v njunem izvoru. Kriza v letu 2007 se je gradila postopoma, po naravi je bila ciklična, njen povod pa je bila eksplozija nepremičninskega balona v ZDA. Dokler so prihodki bili večji od zadolževanja, je ekonomija vzdržala pritisk kreditov. Čez čas pa se je tehtnica prevesila na stran dolgov in zgodil se je kolaps. Finančne obveznosti, ki so jih predstavljali dolgovi, so postale večje kot prihodki ljudi, zato se je tudi potrošnja drastično zmanjšala. Eno z drugim je svet pahnilo v veliko recesijo. Sklenemo lahko, da je bila recesija v letu 2007 posledica večletnega postopnega prezadolževanja. Na drugi strani nas je kriza v letu 2020 presenetila skoraj čez noč, njen glavni vzrok pa ni bilo prezadolževanje, temveč zaustavitev gospodarstva in usmerjanje proračunov v reševanje zdravstvene krize, medtem ko sta rast in BDP postala postranska skrb držav. Druga pomembna razlika se pojavi pri nadzoru in reševanju krize. Kadar gre za krizo z vzrokom ekonomske narave, jo lahko rešujemo z različnimi monetarnimi in fiskalnimi politikami. Orodja in načini reševanja pa

20 0 8?

postanejo drugačna, ko se vzrok za krizo skriva drugje (kot na primer v virusu). V tem primeru prilagoditev finančnega trga ni dovolj, potreben je tudi nadzor in odprava glavnega vzroka. To je še posebej težavno v primeru virusa, saj je v večji meri odvisen od ravnanja ljudi. Izkazalo se je, da imamo v Sloveniji s tem težave. Vsakič, ko državo prizadene nov val bolezni, gospodarstvo tone globlje. Zato je ključnega pomena, da poleg finančnih sprememb, vključimo tudi družbene in socialne. Ekonomist Michael Boskin pravi, da bi se v veliki negotovosti korona krize, oblikovalci politik morali osredotočiti na zniževanje davkov, razvoj načrtov za fiskalno konsolidacijo in se izogibati spreminjanju in novim finančnim predpisom (dokler gospodarstvo ne bo spet na pravi poti). Predvideva se, da se tokratna recesija ne bo končala vsaj do leta 2022, pri čemer bo ogromno vlogo odigralo odkritje cepiva. Glede na dosedanje stanje lahko trdimo, da je letošnja gospodarska kriza veliko močnejša kot je bila tista v 2007. Tukaj je potrebno poudariti, da se zaznavanje in občutenje krize močno razlikuje od človeka do človeka, njena moč pa se ocenjuje glede na splošne metrike. Globalno gledano je veliko več ljudi veliko hitreje izgubilo delovno mesto kot v 2007. O tem priča podatek, da je ZDA rekordna stopnjo brezposelnosti krize 2007 v oktobru 2009 znašala 10 %. Letos je v aprilu stopnja brezposelnosti v ZDA znašala neverjetnih 14,7 %. V letošnjem letu (v primerjavi z letom 2007) je bilo tudi več podjetij in organizacij primoranih zapreti svoja vrata, pri čemer je letošnja kriza nekatere sektorje prizadela veliko bolj kot druge. Tudi padec BDP bo veliko večji kot v 2007. Zanimiv je tudi podatek, da je letošnja kriza bolj prizadela ženske kot moške, v letu 2007 pa je kriza bolj prizadela moške. Ta razlika se pojavlja predvsem zaradi razlike v sektorjih, ki jih kriza prizadene. Kljub vsemu pa imajo v sedanji krizi podjetja nekatere prednosti v primerjavi z zadnjo krizo. Te izhajajo iz boljšega stanja podjetij pred krizo in manjšega deleža dolžniškega kapitala; povedano preprostejše, podjetja so v krizo vstopila z veliko manj dolgov. Vseeno med obema recesijama obstajajo tudi določene podobnosti. Prva je ta, da so najbolj prizadeti ljudje z najnižjimi prihodki, kar je rezultat večine kriz. Druga podobnost je, da se z daljšanjem krize ta tudi poglablja. Dlje kot traja, težje se je iz nje izvleči, to pa predvsem zato, ker ljudje postanemo siti sprememb in neprijetnih državnih ukrepov. Pri tem lahko opazimo tudi različne vstaje, gibanja in proteste zaradi nezadovoljstva med prebivalstvom. Temu smo bili priča v 30. letih prejšnjega stoletja, med leti 2007 in 2010 in tudi danes v ZDA, Franciji, Srbiji, Sloveniji in mnogih drugih državah. Tretja podobnost pa je, da obe krizi dodatno poglablja strah med prebivalci. V letu 2007 je šlo za ekonomski strah in strah pred izgubo premoženja, v letu 2020 pa lahko temu strahu dodamo strah za zdravje in socialno varnost. Svet bo gotovo prebrodil tudi krizo zaradi COVID-19, vprašanje je le kdaj. Še enkrat poudarjam, da bo, poleg vseh ostalih finančnih ukrepov, veliko vlogo odigral razvoj cepiva. Evropska unija bo v tej krizi morala delovati enotno, saj bo vsaka država sama težko prebrodila krizo. Pomembna pa je tudi strpnost ljudi in pametne poteze ključnih akterjev, ki lahko s svojimi odločitvami vplivajo na razplet krize.


Š T U D E N T S K A R A Z M I Š L J A N J A ///

SE EN A

MAŠA KUZMA

O PA N D E M I J I

...

TO KR AT P OZ IT I V N A

Svet se trenutno nahaja v situaciji, s katero v preteklosti ni imel izkušenj. Pandemija koronavirusa je, ne glede na domneve, govorice in špekulacije, bolezen, ki je zasejala ogromno strahu, panike in kar je najhujše, smrti. Današnja družba bo še dolgo trpela posledice tega virusa in mogoče si nikoli ne bo v celoti opomogla. A dejstvo je, da poleg upoštevanja zdravstvenih priporočil, nimamo razpoložljivosti za spremembo ali pomoč v teh razmerah. Zakaj torej ne pogledamo preko negativnih novic, s katerimi nas mediji dnevno zasipavajo? Informiranje je pomembna stvar intelektualnega posameznika, a le-ta bo prej ali slej prišel do zaključka, da nima v lasti ne cepiva ne rešitve. Zato se mora odločiti, ali bo v okoliščinah pasiven opazovalec in nergač, ali pa bo ugotovil, da je zdaj čas, po katerem je tako nestrpno hrepenel, odmor, ki ga je čakal. 'Čas je sveta vladar,' pravijo, in sedaj ga imamo. Kljub temu da Slovenija ni v tako strogi karanteni, da večina prebivalcev ne bi delala, se mi zdi, da imamo podarjenega veliko časa (z izjemo tistih, ki delajo in/ali imajo še več obveznosti zaradi pandemije). Mar nismo vedno negodovali, da potrebujemo le nekaj dni za počitek? Ko pa to dobimo in smo v odmor tako rekoč prisiljeni, se zopet pritožujemo. Včasih se vprašam, ali bi bili ljudje sploh s čim kdaj zadovoljni. Verjetno smo pač taka bitja. Čas je, da stopimo iz svoje cone udobja in namesto preštevanja minut v dnevu, brezciljnega preklapljanja iz enega socialnega omrežja na drugega in gledanja filmov, naredimo nekaj koristnega. »Oh, ko bi le imel čas za učenje novega jezika,« in »Če ne bi nenehno toliko delala, bi se učila peke sladic,« so bile mantre ljudi v življenju s hitrim tempom. So bile to zgolj laži, s katerimi se tolažimo? Kaj delamo sedaj, ko se je tempo dejansko upočasnil in se naše glave še kar ne morejo? Tečejo enako hitro, kot bi tekli mi od opravka do opravka leto dni nazaj. Gospodarstvo se slabša? Na to nimamo vpliva. Število umrlih se zaradi pandemije veča? Na to, razen upoštevanja ukrepov, nimamo vpliva. Šušlja se, da bodo maske od zdaj naprej obvezen del našega normalnega vsakdana? Žal, tudi na to nimamo vpliva. Zatiranje človekove svobode, o katerem je toliko govora? To je sicer stvar debate, ampak poanta je to, kaj vse lahko iz novonastale situacije naredimo. Koronavirus je kljub nezanemarljivim negativnim posledicam prinesel tudi darilo, ki je neprecenljivo.

Ni nam treba obupovati, kričati in noreti. Vse, kar moramo narediti je, da se umirimo, si skuhamo skodelico kave in naredimo načrt. Če bi se radi sedaj naučili tekoče govoriti rusko, moramo poiskati le pravi spletni tečaj ali jezikovno aplikacijo. Bi radi bolj zdravo jedli in živeli? Zdaj je čas za urejanje uravnovešenih obrokov in redno telovadbo. Bi radi preživeli več časa s svojo družino? Zdaj je čas. Bi radi slikali, risali, ustvarjali glasbo? Najlažje bi bilo hiteti po opravkih, a delo, ki ga moramo narediti v sebi, naš notranji sovražnik, s katerim se moramo spoprijeti, je najtežja in najpomembnejša naloga. Vse nam je na dosegu roke, če se le odlepimo od ekranov in spravimo k produktivnosti. Ni treba, da je koronavirus za vse najslabši čas v letu 2020. Mogoče pa sedaj ustanoviš podjetje, izdaš knjigo ali dosežeš svoj osebni cilj. Namesto gledanja televizije beri knjigo. Namesto spremljanja objav na Instagramu piši dnevnik občutij. Namesto prokrastiniranja delaj jogo. Ker je začetek vedno težek, ni treba, da je naš prvi korak slonji. Lahko je majhen in neznaten, a pomemben za našo prihodnost. Nekoč sem slišala, da je red prisoten v vsaki kaotični situaciji. Pandemije ne razumemo. Ne njenih vzrokov ne nastanka. Mogoče je pa za zdaj prav tako. Nekega dne bomo razumeli. Nekega dne bo vse jasno. Prostor za počitek, rast, za spoznavanje samega sebe in za delo na odnosih je tu. Prostor, ki smo ga čakali. Razmišljanje v tem članku me je spomnilo na pesem Samogovor, slovenske pesnice Neže Maurer. Kaj si hotel? Več. In zdaj? Imam vse. Kaj še iščeš? Sebe. (Zbirka Drevo spoznanja)


N AJ

PR O J EK T

2020

Preprosti, zagnani, povezani, mladi s podeželja, ali z drugimi besedami, to smo mi, Društvo podeželske mladine Metlika. Zmagovalci NAJ PROJEKTA 2020. Še vedno je čas korona virusa in s tem razlogom tudi čas veljave vseh najstrožjih ukrepov. A vseeno prihaja elektronska pošta, klici iz te in one strani. Vse skupaj zaradi ene na videz zelo enostavne zmage. Zmage, zaradi katere je prišlo do zelo veliko odrekanj, sedenja pred navadnim listom papirja, ker nismo našli pravih idej za govor … Še več časa za iskanje fotografij, zaradi prilagoditev glede ukrepov na snemanju in navsezadnje zaradi urejanja tako pomembnega video prispevka. Ker vem, da te ne zanima, kako se je vse skupaj začelo, se usedi in si vzemi par minutk, da ti razložim celoten potek dogajanja. Hvala. Tekli so poletni dnevi in širile so se govorice med odborniki ZSPM, da bo letos Naj projekt izgledal nekoliko drugače. Sledilo je presenečenje. Dobili smo navodila, kako moramo pripraviti posnetek, kaj vse mora vsebovati ter na kaj bo komisija najbolj pozorna. Komisijo je sestavljalo pet sodnikov oz. ocenjevalcev (Rok Damijan, Urška Senčar Hočevar, Miha Zupančič, Martin Golob, Uroš Kovačec). Skupna ocena tekmovanja, je bila razdeljena na 40 % sodniške ocene in 60 % glasovanja. Po prejetih navodilih smo se v društvu sestali na sestanku in med drugim predelali temo Naj projekt ter preko idej izluščili tiste najboljše. ki bi jih lahko uporabili pri izdelavi. Določili smo vodjo projekta (Marka Hlebca) in še nekaj posameznikov, ki so vseskozi pomagali. Odločili smo se, da se najprej dobimo v našem skupnem prostoru »štala« in se pogovorimo o zbranih idejah, o materialu, kje in kako ga bomo dobili, ter kaj bomo zapisali v govor. Naš naslednji korak je bil, da smo spisali celoten govor, na katerega smo se upirali pri iskanju foto in video materiala. Veliko slik, kot tudi nekaj posnetkov, smo potegnili iz arhiva, vseh naših dogodkov, ki so se odvijali v preteklosti. Tako smo na največje izzive naleteli, ko smo morali posneti določene kadre, ki so zahtevali veliko kreacijo idej. Kjer je volja, se najde tudi pot, pravijo. Ko smo končno nabrali celoten material, se je začelo montiranje video posnetka, na kar smo ugotovili, da nam je le-to pri celotnem projektu vzelo še najmanj časa. Prišel je dan oddaje, 8. 11. 2020, in sledili so najbolj napeti dnevi. Prišel je tudi dan sodniške odločitve in s tem razglasitev TOP 5 videov, ki se jih je uvrstilo v naslednji krog. V najbolj pomemben krog, v katerem so lahko vsi z elektronsko pošto glasovali za svoj najbolj priljubljen posnetek.

Vsi skupaj smo mislili, da se bo naše delo po oddaji posnetka

Š T U D E N T S K A R A Z M I Š L J A N J A /// M A R KO H L E B EC

zaključilo. A smo se zelo motili. Prišlo je tisto vsakodnevno in zelo pomembno opravilo, to je glasovanje. S svojim elektronskim naslovom si lahko le enkrat na dan glasoval in tako vse do konca glasovanja oz. 14 dni. Skozi celoten projekt smo v DPM Metlika pokazali, da znamo stopiti skupaj in izvesti stvar tako, kot si zamislimo. Vsakodnevno smo delili objave za glasovanje. Težili smo mamam, očetom, bratom, sestram pa tudi babicam in dedkom. Želja po zmagi je v nas močno gorela. Vzporedno s tem je naraščala tudi nervoza in naši živčki so bili zelo, zelo napeti. Kakorkoli že, hočeš nočeš, čas beži hitro, in prišel je težko pričakovan dan razglasitve oz. zaključek Naj projekta 2020. Kazalci na uri so se premikali zelo počasi. A ko smo se prebili do zadnje ure pred začetkom prireditve in ko govor še ni bil spisan, so minute postajale sekunde in nekako za las nam je uspelo, da smo se pripravili in z veliko kepo v trebuhu začeli spremljati. Skozi celoten program smo čakali na podelitev. Utrip je narasel, srčni utrip se je enormno povišal in ko so izgovorili, da smo mi, Društvo podeželske mladine Metlika, osvojili laskavi naslov Naj projekta 2020, so nas preplavile emocije in občutki so bili noro dobri. Na glasovanju smo prejeli dobro tretjino vseh glasov in dokazali, da je belokranjska pravljica segla v mnoga srca tudi izven belokranjskih meja. S tem ko smo osvojili naslov, smo si poleg naziva izborili tudi, da smo prvi izbirali nagrado in se odločili za izlet v Francijo, in sicer na ogled mesta Strasbourg, druženje s Francem Bogovičem, ogled francoskih kmetij ter degustacijo v vinski kleti. Pa da ne bo kdo mislil, da je to samo za odbornike društva, ne ne, nagrada velja za celotno društvo oz. za vse člane Društva podeželske mladine Metlika. Poleg tega, da smo se prijavili na Naj projekt, ker letos ni bilo prida dosti drugih stvari, smo hkrati izkoristili priložnosti, da se ne samo lokalno, ampak tudi celotni Sloveniji pokažemo, da čeprav izviramo iz manjših vasi in mestec, zmoremo stopiti skupaj in razkažemo, kaj vse se skriva v prelepi Beli krajini. Namen videa je bil predstavitev društva, večjih in manjših znamenitosti Bele krajine, kako sodelujemo z Zvezo slovenske podeželske mladine, katere dogodke omogočamo članom in drugim, kakšna je naša vizija ter kakšno razmišljanje imamo na podeželju. Ob tem bi se radi zahvalili vsem, ki so sodelovali pri nastanku videa, še posebej pa Marjani Šuštarič, ki si je izmislila naslov videa, Karolini Hlebec za res odlično pripravljeno pogačo, folklorni skupini Dragatuš in Martinu Pečariču, ki je povedal zaključno misel, ter vsem, ki ste glasovali za nas. Za vse, ki si mogoče še niste ogledali videa, skenirajte QR kodo in želim vam nekaj lepih belokranjskih minut.


N A U Č I M O S E ///

“ L IT R I »Litr i voda« v Metliki oziroma »litr litr« v Črnomlju. Vsem dobro poznana fraza, ki pride prav, ko na veselici naročaš liter vina in liter radenske za špricar.

BLAŽ PEČARIČ

V OD A

Bela krajina in celotna Slovenija sta deželi vina, zato je leto pogosto na naših druženjih in praznovanjih. Mnogokrat pa vina ne pijemo kot samostojne pijače, ampak mu primešamo druge tekočine. V tem članku bomo pozornost posvetili nekaterim izmed bolj znanih pijač z vinsko osnovo ter pogledali njihov izvor, zgodovino in osnovne značilnosti ter seveda, katero vino uporabiti za njihovo pripravo.

KUHANČEK! Oh, seveda, ta vsem priljubljena pijača decembrskih dni, ki nas pogreje v družbi naših prijateljev pod prazničnimi lučkami naših mest ali pa kar v naših domovih. Kjerkoli že, kuhanček in december gresta dandanes z roko v roki in nekateri bi si ju prav težko predstavljali drug brez drugega.

V splošnem velja, da boljša kot je surovina, boljši so rezultati. Tudi pri pripravi pijač z vinom lahko sledimo temu pravilu, kjer vino predstavlja osnovo. Če je torej osnova sama po sebi slaba, bo z redčenjem postala le še slabša. Kakovostno korektno vino uravnoteženega okusa bo zadostovalo v večini pijač, predstavljenih v tem članku. Poudariti pa velja tudi, da vrhunskih vin, ki so namenjena samostojnemu uživanju, ni primerno redčiti, saj že sama v sebi nosijo obilo arom in okusov, ki jih lahko z izbranim okušanjem odkrijemo.

Skozi zgodovino pa je bil glavni namen kuhanega vina precej bolj praktičen in prav nič prazničen. Izvor te pijače sega namreč še v rimske čase. Rimljani so uživali vino vedno kot razredčeno pijačo, največkrat z vodo, pogosto pa so dodali tudi med, zelišča ali začimbe. Pitje samega vina so smatrali za barbarsko, zato je bilo takšno ravnanje nezaželeno, medtem ko danes vino najpogosteje uživamo kot samostojno pijačo in želimo v njem najti njegov značaj, skrite vonje in okuse, njegovo žlahtnost in sortnost.

K U H A N C EK

Pitje vina z raznimi dodatki je bilo takrat torej običajno. Potreba po otoplitvi na vojaški misiji v hladni Germaniji pa je rimske legionarje vodila, da so svoje vinske pripravke kuhali in se z njimi ogreli. Tak način priprave vina je kmalu postal stalnica v rimski vojski, ta pa ga je raznesla po vsej Evropi, kjer so ga prevzela mnoga ljudstva in ga po svojem okusu dopolnila z različnimi zelišči in sadjem. Kuhano vino je bilo aktualno vse do srednjega veka, ko je bila ta pijača navadno bolj higienična od vode in zato bolj primerna za pitje. Po 15. stoletju je priljubljenost kuhanega vina nekoliko opešala, nepogrešljivo pa je ostalo le na švedskem dvoru, kjer so ga pili skoraj vsak dan. Konec 19. stoletja so ga ponovno pred nas postavili trgovci in gostilničarji, ki so ga ponujali v času božično-novoletnih praznikov. In takrat se je rodilo današnje povezovanje decembrskega časa in kuhanega vina. Marsikdo se hitro znajde v zadregi, ko se odloča o tem, katero vino bo najbolj primerno za pripravo kuhančka. Uporabimo lahko tako bela kot rdeča vina. Najbolje je uporabiti vina z označbo kakovostna (belokranjec, metliška črnina ali katera druga zvrst). Ta nam dajo zadovoljivo kakovost po ugodni ceni, kar je za pripravo kuhanega vina zelo dobra iztočnica. Uporaba dražjih, vrhunskih in sortnih vin ni izključena, vendar se višja cena v kuhančku ne bo bistveno poznala. Pa še ena opomba: naj ne bo december le čas kuhanega vina in lučk, pač pa tudi prijateljstva in časa za družino.


N A U Č I M O S E /// Dva imena, pa skoraj identičen koktajl. Ta znana pijača ima le dve sestavini, penino in ledeno mrzel pomarančni sok, ki pa sta lahko v različnih razmerjih. Priljubljen je kot spremljevalec bruncha, angleških porok pa tudi prvorazrednih letalskih ali železniških potovanj.

Vino, redčeno z vodo, se je uživalo že v rimskih časih in je ostalo priljubljeno vse do današnjih dni, saj so si z njo gasili žejo pri delu kmetje in drugi delavci. Nižja vsebnost alkohola je preprečevala hitro opitost, hkrati pa je alkohol zagotavljal varno uživanje, saj čista pitna voda pogosto ni bila vedno dostopna. Špricar je bil prvotno pripravljen predvsem z navadno vodo, torej ne mineralno in ne gazirano. Danes bi taki pijači rekli bevanda. Začetki špricarja, kot ga poznamo danes, pa segajo v 19. stoletje, v čas razvoja sodavice oz. sifona. Ustekleničena voda z dodatkom ogljikovega dioksida je bila takrat novost in je hitro postala priljubljen dodatek vinu. Ko so jo dodajali vinu v kozarcu, je iz njega kar »špricalo« zaradi dodanega ogljikovega dioksida. Popularnost sodavice se je ohranila še nekaj let po II. svetovni vojni, nato pa so jo postopoma nadomestile ustekleničene gazirane mineralne vode. Negazirano mineralno vodo iz naravnih izvirov pa so že pred tem uporabljali za pripravo špricerja na severovzhodu Slovenije. Kar se tiče špricarja in mnenja vinske stroke o njem, ne moremo zaslediti enotnega mnenja. Mnogi so zagovorniki, da je vino pijača, ki se nikakor ne bi smela redčiti z vodo, saj to predstavlja razvrednotenje truda vinogradnika in je potemtakem žaljivo zanj. Vendar pa stroka poudarja, da je treba zraven vina piti tudi vodo, in sicer 1 kozarec vode za vsak kozarec vina, ampak ločeno, vsako posebej, saj se s tem lahko deloma izognemo nekaterim negativnim učinkom vina. Pristaši špricarja, pa naj bodo to laiki ali pa izobražena stoka, poudarjajo ljudskost te pijače in njeno vsestranskost. Pije se namreč na vseh zabavah, veselicah in druženjih. Sam bi svoje mnenje postavil nekam na sredino, med oba tabora. So namreč vina, ki so namenjena za uživanje kot samostojna pijača in prav je, da jih take tudi uživamo ter tako razveselimo naše brbončice. Špricar. kot tak, pa je pijača, ob kateri se družimo in veselimo, zato si vsekakor zasluži svoje mesto v naši folklori. In ko že govorimo, da niso vsa vina primerna za špricar, se lahko vprašamo, kakšno vino torej uporabiti. Pri nas je za špricar brez dvoma najboljši Belokranjec PTP, v splošnem pa lahko uporabimo belo ali rdeče vino, odvisno od navade in okusa. Zagotovo so boljša izbira zvrsti in ne sortna vina, saj se pri zvrsteh kombinirajo lastnosti več sort, kar je lahko prednost. Najpomembnejša lastnost teh vin je zagotovo višja vsebnost kislin, ki ob redčenju z vodo, špricarju še vedno zagotavljajo okus in svežino. Kljub temu pa vino ne sme biti prekislo in ne preveč žveplano, saj takšen špricar ne bo okusen, po vrhu pa nas bo drugi dan še bolela glava. Nekateri poznavalci in ocenjevalci špricarja imajo tudi izbrane mineralne vode, saj pravijo, da izrazita mineralnost nekaterih lahko pokvari okus špricarja.

Drugo ime pa ima korenine v londonskem Buck's clubu, kjer ga je prvi postregel natakar McGarry leta 1921 kot izgovor za uživanje alkohola v jutranjih urah. Obstajajo še mnoge različice podobnih koktajlov, pripravljenih iz penine in različnih sadnih sokov, med njimi sta tudi Bellini, pripravljen s kašo iz breskev, Rossini, pripravljen z limono in jagodami, ter Tintoretto, pripravljen s sokom granatnega jabolka.

a li B U C K ’ S F I ZZ

Špricer ali špricar, gemišt, briganec … Mnogo imen za to klasično ljudsko pijačo nam že samo po sebi pove, da gre za priljubljen napitek in tudi sam z gotovostjo trdim, da ste se zagotovo že kdaj srečali z njim.

MIMOSA

SP R I C a R

Prvo poimenovanje je francoskega izvora, imenuje pa se po rumeno cvetoči roži mimosi. V Parizu naj bi ta koktajl leta 1925 prvič pripravil legendarni natakar Frank Meier, ki je stregel v slovitem hotelu Ritz, kamor je pogosto zahajal tudi pisatelj Ernest Hemingway. Ko smo ravno pri znanem pisatelju, je zagotovo omembe vreden tudi njegov lastni koktajl »Death in the afternoon«, torej »popoldanska smrt«, ki ga sestavljata penina in absinth.


Alkoholna pijača, ki se tradicionalno pripravlja v Španiji in na Portugalskem. Izraz Sangria v španščini pomeni »puščanje krvi«, uporabo tega izraza kot poimenovanje pijače pa lahko zasledimo že v 18. stoletju (zgodovinsko ozadje nastanka te pijače žal ni razjasnjeno). Tradicionalno se pripravi iz rdečega vina, lokalnega sadja, kot so breskve, nektarine, jagodičevje, jabolka in hruške, ter z dodatkom sladkorja in pomarančnega soka. Obstajajo še mnoge različice, kjer se vinu dodajo tudi žgane pijače, sladki likerji, tropsko sadje ali gazirana voda. Prav tako obstajajo različice sangrije, ki uporabljajo belo vino (Sangria Bianca), vino iz tradicionalnih španskih sort Tempranillo in Garancha (Reál Sangria), pa tudi otroške različice, kjer vino nadomestijo s kakšno brezalkoholno pijačo.

S

I R G AN

A

KIR Priljubljen koktajl v Franciji, kjer je navadno postrežen kot aperitiv pred obrokom. Sestavljata ga belo vino (najbolj priljubljena je sorta chardonnay) ter Creme de Cassis, ki je sladki liker rdeče barve z okusom rdečega ribeza. Liker je bil prvič pripravljen leta 1841 v Francji, ki ga še danes proizvede in porabi največ. Koktajl se imenuje po Felixu Kiru, županu Dijona v Burundiji v 1. polovici 20. stoletja, ki je to pijačo predstavljal mednarodnim delegacijam ter tako hkrati promoviral 2 proizvoda Burgundije: vino in ribezov liker. Tudi ta koktajl ima mnogo različic, v katerih so uporabljena različna vina oz. druge alkoholne pijače in različni likerji. Med njimi je vredno izpostaviti Kir Royal, ki je pripravljen s šampanjcem oz. penino in Creme de Cassis.

AP E R O L SP R IT Z Ta koktajl domuje v severni Italiji, bolj natančno v Benetkah, zato ga poimenujemo tudi Spritz Veneziano. Narejen je iz penečega vina, idealno iz Prosseca, gazirane vode in aperitiva Aperol. V taki obliki se je zares uveljavil po letu 1950 in je danes 9. najbolj prodajani koktajl na svetu. Pred letom 1919, ko Aperola še niso poznali, pa je bil to le Spritz, torej špricer po naše, tega pa so tam ustvarili avstrijski vojaki, ki niso bili navajeni močnejšega italijanskega vina in so mu zato dodajali vodo ali sodovico.

To je bilo le nekaj pripravkov z vinom, obstaja pa jih še mnogo. Če ste umetniška duša, vam zagotovo tudi brez recepta uspe napraviti svojo mešanico. Zagotovo pa ne sme manjkati sestavina, ki je obvezna pri vsaki alkoholni pijači. Zmernost. Vedno uživajmo alkohol zmerno in preudarno, da ne prinese pogube, namesto veselja. Saj vemo, kako nas opozarja minister za zdravje: »Prekomerno uživanje alkohola škoduje zdravju.«


Avtorica fotografije: Ines Juran


N A U Č I M O S E ///

MAJA BADOVINAC

Z D R AV I L A IN

A L KO H O L

Znano je, da s starostjo ne rastejo samo leta, toda tudi število vsakodnevnih tablet, ki jih starostniki zaradi različnih stanj in bolezni potrebujejo. Več zdravil pomeni tudi več možnosti interakcij. Za razliko od starejših, pri mladih nastopijo interakcije zdravil predvsem z alkoholom, kajenjem ter nepravilno uporabo zdravila. Predstavila vam bom, kaj sploh so interakcije, katera zdravila imajo interakcije z alkoholom, kako vplivajo na učinek zdravila ter predstavila nekaj primerov. Beseda interakcija pomeni medsebojno delovanje oz. vplivanje. Poznamo različne tipe interakcij, in sicer, interakcije med zdravili, zdravili ter alkoholom, hrano, nikotinom… Te različne spojine lahko vplivajo na koncentracijo zdravilnih učinkovin v krvi in posledično na sam učinek zdravila. Povečana koncentracija zdravila v krvi lahko privede do povečanega učinka, več neželenih učinkov, lahko tudi do toksičnosti, medtem ko zmanjšana koncentracija vodi v nezadosten učinek.

Interakcije med etanolom in zdravili na recept naj bi bile razlog za kar 25 % vseh obravnav zastrupitev v urgentnih ambulantah. Za 940 zdravilnih učinkovin (6229 različnih zdravil) je znano, da imajo interakcije z alkoholom. Od tega ima 165 učinkovin resne interakcije z alkoholom.


N A U Č I M O S E /// POTENCIALNE INTERAKCIJE MED ZDRAVILI IN ALKOHOLOM

SKUPINA ZDRAVIL

UČINKI

Protibakterijske metronidazol, sulfametoksazol, trimetoprim

Hitro bitje srca, hitre spremembe krvnega tlaka, slabost, bruhanje, oteženo dihanje, glavobol, zmedenost

Nesteroidni antirevmatiki (za zdravljenje bolečine) acetilsalicilna kislina, ibuprofen, naproksen

Draženje želodca, večja možnost za nastanek razjed in krvavitev na želodcu

Zdravila za zdravljenje bolečine, vročine paracetamol

Toksičnost za jetra

Zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni vsi insulini

Veliko večja možnost za hipoglikemije (nizek krvni sladkor): bledica, znojenje, zvišanje krvnega tlaka, utrujenost, zmedenost, v skrajni fazi koma

Zdravila za zdravljenje motenj strjevanja krvi varfarin

Pri akutnem uživanju večja možnost notranjih krvavitev, pri kroničnem uživanju pa večja možnost krvnih strdkov in posledično srčnih infarktov in kapi

Opioidi (za zdravljenje hudih bolečin) morfin, hidromorfon, oksikodon, fentanil, tramadol

Vrtoglavica, sedacija, zmanjšanje motorične sposobnosti, ustavitev dihanja, koma, smrt

Antiepileptiki (za zdravljenje epilepsije) karbamazepin, lamotrigin, valprojska kislina

Večje tveganje za epileptični napad, zaspanost, vrtoglavica, težave pri koncentraciji

Zdravila za zdravljenje slabosti difenhidramin

Zaspanost, vrtoglavica, zmanjšane motorične sposobnosti

Antidepresivi amitriptilin, klomipramin, maprotilin, doksepin

Zaspanost, vrtoglavica, zmedenost, težave pri koncentraciji, povečana nevarnost prevelikega odmerka

Anksiolitiki (zdravila pri strahu, zaskrbljenosti) alprazolam, klonazepam, lorazepam, diazepam

Vrtoglavica, sedacija, manjše motorične sposobnosti

Najvarnejši način jemanja zdravil je v popolni odsotnosti alkohola, saj je le tako uporaba zdravila varna, učinkovita in kakovostna. Težko je predvideti varen odmerek etanola, ki še ne bi povzročila interakcij, zato sočasna uporaba ni priporočljiva.


N A U Č I M O S E ///

ZI M A , Z I M A , A L E B O ZE LE N »Plant seeds of happiness, hope, success, and love; it will all come back to you in abundance. This is the law of nature.« -Steve Maraboli

Rastline v zimskih mesecih preidejo v obdobje zimskega mirovanja, ki ga s sopomenko imenujemo dormanca. Beseda je izpeljana iz latinščine in pomeni spanje. Dormanca je stanje in obdobje zmanjšane metabolne aktivnosti, ki rastlini omogoča preživetje neugodnih rastnih razmer, kot so recimo nizke temperature in kratki zimski dnevi. V tem obdobju je rast rastlin upočasnjena ali pa te sploh ne rastejo. Vsaka rastlina za svoj obstoj potrebuje določeno mikroklimo, ki ji omogoča normalen rast in razvoj, navsezadnje preživetje. Organizmi so se določenemu območju in okolju adaptirali, kar je gentsko pogojeno. Sposobnost prilagajanja nizkim temperaturam je različna med rastlinskimi vrstami. Rastline si pomagajo z mehanizmi, kot so kopičenje hranil, listopadna drevesa odvržejo liste in preživetje v obliki semen. Kljub vsemu na letne čase ne moremo vplivati, zato nas v zmernih geografskih širinah v zimskih mesecih, ko rastline počivajo, največkrat preseneti sneg. Gre za obliko padavin, ko je zrak zasičen z vodno paro, temperatura pa je pod lediščem. Dormanca, prepletajoča se z nižjimi temperaturami zraka in snežno odejo, je esencialnega pomena za normalno rast rastline. Sneg bi lahko poimenovali kot zaščitno pokrivalo, saj rastline dodatno ščiti od zmrzovanja zaradi nizkih temperatur. Potrebujemo vsaj nekaj centimetrov snega, ki bi v popolnosti prekril vznikle ozimne posevke. Zakaj jih sploh ščiti? Sneg ima pomembno vlogo kot izolator, kajti vpliva na temperaturo tal in preprečuje izhlapevanje vode iz tal. Kjer pa snežne odeje ni, je prezimovanje rastlin bolj izpostavljeno vplivu vremena. Zlasti v zadnjih letih smo priča podnebnih sprememb in s tem povezanim temperaturnim nihanjem v zimskih mesecih. Problem so višje dnevne temperature zraka, ki pripomorejo k taljenju površinskega sloja tal in sledeče se nižje nočne temperature, ki povzročijo zmrzovanje tal. Nagle temperaturne spremembe vplivajo na vegetacijski cikel rastlin. Višje dnevne temperature ''zmedejo'' rastline, le-te dobijo signal za odganjanje listov ali začetek cvetenja. Nenadne nižje temperature potem uničijo cvetove, ki odpadejo, kar privede do tega, da ne bomo

P AT R I C I A B L A Ž I Č

dobili plodičev in posledično plodov. S tem je povezano zmanjšanje pridelka in povečana gospodarska škoda. Veliko škode letno utrpijo predvsem sadna drevesa, ki so zasajena na neugodnih, netipičnih sadjarskih legah, kjer so posledice mraza še toliko bolj izražene. Snežna odeja ima prav tako ugoden vpliv na rastline v spomladanskih mesecih. S taljenjem se omogoča namakanje zemlje. Rastline ostanejo vlažne in ustrezno preskrbljene z vodo. Leta 2019 smo bili priča nenavadni zimi, kajti sneg nas ni velikokrat presenetil. Po podatkih iz ARSO (Agencije Republike Slovenije za okolje) je bilo to leto na državni ravni drugo najtoplejše leto od leta 1961. Snežna odeja je bila po nižinah v primanjkljaju kakor leta do tedaj. Pretežno po nižinah ni obstala niti en dan ter ni presegla desetih centimetrov. Med drugim se je pojavil tudi škodljiv pojav za naše rastline, imenovan golomrazica. Golomraznica je pojav, ko je prisoten mraz brez snega. Mraz ima negativen vpliv in je povzročitelj poškodb na mnogih ozimnih posevkih žit, na primer na pšenici. Če pride do izjemno nizkih temperatur, a brez snega, nam lahko poškoduje povrhnjico rastline, kar vodi v propad rastline. Na naravne cikle ne moremo vplivati, lahko pa z osnovnim poznavanjem zakonov narave pripomoremo k boljšemu razumevanju delovanja le-te. David Attenborough, poznan po dokumentarcih Life on Our Planet, poudarja, da moramo ponovno odkriti in spoznati ravnovesja v naravi, s pomočjo katerih lahko ljudje z njo živimo simbiotsko življenje, z namenom in željo, da si ustvarimo boljše okolje za nas in naslednje generacije. Razumevanje naravnega sveta in osnovnih zakonov narave je vir ne le velike radovednosti, temveč tudi velike izpolnitve.

»It's surely our responsibility to do everything within our power to create a planet that provides a home not just for us, but for all life on Earth.« “People must feel that the natural world is important and valuable and beautiful and wonderful and an amazement and a pleasure.” David Attenborough


Avtorica fotografije: Ines Juran


A K T U A L N O ///

DAN D

JA K A Š I KO N JA

E J I M E PA N D

Prijatelja ljubi, kot da ti je brat, in prijateljuj z bratom, kot da ga jutri ne bo več. Neguj trenutek, ko pa lahko izgubiš tako prijatelja kot brata. Ker je brat prijatelj in prijatelj brat in ker je bratstvo in prijateljstvo tak isto, želi prijatelju in bratu dobro in ju varuj pred nesrečo.

Eksistencialističnih vprašanj o konkretni in oprijemljivi nevarnosti takšnega obsega kot ob pandemiji novega koronavirusa si danes živeči še nismo zastavljali, razen najstarejših v krizi druge svetovne vojne. Situacija brez primere se nas je lotila in medtem ko se s spominom dotikamo »predkoronskih« časov, razmislimo o možnih razpletih pandemije, ki so odvisni od vseh nas – »še živečih«, od naše volje in od naše ljubezni do brata in prijatelja. Naš skupni cilj je zmaga nad virusom, torej iskanje trenutka, ko bodo človeška volja do življenja, radovednost in iznajdljivost pokosili virusno slo po uničenju življenja. Po pravljično bo moment življenja prehitel okornost smrti. Najverjetnejši razplet »koronakrize« zaznamuje množično prostovoljno cepljenje, ki bi v prvi vrsti zmanjšalo število novih okužb in umrljivost, s postopnim sproščanjem ukrepov pa še omejevanje gibanja, po več letih šele opustitev mask. Ob nezadostni precepljenosti, opustitvi ukrepov in zanašanju na razvoj kolektivne imunosti populacije prek naravnega poteka okužb se bi na načelni ravni odrekli posameznikom s tveganjem za težji potek bolezni. Slednja pot bi bila posuta s trnjem, po katerem bi nekateri stopicali s kovinskimi čevlji, spet drugi nagi in bosi. Tretji razplet pa bi slonel na negotovosti, kot smo ji priča ob pisanju članka, ko ne glede na veljavne ukrepe, število okuženih ne upada. Zakaj nismo uspeli zajeziti virusa kot v prvem valu, ni jasno. Očitno je bil odpor ljudstva do ukrepov prevelik ali pa ljudje ukrepov niso razumeli ali so bili ti preveč luknjati, z izjemami, ali celo slabo zastavljeni. Kljub ukrepom pa virus sam od sebe ne bo izginil in se bo nezadržno širil, zato je praktično edina sprejemljiva pot iz krize prek cepljenja, ki je množično, prostovoljno in osnovano na zaupanju v znanost in zdravstveno stroko. In ravno v tednu pisanja članka, 8. decembra 2020, je bila kot prva cepljena 90-letna gospa v Veliki Britaniji, po tem ko so neodvisne skupine strokovnjakov pregledale varnost in učinkovitost cepiva. Pisal se je zgodovinski dan, ko smo dobili orožje proti novem koronavirusu in ki je na nek način podoben Dnevu D – invaziji Normandije s strani zaveznikov v drugi svetovni vojni. Res je, da so množično cepljenje že pričeli v Kitajski in Rusiji, ampak se od njihovih cepiv distanciram zaradi omejenosti podatkov in netransparentnosti postopka testiranja, ob tem pa bi poudaril, da na slednja cepiva niti ne polagam upanja, ker bo njihova dobavljivost v zahodnih državah najverjetneje omejena. Zakaj se cepiti? Ali je cepivo resnično varno? Kdo se lahko cepi? Kdo naj prvi prejme cepivo? Kakšni so neželeni učinki cepljenja?

In mnoga druga vprašanja so na mestu in zahtevajo odgovore. Vsaka nejasnost glede cepiva mora biti razrešena. Po drugi strani pa mora imeti vsaka obtožba zoper cepivo trden temelj. Marsikdo dvomi v varnost cepiv, saj so bila rekordno hitro razvita in testirana, o čem se je v preteklosti lahko le sanjarilo. Namreč od objave sekvence virusnega genoma, 10. januarja 2020, so številni raziskovalci s celega sveta pričeli z delom na cepivu. Prvo cepivo proti koronavirusu je bilo zasnovano v nekaj dneh, a vendar so bila za to nujna leta ali celo desetletja izpopolnjevanja tehnologij, ki so nam v ključnih trenutkih omogočile omenjeno hitrost. Intuitivno bi človek rekel, da se je pri razvoju cepiva proti koronavirusu ubiralo bližnjice, ki se jih v »predkoronskih« časih ne bi, ampak takšnih, ki bi preprečevale potrditev varnosti in učinkovitosti pri testiranju na prostovoljcih, ni bilo. Poleg napredka znanosti je bil ključen predpogoj za rekordno hitrost zadostno financiranje. Številne države, tudi Slovenija, so bile pripravljene opraviti tvegane vložke in vnaprej zakupiti doze cepiv, kljub temu da niso vedele, kdaj bo cepivo na voljo in ali bo sploh varno in učinkovito. Investirale so zato, ker je vsaka alternativa dražja. Cepljenje je za državo neprimerno cenejše kot vsa državna pomoč podjetjem zaradi ukrepov v pandemiji. Po drugi strani, če bi farmacevtsko podjetje samo razvijalo cepivo, bi zaradi bojazni pred finančno izgubo vsa testiranja cepiva opravljalo veliko počasneje. Tako bi lahko s pravočasnim ukrepanjem preprečilo večjo finančno škodo. PRIPOROČILO BRALCEM Novi koronavirus spremljam od februarja 2020, odkar sem prebral članek o pojavljanju netipičnih pljučnic na Kitajskem. Od takrat sem del vsakdana posvetil nadaljnjemu branju na področju virusov, zdravil, cepiv in ukrepov za zajezitev respiratornih okužb. Moje znanje je raslo in velikokrat sem moral spremeniti svoja stališča, ko sem bil soočen z bolj zanesljivimi dokazi. Tako sem v začetku dvomil v učinkovitost mask, saj so bila stališča raznolika, tudi med strokovnjaki. Ob novih dognanjih pa sem tudi sam pričel verjeti v pomembnost njihovega obveznega nošenja. Tako sem spremljal tudi razvoj cepiv. Če bi me nekdo med poletjem vprašal, ali bi stavil na mRNA cepiva (kot od podjetij Moderna in Pfizer/BioNTech), bi bil moj odgovor nikalen. Kljub temu pa so me raziskovalci s transparentnostjo dobili na svojo stran, saj so redno poročali o svojem delu in mi omogočili, da se iz prebranega sam odločim, ali je stvar takšna, kot zatrjujejo.

Kot prijatelj in kot brat, bom vsem znancem, tudi lastnim družinskim članom svetoval, da se cepijo, ker sem mnenja, da jih bo cepivo obvarovalo pred hujšim potekom okužbe in njenimi dolgoročnimi posledicami ter da je cepivo varno in učinkovito. Enako bi svetoval tudi ostalim, ki berete slednjo poved. Moj nasvet je kratek in jedrnat, ker želim, da je sporočilo razumljivo vsakemu. Za razpravljanje na dolgo in široko pa nekdaj drugič, medtem pa ostanite zdravi.


Ker je cepljenje prostovoljno in ker se vsak lahko svobodno odloči, ali se bo cepil ali ne, bi priporočil naslednja branja, kjer boste dobili konkretne informacije na vaša vprašanja: •

Slovenski strokovnjaki s področja medicine, farmacije in biologije o cepivih in o imunskem sistemu. Cepiva in mi: Kako delujejo cepiva in iz česa so? Kako deluje naš imunski sistem in kakšna je pri tem vloga cepiv. Maja Ratej, Zarja Marušič. MMC RTV Slovenija. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/slovenija/cepiva-in-mi-kako-delujejo-cepivain-iz-cesa-so/544677?fbclid=IwAR1GQ7A5_9RJTvr-G-hzboz8RxlqvlknSOuouXA4E9bjgT-rh5Htc5Px_A

Najpogostejša vprašanja in dileme o cepljenju proti koronavirusu. Alojz Ihan: Cepijo naj se tudi ljudje, ki so preboleli covid-19. Maja Ratej. MMC RTV Slovenija. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/ zdravje/novi-koronavirus/alojz-ihan-cepijo-naj-se-tudi-ljudje-kiso-preboleli-covid-19/545500

Strokovnjaki odgovarjajo na številna vprašanja v povezavi s cepljenjem proti novemu koronavirusu (v angleščini): Every Covid-19 Vaccine Question You’ll Ever Have, Answered. Dostopno na: https:// elemental.medium.com/amp/p/9a0eeb334ded

Samo dobro informiran posameznik lahko odloča o svojem zdravju.

Časovnica z mejniki v pandemiji COVID-19, od prvega primera v decembru 2019 do novega cepiva. V središču sta le cepivi podjetij Moderne (M) in Pfizerja v sodelovanju z BioNTech (P/ BNT), ki bosta prvi na voljo v zahodnem svetu. Okrajšavi: WHO – Svetovna zdravstvena organizacija, FDA – Uprava za hrano in zdravila v ZDA.


A K T U A L N O ///

-

N OVO ? O V O N L E TO C E P I V O

Priznajmo, leto 2020 je bilo v vseh pogledih novo, pa bo novo tudi leto, ki prihaja? Tega z gotovostjo ne more trditi noben, lahko pa povem, da bo na trgu zagotovo novo cepivo, ki je te dni kar »vroča roba«. Kot biotehnologinji se mi zdi tovrsten dosežek izjemen – v kar dobrega pol leta ugotoviti bistvo cepiva, opraviti vse klinične študije ter pridobiti dovoljenje za promet ni mačji kašelj (ha, kašelj, v 2021 ga več ne bo). Verjamem pa, da se nekaterim ob tej zadevi poraja eno in edino, največkrat zastavljeno vprašanje – bo cepivo varno? V nadaljevanju vam bom zato predstavila krajši molekularni vidik delovanja cepiva in vse okvirčke, ki jih mora cepivo obkljukati, da lahko pride v humano uporabo.

HANA FLAJNIK

Naj začnem z nekaj klasičnimi besedami o cepivu. Dovoljenje za promet trenutno pridobiva več cepiv, sama se bom osredotočila na tistega s tehnologijo, ki sloni na uporabi informacijske RNA oz. »messenger« RNA molekule (v nadaljevanju mRNA), ker je ena izmed najzanimivejših in morda najnaprednejših načinov delovanja cepiva pa tudi, ker izbranemu cepivu trenutno najbolje kaže. Koronavirus SARS-CoV-2 je virus iz družine ostalih koronavirusov in vsak virus se med sabo razlikuje po beljakovinskih strukturah (najmanj eni) na svoji ovojnici. In prav koronavirus ima eno izmed beljakovin (npr. beljakovina S, ki je potrebna za vezavo virusa na človeške celice in njegov vstop v njih), ki za naš imunski sistem predstavlja nerešljivo uganko, še nikoli prej videno beljakovino, za katero ne ve, kako bi se z njo spopadel. Naše imunske celice je ne prepoznajo in so jo nezmožne inaktivirati, virus pa si tako podredi naše telo. Težavo lahko rešimo s cepljenjem – v telo s cepivom vnesemo genetski mRNA zapis, ki nosi pomembno informacijo o izgradnji točno te določene beljakovine. Naše celice so zmožne prebrati ta zapis in ga pretvoriti v beljakovino, ki služi kot signal za naš imunski sistem. Imunskemu sistemu se zdi beljakovina tuja, zato začne proti njej izdelovati lastne obrambne celice in protitelesa. Ta pristop omogoča, da naše telo ob potencialnem stiku z virusom hitreje in lažje ustvari obrambne celice in tako inaktivira virus (celice ga uničijo, preprečijo njegov vstop v telesne celice gostitelja in uničijo že okužene celice), s tem pa pomaga pri zaščiti proti bolezni COVID-19. In nič bati – te »vnesene« beljakovine je tako malo, da ne izzove bolezni, omogoča pa učinkovito pripravo na okužbo z virusom, hkrati pa je to samo ena izmed več kot 20 beljakovin, ki tvorijo popoln virusni delec.

Slika: shematski prikaz virusa s pomembnejšimi beljakovinami (vir: https://www.rtvslo.si/zdravje/alojz-ihan-cepijo-naj-setudi-ljudje-ki-so-preboleli-covid-19/545500)

Vsako zdravilo mora čez določene stopnje razvoja in kliničnih študij – temu v stroki pravimo »research and development« oz. R&D (raziskave in razvoj). Razvoj novega zdravila lahko traja tudi do 15 let, če razčlenim: • prva faza: 3–6 let primarnih raziskav in predkliničnih študij, • druga faza: 6–7 let kliničnih študij (različno število testiranih prostovoljcev), • tretja faza: do 2 leti ocene ustreznosti s strani regulatornih organov, kot sta FDA v Združenih državah Amerike in EMA v Evropi, ki sta odgovorni za podelitev dovoljenja za promet ter proizvodnja zdravila za večji trg uporabnikov.


Slika: shema R&D (vir: http://phrma-docs.phrma.org/sites/ default/files/pdf/12-535phrmaoverviewdiabetes1109.pdf) Po 15 letih se nadzor in spremljanje novega zdravila ne zaključi. Morebitne neželene učinke, nadzor delovanja poteka ves čas uporabe zdravila. In zakaj bomo imeli cepivo na voljo že v manj kot enem letu, se morda sprašujete. No, odgovor na to je pogojno dovoljenje za promet, ki omogoča odobritev zdravil na podlagi manj popolnih podatkov v primeru, da je zdravilo ključno za zdravljenje ali preprečevanje bolezni, možno pa je le v primeru, ko je takojšnja korist uporabe večja od tveganja manjka podatkov. Predklinične in klinične študije (največkrat izvedene v treh fazah, vsaka se razlikuje po številu testirancev) so eden najpomembnejših korakov izdelave zdravila (postopki so enaki tudi za cepiva). Predklinične študije nam podajo osnovne informacije o varnosti zdravila, ki pa se ne navezujejo na varnost pri aplikaciji v človeško tkivo – ta podatek pridobimo s pomočjo kliničnih študij, kamor so vključeni ljudje – testiranci. Za vsako klinično testiranje novega zdravila se oblikuje protokol, ki vsebuje informacije o tem, kdo lahko sodeluje v študiji, koliko ljudi bo testiranih, kako dolga bo študija, ali bo vključena testna skupina, kako bodo testiranci prejeli zdravilo in kako bo potekalo pridobivanje, vrednotenje ter analiza rezultatov. Faza 1: testiranih je 20–100 zdravih ali bolnih ljudi, njen namen pa je pregled varnosti zdravila in določitev optimalne koncentracije apliciranja zdravila, pripravi se tudi ocena varnosti cepiva glede na pojav morebitnih neželenih učinkov. Faza 2: več 100 bolnih ljudi, njen namen je preverjanje učinkovitosti in pojava možnih neželenih učinkov, preučitev predlaganih odmerkov in oblikovanje sheme zdravljenja in aplikacije zdravila. Faza 3: 300–3000 bolnih ljudi, njen namen je natančnejša ocena varnosti, natančnejše preverjanje učinkovitosti zdravila in monitoring škodljivih reakcij. Iz faze v fazo napredujejo samo zdravila, ki zadostijo vsem zahtevam posamezne faze.

V vsako študijo so vključeni različno stari udeleženci, moški in ženske, bolni in zdravi, nekateri testiranci prejmejo zdravilo, kontrolna skupina testirancev enake sestave pa placebo oz. navidezno zdravilo (zdravilo brez aktivne učinkovine, ki je po videzu in okusu enako kot pravo zdravilo – v primeru cepiva, brez mRNA molekule; testiranci v času raziskav ne vejo, ali so dobili pravo ali navidezno zdravilo). V primeru aktualnega zdravila je trajanje študij pospešeno prav iz razloga, ki sem ga opisala zgoraj (korist je večja od tveganja). Na spletu pa je javno dostopen tudi celoten, razumljiv protokol izvedbe kliničnih študij cepiva, ki sta ga razvila Pfizer in BioNTech. Vsi, ki vas o tem kaj več zanima, lahko v iskalnik vtipkate geslo C4591001_Clinical_ Protocol_Nov2020.pdf in izberete prvi ponujeni rezultat. Nekatere mogoče straši misel genskega cepiva (ja, ker je to tehnologija, ki sloni na mRNA molekuli, spada pod genska zdravila), ampak naj povem, da se molekula, kot je mRNA, ne more vgraditi v človeški genom, predvsem zaradi svoje nestabilnosti, predhodno potrebnega prepisa v DNA, ki je encimsko uravnavan, ljudje pa tega encima nimamo in zaradi zahtevnega transporta iz celične vsebine v celično jedro. In prav ta nezmožnost vgraditve mRNA molekule v genom predstavlja eno izmed največjih prednosti tovrstnega cepiva, hkrati pa nam njegova aplikacija s pomočjo maščobnih molekul omogoča vnos najmanjšega možnega števila dodatkov in adjuvansov, ki so v drugih cepivih zaradi njegove stabilnosti velikokrat prisotni. Tovrstna genska zdravila se že več let (zaenkrat le na nivoju kliničnih študij) uporabljajo za gensko zdravljenje raka in tudi zdravljenje živali. In kot zanimivost, ki, opozarjam, ne velja za mRNA cepiva, saj ta vsebujejo le »golo« mRNA – popolne virusne RNA se neprestano vključujejo in izključujejo v oz. iz človeškega genoma in sama virusna RNA predstavlja kar 8 % celotnega našega genoma, njena vgraditev v genom pa je mogoča zaradi vseh potrebnih encimov in beljakovin, ki jih virus ima.


D I J A Š K I K O T I Č E K ///

e t u l a v o t p i Kr

- D i g i ta li z a c i ja s v eta Priložnost novih belokranjskih milijonarjev V zadnjih 2 desetletjih beležimo izjemno hiter napredek tehnologije in znanosti. Posledično se s tem spreminja tudi naša družba in njeno delovanje. Živimo v sistemu kapitalizacije, ki temelji na kapitalistični privatni lastnini in trgu. Ena izmed značilnosti je, da je osnovni smoter kapitalistične produkcije dobiček, torej povečevanje že obstoječega bogastva, pri čemer se mora to povečanje izraziti v denarni obliki. A tukaj nastane problem! Če želimo povečati svoje bogatsvo, potrebujemo finančno pismenost. Odločitve o finančnem izobraževanju v šolah se sprejemajo na državni ravni, zato ni nobenih smernic, ki bi šolam pomagale poučevati najučinkovitejši pristop k osebnim financam. Bogati pravijo, da imajo pravilo, ki mu pravijo 90/10. Kaj to pomeni? Pravilo 90/10 pomeni, da 90 odstotkov ljudi zasluži 10 odstotkov denarja, 10 odstotkov ljudi pa 90 odstotkov denarja. V Sloveniji imamo še slabšo situacijo 95/5.

ZAČETEK POTI Leta 2016 sem v Ljubljani, v prvem nadstropju Kristalne palače, začel svojo pot do uresničitve sanj. Potekale so celotedenske delavnice o splošnih stvareh v zvezi z denarjem, npr. kako kupiti svoj prvi avto, kako se vesti na sestanku za sprejem v službo, kam investirati itd. Tam sem spoznal, trenutno, enega mojih najboljših prijateljev, ki mi je leto in pol kasneje prestavil ta neverjetni svet. Svetoval mi je tudi, da preberem knjigo Bogati očka, revni očka in to sem tudi storil. Med branjem knjige se mi je pred očmi začela prikazovati resnica našega šolskega in finančnega sistema in predvsem vprašanja, kot so: zakaj nas ne učijo finančne pismenosti, kako nas država in banke goljufajo, predvsem pa, kako razmišljati kot razmišljajo bogati. Kot vsak naiven otrok, sem začel takoj raziskovati, kako zaslužiti milijone. S 14 leti sem začel trgovanje z delnicami. Z njimi sem se ukvarjal dobre 2 leti in sem imel kar nekaj zelo veliko padcev in izgube denarja, a nisem odnehal. Naučil sem se veliko stvari, predvsem kako delujejo, zakaj rastejo in padajo ... KRIPTO SVET Prijatelj me je leta 2018, popeljal v svet kriptovalut, ki mu zdaj pravim neverjetni svet. Seveda sem, kot vsak normalen človek pomislil, da je to nekakšna prevara. A sem vseeno, 25. 12. 2019, kupil svojo prvo kriptovaluto – BITCOIN.

T I M V I P AV E C

LOČITEV DENARJA IN DRŽAVE Ste se kdaj že vprašali, če vas kdo nadzoruje? Ali lahko v trenutku izgubite vso svoje premoženje? Ali ima kdo vpogled v vaše finančno stanje? Na vsa ta vprašanja je odgovor DA. Zaradi takšnih nadzorov so nastale kriptovalute. KAJ SO KRIPTOVALUTE? Kriptovalute so digitalne oziroma virtualne valute, ki uporabljajo kriptografijo, tehniko za varno (šifrirano) komunikacijo. Zaradi te varnostne funkcije je kriptovalute praktično nemogoče ponarediti. Mnoge kriptovalute so decentralizirani sistemi, ki temeljijo na tehnologiji veriženja podatkovnih blokov (angl. blockchain). To je javna knjiga


transakcij, ki jo vzdržuje in posodablja na tisoče ljudi (rudarjev) po vsem svetu. Vse transakcije so anonimne, vendar so javno dostopne. Vse se je začelo leta 2008, ko je, pod psevdinomom, Satoshi Nakamoto izdal dokument, na katerem je bila zapisana ideja o nekakšenm digitalnem denarju, ki je s pomočjo tehnologije blockcahin omogočal transakcijo brez 3 osebe (banka). In tako se je leta 2009 uradno rodil Bitcoin. SEDANJOST IN PRIHODNOST Od leta 2009 do 2020 se je kriptosvet razvijal in napredoval. Doživel je veliko kibernetskih napadov, padcev v cenah ter neverjetno število prevarantov in naivnežev. Ampak na napakah se učimo in od takrat smo že neverjetno hitro napredovali, tako v varnosti kot v želji, da lahko plačujemo s kriptovalutami. V Sloveniji lahko s kriptovalutami plačujete s pomočjo aplikacije GoCrypto. Ampak še zdaleč nismo blizu tistemu, kar si vsi želimo: ločitve denarja od države. Moje mnenje je, da so določene kriptovalute lahko priložnost za velikanski zaslužek v prihodnjih letih in desetletjih. Primerjam jih z Amazonom leta 1997, ko si vložil 1000 $, sedaj pa imaš 1.8 milijona $ . Skoraj vsi še zmeraj govorijo, da so kriptovalute preveč rizične, da imajo preveč velika nihanja ali da ne bodo uspele. Zakaj? Ker vidijo vrednost samo v kriptovaluti ali gledajo kriptovalute samo z ekonomskega vidika in ne tudi iz tehnološkega. A zapomnite si, vrednost je v tehnologiji, ki jo kriptovaluta ponuja in v tem primeru je to BLOCKCHAIN. Blockchain omogoča stvari, ki si jih do zdaj nismo mogli predstavljati. S pomočjo te tehnologije lahko digitiliziramo vsako stvar: hišo, osebni dokument, pogodbe, denar ... Blockchain omogoča hitrejši prenos podatkov in informacij. Zaradi te neverjetne tehnologije pa bo komunikacija med samimi roboti, umetno inteligenco in ljudi še bolj enostavna in hitrejša. IN JA , BITCOIN JE POSTAL PRVI DENAR ZA ROBOTE.

KRIPTO TMB Projekta seveda ne bi začel, če ne bi videl velikih zaslužkov, ki sem jih naredil. Projekt smo začeli 3 Belokranjci. Naš namen je poučiti čim več Slovencev o kriptovalutah in jih z našim znanjem ter njihovim zaupanjem pripeljati do velikih rezultatov. Naše stranke so v središču pozornosti, trudimo se jim približati na način, da prepoznavamo in se odzivamo na njihove potrebe pravočasno in učinkovito. Na kratko, naučimo vas vse o kriptovalutah, kako investirati in v katere kriptovalute investirati. Sam bi zelo rad pomagal mladim, dijakom, študentom in tudi odraslim, ki bi radi investirali, a ne vedo kako. Še posebej bi rad študente in dijake naučil o finančni pismenosti, ker je ena najbolj pomembnih stvari v današnjem življenu. Veliko ljudi se danes sooča s finančno stisko, krediti, posojili in ostalimi problemi, ki si jih nakopljemo sami ali nam ji naloži država, banka. ZAKLJUČEK Čas in naša družba se ne ustavljata, zato moramo iti s časom naprej. Kriptovalute prodirajo v ospredje počasi. Letos jih je sprejel PayPal, v letu 2021 jim bo sledil Wall Street ter mnogi drugi. Medtem ko so Microsoft, Amazon, Coca Cola ter ostali sklenjali partnershipe z določenimi kriptovalutami, smo mi ležali na kavču in se pritoževali, da nam naša država nič ne da. Nič nismo storili, nič se nismo naučili. V času korone smo doma in smo lahko več pred računalnikom, zato vam priporočam, da se seznanite s tem novim poslovanjem, z novim načinom zaslužka. Vem, da je težko razumeti, zato me lahko vedno pokličete za nasvet. Kriptovalute so sedanjost, sedaj je samo vprašanje, kdaj se bomo znebili BANKOVCEV.


D I J A Š K I K O T I Č E K ///

JA N Š KO F

R U O i n K R A P

FR E ER U N N I N G

PA R KO U R Parkour je telesna disciplina francoskega izvora, v kateri je cilj, da udeleženci čim hitreje pridejo od namišljene točke A do točke B. Pri tem uporabljajo različne spretnosti, kot je skakanje in plezanje ali pa bolj akrobatične gibe. Objekti, ki jih izvajalci premagujejo, so iz vsakdanjega življenja, največkrat iz mesta, npr. ograje, garaže, strehe …

FR E ER U N N I N G Medtem ko večina ljudi pogosto meša parkour in freerunning, je resnica nekje vmes. Freerunning je namreč, kot parkour, telesna disciplina, v kateri je cilj priti od točke A do točke B. Tu pa se disciplini ločia. V freerunningu namreč ni cilj, da je ta pot najučinkovitejša, ampak da je najbolj kreativna, tako da lahko vsebuje vsevrstne akrobacije, ki pa jim ni meja (vsak freerunner si lahko izmisli nekakšen nov obrat/salto). Osrednje načelo je izrazba sebe, s premikanjem po danem okolju, (ni se treba ozirati na pravilno izvedbo). Parkour je torej disciplina, specializirana v natančnost, preciznost, ekplozivnost, moč, medtem ko je freerunning skupek vsega tega in še več. Združuje namreč parkour, gimnastiko, tricking, breakdancing … Načeloma vse športe tega sveta.

i zdajdb a Obe disciplini sta na svetu že tisoče let. Ko so neandertalci lovili plen, so morali najhitreje in najučinkoviteje priti od točke A do točke B. Uradni začetki pa segajo v 20 stoletje. Leta 1902 je francoski poveljnik Georges Hébert ugotovil, da morajo njegovi gasilci postati bolj sposobni v hitrem in spontanem premikanju v danem prostoru. Tako je ustvaril metodo »parcours de Méthode Naturelle« (the natural method), s katero je treniral gasilce in povečal njihove sposobnosti gibanja. Med temi gasilci je bil tudi Robert Belle, katerega sin, David Belle, je v letu 1990 vzel »parcours de Méthode Naturelle« in jo s svojimi prijatelji odnesel v bolj vsakdanje okolje. Po cele dneve so skakali po strehah, robnikih, parkirišči in prišli tudi do imena, ki ga poznamo danes – »Parkour«. V Bellovi skupini je bil tudi Sébastien Foucan, ki se je kasneje oddaljil od skupine in poučeval parkour, kajti ljudje so takrat videli samo posnetke norcev, ki skačejo po strehah in se izpostavljajo smrti. Veliko ljudi zaradi tega parkourja ni maralo, nekateri navdušenci pa so hoteli brez specifičnega treninga poskusiti podobne akrobacije in jih je to stalo življenja. Sébastien Foucan se je odločil, da bo šport pokazal širši javnosti in tudi učil vse navdušence. V tem času pa je sam začel dodajati parkourju tudi salte, obrate, akrobacije idr. in tako je nastal tudi Freerunning.


D I J A Š K I K O T I Č E K ///

k a ko z a ce t i ? Veliko ljudi navdušijo posnetki freerunninga in parkourja ter si želijo tudi oni poskusiti ta čudovit šport. Pogosto vprašanje pa je, kje začeti. 1.opomba: za parkour potrebujete veliko opreme in zato se za večino ljudi ta šport sploh ne splača. Hecam se, za vajo parkourja in freerunninga ni potrebne nič opreme – dobesedno! Edin pripomoček so čevlji, pa še ti niso nujni, če vas ne motijo umazane noge. Vsak, ki si zares želi začeti, nima nobenih izgovorov! Samo vrata odprite, ven stopite in najbližji pločnik poiščite. To je to! Nato naj se zabava začne! Na začetku je najpomembnejša pridobitev nadzora nad telesom, tako da je najboljše, da se preizkusite v nešteto skokih, takšnih in drugačnih. In ne pozabite uporabiti čim več domišljije.

ne va r no st ? Večina ljudi v istem trenutku, ko izve za parkour in freerunning, takoj športa poveže z velikansko/smrtno nevarnostjo. In misli, da so freerunnerji norci, ki ne cenijo svojega življenja. Stvar pa je taka, da freerunnerji (še posebej tisti, ki izvajajo nemogoče trike) trenirajo več in pametneje kot katerikoli športnik. Iz izkušenj vam povem, da so vsakodnevni 4 ali več urni treningi stalnica, če si želite biti najboljši med najboljšimi.

Kasneje, ko so skoki že mala malica, se je dobro preizkusiti v raznih kolesih, premetih ipd., ki pa jih raje vzemite na travo, ne na pločnik. Zelo pomembna je tudi pravilna izvedba! Vsak trik lahko najdete na Youtubu (npr. how to do). Za težje trike pa je pametno imeti že kakšno mehko blazino … Ali pa jogi od postelje.

Lahko je videti končni izdelek in kritizirati nevarnost medtem ko sedite na kavču in grizete pokovko.

st r a h Velik (in tudi najpomembnejši) del treninga je mentalen trening. Ko freerunner prvič poskuša nov trik ali kaj podobnega, je strah VEDNO prisoten! Strah je tudi največji razlog za poškodbe. Ko se izvaja npr. dvojna salta, se je razmeroma lahko v zraku izgubiti (ustrašiti) in to lahko vodi do nekontroliranih pristankov. Rešitev je, da pred poskusom novega trika freerunner do konca izpili vse variacije, ki imajo/dajo podoben občutek kot želen trik, a so le-te manj nevarne ali pa jih že obvlada. Kljub treningu pa ne bo noben nov skok lahek. V trenutku, ko je freerunner 150 % prepričan, da mu bo trik uspel in popolnoma zaupa svojemu telesu, se mora pač zavezati za odločitev in skočiti, ne glede na količino straha v njem.

Zdaj pa dovolj sedenja, pojdite ven iz hiše (če dež pada, na stopnišče) pa po pameti. Uživajte!


D I J A Š K I K O T I Č E K ///

be la kraj i n a

o j e s ta l o t u k a j z a m l a d e? Se ti kdaj zdi, da preprosto nimaš možnosti za osebni razvoj v domačem okolju? Potem se motiš. Možnost imaš, vendar je ne vidiš, zakaj? Ker nimaš volje za izkoristek le-te, in zopet, zakaj, te vprašam? “Zato, ker tako pač je!“ Dandanes nas je velika večina navajenih, da so nam, tako rekoč, že skovani načrti in priložnosti ponujene na zlatem pladnju, za katere nam ni treba “mrdnit s prstom“. Vsi pričakujemo veliko, sami pa truda vložimo bore malo. Že od malega so nas učili, da se moramo za svoje cilje potruditi in tudi vlagati v to, a kaj, ko smo leni ko` 'fuksi'. Vsi čakamo, da bo na brezi oreh zrastel. Veliko mladih je brez ambicij, veliko mladih misli, da jim ne bo uspelo. Zakaj? Zato, ker je dandanes vsakodnevno življenje postalo po večini zgolj virtualno. Samo razmišljanje o uspehu je zatrto z enim in istim stavkom: “Tu tak al tak ne moreš uspet.“ Če smo lahko za trenutek iskreni, lahko potrdimo, da se veliko manj družimo kot po navadi, kar tudi pripelje do izgube potrebe po sočloveku. Prav tako se vrstijo govorice, češ da se nič ne dogaja, in ko se, je vse brez veze. Vendar, ko se postavi vprašanje o spremembi in izboljšanju dogodkov, delavnic itd., vse potihne. Le mala peščica nadobudnih in kreativnih osebkov z dobrimi predlogi se oglasi, vendar ga večina utiša, češ da je to brez veze. Zato tudi odstopijo od sprememb in izboljšav. Dejstvo, ki ga želim izpostaviti je, da če hočemo narediti spremembe, se moramo držati skupaj, kajti le tako nam bo uspelo. “Ak bomo čakali, da na vrbi zraste grozdje, se ne bomo nikamor premakn'li!“

»Pa kaj si ti mislu, da bom ja vsak dan šparau za brez veze? Tk al tk ne moreš nič naredit' v Beli krajni.« »Pa maš ti sploh kake pogoje za uspešne načrte tam pr` vas?« »Itak si službe ne bom iskal tu, zakej je ne moreš dobit. Bulj me vleče v Ljubljano al pa v kako Nemčijo, bom zihr prej našu dober posl.«

SIMON BAJUK

Kaj je krivo za takšno razmišljanje, in/ali, je res tako slabo v domačem kraju? Stanje nikakor ni alarmantno, vendar se počasi in občutno slabša. Velika večina mladih išče službo in kuje načrte za nadaljnje življenje izven meja Bele krajine, nekateri tudi izven meja naše države. Možnosti za zaposlitev v Beli krajini še vedno so in obstajajo. Vsekakor podpiram idejo o ustanovitvi podjetij v Beli krajini, vendar naj podjetja tukaj tudi ostanejo. Prav je, da se podjetja fokusirajo na zaposlovanje lokalnih prebivalcev in tako zmanjšajo število ljudi, ki gredo delat v druge kraje. Kar se pa tiče prometnih povezav po Beli krajini, no tukaj pa ne bomo preveč pametovali oziroma izumljali tople vode, saj so razmere precej slabe. Iskreno povedano, imajo ceste več lukenj, kot švicarski sir! Vlaki so pa tako ali tako popolnoma nabiti. Že dolgo je govora o izboljšanju in gradnji novih, (in tudi manjkajočih), cest, prav tako je tudi govora o tunelu skozi Gorjance, vendar iz te moke, še nekaj časa, ne bo kruha. Vsekakor pa se ne smemo preveč naslajati na takšne reči, na katere imamo malo oziroma skoraj nič vpliva. Posvetiti se moramo na stvari, ki jih lahko sami spremenimo, ali izboljšamo. Tako, da, na vprašanje:, Ali je v belokranjskih koncih sploh ostalo kaj za mlade?, odgovorim z odločnim DA. In tega se moramo tudi zavedati. Smo narod, ki je zmožen veliko več, kot si sploh mislimo. Nehajmo si zatiskati oči in naredimo kaj za naše kraje. Izkoristimo možnosti, ki so nam dane. Počasi je čas, da se zopet zberemo in pokažemo, da zmoremo, nadgradimo in izboljšamo prihodnost mladih v Beli krajini.


v ez

D I J A Š K I K O T I Č E K ///

med

L A N A PAŠ I Č

ko nj e m i n c l o v e ko m

Veliko ljudi konja primerja s človekom, ampak ali je res, da so mu konji lahko enaki? Odgovor je ne. Če želiš doseči dobro prijateljstvo med tabo in konjem, moraš razmišljati kot on. Vsak konjar si želi, da konj dela, kar želi on, da ga uboga in pa da je seveda lep. Skoraj vsi postavijo njegovo zunanjost pred notranjostjo. Ena izmed njih sem bila tudi jaz. Ampak ali mu je res tako pomembna svetleča dlaka? Konji obožujejo blato, kar ena petina njihovih možganov je sestavljena za užitek v valjanju blata. S konji sem že od petega razreda, vendar do tretjega letnika nisem nikoli pomislila, kakšna je njihova psihologija. Šele zdaj, ko sem se začela poglabljati v to, sem ugotovila, da sem večino stvari delala narobe. Že od malega si želim nekaj početi s konji. Doma imam veliko podpore in spodbude, vendar nisem bila nikoli tista razvajena deklica, ki je dobila trikrat na teden uro jahanja. Najprej me je učil oče, ki je bil samouk, vendar se nikoli ni bal konja, kar je nekaj najpomembnejšega, ko si z njim. Ko sem recimo znala ˝jahat˝ mi je bilo nekaj časa zanimivo,

vendar je čez čas postalo vse monotono, saj konja nisem razumela ali ga začutila. Ko sem začela obiskovati prvi letnik, sem se 3 mesece učila preskakovati ovire na Grmu Novo mesto, vendar je šola kmalu ostala brez trenerja (izgubila trenerja zaradi smrti). Za te 3 mesece učenja sem bila presrečna, vendar čez čas sem pogrešala skakanje. Začela sem se učiti doma. Doma imam štiri konje, vendar niso nikoli preskakovali ovir. Začela sem skakati s svojo kobilo Ito. Ko sva prišli do en meter visokega skoka, sem ugotovila, da najina zveza ni to, kar bi morala biti. Čutila sem, da moram nekaj spremeniti, samo nisem vedela, kako se tega lotiti. Začela sem iskati možne rešitve in našla plačljivi klub, katerega obiskujem šele en mesec. V tem seveda nisem sama. Imam prijateljico, s katero se pri tem spodbujava in skupaj učiva. S konjem lahko delaš nekaj neverjetnega, vendar veliko neizobraženih ljudi misli, da lahko iz nič znanja naredijo čudež. Za vsako stvar, katero počneš, moraš biti izobražen. Seveda pa znanje nikoli ne bo prišlo čez noč, ampak šele čez več let. Pri vsakih sanjah moraš biti vztrajen in imeti podporo. Podpora je zelo pomembna, kajti ko si na tleh in ne veš kako naprej, te ti ljudje poberejo in ti pomagajo.


P O T U J E M O ///

J L E S U R B

DINO SUBAŠIĆ

Prestolnica Belgije, dom Evropske unije, sedež Evropske komisije in Evropskega sveta, vse to je Bruselj; a to edino belgijsko dvojezično območje je mnogo več kot le mesto kravat in sestankov. Le nekaj korakov in človek z granitnih kock, obdanih z gotskimi vrhovi, ki segajo v sinjino, prestopi v hram demokracije najobsežnejših mednarodnih skupnosti. Domovanje družbenih kontrastov, arhitekturnih nasprotij, ideoloških nesoglasij in središče zedinjenosti. Kako trdne temelje imaš pod seboj, Bruselj? Poglejmo nazaj; sprva majhno naselje ob reki Senne, katerega ime Bruocsella, kar prevajamo v “dom v močvirju”, je prvič omenjeno v 10. stoletju, po belgijski revoluciji leta 1830 postane prestolnica in finančno središče nove države. Mesto dandanes poznamo kot sedež evropskega odločanja in mednarodnega dialoga. Šele ob sprehodu po njegovih ulicah Bruselj izrazi vse svoje raznolike obraze.

STOLNICA SV. MIHAELA IN SV. GUDULE Po prvi kapeli, posvečeni sv. Mihaelu, ki je tu stala že v 9. stoletju, mesto pridobi ta imeniten primer gotske arhitekture. Pogled v notranjost odkrije ducat stebrov ladje, ki jih obdajajo kipi dvanajstih apostolov, ki so bili zgrajeni kot odgovor ikonoklazmu, verskemu gibanju proti čaščenju svetih podob, ki je nekoč zaznamovalo tudi te prostore.


VELIKI TRG Osrednji prostor vzpostavljanja mestnega reda. Krasi ga v 15. stoletju zgrajena mestna hiša s 96 metrov visokim stolpom in nesimetrično strukturo. Tako je, legenda pravi, da se je arhitekt ob spoznanju te napake povzpel na vrh svojega dela in si s skokom sodil sam. A pravi razlog za tovrstno gradnjo tiči v močvirnatih tleh. Osrednji bruseljski trg je bil estetski privlačnosti navkljub priča številnim grozotam. Ravno tu leta 1523 inkvizicija zažge prva protestantska mučenca, Hendrika Voesa in Jana Van Essna. Francosko bombardiranje 13. avgusta 1695 pod ukazom Ludvika XIV., Sončnega kralja, trg skorajda popolnoma zravna s tlemi. Mestno središče se šele tedaj prične oblikovati v smeri podobe, kot jo poznamo danes.

BRUSELJ IN MI Mesto se v osnovi deli na stari in novi del; v slednjem v velikih steklenih stavbah zasedajo predstavniki številnih držav. Tako velik mehanizem, kot je Evropska unija, lahko precej hitro izgubi zaupanje slehernega Evropejca, ki si predstavlja kup ljudi za velikimi omizji z le malo rešitvami. Evropska unija potrebuje pomoč, a to tudi prizna. Sodeč po statističnih ugotovitvah raziskovanj Evropske komisije povprečen Evropejec najbolj zaupa svojemu županu ali županji, takoj zatem Evropski uniji, šele na tretje mesto pa postavi državne odločevalce. Evropa se zato vse bolj usmerja v regije, besedo je predala lokalnim odločevalcem, ki v okviru Evropskega odbora regij in pod okriljem Generalnega direktorata za regionalno in mestno politiko Evropske komisije soustvarjajo prihodnost naših mest in regij z usmerjanjem bodočih evropskih naložb vanje. Da ne gre le za projekte, ob katerih stojijo tiste velike bele table z napisi “Projekt delno financira Evropska unija”, pač pa za celotno gibanje, ki definira prihodnost Evrope, potrjujejo tudi besede evropske komisarke za kohezijo in reforme, Elise Ferreire, ki upe polaga tudi na Interreg, program Evropske unije, ki podpira čezmejno sodelovanje: “V že šesto obdobje Interrega, Interreg VI (2021-2027), vstopamo z boljšo pripravljenostjo za podporo zelenim projektom in novi tehnologiji.” Interreg, ki letos praznuje 30 let, podporni steber simbioze Bruslja in Bele krajine, podpira tudi projekt kulTura, ki sta ga vzpostavila občina Črnomelj in hrvaško mesto Jastrebarsko. Regijsko usmerjena miselnost torej dokazano vodi do sodelovanj, ki jih pod taktirkami državnih odločevalcev morda ne bi doživeli nikdar.

MANNEKEN PIS Nedaleč stran od Velikega trga najdemo simbol unikatnosti belgijskega humorja. Deček, ki lula, je preživel francosko bombardiranje, ker pa ga vojska polomi, kralj v opravičilo dečku podari obleko. V bližnjem muzeju zdaj hranijo vsaj 932 kompletov garderobe bronastega kipa.


P O G O VA R J A L I S M O S E Z . . . ///

A L E K SA N D E R V U KOV I Ć

a le s

h oj s

Večkrat sem videval črnega audija ljubljanskih registracij in zraven na parceli človeka, ki sam obrezuje sadje. Kdo bi si mislil, da tudi ministri to počnejo sami. Na ministra Hojsa vsak od nas gleda drugače. Eni pravijo, da je najboljši v svojem delu, drugi trdijo nasprotno. Jaz pa sem slišal, da je izredno inteligenten človek, kar s svojimi potezami tudi dokazuje. Odločil sem se, da bom z njim, sicer virtualno, opravil intervju in ga javnosti predstavil v drugačni luči in ne takšni, kakršno nanj mečejo posamezniki in določeni mediji. Kljub obilici obveznosti, ki jih je imel, si je našel čas in odgovoril na moja vprašanja. V nekaj besedah opišite svoj karakter. Po naravi sem precej trmast in vzkipljiv človek. Nekateri pravijo, da sem kolerik, čeravno sem moral do sedaj, na vseh delovnih mestih, ki sem jih opravljal, močno brzdati svojo vzkipljivost. Sicer pa sem po naravi zelo deloven človek, saj mi je najtežje nič početi. 2. Imate kakšen hudomušen spomin iz otroštva? Ne najboljši in precej vezan na moj karakter. Tam nekje v tretjem razredu osnovne šole, sem, ker se mi nekaj ni zdelo povsem pravično, »znorel« nad učiteljico. Skupaj s starši, smo se morali vsi javiti na razgovor pri ravnatelju, kjer so mi pojasnili, kako je z upoštevanjem hierarhije. Kasneje sva z učiteljico lepo sodelovala in jo imam v lepem spominu 3. Kako so potekala vaša srednješolska leta in kaj vas je navdušilo za nadaljevanje študija na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. To so zame bila najlepša leta. Vedel sem, da bom gimnazijo naredil (čeravno nisem bil ravno vzoren dijak) in da se bo resno delo začelo šele na fakulteti. V tistih dijaških letih sem poleg lumpanja s sošolci, petkrat tedensko užival na treningu, na nogometnem igrišču Slovana, ob sobotah pa smo praviloma imeli tekmo. Samo nedelje so bile povsem proste. Bili smo prva generacija, ki je po srednji šoli odšla na služenje vojaškega roka, zato sem imel pri odločitvi za študij dodatno leto, da bi se morda premislil. Sam sem si prvotno želel študirati pravo, a me je oče odvrnil od tega (tudi sam je bil pravnik). Na mnogo načinov mi je svetoval, da grem študirati na tehnično fakulteto. Nazadnje sem se res odločil za tehniko, pri čemer mi je bilo gradbeništvo najbližje.

4. Kako ste gledali na politiko v študentskih letih? V študentskih letih se s politiko nisem ukvarjal, Tudi v ZSMS (socialistična zveza mladine Slovenije) nisem nikoli vstopil, saj smo bili doma izrazito antikomunistično vzgajani. Eden od stricev je padel v partizanih, drugi je bil dvakrat zaprt na Glem otoku. Dobro smo bili seznanjeni z zlorabo pravih idealov, ki so jih komunisti po vojni, pa vse do naše osamosvojitve, uporabljali zgolj za lastne privilegije. Politično delovanje v tistih letih , tudi znotraj študentske organizacije, je bilo omejeno na eno, komunistično stranko. 5. Kdaj ste prvič vstopili v politične vode in kaj vas je do tega pripeljalo? V letu 1988 sem se zaposlil in dobro se spomnim, kako smo tiste zgodnje poletne dni takoj po delu (ali pa že med) s kolesom dirkali proti Roški, da smo izkazovali podporo zaprti četverici. Kasneje, ko so se rojevale stranke, me je prijatelj Andrej iz študentske veroučne skupine povabil, naj se pridružim Slovenskim krščanskim demokratom. Tako sem na prvih demokratičnih volitvah, pri 28. letih, leta 1990, že kandidiral in bil izvoljen v mestno skupščino mesta Ljubljana. Kasneje sem, bolj ali manj intenzivno,vseskozi bil politično aktiven. 6. Na kaj ste najbolj ponosni v svoji karieri? Morda se bo slišalo malce nenavadno, a gotovo sem najbolj ponosen na svoje tri hčere. Potomstvo, danes že vnuki, ne glede na kariero, je tisto prvo, kar mi pomeni največ. V svoji karieri, pa sem bolj kot na funkcije, ponosen na to, da sem bil v njej prepoznan kot izjemno učinkovit in operativen. Kar nekaj je projektov, ki sem jih vodil in sem z njimi izjemno zadovoljen. Če pa se omejim zgolj na ključne uspehe, pa gotovo lahko izpostavim, da sem leta 1990 na prvih demokratičnih volitvah premagal direktorja družbe v kateri sem delal, da smo v času ko sem služboval v mestnih službah, pod mojim vodstvom zgradili centralno čistilno napravo Ljubljana in poslovno stavbo podjetja, v času ko sem služboval na DARS-u izpeljal uvedbo avtocestnih vinjet, na ministrstvu za obrambo poimenoval vojašnice po padlih teritorijalcih in uspel s predlogom, da pred predsedniško palačo stoji ob praznikih častna straža. Še cela vrsta drugih zadev je, na katere sem zelo ponosen, a vseh ni smiselno naštevati. 7. Katerega svetovnega politika, lahko tudi zgodovniskega, najbolj cenite in zakaj? Zgodovinsko gledano je gotovo mnogo posameznikov, ki so pomembno prispevali k današnji večinski demokratični ureditvi


13.

“ M ord a s m o m z g o l j to , d a i n i st r i povs ob i c a j e n i lj u dj e , s m s v oj i m i s l ab i m d obr i m i i n i l a st n o st m i.” po svetu. Sam bi izpostavil dva. Prvi je ameriški predsednik Ronald Reagan, ki je v veliki meri prispeval k zlomu komunističnega sistema na evropskem vzhodu, doma pa z načelno in trdo politiko, vzpostavljal pravo tržno ekonomijo. Tista njegova poteza, ko je ob stavki letalskih kontrolorjev, leta 1981, razbil njihov monopol z vpoklicom vojaških letalskih kontrolorjev, me je posebej navdušila. Na evropskem parketu pa je to gotovo nemški kancler Helmut Kolh. Najprej zato, ker se nikoli ni pustil manipulirati s strani medijev in je raje, kot da bi jim bil všečen, zavračal intervjuje s tistimi, ki so ga blatili. Še bolj pomembno pa je njegovo delo ob združitvi obeh Nemčij. Tako razdeljen narod, ki je leta živel v različnih ekonomskih in ideoloških družbah, je prav po njegovi zaslugi postal enoten. Tudi za našo razdeljeno Slovenijo bi to bil lahko dober vzornik. 8. Kako bi otroku predstavili delo ministra za notranje zadeve? Z razliko od mnogih, ki so se branili imena policijski minister, se tega sam ne branim. Otroku je to delo najlažje in najrazumljivejše pojasniti tako, da je to delo namenjeno temu, da skrbi za policijo. 9. Kako poteka tipičen dan ministra za notranje zadeve? Sam se od doma odpravim ob 8. uri zjutraj, bolje rečeno takrat pridejo pome (sem namreč varovana oseba) . Od dneva do dneva so obveznosti različne, a se pred 18. uro praviloma ne zaključijo. Pogosto sem doma šele okoli 20. ure. Tudi mnoge sobote in nedelje, še posebej v času nesrečne epidemije, so delovne. 10. Katero pozitivno odločitev prejšnjega ministra bi izpostavili? Gotovo je bilo pozitivno to, da je poskrbel, da so se sredstva za opremo in osebna zaščitna sredstva policije ustrezno povišala. 11. Katere tri razlike med delom na ministrstvu za obrambo in ministrstvu za notranje zadeve bi poudarili? Obe funkciji sta izjemno zahtevni, v marsičem slični, prav tako pa obstaja tudi nekaj razlik. Če me sprašujete po razlikah, potem je gotovo to, da je delo notranjega ministra, še posebej v časih, ki jih živimo, mnogo bolj na očeh in udaru javnosti. Glede na aktualno stanje migrantske problematike v EU okviru ocenjujem, da imaš kot notranji minister lahko večji vpliv na zakonodajne rešitve, kot ga ima npr. obrambni minister pri evropski obrambni politiki. Znotraj sistema samega, pa si kot notranji minister mnogo bolj omejen pri usmerjanju in nadziranju dela policije, kot je to obrambni minister pri delu vojske. 12. V eni povedi opišite deželo Slovenijo.

Moj dom in dežela, ki je ne bi menjal.

Kdaj ste prvič prišli v Belo krajino in kaj vas je tu najbolj očaralo?

Uh, to je pa potrebno že kar malo pomisliti. Tašča je doma iz Bele Krajine. Tam nekje sredi osemdesetih, sem začel bolj pogosto zahajati tja. Nekaj milega, toplega je v naravi Bele Krajine. Ljudje so pa tako gostoljubni, da bi, če bi vsakič prisluhnil tistemu njihovemu, »si boš popil«, potreboval že kakšno zdravniško pomoč. 14.

S čim se najrajši ukvarjate v prostem času?

Če se le da, za vikend zavijem v gore. Tista samota in širine tam gori mi polnijo baterije. V mesecih ko močno raste trava, pa je štirinajstdnevni obisk Bele krajine nuja. Pogled na pokošeni breg ali obrano sadno drevje je za notranji mir povsem primerljiv tistemu, ko stojiš na samotnem vrhu. 15. Še kakšna zanimivost glede vas, ki bi jo radi izpostavili, a javnosti še vedno ni znana? Morda zgolj to, da smo ministri povsem običajni ljudje, s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. 16. Nekajkrat sem vas videl na Grabrovcu pridno obrezovati sadje. Ali bi mi bili pripravljeni ob naslednjem obisku svetovati, kaj storiti glede mojih starih sort jablan? (seveda ob pogači in Belokranjcu in primerni varnostni razdalji) Vašo pogačo sem spoznal pri ženini teti, ki je živela na Grabrovcu (je že pokojna). Odlična je. Glede dreves pa boste morali vi mene kaj naučiti. Že dolgo iščem čas, ko bom obiskal tečaj sadjarstva, saj celoletno obrezovanje delam bolj po občutku, kot s kakšnim strokovnim rezom. Glede razdalje pa upam, da jo naslednje poletje ne bomo več potrebovali. 17.

Cviček ali Metliška črnina?

Zelo slab sem v pitju vina. Sam raje zvrnem vrček piva, kot kozarec vina. Tako da se v tem popolnoma prilagodim okolju. Ko sem na južni strani strani Gorjancev je to črnina, na severni pa cviček.


Š T U D E N T S K A K U H ’ N A ///

a s j l o b j na

NIKA AMBROŽIČ

a n c u b kre m n a juha Potrebujemo: • Hokaido bučo • Maslo (najboljše zeliščno, lahko tudi navadno) • Sol • voda • Česen v prahu • Muškatni orešček • Kisla smetana • Smetana za kuhanje • Drobnjak ali peteršilj (najboljše drobnjak) • Bučno olje Hokaido bučo olupimo, očistimo in narežemo na koščke, ki ne smejo biti preveliki. V loncu, v katerem bomo kuhali, stopimo zeliščno ali navadno maslo (najboljše je domače zeliščno maslo z dodatkom limonine lupine in svežega česna). Dodamo na koščke narezano bučo in pražimo približno 5 minut, nato zalijemo z vodo in malo smetane za kuhanje, le toliko, da prekrijemo koščke buče. Bučo tako kuhamo približno 20 min. Ko je buča mehka, dodamo še ščepec muškatnega oreščka, sol (po okusu), lahko tudi malo Vegete in česen v prahu (po okusu). Nato vse skupaj zmiksamo s paličnim mešalnikom. Juho nato serviramo v krožnik, ki ga lahko po želji okrasimo z bučnim oljem, kislo smetano in svežim drobnjakom. Za piko na i lahko zraven juhe pripravimo na zelo tanke rezine narezane žemljice, ki jih premažemo z olivnim oljem in posolimo ter na kratko popečemo v pečici. Pa dober tek!


Za testo potrebujemo: • 125g medu • 50g masla • 60g sladkorja • 250g moke • Žlica kakava • 2 žlički začimb za medenjake • 1 jajce • Žlička sode bikarbone • Žlica ruma 1. Med, maslo in sladkor raztopimo in počakamo, da se vse skupaj ohladi. 2. V drugi posodi pripravimo suhe sestavine. Zmešamo moko, kakav in začimbe za medenjake tako, da dobimo enotno zmes. 3. Stepemo jajce, ki mu nato dodamo ohlajeno mešanico masla, medu in sladkorja. Sodo bikarbono raztopimo v žlici ruma in primešamo zraven. 4. Ko dobimo enotno zmes sestavin in točke 3, začnemo postopoma dodajati suhe sestavine. Ko se vse skupaj lepo poveže, testo stresemo na pomokano podlago in zamesimo srednje trdo testo, ki ga nato pustimo počivati v hladilniku vsaj 3 ure. 5. Pomembno je, da je testo, ki ga valjamo hladno in trdo, saj tako dosežemo lepše oblikovane medenjake in se izognemo dodajanju prekomerne količine moke, ki lahko povzroči, da so medenjaki pretrdi. 6. Iz testa nato oblikujemo razne oblike, ki jih nato pečemo na 180 stopinj v vnaprej segreti pečici približno 5 minut. 7. Za okrasitev prazničnih medenjakov potrebujemo en stepen beljak, 170g sladkorja v prahu in malo limoninega soka. Srečno!

b oz a n s k i pr az n i c n i

p i s kot i


Profile for KLUB BELOKRANJSKIH ŠTUDENTOV

Zvitica ZIMA 2020/21  

Zvitica ZIMA 2020/21  

Advertisement