Page 1

POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 8340 ČRNOMELJ


Zvitica POLETJE 2019 2019/3 450 izvodov Cena: 0 € Odgovorna urednica: Valentina Ambrožič Lektoriranje: Valentina Ambrožič Oblikovanje naslovnice in grafik: Dea Biličič Oblikovanje in prelom: Tjaša Miketič Tisk: Bucik, d. o. o. zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si


kazalo UVODNA BESEDA IZ UREDNIŠTVA ... ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA S TRESOČO ROKO NAD PRAVICO VSEH PRAVIC NEOLIBERALIZEM JAZ - NARCIS KONFUCIJANSTVO IN KONFUCIANIZEM AKTUALNO DRUŠTVO PROTEUS POGOVARJALI SMO SE Z ... ČRNFESTOVSKI INTERVJU DIJAŠKI KOTIČEK 2014 VS. 2019 DELO ALI CILJ? PODJETNIŠKI INKUBATOR GENERACIJA Z POROČAMO O ... DAN ŠPORTA NA PUNGARTU TEDEN KULTURE NA PLACU DOGAJANJE V ... SEMIČ METLIKA MC BIT SLOVENIJA ZA ŠTUDENTSKI ŽEP PODČETRTEK NOVO MESTO ŠTUDENTSKA KUHNA DIMLJEN PIŠČANEC NA ŽARU VEGANSKI PROTEINSKI SLADOLED POZDRAVI IZ ... GRIBLJE KRUPA RAZVEDRILO KJE SI? - NISI?

4 5 7 9 12 14 16 19 21 22 25 27 28 30 31 31 33 33 35 35 37 37 39


UVODNA BESEDA POLETJE -- ČRNFEST Leto je naokrog, spet je tukaj poletje, nekaj premora in uživanja, ali pa tudi učenja, če med letom nisi bil tako priden. Za nas KBŠ-jevce, MKK-jevce in BIT-ovce poletje pomeni Črnfest. Odštevamo še zadnje dni, ko bomo večino svojega dneva preživeli v grajskem atriju, pripravljali, čistili in skbeli, da bomo vsem obiskovalcem zares pričarali super vzdušje in zaključek poletja. Črnfest je v 12-ih letih postal festival, ki je dobil že pomembno vlogo v belokranjskem okolišu in širše. Predstavlja pomemben kulturni del življena v Beli krajini, saj s tako raznolikim programom zajame res vse skupine ljudi – od malih nadobudnežev, ki bodo lahko uživali s Piko nogavičko, škratki in drugimi pravljičnimi bitji, do norih večerov za mlade z Vojkom V, umirjenih večerov s Sounds of Music, kulinaričnih izkušenj na Kozolcu, športnih turnirjev, razgibavanja trebušnih mišic z Bradami in glavnega zunanjega koncerta, obarvanega z ljubeznijo in Hamotom. Vsako leto nam sestavljanje programa predstavlja kar velik izziv, saj si res želimo pripraviti kvaliteten in raznolik program, dober za vse. Ponosna sem na vse, ki delamo takšno veliko stvar, ki odpovemo svoje počitnice v mesecu avgustu in svoj čas namenimo ustvarjanju kulture v mestu Črnomelj. Na tem mestu bi se rada zahvalila vsem, ki verjamete v nas mlade, in ste nam s svojim finančnim vložkom olajšali in omogočili, da pripravimo kvaliteten program. #belokranjcidokoncasvojihdanof Črnfest tako res hočemo narediti dober za vse. Tudi če ne ravno poznate izvajalca, ali drugače verjetno ne bi prišli na takšno stvar, pridite in spoznajte nove stvari, saj ne veste, kaj resnično vam je všeč, če tega še niste sploh slišali ali videli. Saj največja zahvala in veselje nas organizatorjev je poln atrij, nasmejani obrazi in zadovoljna publika in nastopajoči. In tako kot bo Črnfest dober za vse, tudi Zvitica, ki ste jo odprli ponovno ponuja vsebino iz različnih področij in je prav odlična za lahko poletno prebiranje, hkrati pa se lahko naučite še kaj novega. Se vidimo na Črnfestu! Nina Miketič, predsednica Kluba belokranjskih študentov

Foto: Jan Kocjan 4


iz uredništva ... Ko se javljam iz uredništva, imam vse prispevke piscev Zvitice dodobra naštudirane, pregledane. To pomeni, da zelo dobro vem, o čem bo tekla beseda na nadaljnjih straneh, in kaj čaka v nadaljevanju vas, bralce. Kot urednica tega našega študentskega almanaha lahko rečem, da sem nadvse ponosna na vsebino, ki vas čaka v nadaljevanju. Malo manj sem mogoče ponosna na svoje pravopisne in slovnične popravke (v vsaki številki opazim napake, ki sem jih spregledala), ampak saj smo samo ljudje, mar ne? Človeško se je motiti (bog ne daj, da bi se na kaj takega sklicevali zdravniki). Naj preidem nazaj k bistvu. Neizmerno ponosna sem na mlade ljudi, ki svoj poletni (ne) prosti čas namenijo (med drugim tudi) pisanju člankov. Prostovoljno. Veseli me, da je med temi mladimi ljudmi toliko področij družbenega življenja, za katere le-ti kažejo ekstremno zanimanje. Osrečuje me, da ti isti mladi ljudje do mene pristopajo z idejami, kako nadgraditi tradicijo Zvitice, kako naše glasilo popestriti, izboljšati. Ob takih inovativnih in nadvse razgledanih glavah me niti malo ne skrbi za našo prihodnost. Skrbi pa me za našo prihodnost kar se tiče podpore starejših in tudi glede tega, kako mladi podpiramo drug drugega. Občutek imam, da v današnjem času ne znamo več nič drugega kot kritizirati dela drugih, tem drugim odvzemati energijo, voljo in motivacijo za to, kar počnejo … Ker še vedno živimo v času, ko sosedu ne moremo privoščiti boljšega od tega, kar imamo/delamo mi sami. Želim si, da bi vsaj mladi stopili skupaj in podprli drug drugega. Najlepši primer take podpore bi bil obisk Črnfesta in s tem izkaz podpore dijakom in študentom, ki že celo leto pridno delujejo v festivalskem duhu ter se z vsemi močmi trudijo ustvariti ambient, ki bo ponovno dober za vse. V nadaljevanju boste tudi sami zasledili napisane besede Aleksandra Vukovića, ki pravi, da če nikamor ne greš, ničesar ne moreš videti. In če ničesar ne vidiš, jamraš, da se nič ne dogaja. Dogaja se. In dogajalo se bo. Edino poslanstvo, h kateremu vas pozivam je, da se teh dogodkov udeležite. Škoda zapravljanja časa pred računalniki in telefoni, v zaprtem prostoru, medtem ko vam festivali, pa naj so to festivali v Beli krajini ali pa širši okolici, ponujajo toliko zanimivih aktivnosti. Bodimo ljudje, ki drug drugemu privoščimo dobro, pohvalimo drug drugega, ko si to nekdo zasluži, se med sabo podpiramo. Če si želimo Belo krajino ohraniti pri življenju, bo potrebno ravno to – sloga. K poletni Zvitici vam tako prilagamo program Črnfest 2019, za katerega verjamem, da bo tudi letos izpolnil svoj vodilni slogan »dober za vse«. Vabljeni! Za konec k soustvarjanju Zvitice toplo vabim vse, željne pisanja. Nove ideje/zamisli so vedno dobrodošle. Obenem pa bi se rada zahvalila vam, zdajšnja ekipa. Super ste. Do naslednjič, Valentina Ambrrožič

5


ĹĄtudentska razmiĹĄljanja


S TRESOČO ROKO NAD PRAVICO VSEH PRAVIC Avtor: Rok Šikonja »Svoboda izražanja je nepogrešljiv predpogoj vsake druge oblike svobode.« Benjamin N. Cardozo, nekdanji vrhovni sodnik ZDA Čeprav mi zaradi neumorno bližajočega izpitnega obdobja že počasi voda teče v grlo, je ideja, ki jo bom poskušal bralcu prenesti, pomembnejša. Pomembnejša, ker bitko za to idejo v meni bije notranje moralno načelo, ki ga diktiram sam in je popolnoma neodvisno od zunanjih pritiskov, npr. od časa do prvega izpita. V tem smislu dosegam najvišjo možno definicijo svobode, kot je navedena v literaturi, – ko posameznik s svojim življenjem jadra samo in izključno na morjih lastnih notranjih moralnih načel, imun na vse zunanje užitke in skušnjave. Na kratko predstavljam svoja spoznanja o meni najljubši človekovi pravici, še rajši pa svoboščini. Naj bo ta članek nekakšen prolog v nekoliko bolj obsežno in izdelano študijo, ki bo pod lastnim perom mogoče uvidela dan v reviji Zvitica, zagotovo pa ta dan prihaja. Že od začetka junija si prizadevam začeti s člankom, ki bi v spodobno globino preštudiral vprašanji, kdo lahko kaj reče in kje so meje tega ter to predstavil v razumljivem in oprijemljivem jeziku. Z drugimi besedami rad bi naštudiral eno izmed temeljnih, t. i., človekovih pravic prve generacije, natančneje svobodo izražanja, ki se nerazdružljivo preleta s svobodo misli. Tukaj izražanje pomeni podajanje kakršnekoli izjave v javni sferi (beri: družbi), pa naj bo to govor, tisk ali kaj tretjega. Ob tem se, jasno, postavi vprašanje, ali ni bilo o tem že preveč napisano oziroma, ali je smiselno vedno znova prežemati neke ideje? O tej ideji so vendar bile napisane že knjižnice knjig, člankov in esejev. In vselej ljudje najdejo nove vpoglede v samo njeno bistvo in čutijo kako prepotrebna je ta ideja za funkcioniranje družbe, kajti ena stvar je gotova, živost ideje se ne meri v številu napisanih besed ali napolnjenih knjižnic, temveč v življenju nje v slehernem posamezniku v družbi. Tako pri nas, v Sloveniji, kot po svetu je bilo v zadnjem letu ali dveh na področju toliko povedanega, in sicer organiziranih je bilo nič koliko okroglih miz, vodenih kampanj in projektov. Posvet pri predsedniku Republike predstavlja sam vrh in smetano vsega tega. Vse to, zaradi fenomenov, kot so sovražni govor in pravica do ne biti užaljen (čustveno prizadet, o tem naslednjič). Skratka, ponovno smo se začeli vpraševati, ali je mogoče meja svobode izražanja postavljena preširoko ter ali ima vsak izmed nas pravico do resnice. Tekom zgodovine je družba na ta vprašanja vselej znovič odgovarjala, predvsem v skladu z njeno zrelostjo, zato se postavlja vprašanje, ali bodo zadnji odgovori na ta 7

vprašanja izražali večjo ali manjšo zrelost družbe (predvsem me skrbi trenutna zrelost slovenske družbe). Celoten zagon za članek mi daje strašljivo opazovanje nenehnih napadov na svobodo izražanja, po eminentnem vrhovnem sodniku ZDA Benjaminu Cardozu, predpogoja vsake druge oblike svobode. V Sloveniji na političnem (zakonodajnem) parketu v prvih linijah to bitko bije stranka SD z ministrstvom za kulturo in pravosodje, ki je v svoj program uvrstila boj proti sovražnem govoru na najvišja mesta. V ta namen je v javno razpravo v začetku meseca julija stopil nov predlog novele zakona o medijih, ki med drugim (nekaj je tudi dobrih stvari) določa, da bi lahko inšpektor lastnoročno izdajal globe in odredbe o odstranitvi »nedovoljenih« vsebin na spletnih portalih. Z drugimi besedami novela de facto moč cenzure prepuščamo slehernemu inšpektorju. Ali resnično želimo iti v smeri prejšnje države ali še dlje, ko je inšpektor lahko povsem arbitrarno odstranjeval vsebine in kaznoval vse tiste preglasne in prekritične. Ali lahko tak inšpektor določa kaj je sovražni govor in kaj ne sme biti objavljeno? Menim, da ne. Menim, da to vlogo lahko igra le neodvisno sodišče, ki neodvisno presoja na podlagi jasno določenih meja in sodne prakse. Vsak poseg v svobodo izražanja bi moral biti sprejet s skrajno tresočo roko, s čim več zadržki in dvomi, kajti vsak poseg v svobodo izražanja dalje omejuje in krči bazen dvomov pri sprejemanju naslednjega posega v to svobodo. Zatorej lahko kaj hitro omejevanje izražanja eskalira v še večje omejevanje le-tega. Ironično je, da je novela zakona dana v javno razpravo v obdobju dopustov in počitnic, namesto da bi klicala po čim več razpravljanja, in govora, se temu izogiba. Na žalost je svobodomiselnost premalo zakoreninjena v zavest Slovencev in Slovenk. V razvitih demokracijah bi kakršnemkoli vsiljevanju cenzure jasno in protestno nemudoma nasprotovali državljani. Nevarnost je še večja, ker v Sloveniji vlada strašno neravnovesje v medijih, v prid »levega«, režimskega pola, zatorej je vsakršen poskus omejevanja svobode tiska še toliko bolj občutljiv. Ni namreč naključje, da nas organizacija Economist Intelligence Unit po indeksu demokratičnosti (Democracy Index) uvršča med demokracije z napako (flawed democracy). Povrh tega pa smo v vsakdanjiku priča tolikim nepravičnostim, krivicam, zlorabam in aferam. Prej omenjeni zakon najbolj vpliva na medije in s tem novinarje, intelektualce, tj. oblikovalce javnega mnenja. In prav tisk v javni sferi bi moral služiti kot obrambni mehanizem družbe proti korupciji in nespoštovanju vladavine prava, predvsem Ustave RS, zato je upravičeno trditi, da je svoboda izražanja naš glavni branik in up demokracije. Vsakokrat ko spremljam predstavnike levih strank, s SD na čelu, je prisotna vsaj omemba, da je svobodo govora potrebno omejiti pod pretvezo boja proti sovražnem govoru.


Priložene fotografije izpostavljajo primere, ko so se še tako napredna gibanja, ki jih je vodila težnja po svobodi, končala v avtoritarnih režimih, tako rekoč na smetišču nesvobode. Boljševiška revolucija, Osvobodilni tigri Tamilskega Eelama, revolucija v Zimbabwe. Ugotovitve uglednega slovenskega diplomata prof. dr. Ernesta Petriča kažejo, da se je običajno vse začelo z omejevanjem svobode govora. Kam bi pa uvrstili Jugoslovansko osvobodilno gibanje?

Eno je kritizirati dane predloge, drugo pa je v času splošnega razpihovanja, ne sovražnosti, temveč nestrpnosti, zaničevanja, predvsem do drugače mislečih, predlagati pravo rešitev, ki naše svoboščine ne le ohranja, temveč razširja. Menim, da bi morala družba sama, tj. vsak posameznik v njej, odigrati ključno vlogo pri tem. Družba bi morala obsojati radikalno, necivilizirano, nespoštljivo izražena stališča, morala bi na obrobje medijskega in javnega prostora potisniti ta stališča ter jih enostavno ignorirati. Ključni akterji bi bili intelektualci družbe, ki bi igrali vlogo nogometnega sodnika, ter s svojo razsodnostjo in integriteto povzdigniti ljudi in stališča, ki izkazujejo napredek in vrednote družbe, ter odrivati ljudi in stališča, ki v to družbo ne spadajo. Kot na primeru ZDA pojasni naš ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič (slovenski pravniški Luka Dončič), ki ga dobesedno citiram: »Pravi odgovor na tovrstno ekstremno izražanje, na eni in na drugi strani, je več govora, več normalnega govora, ki vzgaja z zgledom. In pojasni, da je tovrstno izražanje nedostojno, neprimerno in za demokracijo, če bi se razraslo do določene mere, skrajno škodljivo. Tako so v ZDA uspeli popolnoma marginalizirati tudi organizacije, kot je Kukluksklan. Pustili so jim govoriti, pustili so govoriti tudi neonacistom, ampak ravno z močjo še več izražanja, bolj intenzivnega izražanja, ampak primernega, pokazali na popolno neprimernost tovrstnega radikalnega izražanja.«

Sliki: 1. Boljševiška revolucija, 1917. Licence: Public domain (brez avtorskih pravic). https://upload.wikimedia.org/wikipedia/ commons/7/79/Armed_soldiers_carry_a_banner_reading_%27Communism%27%2C_Nikolskaya_street%2C_Moscow%2C_October_1917.jpg 2. Tamilski tigri, 1984. Licence: Non-free content (načelo fair use za historične fotografije). https://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/d/d5/LTTE_leaders_at_Sirumalai_camp.jpg

Za epilog bi samo še predlagal, kako bi začeli hoditi po poti bolj primernega govora, ki vleče z zgledom. Najprej si v pogovoru z osebo še tako nasprotnih, lahko tudi ekstremnih, stališč priznajmo in dopovejmo, da se pogovarjamo s človekom, ki je prav tako, kot mi, krvav pod kožo. Naučimo se poslušati in dajmo najprej sami postati ta zgled, preden to zahtevamo od drugih, kar nas zopet vrne na temeljno načelo naše družbe, najprej vsak pred svojim pragom. Že v biblijski knjigi Pregovori (13:3) je zapisano: »kdor pazi na svoja usta, brani svojo dušo«. Začnimo vsak pri sebi, šele tedaj bomo lahko hrepeneli in si zaslužili boljšo, pravičnejšo družbo, in s tem njen napredek in blaginjo.

Slika 1

Slika 2

8


neoliberalizem Kaj je neoliberalizem, zakaj ga imamo in zakaj ga bomo imeli še dolgo? Avtor: Matej Banovec Neoliberalizem. Verjetno najpogostejši pojem, na katerega se kadarkoli sklicujejo bolj ali manj radikalni levičarji pri kritiki sodobnih družb. Za kaj dejansko gre? V svetu politične ekonomije obstaja seznam možnih filozofij, ki so politikom na voljo. Ta seznam ima omejeno število možnosti, ne glede na zgodbe vedno novih politikov o “novih” ekonomskih pristopih. Ekonomski učbeniki na tej točki dogmatsko navedejo citat Johna Maynarda Keynesa: “Practical men who believe themselves to be quite exempt from any intellectual influence are usually the slaves of some defunct economist”. Keynes je mimogrede oče enega izmed najpomembnejših pristopov. Glej ga zlomka, ko smo že pri Keynesu. Ta britanski ekonomist stoji za povojno ekonomsko strategijo Združenega kraljestva in večine zahodnega sveta. Po domače povedano, zagovarjal je, da vlade trošijo. Veliko. Vse, kar imajo na voljo - dokler ne bi prišlo do prevelike inflacije. Ekonomske sisteme držav je predstavljal kot žile, ki potrebujejo denar, da se po njih pretaka. Več denarja, kot se po njih pretaka, večje so “žile” – gospodarstvo držav. En cajt je šlo na ta način fajn. Dokler ni prišla kriza. Ko pridejo krize, prihaja tudi do filozofskih premislekov – je obstoječa keynesianska paradigma še smiselna? Če bi šlo za tehnologijo, bi krizo rešil nek revolucionaren nov izum. Ni šlo za problem tehnologije, temveč ekonomske filozofije – “rešitev” je bila že zdavnaj izumljena, samo “odkriti” jo je bilo treba. “Rešitev” je prišla v obliki pristopov ekonomskega liberalizma. Mislecev se je v tej struji skozi stoletja zvrstilo že kar nekaj, od Smitha, Ricarda, von Hayeka in, najzloglasnejšega, Miltona Friedmana. Zamisli njega in njegove t. i. Čikaške šole so zaradi svojih novih pristopov do liberalizma znane tudi pod imenom neoliberalizem. Kaj liberalci zagovarjajo? Libertas – svobodo – za trge. Pustiti “nevidni roki” trgov, da dela svoje in prinaša blaginjo. Razhajanja pri liberalcih glede ekonomske politike nastanejo pri t. i. tržnih napakah. Trgi dokazano v nekaterih situacijah ne opravijo svojega dela in, če niso regulirani, iz širšega sistemskega vidika povzročijo skupno škodo. Primer je recimo, če ekološke posledice neke tovarne niso vzete v zakup in tovarna sicer služi, a je okoljska škoda, ki jo povzroči, skupno večja od zaslužka. Poenostavljeno gledano, bolj ekstremni kot so liberalci, manj pomembno se jim bo zdelo, da se te posledice – eksternalije – poskušajo ponotranjiti – internalizirati – v državne ekonomske modele. Pozorni bralci so morda privzdignili obrvi, ker je bila ena prvih besednih zvez v članku politična ekonomija. Od kod prihaja politični zagon za neoliberalizem? Pisalo se je leto 1980, hladna vojna na vrhuncu. Republikanski predsednik Reagan nastopi oblast. ZDA je utrujena od kopičenja raznega orožja in “proxy” vojn. Iščejo nek nov, nevojaški način, da bi Sovjete pripeljali do zloma. Rešitev? Neoliberalizem. Dotakratni kapitalistični sistem ZDA bi lahko poimenovali fordistični. Tekoči trakovi, vsak delavec s svojo nalogo. Podjetja iščejo tržne niše, jih poskušajo s svojimi izdelki zapolniti in pri tem tekmujejo za tržne deleže. V obzir pri svojih poslovnih modelih vzemajo predvsem dobiček, a tudi druge socialne in politične dejavnike. Delavci so v fordizmu namenoma plačani nekoliko več, a z zvitim namenom: da lahko potem te dodatne zaslužke – t. i. “living wage” - porabijo za izdelke tovarn, v katerih delajo.

Kaj je glavna razlika med neoliberalnim in fordističnim pristopom? Intenzivnost iskanja dobičkov. V fordističnem sistemu regulativne zavore željo po dobičkih industrialcev uravnotežujejo z družbenopolitičnimi dejavniki, pomembnimi za ostalo prebivalstvo. V neoliberalnem sistemu pa so meje porinjene do konca. Šteje samo produktivnost in nič drugega. Obzirov za vse druge dejavnike v ne boju, mesarskem klanju za tržišča praktično zmanjka. Sovjetska zveza je močno zadolžena, skorumpirana in potrebna reform poskušala s tem novim ameriškim pristopom tekmovati. Rezultat je znan. Ekonomski zlom, ki je pripeljal hkrati v politični zlom in restrukturacijo, ki ni nikoli rešila temeljnih problemov. Ruska federacija ima danes državni BDP približno enak kot Avstralija … Sliši se precej negativno. Ima neoliberalizem sploh kakšne prednosti poleg lomljenja sovjetske ekonomije? Oh, ja. Vsaka stvar, ki jo kdaj kupimo, ima dva vidika: proizvodnega in potrošnega. Za slednjega levi politiki (kritiki neoliberalizma) zelo radi “pozabijo”. Namreč, za potrošnike boljše političnoekonomske filozofije kot neoliberalizem ni. Proizvajalci pod minimalnimi pravili bijejo bitko z enim ciljem: dostaviti kupcem čim več “izdelka” za čim nižjo ceno. Ne glede na to, kateri proizvajalec uspe, so končni zmagovalci te bitke kupci. Po drugi strani, iz vidika delavcev v proizvodnji (na ta vidik radi pozabijo desni politiki) … Potem je tu še (za nekatere) pozitivni politični vidik. Prednost pri proizvajanju izdelkov na veliko imajo zaradi ekonomskih zakonitosti tisti, ki lahko proizvajajo v čim večjem obsegu. Tako lahko za enoto izdelka dosežejo čim nižjo ceno. V neoliberalnih sistemih postanejo t. i. ekonomije obsega, prednost, ki je bila prej za bilance podjetij dobrodošla, kar naenkrat nujne za samo preživetje večine podjetij. Hkrati pa omogočajo tistim, ki obstanejo, še boljši razvoj. Primer je recimo združevanje avtomobilskih gigantov, kot sta Renault in Nissan. Katere države imajo pri tej bitki za preživetje prednost zaradi velikih domačih trgov? Velike. Te iste države imajo v rokah tudi ključne vajeti pri izbiranju globalne političnoekonomske filozofije. Čisto po naključju imamo torej danes takšno, ki njim ustreza. Kaj pa, če meni neoliberalizem niti ni tulk fajn, pa bi rajši dal malo več za svoje izdelke, da so lahko zaradi tega bolj spoštovane delavske pravice in njihove delovne razmere? Je pri proizvodnji bolj upoštevana skrb za trajnostni razvoj in okolje? Imajo podjetja iz držav z manjšimi domači trgi, kot je Slovenija, večjo možnost za obstanek? Lahko da. Pa da res? Važni končni poudarki: EU regulira neprimerno bolj kot ZDA. V ZDA demokratske vlade regulirajo bolj kot republikanske. Države članice EU imajo med sabo drugačne pristope do regulacije. Kljub temu, da smo del sveta, ki je na nek način neoliberalen, imamo zaradi članstva v EU precej močno zaščito pred tistimi najbolj grotesknimi izpadi neoliberalizma (beri: klorirani piščanci). Zagotovo pa so tudi znotraj EU različni pogledi na regulacijo: od leve proti desni želja po regulaciji upada. Želiš v ta sistem poslat signal, kjer se tebi zdi, da je tista prava stopnja regulacije? Postani aktiven državljan: udeležuj se volitev, predavanj, okroglih miz, shodov, beri, podpisuj peticije … Pri tem vedno konstruktivno in iskreno prisluhni tistim, s katerimi se ne strinjaš – na ta način preveriš trdnost svojih pogledov in jih morda dopolniš, nadgradiš ali celo pridobiš koga na svojo stran. 9


17. - 31. AVGUST 2019

17. AVGUST KONCERT: SILENTE, DETOUR ŠPORT: Deep water solo tekmovanje v organizaciji Dud 18. AVGUST ŠPORT: TURNIR V ODBOJKI na mivki 20. AVGUST STAND UP: BRADE - pižama, gašper bergant, perica jerk 21. AVGUST OTROŠKA PREDSTAVA: pika nogavička in guusrar val POT 22. AVGUST PREDSTAVITEV KNJIGE: LADO LESKOVAR - ena sama ljubez 23. AVGUST KONCERT: VOJKO V, DRILL, MASAYAH, RETA KULINARIKA: OPOJNE KAPLJICE & POLABEKERAJ 24. AVGUST ELEKTRO: DJ RYDEL + DJ CONTEST winners ŠPORT: turnir v ulični KOŠARKi 3X3 27. AVGUST KINO POD ZVEZDAMI: POSLEDICE 28. AVGUST OTROŠKA PREDSTAVA: ŠKRATKA SLADKA 29. AVGUST KONCERT: SOUNDS OF SLOVENIA 30. AVGUST KONCERT: 2B, EMBARGO, PULOVER, SIMPTOMI DELAVNICA: SALSA IN REGGETON 31. AVGUST KONCERT: HAMO & TRIBUTE 2 LOVE, OPČA OPASNOST, HINOTAMA, PIVO & ČEVAPI


Dudes Vs. Gravity

rkovič POTOVANJE NA OTOK ZAKLADOV bezen

www.crnfest.si


Jaz - narcis

pa ga označimo za čudaka, čeprav je do navedenih stanj lahko prišlo na enak način kot pri srčnem infarktu. V obeh primerih se je lahko zaprla žila in dotok krvi se je prekinil.

Avtor: Jaka Šikonja

Možgani so živa stvar in se prilagajajo okolju, še posebej je ključno obdobje otroštva in adolescence. Če je karkoli narobe v tem času, se to pokaže na osebnosti. Ta je skupek človekovih trajnih značilnosti in stališč, ki se razvijejo v interakcijah z okolico in se kažejo v našem vedenju, čustvovanju in mišljenju. O osebnostnih motnjah pa govorimo ob skrajni poudarjenosti nekaterih osebnostih lastnosti, ki so neprilagodljive in nespremenljive ter povzročajo težave v odnosih z okolico ali pa človek sam zaradi njih trpi. Po domače, to so osebe, ki so skrajno neprijetne za druženje in ki se stalno zapletajo v spore. Ena takšna lastnost je zagledanost vase ali narcisizem. V grški mitologiji je bil Narcis lovec in poznan po svoji lepoti. Po dolgem lovu je postal žejen in se odpravil k stoječi vodi. Ko se je stegnil prek roba, je zagledal svoj odsev na gladini vode in se vanj zaljubil. Ob ugotovitvi, da je odsev njegova lastna podoba, je postal razočaran in napravil samomor.

Od organov v človeškem telesu so možgani edini zaklenjeni v kletki, obdani z lobanjskimi kostmi. So eden redkih delov, ki ne boli, in bi lahko vanje mirno zarezali z nožem. V spomin si prikličimo prizor iz filma o Hannibalu Lecterju, v katerem istoimenski lik odpre žrtvi glavo. Kljub temu da vidimo bogato prekrvavljene možgane, je žrtev budna in še sposobna pogovora, čeprav je jasno nekaj narobe z njenim odzivanjem. Hannibal s skalpelom zareže v frontalni del možganov s pojasnilom, da je ta del odgovoren za dobre manire človeka. Izrezan košček popeče in z njim nahrani žrtev, ki odvrne, da je hrana okusna. V prizoru nam je predstavljen koncept delovanja možganov, in sicer da je posamezen del odgovoren za določeno funkcijo. Tako imamo področje zadolženo za razumevanje govora, za premikanje oči, za prepoznavanje obrazov in nekoliko skrivnostno področje, zadolženo za presojo. Naloga tega področja je izbrati najbolj pravično opcijo in zatreti skušnjavo pridobitve osebne koristi. Intuitivno bi pomislili, da vsak poseg v možgane vodi v nezavest, vendar do slednjega pride šele ob obsežni poškodbi. Za Hannibala so značilna surova dejanja, manipulacija drugih, pomanjkanje empatije in zatekanje k nasilju, z eno besedo bi ga opisali kot psihopata. Specifično zanj je, da svoje žrtve izbira glede na koristnost družbi in jih na koncu poje. Ironično, da je ravno del možganov, ki ga servira v zgoraj opisanem prizoru, pogosto okvarjen pri psihopatih. V preteklosti so človeka razdelili na dve ločeni entiteti, na telo in dušo. Slavni Aristotel je mislil, da je srce center duše in da je funkcija možganov le hlajenje krvi, zato naj bi bil človek manj vročekrven od živali. Kasneje so center duše postavili v možgane. Vsako brskanje po možganih naj bi skrunilo dušo posameznika in mu onemogočilo vstop v življenje po smrti, zato je razumljivo, da so možgani relativno slabše raziskani od preostalih organov. Koncept dveh ločenih entitet – duše in telesa – je zastarel v 19. stoletju, ko so dognali, da so kognitivne funkcije lokalizirane v možganih. K temu spoznanju jih je vodila nesreča Phineasa Gagea, ki se je ukvarjal z gradnjo železnic. Nekega dne je prišlo do nenačrtovane eksplozije in železna palica se mu je zapičila v lobanjo ter mu uničila levi frontalni reženj velikih možganov. Po okrevanju je na prvi pogled izgledal brez kakšnih funkcionalnih izpadov, vendar se je osebnostno spremenil. Od takrat znanost na možgane gleda drugače, nič več ne govorimo o duši in telesu, temveč se fizične spremembe možganov odražajo v spremembi vedenja, duše. Ideja prihodnosti je, da bi znali vsako duševno stanje, npr. depresijo, demenco, osebnostne motnje, povezati z okvaro možganovine. Še vedno velja, da na duševne bolezni gledamo drugače, kot na bolezni drugih organov. Če ima nekdo srčni infarkt, mu naklonimo svoje sočutje. Če pa se nekdo začne drugače obnašati, tj. če začne prekomerno pozabljati stvari ali če postane prekomerno vzkipljiv,

V psihologiji govorimo o narcisistični osebnosti, ko odrasla oseba kaže vztrajajoče vzorce grandioznosti, arogantnosti, upravičenosti lastne pomembnosti, potrebo po občudovanju in pomanjkanje empatije. Narcisistična oseba bo v sklopu grandioznosti poveličevala in napihovala svoje dosežke (»sem najpametnejši, najboljše opravljam svoj poklic, sem najboljši smučar, najboljše pojem«), zasledovala bo uspeh, moč, lepoto ali slavo. Če bomo takšnim osebam dokazali, da je nekdo boljši od njih, se bodo potrudili, da to pozabijo, da se o tem ne pogovarja ali pa bodo dosežek diskreditirali. Takšna oseba bo o sebi razmišljala kot o nekom posebnem, unikatnem in se povezovala z vplivnimi ljudmi (»sem nekaj drugačnega, zato me ne razumete, zame je pot v svet slavnih že tlakovana«). Na vsak način bo želela slišati občudovanje drugih, kot to počnejo starši svojim otrokom (»ti si najlepša; ti si princeska; o, kako si ljubka«). Že samo s svojim obstojem bo zahtevala posebno ravnanje in upravičenost do raznih dobrin, ki si jih poželi, brez ozira na svoje dolžnosti. Ljudi v svoji okolici bo izkoriščala s ciljem, da doseže uspeh, in bo do njih pogosto zavistna. Ne le, da je do drugih arogantna, prav tako je nezmožna sočustvovanja (ni oseba, na katero bi se obrnil v stiski). V osnovi pa so osebe znotraj prazne in iščejo potrditev drugih. Če narcisistični osebi nasprotujemo ali ji povemo, kar se ne sklada z njenimi prepričanji (»nisi tako lep, kot si misliš«), se bo odzvala z agresivnostjo, redko z nasiljem. Zunanjo potrditev v sodobnem svetu najlažje dobijo prek socialnih omrežij, zato jih tudi neizmerno radi uporabljajo. Narcis je močno podoben Potemkinovim vasem – zunanjost brezhibna, v notranjosti pa gori. Čeprav so narcisi ob prvem srečanju izjemno očarljivi, polni energije in simpatični, čez čas postanejo neprijetni za druženje in konfliktni. Z lahkoto se v njih zaljubimo, kljub temu da so takšne osebe le površinske in se ne izkažejo kot dobri partnerji. Njihova značilnost je nezvestoba. Vzemimo zdravo razmerje za primerjavo. Ko se partnerja srečata, je popolnoma normalno, če drug drugega povprašata o poteku dneva, o tem, kako se počutijo, kakšne načrte imajo za naslednji dan ter se medsebojno poslušata. Razmerje z narcisom poteka kot enosmerna komunikacija, namreč oni ne vprašujejo partnerja teh vprašanj, ampak uživajo, ko govorijo o sebi, o svojem dnevu. 12


Ne preseneča, da na delovnem mestu z njimi ni najlažje sobivati. Kljub temu pa je narcisizem načrt za uspeh, saj jih ne ovira empatija. Svoje cilje in potrebe vidijo kot najpomembnejše. Pri diskusiji bodo vztrajno zagovarjali svoje ideje in nasprotujoča mnenja preslišali, lahko bodo postali tudi agresivni do drugih, če čutijo, da je njihova vzvišenost ogrožena. Če imamo takšnega šefa, se ne bo zmenil, če imamo bolnega otroka doma, potrebnega pomoči, in moramo zato zapustiti delovno mesto. Dokler prihaja spodbuda iz okolja, recimo, če so pri svojem delu uspešni, bodo še bolj motivirani. V nasprotnem primeru bodo narcisi pustili službo. Ker se povezujejo z visokimi položaji in vplivnimi ljudmi, nikakor ne bodo srečni s povprečno zaposlitvijo. V tem primeru, ali bodo službe često menjevali ali bodo prenehali z delom, misleč, da so pomembnejši od drugih in da so upravičeni do finančnega vzdrževanja s strani partnerjev, staršev ali drugih. Kako nastane narcis? Ali se takšen rodi ali ga vzgojimo? Zaenkrat še ne moremo ponuditi enoznačnega odgovora. Zdi se, da delno prispeva genetska zasnova (ki je zadolžena za razvoj možganov) in okolje, v katerem otrok odrašča. Pokazali so, da imajo otroci iz kolektivističnih kultur (npr. iz bivše Jugoslavije) manj narcisističnih lastnosti kot otroci iz individualističnih, kapitalističnih okolij (t. i. zahodnega sveta). Pri oblikovanju osebnosti otroka imajo ključno vlogo starši. Nakazuje se, da otroci razvijejo narcisistične značilnosti ob prekomernem starševskem nadzoru, nekonsistentnemu kaznovanju, prekomernem napihovanju otrokovih lastnosti in tudi ob surovem, nasilnem vzgajanju. Na kratko. Otroka moramo naučiti sprejeti poraz, ne pa ga nagrajevati z medaljami za sodelovanje, za slabo predstavo. Ob kaznovanju otroka vedno vnaprej dobro premislimo, če je kazen primerna glede na storjeno dejanje, potrebno je tudi upoštevati svojo trenutno občutljivost zaradi službe ali partnerja. Narcisistične lastnosti lahko pogosto opazimo pri otrocih in najstnikih, vendar se načeloma z leti stanje izboljša. Ob skrajni poudarjenosti značilnosti narcisizma in osebnih težavah, ki so nastale zaradi osebnostnih lastnosti, govorimo o narcisistični osebnostni motnji. Zanjo ni zdravila. Največja težava pri njih je, da ne obiščejo zdravnika, saj ne vidijo problema, ki je v njih samih, ampak napake prelagajo na druge. Če povzamem, naša osebnost je posledica zgradbe možganov in prepletenosti različnih predelov med seboj ter zgrajena iz različnih osebnostnih lastnosti, med drugim lahko sem štejemo tudi narcisistične lastnosti. Vsak od nas ima v sebi nekaj mitološkega lika Narcisa, vendar to še ne pomeni, da je z nami kaj narobe.

Vir: https://screenmusings.org/movie/dvd/Hannibal/images/ 13 Hannibal-1099.jpg


Konfucijanstvo in konfucianizem Avtorica: Pia Zevnik Konfucijanstvo in konfucianizem – dva različna, vendar podobna pojma. Preden se spustimo v klasifikacije obeh pojmov, začnimo rajši s filozofom, ki ga mnogi smatrajo za najpomembnejšega predstavnika in v nekaterih pogledih tudi začetnika konfucijanskega mišljenja. To je bil Konfucij, živeč med 551 pr. n. št. in 479 pr. n. št. Konfucij je bil rojen v skromnejšo in revnejšo družino, v času razdrtosti in bojevanja na Kitajskem. To je tudi pripomoglo k njegovemu iskanju državne ureditve in načina življenja, ki bi prinesla red in mir. Konfucij sam se nikoli ni smatral za začetnika kakršnega koli gibanja, filozofije ali vere, temveč se je imel za nekakšnega zbiratelja ali razlagalca starih modrosti, za katere je bil sam prepričan, da vodijo do harmonije v državi. S trdim delom in predanostjo se je povzpel do mesta guvernerja rodnega mesta, zatem pa še do mesta pravnega ministra. Kaj kmalu ga je vladar odstavil. Vladar sosednje province je bil namreč ljubosumen, ker je provinca cvetela pod Konfucijem, kar pa mu ni bilo všeč. Konfucij je 13 let preživel v izgnanstvu, medtem pa so se njegovi zvesti učenci povzpenjali v birokratskem svetu, kar mu je proti koncu življenja tudi omogočilo vrnitev v rodno mesto.

Vendar se je konfucijanstvo izkazalo za uporabno. Tako so se le odločili, da ga korenito spremenijo in ga predstavijo kot nekaj čisto novega. Konfucijanstvo je tako prevzelo nekaj karakteristik legalizma. Legalizem je temeljil na absolutni vladavini vladarja in krutih kaznih, ki so služile kot orodje za kontroliranje ljudstva. Za to rekonstrukcijo je bil zaslužen dvorski ideolog Dong Zhongshu. Tako je nastala nova precej absolutistična ideologija, ki je služila kot idejno vezivo nove centralizirane oblasti dinastije Han. V tem je bilo bistvo prve reforme Konfucijevega nauka: izvorno konfucijanstvo se je spremenilo v konfucianizem, novo državno doktrino, ki je poslej služila kot temelj politične oblasti celotne tradicionalne Kitajske.

Zdaj, ko vemo, kdo je ime za konfucijanstvom, se lahko spustimo v konfucijanstvo samo. Konfucijanstvo temelji na praksi v osebnem življenju in zagovarja konservativno in moralno državno filozofijo. Temeljne vrednote so: človečnost, pravičnost/ poštenost, spodobnost, modrost in zvestoba-vdanost. Te krepkosti pa se uresničujejo v odnosih med vladarjem in državnim uslužbencem, očetom in sinom, starejšim in mlajšim bratom, možen in ženo ter prijateljem in prijateljem. Trdnost države same temelji na morali posameznika in osrednji vlogi družine. Vladar lahko vlada ljudstvu zgolj s svojim moralnim zgledom. Ideal Konfucijevega nauka je tako izobražen plemenitnik, modrec. V osnovi je bilo konfucijanstvo namenjeno kot vodilo pri vodstvu in ureditvi države. Ker pa se je vmešavalo v družino in urejevalo tudi odnose znotraj in izven nje ter vključevalo tudi starodavne tradicije kulta prednikov in nasploh narekovalo ljudem kako živeti, večkrat zasledimo napačno klasifikacijo konfucijanstva. Nekateri jo tako označujejo kot religijo, kar pa ne drži. Čeprav konfucijanstvo vsebuje religiozne vidike, je še zmeraj temeljna socialna in politična ideologija starodavne Kitajske. Do prve prenove oziroma rekonstrukcije konfucijanstva je prišlo ob začetku dinastije Han, leta 206 pr. n. št. Ko je na oblast stopila nova dinastija, se ni spodobilo, da bi obdržala politično ureditev prejšnje oblasti, saj je bivša oblast propadla, kar je seveda pomenilo, da njihova ureditev ni bila ustrezna. 14


V tem času so na Kitajskem pod vodstvom Dong Zhongshuja uvedli tudi za konfucianizem značilne državne izpite, ki so bili pogoj za vsako birokratsko službo v državi. Kdor si je želel zagotoviti dobro službo in spoštovanja vredno pozicijo v družbi, se je moral naučiti konfucijanskih klasikov in biti zmožen to znanje reproducirati na izpitu. Tako so konfucijanski klasiki sčasoma postali nič več kot le izpitno gradivo, ki so ga kandidati morali vedeti na pamet, brez dodatka kritičnega razmišljanja in praktične uporabe naučenega. Če povzamemo, tako konfucijanstvo kot konfucianizem temeljita na starodavnih konfucijanskih klasikih, ki jih je v osnovi zbral in razložil veliki mislec Konfucij. Oba pojma označujeta socialno-politično ideologijo starodavne Kitajske. Razlikujeta pa se v odnosu z okolico, kjer so vidni vplivi legalizma na konfucianizem in predvsem postopen odstop od pomembnosti konfucijanskih klasikov, krivdo za to pa lahko pripišemo sestavi državnih izpitov in uporabi klasikov kot izpitno gradivo. Za na konec pa še nekaj zanimivosti o moderni ureditvi azijskih družb in vplivu konfucijanstva in konfucianizma na njih. Konfucianizem se je postopoma razširil na korejski polotok in preko njega tudi na Japonsko. V obeh državah je prevzel funkcijo državne ureditve in tudi dandanes lahko v družbi vidimo daljnosežne vplive konfucijanske ureditve. Eden izmed najbolj očitnih vplivov je viden v družinskih odnosih v azijskih državah. Žena mora spoštovati moža in se podrejati njemu, otroci pa morajo nekompromisno poslušati svoje starše in jih spoštovati. Podoben odnos lahko zasledimo tudi izven družine, kjer si starejša oseba v odnosu avtomatsko zasluži neko mero spoštovanja, ali pa v odnosu med šefom in uslužbencem, kjer je tisti, ki je na višji poziciji, avtomatsko bolj spoštovan. Te odnosi so v azijskih državah že tako ponotranjeni, da je res težko najti koga, ki bi vam znal povedati, od kod te navade izvirajo. Konfucijanstvo in konfucianizem sta tako mogoče res imensko utonila v pozabo, vendar sta še vedno zelo prisotna v vseh vidikih vsakdanjega življena.

15


AKTUALNO društvo proteus Razmišljaš o varstvu okolja in ohranjanju narave? OZAVEŠČAMO IN POZIVAMO K SODELOVANJU Društvo Proteus, gibanje za naravo in okolje Bela krajina, je pričelo svoje delovanje kot okoljska civilna iniciativa zaradi nevzdržnega večmesečnega smradu iz takrat novonastale bioplinarne Črnomelj. Civilna iniciativa je prerasla v društvo, ustanovljeno leta 2015. Prvi predsednik društva je bil Niko Šuštarič, po poklicu odvetnik, po duši pa okoljevarstvenik, ki je svoj mandat leta 2019 predal dr. Marijeti Kobetič. Nova predsednica, sicer pedagoginja, je mandat prevzela zaradi močne želje po ozaveščanju ljudi o okoljevarstvenih problemih. Leta 2018 je društvo pridobilo status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu za naravo in okolje. Status je priznanje za dosedanje uspešno delo in možnost, da zavezanci za dohodnino namenijo 0,5 % dohodnine društvu kot donacijo, ki pa za zavezanca ne pomeni dodatne finančne obveznosti. Društvo je zelo aktivno. Leta 2014 je vodilo kampanjo usmerjeno v sporno delovanje bioplinarne in prašičje farme v Črnomlju. Peticijo, ki jo je podpisalo več kot 2400 Belokranjcev, je društvo predočilo takratnemu ministru za okolje. Izkupiček tega je bila zamenjava lastnika bioplinarne, ki bolje obvladuje tehnološki proces in upošteva strožje okoljevarstvene predpise, sprejeta pa je bila tudi nova uredba za bioplinarne, ki je zvišala mejne vrednosti za težke kovine v njihovem stranskem proizvodu (digestatu). Vendar težava še zdaleč ni odpravljena. Okoliški kmetje digestat uporabljajo, ker je brezplačen in ker je bogat z dušikom, ki povzroči hitro rast rastlin. Poleg dušika vsebuje še fosfor, kalij, težke kovine, hormonske motilce in karcinogene snovi, kot so kadmij, krom, baker, živo srebro, nikelj, svinec, cink ... Bela krajina leži na izrazito kraških tleh, ki so zelo propustna. Nevarne snovi se zbirajo v zemlji, iz katerih rastejo rastline, ostalo pa pronica v podtalnico. Letno naj bi bioplinarna prevzela okrog 28000 ton pomij in drugih bioloških odpadkov, ki se kasneje v obliki gnojnice razlivajo po belokranjskih njivah in travnikih. Vprašamo se, če naš kraški svet lahko vse to prenese. Društvo kot partner sodeluje v projektu Predstavitev in varstvo človeške ribice na primeru črne človeške ribice v Beli krajini,

skupaj s Turistično kmetijo Zupančič, Občino Črnomelj, RIC Črnomelj in Zavodom RS za varstvo narave. Namen projekta je informirati javnost o črni človeški ribici ter zmanjšati njeno ogroženost. Prav tako je želja razviti novo turistično ponudbo zelenega turizma, s katero bi se povečala prepoznavnost Bele krajine v slovenskem in svetovnem merilu. Črna človeška ribica je bila odkrita leta 1986 na izviru Dobličice. Ogroža jo onesnaževanje naravnega habitata vključno z gnojili, težkimi kovinami in vplivi cestnega prometa. Poleg naštetega pa k onesnaževanju pripomore tudi komunalna neurejenost, saj celotno zaledje habitata črne človeške ribice obkrožajo naselja, ki nimajo urejene kanalizacije ter intenzivnejša kmetijska (tudi vinogradniška in poljedelska) in industrijska dejavnosti. Poleg črne človeške ribice pa je iz istih razlogov ogrožen tudi belokranjski vodni vir – izvir Dobličice. Društvo zato intenzivno vodi kampanjo za ureditev kanalizacije v zalednem območju habitata črne človeške ribice in izvira Dobličice. Društvo je skupaj s Svetom za varstvo okolja pri Slovenski znanosti in umetnosti pozvalo Ministrstvo za okolje, naj pripravi ustrezne rešitve za zaščito črne človeške ribice. Ministrstvo je na poziv poslalo nezadovoljiv odgovor, zato društvo še naprej vodi različne aktivnosti, ki bodo uspešno prispevale k varstvu črne človeške ribice. Zelo pomembna dejavnost je ozaveščanje prebivalstva Bele krajine in širše o okoljevarstveni tematiki. V preteklih dveh letih je društvo ozaveščalo o kurjenju na prostem, ki je lahko ekološko sporno, predvsem, ker se bremeni zunanji zrak z emisijami delcev PM10 in z drugimi toksičnimi snovmi, ki so za zdravje škodljivi. Predstavljajo tveganje za srčno-žilne bolezni, bolezni pljuč, raka in tveganje za smrt novorojenčkov. Emisij je še toliko več, če se kurijo mokre snovi – sveža trava, listje, sveže porezane veje ipd. Snovi zato ne gorijo, ampak tlijo. Bolj gost in bel je dim, več je vsebnosti škodljivih snovi. S požiganjem grmičevja in stare trave se uničuje življenjski prostor male divjadi in ptic. Na požganih tleh pa trava slabše raste, saj se uničijo mikroorganizmi, ki izboljšujejo prst. Zavedati se je potrebno požarne ogroženosti pri kurjenju. Kurjenje lahko povzroči tudi 16


veliko slabe volje prebivalcev v bližini. Ogenj se sicer res zakuri na svojem posestvu, dim pa posega veliko dlje od našega območja in povzroča slabo voljo in škodo drugim. Namesto kurjenja se lahko rezje, veje in druge trše odpadke zmelje v drobilniku vej, sekance pa se odloži na kompost ali se kot okrasno lubje uporabi pri urejanju okolice. Veje ali rezje se nareže na manjše kose, poveže v butarice in pokuri v kurilni sezoni. Listje, travo, stebla, korenine se lahko kompostira. Kompost se nato uporabi za gnojenje vrta ali sadovnjaka. Jesensko listje se pusti na travi, prav tako okrog drevesa, ki služi kot naravno gnojilo. Pred časom se je veliko govorilo o baznih postajah, ki so jih postavljale Slovenske železnice. Društvo je zato kupilo aparata za merjenje elektromagnetnega sevanja visokih in nizkih frekvenc. Namen je prebivalstvu ponuditi možnost, da preverijo presežene dovoljene vrednosti sevanja v njihovem okolju. Meritve opravljamo za člane društva. V okviru društva deluje civilna iniciativa, ki se zavzema, da bi se del novega daljnovoda Kočevje Črnomelj od gozdnega roba nad vasmi Grič, Doblička gora, Mavrlen, Stražnji Vrh, Rožič Vrh in Rodine do razdelilne transformatorske postaje Svibnik izvedel kot kablovod pod zemljo. Takšen način zagovarjamo, ker kablovod ne spreminja izgleda pokrajine, sedemkrat je manj verjetnosti za izpad elektrike, tri do štirikrat so nižje izgube energije, ne prihaja do hrupa, žledoloma in požarov, vzdrževalna dela so cenejša in elektromagnetno sevanje je v primerjavi z daljnovodom zanemarljivo. Društvo aktivno spremlja aktivnosti gradnje dela avtoceste od Novega mesta do Črnomlja s predorom pod Gorjanci in odcepom

Foto: Uroš Novina

17

do državne meje na reki Kolpi v Metliki in posodobitev železniškega prometa. Priprave na gradnjo hitre ceste tretje razvojne osi potekajo pospešeno. Nova cesta bo povzročila negativne posege v pretežno kraško, občutljivo okolje in naravo Bele krajine, zato bo društvo spremljalo najprej načrtovanje, potem pa tudi samo gradnjo ceste ter opozarjalo na nespoštovanje bivalnih, okoljevarstvenih in naravovarstvenih lepot Bele krajine. Velika težava Bele krajine so tudi vse bolj naraščajoča črna odlagališča odpadkov. Ta so škodljiva za okolje, saj onesnažujejo podtalnico, spreminjajo videz pokrajine in negativno vplivajo na zrak in prst. Za Belo krajino pa je toliko bolj sporno zaradi občutljivih kraških tal. Divja odlagališča so v pristojnosti medobčinskega ali državnega inšpektorata. Velikokrat prihaja do nejasnosti, kdo je odgovoren za pospravilo črnih odlagališč, ki pa večinoma vsebujejo gradbeni material. Tega namreč Komunala Črnomelj ne sprejema. Večina odlagališč zato ostaja tam, kjer so tudi nastala. Naš pester program vsakokrat znova nadgrajujemo. V kolikor želite z nami sodelovati in nam pomagati pri naših aktivnostih, postanite član našega društva. Veseli bomo novih idej ali pobud, na katere bi želeli opozoriti in v povezavi z njimi kaj postoriti v dobro okolju in naravi. Prav tako pozivamo vse študente, ki se odločate za diplomo, magisterij ali doktorat, da izberete temo, ki se navezuje na okoljevarstvo v Beli krajini. V kolikor bi pri tem potrebovali pomoč, se brez zadržkov obrnite na vodstvo društva. Dr. Marijeta Kobetič, predsednica Društva Proteus


POGOVARJALI SMO SE Z ... Foto: Osebni arhiv


Črnfestovski intervju Avtorica: Valentina Vrbos; Intervjuvanec: Sašo Jankovič

Ekipa mladih organizatorjev, ki jo sestavljajo dijaki in študenti, se že nekaj časa pridno ukvarja z organizacijo Črnfesta, Belokranjcem zelo dobro znanega avgustovskega festivala, ki poteka pod sloganom »Dobro za vse«. Svoje moči tako združijo Klub belokranjskih študentov, Mladinski center Bit in Mladinski kulturni klub Bele krajine ter za svoje obiskovalce pripravijo pester program dobre glasbe, smeha, različnih aktivnosti in še veliko več. Tokratni intervju je prav v duhu Črnfesta, naš sogovornik pa Sašo Jankovič, eden izmed ustanoviteljev tega festivala in dolgoletni aktivni član Kluba belokranjskih študentov. Kako si začel svojo pot v Klubu belokranjskih študentov? Se spomniš, kako je nastala ideja o Črnfestu? S Klubom belokranjskih študentov oz. Dijaško sekcijo so me prijatelji seznanili že ob koncu osnovnošolskega izobraževanja, tako da sem se aktivno vključil v društvo takoj po pridobitvi statusa dijaka. Želja po društvenem aktivizmu je bila takrat zelo močna. Tako je KBŠ postal moja stalnica za dobro desetletje, torej celotno dijaško in študentsko obdobje. Ideja o Črnfestu je nastala nekaj let pozneje, ob druženju z Janezom (Weissom) in Klemnom (Vitkovičem) v nekdanjih prostorih MC Bit. Od zadnjega Koupafesta je minilo že nekaj let, ekipa se je zamenjala in tudi mi smo želeli »nekaj«. V istem času se je rojeval Schengenfest, ki je bil festival podobnega formata kot Koupafest, vendar se nam iz več razlogov ni zdel primeren za nas. Želeli smo festival, ki bo za društvo vzdržen, ki bo trajal in bo dober za vse, ne samo za oba (op. takratni turistični slogan). Lepo so zapisali v reviji Mladina: »Črnfest je rezultat nekega soparnega večera junija 2008, ko je bil govor o idejah, dolgčasu, mrtvilu, oživitvi, dobrih koncertih. Prišel je kot ideja, da bi obudili tedaj že nekaj let mrtev atrij črnomaljskega gradu in njegovo ‘Poletje v Črnomlju’, prišel je kot ideja, da bi aktivirali mladino in prenašali organizacijski know-how.« Kaj je bil tvoj najljubši del festivala, česa si se najbolj veselil? Vsekakor sem se najbolj veselil zadovoljnih obrazov (polnega, vendar včasih tudi bolj praznega) atrija in posledično različnih publik, ki so ga obiskovale – od otrok do upokojencev ter vseh vmes. Ne glede na obiskanost posameznega dogodka, se je publika praktično vedno imela dobro, kar je bil naš cilj. Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin, ko si bil del organizacijske ekipe? Kakšni spomini te vežejo na to obdobje? Gledanje v nebo in osveževanje spletne strani ARSO o premikanju nevihtnih oblakov ter optimizem v smislu »ne bo padalo, ne rabimo selit v klub oz. klet«. Spomini so vsekakor lepi. Kljub temu da smo bili v času izvedbe festivala aktivni praktično od jutra do naslednjega jutra in posledično ob koncu festivala že dodobra izčrpani, pri čemer je vsak član ekipe pomagal pri vseh potrebnih delih (selitve, priprava prostora, čiščenje, ipd.), smo se ob tem imeli dobro, se zabavali in uživali. Festival organizira mlada ekipa organizatorjev, ki se iz leta v leto spreminja. Kaj bi svetoval letošnjim organizatorjem? Prepričan sem, da vsaka ekipa dela po svojih najboljših močeh in z najboljšimi nameni, kar je najpomembnejše. Bistveno je, da ekipa v orga19

nizacijo festivala vključujejo nove, mlajše aktiviste, in jim zaupa, torej postopoma prepušča vse zahtevnejše naloge – tako bo prehod oz. zamenjava ekipe tekla postopoma in izvedba ne bo trpela. Poleg tega se mi zdi pomembno, da se pri sestavljanju programa skrbi za njegovo raznolikost na način, da se belokranjskemu občinstvu ponudi tudi vsebine, ki sicer zaradi nerentabilnosti ne najdejo poti do nas, imajo pa dodano vrednost predvsem v smislu kvalitete. Če se je skozi leta spreminjala ekipa, se je posledično spreminjal tudi sam festival. Kaj se je po tvojem mnenju spremenilo in kaj se je ohranilo od samih začetkov Črnfesta? V uvodnih letih smo iskali ustrezen format oz. obseg festivala, ki se je spreminjal od tedenskega do mesečnega, na koncu pa kot najbolj optimalen ustalil v okvirih, ki so se obdržali do danes – torej dvotedenski program s tremi »vikend« koncerti in glavnim dogodkom pred gradom. Festival je ostal dober za vse, pri čemer pa ugotavljam, da je postal komercialno bolj privlačen, z nekoliko manj koncerti za, kot smo radi rekli, »glasbene sladokusce« (npr. jazz, klasika, ipd.). Ali si že preletel letošnji program? Te je kaj posebej pritegnilo? Da, letošnji program sem že pogledal. Zagotovo se bom udeležil koncerta Vojka V, verjetno pa tudi belokranjskega večera in katerega izmed »tedenskih« dogodkov. Kako danes gledaš na Črnfest kot obiskovalec oziroma opazovalec? Veseli me, da festival še vedno traja in bo letos doživel že 12. izvedbo. Očitno je postal nepogrešljiv del avgustovskih večerov v Črnomlju oz. Beli krajini. V vseh teh letih so se pri organizaciji in izvedbi festivala »kalili« številni mladi, katerim bodo tovrstne izkušnje zagotovo v korist. Črnfest ponuja res širok spekter udejstvovanja – za tonske mojstre, lučkarje, foto-video produkcijo, pripravo programa, organizacijo, ipd. Zadovoljen sem, ko slišim, da mladi želijo sodelovati pri izvedbi festivala, saj je s tem dosežen tudi začetni »postranski« a zelo pomemben cilj – angažiranje mladih za aktivno preživljanje prostega časa in vključevanje novih aktivistov v mladinske organizacije. Kje te najdemo danes? Ali so pridobljeno znanje in nabrane izkušnje vplivale na to, kar počneš danes? Če so, nam zaupaj na kakšen način? Danes me premalokrat najdete na kakšnem dobrem koncertu, večkrat pa na CGP, d.d., kjer sem zaposlen kot vodja pravne službe. Ukvarjam se torej predvsem z gradbenim pravom. Pridobljena neformalna znanja in izkušnje iz časa dijaško-študentskega udejstvovanja so zagotovo pripomogla k mojemu pristopu k delu, iznajdljivosti in iskanju rešitev brez nepotrebnega kompliciranja. Mladi se morajo zavedati, da zgolj formalna izobrazba ni dovolj in da z vidika delodajalcev razliko med kandidati za zaposlitev največkrat naredijo ravno osebne lastnosti, ki se jih pridobi z aktivnostmi ob študiju – vsi kandidati imajo namreč približno isto formalno izobrazbo. Ne gre zanemariti niti okoliščine, da si posameznik s tovrstnim udejstvovanjem ustvarja tudi široko socialno mrežo, kar je v vseh pogledih še dodatna prednost.


DIJAŠKI KOTIČEK


2014 vs. 2019 Avtorica: Maša Kuzma

27. 7. 2014 »Bojimo se pristnih človeških čustev in občutij. Odnosi razpadajo, ker ne vlagamo več truda drug v drugega. Vse več nas je turobnih in poklapanih, a kako ne bi bili, ko pa se postopoma spreminjamo v apatične robote. V ljudi se je naselila neka bolehna delavnost. To ni navadna ‘zdrava kmečka pridnost,’ kot bi se izrazili naši stari starši. Na prvi pogled spominja na hvalevredno marljivost, a v resnici gre prizadevnost le do meje koristoljubnosti. Vsi držimo v sebi prepričanje, da moramo za uspeh trdno garati, če želimo ustvariti življenje, kakršnega nam bodo drugi zavidali. In ravno to je namen vseh naših prizadevanj – dokazati soljudem, da smo boljši, uspešnejši in podjetnejši od njih. Rek ‘sosedova trava je vedno bolj zelena’ se je spremenil v nezdravo rivalstvo. Hranimo se s svojimi uspehi, postavljamo se z našimi dosežki kot s trofejami, da bi le prikazali lahkotnost našega bivanja. Izgubili smo medsebojno iskrenost in vse, kar počnemo je, da stvari olepšujemo. Bojimo se sprijazniti z resnico in priznati, da nam ne gre, saj bi se nam drugi posmehovali. Nekdaj spoštovane človekove vrline veljajo za vrivanje v tujo zasebnost ali vohljanje, ker ljudje vsako prijazno gesto jemljemo ‘z rezervo’. Kreposti, ki danes odlikujejo povprečnega človeka, so med drugim tudi pomoč in delavnost, a to ne presega sebične preračunljivosti. Če pomagamo prijatelju, tega ne počnemo iz človekoljubnosti, temveč iz dobičkonosnosti. Ko trdno garamo in se odpovemo zabavi, to počnemo zgolj zaradi občudovanja in čaščenja v prihodnosti. Ponosno se postavljamo z doktorskimi in magistrskimi nazivi, ko nas povprašajo zgolj po imenu, le da bi dokazali svojo vrednost. Ko bi se vsaj ljudje zamislili. Pogledali svoja dejanja. Uvideli, da nas naša sebičnost ne pelje v pravo smer. Že sedaj je oddaljenost drug od drugega vse bolj očitna. Kolikor k temu ne pripomorejo zavajajoči ‘ekrančki’ v roki, nadgrajujemo te razdalje sami. Okoli sebe zidamo neprebojne stene in se oblačimo v zaščitne jopiče, da se ogradimo pred vplivi soljudi. Rada bi živela v svetu, kjer rečemo ‘bobu bob,’ kjer se častijo pogum, nesebičnost in sočutje. Neprijetno mi je v okolju, kjer na vsakem koraku oprezamo za morebitnim nožem v hrbtu.«

21

27. 7. 2019 Na to kratko kritiko sem slučajno naletela pred kratkim, ko sem prebirala svoje stare zapiske. Presenetila sem samo sebe z besedami, s katerimi se strinjam še danes, a se nevede vse bolj oddaljujem od njih. Menim, da je razlog za to vsakodnevni stres in hiter tempo življenja. Sami si zadamo toliko stvari, da v vihri ne najdemo časa zase. Kot otrok sem veliko pisala, skozi čas pa je to veselje postopoma uplahnilo. Zdi se mi, da sem takrat imela tudi močnejšo voljo in sem se bila pripravljena zavzemati za svoja stališča. Še vedno se strinjam z zapisanimi besedami, a trenutno niti ne vem, kakšna moja stališča so. Prav zares smo ljudje izgubili povezanost. Vse, kar se dogaja v našem življenju, se nam zdi tako zelo pomembno, da so svetovi ljudi okoli nas zanemarljivi. Nimamo ne časa ne volje za ukvarjanje s težavami drugih. Se je število ur v dnevu zmanjšalo ali se je obseg opravil povečal? Mogoče je le naš čut prijateljstva in iskrenosti oslabel. Slednje pa ni problem le v meni, temveč v družbi nasploh. Privzgojili smo si neko ravnodušnost, ki nam več sploh ne vzbuja začudenja. ‘Tako pač je, sprijazni se’ je postala mantra ljudi. Ne trudimo se za nobeno spremembo, nobeno izboljšanje. Okolje, kot nam je dano, moramo sprejeti in si zagotoviti pot s kar najmanj ovirami. Koliko ljudi na tej poti prizadenemo, ne igra velike vloge. Kot družba smo se izrodili. Ne spoštujemo več vrlin, kot so iskrenost, velikodušnost, dobrota ali empatija. Posledično tudi nimamo več takšnih moralnih načel. Menim, da ima vsak v sebi moralni kompas, a večina se nas odloči, da ga izklopimo, z mislimi, ki opravičujejo naša dejanja in s tem pomirijo našo vest. Očitno je vse, kar delamo iz navidezno prijaznih gest, prej preračunljivo premišljeno. Taktiziramo z darili in pohvalami. Vse, kar delamo dobrega, je le za šov, ki nikogar ne zanima, a hkrati vsi sodelujemo v njem. A kljub vsemu - še vedno obstajajo ljudje, ki nas vsakodnevno presenečajo, ki odstopajo od večine in živijo po že pozabljenih normah. Še vedno imamo v sebi del človečnosti, saj nam dobro dejanje ogreje srce in polepša dan. V sebi se sprašujemo ‘Zakaj bi moral jaz, če ne on?’ ali ‘Nočem se žrtvovati, če mi ne bo poplačano’, a ravno na vsakem posamezniku je, da stopi korak iz svojega območja udobja in naredi spremembo. Ljudje se v gonji za materialnimi dobrinami in hvalospevi izgubljamo in pozabljamo, da na koncu poti ni pomembno, čigava trava je bolj zelena. Pomembno je, da se na koncu dneva pogledamo v zrcalo z mirno vestjo, da znamo ljubiti sočloveka in da smo ponosni nase, s trofejami, ki so na naših policah ali brez njih. Pregovora ‘Spremeni sebe in spremenil boš svet’ nihče ne prakticira. Nikogar ne bo, ki bo namesto tebe živel tvoje življenje, nikogar, ki bi nosil tvoja bremena, torej je vse, kar ti preostane, sprememba tvojega sveta. Ko boš ti boljši, boš navdihnil svoje prijatelje. In tu je začetek revolucije. Tu je vir. Pri nas. Zdaj je na meni. Na tebi. Na vsakem posamezniku. Bomo pustili, da nas tako naravnana družba potegne vase, bomo zmagovalci na tekmovanjih v sebičnosti? Ali je še kakšna svetla luč, ki bedi nad našimi življenji? Mogoče se pa vendarle zbudimo. Mogoče pa bo počasi ta svet postal kraj, kjer se dogajajo tudi dobre stvari. Mogoče, ampak čisto mogoče z vzgledom izkoreninimo zlobo iz ljudi. Mogoče enkrat, nekoč …


DELO ALI CILJ? Avtor: Blaž Pečarič

Po vsakem končanem projektu, opravljenem izpitu, odpisanem testu ali končanem opravilu se vsak izmed nas za trenutek ustavi, si oddahne in se (zadovoljen) odpravi naprej. A kljub misli, da je ta stvar zaključena in da lahko spet mirno spimo, se pojavlja vprašanje o tem, česa se bolj veseliti, uspeha ali dela, ki je k uspehu vodilo in kaj je torej bolj pomembno, delo ali uspeh? Vsak uspeh, ni važno na katerem področju in kako velik je, zahteva trud. Brez njega najverjetneje tudi uspeha ne bi bilo ali pa bi bil ta le srečno naključje. Ustrezne priprave in delo, da dosežemo nek želeni cilj, so torej najbolj zanesljiva pot za doseganje le tega. Ker smo si ljudje med seboj različni, vsak poišče svojo pot, ki mu najbolj ustreza. Te so lahko različno dolge, zahtevne, kompleksne ali preproste, a važno je to, da vse pripeljejo na isti cilj. Če torej vse pripeljejo na isti cilj, so si zato enakovredne ali se med seboj razlikujejo po pomembnosti? Zagotovo na to vprašanje ni enotnega odgovora, saj različne okoliščine priprav vodijo do različnih pričakovanj, ki posamezniku postavljajo v ospredje delo ali cilj, odvisno od okoliščin. Če vzamemo, da so priprave enake za vse ljudi, bi torej opazili različne rezultate, kar pomeni, da vsi ne bi dosegli enotnega cilja, pač pa bi dosegli različno oceno, število točk, odstotek, ipd. Pomembno je izpostaviti, da vseh ljudi dosežen rezultat ne zadovoljuje z njihovimi pričakovanji ali potrebami. Za njih je torej cilj pomembnejši od priprav in dela, ki je potrebno za doseganje tega cilja. Pripravljeni so delati več in porabiti več časa, da zagotovijo svoj uspeh na danem področju. Cilj je zato zanje točka, ki jo morajo doseči, ne glede na zahtevnost preizkušnje. Za koga drugega, ki mu ta isti cilj ne predstavlja velikega dosežka (drugače povedano, je dober na danem področju), bo ta cilj dosegel brez posebnih težav. Njegova pot bo krajša in manj zahtevna. Je zato njegov dosežek zaradi njegovih sposobnosti kaj manj vreden od uspeha drugega, ki je zanj garal? Mislim, da je cilj v obeh primerih enakovreden za zunanjega gledalca, zagotovo pa ima za obe osebi različno vrednost. Predvidoma bi tisti z več vloženega dela bolj cenil svoj dosežek. Razlika v oceni zunanjega gledalca in preizkušane osebe pa povzroči konflikt v primerjavi ocene cilja oz. dosežka in cilja z vključeno oceno dela. Delo uspeh utemelji kot dosežek, cilj pa je le točka v procesu priprav, ki jo moramo doseči. Če delamo dovolj v skladu z našimi sposobnostmi, je cilj dosegljiv, vendar samo v primeru, da je res dosegljiv, torej realen. Vendar tudi sanjariti kdaj pa kdaj ni prepovedano, saj lahko dobimo spodbudo ali navdih, ki nam pomaga ohraniti našo osredotočenost na doseganje cilja. V želji, da bi naše uspehe vsi videvali počivati na gori dela, se torej moremo zavedati, da je za vsakim uspehom veliko priprav, ki nam naš dosežen cilj predstavijo kot mnogo večjega in bolj zadovoljivega, kot se nam zdi na prvi pogled. Delo je torej tisto, ki daje uspehu svojo pravo vrednost in je, ko pogledamo celo sliko, temelj, na katerem lahko naše lovorike mirno počivajo.

22


ČRNFEST 2018

23

Foto: arhiv Črnfest


podjetniĹĄki inkubator


Generacija Z Avtor: Kristian Asani

Generacija Z podjetniško najbolj naravnana generacija Prihaja generacija, ki ni izkusila sveta brez pametne digitalne tehnologije ter interneta, in ki jim je bil pametni telefon položen v zibelko. Generacija, ki je, za razliko od prejšnje, odraščala oz. bila vzgojena v obdobju recesije. Generacija, ki ji je dejansko resnično zelo mar za okolje. Generacija, ki je najbolj etnično heterogena in generacija, ki velja za največjo. Mlade, rojene med letoma 1995 in 2010, imenujemo generacija Z, ker so nasledniki milenijcev (mene), ki jim rečemo tudi generacija Y, vendar se jih je prvo poimenovanje bolj prijelo. Medtem ko milenijci že začenjajo zavzemati vodilna mesta v političnem in družbenem življenju, pa generacija Z pričenja prodirati na trg dela. Do leta 2026 naj bi že postali največji potrošniki na ameriškem trgu, zato jim razvojni in marketinški oddelki podjetij namenjajo zelo veliko pozornosti. Zakaj pravzaprav pišem o tej temi? Zato, ker sem pregledal in analiziral rezultate več različnih raziskav, kateri so me zares fascinirali in bi jih želel deliti z vami, da bi vsi skupaj lažje razumeli, zakaj moramo mlade čim hitreje vključiti v aktivno gospodarsko in družbeno življenje. Res je, da je bila večina teh raziskav opravljenih v ZDA, a kljub temu menim, da je/bo evropska generacija Z zelo podobna ameriškim vrstnikom: ! 73 odstotkov posameznikov generacije Z sanja o svojem podjetju in uresničitvi svoje podjetniške ideje ! Očitno prihaja podjetniško najbolj naravnana generacija. Kot rečeno, je generacija Z odraščala v obdobju recesije, zato se zavedajo, da si morajo stvari, ki si jih želijo, prislužiti in da se vse lahko spremeni z danes na jutri. Zaradi takšne vzgoje so naravnani k varčevanju ter tekmovalnosti. Poznani so kot ''early starters'', saj za razliko od prejšnjih generacij že zelo zgodaj razmišljajo o svoji karieri, hkrati pa jim poznavanje tehnologije omogoča, da zelo enostavno ustvarijo lastne promocijske kanale in storitve. Npr. imamo 12-letne Youtube zvezde, 6-letniki pa so sposobni že programirati – raziskave kažejo, da je inteligenčni kvocient generacije Z višji od prejšnjih. Poleg tega obstaja vse več aplikacij, portalov, preko katerih lahko prodajo svoje znanje, v razmahu pa je tudi delitvena ekonomija. ! 76 odstotkov se jih posveča ohranjanju in skrbi za okolje ! Odraščali so v času podnebnih sprememb, hkrati pa preko socialnih omrežij vidijo, da svet ni le vrt pred hišo + 10 kilometrov – videli so že marsikaj. 60 odstotkov bi jih rado delalo nekaj, kar

bi pomagalo izboljšati svet, 26 odstotkov jih je že delalo v prostovoljstvu, 30 odstotkov pa jih je že doniralo svoj denar za dobrodelne namene. V svojem bistvu so torej altruisti in, v kolikor upoštevamo še njihovo podjetniško naravnanost, potem predvidevam, da bodo njihova podjetja imela zelo visoke etične standarde. Pričakuje se, da bo ameriška generacija Z zelo raznolika, saj se bo leta 2020 več kot 50,2 % otrok opredelilo kot mešana rasa ali kot del etnične skupine. »On/ona je iz druge rase/vere in ne razume« ne obstaja v miselnosti in besednjaku generacije Z. Ta generacija je premagala raznolikost in želi sodelovati z ljudmi iz različnih okolij in različnih delov sveta. Podprli bodo voditelje, ki so zaupanja vredni in pozitivni – velika večina nasprotuje Trumpovi politiki. ! 48 odstotkov jih 10 ur dnevno preživi na telefonih, tablicah in drugih napravah ! Od tega jih 71 odstotkov 3 ure dnevno gleda različne posnetke na spletu. Zakaj? Ko gre za pridobivanje informacij o določenem področju, izdelku ali drugi tematiki, se starejše generacije v največji meri poslužujejo ogleda spletnih strani in branja. Nasprotno pa generacija Z informacije raje pridobiva prek videov. Znani so tudi po tem, da se radi stalno učijo o novih stvareh in sledijo aktualnim trendom. Kar polovica predstavnikov generacije Z se pridobivanja znanja rada loteva na lastno pest in želi imeti pri tem čim bolj proste roke. Kljub temu da jim je tehnologija v genih, pa jim ta vseeno ne more nadomestiti pristnega človeškega stika, zato kar 72 odstotkov predstavnikov te generacije želi na delovnem mestu komunicirati iz oči v oči, prav tako pa podoben odstotek raje vidi resnične osebe v video oglasih. Stereotip o tem, da so mladi stalno na telefonih in da niso sposobni normalno funkcionirati v družbi brez telefona, očitno ne drži. Na kratko sem izpostavil nekaj dejstev, ki so se mi zdela najpomembnejša za razumevanje pripadnikov generacije Z (osredotočil sem se le na pozitivne lastnosti). V Podjetniškem inkubatorju Bela krajina se bomo trudili, da bomo generaciji Z ponudili vsebino, ki ji bo všeč, ter da bomo čim bolje sodelovali, da skupaj ustvarimo željena delovna mesta in maksimalno izkoristimo potencial, ki prihaja. Na koncu me še zanima, če se z opisanim strinjate? V kolikor imate kakršenkoli komentar/kritiko, sem vam na voljo na e-mailu kristian.asani@ric-belakrajina.si. Predvsem pa, v kolikor držijo rezultati raziskave, da vas 73 % sanja o tem, da boste imeli svoje podjetje in uresničili svojo podjetniško idejo, vas z velikim veseljem povabim v Podjetniški inkubator Bela krajina (www.inkubator-belakrajina.si), kjer bomo naredili vse, da vam pomagamo pri realizaciji vaše podjetniške ideje.

25


POROÄŒAMO O ...


DAN ŠPORTA NA PUNGARTU Avtor: Andraž Cimerman Foto: Tjaša Miketič

V soboto, 22. 6., je na igrišču Pungart, v Metliki, potekal Dan športa. Kljub slabšemu vremenu, se je zbrala številčna množica, ki je spremljala atraktivne poteze nogometašev in bodrila najmlajše, ki so svoje znanje preizkusili v spretnostnem poligonu. V sklopu dogodka se je odvijal turnir v malem nogometu. 16 ekip iz Bele krajine, širše Dolenjske in Hrvaške se je borilo za nagradni sklad v višini 1500 €. V dopoldanskih urah je potekal skupinski del turnirja, v katerem so nekatere ekipe opozorile nase. Potem, ko smo dobili vse udeležence izločilnih bojev, je nastopil čas za najmlajše in najspretnejše. Sodelujoči so se potegovali za drese ambasadorjev športnega dogodka. To so bili Jure Balkovec, Rudi Požeg Vancaš, Martin Kramarič, Nejc Vidmar, Stefan Savić, Nik Omladić in Blaž Vrhovec.

---

---

V četrtfinalu in polfinalu smo spremljali hud boj in vrhunski nogomet. Med vsemi, sta najboljšo igro prikazali dve ekipi. To sta ŠTD Vinica in Pivovarna Ressel (Selo Ljubavi), ki sta se pomerili v velikem finalu. Najprej je povedla ekipa Selo Ljubavi in vodstvo držala skoraj vse do konca, ko je 12 sekund pred koncem rednega dela finalnega obračuna za ŠTD Vinica izenačil Rene Verbanec in poskrbel, da so za zmagovalca turnirja odločali kazenski streli. Pri teh je bila bolj zbrana ekipa ŠTD Vinica, ki je tako v svoje roke prejela prehodni pokal Pungarta in bogate praktične ter denarne nagrade. Tretje mesto je na turnirju osvojila ekipa z najbolj izvirnim imenom – Six-pack Corone. Ti so po kazenskih strelih premagali ŠD Dragovanja vas. Po končanem finalu se je zmagoslavje in druženje nadaljevalo, ob odlični glasbi DJ Tomaža.

V celoti, je bil Dan športa na Pungartu prekrasen pokazatelj, kako lahko mladi z nekaj dobre volje in ljubezni do športa ustvarimo odlično vzdušje in pravo športno rajanje. Tukaj se gre v prvi vrsti zahvaliti ekipi organizatorjev Športnega društva Pungart, to so Andrija Novosel, Mitja Žugelj, Marko Jankulov, Valentina Vrbos in Valentina Ambrožič, ter celotni ekipi Kluba belokranjskih študentov. Prav tako gre posebna zahvala Mladinskemu Kulturnemu Klubu Bele krajine (MKK) in vsem ostalim sponzorjem, brez katerih izvedba dogodka ne bi bila mogoča. Za konec pa vse vabim na športno dogajanje na letošnjem ČrnFestu, kjer se bomo pomerili v odbojki na mivki in ulični košarki 3na3.

27


TEDEN KULTURE NA PLACU Avtorica: Eva Žgajner Foto: Arhiv Kudplac Po tednu brezplačne kulture in kreativnih delavnic, se je v soboto, 13. 7., zaključil že 13. TKNP - Teden kulture na Placu. Metliški festival je letos privabil okrog 3000 obiskovalcev najrazličnejših starosti. Kljub temu, da vremenski pogoji niso bili idealni, je bilo izvedenih 16 različnih delavnic, nastopilo je 14 izvajalcev, videli pa smo tudi otroško in plesno predstavo. Prvič v zgodovini festivala smo pripravili tudi umetniško razstavo in okroglo mizo.

Program kreativnih delavnic je bil eden od najbolj raznolikih: pekli smo kruh in pogačo, ustvarjali enkratne spomenike, pisali časopis, eksperimentirali, se urili v kung fuju in še marsikaj. Zvečer smo se prepustili zvokom raznih izvajalcev iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. Nastopali so Kazan, Orkestrada, Bitipatibi, Denis Katanec, Seine, Futurski, Svemirko, Kezz, AMN, Kuku$, DJ K’Pow, Balans, Lollobrigida in Blaž. Vseskozi je za vizualni spektakel na odru skrbela tudi VJ 5237.

Omejena razstava je združila tri umetnike: Laro Reichmann, Nino Čelhar in anonimneža Name:. Rdeča nit razstave so fizične in družbene meje, skupaj jih je povezala kuratorka Nastja Mezek. Lara Reichmann za svoj medij najpogosteje uporabi videodokumentacijo lastnih intervencij v javnem prostoru. Njena dela se pretežno ukvarjajo z beleženjem in sledenjem bivanjskega prostora v nacionalnem in globalnem kontekstu, s katerim odpira vprašanja vidnih in nevidnih meja, ki posegajo v polje naše intime, pripadnosti in svobode. Nina Čelhar je slikarka, ki nam s svojim minimalističnim občutkom za okolje ponuja odtujene, a hkrati domače konstruirane prizore arhitekture v odnosu do svojega okolja, narave in človeka. Name: je umetnik, ki z različnimi pristopi raziskuje grafitarsko subkulturo in širši kulturni kontekst, v katerem živimo. V svojih delih pogosto problematizira razmerje med ilegalnim in legalnim.

V četrtek se je na podstrešju metliškega gradu odvila okrogla miza z naslovom Ekskurz v diskurz, na kateri so se srečali nekateri pomembni metliški odločevalci na področju kulture in mladih: Gregor Jevšček (vodja Mladinskega centra Metlika), Andreja Brancelj Bednaršek (direktorica Belokranjskega muzeja Metlika), Martina Legan Janžekovič (podžupanja Občine Metlika), Alenka Tomašič (predsednica sveta Mestne skupnosti Metlika) in Marjetka Pezdirc (direktorica Zavoda za turizem, kulturo, šport in mladino Metlika). Namen dogodka je bil metliškemu lokalnemu prebivalstvu omogočiti srečanje in diskurz z odločevalci. Iz publike je prišla tudi pobuda, ki jo je vredno omeniti: Metličani si želijo v svojem kraju videti aktivni kulturni center. 28


dogajanje v ...


semič Avtor: Dino Subašić Majhnost je lahko velika prednost. Pa to drži? Kako »Šokci« gospodarimo? Spodaj navedeni podatki veljajo za leto 2018, povzeti pa so iz Informacije o poslovanju gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov v Občini Semič v letu 2018, ki jo je pripravila Barbara Vraničar, in ki je bila izdana v Črnomlju, 19. junija 2019. V podatke so vključena le podjetja in samostojni podjetniki, ki so registrirani v Semiču, kar izključuje Iskro, d. o. o., saj ima v Semiču le enoto. V letu 2018 je v občini poslovalo 62 gospodarskih družb (6 več kot leta 2017) in 73 samostojnih podjetnikov (3 več kot leta 2017), ki so zaposlovali 577 ljudi (13 % manj kot v letu 2017). Ustvarjenih je bilo za petino manj prihodkov od prodaje kot v letu 2017, izvoženega pa je bilo za 47,1 % manj blaga kot leta 2017. Razlogi? Eden izmed njih je zagotovo pripojitev podjetja Unitplast k družbi Tomplast, s čimer je Semič izgubil sedež, poleg družbe Cablex plastik, d. o. o., edine srednje velike družbe. V občini je imelo delovno mesto 633 delovno aktivnih prebivalcev občine, kar znaša 41,5 % delovno aktivnega prebivalstva občine Semič. 891 delovno aktivnih pa v službo dnevno migrira, od tega največ v Novo mesto, Črnomelj, Ljubljano in Metliko. Skupnega ustvarjenega dobička je bilo za približno 3,68 milijona evrov, 22,6 % vseh podjetij pa je poslovalo z izgubo, ki je znašala 131 tisoč evrov. Zaposleni v občini so v povprečju prejemali 900 evrov neto plače, kar je pod povprečjem jugovzhodne regije, a še vedno za 1,6 % in za 2,1 % več od povprečne plače v metliški in črnomaljski občini. Neto dodana vrednost na zaposlenega v občini je znašala nekaj več kot 36 tisoč evrov, kar je več kot v letu 2017, za 22,8 % več kot v Metliki in za 8 % več kot v Občini Črnomelj, a kljub temu v zaostanku za državnim povprečjem. Trend gibanja števila upokojencev v občini narašča, učencev, dijakov in študentov pa upada. Ali je torej majhnost naša prednost? Manj kot imamo prostora na voljo, bližje smo si. Bolj kot smo si blizu, bolje se poznamo. Posledično med seboj spoznamo več razlik in drugačnosti ter se jih tudi zavedamo, zato jih znamo tudi bolj ceniti in izkoristiti. Prej kot to spoznamo, prej smo pripravljeni sprejeti drugačnost, prisluhniti drug drugemu in postati odprti za spremembe. Sprejemanje drugačnosti je bilo tudi lajtmotiv Glasbene mavrice, glasbenega koncerta v sklopu Poletnih večerov Kulturnega centra Semič. Dogodek je organizirala semiška mladina, ki je zbranemu občinstvu predstavila pisano paleto različnih glasbenih žanrov in prisotne spodbudila k iskanju dobrega v drugačnosti. Ko smo že pri spodbudi, naj poudarim, da se je Občina Semič, še posebej v preteklih nekaj mesecih, izkazala kot spodbudna za mlade. Številke govorijo svoje, a dokler se znotraj občine medgeneracijsko povezujemo in ustvarjamo prostor za pogovor in dogovor, lahko ostajamo napredni, inovativni in spodbudni za celotno prebivalstvo občine. V petek, 28. junija, je v prostorih KC Semič potekal dogodek v sklopu projekta Rastimo skupaj, v sodelovanju z Mladinskim svetom Slovenije in Uradom Republike Slovenije za mladino. Predstavljeni so bili primeri dobrih praks par-

ticipacije in informiranja mladih v nekaterih slovenskih občinah, semiški mladostniki pa so imeli priložnost spoznati možnosti za sodelovanje z lokalnimi odločevalci. Na dogodku so bili prisotni tudi župani vseh treh belokranjskih občin, ki so odgovarjali na zastavljena vprašanja in predstavljene predloge mladih. Na povabilo na pogovor s semiško županjo so se odzvale najboljše učenke OŠ Belokranjskega odreda Semič ter najuspešnejši semiški učenci OŠ Milke Šobar - Nataše, kar je prav tako prikaz prisotnosti dialoga med perspektivnimi mladimi in županjo v naši občini. 24. maja so tudi slednji v Semič privabili sonce z zaključkom mednarodnega festivala videov S-factor 2019. Pod tem soncem so poskrbeli za medgeneracijsko solidarnost, saj so s festivalom Igraj se z mano v ustvarjalne in športne delavnice vključili čisto vse generacije. Kaj pa tisti, ki vstopajo v jesen svojih življenj? Se je s krepitvijo dialoga med Občino in mladimi pozabilo na starejšo populacijo? Glede na prikazane premike znotraj občine, je odgovor ne. V sodelovanju z Društvom upokojencev Semič je naša Občina uvedla »Mojega šoferja«, šoferja, ki opravlja prostovoljne prevoze starejših in invalidnih oseb. Pa rezultati projekta? Ti so opazni, v mesecu juniju je »Moj šofer« olajšal premik vsaj enaindvajsetim posameznikom in njihovim spremljevalcem. Meseca maja je semiška občina na gasilskem koncertu znova gostila Marjana Šarca, a tokrat v vlogi predsednika vlade. Odzval se je na povabilo PGD Črešnjevec in v svojem govoru poudaril, da gasilci: » /…/ ne gledamo samo na denar, ampak predvsem na to, kako bomo drug drugemu priskočili na pomoč, mu ponudili roko.« Poletne počitnice so priložnost za krepitev športnega in telesnega udejstvovanja, ključni akter za to področje je pri nas Športno društvo Partizan, ki je tudi letos poskrbelo za organizacijo Športnega poletja: poletja, ki ob ponedeljkih in četrtkih ponuja igro nogometa, v torek in petek na spored uvršča košarko, ob sredah pa največ aktivnosti omogoča najmlajšim. A Športno poletje ni edini podvig aktivnih Semičanov; neutrudno je tudi Planinsko društvo Semič. Aprila se je 24 semiških planincev odpravilo na velikonočni pohod na Gradišče, maja je potekal pohod po Krožni pešpoti partizanskih bolnic v občini Semič, za najbolj odmeven športni podvig pa sta tokrat poskrbela Ciril Totter in Jovan Dragutinović, ki sta se z zastavama pohodne skupine Tempoo in Tekaškega društva Bela krajina peš napotila iz Semiča na Triglav. Na vrh Slovenije sta prispela v 26-ih in 34-ih urah. Vsi ljubitelji narave in mirnega sprehoda lepo vabljeni na potep po prenovljeni učni poti od Lebice do Krupe, ki se je podaljšala za 2,5 kilometra in pridobila novo brv čez reko Krupo. Onstran reke se nahaja izvir, ki se nato razvije v kraško vodno jamo in dom edinstvene žive jamske školjke na svetu. Pred in za nami je dinamično poletje na mnogoterih področjih, polno aktivnosti in dejavnosti ljudi, ki jih je zaradi majhnosti Semiča težko spregledati; od participacije na kulturnem, športnem in političnem področju, kar vključuje vzpon na vrh Slovenije in obisk slovenskega političnega vrha, pa sovražnih pozivov, nastrojenih proti ljubiteljem metala in »napovedi« potresa na festivalu MetalDays v Tolminu s pomočjo nadnaravnih sil, do spodbujanja semiške mladine k sprejemanju drugačnosti skozi glasbo ter pomoči starejšim občanom s strani Občine s ponudbo boljše mobilnosti le-tem. Pestro je, pri nas doma, dobrodošli v Semič! 30


mc bit Avtor: Milena Lazarevič

MEDGENERACIJSKI VRT S prijavo projekta Medgeneracijski vrt smo bili Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj, Mladinski center BIT in Knjižnica Črnomelj uspešni na javnem pozivu za izbor operacij za uresničevanje ciljev Strategije lokalnega razvoja na območju LAS Dolenjska in Bela krajina v letu 2016.

metlika

Z našo operacijo si želimo doseči pozitiven učinek za vse prebivalce belokranjskih občin, še posebej za ranljive skupine otrok, mladih, žensk, starejših in oseb s posebnimi potrebami. Z ureditvijo vrta in dogodki ter delavnicami bomo ustvarili pogoje, ki bodo spodbujali socialno vključenost in sobivanje v naravi za skupine z manj priložnostmi, med mladimi spodbujali izkustveno učenje v naravi, omogočili prenos znanja ter medgeneracijsko sodelovanje za aktivno staranje starejšega prebivalstva. Prav tako bomo opozarjali tudi na ekološko ozaveščenost in sobivanje z naravo.

Avtor: Aleksander Vuković Spet se javljam iz najlepšega mesta. V teh nekej mescih, od kaj smo se nazadnje čuli, se je zgodiko marsikaj. V prejšnji številki smo končali z Vinsko vigredjo, a v tej bomo začeli. Za une, ki neznajo, je to velik greh, al to je največji vinski festival v Sloveniji. Pravi se, da se tu zbere okuli 20 jurjov vlka glava množica vinskih ljubitlov, po moji oceni še skus premalo. Vino se je zlivalo v potokih. Tak močno, da če si šu zvečer dol do Obrha, si si lahk kr iz tam natankou flašo bevande. Za šlag na kraju je pa poskrbela naša članica Patricija Blažič, ki je bla okronana za kraljico Metliške črnine.

S preureditvijo javne površine v medgeneracijski vrt z vso načrtovano opremo bomo povečali število urejenih skupnih površin v Črnomlju, dvignili kakovost življenja prebivalcev in s tem prispevali k dolgoročni koristi in kvaliteti življenja lokalnega prebivalstva. Z delavnicami in drugimi dogodki v času operacije bomo ustvarjali pogoje za večjo socialno vključenost skupin z manj priložnostmi in spodbujali medgeneracijsko druženje in učenje. Lepo vabljeni na dogodke in delavnice.

22. junija je biu Pungart poun mladih športnikov. Dogodek je biu plod skupnega sodelovanja fantov iz ekipe Pungart in KBŠ-ja. Igrala se je košarka, igrou se je fuzbal. Poskrbljeno je blo za hrano i pijačo. Kljub temu, da jih je presenetlo slabo vreme, so dogodek izpeljali nemoteno. Zmagovalci Pungarta 2019, ki so prejeli tudi zasluženo denarno nagrado, so bli naši kolegi iz samooklicane Viniške republike.

Več o dogodkih in delavnicah na povezavi: https://www.facebook.com/MedgeneracijskiVrt/ Operacija je sofinancirana s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.

Dobre dva tedna za tem pa je KUD Plac organizerau festival TKNP v starem delu Metlike. Delavnce, ki so jih organizerali, so ble tak za mlade ko i za stare. Občasno slabo vreme ni prizadelo popoudanskih dejavnosti i večernih koncertof. Vseeno so bli jako lepo obiskani. Žau je treba rečt, da so neurja i toča letos prizadeli metliško opčino. Najprej je v Podzemlu zalilo šolo, pol v Gradacu, ki je razkrilo streho gasilnega doma i porušlo ograjo igrišča, pol par danof kasneje je tak isto vreme pršlo v Metliko poplavit hiše i odneslo par streh. Povsod so hvalabogu na pomoč skočili naši gasilci. Ki smo že pr teh pridnih fantih, bi blo omembe vredno njihovo gasilsko društvo, ki letos obeležuje že 150 obletnico svojega delovanja.

Foto: Osebni arhiv

Za konc lahko rečem, da so bli te začetni poletni mesci jako mladostniško ofarbani. Skus kam grem, vidim nekej, da se dogaja. Čudno. Al če češ vidit, moreš it. Če še nisi nč takega vidu, boš meu priliko zdej v augustu na Črnfestu al pa pr Šokcih na Semiški ohceti. Do naslednjič! 31


Slovenija za študentski žep

Idejni vodja rubrike: Dino Subašić


PODČETRTEK ---Avtorica: Nina Vlašič

Možnost dostopa in čas vožnje (začetna postaja: Črnomelj): Avtomobil (1 h 43 min), vlak (4 h 7 min) Naravne znamenitosti: Jelenov greben, Rudnica

Kulturne znamenitosti: Čokoladnica Olimje, Minoritski samostan Olimje s staro lekarno, Terme Olimia in Aqualuna (popoldanska vstopnica: 12 € (od ponedeljka do četrtka), 15 € (od petka do nedelje), Planetarij Odiseja (5 €), pivovarna Haler Kulinarični predlogi: Študentskih bonov ni možno koristiti, na voljo so nam restavracije Lipa, Amon, domačija Haler ali pa gostišče Jelenov greben. Celoten strošek izleta: Stroški prevoza (povratna vozovnica za vlak): 13,38 €, ogled čokoladnice Olimje (brezplačno), obisk pivovarne Haler (ogled brezplačen), sprehod do Jelenovega grebena (možnost hranjenja jelenov in srn), obisk Planetarija Odiseja (5 €), kosilo v gostišču Jelenov greben (glavna jed in pijača: približno 16 €). Skupaj: 34,38 €

Vir: https://www.jelenov-greben.si/foto-galerije/9

NOVO MESTO -Avtor: Pan Blažič

Možnost dostopa in čas vožnje (začetna postaja: Črnomelj): Avtomobil (39 min), vlak (42 min) Naravne znamenitosti: Grajski park na Otočcu, reka Krka, Trška gora

Kulturne znamenitosti: Grad Grm, Grad Otočec, Dolenjski muzej (vstopnina 3 €), frančiškanski samostan, staro mestno jedro (Kettejev vodnjak, rotovž), gotska cerkev svetega Miklavža Kulinarični predlogi: Gostišče na Trgu, oštarija Rudolfswerth, gostišče Loka, bistro Marof, picerija Totalka (doplačilo s študentskimi boni: 2,90 €) Vir: www.slovenia.info

Celoten strošek izleta: Stroški prevoza (povratna vozovnica za vlak): 6,88 €, ogled Dolenjskega muzeja (3 €), kosilo v piceriji Totalka (2,90 €) Skupaj: 12,78 € 33


ĹĄtudentska kuhna


DIMLJENI PIŠČANEC NA ŽARU Sestavine za piščanca: • piščančja stegna brez kosti • ¼ skodelice navadnega grškega jogurta • 1 čajna žlička oljčnega olja • ½ žlice rdečega vinskega kisa • 2 stroka česna • origano • kurkuma • sladko mleta rdeča paprika • sol • poper Sestavine za solato: • 1 žlica olivnega olja • 1 žlica rdečega vinskega kisa • poper • 3 kumare • 150 g češnjevega paradižnika • ½ rdeče čebule

-

Sestavine za prilogo: • 2 skodelici kuhane kvinoje • olive • ½ pristne fete (v slanici) Piščančja stegna razrežemo na 3 cm velike koščke. V veliki skledi nato zmešamo jogurt, olje, kis, česen, origano, kurkumo, rdečo papriko, sol in poper. Dodamo piščanca in premešamo. Pokrijemo z folijo in mariniramo v hladilniku do 8 ur. Piščančje kose nabodemo z lesenimi palčicami ter pečemo na žaru, dokler skorjica ne postane zlata. V posodi zmešamo sestavine za solato. Postrežemo z kuhano kvinojo, olivami in feto. PRIPRAVA KVINOJE Kvinojo dobro operemo. To lahko naredimo tako, da jo na mrežastem cedilu dobro izpiramo pod tekočo vodo. Nato jo ocedimo. S tem zmanjšujemo naravni grenek okus, ki se pojavlja na površini semen kvinoje. Sledi kuhanje. Pomešamo jo z vodo. Počakamo dokler zmes ne zavre na srednji temperaturi, nato pa temperaturo zmanjšamo, da se kuha na lahkem ognju. Postopek naj traja tako dolgo, dokler kvinoja na absorbira vse vode, prbl. 10–20 minut. Po koncu kuhanja jo pustimo ostati še dobrih 5 minut. Začinimo jo po želji.

--Foto: Osebni arhiv

35

Foto: Osebni arhiv

VEGANSKI PROTEINSKI SLADOLED Sestavine: • 1 skodelica rastlinskega mleka • 2 jušni žlici 100 % ekstra deviškega kokosovega olja • 1 skodelica ohlajene filtrirane kave • 1 ½ skodelice namočenih indijskih oreščkov • 1 čajna žlička burbonske vanilje v prahu • 1 čajna žlička cejlonskega cimeta • ½ čajne žličke kardamoma v prahu • ščepec nefiltrirane soli • 1 merica (25 g) rastlinskih proteinov • po želji sladilo: sirup za karamelen okus Rastlinsko mleko (laneno, kokosovo, sojino, mandljevo) nalijemo v mešalnik. Dodamo mu namočene indijske oreščke (brez vode). Prej jih namakamo vsaj 1 uro, še bolje 2, da so res mehki. Pripravimo običajno turško kavo in jo precedimo, da nima kavnih usedlin. Lahko uporabimo tudi espresso. Ohlajeno kavo nato dodamo rastlinskemu mleku in indijskim oreščkom ter vse skupaj miksamo na najvišji hitrosti približno 1 minuto. Nato mešanici dodamo kokosovo maščobo, cimet, kardamom, solni cvet in vaniljo ter ponovno miksamo. Nazadnje dodamo še merico rastlinskih proteinov, ki bodo sladoledu popestrili okus. S pripravljeno kremo nato napolnimo posodice za zmrzovanje sladoleda in ga postavimo v zmrzovalnik za približno 2 uri. Preden sladoled serviramo, ga 15 minut prej postavimo na sobno temperaturo. Pri serviranju mu lahko dodamo še nekaj kavnih zrnc za okras. Lahko pa kavna zrna tudi grobo zmiksamo v mlinčku za kavo in jih z lopatico vmešamo v sladoled.


POZDRAVI IZ ... Idejni vodja rubrike: Dino Subašić

Foto: Osebni arhiv

Foto: Osebni arhiv


Draga Zvitica!

GRIBLJE

Evo še prispevek enega gribeljskega študenta. Ali pa žbularskega ... Kakor hočete. Včasih je bilo morda komu nerodno, če so mu rekli žbular, danes pa mislim, da to nikogar ne moti preveč. Bolj je morda moteče to, da žbula (čebule) ni več toliko kot včasih. Vsak ga pridela nekaj zase, prodaje po širšem okolišu pa ni več. Pa nismo mi eno majhno selo, imamo čez sto hišnih številk. Imamo tudi šolo, cerkev Sv. Vida, gostilno, gasilski dom, športno igrišče in tudi trgovino smo imeli, pa so nam jo zaprli pred petnajstimi leti. No, imamo pa zato šolo veliko dlje. Letos junija smo praznovali 130-letnico obstoja šole, ki je zdaj sicer podružnična šola OŠ Loka Črnomelj. Do petega razreda so otroci lepo v Gribljah in se jim ni treba zjutraj drajsat z avtobusom v Črnomelj. Če vam je poleti vroče, lahko pridete na naše kopališče. Res je nekaj parkirnine za plačat, ampak voda je čista in topla. Pa še kako pivo ali Cedevito boste lahko spili na terasi bifeja . Dokler boste na pijači, lahko vržete brisačo preko jako lepe zelene panelne ograje, ki varuje našo južno mejo. Kako uspešno je to, vidite vsak dan po poročilih, ampak brisača se pa lepo posuši. V Gribljah imamo tudi lepe in dolge njive. Hvala bogu, da ne sadijo več toliko krompirja kot včasih in ni treba 14 dni bit zvit na njivi in ga pobirat. Se je pa tu lepo naučil orat naš vaščan Tone Filak, ki je bil večkrat državni prvak v oranju. Bil je tudi na veliko svetovnih prvenstvih - od Afrike, Kanade, Švedske in drugih evropskih dežel. Da ne pozabim na Cirila Totterja - on ti preteče od Gribelj do Triglava v enem dnevu. Prej je na vrhu, kot bi jaz našel gojzerje nekje po hiši. V vasi je tudi nekaj apartmajev za turiste, frizerski salon pa kmetije, kjer lahko kupite doma pridelano hrano. Kot vidite, v naši vasi ne boste ne lačni ne žejni ... Obiščite nas in preverite, če je vse res. Počitniški pozdrav, Iztok Pezdirc

KRUPA

Pozdravljena, Zvitica! Živim na Krupi, ki ma od oka 15 bajt. Čepraf to ni neki velka vas, se fseglih delimo na spodno pa gorno gaso. Pa vredno je omenit, da kljub temu, da smo majhni, smo kr razviti. Za fse tiste, ki ne vejo, kam naj grejo za vikend al pa ko jim je dugcejt, nej pridejo sm, kr s tem nebojo nč falili. Za zalublene, malo majn zalublene, tiste v iskanju lubezni al pa srečno samske, je kraj, kot je izvir reke Krupe, prava izbira, zt ko te si loh zbistriš misli, se spočineš, koga novega spoznaš pa tut narediš kako dobro sliko za na Instagram. Če je kdu malo bl pogumen, loh na začetki vasi zavije v studio Kopovojka na kak tattoo, kr mamo v vasi pravega mojstra, ki ti uresniči fsako jake želje. Njegova žena je pa tut prava mojstrca za kozmetične zadeve, kr iz tebe naredi pravo lepotno čudo. V sredini vasi je na steni hiše postavlena plošča v spomin Jankotu Lavrinu, ki je bil slovenski literarni zgodovinar, esejist, pisatelj, prevajalec in urednik. Po njem se tut imenuje Lavrinova diploma, nagrada Društva slovenskih književnih prevajalcev. To še ni vse, tuki mamo tut Turistično kmetijo Cerjanec, kjer maš loh kako fešto alpa greš vč na južno. Zravn si pa loh še ogledaš živali, ki jih majo. Za fse delavne ldi mamo tle firmo Jeklostil, za tiste, ki se pa čejo naučit harmoniko, mamo pa tut pravega strokovnaka, ki te nauči v nulo. V glavnem, v naši vasi je res fsega, ni da ni, zt je vsaka duša lpu vablena na ogled. Lep pozdrav, Erika Kofalt 37


RAZVEDRILo


KJE SI? - NISI? Avtor: Jaka Šikonja Ob takem lepem vremenu so z dopusta poklicali belokranjskega policajca Mirka Podrobnjaka. Poklicali so ga vsi tri belokranjski župani na zagovor, češ da je en migrant na begu. Sumljive informacije so pršle iz gostiln, vse od ugrabitve domačina do tega, da je to sam pijani Belokranjec, ki je pozabu, kje ma mamo. Izkusnjara Mirko se ni dal i skužu, da je res to neki migrant i da se je skril v hišo ob naši prelepi reki Kolpi, neki v vasi Jebelež. Jebelež je biu od skus znan po svoji multi-nacionalni kulturi i po tem, da se sosedi nikak niso pogovarjali, a niso se ni kregali. Če bi šteli hiše na prste, bi jih prešteli dobrih 5, postavljenih v vrsto – ena zravn druge, druga zravn prve (glej sliko, da ti bo jasno). V vsaki izmed teh hiš živi po en človek, pr čemer je vsak druge nacionalnosti, od Ruzanca, Kurdistanca, Šokca, Podgurca do Hrvata. Vsak izmed njih pije eno izmed 5 pijač, od vode, bevande, cvička, rumenega muškata do koktejla. Tak isto vsak puši ene cigarete, od Jadrana, LM-ov, rdečih marličov, do pipe na zelišča, en ga čak i vejpa (to je nekej novega i v Beli krajni take stvari niso dobro poznane). Vsak od njih ma v svoji hiši eno sliko iz dopusta, kam najrajši hodi. Na zidih majo od Gajaca, Vodic, Ankarana, Grčije do Krka. I v svoji bajti ma vsak še eno žival, od pande, kameleona, netopira, vevera do kenguruja. Kaj? Neznaš kaj je to vever? Pa to je moška veverca. Tvoja naloga je, da skužiš, v keri hiši se skriva migrant. Jasno je, da se je skriu v rep od vevera. Do odgovora ti bojo pomagali naslednji namigi: 1. Ruzanc živi v hiši s sliko Vodic. 2. Šokc se igra s kameleonom. 3. Podgurc pije cviček (koda tega nismo znali). 4. Hiša s sliko Ankarana je takoj levo od hiše s sliko Grčije. 5. Lastnik hiše s sliko Ankarana pije bevando. 6. Oseba, ki puši LM, boža pande. 7. Oseba, ki zahaja v Gajac, puši rdeče marliče. 8. Oseba iz hiše na sredini pije rumeni muškat. 9. Kurdistanc živi v prvi hiši na levo. 10. Oseba, ki vejpa, živi zravn osebe, ki ima kenguruja. 11. Oseba, ki vzgaja netopirje, živi zraven osebe, ki puši rdeče marliče. 12. Oseba, ki puši pipo na zelišča, pije vodo. 13. Hrvat puši cigarete Jadran. 14. Kurdistanc živi zraven hiše s sliko Krka. 15. Oseba, ki vejpa, ima soseda, ki pije koktajl.

Hiša na levi

2. hiša

Hiša na sredini

Nacionalnost Cigarete Pijača Žival Slika 39

4. hiša

Hiša na desni


Profile for KLUB BELOKRANJSKIH ŠTUDENTOV

Zvitica POLETJE 2019  

Zvitica POLETJE 2019  

Advertisement