Zvitica POMLAD 2020

Poštnina plačana pri pošti 8340 Črnomelj

POMLAD 2020

Zvitica POMLAD 2020 2020/2 150 izvodov Cena: 0 € Odgovorna urednica: Valentina Ambrožič Lektoriranje: Valentina Ambrožič Oblikovanje naslovnice: Edita Kapš Šikonja Oblikovanje in prelom: Tjaša Miketič Tisk: Bucik, d. o. o. zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si

KAZALO UVODNA BESEDA ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 5 AKTUALNO KORONAVIRUS - ZA NAZAJ JE BITI LAHKO PAMETEN! �������������������������������������������������� 6 TEORIJE ZAROTE ZA VIRUSOM COVID-19 ������������������������������������������������������������������������� 9 ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA O MIGRACIJAH ��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 10 NO AGRO, NO FOOD ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 13 UČIMO SE ADITIVI V PREHRANI �������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 15 PROBIOTIKI ��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 17 PREDIKATI - DRAGULJI MED VINI �������������������������������������������������������������������������������������� 19 ZRCALCE, ZRCALCE, NA STENI POVEJ, KOLIKO JEZIKOV V DEŽELI JE TEJ ���������� 21 POGOVARJALI SMO SE Z ...

ANDRAŽ CIMERMAN ��������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 24 DIJAŠKI KOTIČEK KO LAŽ POSTANE RESNICA ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 25 MC BIT ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 26 PODJETNIŠKI INKUBATOR POZITIVNE POSLEDICE EPIDEMIJE KORONAVIRUSA �������������������������������������������������� 30 ŠTUDENTSKA KUH’NA POHANE ŠNITE ��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 31 GRŠKI ZAVOJČKI ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 32 TETA MARJANCA, POMAGAJ! ������������������������������������������������������������������������������������������������ 33 RAZVEDRILO KRIŽANKA ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 34

4

UVODNA BESEDA Avtorica: Manja Novak, predsednica KBŠ Trenutne razmere so nas prisilile, da tokratna Zvitica izhaja le elektronsko. Za to potezo smo se odločili, ker je vsaka distribucija materialov širši množici v trenutni situaciji lahko tvegana in zato smo se, ker imamo to možnost, poslužili e-oblike. Kot vse ostale, je tudi nas širjenje virusa, razglasitev epidemije in nenazadnje tudi karantena prisilila v razmislek o naši prihodnosti, o prihodnosti Bele krajine, Slovenije in nenazadnje tudi o prihodnosti celega sveta. Večina se vplivov epidemije in karantene še ne zaveda. Makro in mikro vplivi bodo pustili posledice na družinah, lokalnih skupnostih in celotnem gospodarstvu. S trenutnimi ukrepi se vsi trudimo, da bi bili te vplivi čim manjši in da bi se življenje vseh nas kmalu vrnilo na ustaljene tirnice. V svetu, kjer smo do zdaj vsi točno vedeli kaj nas čaka, kdaj bo prišlo to in kdaj ono, kaj lahko pričakujemo od naslednjega dneva, je trenutno čutiti negotovost in tudi napetost. Predvsem se mi zdi, da nihče ne mara občutka nevednosti, zato vedno iščemo dodatne informacije, si ustvarjamo scenarije in ugibamo, kaj bo prinesel naslednji dan.

V zadnjem času smo bili priča prestavljanju in celo odpovedovanju dogodkov vseh vrst. Od majhnih delavnic in druženj pa vse do velikih prvenstev, koncertov in sejmov. Z ekipo Kluba belokranjskih študentov in ekipo Mladinskega kulturnega kluba smo v preteklem mesecu začeli z organizacijo ČrnFesta, za katerega še vedno upamo, da ga bomo lahko izvedli. Nič pa ne moremo zagotovo vedeti. Zaenkrat naj povem, da pripravljamo nekaj novosti, a obljubljamo, da bo že trinajstič dober za vse. Študentski klubi so torej v negotovosti zaradi organizacije prihajajočih dogodkov, prav tako se sprašujemo, če se bomo maja lahko vsi mirno družili na Majskih igrah in Škisovi tržnici. Naj pa vam razmišljanje o prihodnosti v teh dnevih ne popije preveč energije.

Na mnogih fakultetah in šolah pouk preko digitalnih platform poteka naprej. Če smo včasih lahko na predavanju le sedeli in poslušali, zdaj mnogi profesorji zahtevajo tedenske naloge, da so prepričani, če doma počnemo še kaj drugega, kot le uživamo ob Netflixu. Učenje in sprotno opravljanje nalog se vam bo zagotovo obrestovalo, zato svojo energijo v samoizolaciji raje usmerite v študijski proces oz. učenje na vseh področjih, kot pa v obremenjevanje s prihodnostjo in stvarmi, na katere nimate vpliva. Upoštevajte ukrepe oblasti in strokovnjakov dokler bo to potrebno, vmes pa si preberite misli in članke študentov, ki so v tokratni Zvitici še posebej aktualni.

5

AKTUALNO

KORONAVIRUS ZA NAZAJ JE BITI LAHKO PAMETEN!

Avtor: Jaka Šikonja Decembra 2019 so se v Wuhanu na Kitajskem srečali z vse pogostejšimi hudimi virusnimi pljučnicami, ki so se pojavljale znotraj družinskih krogov. Tamkajšnji zdravniki so postavili sum, da gre za do tedaj neznanega povzročitelja. Oboleli so imeli povezovalno točko, to je bil tržnica z morsko hrano (Slika 1), kjer so tudi prodajali živali (od krokodilov, strupenih kač, netopirjev do prašičev in rib). Nemalo zatem je bil odkrit novi koronavirus ali SARS-CoV-2, ki se je prikrito širil po Kitajski. Šele v mesecu januarju se je začela eksponentna rast okuženih, polnile so se bolnišnice in intenzivne enote, ljudje so umirali. Več teorij zarote je bilo postavljenih glede na sam izvor okužbe. Špekuliranja so šla tako daleč, da naj bi Združene države Amerike podtaknile virus Kitajski in jo poskušale gospodarsko ohromiti. Spet nekateri so menili, da je virus ušel iz kitajskih vojaških laboratorijev, kjer naj bi razvijali bioteroristično orožje. Najverjetnejši scenarij pa naj bi bila evolucija samega koronavirusa. Namreč tako kot druga živa bitja se virus prilagaja okoljskim spremembam in si želi izboriti preživetje z uspešnim razmnoževanjem. Takšen nagon za preživetje najdemo že pri bakterijah, ki se s stalnimi mutacijami izogibajo učinkom antibiotikov in postajajo odpornejše.

Virusi niso nič drugačni. SARS-CoV-2 naj bi se spremenil na način, da je lahko preskočil z netopirjev na druge sesalce in končno okužil človeka.

Pri družini koronavirusov ne gre za nov pojav, ampak smo v moderni zgodovini imeli že dva takšna primera.

Leta 2003 so tako kot zdaj opozarjali na vse pogostejše primere hude virusne pljučnice, spet na Kitajskem in spet naj bi se virus SARS prenesel z netopirjev na človeka. Drugič so zdravniki na Bližnjem vzhodu pričeli opisovati hude okužbe dihal s podobnimi znaki, kot jih je povzročal virus SARS. Zaradi geografskega pojava so ga poimenovali virus MERS (»Middle East Respiratory Syndrome«). Smrtnost je bila precej višja pri obeh predhodnikih, SARS (9,6 %) in predvsem pri MERS (36 %) kot pri novem koronavirusu (ocene 0,5–3,4 %), a vendar ta dva nista povzročila vsesplošnega ugašanja javnega življenja, preobremenitve zdravstvenih sistemov in nista naznanila pričetka gospodarske krize. Razdiralni učinek SARS-CoV-2 je v njegovi sposobnosti prenosa, saj se dokaj učinkovito širi z osebe na osebo prek kapljic v zraku, hkrati naj bi ga raznašale tudi osebe, ki ne kažejo simptomov okužbe. Slednje je temeljna razlika z virusom SARS,

6

ki se je praviloma prenašal šele, ko je bila oseba očitno bolna, zato je bil takrat učinkovit ukrep že hitra izolacija simptomatskih ljudi. Najslabše lastnosti prenosa ima virus MERS, saj je potreben daljši tesen stik z okuženim, da pride do prenosa. Takšen stik je bil možen med zdravstveno nego bolnikov, zato je bil velik del okužb med zdravstvenim osebjem.

Spet se vrnemo na trenutno potekajočo pandemijo novega koronavirusa. V januarju smo se zgražali nad avtoritarnimi ukrepi kitajskih oblasti, ki so želele na vse pretege preprečiti širjenje virusa. Sami so se znašli v neznani situaciji brez primere, saj je bilo takrat poznavanje samega virusa, kako se prenaša, kdo ga prenaša, kakšna je potreba po zdravljenju, kakšna je umrljivost in predvsem kakšni ukrepi bodo učinkoviti, pomanjkljivo. Odziv Kitajske ocenjujejo kot najbolj ambiciozen, agresiven in agilen v zgodovini človeštva. Dokazi kažejo, da so z javnozdravstvenimi ukrepi preprečili tisoče smrti, kljub temu pa je gospodarstvo doživelo velik udarec. Vodilni v državi so morali presoditi med kolapsom zdravstva s posledično visoko smrtnostjo in gospodarsko škodo, ob jasnem zavedanju, da obstaja možnost nezmožnosti zajezitve virusa. V trenutku pisanja se večina ljudi ne zaveda, kakšni ukrepi so bili potrebni na Kitajskem, da so dosegli zamejitev okužb, a kljub temu menim, da bodo podobni sledili tudi pri nas, zato bom nekatere le naštel: • Ustavljanje avtomobilov na avtocesti in merjenje telesne temperature vsem potnikom.

• Prenos rutinskih zdravstvenih storitev na splet. Če si potreboval recept, ti ga je predpisal zdravnik po video klicu in posebne enote so ti ga dostavile.

• Obstoječe bolnišnice so preuredili bodisi za zdravljenje okužb s koronavirusom bodisi za vse ostale bolezni (srčne infarkte, poškodbe, rake).

• Ne pozabimo, da so samo v nekaj dneh zgradili dve novi bolnišnici.

• Na področje izbruha so poslali preko 40 000 glav zdravstvenega osebja, od tega vsaj 6000 zdravnikov.

Mnogi med njimi so bili prostovoljci (Slika 2).

• 15 milijonov se je ob zaprtju mesta prehranjevalo prek naročanja hrane prek interneta in hitre dostave.

• Medicinske sestre so si pred prihodom v Wuhan pobrile glave, da zmanjšajo možnost prenosa virusa prek las in ker je tako lažje uporabljati zaščitno

opremo (Slika 3).

• Osebje v bolnišnicah je pričelo uporabljati plenice za odrasle, saj ni bilo časa za odmore in preoblačenje.

• V ogroženih območjih je bilo dovoljeno samo eni osebi iz gospodinjstva, da gre ven vsaka dva dni. Česa podobnega v zahodnem svetu ne moremo pričakovati, saj nimamo takšne solidarnosti in požrtvovalnosti do sodržavljanov. Še večji problem pa bo nespoštovanje ukrepov, ki nam jih naloži država. Namreč na zahodu je osebna svoboda visoka vrednota in ljudje se je niso pripravljeni odreči za dobrobit države. Tipičen primer je bila uvedba popolne karantene na severu Italije, kar je pomenilo, da bo prepovedano ljudem vstopiti ali izstopiti iz ogroženega območja. Zavladal je kaos, ljudje so skočili v avtomobile, odhiteli na železniške postaje in letališča. Učinek ukrepa je bil ravno nasproten. Namesto da so širjenje virusa omejili na določenem območju, se je intenzivno razpršil ne samo po Italiji, ampak tudi po sosednjih državah. Zaradi nespoštovanja pravil so bile oblasti primorane uvesti kazen za kršitev pravil karantene. Ob kršenju ti je grozilo do tri mesece zaporne kazni.

Slovenija se je imela možnost učiti od Kitajske, Južne Koreje in Italije. Dokazi so bili, da bo država le z zgodnjo uvedbo skrajnih ukrepov lahko uspešna pri zajezitvi virusa. A vendar smo bili priče neodgovornemu ukrepanju s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje in vlade v odstopu. Razlog oklevanja naj bi bila gospodarska škoda, do katere je nedvomno prišlo zaradi neuspešne zajezitve virusa. Dodatno škodo je delalo vsakodnevno potrjevanje novih ukrepov in spreminjanje že uvedenih, kljub temu da je trenuten porast okuženih rezultat ukrepov v zadnjih dveh tednih. Nepredvidljivost, ki je bila neposredna posledica neorganiziranosti ukrepov, je bila dodatni dejavnik za razširitev dvoma v državne institucije in ohromitev gospodarstva. Predvsem me moti, ker smo se imeli možnost učiti od drugih, ki so naredili isto napako. Največja izmed njih pa je bila, ker nismo poslali v samoizolacijo ljudi, ki so bili v času začetka epidemije v Italiji in med katerimi je bilo veliko zdravnikov, češ da bi povzročili škodo pacientom in njihovi oskrbi. Zgodil se je vseeno najhujši scenarij – 16. marca so bile odpovedane vse nenujne zdravstvene storitve po vseh slovenskih

bolnišnicah. Mogoče sem preoster do slovenskih oblasti, ker so navsezadnje bile še vedno relativno hitrejše kot drugod, ampak lahko rečem »za nazaj je lahko biti pameten«.

Pandemija novega koronavirusa je močno posegla v naše življenje, v moderni zgodovini bi se lahko primerjala na našem ozemlju le osamosvojitvena vojna. Moje prizadevanje je, da se iz krize naučimo, kako ukrepati v prihodnosti, in se ustrezno pripravimo. Po lastni presoji so prednostna področja naslednja: • zagotovitev večjih testirnih zmožnosti; • povečanje kriznih zalog zaščitne opreme (maske, rokavice, očala, predpasniki, razkužila … ); • širjenje zdravstvenih storitev na spletu (trenutno obstaja portal zVEM, ampak to je ena navadna žalost, praktično neuporabno, uporabniški vmesnik slab, najverjetneje 95 % ljudi sploh ne ve, da obstaja); • raziskovanje na področju izdelave in razvoja cepiv; • uvedba kontrolnih točk na večjih letališčih, železniških postajah, kjer si bo moral vsak temeljito umiti roke, preden bo sploh lahko nadaljeval svojo pot, s čim bomo vplivali na vsakoletne pandemije gripe in ostalih respiratornih okužb; • uvedba posebnih protokolov in testirnih mest za gripo. Ali smo se zadosti naučili, da bomo še naprej pustili osebe, ki kažejo znake gripe, v čakalnicah z drugimi pacienti, ali bomo testiranja uvedli v posebnih prostorih?

Največja neznanka v tem trenutku je, kako naprej, ko zajezimo virus. Ali nenadoma sprostiti vse omejevalne ukrepe ob zavedanju, da se nam lahko v 2 tednih še enkrat pojavi identičen scenarij? V nedogled karantena ne more trajati. Spet bomo morali opazovati Kitajsko in njihove ukrepe. Mogoče bo pa potrebno prekužiti del zdravih, mladih, pri katerih je okužba blago potekajoča, zato da rešimo ostale. Čas bo pokazal. Naša dolžnost je, da se učimo. Ne izumljajmo tople vode. Članek je bil napisan 13. marca, a vendar je napisan v pretekliku, saj bodo do objave informacije že zastarele, čeprav bo premislek še vedno na mestu.

7

Slika 1: Izbruh novega koronavirusa naj bi se začel na tržnici z živimi živalmi.

Vir: Google.

Slika 2: Zdravstveno osebje, ki je šlo prostovoljno pomagati na področje izbruha. Vir: Twitter, Liu Xin.

Slika 3: Medicinske sestre so si pobrile glave, da zmanjšajo verjetnost širjenja virusa. Vir: Business Insider.

8

TEORIJE ZAROTE

AKTUALNO

ZA VIRUSOM COVID-19

Avtorica: Pia Zevnik Spodnja razmišljanja so plod moje domišljije in preveč časa, preživetega v vseh temnih kotičkih spleta, ki so me v danem trenutku zanimali in/ali privlekli. 'Teorije zarote' ne slonijo na resničnih podatkih in tudi niso namenjene, da bi jih jemali smrtno resno. So pa vsekakor namenjene temu, da vzpodbudijo razmišljanje in raziskovanje o dani tematiki. Že kar lep čas poslušamo in gledamo novi korona virus. Koliko ljudi je trenutno okuženih, katere države so 'podlegle', katera še ni okužena, kam je varno potovati, katerih območij se moramo izogibati. Druga najbolj popularna tematika je osebna higiena in preventiva. Kako prati roke, kam kašljati in kihati, kje stati, ko se z nekom pogovarjamo in tako naprej in naprej in naprej. Redko kdaj pa slišimo točne specifikacije, če se lahko tako izrazim, virusa. Od kod v resnici izvira? Ali smo ga poznali že prej? Je naraven pojav ali mu je kdo pomagal priti do statusa svetovno znane zvezde?

Uradni podatki pričajo o tem, da se je virus prvič pojavil na tržnici z morsko hrano v kitajskem mestu Wuhan. Od tam se je kaj kmalu razširil po celotni Kitajski in kmalu že skakal naokoli, ne samo po Aziji, ampak tudi čez lužo naprej po svetu. Kot pri vsaki stvari, ki je ljudje popolnoma ne razumemo ali pa nam oblasti zaradi naše varnosti ne dajejo točnih podatkov, so se tudi pri virusu COVID-19 pojavila ugibanja o nastanku virusa in pojavu med ljudmi, kar je seveda vodilo do nastanka teorij zarot o virusu.

Najbolj pogoste in razširjene teorije so seveda, da za vsem tem stojijo Američani, ki so že leta v ekonomskem boju s Kitajsko, ki se je v zadnjih letih pod Trumpovo oblastjo le še zaostril. COVID-19 naj bi bil biološko orožje, narejeno v laboratoriju in potem načrtno spuščeno med ljudi v mestu Wuhan. Ker delo na Kitajskem zaradi virusa čisto stoji in so podjetja že zdaj v ogromnih izgubah, ki se iz dneva v dan večajo, lahko za to teorijo rečemo, da do neke mere drži vodo. Če je Kitajska ohromljena pri tem profitira lahko največ Amerika. Na drugi strani spektra pa se pojavljajo ideje, da je virus v resnici kitajsko biološko orožje in da je bil njegov izpust posledica napake v laboratoriju, kjer so ga tudi razvijali in hranili. Potemtakem so Kitajci razvijali svoje orožje, vendar se je le-to obrnilo proti njim in državo spravilo na kolena. Zanimiv pomislek je tudi vpletenost Rusije pri celotni zadevi. Velja postaviti vprašanje, ali ima mogoče prste pri tem tudi Rusija.

Ena od večjih teorij je tudi ta, da je virus kitajski načrt regulacije populacije, ki je 'rahlo' ušel nadzoru. Mišljen je bil, da 'odstrani', in zavedam se, kako grozno je to slišati, starejši del populacije. Na hitro pa se je virus začel širiti hitrejše kot pričakovano in okuževati več ljudi, kot bi mogel.

Priljubljena teorija je tudi ta, ki pravi, da virus v resnici sploh ni tako grozen oz. da je Kitajska medijem dovolila, da poročajo o stanju in ga tudi napihujejo, saj je tako lahko pozornost javnosti preusmerila iz dogajanja v Hongkongu, kjer so pred meseci potekali resni protesti proti kitajski vladi. Kar nekaj časa smo poslušali o univerzah, ki so jih zavzeli študentje in o smrtnih žrtvah na strani protestnikov, kar naenkrat pa je vse utihnilo in pojavile so se novice o novem in grozečem virusu.

Ali v resnici vemo, kaj se je zgodilo v Hongkongu? Kako se je situacija razrešila? Ali je Kitajska s silo proteste ustavila in vodje le-teh tudi ali usmrtila ali zaprla v dosmrtno ječo?

Kot vedno, pa lahko vidimo kot motivator človeških dejanj tudi denar. Velikokrat se omenja tudi farmacevtski lobi, češ da so sami virus naredili in ga tudi spustili med ljudi zaradi zaslužka. Bolnice in zdravstveni domovi so se mogli do zob oborožiti z razkužili, maskami, vsemi možnimi zdravili in bog si vedi s čim še. Obenem pa se je tudi navadno ljudstvo zapodilo v lekarne in trgovine vseh sort ter pokupilo vse, kar ni bilo prikovano na tla.

Zadnja teorija, ki jo bom omenila, pa se meni osebno zdi najbolj zanimiva. Po tej teoriji naj se bi vlade sveta povezale s farmacevtskimi lobiji sveta. Virus, ki naj bi ga izdelali farmacevti, ima dve funkciji. Prva je obvladovanje populacije. Poenostavljeno, starajoča se populacija predstavlja vrsto problemov za vlade. Tako naj bi se 'elegantno' rešil problem in breme, ki ga starejši predstavljajo za države. Drugi del te teorije pa pravi, da obstaja tudi cepivo, ki bo dano na trg ob pravem trenutku, beri ko bo prebivalstvo dovolj prečiščeno.

To cepivo naj bi bilo narejeno na tak način, da bo drastično zmanjšalo možnosti zanositve/oploditve pri preostali populaciji. Tako dobimo enovit in v resnici zelo preprost načrt obvladovanja števila ljudi na tem planetu, ki že tako ali tako počasi ne more več preživeti vseh nas, ki trenutno na njem živimo.

Na koncu članka bi vas samo rada spomnila na tole: pazite nase in ljudi okoli sebe ter ostanite zdravi.

9

ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA

O MIGRACIJAH

Avtor: Rok Šikonja

Protestni shod za varovanje meje. Vir: 24ur.com, https://www.24ur.com/ novice/slovenija/v-crnomlju-protest-za-varovano-mejo.html

Od leta 2015 je v Evropo prišlo več milijonov beguncev in migrantov, ki bežijo pred vojno, revščino ali zgolj iščejo priložnost za boljše življenje. Velik del je svoj prihod utemeljil s potrebo po mednarodni zaščiti, kljub temu pa pri izbiri varne države niso bili izbirčni, saj so po večini ciljali na bogatejše države zahodne in severne Evrope.

Temeljni vzroki teh migracij so demografski bum v Afriki in Aziji, globalizacija ter tamkajšnje divjanje nasilja in vojn. Migracijski tok je dodatno spodbudilo širokosrčno povabilo nemške kanclerke v smislu »migranti dobrodošli«. Državam Evropske unije je po dobrem letu od začetka krize uspelo omejiti val nekontroliranega dotoka ljudi z okrepljenim mejnim nadzorom in postavljanjem tehničnih ovir.

Pragmatično o migracijah Od kar je novembra 2018 v hramu slovenske demokracije ter v domačih in tujih medijih potekala razprava o novem globalnem dogovoru o migracijah (o t.im. »marakeški deklaraciji«), sem začel poglobljeno razmišljati o njih. Vpraševal sem se, zakaj potekajo, kdo je do njih upravičen in kakšne posledice bi utegnile pustiti. Skušal sem narediti še korak dalje, kajti migracije so in vedno bodo obstajale, ter se vprašal, kakšen naj bi bil njihov skupni cilj ter kako ga doseči. Bralcu v razmislek dajem svoja razmišljanja in poglede ter se že vnaprej veselim vsakršnega nadaljnjega pogovora na to temo, ki bo po mojem mnenju temeljno odločala o usodi in razvoju človeške civilizacije. Razprava bo povezana s tem, da sem tudi sam ekonomski migrant, saj namreč iščem svojo srečo v »inženirski Meki sveta«, v mestu Zürich v Švici.

Pred nami je obdobje, ko bodo na preizkušnji vsi družbeni podsistemi in sleherni posameznik. V preteklem tednu je našo družbo končno ohromila pandemija korona virusa, medtem pa pred vrati stojita že morebitni naslednji finančna in migrantska kriza. Besede v nadaljevanju bodo namenjene slednji, saj ta odpira temeljna vprašanja o prihodnosti naše družbe in odnosov v njej. In čeprav v Sloveniji in zahodnem svetu živimo v obdobju najvišje blaginje vseh časov, bo dogajanje v bližnji prihodnosti le-to blaginjo postavilo pred velik preizkus. Po drugi strani pa se lahko navdamo z optimizmom, ker tako kot smo sedaj pripravljeni, najverjetneje še nikoli nismo bili.

10

Spomnimo na širokosrčen napis na metliškem mejnem prehodu. Vir: Mladina, https://www.mladina.si/190897/ne-varnost-pred-sevanjem/

Pa vendar begunska kriza ni omejena zgolj na staro celino, saj se ogromni premiki ljudstev dogajajo tudi v Južni Ameriki. Ljudje brez upanja v domovini bežijo iz Venezuele, Gvatemale, Hondurasa in ostalih proti deželi sanj – Združenim državam Amerike. Tudi te ljudje bežijo od lakote, nasilja, državljanskih vojn. Vsi skupaj si delijo skromno, pa vendar plemenito željo po boljšem življenju zase in svojo družino.

Kdo le lahko temu nasprotuje? Sam trdim, da njena plemenitost niti ne zbledi zaradi njihovega nasilnega in izsiljevalnega odnosa, ki ga kažejo na poti proti želeni destinaciji, na primer s protesti in nasilnim prečkanjem državnih meja. Konec koncev, kaj bi pa sami naredili, ko bi preko interneta ali televizije zavistno spremljali ljudi v izobilju, češ, zakaj ne bi tudi mi bili del tega?

Kljub temu Evropska unija danes jasno in v en glas migrantom na grško-turški meji neusmiljeno sporoča: »v EU prostora za vas ni« in pošilja okrepitve za zavarovanje grških meja, da temu resnično ostane tako. Medtem pa vojni konflikti, lakota in korupcija v Siriji, Jemnu, Demokratični republiki Kongo, Somaliji … kažejo le majhne premike k izboljšanju,

če se ne celo poslabšujejo. Edini hvale vreden premik se dogaja v Afganistanu s podpisom zgodovinskega mirovnega sporazuma med ZDA in talibani. Zdi se, kot da je Evropski uniji in njenim ljudem mar le zase. Zakaj bi se ukvarjali s stiskami drugih? Zakaj bi odprli vrata in svojo blaginjo delili še z drugimi ter s tem razdvajali lastne narode ali celo ogrozili obstoj lastne kulture?

V nadaljevanju bom poskušal prej navedene humanitarne argumente ovrednotiti ter se v čim večji meri opredeliti do vprašanja nekontroliranih, masovnih migracij ljudi iz revnih v bogatejše države. V samem temelju to vprašanje niti pod razno ne deli ljudi na dobre in slabe. Ni res, da so levičarji oziroma tisti, ki zagovarjajo odprtost mej, bolj človekoljubni, napredni, humani ali humanitarni. Niti niso desničarji oziroma tisti, ki temu nasprotujejo, a priori fašisti, nizkotneži, ksenofobi ali verski nestrpneži. Niti ne obratno! Čeprav priznam, da desni tu pa tam neutemeljeno demonizirajo te ljudi ter s tem poskušajo zamegliti njihovo potrebo po pristni pomoči. Saj nihče, ki beži iz domovine, ne more biti bogat, kaj šele srečen.

Število ljudi glede na dohodek na dan. Vir: World bank, https://ourworldindata.org/extreme-poverty

11

Kdo potem si našo pomoč sploh zasluži? Svetovna banka pravi, da na svetu živi preko 600 milijonov ljudi v absolutni revščini, to so ljudje, ki živijo z manj kot 1,70 € na dan, oziroma z drugimi besedami tisti, ki so v hujšem pomanjkanju osnovnih človeških potreb, kot so hrana, pitna voda, sanitarije, zdravje, zaklonišče in izobrazba. Seveda, migranti, ki prihajajo k nam, niso med njimi. Te ljudje so preveč revni, bolni, osamljeni in odrezani od modernega sveta, da bi sploh imeli priložnost priti.

Število ljudi, ki živijo v absolutni revščini, glede na državo. Vir: World bank, https://ourworldindata.org/extreme-poverty

Zakaj pa vsaj ne pomagamo tem, ki pridejo, saj so na poti tvegali vso svoje premoženje in bili prepuščeni v nemilost tihotapcev? Ker bi s tem poslali napačno sporočilo. K nam namreč prihajajo ljudje, ki so med boljše situiranimi v globalni revščini, ki sodijo med sposobnejše, bolj energične. Te ljudje so tisti, ki so najbolj motivirani in bi bili najbolj pripravljeni speljati premike proti boljšemu življenju lastnega naroda.

Njihov odhod bi v izvorni državi povzročil še bistveno večjo stagnacijo, če ne celo nazadovanje. Torej prava in dalekosežna rešitev ni v pomoči tem nekaj milijonov ljudi, temveč v ustvarjanju razmer, da si bi tudi tistih 600 milijonov želelo ostati v svoji domovini.

Globoko sem prepričan, da bi sprejetje zgolj teh nekaj milijonov v Evropo ter instantni dvig njihovega standarda življenja ohromilo socialni in kulturni sistem držav, medtem pa še dodatno odvrnilo te iste države od reševanja vzroka problema.

Levičarji se v tem smislu radi pohvalijo s sloganom »blaginja za vse, ne le za peščico«, a sami zagovarjajo le partikularno in na videz všečno, humanitarno rešitev. Pred očmi je pri reševanju problema migracij potrebno imeti še temeljni razlog, zakaj je sploh vredno le-tega reševati. Najprej, ker je tako prav, kajti nihče si ne izbira lastnih staršev in tako spreminja »nesreče« lastnega rojstva. Še več, stremljenje k enakosti regij sveta je en najmočnejših adutov, ki bodo dolgoročno zagotavljali mir v svetu. Dajmo se raje bistveno posvetiti reševanju vzrokov masovnih migracij, ne le z zdravljenjem njihovih posledic. Naj bo to še dodaten trud za doseganje tako ime-

12

novanih Milenijskih ciljev. Na tem mestu povem, da ni moj namen, da podajam konkretne rešitve zanje, temveč predstavim svoj pogled, kako lahko migracije, in sicer kontrolirane in pravične, prispevajo k njihovemu doseganju.

Začeti je potrebno z jasnim sporočilom: »vaša domovina je tam, naredite nekaj iz nje …«, da začnejo tisti ljudje iskati načine iz revščine ne s pobegom iz domovine, temveč s premišljeno akcijo njene odprave. Sporočilo bo dovolj odmevno le s politično in družbeno enotnostjo na ravni EU in doslednim zaprtjem mej, ki omogočajo le kontrolirane migracije. Razvite države morajo lastne probleme začeti reševati z lastnimi sredstvi, ne pa da lastni manjko, po npr. zdravnikih, iščejo v že tako ali tako revnih državah. In tako namesto da pomagajo, krizo še poglabljajo, hkrati pa so jih polna usta solidarnosti in humanitarnosti. Dodatna selektivnost in omejitev migracij bi dovoljevala lažjo pomoč beguncem, torej ljudem, ki druge izbire kot beg niti nimajo, ne pa da širokosrčno sprejemamo vse in kasneje spoznamo, da tistim, katerim bi pa morali pomagati, na koncu obrnemo hrbet. Menim, da bi takšen pristop blagodejno vplival na zmanjšanje zlorab na področju prošenj za azil in na učinkovitost zagotavljanja pomoči. Če se že odločimo pomagati, poskusimo to narediti, kar se da učinkovito. Odpravljanje lakote in bivanjskih stisk ter gradnjo prometne, sanitarne in vodovodne infrastrukture je lažje izvesti v državah izvora zaradi cenejše delovne sile, materiala in manjše birokracije. Namreč za isto vsoto denarja lahko v mestu Alep v Siriji (povprečni mesečni dohodek 68 €) pomagamo več kot 15-im ljudem kot če bi na primer pomagali le enemu posamezniku v Novem mestu (povprečni mesečni dohodek 1151 €). Torej, kar se le da rešujmo prav pri izvoru samem. Migracije pa izkoristimo za tisto, kar ni moč narediti tam. Omogočimo kontroliran prihod ljudi, nekatere izobrazimo za zdravnike, medicinske sestre, učitelje in nenazadnje za politike, druge pa usposobimo za zidarje, avtomehanike in električarje. In ko te ljudi dovolj usposobimo, jim pomagajmo pri repatriaciji in vzpostavitvi spodbudnega okolja v domovini. Ta ukrep ne le da ohranja skupaj družine in narode, temveč posameznike opolnomoči ter jim vrne ponos in upanje ljudem. Kajti kdo bo reševal njihove probleme, če ne oni sami? Oni, ki sami vedo, kaj je najbolje zanje.

V tem duhu tudi rad gledam na namen bega možganov, tako iz Slovenije v razviti svet kot iz Bele krajine v večja (razvita) središča. Bolj razvite regije naj bi imele neko družbeno dolžnost, da upravičijo in delijo blaginjo tudi med druge.

Prav tako imajo najboljše univerze na svetu dolžnost, da dajo priložnost študentom iz celega sveta, z namenom da bo to znanje dobesedno zaživelo v vsem svojem sijaju in v vseh regijah sveta. Konec koncev je bistvo znanja, da ne pozna meja.

Zato je tudi pomembno, da se vsi zdomci tega zavedamo. S to mislijo zaključujem in tudi dopolnjujem debato Zk ne ostaneš v Beli krajini?

NO AGRO, NO FOOD

ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA Avtorica: Patricia Blažič

Socialna omrežja so postala okrepljen kanal komuniciranja … Odpreš Instagram - vsepovsod objave medijev, opozorila specialistov in infektologov, preventivni ukrepi za preprečevanje okužb z novim virusom itd. Pokukaš na Facebook - enaka zgodba.

samooskrbe. Imamo ta privilegij, da smo člani Evropske unije, kar nam tudi omogoča, da črpamo evropska sredstva in subvencije, ki nam zagotavljajo napredek na tem področju. S tega vidika je pomembno, da se kmetijstvo še bolj financira, kar bi nam dvignilo stopnjo samooskrbe.

Po drugi strani smo v teh dneh v slovenskih trgovinah priča prizorom manjka živil in osnovnih življenjskih potrebščin.

Da, nov korona virus je prišel tudi v Slovenijo. Nekateri situacijo opisujejo kot vojno stanje. Vse to oznanja situacijo, v kateri smo se trenutno znašli. Skrbi, da bo zmanjkalo hrane še ni in ni nikakršnega razloga za paniko. Pa vendar, skrb za sočloveka je nekaj, kar se skriva v vsakemu izmed nas. In tako se je verjetno pojavila skrb z miselnostjo, kaj če epidemija ne bo tako hitro obvladana? Si lahko sami zagotovimo zadostno količino hrane?

Poleg intenzivnega in ekstenzivnega kmetijstva je pomembna veja v pridelavi hrane in današnji trend, ki je med potrošniki v porastu, tudi ekološka pridelava hrane. Kljub temu, da je v porastu, se v njo vlaga najmanj. Pridelava ekološke hrane nam zagotavlja pridelavo varne hrane z visoko stopnjo kakovosti in nam omogoča ohranjanje kulture krajine.

Imamo ta privilegij, da živimo v državi, ki je raznolika, torej hrano lahko pridelujemo na različne načine. Kljub raznolikosti, ki je v neki meri dobrodošla, lahko k temu pripišemo tudi dejavnike, ki so omejujoči za kmetijske dejavnosti.

Kako potem ukrepati, katera je prava pot, kaj lahko zagotovimo?

Slovenija – dežela na sončni strani Alp. Nekateri bi jo opisali kot zeleno deželo ali deželo gozdov, kar tudi zagotovo drži. Slovenija se po poraščenosti z gozdom uvršča v sam evropski vrh. Na dnu lestvice pa se nahaja glede na delež kmetijskih zemljišč. Po površini najbolj prevladujejo travniki in pašniki, sledijo jim njive in vrtovi, nazadnje še vinogradi in sadovnjaki.

Problem, ki se je pojavil v zadnjih letih je, da vse več plodne zemlje letno pozidamo. Še na enem področju je Slovenija v samem vrhu Evropske unije in to je po številu trgovin na prebivalca, ki se vedno znova gradijo v vse večjem številu.

Pa še to ne vem, če se lahko s tem ravno pohvalimo. Ali res mislimo, da nam bodo trgovska središča povečala samooskrbo? Menim, da bi se morali zavzemati za to, da ohranimo dragocene kose zemlje, saj nam le-ti omogočajo manjše segrevanje tal, odvajajo tudi dež itd. Prav tako moramo spremeniti našo miselnost, začenši od posameznikov, potem družbe do kmeta, kmetijstva in agroživilske industrije. pozitivnih prednosti dragocenih kosov plodne zemlje je veliko več kot negativnih slabosti Glede na deleže zemljišč, ki so v redni uporabi in so namenjena za prehrano, lahko sklepamo, da nismo država, ki bi lahko bila popolnoma neodvisna od uvoza hrane. Uvoz v Slovenijo je znatno večji od izvoza na tuje trge. Pridelamo približno polovico vse razpoložljive hrane v državi. Stopnja samooskrbe je majhna, kar predstavlja problematiko kako prestrukturirati načine pridelave hrane in povečati stopnjo

ni pravilnega odgovora in prave poti, izberemo najprimernejšo Problem in/ali izziv, s katerim se lahko soočimo, v kolikor epidemija ne bo obvladana, je v oskrbi s hrano. Slovenija je vključena v mnoge mednarodne tokove in je povezana z evropskimi državami z izvozom ali uvozom hrane in živil.

Konkurenčnost Slovenije s kmetijskega vidika in agroživilske industrije je (pre)majhna glede na ostale članice Evropske unije. Nenadne spremembe povzročajo nestabilnost in motnje na trgu ter ovire pri pretoku blaga, storitev in kapitala v svetu. V tako kriznem obdobju se hrano še bolj ceni in išče. Trenutno smo izpostavljeni tveganjem z uvozom ali izvozom hrane. V veliki meri smo odvisnih od drugih držav, ki se tudi trenutno bojujejo z epidemijo novega virusa in so v tem trenutku rizične za transport, predvsem svežega sadja in zelenjave. Epidemija je idealen čas, ko je država »prisiljena« sprejeti ukrepe, da poveča blagovne rezerve, ki nam omogočijo nemoteno oskrbo z izdelki. V Sloveniji imamo blagovne rezerve, ki nam zagotavljajo preskrbo z osnovnimi življenjskimi artikli za obdobje treh mesecev. V tem trenutku jih konstantno obnavljajo in večajo.

Uveljaviti bo potrebno tudi ukrepe, ki bodo reševali problematiko viškov preseženih količin živil, katerih prodaja je bila usmerjena ravno na tuje trge. V novicah ali po televiziji ste najbrž že zasledili ovire, s katerimi se trenutno soočajo marsikateri kmeti. Italija, ki je trenutni evropski epicenter

13

izbruha virusa, je bila država uvoza velike količine slovenskega mleka. Veste koliko truda, energije vloži slovenski kmet, da pridela liter mleka? Dolgoročno jim pomeni preživetje in napredek na kmetiji. V takšnih situacijah ne smemo pozabiti na naše slovenske kmete, ki nas oskrbujejo z lokalno in domačo hrano. Če ste že pohiteli z večjimi nakupi in ogromnimi zalogami hrane, vsaj zagotovite, da bodo nakupi usmerjeni - torej kupujte slovensko, od slovenskih kmetov, seveda pa zgotovite varnost in higieno, ki velja za obe strani. Ni skrbi, da bi kmetje ali živilske trgovine zaradi epidemije dvignili cene, saj tržni inšpektorati nadzorujejo novonastalo situacijo. Pristojna organizacija Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ima stanje pod nadzorom in si lahko v nenadnih situacijah, kot je epidemija, dovoli spremeniti zakone in tako omejiti možnosti prometa z živili. Zalog hrane je trenutno dovolj, vendar moramo nakupe prilagoditi razmeram. Pomisliti moramo tudi na eno izmed šibkejših skupin in to so starejši, ki so v takšnih situacijah še bolj pod stresom in najbolj izpostavljeni nevarnostim. Zatorej, mladi, poskrbimo, da s pozitivnim duhom pomagamo dostaviti hrano le-tem. Prostovoljci že kujejo in izvajajo že začrtane plane, na kakšen način najbolj varno pomagati starejšim. kupuj lokalno, podpri slovenske proizvajalce in jim omogoči zmanjšanje denarne izgube pomagaj starejšim Kmetijstvo je odvisno od mnogih dejavnikov. Nekatere izmed njih bi izpostavila, in sicer prvotno je družbeni odnos do kmetijstva in šele nato tehnologija, izobraženost in starostna struktura pridelovalcev ter podnebne spremembe. Kmet je enakopraven vsem nam/vam in ravno zato si zasluži biti cenjen, kot vsi in vsak izmed nas. Omogoča nam osnovno dobrino - hrano. Naslednjič, ko boste uživali v slastnem krožniku, se spomnite, da brez pridelovalca te hrane ne bi bilo.

Pazite nase, pazite na druge in ostanite zdravi!

14

ADITIVI V PREHRANI

UČIMO SE

PERCEPCIJA PREHRANSKIH ADITIVOV S STRANI POTROŠNIKOV Avtorica: Katja Vraničar Zadnja leta smo potrošniki postali zelo zahtevni. Ne izbiramo le privlačna živila, zdrava in varna živila, živila z dolgim rokom uporabnosti, živila brez maščob, sladkorja, brez soli, a vendar polnega okusa s primerno konsistenco, ampak se tudi poglabljamo v same sestavine. Največji problem potrošnikov danes je, da preveč verjamejo in zaupajo medijem, sploh medijem, ki določene naravne stvari predstavljajo kot slabo. Večino Slovencev pri izbiri hrane najbolj skrbijo aditivi v prehrani. To so tisti E-ji, ki se jih kar 85 % slovenskega prebivalstva boji. Kakšna naj bi bila zaskrbljenost, sledo v nadaljevanju.

Aditivi za živila so snovi, ki se običajno ne uživajo kot živilo, ampak se predvsem iz tehnoloških razlogov namensko dodajajo živilom. Ker aditivi sodijo med sestavine živil, morajo biti na embalaži navedene sestavine ter tudi obvezno označeni aditivi. Zakonodaja dovoljuje označevanje aditivov na dva načina. Aditiv lahko poimenujemo po imenu, lahko pa ga klasificiramo kot črko E, kateri sledi številka za določen aditiv. Pod aditive spadajo barvila, konzervansi, sladila, antioksidanti, želirna sredstva in drugo.

Na spletu je ogromno spletnih strani, ne-akademskih člankov, o tem, kako so aditivi nevarni. Mnogi navajajo imena aditivov in jim predpisujejo določene simptome.

V eni izmed spletnih strani je bil označen pektin za sumljiv aditiv, katerega učinek na zdravje se še vedno raziskuje. Ob tem pomislimo, da morda ne bi bilo dobro kupovati marmelad, ki vsebujejo E440 (pektin), ki je sestavina mnogega sadja, še posebej jabolk in hrušk, ki jih nekateri zauživamo dnevno. Predpisali so mu simptome: v večjih količinah povzroča vetrove – no ja, če zaužijemo veliko sadja, to tudi pričakujemo. Najljubši primer mi je bil od nekdaj, ko so se ljudje izogibali E300 in pa tudi poimenovanju E300, kot askorbinska kislina, ko ob enem oboje enačimo z Vitaminom C, katerega se noben ne bi izogibal. Zakaj so aditivi na tako slabem glasu? Eno izmed mnenj gre temu, da prihaja do komunikacijskega šuma, kjer proizvajalci premalo komunicirajo s potrošniki. Ne podajajo veliko informacij o tem, koliko konzervansov, barvil in zakaj so jih dodali v živilo. Aditivi so v prehrani že mnogo let, tudi če bi sol odkrili nedavno, bi jo klasificirali pod aditive, kot ojačevalce okusa, tudi s sladkorjem bi lahko naredili enako, saj ga doma mnogi uporabljajo kot konzervans pri vlaganju sadja. Zakaj torej živilski tehnologi uporabljajo aditive? Aditivi so dodani v živila z namenom, da je okus boljši, aroma in vonj lepša, da podaljša rok uporabe procesirane hrane, daje lepšo barvo in obliko hrani in podobno. Če pogledamo na primer jagodni jogurt.

Ko kupimo jagodni jogurt, pričakujemo koščke dokaj hrustljavih jagod, rdečo barva in sladek okus. Brez barvila jogurt ne bi imel značilne roza barve, jagode bi bile rjave in bile bi razpadle, okus pa bi se spreminjal glede na ostale sestavine. Res da najdemo na trgovinskih policah živila brez aditivov, vendar živila ne izgledajo več privlačno, na primer marelice niso več oranžne ampak so poponoma rjave. Ena izmed vidnih sprememb v zadnjem času je povečana ponudba brezalkoholnih pijač, katere imajo namesto sladkorja sedaj sladila. Znano je, da je povečana uporaba sladkorja glavno vodilo k debelosti in se potrošniki izogibajo temu, a nekaj raziskav opozarja, da povečano zauživanje sladil vodi k lakoti in s tem k prenajedanju in posledično prav tako do debelosti. Torej, je uporaba aditivov vedno upravičena? Neglede samega zdravja poglejmo primere katerih aditivov ne bi bilo potrebno dodajati. Pri proizvajalcih, katerih

15

tehnološki postopek je ustrezno voden in nadzorovan, do dodajanja aditivov ne prihaja toliko, saj je večina aditivov dodana k hrani z namenom, da se zavarujejo pri možni slabši higieni v procesiranju. Tudi če imajo primerne in kakovostne vhodne sestavine, do dodajanja aditivov naj ne bi prihajalo. Aditive dodajajo tudi hrenovkam in kar nekaj je nepotrebnih; to so sredstva za zgostitev, sredstva za uravnavanje kislosti, glukozni sirup in ojačevalec arome. Dodajanje ojačevalca arome, najpogosteje E621, hrenovkam ni upravičeno, saj naj bi hrenovke vsebovale zadostne količine kakovostnega mesa, ki da izdelku aromo. Nekatere hrenovke pa vsebujejo tudi barvilo E120, katerega bi lahko zamenjali z ekstraktom paprike.

Glede označevanja aditivov smo potrošniki različni – nekateri se zgražajo, ko vidijo E-je, nekateri pa ko vidijo dolge besede, ki se težko izgovarjajo, takoj vsebnost

označijo za škodljive snovi. To vse temelji na izobraževanju potrošnikov o hrani, komuniciranju proizvajalcev z njimi, upravičene uporabe aditivov v določenih primerih ter ko ne uporabljamo aditive, kot prekrivanje slabše kakovosti mesa (primer sulfita v mesu). Pri izbiri živil je treba upoštevati vse sestavine. Pogled na aditive velja pri izbiri živil, ki so namenjena rizičnim skupinam potrošnikov, kot so dojenčki (čeprav moramo vedeti, da aditivi v otroški hrani niso dovoljeni!), otroci, noseče in doječe ženske, starejši in bolniki. Živila naj ne izbiramo na podlagi tega, ali vsebujejo aditive ali ne, ampak na osnovi tega, ali vsebujejo, in v kakšnih količinah, določena hranila, kot so sladkorji, maščobe, sol in drugo, kar dejansko povzroča mnoge nenalezljive kronične bolezni, kot so diabetes, srčno-žilne bolezni in podobno.

Takim hranilom bi morali posvečati več pozornosti, namesto da se ukvarjamo s tem, kateri aditivi so danes v naši hrani.

PROBIOTIKI

UČIMO SE Avtorica: Sara Milković

Zadnje čase so trgovske police vse bolj založene s prehranskimi dopolnili, da o spletni ponudbi le-teh sploh ne govorimo. Pa sploh vemo, kaj so prehranska dopolnila? Gre za živila, katerih namen je dopolnjevati običajno prehrano. So koncentrirani viri posameznih ali kombiniranih hranil ali drugih snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom. Na voljo so v obliki tablet, kapsul, pastil, v vrečkah s praškom, v ampulah s tekočino in drugih podobnih oblikah. Prehranska dopolnila poleg vitaminov in mineralov vsebujejo tudi aminokisline, rastline in rastlinske izvlečke, maščobne kisline, vlaknine, mikroorganizme in druge snovi s hranilnim in fiziološkim učinkom.

Raziskave kažejo, da večji del potrošnikov ne loči dobro med zdravili in prehranskimi dopolnili. Razumem zakaj, saj se lahko ista sestavina enkrat pojavi v izdelku, ki ga uvrščamo med prehranska dopolnila, spet drugič pa v izdelku, ki je registriran kot zdravilo. A pravzaprav je med njimi velika razlika, saj prehranskim dopolnilom ne pripisujemo zdravilnih učinkov. Zakonodaja oglaševanja in označevanja prehranskih dopolnil namreč določa, da prehranskim dopolnilom ne smemo pripisovati lastnosti preprečevanja, zdravljenja ali ozdravljenja bolezni pri ljudeh. Posledično zakonodaja za prehranska dopolnila tudi določa milejše kriterije o kakovosti, kot so le-ta pri zdravilih. To pa pomeni, da se lahko na policah pojavijo izdelki, katerih kvaliteta, sestava in izvor so vprašljivi.

V nadaljevanju se bomo posvetili prehranskim dopolnilom, ki vsebujejo žive mikroorganizme. Da bi razumeli bistvo, moramo začeti pri mikroorganizmih, ki že živijo v našem telesu oz. na njegovi površini. Mikrobiota je beseda, s katero poimenujemo celotno populacijo mikroorganizmov, ki v danem trenutku poseljujejo človeško telo. Poleg črevesja so mikroorganizmi prisotni tudi v ustni votlini, v vaginalni sluznici, v dihalnih poteh in na koži.

Samo črevesna mikrobiota (včasih poimenovana tudi flora ali mikroflora, a se ta izraza opuščata) je sestavljena iz približno 300 do 1000 različnih vrst mikroorganizmov in vsebuje med 1013 in 1014 celic, ki lahko celo presegajo število človeških celic. Črevesna mikrobiota prispeva k prebavi težko prebavljivih živil, olajša presnovo laktoze, preprečuje oprijemanje in rast patogenih bakterij, prispeva k metabolizmu toksinov in podpira delovanje imunskega sistema (predstavljala naj bi celo do 70 % imunskega odziva).

Spremenjena prehrana, stres, staranje, uporaba antibio-

tikov ali drugih zdravil lahko poruši naravno ravnovesje mikrobiote v našem črevesju in povzroči večji razrast škodljivih mikroorganizmov. Motnje črevesne mikrobiote se kažejo kot driska, napenjanje, vetrovi, pri ženskah celo porušeno ravnovesje nožnične (vaginalne) mikrobiote.

Proti tem težavam se lahko borimo s prehrano, zdravili in prehranskimi dopolnili, ki vsebujejo probiotike.

Danes uveljavljena definicija svetovne zdravstvene organizacije pravi, da so probiotiki živi mikroorganizmi, ki ob zaužitju v zadostni količini pozitivno delujejo na zdravje.

Probiotiki so nepatogeni in netoksični mikroorganizmi, ki so odporni proti želodčni kislini in žolčnim solem. Niso sposobni kolonizirati črevesja, zato jih je treba s prehrano vnašati v zadostnih količinah za vzdrževanje primerne črevesne mikrobiote. Sevi, ki se uporabljajo kot probiotiki, morajo biti natančno identificirani, in sicer se najpogosteje uporabljajo kvasovke Saccharomyces boulardii ter bakterijske vrste Lactobacillus in Bifidobacterium, ki sta hkrati glavna rodova probiotičnih bakterij, ki imajo v črevesju protimikrobne lastnosti. Stimulirajo imunski odziv in omogočajo zaščito pred strukturnimi in funkcionalnimi poškodbami, ki jih povzročajo patogeni mikroorganizmi.

Blagodejno delujejo preko različnih mehanizmov, npr. s patogeni tekmujejo za vezavo na receptorska mesta in hranila, sintetizirajo protimikrobne snovi in tvorijo pogoje, v katerih patogeni mirkoorganizmi težje preživijo. Poleg tega probiotiki tudi sintetizirajo različne encime in aminokisline (glutamin in arginin) ter vitamine, predvsem iz kompleksa B (folna kislina, B12, B1, B6). Če se zaradi težav s prebavo, uporabe antibiotikov ali zgolj z željo redne podpore prebavi ali imunskemu sistemu odločimo za nakup probiotikov, je zelo pomembno, kateri izdelek izberemo. Na slovenskem trgu močno prevladujejo probiotični izdelki iz skupine prehranskih dopolnil in probiotičnih mlečnih izdelkov, medtem ko imamo zgolj tri registrirana zdravila, ki vsebujejo probiotične mlečnokislinske bakterije.

Da bomo izbrali primeren izdelek za naše potrebe, je treba ločevati kvalitetne probiotike od nekvalitetnih, hkrati pa izbrati primeren probiotik glede na želen rezultat.

Probiotiki so živi mikroorganizmi, zato tovrstni izdelki spadajo med najbolj občutljiva prehranska dopolnila.

Posledično to pomeni, da je na trgu veliko število nekva-

17

litetnih izdelkov. Da bo probiotik učinkovit, morajo biti mikroorganizmi, ki jih zaužijemo, živi. Da zagotovimo njihovo živost, moramo poskrbeti za pogoje, v katerih so ti izdelki proizvedeni, transportirani in shranjeni.

Probiotiki so večinoma organizmi, ki so občutljivi na kisik in svetlobo. To proizvajalcem ne predstavlja prevelikih težav pri proizvodnji, saj se končni izdelek npr. v obliki kapsul pakira v končno ovojnino, plastenko, ki je neprodušno zaprta in neprosojna. Težava se pojavi pri ohranjanju takih pogojev, ko plastenko odpremo. Kapsula vstopi v stik s kisikom in svetlobo, kar pomeni, da se število živih mikroorganizmov v posamezni kapsuli zmanjšuje z vsakim odprtjem plastenke. Tak izdelek je treba dobro zapreti in shraniti zaščitenega pred svetlobo, saj se ob shranjevanju v neustreznih pogojih rok uporabnosti izdelka skrajša.

Bolje je, če kupimo izdelek, ki je pakiran v obliki pretisnega omota. To pomeni, da je vsaka kapsula posebej pakirana v ustreznih pogojih, zato ob odvzemu ene kapsule iz omota preostale kapsule ostanejo v nespremenjenih pogojih. Pred nakupom je treba preveriti tudi, kateri sevi mikroorganizmov so v izdelku in kolikšno je število živih mikroorganizmov v posamezni kapsuli. Le tako lahko primerjamo posamezne izdelke med seboj.

Pred nakupom je treba preveriti, kateri sevi mikroorganizmov so v izdelku, saj so za različne indikacije primerni

18

različni sevi oz. njihove kombinacije. Najpogostejši razlog poseganja po probiotikih je neurejena prebava. Sestava probiotikov, ki uravnotežijo prebavo je po navadi klasična, a je pomembno, komu je probiotik namenjen. S starostjo se namreč sestava črevesne mikrobiote spreminja, zato obstajajo razlike v sestavi probiotikov za otroke, odrasle in starostnike. Posebna skupina probiotikov so t.i. probiotiki za ženske, ki imajo dodane seve mikroorganizmov, ki so naravno prisotni v nožnici. Poleg tega, da imajo drugačno sestavo, obstajajo tudi v različnih oblikah, npr. tablete za uživanje, vaginalete, probiotični tamponi in kreme.

Težave s prebavo, driska in napenjanje so pogostokrat posledica jemanja antibiotikov. Kot že samo ime pove so to učinkovine, ki delujejo protibakterijsko. Vendar pa se ne zavedamo, da zaužiti antobiotik najprej pride v stik z bakterijami, ki so naravno prisotne v črevesju.

Antibiotiki niso tako zelo specifični, da bi črevesne bakterije pustili pri miru in delovali samo proti tistim bakterijam, zaradi katerih smo zboleli. Ravno zaradi tega se ob uporabi antibiotikov poruši naravno ravnovesje črevesne mikrobiote, kar vodi k težavam s prebavo. Zato je pomembno, da ob uporabi antibiotika posežemo tudi po probiotikih. Pri tem moramo biti pozorni, da ju ne vzamemo hkrati, saj lahko eden drugemu izničita učinek. Med njima naj bo zato vsaj dve do tri ure razmaka.

PREDIKATI

UČIMO SE

DRAGULJI MED VINI

Avtor: Blaža Pečarič V vinskem svetu je mnogo različnih vrst vina, nekatere bolj znane in pogoste, druge slavne zaradi svoje odličnosti ali redkosti ali obojega. Njihova imena so nam poznana, pa vendar si mnogokrat ne predstavljamo, kakšno vino ta imena označujejo. Predikati so ena izmed teh skupin. Zveneči v ušesu, pa premalo poznani v okusu. Tokrat bomo spoznali, kaj vse se skriva pod tem poimenovanjem.

Predikati, ali kot jih mnogi poznavalci vina označujejo, vinski dragulji, so vina posebne kakovosti, najbolj žlahtno vino, ki se ga da pridelati. Njihova pridelava v svetovnem merilu je omejena na redke lege, ki s svojo specifično mikroklimo omogočajo pridelavo grozdja, iz katerega nastanejo predikati. To so predvsem območja severne poloble, in sicer predvsem v Nemčiji, Franciji, Avstriji, Sloveniji, na Madžarskem ter še na nekaterih manj znanih legah. Pri nas v Sloveniji sta primerni predvsem vinorodni deželi Podravje in Posavje, kamor spada tudi naša Bela krajina. Da so to res vina izjemne redkosti, priča tudi podatek, da v najboljših letnikih, ko je možna pridelava predikatov, njihov delež med pridelanim vinom v evropskem merilu ne presega četrt odstotka, na svetovni ravni pa ne preseže niti promila vsega pridelanega vina.

Z izrazom predikati označujemo vina, pri katerih je grozdje doseglo popolno zrelost in tudi že prezrelost, saj se le tako lahko sproži proces žlahtnjenja in koncentriranja grozdnega mošta, ki poteka v grozdu. To žlahtnjenje poteka s pomočjo posebne glive žlahtne gnilobe (latinsko Botrytis cinerea). Ta naluknja jagodno kožico in tako pospeši izhlapevanje vode, zato se grozdni sok v jagodi koncentrira. Pomembno je tudi, da žlahtna gniloba začne svoje delovanje šele, ko je grozdje že doseglo svojo polno zrelost. V primeru, da ta gliva deluje že prej, grozdne jagode začnejo propadati, kar povzroča vinogradniku škodo. Pri pridelavi predikatov so izjemno pomembni pogoji v vinogradu. Vsako leto ni pogojev, ki bi bili primerni za pridelavo tovrstnih vin. Tople in mokre jeseni v zadnjih letih dodatno otežujejo pridelavo. Idealni pogoji so sončne in suhe, relativno hladne jeseni, ko se jutranje meglice iz Kolpe dvignejo med vinograde, navlažijo povrhnjico jagode in omogočijo žlahtni gnilobi, da požlahtni sok v grozdnih jagodah. Trgatev tega prezrelega grozdja se tako zavleče v konec oktobra, novembra ali celo decembra. Ves ta čas pa je potrebno premagovati lačne ptice in insekte, ki zahtevajo vsak svoj del pridelka. Pridelava predikatov tako zahteva mnogo potrpljenja, dela, naravnih danosti in tudi sreče, da se vse to zgodi v istem trenutku.

Predikate ločimo na več stopenj. Med seboj se razlikujejo predvsem po zrelosti grozdja in prisotnosti žlahtne gnilobe. Če želimo pridelati katerikoli predikat, nas mora pred trgatvijo v vinogradu obiskati zastopnik pooblaščene organizacije (npr. Kmetijski zavod Novo mesto), ki na podlagi izmerjene sladkorne stopnje in vizualne ocene žlahtne gnilobe oceni, kateri stopnji predikatno vino lahko pripada.

Prav tako pred polnitvijo v steklenice pooblaščena organizacija poda organoleptično in kemično analizo, ali vino odraža karakteristike določene stopnje. Stopnje predikatov so pozna trgatev, kot najbolj zgodnja, sledijo pa ji izbor, jagodni izbor, suhi jagodni izbor ter dve posebni kategoriji, ledeno vino in vino iz sušenega grozdja. Pri ledenem vinu igrajo pomembno vlogo vremenski pogoji neposredno pred trgatvijo. Ti morajo nuditi razmere, v katerih bo grozdje zamrzilo in tako pridobilo naziv ledene trgatve. Za vino iz sušenega grozdja pa grozdje najprej potrgamo, ga skrbno pripeljemo iz vinograda ter nato na dovolj prezračenem prostoru zložimo na zračno podlago, navadno na slamo. Tako se grozdje počasi suši in pridobiva v sladkobi in žlahtnih okusih.

Izvor predikatov, kot jih poznamo danes, lahko z gotovostjo pripišemo mestu Tokaj na severovzhodu Madžarske. Tam so že med leti 1550 in 1560 v času turških vpadov nekako naključno pridelali prvo predikatno vino. V Tokaju ga imenujejo azsú. Zgodba pravi, da se je tamkajšnja vladarica in lastnica vinogradov odločila, da bodo s trgatvijo počakali, saj so skozi njihove kraje ravno prehajali Turki. Ko pa so se po končani nevarnosti ponovno odpravili v vinograde, so jih tam pričakale rozine na trtah. Kljub temu so se odločili, da to grozdje potrgajo in naredijo iz njega vino. Tako je nastalo prvo azsú vino iz Tokaja, ki je še danes svetovno poznan po tovrstnih vinih. Posebno znana so tudi francoska vina Sautern iz Bordoja, ki so jih začeli pridelovati 300 let po prvih predikatih iz Tokaja. Prvo ledeno vino v naših koncih so pridelali leta 1986 v Vinski kleti Metlika pod vodstvom dr. Julija Nemaniča. To je bilo hkrati tudi prvo ledeno vino na območju celotne takratne Jugoslavije in je na širšem območju vzbudilo večje zanimanje za pridelavo tovrstnih vin.

Predikatna vina so ekstraktno bogatejša od vin redne trgatve, saj so na nek način koncentrati grozdnega soka.

Njihova najbolj opazna lastnost so zagotovo visoki ostanki sladkorja, ki dajejo predikatom izjemno sladkobo in jo z njimi mnogokrat kar enačimo. Pa vendar niso predikati

19

samo sladko vino, pač pa mnogo več. Dober predikat mora imeti pravo razmerje med ostankom sladkorja, alkoholom in kislinami. Za najboljša predikatna vina se smatrajo tista, ki kažejo značaj kategorije in sorte ter so uravnotežena v okusu in aromi. Navadno jih spremljajo tudi zlato rumene do jantarne barve, ki kažejo na zrelost in bogatost vina.

Predikatna vina imajo tudi daljšo življenjsko dobo in lahko pridobivajo na kakovosti tudi desetletje in več.

Kombiniranje hrane in vina je včasih kar zahtevno, pa vendar če je narejeno pravilno, daje izjemne rezultate – in tudi pri predikatih ni drugače. Najpogosteje kombiniramo predikate ob sladkih sladicah, vendar ima tudi to svoje omejitve. Vino more bit namreč slajše od sladice, da ga sladica ne zasenči, poleg tega pa tudi sladica ne sme biti premalo sladka, saj tako ne pride do harmonije okusov. Nekoliko manj pogoste so sladko-slane kombinacije, pa zato nič manj okusne, mogoče še celo bolj zaželene. K predikatnim vinom višjih stopenj se odlično podajo siri z modro plesnijo. Gre namreč za podobnost pri procesu pridelave predikatnih vin in zorenja sira s pomočjo plesni, ki daje temu siru njegov značilen okus in aromo. Prav tako se k predikatom poda foie gras. Gre za jed, francosko specialiteto, navadno v obliki paštete, ki se pripravi iz jeter 5–6 mesecev stare goske ali race in ima tudi precej visoko ceno. Nekoliko cenejši kompliment k vinu pa so lahko tudi pečena karamelizirana jabolka, postrežena z vanilijevim sladoledom.

Predikati v Beli krajini imajo velik pomen za vinogradnike in tudi za prepoznavnost tega vinorodnega okoliša. Dani so nam pogoji za pridelavo vin posebne kakovosti, kot strokovno tudi imenujemo predikate. To ni samoumevno, pač pa je posebna danost, blagoslov, ki našim domačim vinogradnikom omogoča pridelavo izjemno bogatih vin. Ni naključje, da so najboljši predikati iz Bele krajine vrhunsko ocenjeni, ne le po ocenjevanjih v Sloveniji, pač pa tudi v svetovnem merilu. Posebno priznanje in prispevek k tradiciji in pomenu predikatov v Beli krajini je tudi Slovenski festival predikatov, ki poteka vsako prestopno leto v Metliki.

Tudi letos je bilo moč okusiti mnogo odličnih predikatov različnih stopenj.

Predikati so zares dragulji med vini, neponovljiv enkraten uspeh ujet v steklenico, ki se nato pretoči kot sonce v kozarec. V prihodnosti bo zaradi podnebnih sprememb težje pridelati predikate, predvsem tiste višjih stopenj, zato je še toliko bolj pomembno, da se zdaj zavedamo pomembnosti teh vin in jim dajemo več priložnosti, da nas očarajo in navdihnejo s svojo harmonijo okusov in arom, z delom in potrpljenjem vinogradnika in naklonjenostjo narave.

20

Predikatna vina s svojo zlato rumeno barvo izražajo bogatost in zrelost.

Prezrelo grozdje z žlahtno gnilobo, ki zamrzne, je primerno za pridelavo ledenega vina.

ZRCALCE, ZRCALCE,

UČIMO SE

NA STENI POVEJ, KOLIKO JEZIKOV V DEŽELI JE TEJ

Avtor: Matej Banovec Pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami, je obstajala država, ki se ji je reklo SFR Jugoslavija. V njej so bili uveljavljeni štirje jeziki: slovenščina, makedonščina, albanščina (tk tk) in predvsem srbohrvaščina. Dandanes je na območju te države sedem držav (ena ni povsem priznana).

Vsaka izmed teh držav ima tudi svoj državni jezik. Srbohrvaščine med njimi več ni, so pa srbščina, hrvaščina, bosanščina in črnogorščina. Od kod torej ta inflacija števila jezikov? Je strokovno ta pojav smiseln? Kulko teh jezikof, ki jih ja fse obvladam v nulo od poslušanja cajk, fsakoletnih počitnc na morji i unega enega Balkan tripa, naj dodam v svoj CV? Odgovora na prvi dve vprašanji bralcem verjetno nista povsem tuja. Padec socializma, svobodne volitve in nasilni razpad države v zgodnjih 90. letih so v štirih bivših republikah povzročili, da srbohrvaščina kot ime jezika zanje več ni bilo sprejemljivo. Enako nesprejemljivo je postalo tudi samo dotedanje dejstvo, da gre za en jezik. Pri vsaki tako radikalni, nenadni spremembi se velja vprašati, kako je sploh do začetnega statusa quo prišlo – zakaj je srbohrvaščina nekoč sploh bila en jezik?

Najprej na hitro o dveh glavnih delitvah bivše srbohrvaščine. Prva delitev je v tri narečne skupine: štokavica-čakavica-kajkavica in je predvsem relevantna za Hrvaško. Narečja so sicer poimenovana po tem, kako se v njih reče »kaj?«, a so si različna tudi po besedišču in po izvoru tujk. Kajkavščina (kaj kažeš?) se govori na širšem območju med Zagrebom in slovensko-hrvaško mejo. Je precej podobna obmejnim slovenskim narečjem, veliko ima nemških spačenk (cug, štumfe) ter nekaj sposojenk iz slovenščine (hrbet, šmarnica) ter madžarščine (varoš = naselje). Čakavščina (ča kažeš?) se govori v priobalnem pasu Hrvaške in zaradi kulturnih vezi več tujk črpa iz italijanščine (it. cipolla (čebula) = čk. kapula, it. aria (zrak) = arija). Štokavščina (što kažeš; pogosto, a neslovnično šta kažeš) je značilna za Slavonijo in hribovito zaledje Dalmacije na Hrvaškem ter celotne BiH, Srbijo in Črno goro. Zaradi zgodovinskih okoliščin in pomena Osmanskega cesarstva za to območje se štokavica močneje naslanja na turcizme (čorba, česma, bakšiš). Druga delitev, pomembna predvsem znotraj štokavice, je po variantah ijekavica-ekavica-ikavica (ista beseda je lahko mlijeko, mleko ali mliko). V BiH in Črni gori je štokavica ijekavska (mlijeko), v Srbiji pa ekavska (mleko). Čakavica in dalmatinska štokavica pa sta praviloma ikavski govor (mliko, pismo, zvizda).

Politične debate glede poimenovanja in statusa (ne)skupnega jezika_ov se začnejo nekje sredi 19. stoletja, v istem času, ko se pojavi iliristično gibanje, ki se zavzema za politično združitev južnih Slovanov. Leta 1850 vodilni hrvaški in srbski jezikoslovci podpišejo Dunajski literarni sporazum. V njem se strinjajo, da je zaradi velike podobnosti jezikovnih različic tega področja smiselno razviti nov, skupen knjižni jezik. Za njegovo osnovo predlagajo najbolj razširjeno štokavsko narečje (što kažeš) ter najbolj razširjeno ijekavsko varianto (mlijeko). V praksi je dogovor slabo sprejet. V Srbiji se ohrani ekavica (mleko), na Hrvaškem pa se še vedno uporabljata kajkavščina ter čakavščina. Pomemben korak za jezikovno združevanje pa se zgodi, ko hrvaški knjižni jezik za temelj izbere štokavsko narečje. Za to je zaslužen predvsem Ljudevit Gaj, ki je sicer tudi avtor pisave gajice, v kateri pišemo Slovenci (in vsi drugi narodi tega območja, ki oz. ko pišejo v latinici) še danes.

Leta 1878 si Avstro-Ogrska priključi BiH, Črna gora pa postane samostojna država. Za jezik vseh treh bosanskih narodov se sprva uporablja naziv bosanščina, po 1907 pa srbohrvaščina. V Kraljevini Črni gori se uradno govori srbščina. Po 1. svetovni vojni se v novonastali Kraljevini SHS po ustavi za (edini) državni jezik uporablja ime srbsko-hrvaško-slovenski jezik. (Spoiler alert: ime se ni prijelo).

Po 2. svetovni vojni je v novi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji status samostojnega jezika priznan slovenščini in makedonščini. Muslimanom iz BiH se, tako kot v prvi Jugoslaviji, še vedno odreka status narodnosti in tudi pravica do imena jezika. Smatra se, da govorijo srbohrvaščino (dovoljen je tudi naziv hrvatsko-srpski jezik) in da se bodo prej ali slej opredelili za Srbe, Hrvate ali - še bolje Jugoslovane. Črnogorci, ki so jih v prvi Jugoslaviji šteli za Srbe, dobijo v SFRJ status naroda in lastno republiko, a ne postanejo »deležniki« v imenu srbohrvaškega jezika.

Medetnična trenja in nezadovoljstvo s statusom Hrvatov sčasoma privedejo do Deklaracije o nazivu i položaju hrvatskog književnog jezika (1966), v kateri hrvaški intelektualci terjajo več pravic za svoj jezik. Javnost je sicer do Deklaracije dokaj mlačna, a protest vsaj deloma uspe. Ustavni amandmaji iz leta 1974 tako navedejo: »Na Hrvaškem je v javni uporabi hrvaški književni jezik – standardna oblika narodnega jezika Hrvatov in Srbov na Hrvaškem, ki se imenuje

21

hrvaški ali srbski«. Ta kompromis privede do negodovanja Srbov na Hrvaškem in drugod (glej Memorandum SANU iz 1986), češ da se jim vsiljuje ime hrvaški knjižni jezik.

Vmes leta 1971 tudi Muslimani postanejo uradna narodnost Jugoslavije, a novih jezikovnih pravic ne dobijo.

Leta 1991 SFRJ razpade. Srbija, ki je do takrat vztrajala pri imenu srbohrvaški jezik, obvesti državljane, da se njihov jezik sedaj imenuje srpski. Med vojno v Bosni začnejo Muslimani, sedaj Bošnjaki, za svoj jezik uporabljati naziv bosanski, ki pa gre v nos večini v BiH živečim Srbom in Hrvatom.

V povojni ustavi BiH je/so kot državni jezik(i) naveden(i) »jezik Bošnjakov, jezik Hrvatov in jezik Srbov«. Vse jasno. Črna gora se po tesnem referendumu o neodvisnosti leta 2006 (55 % za) odcepi od Srbije in postane samostojna država, leto kasneje pa njen državni jezik postane črnogorščina.

Nekdanji slogan bratstvo in enotnost skoraj povsod zamenja medsebojno sovraštvo, iliristično težnjo po zmanjševanju razlik med jezikovnimi variantami pa nadomesti poudarjanje razlik. Najprej omenimo izumljanje novih besed (neologizmov), v čemer prvači Hrvaška (zrakomlat = helikopter, brzogriz = hitra hrana …). V hrvaškem parlamentu je bil na mizi celo zakon, ki bi predpisal globe in zapor za rabo »tujih« besed, ki so bile še nedavno domače. Tu je tudi »ponovno odkrivanje« besed, ki že stoletja niso bila v uporabi, uvajanje turcizmov oz. arabizmov v primeru Bošnjakov (merhaba = živjo, šehid = mučenik …), ter poudarjena/ zmanjšana raba cirilice. Srbi v BiH so denimo izpogajali, da je cirilica na vsakem prometnem znaku v državi; obratno se je v Črni gori po ohlajanju odnosov s Srbijo cirilica začela umikati latinici. Prav tako se je začela poudarjati »hrvaškost« ijekavice ter »srbskost« ekavice. Strokovno stvar ne pije vode ob podatku, da Srbi v BiH govorijo ijekavico.

Slednja jim je celo tako samoumevna, da se kljub poskusu njihovih vojaških vodij, da v 90. letih uvedejo ekavico kot

22

»pristno srbsko« varianto, ijekavici niso odrekli. Omenimo še, da so v Črni gori abecedi dodali dve novi črki, ś (sl. sekira, nekoč čg. sjekira, sedaj śekira) in ź (med. pozdraviti = iźljećiti). Cilj tega je poudarjanje značilnosti črnogorskega govora, ki ji pravimo hipermehčanje (sl. Štefan => hr. Stjepan => čg. Šćepan). Srbska manjšina, ki sicer govori enako, novi črki zavrača, ker jih srpski nima.

Več kot dvajset let po koncu vojne v BiH in na Hrvaškem ohlajanje nacionalnih razprtij privede do Deklaracije o zajedničkom jeziku (2017), v kateri več jezikoslovcev iz širšega področja bivše države kliče k političnemu priznanju pluricentričnosti nekdanje srbohrvaščine. Po domače, kot strokovno dejstvo izpostavijo, da govorno področje tvori skupen jezik z več različnimi variantami, razlike med temi variantami pa so na nivoju narečij in ne različnih jezikov, ki bi potrebovali štiri imena.

Tu pa nastane težava – namreč, identitetna funkcija poimenovanja jezika. Ne glede na strokovno realnost je ime jezika za njegove govorce pomembno tudi za občutek pripadnosti, predvsem narodne, v večnarodni BiH tudi državne. Strokovna podlaga za razcepitev jezika na štiri dele je že sicer bila jasno vprašljiva. Ko so recimo konec 90. let v hrvaških kinih prvič spet predvajali srbski film, konkretno Rane, se ga je oblast odločila podnasloviti in »prevesti« celo naslov (Ozlijede), kar je v širši javnosti kljub splošnemu proti-srbskemu političnemu vzdušju naletelo na precejšnje neodobravanje. Mednarodno sodišče v Haagu in Tribunal za vojne zločine v bivši Jugoslaviji pa sta navkljub političnemu dogajanju v bivših republikah za jezik uporabljala ime BCS (Bosnian-Croatian-Serbian). Če tu dodamo še Črno goro, ki v vojnem dogajanju ni bila toliko udeležena, in razvrstimo »države članice« po abecedi, za jezik dobimo ime bosansko-črnogorsko-hrvaško-srbski jezik (BČHS). To ime se mi zdi strokovno najbolj smiselno.

Namreč, vsako ime jezika ima vedno tudi - če ne predvsem

- politično konotacijo. V primeru predlaganega imena zajednički jezik predpostavljamo, da tudi »na terenu« obstaja zajednica teh štirih držav, kar pa seveda niti malo ne sovpada s politično realnostjo. Z dvokilometrskim imenom BČHS(jščina) se lahko kot akademski jezikoslovci od te politične realnosti prikladno ogradimo. (Da se razumemo, ime ni moja pogruntavščina in se tudi v praksi med tujimi akademiki uporablja). Žal pa je ta akademska prednost v praksi hiba, saj je ime predolgo in ne vzbuja tistih čustev in ponosa, ki ga jezik vzbuja kot temeljni gradnik narodov, ki niso glih Švica ali Belgija.

Tu se želim dotakniti tanke črte, ki v jezikoslovni stroki razmejuje strokovno delovanje in politični aktivizem. Na obeh straneh debate so namreč strokovnjaki prepričani, da imajo »strokovno« povsem prav. Na eni strani »zajedničarji« uporabljajo razna strokovna merila, s katerimi primerjajo variante BČHS med sabo in se jim zdi nesmiselno, da se recimo zanje uporabljajo različna imena, nemščina pa ima isto ime tako v Avstriji in Švici kot v Nemčiji, ne glede na lokalne razlike. Enako velja za kolonialne jezike – angleščina, francoščina in španščina so znane pod istim imenom povsod v svetu, kljub razlikam med denimo angleščino v Angliji in v ZDA. Na drugi strani precej jezikoslovcev v državah, ki so nastale z odcepitvijo od Jugoslavije – Hrvaški, BiH in Črni gori – meni, da vsaka država z državnostjo pridobi tudi pravico do svojega poimenovanja jezika. Poudarijo tudi, da je razvoj njihovih jezikov bil v preteklosti prisilno upočasnjen, če ne zatiran; da pri pisanju uporabljajo eni latinico, drugi cirilico; da so sposojenke iz tujih jezikov zaradi različnega izvora med seboj nerazumljive itn. Po moji presoji je na obeh straneh sicer kar nekaj tehtnih argumentov, a zame kot zunanjega opazovalca prevaga dejstvo, da je v praksi med govorci teh jezikov, tudi brez učenja sogovorčeve jezikovne variante, mogoče uspešno in kakovostno dvosmerno sporazumevanje brez prevajalcev. S tem bi jih označil za variante znot-

raj enega jezika. Seveda moje stališče ni univerzalno. Če se v prihodnosti stališča oblasti v zadevnih državah ne spremenijo, bomo ostali pri štirih imenih. A postavimo se za hip v položaj »zajedničarjev«. Kako torej iz njihovega vidika presekati ta gordijski vozel in spraviti skupaj strokovno jezikoslovno realnost na eni strani ter politična trenja in željo po izražanju pripadnosti na drugi?

Odgovor, kot za večino težav, ki tradicionalno pestijo Balkan, je: težko. Pa vendar … Dolgoročna in teoretično enostavna rešitev je ohlajanje etničnih trenj do te točke, da se bodo govorci sami opredelili za govorce skupnega jezika večnacionalne skupnosti – zajednice, ki ima kot vsi drugi jeziki svoje regionalne posebnosti. Ta možnost do nadaljnjega politično ni na mizi. Kaj torej storiti v prehodnem obdobju? Najprej moramo ohraniti možnost za prebivalstvo, da lahko uporablja želeno ime. Pa ja ti brale pričam crnogorski i ništa sem toga! A hkrati ne želimo, da tej nacionalni opredelitvi dodajo tudi jezik. Rešitev je lahko v neki novi vmesni kategoriji – med narečjem in jezikom. Kategorija jezik ostane rezervirana za BČHS, kategorija narečje ostane za lokalne čakavske, kajkavske in druge dialekte. Tretja kategorija bi lahko postala recimo jezikovna varianta (terminološko ni najboljša rešitev, ker sta tako narečje kot jezik varianta, pa vendar). Tako bi lahko govorec iz Srbije rekel, da priča na srpskoj varianti BČHS jezika itn. Na tak način se torej ohranita »svetost« čustvene etnične opredelitve in po mnenju zajedničarjev strokovno preverjena »skupnost« skupnega jezika. Tudi ta korak združevanja seveda terja neko politično voljo, ki je zaenkrat ni. Ni pa mi nepredstavljivo, da bi se kaj takšnega do konca mojih dni lahko uresničilo.

Aja, glede unega vprašanja iz začetka: kaj naj pod ime jezika ja napišem v moj CV? Realno: nimam pojma, stari. To je Balkan, frka težka, vse je prf i vse je narobe, naredi kk sam misliš :)

23

POGOVARJALI SMO SE Z ...

ANDRAŽ CIMERMAN

ŠPORTNIK LETA 2019

Avtorica: Valentina Vrbos V črnomaljski občini so pred kratkim podelili priznanja najboljšim športnikom v letu 2019. Tokratni intervju smo namenili dobitniku priznanja za najboljšega športnika v preteklem letu; to je postal Andraž Cimerman, član KK Kolpa Črnomelj. Andraž je prav tako aktivni član Kluba belokranjskih študentov, kjer opravlja funkcijo predstavnika Sekcije za šport.

1. Pred kratkim si prejel priznanje »Najboljši športnik občine Črnomelj v letu 2019«. Kako si se počutil ob prejetju tega naziva? Kaj ti takšno priznanje pomeni?

- Če iskreno povem, sem najprej mislil, da gre le za eno neslano šalo, vendar potem ko so mi to povedali večkrat in sem videl, da se ne šalijo, sem šele ugotovil, da je to res. Seveda, ob tem začutiš neko zadovoljstvo in pa potrditev, da delaš prav in dobro ter moraš tako tudi nadaljevati naprej.

2. Kako se je začela tvoja zgodba s košarko? Kdo te je zanjo navdušil?

- Sam izhajam iz popolnoma nogometne družine, tako da sem začel z nogometom. Po 4 mesecih sem obupal, ker bi moral opraviti zdravniški pregled, jaz pa sem se bal zdravnikov in odvzema krvi (smeh). Obenem je večina mojih sošolcev trenirala košarko, tako da ni trajalo dolgo, ko sem tudi sam začel s treniranjem košarke in to sedaj počnem že 14. leto zapored.

3. Kdo so tvoji košarkarski vzorniki/idoli?

- Že odkar sem prvič dobil igrico NBA live 2004 v roke, spremljam košarko v ZDA in Lebrona Jamesa. Če se osredotočim malo bolj na domače okolje, sem vedno hotel igrati tako dobro kot igrata Matic Lozar iz Rožanca (Rožanski Jordan) in pa Nejc Butala iz Semiča (Semiški Bogdanović). Moram reči, da sem se od njiju na treningih veliko naučil, tako da sem jima za to zelo hvaležen.

4. S svojo ekipo si lani osvojil naslov državnega prvaka v ulični košarki. Kateri dejavniki so po tvojem mnenju najpomembnejši za uspeh ekipe?

- Mislim, da je pri športu najpomembnejše, da se zabavaš in uživaš v igri. To, da igraš s prijatelji, se spodbujaš, paziš eden na drugega, se boriš za vsako žogo, misliš le na

zmago in si pri tem nasmejan … To je tisto, kar je zame najpomembnejše. Seveda so tukaj še treningi, ampak brez dobre kemije v ekipi, to redkokdaj obrodi sadove.

5. Kako bi opisal ekipo v svojem klubu KK Kolpa Črnomelj?

- Boljše ekipe si ne bi mogel zamisliti. Poznamo se že skoraj 15 let in košarka nas je spoprijateljila. Poznamo eden drugega, vemo v čemu je vsak posameznik najboljši na igrišču in se tako lažje dopolnjujemo. Prav tako pa imamo še vedno v sebi tisto tekmovalnost tudi na treningih, ko za nekaj časa nismo prijatelji in bi najrajši eden drugega poslali v tri krasne, samo da ne izgubiš (smeh).

6. Pri KBŠ-u opravljaš funkcijo predstavnika sekcije za šport. Kakšna je tvoja naloga/poslanstvo?

- Tako je, skrbim za športne dogodke in aktivnosti med študenti in dijaki. Želim si, da bi tisti, ki ne trenirajo v kakšnem klubu, bili karseda aktivni, se ukvarjali s športom in se gibali. Letos sem še posebej zadovoljen, ker kot KBŠ sodelujemo v Belokranjski odbojkarski ligi, Belokranjski košarkarski ligi, prijavljeno pa imamo tudi ekipo za Viniško malonogometno ligo. Že kar nekaj let je od tega, ko je KBŠ imel nazadnje ekipe v treh regionalnih ligah, v katerih dosegamo dobre rezultate. Odbojkarji so končali na 4. mestu, košarkarji pa bodo igrali za končno 3. mesto na zaključku BKL. Vsem, ki tekmujejo, bi se rad zahvalil za ves trud in znoj, vse ostale pa bi rad povabil k navijanju za naše športnike.

7. Ali se ti zdi, da imajo mladi v Beli krajini dovolj možnosti in pogojev, da se ukvarjajo s košarko in ostalimi športi?

- Menim, da so pogoji odlični. Prav tako imamo vsak petek KBŠ rekreacijo, kjer lahko izbiraš med večjim številom športov (košarka, odbojka, badminton, nogomet, plezanje ... ). Če se s športom ne ukvarjaš aktivno v klubu, greš vedno lahko na igrišča. Zadnjič mi je prijatelj omenil, da je šel igrati košarko na igrišče v Dragatuš, ker so bila igrišča v Črnomlju polna. Možnosti je veliko, tako črnomaljski kot metliški klubi delajo odlično z mladimi, vse ostalo pa je odvisno od vsakega posameznika posebej. Uživajte v športu, zabavajte se, ker to je najpomembnejše.

KO LAŽ POSTANE RESNICA

DIJAŠKI KOTIČEK

Avtorica: Maša Kuzma »Rajši me rani z resnico, kot da me tolažiš z lažjo.« Zakaj ljudje lažemo? Kaj nas najbolj žene k neiskrenosti in kdaj z lažmi prestopimo mejo? Je bela laž nedolžna? Nas laganje naredi slabe ljudi? Človek se v povprečju zlaže enkrat do dvakrat dnevno. To je tako pogosto, kot si umijemo zobe. Torej se laganje dogaja nenehno in pri vsakem. Tega se tudi zavedamo, a nekako se nihče ne ukvarja s tem. Že v krščanskih desetih božjih zapovedih je zapisano, da je laganje slabo in da ga ne smemo prakticirati. Kljub temu da velik del družbe ne upošteva niti drugih zapovedi, je kršenje iskrenosti še vedno eno od najbolj sprejemljivih. Kdaj in zakaj se je to zgodilo? Živimo v družbi, kjer je že naša vzgoja glede iskrenosti sama sebi nasprotujoča. Resnico opevamo kot eno najpomembnejših vrlin, hkrati pa otroke učimo vljudnosti, tudi, ko jim kaj ni všeč. To pomeni, da jih subtilno vzgajamo v laganje. Če ti babičino darilo ni všeč, se vseeno pretvarjaj, da si navdušen in se zahvali. Otrok bo seveda zmeden in bo laganje vzel za samoumevno. Ni pomembno, da so te laži 'nedolžne'.

Stari pregovor pravi, da ima laž kratke noge in to je večinoma vsak od nas že izkusil na svoji koži, četudi nazadnje v otroštvu. Ko so nas ujeli na laži, smo sicer vedno imeli pripravljen dober izgovor in neko obrazložitev, zakaj smo ravnali tako. Ko postajamo starejši, imajo naše razlage vedno težji pomen. Lažemo, ker smo hoteli obvarovati sebe, ker smo želeli kaj pridobiti ali pa koga zaščititi.

Po nekaterih teorijah poznamo tri vzroke za laž. Prvi je strah. Ko se počutimo ogrožene, ne vemo, kakšne bodo posledice, če povemo resnico. Strah nas je, česar ne vemo, strah nas je, kaj bodo ljudje mislili o nas in tega, kaj bi izvedeli. Ampak vedno, ko počnemo nekaj iz strahu, ta postaja močnejši.

Drug pogost vzrok za neiskrenost je manipulacija. Če želimo nekoga pripraviti do dejanj ali odločitev, ki bi koristila zgolj nam, uporabljamo zavajanje. To je lahko zaradi želje po denarju, položaju, ljubezni, moči … Danes postajamo že pravi mojstri manipulacije, branja človeške mimike in prepričevanja. Iz tega smo naredili celo znanost in če posameznik ne bo stopil v korak s tem, bo kaj kmalu on postal žrtev manipulacije.

Tretji vzrok je ponos. Seveda nam danes veliko težav dela ego, ki nas prepričuje, da smo najboljši in je globoko prizadet, če se čuti užaljenega. Velikokrat zgolj pretiravamo v zgodbah, da bi se čutili pomembneje, to pa je osnova la-

ganja. Ljudje ustvarimo bleščeče podobe in zgodbe našega življenja za zunanjost, a so na žalost lažne.

Laž je lahko majhna in neškodljiva kot lažen odgovor na vprašanje 'kako si?' (pri tem zanemarimo dejstvo, da poizvedovalca v bistvu ne zanima naše počutje). Lahko je pa velika, taka, ki bi lahko spremenila celotno življenje človeka. Psiholog Paul Seager je rekel: »Za nemoteno delovanje družbe smo primorani govoriti bele laži.« Bela laž je neškodljiva laž, ki se večinoma uporablja, ko nekoga nočemo prizadeti. A velikokrat je meja med dvema skrajnostma zelo zabrisana. Na trenutke se zdi, kot da niti odrasli nimamo razjasnjenih razlik med iskrenostjo in zavajanjem. Veliko belih laži ne škoduje nikomur in lahko z njimi polepšamo človeku dan. To pa je na posamezniku, da se zave, kdaj je bilo preveč in kdaj se mora ustaviti.

Ironično je, da so ravno direktni ljudje 'brez filtra' etiketirani kot nevljudni, grobi in celo zlobni. S tem na nek način iskrenost pri ljudeh zavračamo in se zatekamo k osebam, ki nam laskajo z lažmi, ker je le-te lažje prenesti. Smo tako šibki, da ne sprejemamo več resnice?

Naš prostor dobrega počutja smo obdali z lažmi, saj so do nas prijaznejše kot realnost. Po praznikih še vedno rajši slišimo znanko reči: 'Ne, sploh nisi debela. Prav lepo postavo imaš,' kot pa iskrenost, in ta je, da smo se zredili in da bi nam koristila kakšna vadba.

In kljub temu da smo slišali že nauke kot so 'polresnica je že celotna laž', še vedno nisem mnenja, da smo ljudje, ko lažemo, slabi. Verjetno ne znamo boljše, mogoče nas niso naučili, morda nimamo vzora. A to ne pomeni, da moramo biti kot vsi. Iskreni ljudje se boljše počutijo. Nimajo slabe vesti in se ne zapletajo v lastne besede zaradi predhodno izrečene laži. Ne imejmo celotne družbe za vzor, temveč si ga postavimo v nas samih.

Seveda nisem mnenja, da moramo zdaj hoditi po ulici in kričati za sosedo, kako grdo je danes oblečena. A lahko smo toliko pošteni, ko smo nagovorjeni, da izrečemo svoje iskreno mnenje. To namreč lahko storimo tudi na lep in nežaljiv način. Družba bi veliko preprosteje funkcionirala, in posebej naši medsebojni odnosi, če bi se naučili pristnosti. Laž je v večini primerov lažja izbira, definitivno pa ni edina.

Sama cenim iskrene ljudi, takšne, ki znajo s svojimi besedami prej biti malce kruti kot zavajajoči. Ne pravim, da si to želi vsak, a kaj pove o nas dejstvo, da se boljše počutimo, ko je nekdo z nami neiskren? Smo tudi sami do sebe neiskreni?

To je pa problem posameznika. Očitno je najtežje priznati resnico samemu sebi …

25

MC BIT

SODELUJ TUDI TI!

Stanovanja, delo tudi za visoko izobražene ljudi in še? Črnomelj, 21. februar 2020 Regijski NVO center JV Slovenije je v petek, 21. februarja, v Črnomlju v sodelovanju s črnomaljskim MC Bit priredil odprto javno razpravo na temo, zakaj mladi zapuščajo rojstno Belo krajino. Prve agore se je udeležilo skoraj 40 ljudi različnih poklicev in starosti, ki so v dveh urah skupaj iskali odgovore na vprašanja, kot so: Kakšni so izzivi mladih v Beli krajini? Kaj manjka in katere aktivnosti oz. politike se že vodijo?

Kaj bi veljajo še storiti in česa se lotiti najprej?

Javna debata je potekala v kavarniškem vzdušju za več omizji, udeleženci pa so se med razpravo večkrat zamenjali, tako tudi med seboj spoznavali in skupaj orisali trenutne razmere ter začrtali potrebne ukrepe. Razprave so se med drugimi udeležili črnomaljski župan Andrej Kavšek, nekaj občinskih svetnikov in zaposlenih na občinskih upravah vseh treh belokranjskih občin, predsednik Območne obrtno-podjetniške zbornice Črnomelj Stanislav Malerič, komandir PP Črnomelj Boris Korasa, direktorica KC Semič Irena Plut, direktorica Zavoda Metlika Marjetka Pezdirc, direktorica ZD Črnomelj Eva Čemas, upokojenec in čebelar Andrej Sever, ravnateljica Srednje šole Črnomelj Elizabeta Prus, skavti, študentje in dijaki, predstavniki mladinskih organizacij, kot sta Klub belokranjskih študentov in MC Bit, predstavniki društev itd. »Namen je, da izpostavimo določene teme v lokalnih okoljih, ki so pereče, v njihovo reševanje pa vključimo čim več ljudi. Današnja agora je le začetek procesa, ki bo potekal v smeri, da se mladim v lokalnem okolju zagotovi boljše pogoje za življenje z namenom, da bodo raje ostajali v Beli krajini,« je ob tem povedala ​Maja Žunič Fabjančič​, vodja Regijskega NVO centra JV Slovenije in poudarila, da gre za vključujoč proces, na katerem je stališče župana enakovredno mnenju skavta, pogled gospodarstvenika pa prepričanju mladinskega delavca: »Sami mladi te težave ne morejo rešiti, prav tako ne same nevladne organizacije, niti javni zavodi ali občina.

Vsi skupaj pa dejansko lahko prispevajo k temu, da nek lokalni izziv rešijo skupaj.«

»Tu smo se soočili mladi in starejši in vidimo, da so naši pogledi podobni. Problem je zagotoviti oz. narediti, da bo Bela krajina postala spodbudno okolje. Spodbudno okolje za mlade pa pomeni marsikaj. Od vrtcev in igrišč, do šol, zdravstvene oskrbe pa infrastruktura, internet, elektrika … In tu nas kot občino čaka velik izziv, ki se ga zavedam. In dejansko to drži: če ne bomo naredili spodbudnega okolja, mladi ne bodo hodili nazaj. Tako da, imamo veliko dela,« je dejal župan ​Andrej Kavšek​. »Zelo pozitivno me je presenetila tako sama agora kot udeleženci. Če bi bilo izvedeno na kakšen drugačen način, ne bi bilo tako učinkovito. S tem, ko smo menjali omizja in sogovornike, smo se tudi spoznali med sabo in bo lažje v bodoče koga poklicati za nasvet ali informacijo,« je po debati povedala ​Manja Novak​, predsednica KBŠ.

Dogodek je moderiral Sašo Kronegger. Organizatorji pa so do začetka marca razmišljanja vseh udeležencev popisali v spletni anketi, ki so jo lahko še dopolnili.

Konec marca bodo anketo odprli tudi za širšo javnost: tu pa k sodelovanju vabijo vse, predvsem mlade, da podajo svoje poglede in zamisli. V nadaljevanju bodo namreč vse zbrane informacije v dopolnitev posredovali strokovnim organizacijam in jih dopolnili z obstoječimi ukrepi, nato pa predvidoma v začetku jeseni sklicali drugo agoro, kjer bi skupaj začrtali nekaj konkretnih ukrepov in tudi skupin, ki jih bodo aktivno izvajale. Če si torej do sedaj menil(a), da tvoje mnenje ne šteje ali da se ne da ničesar spremeniti, imaš sedaj priložnost. Zato sodeluj tudi ti! Če želiš prejeti povezavo do ankete ali se prijaviti na naslednjo agoro, piši na ​mcbitcrnomelj@gmail.com​.

Mirjana Martinović, predstavnica za odnose z javnostmi Regijski NVO center

27

agora-01

agora-07

agora-03 agora-02

agora-05

agora-01: Vodja Regijskega NVO centra JV Slovenije Maja Žunič Fabjančič in Jurij Matkovič, vodja MC Bit agora-02: Prve agore na temo mladih v Beli krajini se je v petkovem popoldnevu udeležilo več kot 40 ljudi.

agora-06

agora-03: Predstavniki občin, javnih zavodov, društev idr. so iskali skupne rešitve. agora-04: Razprava se je začela z orisom trenutnih izzivov in nadaljevala v smeri iskanja rešitev nanje. agora-05: Za isto mizo so sedeli mladi in starejši, gospodarstveniki in prostovoljci, … agora-06: Dogodek je moderiral Sašo Kronegger.

agora-04

agora-07: Eden od odgovorov udeležencev na vprašanje, kaj je potrebno, da bi mladi ostali v rojstni regiji.

29

PODJETNIŠKI INKUBATOR

POZITIVNE POSLEDICE EPIDEMIJE KORONAVIRUSA

Avtor: Kristian Asani Ne upam si napovedati, kakšne bodo gospodarske posledice epidemije novega korona virusa, a zagotovo bomo govorili o času pred in o času po epidemiji. Mnogi napovedujejo, da se je z izbruhom korona virusa, pričela nova recesija. Vem, da bo zvenelo malce nenavadno, a v tem članku se bom osredotočil na pozitivne posledice oz. kaj se bi iz vse te norije morali naučiti in kje vidim podjetniške priložnosti.

Ko je situacija glede širjenja virusa postala precej resna, smo s strani pristojnih institucij pričeli dobivati navodila, da naj se držimo doma in naj od doma odpravljamo tudi svoje delo. Seveda je najprej sledil šok, a vseeno se mi zdi, da je velika večina podjetij v temu videla velik izziv.

Tudi večji sistemi, ki so pri temi ''delo od doma'' strogo konzervativni, npr. banke, zavarovalnice, so kar naenkrat lahko svoje delo opravljali od doma, pred korona virusom pa o tej bogokletni ideji niso želeli niti slišati. Mnoga slovenska podjetja so že pred epidemijo svoje delo v celoti opravljala od doma ali pa so takšno delo postopoma uvajala (npr. samo ob petkih). Vsa ostala podjetja pa so bila praktično čez noč prisiljena vzpostaviti sisteme in orodja, ki bi omogočala nemoteno delo od doma. Verjamem, da je veliko podjetjem uspelo vzpostaviti učinkovite sisteme in upam, da so si dokazali, da kljub delu od doma, učinkovitost delovne sile ne pade. Hkrati upam, da se bo ta praksa nadaljevala, tudi ko bo korona virus pozabljen, namreč v prihodnjih letih se naj bi po mnenju strokovnjakov na trgu odvijal pravi boj za kakovosten kader, in podjetja, ki bodo svojim zaposlenim lahko ponudila čim več ugodnosti, bodo v veliki prednosti. In delo od doma

30

je zagotovo ena izmed takšnih ugodnosti (pa če tudi samo ob petkih). Hkrati pa je to tudi priložnost za podjetje, saj mnoge raziskave kažejo, da delo od doma dvigne produktivnost zaposlenih.

Druga zelo pomembna stvar, ki jo bi izpostavil, pa je globalizacija. Mislim, da smo sedaj prvič v 21. stoletju tako močno in na lastni koži občutili, kako zelo soodvisni smo z drugimi državami po vsem svetu. Naenkrat nam ni bilo več samoumevno, da bo Samsung 20 izdan ob roku, ne glede na to, ali je v Koreji in na Kitajskem kakšen virus ali ne. Kar naenkrat so podjetniki, ki nabavljajo robo iz Kitajske in jo potem preko spleta prodajajo za desetkratnik nabavne cene, ostali brez posla. Ob takšnih trenutkih se šele zavemo, kako majhni in nepomembni smo. A vendar, Slovenija velja za tehnološko zelo razvito državo z visoko izobraženim ter usposobljenim kadrom in verjamem, da se bodo podjetja (pa tudi država) zaradi primera korona virusa, pričela bolj zavedati pomembnosti lastnega razvoja in proizvodnje – pa četudi za nekoliko višjo ceno.

In še tretja pozitivna stvar – če verjamemo mnogim ekonomistom, ki napovedujejo novo gospodarsko krizo, bi spomnil na recesijo iz leta 2008. Ob takratni krizi je veliko inovativnih posameznikov in podjetij prepoznalo nove priložnosti in naredilo izjemne zgodbe. Verjamem, da bomo tudi tokrat priča takšnim zgodbam in upam, da jih bo čim več nastalo v Beli krajini. Podjetniški inkubator Bela krajina bo vsekakor v veliko podporo vsem takšnim posameznikom in podjetjem.

POHANE ŠNITE

ŠTUDENTSKA KUH’NA

NAPAKE PR PRIPRAVI POHANIH ŠNIT

Avtorica: Monika Nemanič Sigurno si že jel_a popečen star kruh z jejcih, nejbrš ti ga je zrihtala stara mama.

To je una jed, ki ni kompliciranja i fensi sestavin. Ponavadi mamo tak al tak vse kaj rabimo duma, a i ne rabimo dost cejta za pripravo. Jako dobro gre zdraven cuker, eni si mažejo Nutello, drugi jih jejo s kompotu, ko šmoren. Dobesedno nam kr odgovarja. Pa da ne bo to še en izmed receptov, kak jih zrihtat, nej bo napotek, da bojo bulje i ne zažgane.

1. Mleko. Če jih bomo preveč namočili v mleko, se jejce ne bo cvrlo. To ti pomeni, da bo sredica šnite mokra. Čemo, da je iz vn suha z rahlo hrustljavim robom.

2. Jejca. Ak jih ne bomo zmešali dost, ne bo dobro. Beljaka nesme bit vidit.

3. Kruh. Nejbulji je star dan, dva. I pazimo kak ga narežemo. Tanek nam bo razpau, odmah kak se bo napoju mleka, predebel pa se nam ne bo v sredini skuhal. Fejn bi blo 1,5 cm.

4. Cejt. Premalo ga namakamo. 5 minut idealno.

5. Vročina. Šnita ni zrezek, ne pečemo sm po vrhi. Zat ki je cuker v jejčni mešanci (se karamelizira) hitro izgori. Na srednji vročini cvremo tri do šteri minute na stran. Olja je not do nejveč 3 cm v višino.

6. Ponva. Če ne bo segreta dost i damo noter prvi kos, se nam bo nardilo stopalo na dnu šnite. To je pa grdo za vidit. Če pa bo glih prav vroča, se mešanca nima cejta razlezt, tak da se začne cvret odmah, kak se dotakne olja.

7. Dodatek. V zmes lahko dodamo cimet i vanilijev cuker

31

GRŠKI ZAVOJČKI Sestavine Piščančji trakci: • 500 g piščančjih prsi • 1 žlica slatke mlete paprike • 1 čajna žlička origana • 1 česn • 3 žlice olivnega olja • sol in poper Omaka Tzatziki: • 250 g grškega jogurta • 100 g kumare • 1 žlica sesekljanega kopra • 1 strok česna • 1 čajna žlička rdečega vinskega kisa • 2 žlici olivnega olja Wrap: • 4 pita kruh • 2 paradajza • ½ čebule Segrejemo pečico na 200 ºC. Piščančje prsi mariniramo s papriko, origanom, česnom in olivnim oljom.

Začinimo jih še s soljo in poprom. Denemo jih peč za 20 minut. Dok se pišče peče, nardimo omako in popečemo pita kruh.

Da nardimo omako, v posodi zmešamo jogurt, koper, česn, kis in olivno olje. Ne pozabimo kumare, ki jo prej naribamo. Popečt je treba še kruh. Na ponvo damo malo olivnega olja i tega segrejemo na močno temparaturo. Ko damo gor prvi kos kruha, smenjimo in na vsaki strani počakamo tri do šteri minute.

Postopek ponovimo še trikrat. Vmes hitimo oko na meso v pečici i ko je to pečeno, ga razrežemo na trakove.

Wrap oblikujemo tak, da denemo piščančje trakce na sredino kruha, okuli pa dve do tri rezine paradajza in kolobar čebule. Premažemo še z Tzatziki omako in ovijemo z aluminjasto folijo.

Pa dober tek!

32

TETA MARJANCA, POMAGAJ!

MARJANCA

'Teta Marjanca, ja mislim, da ljudi pretiravajo okuli tega virusa. Samo paniko zganjajo, to je navadna gripa, nam ne bo nč, sej smo mladi. Kaj ti misliš, je res tk hudo?'

Avtor ilustracije: Peteršiljček

Čuj sine, nisi profi za to, a ja isto ne. Lahko ti povedam kaj več o temu, kaj sm prečitala i čula po medijih. Prečitala sm mnenja marsikerega strokovnjaka i stvar je resna, ni se za zajebavaz. Tak ti je to ... Nism si mislna, da bom živela v cajtu, ko si nem ni sekret papera več mogla kupit, ki ga bo zmankalo. Zvala me Frančeska iz Italije i rekla, da so police z makaroni totalno izropane. Sirota se mi je zjokala, da take panike ni blo niti med vojno, da nebi mogu nikri dobit teh makaronov. Al ni se tu za zajebavat. To ti ni una gripa, ko vsi pravijo, al dobro ni to moje področje, da te učim, zat je sine Jaka tam nazej tako profesionalno napisou, kako je s to korono pa si lepo preberi. Edino kaj ti lahk ja velim je to, da ostaneš duma, gledaš televizor, tak ko i skus, tipkaš po telefonu, tak ko mi moj vnuček skus, ko je pr meni. To vam nesme bit nikakav problem. Peri roke, tu i tam rukni kak šnops i čuvej z rokah, da ne zaneseš baš vse nesnage v zobi, oči i nus, da se slučajno ne okužiš. Ako boš rabu za jist, pridi ispod okna, bom ti fliklna iz balkona kake štrukle, svalke al pa burek, ki ga mam v škrinji. Gor te nem spustila, znaš, zakej ja sm ti una kritična skupina. Vse me boli, opererala sm kouk lani, predlani koleno, v plučih se mi voda nabera, otekle mam noge, a i rada si zapalim kak čik, dva al pa tri tu i tam. Samo mi še fali, da pr 85ih riknem zarad tega verusa. Drugo, ko skurit, me ni nebojo mogli, a ja mam baš pršparano za tako lepo trugo iz hrastovega lesa. Baš tebe briga, kaj si mlad, znam, al nekar to jemat z levo roko. Ti neboš ni znau, da ga maš i tak ga boš zanesu na druge i nigdr konca ni kraja ne bo temu. Zat ostani duma te dva tedne. Tu i tam hiti oko na kako šulsko nalogo, ki vam jo je tršica dala, zat ki ipak to niso počitnce. Vse boš mogu nazej not prnest. Ajde bojte duma, društe se preko fejstfuka i nikakvih zborovajn v kakih zidancah. Al dobro, sam znaš, kaj je praf, ak mene ne poslušaš, dej barem dohtare, ki znajo kaj je na stvari. Zat #ostaniduma14danof!!!

Predlog uredništva Zvitice: poslušajte teto Marjanco, ona že ve.

33

RAZVEDRILO 1. Rumeni tropski sad zvezdaste oblike 2. Dober za vse 3. Dosledno upoštevanje pravne zakonodaje 4. Veda o kaznovanju 5. Ime najboljšega kluba študentov 8. Ime novega virusa 9. Kdor izstopa po družbenem položaju 12. Rezervat za pripadnike določene etnične skupine 13. Smučanje 15. Vinski dragulj 17. Nabor znakov 19. Telesne vaje v vodi 21. Ime nove predsednice KBŠ 22. Gora nad Semičem 23. Ki se nanaša na milenij

KRIŽANKA 6. Nadzor samega sebe 7. Edina belokranjska republika 10. Nekdanja denarna enota Portugalske 11. Snov, ki nastaja v možganih 12. Pisanje bloga 14. Najbolj kul teta v Zvitici 16. Kdor lobira 18. Slogan boja proti korona virusu 20. Kratka pesem 24. Kdor poglobljeno razmišlja 25. Metliške cajtinge