Page 1

JE SE -N ZVITICA 2 0 1 8


ZVITICA Jesen 2018 Klub belokranjskih študentov 2018/4 450 izvodov Cena 0€

Odgovorna urednica: Darja Vukčevič Oblikovanje naslovnice: Martin Fir Oblikovanje in prelom: Tjaša Miketič

Tisk: Bucik, d. o. o. zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si


KAZALO UVODNA BESEDA.......................................................................................................................4 IZ UREDNIŠTVA ZVITICE............................................................................................................6 VSAK KONEC JE TEŽEK, A LEP.................................................................................................8 KAM NAPREJ?............................................................................................................................10 SLOVO ... ...................................................................................................................................11 RAZUMEM, DA BOLI................................................................................................................12 SLADKOR ALI SLADILO?..........................................................................................................15 BOJ ZA MALE JEZIKE: PROBLEMI I PRILOŽNOSTI..............................................................16 TREBA SE JE SPRIJAZNITI.........................................................................................................18 PROSTOR SO TUDI MLADI.....................................................................................................20 FOTOREPORTAŽA ČRNFESTA................................................................................................22 LJUBEZENSKE POČITNICE......................................................................................................24 NAJPOGOSTEJŠI MITI, KI SE POJAVLJAJO V START UP SVETU.........................................26 SEMIČ – MLADIM PRIJAZNA OBČINA?.................................................................................28 DOGAJANJE V METLIKI.............................................................................................................30 MC BIT GRADI MOSTOVE.......................................................................................................32 ZVITIČINIH TOP 3.....................................................................................................................34 ŠTUDENTSKA KUHNA.............................................................................................................36 RAZVEDRILO..............................................................................................................................38


UVODNA BESEDA Avtor: Nina Miketič

Na nove začetke Imam občutek, da se je poletje komaj začelo, a je tukaj že nova Zvitica in jesen in fax in mraz ... Neverjetno hitro čas beži, če znaš, kako ga izkoristiti. No, jaz sem večino poletja izkoristila tako, da sem se s super ekipo posvetila našemu Črnfestu.

tudi dijake – da se nam pridružijo. Nove ideje, novi obrazi, vse to je bistvo KBŠ-ja, da ga ustvarjamo skupaj, da se pri tem učimo in ga zapustimo (s težkim srcem), a zadovoljni, da smo osvojili toliko veščin, znanj, prijateljstev in si ustvarili podlago za naljnjo življenjsko pot. S pridružitvijo v prijeten kolektiv se vam bo še posebej okrepila ljubezen do Bele krajine in zadovoljstvo, da vračate dobro v svoje rodne kraje, da ustvarjate kvalitetno vsebino. Vem, da je klišejsko, ampak še vedno »na mladih svet stoji!«, in če hočemo stati, ga moramo zgraditi.

Črnest je upihnil eno svečko več in še nekoliko dorasel pravemu festivalu. Več kot dva tedna smo prebujali in obujali (na žalost nekoliko razkopan) grajski atrij, lokacije ob Kolpi in druge kotičke Črnomlja. Moram reči, da nam je uspelo! Hvala vsem, ki ste kakorkoli pomagali, ga obiskali, saj ste ravno vi, obiskovalci, tisti, za katere ustvarjamo festival in vaša prisotnost je za nas pohvala za dobro delo. Se zatorej vidimo na Črnfestu 2019!

Še posebej v današnjem času, je potrebno, da si mladi čim prej začnemo pridobivati izkušnje, graditi poklicno pot, saj se ravno s trdnim delom in napakami učimo za življenje naprej. Zatorej, kontaktirajte nas, postanite del KBŠ-ja, postanite del super družbe, delajte za mlade, izbirajte izkušnje ... Verjemite, ne bo vam žal.

Začelo se je novo leto tudi v Klubu belokranjskih študentov. Z dolgoletno tradicijo zagotavljamo, da je Beli krajini res vsega na izbiro za mlade, pa tudi mlade po srcu. Poslovili smo se od nekaj pridnih rok, ki so aktivno sodelovale in ustvarjale zgodbe KBŠ-ja, a je čas, da obrnemo nov list. Zato tukaj, na tem mestu vabim vse – študente in

Še enkrat hvala vsem, ki delate Belo krajino nekoliko lepšo, nekoliko bolj zabavno, zanimivo in živo. Belokranjci do konca svojih danof!

4


5


IZ UREDNIŠTVA ZVITICE Avtor: Darja Vukčevič Dragi bralci Zvitice,

tudi zadnjič, pa je v prispevku pisal o belokranjščini. Blaž nam v dijaškem kotičku polaga na srce, da se v mladostniških letih nikakor ni sprejemljivo vdati v usodo, kar bi moralo biti v navdih tudi marsikateremu odraslemu. Svoje delo v preteklih mesecih so predstavili člani gibanja Čas za javni prostor in znova pokazali, da imamo mladi veliko vlogo v oblikovanju našega okolja in prostora. Kristian nam bo pojasnil mite o podjetništvu, Tina pa se bo spraševala, kaj je boljše, sladkor ali sladilo. Manja piše o zadevi, o kateri zagotovo še niste razmišljali, no ja, ali pač. Preverite. Kaj je aktualno v Semiču, Metliki in Črnomlju pa nam bodo predstavili Miha, fantje iz DNT in Ester. Da v jesenskih dneh ne bi ostali lačni, bosta poskrbela Klavdija in Matej. V fotografijah pa si boste lahko ogledali, kako smo se imeli na letošnjem Črnfestu in podoživeli čudovite trenutke festivala.

novo študijsko leto se je začelo in s tem tudi novi mandat ekipe Kluba belokranjskih študentov. Mandat, s katerim se poslavljam tudi jaz. Žalosten trenutek zame, vesel za vse pisce, ki jim bo padel kamen s srca in bodo zdaj lažje zadihali brez mojega teženja in kritike. Šalo (ali pač ne) na stran, za mano so dobra tri leta urednikovanja študentskega glasila in s težkim srcem se poslavljam. S težkim srcem in z neprecenljivimi spomini, ki sem jih ustvarila med svojim delovanjem v KBŠ. Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k boljši kvaliteti Zvitice in s tem ponesli ime našega glasila tudi v sosednje pokrajine. Nenazadnje je Zvitica glasilo, ki temelji na razmišljanjih študentov o družbi, lokalnem okolju in njihovem doživljanju sveta okoli njih. Dokazuje, da študentje ne razmišljajo samo o zabavi, temveč se znajo konstruktivno in argumentirano izražati vsak v svoji stroki oziroma mnenju. Z ekipo smo si prizadevali, da postane glasilo mladih, ki razmišljajo s svojo glavo.

Pestrih vsebin, kot vidite, ne manjka, verjamem, da boste uživali v branju in kakor ponavadi, bomo res veseli vaših komentarjev in predlogov.

Prepričana sem, da Zvitico zapuščam v dobre roke bodoče urednice, ki bo nadaljevala tradicijo glasila in jo le še ojačala. Imena nove urednice še ne izdam, vsekakor pa se bo predstavila v naslednji izdaji.

Nekako se mi zdi, da citat Alberta Einsteina daje popoln recept za delovno uspešnost, konec koncev pa tudi za življenje - »Out of clutter, find simplicity. From discord, find harmony. In the middle of difficulty, lies opportunity.« Verjamem, da marsikomu niso jasni občutki tistih, ki odhajamo po tem mandatu. A vendarle. Zvitica in KBŠ sta mi prinesla ne le nove izkušnje in poznanstva, temveč tudi nek navdih, srečo in občutek zmagoslavja ob vsaki novi izdaji. Z Zvitico sem osebnostno rasla in skozi, včasih težke, odločitve vedno nekaj no-

V tokratni pa vas bo Nastasja popeljala skozi svoje občutke ob zapuščanju delovanja v mladinskem organiziranju, prav tako Marko, Neža pa se bo v prispevku spraševala, ali naše življenje piše družba ali vsak sam. Jaka se je tokrat osredotočil na razumevanje bolečine, Matej, ki je za Zvitico napisal prispevek prvič, a ne

6


vega spoznala o sebi in drugih. Ob tem bi se rada zahvalila dvema, ki sta mi ob teh odločitvah venomer stali ob strani. Nastasja in Neža, hvala. Seveda hvala tudi vsem piscem, Janu in Tjaši, vsem KBŠ-ovcem in nenazadnje Tomažu, ki mi je pred tremi leti Zvitico zaupal. Srečno, nova ekipa! #samohrabro

7


VSAK KONEC JE TEŽEK, A LEP

ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA

Avtor: Nastasja Schweiger

Danes zjutraj sem se zbudila s cmokom v grlu in se posledično uspešno izogibala računalniku še kar nekaj ur. Postorila sem vse, kar se je postoriti dalo. Pospravila hišo, spila kavo z babico, spila kavo še z drugo babico, se z dedkom skregala o politiki, preučila strankarsko dogajanje na belokranjski sceni, pogledala že tisočkrat pregledan avstralski koncert Beatlov iz leta 1964, poletne obleke zamenjala za jesenske in ko sem začela zlagati knjige po abecedi in barvah, sem sama sebe prekinila pri nesmiselnem dogajanju, ki je prešlo v skrajnosti vseh knjižnih stereotipov. Prisilila sem se, da sem odprla računalnik in začela pisati stavek, ki se je začel z besedami: danes zjutraj sem se zbudila s cmokom v grlu … Nadaljevanje vam je znano. S težkim srcem in še težjimi prsti sem nadaljevala s tipkanjem – tokrat je bil moj zadnjič. Zadnjič, da po dveh letih razmišljam in pišem za Zvitico. Mogoče se vam bo zdelo smešno in ste mnenja, da je moj cmok v grlu neupravičen, ampak verjeli ali ne, človek se skozi leta naveže na določeno stvar in možno je, da se naveže tudi na malo knjižico s štiriinštiridesetimi stranmi. Tokrat je moj zadnjič, a prvič, da ne vem, o čem bi pisala. In tokrat je tudi moj prvič, da zamujam s prispevkom in prvič, da brez samocenzure in razmisleka tolčem po tipkovnici. A moj zadnjič ni le za Zvitico. Moj zadnjič je tudi za Klub belokranjskih študentov, za moje delo v klubski gledališki skupini in na Črnfestu. (Je mogoče cmok v grlu zdaj upravičen?)

tipično študentsko. V njem sem videla tisto, kar vidi vsak novopečeni študent – brucovanje pa čefuko, zabave, izlete in smučanje, brezplačne majice in bloke ter kopiranje. Videla sem le tisto, od česar sem imela materialno korist, vrhunske preplesane in neprespane noči, celotno modno kolekcijo majic Belokranjci do konca svojih danof in nenabrušene smuči. A z leti vsak študent prej ali slej malce dozori, se najde in dobi preblisk, kaj bi rad počel v življenju. Ne vem, če ste že prišli do te stopnje, ampak takrat ugotoviš, da se zgolj z novo majico, zabavami do jutra in mešanjem domačega laškega rizlinga z radensko s tremi srci ne pride daleč (a primejdun, tudi to je nujno, edukativno in mora biti) – in ko se enkrat znajdeš na tej stopnji, ugotoviš, da je Klub belokranjskih študentov mnogo več kot le brezplačen koncert in kupon za špricar. Je organizacija, ki da človeku toliko, kolikor si pripravljen sprejeti. Je organizacija, ki te nauči živeti, ceniti situacijo in reševati probleme. Organizacija, ki je predpriprava na življenje, kjer so dovoljene napake, iz katerih se lahko naučiš tisto, kar te še najboljša fakulteta ne nauči. In če potegnem črto in iz svoje mladosti – saj ne da je je že konec, a vseeno – izluščim tisto, na kar sem najbolj ponosna, bi bilo to definitivno aktivno delovanje v Klubu belokranjskih študentov, sodelovanje pri ustvarjanju Zvitice in navsezadnje tudi vodenje moje gledališke skupine, do katere sem razvila odnos matere, ki na pragu maha in si briše solze za odhajajočim detetom, ko ta odhaja v svet novim izkušnjam in izzivom naproti. Kljub vsem odrekanjem,

In na tem mestu se vračam na začetek moje študijske poti. Moje srečanje s Klubom belokranjskih študentov je bilo

8


zamujenim kavam in predvsem izgubljenim živcem, zaradi katerih imam verjetno nekaj let življenja manj, bi stvar ponovila še sto in tisočkrat isto in enako, vse dokler mi ne bi zmanjkalo časa na našem planetu. In če se vrnem nazaj in si postavim vprašanje, kaj so mi dale gledališka skupina, Zvitica in predvsem sama organizacija, mi na pamet ne pride tisto brezplačno šumenje grozdnih jagod s tremi srci ter materialne dobrine, ki sem jih naštevala prej. Upam si trditi, da sem z aktivizmom v klubu postala boljši človek, da sem pridobila in utrdila neke vrednote, ki bodo v meni ostale za celo življenje, se naučila organiziranosti, iniciativnosti in angažiranosti, spoznala kaj je prav in kaj narobe, razvila poznanstva in možnosti za zaposlitev v naši regiji ter predvsem spoznala toliko dobrih ljudi, ki – podobno kot tudi sama – čujejo in čutijo to zeleno zvenenje našega belokranjskega srca. Skupaj smo se odrekali marsičemu in se trudili, da bi našo belokranjsko kotlino premaknili, dvignili in prebudili in na tem mestu si – narcisoidno ali ne – upam trditi, da smo z voljo, enotnostjo in ljubeznijo do domačnosti to tudi uspešno, ampak res uspešno naredili. In mogoče bo zvenelo smešno ali ne, a s takšnimi ljudmi v Beli krajini se nimamo česa bati, še najmanj sive prihodnosti, ki nam jo vsi laično napovedujejo.

projekte, za morebitno novo gledališko skupino, službo, obveznosti in predvsem čas, da se tudi mi, ki smo se izpraznili in posrkali satje Kluba belokranjskih študentov, umaknemo tistim, ki so polni ideji, novih pristopov in predvsem prostora, da pridobijo tisto najbolj vredno, kar jim organizacija lahko ponudi. In ko pišem te zaključne besede, se čutim dolžno, da izrečem zahvalo tistim, ki so pripomogli, da je moj oziroma naš konec takšen, kot mora biti – težek, a kljub vsemu z nasmehom na obrazu – predvsem zaradi spominov, sodelovanj, dosežkov in izkušenj, ki smo jih skupaj prestali na tej poti. Hvala torej Marku, da me je vpeljal v klub, gledališko skupino in Zvitico, Juretu, Nini in celotni KBŠ ekipi, da smo skupaj ustvarili res dobre stvari, na katere smo lahko ponosni in predvsem lahko, s kar se da velikim zanosom, rečemo, da smo resnično Belokranjci do konca svojih danof. Zahvaljujem se tudi Darji, ki je bila najboljša urednica, ki si jo katerikoli amaterski ali neamaterski pisec sploh lahko želi. In hvala tudi vsem belokranjskim organizacijam, zavodom, imetnikom gledaliških odrov, sodelujočim v projektih, občini in županji za vso podporo, pomoč in spodbudo pri mojem oziroma našem delovanju. Največja zahvala pa gre seveda mojim zdajšnjim in prejšnjim gledališčnikom – Janu, Jerci, Roku, Evama, obema Mihoma, Urški, Nini, Niki in Ani – s katerimi bomo ustvarjali še naprej. Brez vas ne bi bilo isto, še manj enako.

A prišel je čas, ko se tudi najlepša študentska leta iztečejo in se začne tako imenovano pravo in resno življenje, ki je resno in pravo toliko, kolikor si ga sam narediš. A hkrati je tu tudi čas za zaključek tega obdobja, za nove

Pravijo, da je vsak konec težek. A vsak konec je tudi lep, ker pomeni nov začetek … Nov začetek, nove izzive, nove ljudi, nove stvari.

9


KAM NAPREJ?

ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA

Avtor: Neža Steiner

Zaradi nas samih ali pa zaradi družbe imamo vedno v mislih neko pot, po kateri naj bi stopali. Najprej osnovna šola, ko iz otroka postanemo najstnik, potem srednja šola (najverjetneje gimnazija, da nam možnosti ostanejo odprte), kjer nas doleti prva ljubezen in razočaranje, prva neumnost in njene posledice, večje učne obveznosti. Sledi faks in s tem iskanje samega sebe ter določanje svoje prihodnosti. Hvala bolonjskemu sistemu, da je naše šolanje še podaljšal. Ko opravimo z zadnjim izpitom, sledijo vprašanja: kam sedaj? Doktorski študij? Iskanje službe? Potovanje po svetu za eno leto? Malokdo ve odgovor takoj. Eni ga iščejo še nekaj časa. Spet drugi ga spremenijo vsakih nekaj let.

na, predvsem pa so drugačne naše potrebe in želje. Zagotovo ni enostavno prekiniti študentsko udobje, se posloviti od bonov, študenta in študentskih zabav. Vse te stvari predstavljajo neko varnost, kjer si po tihem govorimo, da še ne rabimo odrasti in še ne rabimo razmišljati o karieri. Vendar tako pač ne gre. Vse faze odraščanja so pomembne za osebni razvoj ter napredek in zato ne moremo nobene preskočiti in raztegovati v nedogled. Eno najtežjih obdobij je tudi zaključek študentskih let, ko nam je bilo veliko omogočeno ter nudeno in je to udobje prešlo v razvado. Ne glede na to, ali odgovornost pripisujemo družbi, da iz nas dela nebogljene mlade odrasle, ki ne želijo stopiti v svet samostojnosti in odgovornosti, je pomembno samo to, da identificiraš lastne aspiracije in tem ostaneš zvest. Cilj v življenju vsakega bi moral biti najti poslanstvo. Pomembno je, da najdeš stvar, do katere čutiš strast, ki te vodi k trdemu delu in predanosti. Ne se ozirati na druge, ki na nas prelagajo svoje želje, pričakovanja in poglede. Slediti je treba lastnemu načrtu. Drži, da so bili študentski časi lepi, a to ne pomeni, da se uživanje s tem konča. To pomeni, da je treba najti nov vir uživanja in gledati naprej, ne nazaj. Študij je vlaganje v prihodnost in po faksu jo je treba le zgrabiti.

Kaj pravi družba? Kot ženska moraš razmišljati o poroki in čim več otrocih. Zakaj bi mislile na kariero? Nekdo more izpolniti družbeno dolžnost razmnoževanja. Kot mlad par imaš rok za sklenitev zakonske zveze in takoj zatem naj bi sledili še otroci. Pri obeh spolih pa je enako pričakovanje – čimprejšnja ureditev življenja. Nedopustno je, da v poznih dvajsetih nisi v resni vezi, da ne veš, kje boš živel/a in na katero karierno pot se boš podal/a. Včasih se zdi, da se z zaključkom študija nenadoma izjasni slika lastne prihodnosti in vsak ve povedati, kje se vidi čez pet let. Toda živimo v progresivnih časih, ki so drugačni od časov, ko so bili naši starši v tem položaju. Pričakovanja so drugač-

10


SLOVO ... Avtor: Marko Simčič

Pred približno petimi leti sem se prijavil na razpisano prosto mesto vodje Sekcije za kulturo in družbo pri Klubu belokranjskih študentov, na razpisu, ki sem ga videl na Facebook-u. Bolj na videz sem poznal takratne člane vodstva in se prijavil, ker me je zanimalo. Sploh pa dotično mesto, saj sem v kulturo vpleten že od osnovne šole. Veselil sem se organizacij različnih dogodkov, saj Sekcija za kulturo in družbo zajema zares širok krog dejavnosti. To najbolj občutiš, ko na občnem zboru prebiraš svoje poročilo. Še bolj pa, ko le-tega sestavljaš.

zaradi ničesar nerealiziranega. Tisto, kar smo naredili na novo ali pa zgolj nadgradili, vem, da je bil korak (ali dva) naprej. Predano in entuziastično sem delal to delo, brez pričakovanj po kakršnemkoli plačilu, z zgolj enim razlogom: da Črnomelj in Bela krajina dobita takšne dogodke, da se nam ni treba za kaj takega odpeljati v Ljubljano. Ampak, da to zmoremo tudi tu. In s samo enim namenom: da se dogaja in da se imamo kam dati. Videti dogodek, poln zadovoljnih obiskovalcev je bilo meni največje zadoščenje za vso delo in trud.

Največji dogodek, katerega zajema ta sekcija pa je festival Črnfest. Da bi napisal, kaj vse sem se naučil in kaj vse mi je prinesel Črnfest, bi rabil več prostora kot sva ga z urednico predvidela, vendar o tem kdaj drugič. Ko smo sedeli pred nekaj leti na seji Upravnega odbora Kluba belokranjskih študentov, sem gledal člane, ki so bili polni idej, kaj vse bomo naredili, se veliko presmejali foram, ki so se spontano dogajale na teh sproščenih sejah ... takrat sem si sam v sebi rekel: »To je kolektiv, kakršnega si želim v službi, vsak dan!«

Vloga študentov v družbi ne sme in ne bo nikoli prenehala biti pomembna. In to zgolj polagam na srce vsem tistim, ki se na KBŠ spomnijo, ko jih potrebujejo. KBŠ je tu že več kot 50 let in nazdravljam mu na še mnoga.

Imel sem veliko idej, takšnih kot jih Črnomelj in Bela krajina še nista videla. Nekatere so bile izpeljane in so se izkazale kot dobre, saj so dogodki bili obiskani po pričakovanjih ali celo nadpričakovanjih.

Vsem novim aktivistom pa prenašam v zagon in pogum, besede predsednika neke države: »Obračam se študentom, naj nam pomagajo s konstruktivnim reševanjem vseh teh problemov!«

Veliko pa jih je ostalo neizpolnjenih. Mogoče se še nekdaj realizirajo. A mi ni žal

#BelokranjciDoKoncaSvojihDanof

11


RAZUMEM, DA BOLI Avtor: Jaka Šikonja

ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA

Res nimam rad, če me karkoli boli. Če me pa že boli, želim, da bi čim prej prenehalo, ker res nimam rad, če me boli. Zakaj me pa včasih boli, če se pa nisem poškodoval? Včasih me pa isti udarec boli različno močno. Kako je to sploh mogoče? Kdaj me bo nehalo boleti? Vzamem zdravilo ali stisnem zobe pa potrpim, vekomaj ne more trajati? Razmišljanje o bolečini je staro več kot sam človek. A kljub temu, da se z njo ukvarjamo že več tisoč let, vemo precej malo o tem, kaj bolečina je, kaj jo povzroča in kako nastane. Občutnim znanstvenim napredkom o bolečini smo priča šele v zadnjih desetletjih.

oglejmo na poenostavljeni shemi bolečinske poti. Recimo, da smo se z iglo zbodli v dlan. Ostra konica igle je poškodovala celice, kar so zaznali bolečinski receptorji (rdeča pika) in poslali signal po bolečinskih vlaknih proti hrbtenjači. V njej je prišlo do preklopa na drugi nevron (črne barve), ki je poslal signal po ascendentnih vlaknih v višje možganske centre in po drugem izrastku na telo motoričnega nevrona. Signal iz zadnjega vodi po motoričnem vlaknu v mišice roke, ki se skrčijo tako, da roko odmaknemo stran od škodljivega dejavnika. Temu pravimo umaknitveni refleks. Signal o poškodbi tkiva pripotuje v višje možganske centre, kjer šele nastane občutek bolečine in določimo del telesa, kjer se je zgodila poškodba.

Bolečina je najbolj pogost razlog za obisk zdravnika v razvitih državah. Praktično vsako bolezensko stanje lahko povzroči bolečino, hkrati pa je bolečina sama lahko bolezen, ki ironično povzroči še večjo bolečino. Najprej se vprašajmo, kaj sploh je bolečina in kako deluje človeško telo. Enostavna različica definicije govori, da je bolečina subjektivna izkušnja, ki lahko spremlja poškodbo tkiva. Človeško telo si je najboljše predstavljati kot skupek mikroskopsko majhnih celic, ki se med seboj »pogovarjajo«. Osnovno nalogo komuniciranja v telesu ima živčni sistem, ki ga gradijo posebne celice, imenovane nevroni. Nevroni tako sestavljajo različne organe, med katere sodijo veliki možgani, možgansko deblo, hrbtenjača in periferni živci. Naloga nevronov je, da prevajajo signale od enega dela telesa do drugega v obliki električnega toka, zato si je nevrone najlažje predstavljati kot majhne električne kable. Nevroni so med seboj povezani s sinapsami. Kaj se zgodi, ko se poškodujemo, si

Če še enkrat pogledamo shemo, vidimo, da v hrbtenjačo prihajajo tudi signali po nebolečinskih vlaknih (modra barva), npr. signal o dotiku, o mrazu, toploti … Prav tako se nebolečinska vlakna preklopijo na druge nevrone v hrbtenjači. Živčni sistem človeka pa je močno prepleten in tako nevroni v hrbtenjači prejemajo

12


signale iz višjih možganskih centrov, ki jim pravimo descendentna vlakna. Po teh vlaknih cel čas prihajajo signali in zavirajo nevrone v hrbtenjači (črne barve), da pošiljajo signale navzgor. Če signalov proti višjim možganskim centrom ni, potem niti ni občutka bolečine. To je stanje, ki ga želimo doseči s protibolečinsko terapijo.

zali, sama od sebe sprožajo električne signale in jih pošiljajo proti možganom, kjer se ustvari občutek, da boli. V zadnjem času se vse bolj poudarja vpliv descendentnih poti (zelena barva), ki pošiljajo signale v hrbtenjačne nevrone. Pri pomanjkanju descendentnih prilivov bo šlo veliko signalov iz hrbtenjače v višje centre, zato se pri zdravljenju bolečine osredotočamo na ojačitev descendentnih signalov. Pri osebah z depresijo je descendentnih signalov manj, zato je pri njih pogosta bolečina, ki duševno stanje samo še poslabšuje.

Oglejmo si nekatere primere bolečin. Pri srčnem infarktu, kjer pride do poškodb srčnih celic, občutimo topo bolečino v prsih, kot da bi imeli sedečega slona na prsnem košu. Takšna bolečina se širi v vrat, levo ramo in hrbet. Zdi se nam, kot da prihaja s površine telesa. To je zaradi tega, ker se bolečinska vlakna iz notranjih organov, kot je srce, in s površine, recimo iz mišic, preklopita na iste nevrone v hrbtenjači. Občutek bolečine pa nastane šele v višjih centrih.

Če imamo na mizi skodelico kave in jo na hitro dvignemo, bomo občutili močno bolečino zaradi toplote, refleksno bomo skodelico izpustili, kava pa se bo prelila. V drugem primeru pa vemo, da je skodelica vroča in se na to pripravimo. Takrat bomo skodelico lahko dvignili in jo prestavili na pult, brez da bi prišlo do refleksne izpustitve. Do tega pride, ker s tem, ko se pripravimo, povečamo aktivnost v descendentnih progah. Enaka poškodba nas veliko manj boli, če se nam zgodi med finalom Lige prvakov ali če se doma slučajno poškodujemo. V medicini lahko sem prištejemo še fenomen placebo učinka. Če damo bolniku lažno zdravilo, bo ta lahko hitrejše okreval ali občutil manj bolečin. Torej če damo osebi tabletko, ki vsebuje predvsem sladkor, in ji povemo, da gre za protibolečinsko zdravilo, se bo bolečina do neke mere zmanjšala. Učinek lahko pripišemo predvsem večji aktivnosti descendentnih poti, ki zmanjšujejo število bolečinskih signalov, ki prihajajo v možgane.

Rekli smo, da se bolečina sproži, če pride do poškodbe tkiva, vendar ni vedno tako. Pri razvijanju tumorja, ki ga predstavljajo naglo deleče se celice, v začetnih stopnjah ni bolečine, kljub temu da gre za okvaro tkiva. Boleti začne šele, ko tumor pritisne na okolne strukture, recimo na živec. Po drugi strani pa lahko prihaja bolečina tudi z dela telesa, ki ga sploh več ni. Osebe, ki so jim zaradi različnih bolezni amputirali ud, občutijo bolečino iz prsta na nogi, ki ga sploh več ni. Takrat bolečina več nima osnovnega namena, ki je obvarovati poškodovan del telesa in preprečiti njegovo gibanje, da se spodbudi celjenje. Bolečina takrat postane osnovna bolezen. Nastane tako, da bolečinska vlakna, ki smo jih prere-

13


Srbečica je podobna bolečini. Sili nas, da si srbeče področje popraskamo in s tem nekoliko zmanjšamo neprijeten občutek. To deluje tako, da s praskanjem stimuliramo receptorje za dotik (modra pika), kar se prenese v hrbtenjačo po nebolečinskih vlaknih, ki zmanjšujejo pošiljanje bolečinskih signalov po hrbtenjačnih nevronih navzgor. Analogno deluje tudi akupunktura ali pa terapija z električnim tokom (tudi TENS).

zdravnikom. Še posebej, če uživa različne zeliščne pripravke, saj lahko pride do navzkrižnih interakcij z zdravili.

Zdravljenje bolečine predstavlja velik izziv, neredko se znajde zdravnik specialist v slepi ulici, brez rešitve za bolečino. Po drugi strani pa se bolniki z bolečinami zatekajo k izvajalcem alternativne medicine. Gre za široko panogo, ki zajema zeliščno medicino, energijsko terapijo, kiropraktiko, akupunkturo in mnoge druge. Pri raznovrstnih terapijah pod okriljem alternativne medicine gre za placebo učinek, ki ima lahko čudežne posledice in povzroči boljše počutje ter zmanjša bolečino, pri čemer se moramo zavedati, da bolečina in počutje nista najboljša pokazatelja resnosti bolezni – spomnimo se na primer raka, ki ne boli. Zmotno je, da v teh primerih bolniki pripišejo ozdravitev metodam alternativne medicine, saj je šlo zgolj za izboljšanje simptomov bolezni, medtem ko bolezen divja v telesu. Pomembno je razločevati vzročno od simptomatskega zdravljenja. Večkrat se zgodi, da zdravilec bolniku svetuje, naj opusti tradicionalno zdravljenje, ki ga je predpisal zdravnik, kar se lahko konča tragično. Najboljša rešitev je sodelovanje alternativne in tradicionalne medicine z roko v roki. Smernice za zdravnika so, da ne popolnoma izključi alternativnih metod, ampak da jih poskuša vključiti k osnovnemu zdravljenju. V ospredju je bolnik in njegova kvaliteta življenja. Če mu alternativne metode pomagajo, naj jih uporabi, pred tem pa naj se posvetuje z

14


SLADKOR ALI SLADILO? Avtor: Tina Tomc

ni vnos energije. V zadnjih letih se širijo špekulacije, da bi lahko uporaba nizkoenergijskih sladil povečala tveganje za nastanek prekomerne telesne mase ali celo debelosti, saj naj bi sladila povečala potrebno po sladkosti. Pretekle raziskave glede preučevanja nizko kaloričnih sladil, v povezavi s telesno maso, so ustvarile mešane rezultate. Nekatere snovi za slajenje, kot so fruktozni sirup, agavin sirup in glukozno-fruktozni sirup, vsebujejo večje količine fruktoze, to pa je lahko skupaj s prekomernim energijskim vnosom povezano s trebušno debelostjo, zamaščenimi jetri ter zvišanimi trigliceridi. Tudi pri slajenju z medom se moramo zavedati, da gre za energijsko bogato živilo, ki ga večinoma sestavljajo enostavni sladkorji, zato ga je potrebno uživati v zmernih količinah, tako kot tudi vsa ostala sladila in sladkorje.

Dandanes se vse bolj uporabljajo nizkoenergijska sladila, kot so aspartam, saharin, stevija in sukraloza za zamenjavo ali delno nadomeščanje dodanega sladkorja v živilih in pijačah. Ker so ta sladila skoraj brez kalorij, je potem posledično dnevni energijski vnos zmanjšan. Pojavlja se vprašanje ali prisotnost sladil v pijačah vpliva na apetit in dnev-

Bolj pomembno je, da poskušamo uporabo sladil in sladkorja čimbolj zmanjšati in tako telo odvaditi od zasvojenosti. Seveda pa se ni potrebno popolnoma odreči vaši najljubši sladici, zato si jo tu pa tam le privoščite.

15

PREHRANA

Sladila so naravne ali sintetične spojine, ki imajo v primerjavi z belim sladkorjem (saharozo) bistveno večjo sladilno moč in manjšo energijsko vrednost. Sladkost posameznih sladil je odvisna od zgradbe molekul. Z njimi po navadi nadomeščamo namizni sladkor. Za zdrave odrasle se priporoča, da vnos enostavnih sladkorjev ne bi presegal 10 % dnevnega vnosa energije, priporočila za prehrano otrok pa se gibljejo pod 5 % dnevnega energijskega vnosa. Sladila so najpogosteje dodana slaščicam, pijačam, živilom za posebne prehranske namene, najdemo pa jih tudi v mlečnih izdelkih, predpakiranih izdelkih in žvečilnih gumijih, na katerih običajno lahko zasledimo napise kot so: brez sladkorja, z zmanjšano energijsko vrednostjo in podobno.


BOJ ZA MALE JEZIKE: PROBLEMI I PRILOŽNOSTI Avtor: Matej Banovec

ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA

Ena izmed prejšnjih izdaj Zvitice je bila tematsko obarvana z belokranjščino. Kot predstavnik družboslovnih faksov, kjer si predmete izbiramo kot okuse pri sladoledarju (ne vedno!), sem zašel k predmetu, ki je med drugim obravnaval sociolingvistiko, tj. vedo o jezikih in družbi. Ali sem pri tem pridobil znanje, ki mi omogoča, da boj za pravice belokranjščine povzdignem na bolj akademsko raven, presodite v naslednjih vrsticah.

Proces političnega dozorevanja slovenskega naroda je precej slonel na skupnem jeziku. Kljub temu pri standardiziranju sodobne slovenščine ni bilo pravih možnosti, da bi se knjižna slovenščina ustrojila po šivih belokranjskega govora. Nobeden izmed ključnih igralcev v tem procesu (Trubar, Dalmatin, Prešeren, Čop, Kopitar, Gaj, Toporišič itd.) ni bil Belokranjec, kot regija pa nismo imeli te kritične mase, da bi lahko zahtevali prilagoditve knjižne slovenščine, da bi bila bolj po belokranjskem okusu. Belokranjci, kakopak, v prelomnem 19. stoletju nismo imeli lastne vojske, da bi si lahko jezikovne pravice zavojevali. Številnih političnih tvorb, ki so se na tem ozemlju zamenjale, pa belokranjske jezikovne posebnosti niso preveč zanimale (z morebitno izjemo Viniške republike?). Govor Bele krajine je tako postal le eden izmed mnogih, brez uradne politične prepoznavnosti ali zaščite. Do sedaj tudi ni pravega političnega angažmaja za kaj več; ni mi znano, da bi se izvajali kakšni projekti za promocijo belokranjskih govornih posebnosti.

V 19. stoletju, v času »pomladi narodov«, je bil pogosto jezik eden glavnih kriterijev, okrog katerega so se dotedanje manjše politične enote (pokrajine, vojvodine, kantoni, mestne državice ipd.) združevale v večje politične tvorbe. Vzemimo za primer sosednjo Italijo. Takrat so med različnimi deli Škornja obstajale ogromne jezikovne razlike, za uradni knjižni jezik pa so lahko kot osnovo vzeli le eno narečje. To je seveda povzročilo negodovanje v tistih delih države, ki jim je bilo to narečje »vsiljeno«. Italijani so to dilemo naslovili tako, da so knjižno italijanščino oblikovali po prestižnem govoru Firenc, domačega mesta velikih srednjeveških književnikov (Danteja, Petrarce itn.). Drugod po Evropi se je ta dilema praviloma reševala po preprostejšem ključu: knjižni jezik je postalo narečje tistega dela države, ki je imel največjo vojsko (recimo govor Pariza v Franciji ali pa kastiljščina, jezik centralne madridske regije v Španiji). »Jezik je narečje, ki ga brani vojska« je rek, ki na delih nekdanje Jugoslavije morda velja še danes.

Kaj bodo najverjetnejše težave, ki čakajo borce za pravice belokranjščine v prihodnosti, če se pojavijo? Poglejmo k dilemam drugih, ki so to že dali skozi. Na Siciliji že stoletja živi manjša skupnost Arbreš. Njeni pripadniki izvirajo iz območja današnje Albanije. Njihov jezik je nekaj posebnega, gre za neko zmes albanščine, italijanščine, grščine itd. Ogrožalo ga je dejstvo, da so se v šolah arbreški otroci učili le italijansko. Temu so se poskušali upreti z vpeljavo arbre-

16


ščine v šole, za kar so potrebovali učbenike. Tu pa se je zataknilo. Kljub temu, da gre za manjšo skupnost (nekaj tisoč ljudi), so imeli kar nekaj različnih narečnih variant jezika. Nikakor se niso mogli zediniti, katero bi si izbrali kot knjižno pravilno. Spor so poskusili rešiti tako, da so priklicali strokovnjaka lingvista, ki bi z nekakšno »arbitražo« določil, kako naj se oblikuje arbreški knjižni jezik. Ta strokovnjak je bil seveda tujec, saj ljudi s takim znanjem ni na pretek. Ko je s svojim delom končal (kar ni bilo poceni), pa so ugotovili, da ne morejo sprejeti, da jim neki tujec vsiljuje, kako naj izgleda njihov knjižni jezik …

skupnosti, kot je belokranjska, ki tega privilegija nimajo? Glavno politično orodje, ki v sodobni Evropi manjšim jezikom omogoča boj za enakopravnost, je Evropska listina o pokrajinskih in manjšinskih jezikih (ang. ECRML). Države, ki to listino ratificirajo, morajo namenjati sredstva za financiranje dejavnosti, ki skrbijo za promoviranje manjših jezikovnih skupnosti. V Sloveniji prek ECRML denar dobita italijanska in madžarska jezikovna manjšina, kot pokrajinski jezik pa trenutno ni priznan še noben. Morda je temu še najbližje prekmurščina, v pravih političnih okoliščinah pa bi morda lahko bila priznana tudi belokranjščina. S tem bi denimo lahko dobili redne časopise, TV oddaje, radijske postaje, literarne izdelke … vse v belokranjščini.

S to dilemo so se že soočili pisci prejšnjih Zvitic. Al' prav se piše Belokranjc ali Belokrajnc? Režemo Belokranjci papir s škarjami, s škarjame ali s škarjah? Se poleti mečemo fKoupo ali fKupo? Čija govorica je najbl/najblj/najbul/najbel belokranjska – črnomaljska, metliška, viniška al šokska? Za potrebe Zvitice pač posamezni avtorji pri neki besedi presodijo, ker zapis jim bl sede. Za kak resnejši politični nastop za zaščito belokranjščine na državnem (evropskem?) nivoju/nivoji pa se bi blo dobro o tem zedinit. Drugače bomo težko bilokoga prepričali i se bomo prej vrteli fzačaranem krogi.

Realno je ta moj prispevek bolj teoretična vaja. Do resnejše iniciative za belokranjščino še ni prišlo; pred tem bi bilo treba rešiti še kar nekaj vmesnih dilem. Ena je denimo, koliko belokranjščine si sploh želimo: gre samo za neko muho enodnevnico, za popestritev nekega študentskega glasila? Ali si želimo nekega dne celo ločenih šol, uprave, sodstva itd., kjer bi uporabljali le še belokranjščino? Dalje, kje točno je dodana vrednost belokranjščine? Je lahko to neka nova tržna niša za belokranjski turizem? Koliko lastnega časa, sredstev itd. smo pripravljeni vložiti v razvoj belokranjščine? Kako bi državno politiko prepričali, da je med vsemi slovenskimi jezikovnimi variantami treba zaščititi prav belokranjsko?

Za Arbreše se je na tej točki stvar nekako ustavila. S podobno dilemo so se soočili tudi Baski; po dolgem boju za svoj jezik so po standardizaciji ugotovili, da tiste variante, ki so jo izbrali kot osnovo za knjižni jezik, večina Baskov sploh ne razume. Pa vendar so nekako zbrali pogum, stisnili zobe, strnili vrste, stopili skupaj in sedaj se baskovščina uči po njihovih šolah. Pri tem jim je v veliko pomoč dejstvo, da imajo zaradi politične ureditve Španije precej politične avtonomije in lastnega denarja, ki ga lahko namenijo za izdajo učbenikov, šolanje in plačilo učiteljev itd. Kaj pa druge manjše

Vse to so politična vprašanja, na katere sam ne morem odgovorit. Lahko pa s tem prispevkom ponudim neko teoretično ogrodje, na katerega se lahko sklicujejo aktivisti v nadaljevanju tega, čemur bi Katalonci rekli procés za belokranjščino. Sem pa za, da se debata o belokranjščini nadaljuje.

17


TREBA SE JE SPRIJAZNITI Avtor: Blaž Pečarič

V OČEH DIJAKA

Bilo je poletje in pogovarjal sem se z enim od mlajših prijateljev, ena stvar pa me je še posebej vznemirila. Ko sva izmenično kritizirala nekatere vidike najinih vsakdanjikov, je izrekel nekaj, kar me je zadelo ravno v živec. »Tako pač je, treba se je sprijazniti … «.

že samo po sebi razočaranje za vsakega, ki se tako odloči. Odpovedati se možnosti za spremembo je vdaja v usodo. Usodo, katere mi ne krmarimo in se niti ne trudimo, da bi jo. Nadzor nad življenjem pa si mora zagotoviti vsak. Delo je tako lažje, naša dejanja premišljena in napredek hitrejši. Osrednji predmet dela smo torej mi sami, ki tako svet oblikujemo po svoji volji in po svojih zmožnostih.

Te besede same po sebi mi niso bile tako moteče, neopravičljivo pa je bilo to, da so prišle iz ust tako mlade osebe, ki komaj začenja srednjo šolo. Seveda pa v tem ni sam. Mnogo mladih se prehitro sprijazni s trenutnim stanjem, češ tako pač je in drugače ne more biti, kar pa se mi zdi samo po sebi čisto zgrešeno. Dejstvo, da se svet okoli nas spreminja neprestano, bi moralo zadostovati vsakemu, da se prepriča, da zagotovo obstaja nekaj, kar bo svetu prineslo spremembe.

Pa se res nič ne da storiti? Se je res treba sprijazniti s tem, kako stvari stojijo? Mislim, da to ne drži. Neprestano vdajati se je znak šibke volje, nezainteresiranosti za izboljševanje vsakdana. Spremembe se dogajajo počasi in dolgotrajno, za to pa je potrebno potrpljenje. V dobi, ko smo navajeni, da je vse na dosegu roke, je težko govoriti o dolgoročnosti in potrpežljivosti, saj se ne zavedamo, da pri tem krajše poti ni. Tudi čas je dobrina, s katero se moramo naučiti preudarno ravnati, saj jo le tako lahko učinkovito izkoristimo. Dolgotrajni trud in sledenje ciljem je tako prava pot za uspeh, ki prebija stare navade in osvobaja potencial vsakega posameznika.

V letih, ko se človek izobražuje v željeni smeri, bi moral biti poln zagona in aktiven pri uresničevanju svojih ciljev, vizij, ne pa ravno obratno – sedeti odmaknjen od priložnosti, ki se mu odpirajo. Burno oko in pridne roke bi morale vsako priložnost opaziti in izkoristiti za delo, ki koristi pri osebni rasti, pomaga pri doseganju ciljev in olajšanju vsakdanjega življenja. Tako se lahko približamo našim idealom življenjskega stila in posledično osebi, kakršna si želimo biti. S tem ko spreminjamo sebe, spreminjamo tudi svet okoli nas, stvari, s katerimi delamo, osebe, katere srečujemo in pošiljamo sporočilo v svet. Sporočilo o tem, kaj želimo in kaj smo za to pripravljeni storiti. Zatorej bodi sprememba v svetu, ki jo želiš videti.

Vdati se v usodo ni nikakor sprejemljivo v mladostniških letih. To je čas, ko se človek najbolj spreminja in so spremembe najbolj burne in najbolj opazne. Naj ta čas ne bo čas čakanja, godrnjanja, pasivnosti pač pa čas sprememb, aktivnega mišljenja in oblikovanja osebe, ki bo spremenila svet. In čez 20 let se bomo lahko ozrli nazaj in se vprašali, koliko sem sam prispeval, da je svet danes boljši. In naj bo odgovor tak, da bo prinašal zadovoljstvo in izpolnjeval življenjske ideale.

Predati se še preden zares poskusiš je

18


zofija GLEDALIŠKA PREDSTAVA

3. november 1 9 . 0 0 GLEDALIŠKA SKUPINA KBŠ Z GOSTI: Vokalna skupina Lan Pevski trio Brodarič-Kočevar Blaž Pavlakovič

19


PROSTOR SO TUDI MLADI AvtorJI: Klemen Beličič, Polona Gorše, Martina Auguštin

ČAS ZA JAVNI PROSTOR

Študentska sekcija Čas za javni prostor smo v preteklih mescih aktivno sodelovali pri projektu celovitega razvoja naselij v krajevni skupnosti Petrova vas, ki ga je vodila Občina Črnomelj. Pri tem smo skušali učencem od 4. do 9. razreda OŠ Loka Črnomelj, ki prihajajo iz vasi te krajevne skupnosti približati prostorsko načrtovanje in razumevanje njihovega prostora. V ospredje smo postavljali spoznavanje lastnega kraja in njegove zanimivosti, jih poučiti o prostoru in njegovem pomenu, predvsem pa poudariti iskanje tistih vsebin prostora, ki njegovim prebivalcem in obiskovalcem prinesejo različne priložnosti.

te elemente v prihodnosti tudi ohranjati in izkoristiti sebi v prid. Poleg tega bodo oni tisti, ki bodo znanje in zavedanje prenašali naslednjim generacijam. V sklopu treh delavnic smo vsi vpleteni, skupaj z učenci, izdelali analizo območja krajevne skupnosti Petrova vas, izpostavili pomembnosti in prednosti prostora ter skušali razviti priložnosti, ki bi jih to območje lahko imelo. Ugotovili smo, da se tu pojavlja veliko zanimivosti, ki jih lahko med seboj povežemo in iz tega razvijemo idejo, ki bo pozitivno učinkovala na bližnjo in širšo okolico. Zagovarjamo idejo, da se razvojne priložnosti izoblikujejo le tako, da sokrajani med seboj sodelujejo in imajo vizijo ter usklajeno delujejo za skupne cilje.

Okolje in prostor sta med seboj tesno povezana, kajti delovanje človeka se neposredno odraža na okolje. Da pa je to delovanje urejeno in smiselno, je potrebno prostor načrtovati za prihodnost. To pomeni, da se prostor načrtuje za naslednje generacije, ki bodo v tem prostoru delovale. Iz tega razloga se je Občina Črnomelj pri načrtovanju krajevne skupnosti Petrova vas odločila, da je pomembno upoštevati želje in potrebe otrok, ki živijo v tem prostoru. Najmlajše generacije se morajo zavedati svojega prostora, v katerem živijo, kakšni potenciali in vrednote se pojavljajo ter jih znati tudi ceniti. Tako bodo znali vse

Z delavnicami smo otrokom približali prostorsko načrtovanje in jih seznanili, kako ta proces poteka. S to izkušnjo bodo lahko v prihodnosti sodelovali kot aktivni deležniki v procesu oblikovanja prostora, zavzeli svoje stališče in po potrebi izražali lastno kritično mnenje. Kot študentski kolektiv, ki se ukvarjamo s prostorom, smo veseli, da smo lahko prenesli nekaj našega znanja mlajšim generacijam in navdihnili katerega učenca, da v svojem kraju vidi priložnost za spremembo in željo po boljšem bivalnem prostoru.

20


21


FOTOREPORTAŽA ČRNFESTA

ČRNFEST 2018

22


23


LJUBEZENSKE POČITNICE Avtor: Manja Novak

ZANIMIVOSTI

Hladen veter in jesensko obarvano listje. Poletje se je poslovilo, čas je za šolske klopi. A vsi se še spominjamo vročih in brezskrbnih počitniških dni pod borovcem na plaži, šumenja valov in denarja, ki smo ga zapravili za nakup največjega napihljivega samoroga v najbližji trgovinici – pravi hit poletja 2018, še vnuki se bodo vozili na njem. Aha. Toda nekateri se na počitnicah ne samo sončijo, poležavajo in se prepuščajo klasičnim poletnim norčijam …

usluge v Londonu ali Las Vegasu stale mnogo več denarja kot npr. v Hanoiu ali Recifu. Druga pomembna razlika pa je ta, da je spolni turizem v državah v razvoju pogosto povezan s tako imenovano »open-ended prostitution«. Pogosto rajši kot hitro izmenjavo denarja za seks bodo prostituti/prostitutke nudili vse od dvournih do dvotedenskih terminov, ki bodo vključevali tudi ne-spolne aktivnosti, kot so nakupovanje, čiščenje, prevajanja itn. Te ljudje se pogosto tudi ne identificirajo kot prostituti, temveč kot ljudje, ki iščejo spolna razmerja s turisti v zameno za darila, ki bodo pripomogla k njihovemu boljšemu življenju ali ker želijo migrirati v bolj razvito državo in upajo, da bodo tako našli sponzorja ali partnerja, ki jim bo to omogočil.

Turizem je v družbi znan kot sprostitvena, a dobičkonosna dejavnost. Z njim prihaja do srečanja različnih kultur, ras in jezikov. Del turistične industrije je tudi spolni turizem, katerega prvoten namen so spolna razmerja med turisti in lokalnim prebivalstvom.

Turisti, ki posegajo po spolno-ekonomskih dejavnostih in se tako zapletajo z lokalci in migranti, so prav tako zelo raznolika skupina. Moški, ženske, heteroseksualci, homoseksualci in 17- do 70-letniki srednjega ali višjega družbenega razreda, samski, poročeni, vseh etničnih in rasnih skupin. Prav tako so si različni v dojemanju spolno-ekonomskih odnosov; ti so v državah v razvoju organizirani tako, da turist nima občutka, da je udeleženec prostitucije, tako da se tudi ljudje, ki so strogo proti ali jih prostitucija odvrača, udeleženi v spolnem turizmu. Obstajajo tudi posebne skupine »hard-core« spolnih turistov, katerih želja so posebne vrste spolnih izkušenj – po navadi take, ki so drage, redke ali doma rizične, npr. seks z večimi prostitutkami, z otroki ali transseksulaci. Čeprav se spolni turisti razlikujejo med seboj v različnih karakteristikah in seksualnih interesih, si delijo skupen interes

Spolni turizem se je razvil v 70-ih in 80ih letih prejšnjega stoletja, ko sta Filipini in Tajska začela z ekonomsko politiko, katere center je bil turizem. Obe državi sta že imeli zelo razvito spolno industrijo, ki je v večini služila vojski ZDA. Večina turistov, ki so v tem času obiskovali te dve državi, je bila moškega spola, stanujočih v bogatih, ekonomsko razvitih državah, kot so Zahodna Evropa, Severna Amerika, Avstralija in Japonska. Spolni turizem se je nato razširil tudi na druge države, v katerih so bile spolne usluge dokaj ugodne: Latinska Amerika, Karibsko otočje, Afrika, Indija. V teh državah oblike spolnega turizma obstajajo še danes. Ne moremo sicer trditi, da v razvitih državah, kot sta npr. ZDA in VB takšen turizem ne obstaja, vendar pa ni tako skoncentriran in obsežen kot v prej omenjenih krajih. Eden izmed razlogov je ta, da bi dvo tedenske počitnice in vsakodnevne spolne

24


za vzpostavitev hierarhičnega modela človeške družbe ter užitek ob nadvladi in izražanju moči v državah v razvoju. Potrjevanje svoje dominance s spolom, raso ali bogastvom jim omogoča višje mesto na tej družbeni lestvici. Neokolonializem zahodnjaških turistov omogoča visoko stopnjo kontrole nad sabo in drugimi kot seksualnimi bitji, kar se kaže v realizaciji lastnih fantazij. Brez strahu pred zavrnitvijo lahko izkusijo intimne odnose, lahko zavrnejo družbene norme, ki jih omejujejo zaradi njihovega fizičnega izgleda ali starosti, lahko premostijo družbena pravila, ki urejajo njihovo spolno življenje brez strahu, da bi izgubili ugled.

mi, ki se ne morejo upreti svojim spolnim nagonom. Da bi ohranjali to fantazijo na dopustu, morajo turisti le ponuditi denar, kar je tudi vrsta njihove moči. S tem zahodnjaki izkažejo nadvlado nad revnejšimi in državami v razvoju, ki so bile včasih tudi kolonije njihove domače države. Razmerje med ekonomsko, družbeno in politično močjo naredijo po eni strani še bolj neenakopravno, po drugi strani pa s potrošnjo v teh državah krepijo njeno ekonomijo in posledično razvoj. Že od nekdaj velja, da bi ljudje za denar naredili marsikaj. Toda emocionalne igrice se zdijo v 21. stoletju skorajda nemogoče, pa vendar kažejo na stereotipično prepričanje, da je »ljubezen« slepa. Kdo pa je pravi zmagovalec v teh čustvenih igrah, presodite sami. Konec koncev, se večina spolnih turistov kmalu vrne v vsakodnevno realnost doma, lokalno prebivalstvo pa si z zasluženim denarjem omogoči boljše življenje.

Turisti lahko v realnem življenju izkusijo fantazije in spolne prakse, ki jih vidijo v pornografskih filmih, saj so te po navadi oddaljene od njihovega vsakdanjega življenja. Letovišče, ki ga obiščejo spolni turisti, jim predstavlja fantazijski svet z veselimi, naravnimi in seksualnimi ljud-

25


NAJPOGOSTEJŠI MITI, KI SE POJAVLJAJO V START UP SVETU Avtor: Kristian Asani

PODJETNIŠKI INKUBATOR

Imam odlično poslovno idejo, uspelo mi bo!

Moja ideja ima izjemno vrednost Pa si jo probal prodati? Verjemi, tvoje ideje ne bo nihče kupil. Morda jo bo kupil šele po tem, ko bo že izvedena prva prodaja ali pa bo opravljeno temeljito testiranje ideje na trgu, ki kaže na morebiten uspeh.

Dobra ideja je seveda pomembna, a za uspeh še zdaleč ni ključna. Večina idej tako propade še preden je realizirana. Zato je pomembna predvsem ekipa, ki stoji za to idejo. A za uspeh včasih tudi to ni dovolj. Naletel sem na zanimivo študijo investitorja tveganega kapitala, ki je zaključil, da je za uspeh ključnega pomena ''timing'' ideje; pravi, da so nekatere ideje pred časom, da svet še ni pripravljen na njih ali pa da nekatere ideje nastopijo prepozno oziroma takrat, ko je trg že zasičen. Npr. že pred aplikacijo Airbnb so obstajale podobne, ki pa niso uspele. Mnogi investitorji so dvomili v uspeh slednje, saj so sklepali, da nihče ne bo oddal svojega stanovanja/hiše popolnemu tujcu. A Airbnb je nastopil ravno v času velike gospodarske krize, ko so mnogi potrebovali dodaten vir denarja, v zameno za to pa so bili pripravljeni oddati svoj dom tujcu. Podobno se je zgodilo tudi z Uberjem, ko so vozniki iskali dodaten vir zaslužka. Tudi pred Youtubom so obstajale podobne platforme, ki pa so bile pred časom, ker je bilo npr. nalaganje videa preveč komplicirano, videi so porabljali preveč podatkov itd. Ideja je pomembna, izvedba in ekipa še bolj, a za zanesljiv uspeh je potreben še pravi timing. Zato je nujno potrebno preveriti, ali je trg pripravljen za mojo idejo.

Moj produkt je najboljši in se bo zagotovo prodajal, le na trg ga moram spraviti V svojo idejo smo zaljubljeni, zato nanjo težko gledamo objektivno. Verjemite, praktično nobeden produkt ali storitev se ne prodaja sama od sebe. Ko nek produkt/storitev spravimo na trg je izjemno pomembno, da poslušamo svoje stranke ter smo sposobni njihovo mnenje/kritike upoštevati in tako izboljšati svoj produkt. Ampak za to potrebujemo zares iskreno mnenje. Povratna informacija, ki jo dobimo, je lahko subjektivna glede na naš odnos z osebo, s katero se pogovarjamo. Zato je bolje, če sprašujemo po potrebah in navadah uporabnikov preden sploh omenimo naš produkt. Potrebno se je naučiti pozorno poslušati svoje potencialne stranke. Kako to najbolje narediti, si lahko preberete v knjigi ''The mom test'', avtorja Roba Fitzpatricka.

26


START UP VIKEND POKOLPJE 2018 Vsi, ki imate kakršnokoli podjetniško idejo, lepo vabljeni na Start up vikend Pokolpje 2018, kjer boste v dveh dneh skozi intenziven proces deležni vsebin iz praktičnega dela in izobraževalnih modulov ter konstantnega dela z mentorji, s katerimi boste razvijali in nadgradili svoje podjetniške ideje. Na koncu vikenda boste svojo idejo sposobni v petih minutah predstaviti strokovni komisiji, ki bo imitirala skupino investitorjev ter ocenila vašo idejo in predstavitev. Nagradni sklad znaša več kot 17.000€. Start up vikend bo potekal 19. in 20. oktobra v Podjetniškem inkubatorju Bela krajina. Lahko tekmujete kot posameznik ali ekipa. Več informacij ter prijavni obrazec najdete na spletni strani: www. inkubator-belakrajina.si. Za dodatna vprašanja sem vam na voljo preko e-pošte: kristian.asani@ric-belakrajina.si.

Ne bom ti povedal svoje ideje, ker se bojim, da mi jo boš ukradel Sem mnenja, da se vam ni potrebno bati, da vam bo kdo ukradel idejo, ker, kot rečeno, do svoje ideje gojimo posebna čustva, medtem ko je možno da se ostalih naša ideja niti najmanj ne dotakne in jim je povsem vseeno zanjo. Poleg tega je ideja le 1% uspeha, vse ostalo je realizacija. Tudi povsem podobne ideje lahko dve različni osebi razvijeta povsem drugače. Menim, da ob širjenju in razlaganju svoje ideje lahko le pridobimo, pri tem pa je pomembno, da zbiramo odzive in se mrežimo.

27


SEMIČ – MLADIM PRIJAZNA OBČINA?

SEMIČ

Avtor: Miha Ivanetič

Mladim prijazna občina ni zgolj fraza, s katero opišemo občino, ki po naši presoji omogoča dostojno življenje mladim in gleda na njihovo prihodnost. Gre za certifikat, ki ga podeljuje Inštitut za mladinsko politiko v sodelovanju s Skupnostjo občin Slovenije in pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije, Boruta Pahorja. Občine, ki uspešno izvajajo ukrepe s področja mladinske politike, si lahko ta naziv pridobijo za obdobje štirih let. Certifikat je bil prvič podeljen leta 2012 in trenutno se lahko z njim pohvali več občin iz Slovenije. Občina Črnomelj je ravno ta mesec uspešno pridobila naziv. Skrb za mlade je eno izmed prioritetnih področji občin na območju Bele krajine, kar se kaže tudi v zanimanju za pridobitev certifikata mladim prijazna občina. Zato si certifikata želimo tudi v Semiču. O tem je namreč poročala občinska uprava občine Semič na enem izmed preteklih občinskih svetov. Na stanje mladih in odnos do njih so pogledali skozi različna področja mladinske politike. Za uspešno pridobitev naziva je potrebno izvajati vsaj en ukrep iz posameznega področja. Tovrstni ukrepi so usmerjeni v integracijo vedno novih generacij mladih (od 15 do vključno 29 let) v posamezne dele življenja družbe, predvsem pa v spodbujanje čim hitrejšega osamosvajanja mladih. Pri oceni uspešnosti izvajanja ukrepov je poseben poudarek namenjen področjem načrtnega obravnavanja področja mladine, participacije mladih, izobraževanja, mobilnosti, zaposlovanja, stanovanjske politike, informiranja mladih,

mladinskega organiziranja in sodelovanja v skupnih projektih. Občina Semič nima posebnega odloka, programa, strategije ali katerega drugega akta, ki bi urejal mladinsko politiko. So pa mladi vključeni v strategijo razvoja občine do leta 2020, ki je bila sprejeta pred šestimi leti. Tu lahko mlade najdemo v okviru poglavja Človeški viri in družbena blaginja, ki s tega področja obravnava en projekt in sicer Pomoč in večja vloga mladih. Cilji tega projekta so vključiti mlade v družbeno dogajanje, mladim omogočiti štipendiranje, opravljanje strokovne prakse in zaposlitev čim bližje domačega kraja ter pomagati mladim pri reševanju stanovanjskega problema. Participacija in organiziranje mladih se v občini Semič izraža predvsem z vključevanjem mladih v različna društva, kjer so jim na voljo prostori in sredstva za izvajanje različnih aktivnosti. Posebno vlogo na tem področju ima Kulturni center Semič, ki je kot mladinski center financiran s strani občine in sodeluje z različnimi društvi ter omogoča, da mladi sodelujejo pri izvedbi različnih prireditev in projektov. Občina Semič trenutno nima mladinskega sveta, odbora za mladino ali katerega drugega formalnega organa, ki bi omogočal neposredno participacijo mladih ter tako dajal priložnost mladim, da povedo svoje mnenje. Informacije o dogajanju v občini, aktualnih razpisih in novostih občina posreduje preko spletne strani in Be-

28


lokranjca, zagotovo pa je na področju informiranosti še veliko izzivov, ki bi izboljšali dostop informacij za mlade. K boljši informiranosti zagotovo prinese širokopasovno omrežje – optika, ki je v semiški občini dostopna praktično na vsaki hišni številki. Urejena infrastruktura, predvsem v industrijski coni, subvencija nakupa zemljišč in oprostitev komunalnega prispevka pa prispevajo h gradnji novih podjetji in povečevanju zaposlovanja, tudi mladih. Poleg tega občina Semič sofinancira delovanje podjetniškega inkubatorja in tako vzpodbuja mlade podjetnike.

mladim družinam, ki lahko dobijo tudi finančno podporo pri prvem reševanju stanovanjskega problema. Mobilnost mladih je po semiški občini zagotovljena z javnimi prevozi, te pa so vezani predvsem na šolo in zaposlene v različnih podjetjih. Občina Semič si prizadeva in sodeluje pri odboru za aktivnosti za izgradnjo 3. razvojne osi, državnih kolesarskih poti ter obnove železniške proge Ljubljana-Karlovac. Občina Semič z različnimi ukrepi deluje na različnih področjih mladinske politike, a kljub temu je še veliko prostora za izboljšanje življenja mladih. Pridobitev certifikata mladim prijazna občina ne bi pomenilo samo pregled trenutnega stanja na področjih mladinske politike, ampak tudi izvajanje različnih ukrepov na vseh področjih. Zagotovo je ureditev mladinske politike eden izmed pomembnejših izzivov, s katerim se bosta občinski svet in občinska uprava srečala v prihajajočem mandatnem obdobju.

Na področju izobraževanja mladih in stanovanjske politike občina prepoznava še veliko prostora in možnosti za izboljšanje. Izobraževanje mladih je občina v preteklosti podpirala s podeljevanjem štipendij za deficitarne poklice, sedaj pa preko subvencij spodbuja podjetja k štipendiranju bodočih kadrov. Posebno skrb pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj se nameni mladim ter

29


DOGAJANJE V METLIKI Avtor: DNT

Ko se spomnem, kak nam je blo včasih v Metliki, i ko nam stareji govorijo, bi se najraje jokat začel. Včasih Jukebox, Bakhus, Pungart, TKNP i še bi se kaj našlo, zdej po 8. uri zvčer redko koga še vidiš vni – mesto duhov, bi se reklo. Vsak vikend isto vprašanje, KAM DNES?! Al dobro, na to smo se navadli v zadnjih letih, tak da ni panike.

METLIKA

Da nebo vse tak črno, bi najprej pohvalu DNT ekipo, ki je sodelovala na turniru v košarki, ki ga je organiziral KBŠ. Blo je 8 ekip i naši dečki iz DNT-ja so poharali i odnesli 1. mesto. Vsaka čast!

saš, enim ne tulk lagan. Ker nam to ni blo dost, smo se 2 iz DNT pohodnikov eno rano jutro zbudili in prešli osvojit najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp, to je Grintovec. Odločli smo se, da gremo s čim manj opreme i čim hitreje na vrh, da ne rabimo prespat. Pot je bla dokaj teška, do gor smo rabli kakih 5 ur samega brega, za nazej je pa šlo hitreje (i lažje, seveda) i tak smo zapisali še en vrh pod osvojene!

DNT plezalci so se udeležili prve plezalne stene na vodi, to je na Koupi, ki so jo zrihtali i postavli dečki iz Dudesvsgravity, i za to jim res vsaka čast, vse pohvale. Stena je bla neki 5 m visoka i postavljena na sredini reke Koupe. Tekmovalcev je blo 17 i iz ekipe DNT so bli 4, ki so se iskazali, za prvič, super.

V prihodnosti nameravamo osvojit še veliko vrhov, ampak zdej zima prihaja, tak da se bojo stvari malo umirile, je pa govora tudi o zimskih osvajanjih, tak da se mogoče to zimo tudi tega lotimo i odrinemo na kake dvatisočake po snegu. Seveda je pa še tu dvoransko plezanje i se bomo počasi, kak zima prihaja, selili v dvorane i tu trenirali do naslednjega leta, da naberemo moči za nove izzive.

Ko smo že pr plezalcih, je ta del DNT ekipe najbolj aktiven, pleza se skor vsak teden. Hodimo v Damelj, Črnomelj pod MKK, a za vikende, ko smo fraj, še kam dlje, če se le da. Ekipa DNT plezalcov je vsaki mesec večja i mislim, da se bo to sam še stopnjevalo. V planu mamo zrihtat steno pri Metliki, da bomo lahk večkrat plezali i da nam je bližje. Mamo pa tudi v planu naredit manjšo sobo z oprimkih, kjer se bo dalo trenirat gibe i pa nabirat moč za naslednje podvige.

Ne smem še za konc pozabit, da je DNT organiziral eno soboto kostanjev piknik, ki je prešu nad pričakovanji, i se bo sigurno drugo leto ponovu. Blo nas je neki okoli 20, dobro smo se najeli kostanja, a i pijače ni manjkalo, tk da vse prva liga, res!

DNT pohodniki smo bli tudi malo v Alpah. En dan smo šli v smeri doline Vrat, do Luknje; lahka, rekreacijska pot i res lepa. Pol smo se en dan odpravli malo višje i smo osvojili Viševnik, ki je biu dokaj lagan za prehodit. Dobro, odvisno spet koga vpra-

Pozdrav od Dce na Toboganu! Metlika dok ne vmrem! Valentino Modrič

30


31


MC BIT GRADI MOSTOVE Avtor: Ester Snedec

ČRNOMELJ - MC BIT

Za Mladinski center BIT je bilo letošnje poletje precej pestro, saj smo se pripravljali na mladinsko izmenjavo Feel excluded to be inclusive v okviru programa Erasmus+, pri kateri je bilo glavno izhodišče obravnavanje drugačnosti, saj se veliko mladih zaveda, da so nekatere skupine ljudi, kot so na primer begunci, geji ali Romi, še vedno izključeni iz družbe. Že prvi dan je bil zanimiv, saj se je 36 mladih iz šestih evropskih držav (Slovenije, Hrvaške, Makedonije, Grčije, Italije in Latvije) pobližje spoznalo s tem, kako je biti begunec, kar jim je nazorno – udeleženci izmenjave so se udeležili sprehoda po Črnomlju vse do nekdanjega begunskega centra – predstavila Sanela Zukanović, ki je sama prišla v Slovenijo kot begunka iz Bosne.

krožnik. Sicer so se nekateri na poti nazaj v Črnomelj tudi precej zabavali in veselo poplesovali po cesti in ob tem peli Macareno. Pesem, ki ni zaznamovala le avgustovske izmenjave, ampak so njeni zadnji takti izzveneli konec septembra. Tudi po vrnitvi mladi niso dočakali ne postelje in ne tople hrane. Vsaj ne takoj. Po mednarodnem večeru, ko so si morali po 18-kilometrskem sprehodu še sami skuhati večerjo, so spoznali tudi, kako je spati pod milim nebom. Sicer na pokriti terasi, za razliko od vseh tistih, ki zaradi takšnih in drugačnih vzrokov zapuščajo svoje domove in se podajajo v neznano.

Lahko bi rekli, da smo udeležence peljali na sprehod do meje, sami pa so se morali znajti in priti nazaj v Turistično-izobraževalni center. Tudi na ta način so spoznavali, kakšen občutek je, če hodiš po neznani pokrajini, ne govoriš jezika njenih prebivalcev in nimaš s seboj skoraj ničesar, kar bi ti omogočilo preživetje v naravi; spoznavali so, kako je biti begunec, migrant, ki je odvisen le od svoje vztrajnosti, da si bo utrl pot nekam, kjer bo varen, kjer ga po vseh težavah na poti morda le čakata topla postelja in poln

Seveda pa so mladi poleg pohoda iz Vinice, Žuničev in drugih obmejnih vasi spoznali tudi lepšo, bolj turistično stran Bele krajine, saj so prosto popoldne izkoristili za obisk Big Berryja, kjer so uživali v objemu tople Kolpe. Prav tako so mladi testirali namizno igro FreeToChoose, ki je namenjena razbijanju stereotipov med spoloma v izobraževanju in pri delu. Niti se nismo dobro poslovili od udeležencev mladinske izmenjave, ki so bili nad Črnomljem in Črnfestom, ki so se ga imeli priložnost udeležiti, čisto navdušeni, se je k nam pripeljala Živa knjižnica, sicer del projekta Novi Sad – evropska

32


prestolnica mladih 2019, ki je prav tako imela »knjige« na temo beguncev, gejev in drugih, v naši družbi še vedno izključenih oziroma odrinjenih skupin. Vegani, begunci, geji, ljudje s psihično motnjo … Zanimivo je bilo poslušati njihove življenjske zgodbe, zgodbe polne trpljenja, grozot, občutka odrinjenosti in zavrženosti. Na koncu, če le dobro prisluhneš, se zaveš, da se ta odrinjenost od družbe lahko zgodi prav vsakomur. Ker si pač malo »poseben«, ker prihajaš iz drugačnega okolja, živiš življenje, ki ga drugi ne razumejo in ne sprejemajo. In spet se je kolo odvrtelo naprej. Dnevi se krajšajo in kar naenkrat je bila pred nami sredina septembra in dvotedenski obisk mladih iz vse Evrope – od Portugalske do Litve pa Cipra in Bolgarije, celo iz azijskega Azerbajdžana. Mladi, člani ESN-ja (Erasmus Student Network) so se udeležili treninga SocialErasmus+, ki je mednarodni projekt ESN-ja, čigar namen je vključiti mlade državljane Evropske unije, da se med svojimi izkušnjami z mobilnostjo in s prostovoljnimi dejavnostmi zavzemajo za društveno delovanje in spodbujajo spremembe v družbi, na področju izobraževanja, pravic in zaščite živali, zdravja, okolja, revščine, nasilja, pomoči pri naravnih katastrofah ter kakršni koli obliki diskriminacije.

tako da bi mednarodne študente približali lokalnim šolam. Obe organizaciji skupaj želita izboljšati in povečati učinek prostovoljnih dejavnosti erasmusovih študentov med izmenjavo. MC BIT je v dveh tednih gostil 40 mladih, ki so se udeležili usposabljanja, v prvem tednu 21, v drugem pa 19. Poleg samega usposabljanja so mladi preživeli prosti čas v mestnem jedru, spoznavali lokalne znamenitosti, spoznali tudi belokranjske običaje, obiskali Mestno muzejsko zbirko in bili popolnoma navdušeni nad pestro zgodovino mesta. Seveda so si prav vsi privoščili tudi pogačo in belokranjska vina ter pivo. Prva skupina, katere prej omenjena pesem Macarena, je postala himna prvega tedna, je uživala v zadnjem res toplem tednu in celo eno od juter preživela na Gričku, kjer je dočakala sončni vzhod. Po njihovih besedah je bilo to nekaj res čudovitega, pravi zen trenutek, domačini pa se po njihovih besedah niti ne zavedamo, v kako prijetnem okolju živimo. Drugo skupino, katere gonilna pesem je bila Sin pijama, pa je pričakalo hladnejše vreme, zato so vsi po vrsti sklenili, da se naslednje leto znova vrnejo v Črnomelj. Le da bo to prej, ko bo Kolpa še vedno prijetno topla, da se bodo lahko v njej veselo namakali, ter si morda, če jim bodo možnosti dopuščale, ogledali Jurjevanje ali se udeležili katerega od dogodkov na Črnfestu.

Trening SocialErasmus: Erasmus in Schools v Črnomlju je organizirala organizacija iz Belgije Youth for Exchange and Understanding skupaj z ESN-jem. Cilj projekta je graditi mostove v družbi,

33


ZVITIČINIH TOP 3

Avtorji: Marko Simčič, Nastasja Schweiger, Neža Steiner Rudi Bučar & Lea Sirk - Ostala bova tu V hladnejšem jesenskem času, ko se po toplem tušu zaviješ v posteljo, s toplim najljubšim čajem in šumenjem dežja na okenski polici, ne paše nič bolj kot ta pesem. In te zapelje nekam daleč. V valove sanj.

GLASBA (top 3 uspavanke):

TOP 3

The Neighbourhood - A Little Death Ena od skladb, ki mi igra na nočni omarici v trenutku, ko prehajam iz realnosti v sanje, je tudi skladba A Little Death ameriške skupine nevarnih fantov, ki pojejo ljubezenske pesmi.

KNJIGE:

Urban & 4 - Glas jeka Na koncertu v Novem mestu sem prvič slišal dotično pesem, ki se me je močno dotaknila s tekstom in melodijo, ter me odpeljala v globino morja melanholije. V istem trenutku pa je klic iz iste temačnosti oceana, muzi, ki tega ne sliši.

Giuseppe Catozzella: Nikoli ne reci, da te je strah Knjiga govori o resnični življenjski zgodbi somalijske begunke in tekačice Samie Yusuf Omar. Deklice, ki se je rodila v vojno stanje. Kako naj teče z burko, kako naj teče, če je to ženskam prepovedano? A Samia je vseeno tekla. Tekla je ponoči, v raztrganih copatih in brez hrane ter trenerja. Z voljo in trudom je pritekla celo na cilj olimpijskih iger v Pekingu. Odločila se je, da se priključi begunskemu valu, ki je romal v Evropo, saj je bil njen cilj zmagati na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012. Ji je uspelo premagati valove?

34


SERIJE:

Taiye Selasi: Gana naj gre Roman, ki je spremenil pogled na afriško književnost in na splošno odnos do Afrike, pripoveduje o smrti kirurga Kweka Saia na vrtu svoje hiše v Akri. Nenadna smrt družino, ki je razseljena po svetu, pripravi do tega, da se vrne v Gano in se po letih razseljenega življenja združi. Ob tem spoznamo družinske člane, ki se vsak na svoj način pehajo za uspehom in soočajo z neuspehom, z »afropolitanci«, ki so lahko doma kjerkoli na svetu – in lahko s seboj kamorkoli po svetu preselijo svoje otroške travme. Knjiga je bil najbolj pričakovan in kasneje tudi slavljen prvenec leta 2013.

Castle Rock Srhljivo, nepredvidljivo in kompleksno. To je ameriška psihološka grozljivka, ki bazira na knjigi Stephena Kinga. Vsak del serije predstavi novo nepojasnjeno uganko. Vendar naj vas beseda grozljivka ne zavede in odvrne od ogleda, serija je bolj misterij.

Killing Eve Vohunska serija, ki v ospredje postavlja dve močni ženski vlogi. Ena je detektivka, druga pa plačana morilka. Tako kot onidve privabita druga drugo, lika privabita tudi gledalce.

Slavenka Drakulić: Mileva Einstein, teorija žalosti Teorija žalosti je na prvi pogled biografski roman o Milevi Marić Einstein, soprogi slavnega fizika, znani po tem, da je možu pomagala pri matematičnih izračunih in razvoju teorije relativnosti ter bila edina ženska svojega časa, ki je študirala na züriški Politehniki. Ob branju romana hitro postane jasno, da delo govori več kot le o tem; pripoveduje o žalosti zapuščene ženske, ki jo je v času izbruha prve svetovne vojne doletela tudi osebna tragedija. In kakor si svet še več desetletij po veliki vojni ni povsem opomogel, se tudi Mileva Einstein – po hčerini smrti, ločitvi od moža, revščini, duševni bolezni sina in lastni bolezni – nikoli ni sestavila.

Grey's Anatomy, 15. sezona Dejstvo, da se ta dramatična serija na televiziji predvaja že več kot 10 let, govori zase. Tudi 15. sezona ne razočara in če ne verjamete, si jo oglejte in prepričajte.

35


ŠTUDENTSKA KUHNA Avtorja: Klavdija Lakner, Matej Sudac Piščanec z indijskimi oreščki Sestavine za 4 osebe: - 500 g piščančjih prs - 4 korenčki - 2 rdeči papriki - 1 por - 1 bučka - 125 g indijskih oreščkov - olje - sol - 3 dcl basmati riža - drobnjak

ŠTUDENTSKA KUHNA

Za omako: - 0,5 dcl sojine omake - 0,5 dcl vode - 2 žlici medu - 2 žlici balzamičnega kisa - 2 strta stroka česna - 2 žlički koruznega škroba (gustina) - ščepec posušenega čilija po želji

Postopek:

Najprej na hitro popražimo indijske oreščke. Ko malenkost porjavijo, jih prestavimo v drugo posodo. Nato v istem voku segrejemo olje in dodamo meso. Rahlo ga posolimo. Ko se piščanec lepo zapeče, ga prestavimo v posodo z oreščki.

Riž stresemo v cedilo in speremo pod hladno vodo; opranega damo v posodo in prelijemo s 4,5 dcl vode ter pol žličke soli. Posodo pokrijemo in vsebino zavremo. Ko zavre, kuhamo na nizkem ognju 8 minut. Ploščo ugasnemo, riž z vilicami narahlo premešamo in pustimo še 20 minut na topli plošči.

Nadaljujemo s praženjem zelenjave. Boljše bo, če jo pečemo v vsaj 3-4 delih, saj se bi zelenjava kuhala, namesto pražila, če bi jo dodali vso na enkrat. Vso zelenjavo, meso in oreščke vrnemo v vok, dodamo omako in segrejemo do vretja. Jed postrežemo s svežim drobnjakom.

Sestavine za omako dobro premešamo. Meso in zelenjavo narežemo na grižljaj velike koščke. Vok pristavimo in dobro segrejemo.

36


Simple sushi

Priprava riža:

Sestavine:

Pred samim kuhanjem riž dobro operemo. Za 250 gramov riža potrebujemo 300 ml vode. V osoljeno vodo stresemo riž in počakamo, da voda zavre. Zmanjšamo ogenj in riž mešamo, vse dokler riž ne posrka vso vodo v posodi. Dokler je riž še vroč, dodamo žličko prej zmešanega riževega kisa in sladkorja ter dobro premešamo. Riž pustimo, da se ohladi.

- 100 g dimljenega lososa - 250 g riža za suši - žlica sladkorja - ščepec soli - rižev kis - sirni krem namaz - lističi nori alg - kumarica - avokado - sezamova semena - wasabi pasta - vložen ingver - sojina omaka

Priprava zavitkov: Pri pripravi zavitkov se lahko čisto prepustimo svojim okusom in željam. Podlago za zvijanje sušijev ovijemo v folijo za živila, tako da se riž ne zlepi s podlago. Na podlago položimo listič nori alg in na približno 4/5 lističev porazdelimo riž. Sirni krem namaz razmažemo čez riž in čez posujemo sezamova semena. Kumare pripravimo tako, da jih razrežemo na tanke kvadratne palčke, dolge približno 10 cm. Avokado razrežemo na pol in odstranimo koščico. Olupljen avokado razrežemo na tanke rezine. Na riž položimo avokado in kumare ter prek rezine dimljenega lososa. Rolice začnemo zavijati od nadeva proti mestu, kjer ni riža. Zavitek razrežemo na enako široke kose. Rolice serviramo z wasabi pasto, vloženim ingverjem in sojino omako. Nasveti: Zaradi lažjega dela je potrebno, da imamo mokre roke, saj tako preprečimo, da se riž lepi na prste. Za lažji razrez rolice pa za vsak rez obrišemo nož v vlažno krpo. Poleg kumaric lahko v rolico dodamo še korenje in sveže šparglje.

37


RAZVEDRILO Avtor: Jaka Šikonja

RAZVEDRILO

Al si krau al si pomagau krast? Izkušenega belokranjskega policaja Mirka Podrobnjaka so poklicali na njivo, nedaleč od Vojne vasi. Na mestu hudega kaznivega dejanja se sprve Podrobnjaku vidi, ko da je vse v najlepšem redu. A tudi najbolj izkušeno policajsko oko zgreši kako malenkost. Po pričevanju vaščanov naj bi bla prejšnjo noč vkradena senca od paradajza, ki hladi vojinsko zemljo. Po belokranjski pravdi je vsaka fkradena stvar odvzeta lastniku i zat je treba po zakonu preganjat vse, ki kaj podobnega zagrešijo. Sumljivi naj bi bli Hilda Lopovšak i Dario Blavšar, znani prjatli policije. Dokazov je malo, morda celo premalo. Da spravi v zapor vsaj enega od sumljivih, bo rabu pričevanje od vsaj enega od njih. Hildo i Dariota zapre vsakega v svojo sobo, tak da si ne bi mogli izmislit skupne štorije.

Tak bodo skupej dobili 2 leta zapora, kar je manj ko v vseh drugih primerih.

Vsak izmed osumljencov ma dve možnosti, al da sodeluje s svojim kriminalnem partnerom, kaj pomeni, da policajom ne poveda nč, al da ga zatoži policiji. Možne so štiri situacije, ki jih lahko prkažemo s tabelo. Če noben ne poveda nč policajom, bojo obdva dobili 1 leto zapora. Če obdva začnejo tožarit drug drugega, pa obdvem grozi po 3 leta zapora. V primeru, ko Dario zatoži Hildo, Hilda pa ne poveda nč, je Dario izpuščen na svobodo, Hildo pa zaprejo za 5 let. Obratno se zgodi, če Hilda zatoži, Dario pa je tiho.

Na koncu se zgodi tak, da Hilda zatoži Dariota policiji, Dario pa je tiho. Tak lahko Hilda prosto krade še dalje, Dario pa bo zaprt za naslednjih 5 let. Vprašamo se, kaj se zgodi, če se Hilda znajde v podobni situaciji čez 1 leto, sam da je njen kriminalni partner nekdo drugi, ki zna, da Hilda rada tožari policiji, da bi si rešla svojo rit. Najverjetnejši izplen je, da bojo obdva tožarli i tak bojo obdva zaprli za 3 leta, skupej pa bojo dobili 6 let zapora, kar je dosti več ko 2 leta, če bi obdva držali jezik za zobmi. Kako strategijo naj že prvič zbere Hilda, če pričakuje, da se bo v življenju še dostikrat znašla v takih situacijah?

Iz perspektive Dariota mu je skos bulje, če zatoži svojega partnera, neglede na pričevanje Hilde. To kažejo modre puščice. Celokupno pa je najbulji izid za obdva skupej, če med sabo sodelujejo.

V podjetništvu se znajdemo v podobnih dilemah. Ali se bomo s konkurenco dogovarjali o cenah ali pa se bo odvijala

38


bitka, kdo da nižjo ceno do te mere, da več za nobeno podjetje prodaja izdelka ne bo dobičkonosna. Enako velja pri sodelovanju s podizvajalci. Se bo podjetje odločilo vsakič nekoliko zafrknit podizvajalca? Če se to zgodi, bodo tudi drugi podizvajalci slišali za slabo prakso in se izogibali sodelovanju z njimi. Rajši bodo sodelovali s konkurenco.

prekleto prusko topništvo.« To opravičilo je bilo precej več kot zgolj poskus preprečiti povračilne ukrepe. Odsevalo je moralno obžalovanje zaradi tega prekršenega zaupanja in skrb, da bi bil zaradi tega kdo ranjen. Vsekakor občudovanja vreden in zelo pogumen Nemec. Axelrod je poudaril tudi pomen predvidljivosti in obredov pri vzdrževanju stabilnega medsebojnega zaupanja. Zanimiv primer takšnega obrednega vedenja je bil »večerni strel«, ki ga je britansko topništvo ob vedno isti uri izstrelilo na točno določen položaj, ali kot je zapisal nemški soldat: »Priletel je ob sedmih – tako točno, da bi lahko po njem nastavili uro … Vedno je priletel na isto mesto, nikoli ni bil prekratek ali predolg in tudi vstran ni nikoli zgrešil. [...]«

Konec koncev se na dolgi rok splača sodelovati s svojimi partnerji. Ker je dilema zastavljena tako, da so stroški zate nižji, če oba partnerja sodelujeta, kot če sta oba proti nastrojena. V idealističnih razmerah bi propad sledil tistim, ki ne sodelujejo. Kljub temu pa nas velikokrat zavede naš človeški čut, ki mu pravimo zaupanje, pa tudi nezmožnost učenja na lastnih napakah, ker je sodelovanje s stalnim partnerjem, ki te vsakič malo odre, bolj lagodno, kot pa da smo primorani spreminjati in iskati drugega partnerja.

Tudi nemško topništvo je počelo enako, kot se lahko prepričamo iz naslednjega pričevanja z britanske strani: Tako natančni so bili pri izbiri tarč, času streljanja in številu strelov, da je polkovnik natanko vedel, kam bo priletel naslednji strel. Njegovi izračuni so bili tako natančni, da se je pred nepoučenimi častniki včasih delal izjemno pogumnega in se odpravil proti mestu, ki so ga obstreljevali.

Zgodba, ki me je navdihnila, povzeta iz Richard Dawkins: Sebični gen. Ravno sem pil čaj s prvo četo, ko smo zaslišali streljanje in šli pogledat, kaj se dogaja. Videli smo, da naši in Nemci stojijo vsak za svojimi prsobrani. Nenadoma je priletela nova topovska salva in vsi so takoj skočili v zaklone. Naši so pričeli na ves glas preklinjati Nemce, dokler se neki pogumen Nemec ni dvignil iz zaklona in zavpil: »Zelo nam je žal za tole. Upam, da ni bil nihče ranjen. Nismo mi krivi, to je bilo tisto

Axelrod je ugotovil, da so takšni obredi mehaničnega in rutinskega obstreljevanja pošiljali dvojno sporočilo. Svojemu štabu so sporočali pripravljenost na boj, nasprotniku pa pripravljenost za mir.

39


PRISTOPNA IZJAVA 2018/2019 S to izjavo vstopam v Klub belokranjskih študentov kot polnopravni(a) član(ica), ki bo deležen(a) vseh članskih ugodnosti. Izjavljam, da bom spoštovala vsa pravila KBŠ ter želim prejemati KBŠ obvestila in obvestila njegovih zavodov.S spodnjim podpisom dajem soglasje, da za namen uresničevanja pravic in obveznosti v zvezi s članstvom v društvu, zbira, obdeluje in uporablja moje osebne podatke. Za osebne podatke v tej zvezi štejejo podatki, ki jih vsebuje pristopna izjava.

OSEBNI PODATKI Ime in priimek: Datum rojstva: Naslov stalnega prebivališča: Pošta: Elektronski naslov:

PODATKI O ŠOLANJU Ime šole: Smer: Letnik: PRAVNI POUK: Izjavljam, da sem seznanjen z določbami Pravilnika o varstvu osebnih podatkov v društvu Klub belokranjskih študentov, in da imam možnost to pisno soglasje preklicati. Preklic velja za naprej, za že uporabljene osebne podatke, ki so povezani s članstvom v društvu, ki so vezani na preteklo delo, uresničevanje pravic in obveznosti funkcionarja v društvu in podobno, pa preklic ni možen. Preklic soglasja o uporabi osebnih podatkov prav tako pomeni, da je podan razlog nesposobnosti opravljanja funkcije funkcionarja v organih društva.

Datum:

Podpis:

www.kbs-klub.si I info@klub-kbs.si I Kolodvorska 34, p.p. 44 I 8340 Črnomelj I DŠ 88461475

40

Zvitica JESEN 2018  
Zvitica JESEN 2018  
Advertisement