Amo®, 3. leto, 8. števlika by Klub Alumni

www.alumni.si

informativna publikacija za nekdanje škofijke in škofijce | leto 4 | številka 8 | november 2013

»Z vsakim človekom, ki se zbudi, je družba malenkost na boljšem.« Federico V. Potočnik

3 4 5 9 12 17 22 28 29 32

Drage alumne, dragi alumni Uvodnik leto 4 | številka 8 | november 2013

Alumni v javnosti Razmišljanje predsednika Kluba Alumni ŠKG

Napačne poteze so v življenju neizogibne Intervju z Markom Borisom Andrijaničem

Treba je biti pripravljen Intervju s Saro Lužovec

Strela pač vedno trešči v visoka drevesa Intervju z Nejcem Smoletom

Alumni v javnosti

Kratka vprašanja in odgovori

5 9

Alumni podjetniki

Adhuc meministis, socii?

Iz šolske kronike

Novice Kluba Alumni ŠKG

Dragi alumni

Nagovor Jožeta Mlakarja, prvega ravnatelja ŠKG

NOVEMBER 2013

UVODNIK

Drage alumne, dragi alumni, prijetni in topli poletni meseci so za nami in že smo vstopili v svežo jesen. Profesorji na ŠKG smo že odločno zakorakali v novo šolsko leto, gotovo tudi s hvaležnostjo ob misli na ponovno odprtje ŠKG pred 20 leti, kar praznujemo že vse leto 2013. Ob 20-letnici ponovnega odprtja ŠKG in 100-letnici prve mature v slovenskem jeziku je potekalo že veliko prireditev, pred nami pa je še več pomembnih dogodkov, povezanih z jubilejema, predvsem slavnostna akademija ob prazniku sv. Stanislava 13. novembra. Marsikdo med vami, predvsem predstavniki 1. generacije škofijcev, se gotovo spominja svojega vstopa v prostore ŠKG, ki so imeli leta 1993 precej drugačno, bolj klavrno podobo, kot jo imajo danes. Ne vem, če ste se v svojih mladih letih tega zavedali, vsekakor pa se je tega zavedalo vodstvo zavoda in gimnazije. Kdor bo primerjal podobo zavodske stavbe takrat in danes, bo opazil očitno razliko. Ob obletnici je izšel tudi zbornik, ki zajema vseh 20 let delovanja ŠKG. Vsekakor zanimivo branje za vse, ki smo bili del nje. Novi Megaron za šolsko leto 2013/14 pa bo dokazal, da je jubilejno geslo Skozi tebe kipela bo rast še kako na mestu, saj rast na ŠKG še vedno kipi in Bog daj, da bi tudi v prihodnje. Svež veter pa prinaša tudi nova številka publikacije Amor, ki je pred vami. Spraševali smo se, v kolikšni meri nekdanji dijaki ŠKG krojijo javno življenje v Sloveniji in preko njenih meja. Našemu pozivu so se z veseljem odzvali predvsem dejavni v različnih medijih, pa tudi kakšen politik, kulturnik ali gospodarstvenik. Ko boste brali rubriko Adhuc meministis, socii?, boste ugotovili, da so si nekateri tlakovali pot že v gimnazijskih letih, si nabirali izkušnje, se učili na svojih napakah in napakah drugih, kljub neuspehom vztrajali, se urili v govorniški spretnosti, v pridobivanju množice, navezovali poznanstva in prijateljstva … Da se izpostaviš v javnosti, zdržiš njen pritisk ter hkrati ostaneš zvest samemu sebi in svojim bližnjim, moraš biti pogumen, samozavesten, trden, vztrajen, pozitivno naravnan, odločen, z dobro oblikovano vizijo, v katero neomajno verjameš. Tudi sama sem imela izkušnjo s kandidaturo kot članica stranke na enih izmed občinskih volitev, in ko sem se zagledala na plakatu sredi domačega kraja, sem se počutila odgovorno do strankarskih sodelavcev in ljudi, ki so oddali glas za našo stranko tudi zaradi mene. Izpostaviti se ni igra, ampak je odgovornost. Veliko ljudi računa nate in pričakuje, da boš s svojim delovanjem uspel doseči, da bo tudi zanje svet lepši. Acta, non verba torej! Če tega nisi pripravljen živeti, je pametneje in bolj pošteno do vseh mesto prepustiti drugim. Vabim vas k branju zanimivih intervjujev in krajših prispevkov nekdanjih škofijcev, ki odsevajo zgoraj zapisane značilnosti javnih osebnosti. Verjamem, da vas javno življenje sooblikuje še veliko več, a vas tokrat novinarska roka publikacije Amor žal ni dosegla. Kot smo napovedali že v prejšnji številki, smo ohranili rubriko Alumni podjetniki, v kateri so tokrat zaradi večje odzivnosti predstavljeni kar trije podjetniki namesto dveh, kot je bilo sprva napovedano. Še vedno ste vabljeni novi, da se predstavite v prihodnjih številkah. Rubrika Za poslastico še vedno ni doživela ponovne obuditve. Nisem še obupala. Še vedno sem prepričana, da se vam v življenju dogaja veliko lepih in zanimivih reči, le malo volje in časa je potrebnega za kratek zapis in eno fotografijo. Računam na vas v naslednji številki. Ob koncu vas vabim k branju nagovora g. Jožeta Mlakarja, nekdanjega ravnatelja ŠKG, ki nas spodbuja k hvaležnosti in dobrodelnosti. Hvala vsem, ki ste sodelovali pri nastajanju publikacije. Prijetno je bilo ustvarjati, občudovati inovativnost, potrpežljivo in vznemirjeno čakati na prispevke, spoznavati zanimive ljudi, se pogovarjati z znanci in neznanci, odkrivati sebe, svoje sposobnosti in meje … S tem se kot urednica od vas poslavljam in uredniško delo predajam mlajšim.

Olga Osredkar, prof. latinščine, urednica

NOVEMBER 2013

RAZMIŠLJANJE

Alumni v javnosti

Pri vsakodnevnem spremljanju medijev se pogosto zgodi, da si velikokrat hote ali nehote rečeš: »Hej, tega pa poznam, ta je pa škofijc!« Veliko alumnov je medijsko izpostavljenih zaradi svojega poklica. Nekateri so v vlogi novinarjev, spet drugi v vlogi znanstvenikov, igralcev, politikov ... Nekaj smo jih posredno že izpostavili v prejšnjih številkah revije AMO®. Nova številka revije AMO® pa je posvečena izključno njim.

Matija Simončič, predsednik Kluba Alumni ŠKG

Poslanstvo revije AMO® ni v obujanju preteklih spominov na skupne gimnazijske dni, ampak je predvsem v podajanju koristnih informacij, kaj delamo alumni in Zavod sv. Stanislava ter v obujanju starih oz. vzpostavljanju novih vezi, ki lahko vodijo v novo in lepšo prihodnost. Vsebin za nove številke revije AMO® zagotovo ne bo zmanjkalo. Največji problem je predvsem v pridobivanju koristnih informacij, kaj počnete. Revija AMO® je namenjena nam, alumnom, in promociji alumnov. Zagotovo pozna vsak vsaj enega izmed alumnov, ki bi ga zaradi njegovih dosežkov morali predstaviti tudi vsem ostalim. Vključite se v aktivno oblikovanje Kluba Alumni in pišite na naslov alumni@stanislav.si oz. nas pokličite. Vzelo vam bo pet minut vašega dragocenga časa, kar je zanemarljivo z učinkom, ki ga lahko dosežete. Hvala vsem, ki ste to že storili in ki ste že aktivni člani. Po treh letih delovanja že slišimo, kako so se nekateri alumni ponovno povezali zaradi priložnosti, ki jih s svojim delovanjem ponuja Klub Alumni. Novoizvoljeni člani upravnega odbora se bomo še naprej trudili uresničevati poslanstvo kluba v skladu z njegovim geslom »UNITAS, LIBERTAS, CARITAS«. Potrudili se bomo, da bomo dosedanje aktivnosti kluba ohranili in jih nadgradili z novimi idejami. Aktivnosti Kluba Alumni lahko spremljate na spletni strani www.alumni.si oz. na socialnih omrežjih. Prva priložnost za srečanje v živo bo na tradicionalnem stanislavovanju, ki bo potekalo po letos še posebej slovesni akademiji sv. Stanislava. Vabljeni!

SERVIS Z MENJAVO OLJA ÆE OD

63,25 €

ZAVORNE OBLOGE Z VGRADNJO je

vzdræevan i paketi za ih let. VarËevaln πtir rejπih od vozil, sta

ÆE OD

60,93 €

ZOBATI JERMEN Z VGRADNJO ÆE OD

202,23 €

VarËevalni paketi za vzdræevanje vozil, starejπih od πtrih let.

Vaπ pooblaπËeni servis Avtohiπa VRTA» d.o.o., Delavska cesta 4, 4000 Kranj, www.avtohisavrtac.si

NOVEMBER 2013

Mark Boris Andrijanič Intervju

»Napačne poteze so v življenju neizogibne, a nam ne smejo vzeti poguma za korake v pravo smer.« Ko v internetni iskalnik radovedno vpišeš ime Mark Boris Andrijanič, se ti pred očmi odpre množica zadetkov – od različnih organizacij, videoposnetkov njegovih govornih nastopov in slik s svetovnimi pomembneži. Pojavi se množica predstav in vtisov, ki si jih lahko ustvariš o tem bivšem škofijcu, in prav tak vtis naredi Mark, ko ga spoznaš osebno. Je človek s tisočerimi izkušnjami, zgodbami in dosežki, kljub temu pa se zdi, da se v njegovi glavi znova in znova porajajo ideje in želje, kaj vse še lahko naredi. Nekaj svojega pristnega optimizma, ki ga spretno prepleta s strokovnostjo, je bil pripravljen deliti tudi za revijo Amor, čeprav je njegov vsakdan napolnjen s preštevilnimi obveznostmi.

Če bi morali povzeti svoje delo v 5 besedah, katere bi izbrali in kaj vam pomenijo?

Ali so bile vaše otroške sanje podobne temu, kar počnete danes, ali so bile popolnoma drugačne?

Svoboda, razvoj, mladi, podjetnost, prihodnost. To je tudi filozofija Mreže idej in pot do drugačne prihodnosti, kot se nam obeta danes.

Že od malih nog obožujem zgodovino, zato sem že od nekdaj veliko bral in sanjaril. Požiral sem knjige o velikih možeh z Winstonom Churchillom na čelu in upal, da bo moje življenje vsaj tako razburljivo in polno dosežkov kot njihovo. Zato sem se že zgodaj odločil, da bom v življenju NOVEMBER 2013

INTERVJU

počel tisto, kar me najbolj veseli in izpolnjuje. Na vprašanje, kaj točno je to, še nimam dokončnega odgovora. Vsako obdobje mi prinese nove izzive, pri vseh pa želim premikati meje in pustiti pečat. Ko ste pričeli obiskovati ŠKG, kakšne so bile vaše želje za prihodnost? Bi rekli, da vam je pomagala pri izpolnjevanju le-teh? Takrat sem si predvsem želel čim prej postati svoboden in samostojen. Komaj sem čakal, kaj bo prinesla prihodnost. Ker nisem bil prevelik ljubitelj integralov, francoskih narekov in latinskih izjem moškega spola, mi je maturitetno spričevalo predstavljalo vstopnico v mnogo bolj zanimiv in svoboden svet odraslosti. Kaj vam je dala gimnazija kot življenjsko popotnico za naprej? Širino, ki jo prinese klasična izobrazba, in prijateljstva, ki ostanejo. Danes vidim, da se najbolj iskrena prijateljstva stkejo prav v tistih letih, zato sem neizmerno hvaležen gimnaziji, da nas je nabrala z vseh vetrov in nas posadila skupaj v svoje klopi. Hvaležen sem ji tudi za vse tiste profesorje, ki sem jih imel rad in se jih bal hkrati. Končna bilanca je bila, vsaj zame, nadvse pozitivna in lahko rečem, da sem bil in ostajam ponosen škofijc. Kako vas je pravzaprav pripeljalo h karierni poti, po kateri stopate danes? Je na njej obstajala kakšna oseba, morda navdih, ki vas je vodil in izoblikoval? Moja karierna pot je kljub kratkosti že precej pestra, saj se razteza od prava do gospodarstva in civilne družbe. Najprej sem izkusil delo v odvetniški pisarni in na 6

NOVEMBER 2013

sodišču, a sem kmalu ugotovil, da delo v slovenskem pravosodju ni zame. Po vrnitvi s polletne raziskovalne prakse v velikem ameriškem think-tanku sem nov izziv našel v uspešnem slovenskem računalniškem podjetju Adacta, kjer sem sodeloval pri pokrivanju tujih trgov in razvoju novih produktov. Ob tem sem zadnja leta skorajda ves prosti čas namenjal vodenju različnih civilnodružbenih organizacij, kot sta Mreža idej in Akademsko društvo Pravnik. Na moji poti me je spremljalo in navdihovalo kar nekaj izjemnih ljudi, med katerimi sta na prvem mestu zagotovo moja mami in dedek, ki mi še danes predstavljata največji zgled. Sicer so me o poslu največ naučili sodelavci v Adacti in uspešni slovenski gospodarstveniki, kot so Sandi Češko, Japec Jakopin in Jože Colarič. Izjemno sta me zaznamovala tudi moj mentor v ZDA dr. Tom G. Palmer, ki je nedvomno eden najprodornejših ameriških intelektualcev in avtorjev na področju politične filozofije, in Drago Jančar, s katerim sem sodeloval v okviru Inštituta dr. Jožeta Pučnika. Vsem tem in mnogim drugim sem izjemno hvaležen za priložnost in podporo. Kakšna je bila vaša prva izkušnja na delovnem mestu, pozitivna ali bolj negativna? Spomnim se, da sem se moral v Adacti kar hitro postaviti na lastne noge in se priučiti znanj, potrebnih za uspešno samostojno delo. Lahko si predstavljate, kako zapleteno, pa čeprav zanimivo je bilo za mladega pravnika in zagrizenega humanista učenje osnov informacijske tehnologije in aktuarske matematike. Seveda je bilo zadovoljstvo prav zato na koncu toliko večje, pri čemer sem lahko seveda vselej računal na odlične in nadvse potrpežljive sodelavce.

INTERVJU Bi svoje odločitve glede poklica in službe/služb kdaj spremenili ali ste zadovoljni z vsako potezo, ki ste jo napravili?

ambiciozne začetke izjemno lepi. Še posebej sem vesel, da Mrežo idej že vse od takrat spremlja in soustvarja toliko škofijcev, za kar sem jim iskreno hvaležen.

S ključnimi odločitvami sem zadovoljen in mislim, da me peljejo v pravo smer. Napačne poteze so v življenju neizogibne, a nam ne smejo vzeti poguma za korake v pravo smer. Želim si, da bi v prihodnje bolj vztrajno razvijal svoj potencial, in upam, da me bo sreča še naprej redno obiskovala.

Ste eden izmed soustanoviteljev in ste bili do nedavnega tudi predsednik, zaradi česar ste bili velikokrat izpostavljeni tudi v javnosti. Kakšni so občutki, ko nagovarjaš večjo množico ljudi?

Največ ljudi vas pozna po nestrankarski mladinski pobudi Mreža idej. Klub temu da je v njej prisotnih kar nekaj bivših škofijcev in da jih veliko organizacijo pozna, kako bi tistim, ki jo slabo poznajo, opisali njen osnovni koncept? Mreža idej je namenjena spodbujanju podjetnosti in ustvarjalnosti mladih ter iskanju odgovorov na ključne izzive slovenske in evropske prihodnosti. Temelji na ideji, da moramo mladi sami zavihati rokave za svoj uspeh in obenem po najboljših močeh prispevati k uspešnejši, bolj odprti in enotnejši Sloveniji. Z akademijami aktivnega državljanstva in podjetništva, podjetniškimi delavnicami, okroglimi mizami, družabnimi večeri in poslovnimi kosili odpiramo prostor za dialog o ključnih izzivih našega časa in mladim ponujamo znanja ter povezave za uspešen zagon kariere. Do sedaj smo gostili že čez tisoč najobetavnejših slovenskih študentov in mladih profesionalcev ter več kot sto uglednih domačih in tujih govorcev, kot so generalni sekretar OECD José Ángel Gurría, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in ruski minister za komunikacije Nikolaj Nikiforov. Kje se je pravzaprav porodila ideja o organizaciji in kakšni so bili njeni začetki? Ideja je vzklila v krogu prijateljev, ki smo želeli nekaj ukreniti zoper čedalje trdovratnejši občutek brezizhodnosti in naraščajočo brezbrižnost, še posebej med mladimi. Včasih se zdi, da smo kot družba obtičali nekje v daljni preteklosti in čeprav je pot v prihodnost osvetljena in jasno označena, se kar naprej izgubljamo. Mladi se moramo otresti izgovorov in naučiti prevzemati odgovornost. Svoboda, ki jo uživamo danes, je bila še pred nekaj desetletji komajda predstavljiva, a cena zanjo sta nenehna skrb in čuječnost, kot je že pred skoraj dvesto leti zapisal Thomas Jefferson. Zato seveda ni naključje, da imamo že v svojem imenu zapisano »Mladi za demokracijo, svobodo in razvoj«. Mreža idej je uradno zaživela oktobra 2011 s 1. Akademijo aktivnega državljanstva in podjetništva, ki je potekala v Piranu. Takrat smo zbrali čez 60 najobetavnejših mladih iz vse Slovenije in več kot 15 uglednih govorcev. Čeprav so se v naslednjih letih zvrstili dogodki, ki so bili mnogo večji in odmevnejši, so spomini na skromne, a

Lepi in vznemirljivi hkrati. Lepi, ker s takšnimi nastopi tvoje ideje potujejo mnogo hitreje, in vznemirljivi zaradi odgovornosti, ki jo nosiš do svojih poslušalcev in ideje same. Zanič nastop lahko hitro pokoplje tudi najboljšo idejo. Dobra priprava, iskrenost in srčnost so zato ključni. Ko sva se dogovarjala za intervju, ste omenili tudi potovanja v tujino. Ali je pri vašem poklicu veliko dela tudi izven slovenskih meja? Se vam zdi, da to igra pomembno vlogo pri vašem delu? Uživam v mednarodnih izzivih in obožujem potovanja, zato sem precejšen del zadnjih let preživel v tujini. Že v študentskih letih sem prepotoval celo Evropo, saj sem bil močno vpet v številne evropske mladinske organizacije. Kmalu po diplomi sem opravljal raziskovalno prakso v Washingtonu, D.C., po vrnitvi domov pa sem z Adacto odkrival vzhodne trge, še posebej Rusijo. Sedaj je pred mano enomesečno raziskovanje Azije, konec septembra pa začenjam z magistrskim študijem na Oxfordu. Tujina me vedno znova spomni, kako številne in velike priložnosti so pred našo državo in vsakim od nas. Prav tako sta sproščenost in odprtost, ki ju doživiš v tujih krajih, najboljši sredstvi zoper zatohlost in domačijskost našega prostora. Številni stiki, ki jih gojim s tujino, so zato naravnost osvobajajoči. Obstaja več idej o tem, kako bi se moral vesti javni govornik. Katere so za vas ključne vrline dobrega govornika in ali jih najdete tudi pri sebi? Dober govornik je mojster vsebine in sloga. Ve, kaj govori, in če smo malce hudomušni, kdaj mora nehati govoriti. Izžareva sproščenost, samozavest, predvsem pa spoštovanje do poslušalcev. Za vsako minuto dobrega govora se skrivajo ure piljenja besedila in tehnike. Niti Bill Clinton in Jerry Seinfeld ne stopita na oder, če nista popolnoma pripravljena. Duhovitost je običajno zaigrana, spontanost naučena, improvizacija pa rezervirana zgolj za najboljše. Še posebej cenim angloameriško šolo retorike, ki jo odlikuje tudi sijajen smisel za humor in samoironijo, kar je odlično obvladal tudi Ronald Reagan, moj najljubši zgled govorca. Sam se trudim po najboljših močeh, a sem v primerjavi z naštetimi mojstri še pravi jecljavček.

NOVEMBER 2013

INTERVJU Katere plati vašega dela so vam najbolj pri srcu? Rad načrtujem in izvajam projekte, ki predstavljajo nekaj novega in drznega. Zelo me veseli delo z mladimi, še posebej odkrivanje njihovih potencialov in pomoč na njihovi poti. Spoznavanje njihovih talentov me vedno znova navdaja z optimizmom in zaupanjem v našo prihodnost. Seveda so bila tudi srečanja z našimi govorci nekaj posebnega in marsikdaj nepozabnega. Mnogi med njimi so me presenetili in navdušili s svojo odprtostjo, skromnostjo in srčnostjo. Takšne zglede želimo predstavljati mladim in jih s tem spodbujati, da se učijo od zares najboljših. Imate morda tudi kakšne težje in manj prijetne izkušnje, ki ste jih v preteklih letih doživeli pri organizaciji? Zanimivo je, da se šele sedaj, ko gledam nazaj, zavedam številnih čeri, ki smo se jim izognili na začetku naše poti. Takrat smo na krilih entuziazma prav vsako težavo dojemali kot izziv in prav nič ni izgledalo nemogoče. Ko smo začenjali, je bilo najtežje nabiranje denarja za naše projekte, saj smo se odločili, da ne bomo sprejemali državnih ali strankarskih sredstev. S tem smo želeli ohraniti neodvisnost od države in politike ter dokazati, da dobri projekti lahko živijo sami, brez davkoplačevalskega denarja. Imeli smo srečo, da so številni uspešni podjetniki in gospodarstveniki kljub težkim časom verjeli v nas, in ponosen sem, da smo, kot pravijo sami, presegli njihova pričakovanja.

Zdi se mi, da Mreža idej s svojim širjenjem premika meje in povzroča, da postaja vse več mladih bolj samoiniciativnih. Kako se počutite ob tem, ko ste del takih sprememb? Ponosen sem na naše dosežke in hvaležen odličnim sodelavcem, brez katerih nič od tega ne bi bilo mogoče. Moram priznati, da je predvsem po zaslugi Mreže idej za mano eno najlepših, pa tudi najbolj napornih obdobij do sedaj. Za vsakim uspehom so prišli novi in še večji izzivi, ki smo jih vselej zgrabili z obema rokama. Res je bilo lepo biti del nečesa velikega in pozitivnega. Kot veste, je letošnje leto v znamenju praznovanja 20-letnice ŠKG in marsikdo se je ob tem spomnil časa guljenja šolskih klopi. Kakšni so vaši najljubši spomini na te čase? Z nekdanjimi sošolci najraje obujamo spomine na dogodivščine z ekskurzij in vragolije, ki smo jih s kar največjim veseljem uganjali profesorjem. Bili smo navihani, a ne objestni, in vedno smo držali skupaj. Nasmehnem se vsakokrat, ko pomislim na tiste prve zaljubljenosti, razredne zabave in pustna divjanja. Rad se spomnim tudi vodenja dijaške skupnosti in vseh, ki so prispevali k skupnim uspehom, še posebej ekonoma Toneta Homarja. Vsako stvar je potrebno primerno zaključiti, med drugim tudi najin intervju. (Smeh.) Katera misel je tista, ki bi jo želeli deliti z bralci in bi najbolj povzela vašo živ ljenjsko filozofijo? Mojo življenjsko filozofijo odlično povzema slogan, ki smo ga skovali za Mrežo idej: »Zgrabi priložnost, ujemi prihodnost!« Pogovarjala se je Manca Grom.

NOVEMBER 2013

INTERVJU

»Treba je biti pripravljen. In ko nam bo dano, bomo znali vse razbrati.« Intervju s Saro Lužovec Zdi se, da postaja naš vsakdan bolj in bolj raztresen, napolnjen s skrbmi, medtem ko mi vse bolj brezglavo in nezavedno hitimo skozenj, ne da bi ga zaužili. Pozabljamo, da je lahko naše življenje zelo preprosto, če se naučimo nanj gledati skozi oči otroka ‒ potem lahko vidiš smisel, stvari dobijo svoje barve in vse se zazdi kot preblisk otroške brezskrbnosti. Tega se zelo zaveda tudi Sara, zaposlena v uredništvu Otroškega in mladinskega programa RTV Slovenija, ki s svojo mavrično osebnostjo in otroškimi očali zaužije vsak dan kot nekaj posebnega. Njena predanost otrokom in hkrati preprostost v življenjski filozofiji hitro navdušita in te premamita, da bi jo želel spoznati še bolj. Z nami je spregovorila o lastni poti in pobrisala tudi prah s spominov na gimnazijska leta.

Katere besede vam najprej spreletijo misli, ko pomislite na svoje delo in zakaj ravno te?

Katera je po vašem mnenju prelomna točka v vašem kariernem razvoju?

Bolj ko kličem k sebi besede, bolj se mi tiste prave izmikajo. Težko je namreč natančno opisati občutek topline, ki ga sproži misel na vse, kar počnem. Težko je ubesediti zadovoljstvo, da lahko delam tisto, kar sem si želela. Da se lahko igram s svojim notranjim svetom in da hkrati lahko odkrivam tudi notranje svetove svojih najboljših prijateljev. Otrok.

Uh, kako težke besede. (Smeh.) Prelomne točke so verjetno posameznikovi prvi koraki, prvi zlogi, prve zapisane črke, s katerimi umaže steno na hodniku. Izraza kariera pa sploh ne razumem. V SSKJ-ju piše, da gre za uveljavitev oz. uspeh na nekem področju. Ne, upam si trditi, da še nisem tam. In ne vem, če si sploh želim biti. Človek namreč odrašča celo življenje, zato se nočem na neki točki kar ustaviti in si reči: »Draga Sara, dosegla si vrhunec svoje kariere, lahko se odpraviš po hribu navzdol.« Ne samo, da se bojim strmine, veliko prijetnejše je stopati novim spoznanjem naproti, kot se vračati po isti poti nazaj. Ni me sram priznati, da sem na določenih nivojih še vedno otrok, ki se pušča presenetiti. Kariera je stvar za odrasle.

Kdaj se je pričela pojavljati prva klovnska gledališka mrzlica – kdaj ste prvič začutili željo, da bi počeli to, kar počnete sedaj? Da bi začutila željo? Kaj pa vem. Zdi se mi, da so določene stvari zasejane v človeku še pred njegovim rojstvom in da je samo vprašanje časa, kdaj mu bodo pognale iz ušes. Ves ta čas te žgečkajo in žgečkajo in kar naenkrat se jim ne moreš več upirati. Preprosto slediš njihovemu smerokazu. Tako sem jaz nekega lepega dne (vsaj meni se je zdelo, da sije sonce) stopila na oder. Odprl je svoja veličastna usta in me izpil s kostumom vred. Tisti večer sem bila del njegove zgodbe. In k sreči ni bilo zadnjikrat.

Je v vašem razvoju v tej smeri obstajala kakšna oseba, kakšen trenutek, morda navdih, ki vas je vodil in izoblikoval? Kot sem že omenila, trenutki in navdihi se kopičijo ter nato eksplodirajo. Res pa je, da imam ob sebi kar nekaj oseb, ki mi polepšajo še tako viharen dan. To so moji sodelavci v uredništvu Otroškega in mladinskega programa NOVEMBER 2013

INTERVJU najdemo. Šele ko se umirimo in na iskano pozabimo, nam pride pod roke. Ja, življenje je res hecno! Pogosto je vse tako blizu nas, če ne že kar v nas samih, a tega ne čutimo. Zato je treba poslušati, treba je gledati, treba je tipati. Treba je biti pripravljen. In ko nam bo dano, bomo znali vse razbrati. Katere plati vašega dela so vam najbolj pri srcu?

Foto: Rok Govednik RTV Slovenija, ki so me po obvezni študentski praksi prijazno sprejeli v svojo ekipo, in moja mentorja Natalia in Ravil Sultanov, diplomirana klovnska umetnika, ki sta mi življenje obrnila popolnoma na glavo. V klovnu kot igralcu sem prepoznala čisto poezijo, ki gledalca zastrupi s svojo iskrenostjo in neposrednostjo. Tako neka običajna vloga dobi popolnoma novo barvo z novim sporočilom. Kako bi opisali svoje prve konkretne izkušnje s samostojnim nastopanjem? Pravo nastopanje se začenja šele sedaj. Vse za nazaj lahko označim le kot poskuse nastopanja. Treba je (do)zoreti, treba se je izobraževati, treba je opazovati, treba je vzdrževati telesno kondicijo in razvijati svoj govorni aparat. To je zgodba brez pravega konca. Pot vas je zanesla na Televizijo Slovenija. Kakšno je pravzaprav vaše delo tam? Delam v uredništvu otroškega in mladinskega programa. Sem redaktorica oddaje za predšolske otroke Studio Kriškraš in oddaje Ribič Pepe. Delo redaktorja poteka na različnih nivojih. Jaz konkretno urednici oddaje pomagam pri realizaciji vsebin za nove oddaje, pripravljam terene in sem s terenskimi ekipami na njih tudi prisotna, sem koordinatorka otrok. V oddaji Studio Kriškraš animiram lutke (kolobarnike), včasih pomagam pri izdelavi rekvizitov, trenutno sodelujem pri pripravah vsebin za nov otroški spletni portal. Naše delo je zelo raznoliko, saj se s sodelavci dopolnjujemo na različnih področjih znotraj našega delovnega prostora. Poskušamo se čim več izobraževati in izboljševati kakovost otroškega programa. Zdi se mi, da vaš poklic zahteva kar nekaj domišljije in dobro mero iznajdljivosti. Kje največkrat poiščete svojo inspiracijo? Mar domišljije in iznajdljivosti ne zahteva vsak poklic? Inspiracije ne iščem. Saj veste, da ravno takrat, ko nekaj brezglavo iščemo, tega po navadi v tistem hipu ne 10

NOVEMBER 2013

Veste, nikoli se nisem dobro znašla pri vrednotenju česarkoli. Vse, kar počnem, počnem rada. Če česa ne bi rada počela, bi to delo po vsej verjetnosti opustila. Zelo enostavno. Že od nekdaj sem delala z otroki in za otroke. Takoj po končani maturi sem na eni od kamniških podružničnih šol prevzela dramski krožek za učence od 1. do 5. razreda. To delo sem opravljala 12 let in verjetno ga nikoli ne bom popolnoma opustila. Tudi otroški program je z otroki več kot tesno povezan, da ne govorim o klovnih, ki so v resnici povečani otroci. In zakaj mi je to delo (po vaše) najbolj pri srcu? Ker sem počaščena, da lahko delam za male heroje, ki ostajajo iskreni in čisti kljub poskusom, da bi jih umazali. Imate morda tudi kakšne težje in manj prijetne izkušnje, ki ste jih v preteklih letih doživeli pri svojem delu? Iskreno povedano, zaenkrat ne. Smo očitno oaza miru sredi popolnoma ponorelega sveta. (Smeh.) Boli pa me to, da vsa civilizacija hiti v tako imenovano stanje odraslosti. Treba je čim prej odrasti, treba je čim prej ugrizniti v jabolko spoznanja, treba se je izogibati dolini domišljije, treba je čim prej odkriti vse skrivnosti, ugotoviti odgovore na vsa vprašanja. Ah, dajte, no! Če se že nam mudi, pustimo vsaj otroke, da verjamejo v čarobnost sončnega vzhoda in v mehkobo belih oblakov. Naj se jih dotikajo vsaj oni. Katere so po vašem mnenju ključne lastnosti posameznika, da se lahko izkaže v poklicu, kakršnega imate vi? Lahko si mislite, kaj bom rekla. (Smeh.) Ključno je biti podoben otroku, ki lahko v sebi izbrska zdravnika, vrtnarja, gozdarja, slikarja, policista, pustolovca, pravljičarja, plesalca, frizerja, filozofa in še tisoč drugih poklicev. Ključno je izhajati iz sebe. In tudi če smo kdaj slabe volje, zakaj bi si to tajili in se pretvarjali, da smo polni pravih idej in delovnega elana. Si ni lažje enostavno priznati? Vse to smo mi. Ko pogledate na že prehojeno pot, bi lahko rekli, da ste zadovoljni ali kaj obžalujete? Joj, upam, da nisem pomendrala preveč travniških bilk, medtem ko sem skakala po travniku. Veste, otroci nam v uredništvo največkrat pošiljajo risbice s travniškimi motivi. Nebo je po navadi modro, po njem plavajo beli oblački, rumeno sonce se na široko smehlja. Zelena trava je pomešana s pisanimi cvetovi prijaznih rastlinic, med katerimi se igrajo liki iz naših oddaj. Tako tudi jaz,

INTERVJU kamorkoli se ozrem, vdihnem veselje prostranih travnikov iz otroške domišljije. Mogoče obžalujem le to, da sem zadovoljna. (Smeh.) Kakšen pa je vaš pogled v prihodnost? Kakšna pričakovanja imate? Moj pogled je samo en. Zaradi kratkovidnosti žal ni več usmerjen prav daleč. Kako naj torej opazim teto Prihodnost, ki živi nekje za devetimi gorami in devetimi vodami? Priznam, da bi jo prav rada spoznala, a njej se vedno tako mudi. Mudi v odraslost, mudi v jesen. Jaz pa rada objamem trenutek, v katerem sem, in si zaželim, da ne bi nikoli minil. Nasprotno. Da bi se podaljšal v večnost. Je morda pri vsem tem poklicnem razvoju igrala kakšno vlogo tudi ŠKG, in če je, kakšno? Na ŠKG sem prišla z velikimi pričakovanji. Verjela sem, da je moja bodoča gimnazija sezidana nekje na oblakih. V štirih letih šolanja sem spoznala, da smo tudi tukaj vsi samo ljudje. Ljudje, ki znamo prizadeti, in ljudje, ki znamo osrečevati. Bila sem povprečna dijakinja s samosvojim stilom oblačenja. Zaradi svoje občutljivosti sem se morala boriti sama s sabo. Bili so trenutki, ko sem v ljudeh okrog sebe pogrešala Boga, in bilo je Veselje (pisano z veliko začetnico). Morda sem se prav zaradi mešanice različnih situacij naučila v sebi poiskati prave odgovore na vprašanja, ki jih kuha puberteta. Morda je to vplivalo na moj nadaljnji razvoj. Morda. Kot veste, je letošnje leto v znamenju praznovanja 20-letnice ponovnega odprtja ŠKG in marsikdo se je ob tem spomnil časa guljenja šolskih klopi. Kateri so vaši najljubši spomini na te čase? Če že moram kaj izpostaviti, so to vsekakor ure zgodovine pri profesorju Robertu A. Jernejčiču. Ure, ki so minile, še preden so se zares začele. Ure, ko nas je zastrupila poštena mera navihanosti in brezmejne energičnosti. Ure, ki so včasih dišale po teatru. Ure, ki so včasih dišale po klovnadi. Vidite, morda se je tukaj vse začelo. Pri urah zgodovine. (Smeh.) Še posebej ponosna sem na dejstvo, da je bil profesor Jernejčič eno celo leto naš razrednik. Razrednik 4. b. Bi za konec želeli deliti z nami, kakšna je vaša življenjska filozofija in zakaj vam je najbolj pri srcu? Morda bo navdihnila tudi koga med bralci. (Smeh.) Najbolj prisrčno je srce samo. Kadar je čisto. Pogovarjala se je Manca Grom.

OSVETLIMO PO VAŠEM OKUSU www.es-svetila.com

NOVEMBER 2013

INTERVJU

»Strela pač vedno trešči v visoka drevesa.«

Intervju z Nejcem Smoletom Nejc Smole mi, kljub temu da se na ŠKG nisva srečala (na ŠKG se je vpisal leta 2000, jaz pa sem leta 1999 maturirala), ni bil neznan, saj prihajava iz iste občine. Prvič sva se srečala po nastopu pevskega zbora, v katerem sem pela. Bil je namreč naprošen za povezovanje našega pevskega programa, a ker ni utegnil, sem nalogo prevzela kar sama. Po našem nastopu nas je Nejc vseeno prišel pozdravit in so naju predstavili. Kasneje sem njegov obraz zasledila na gledališkem odru KUD Smlednik, pojavljal pa se je tudi na lokalni televiziji Medvode v povezavi z lokalnimi volitvami v krajevne skupnosti in občinski svet, zasedanjem občinskega sveta, dejavnostjo v župniji Smlednik … Na KTV Medvode se ni pojavljal le v prispevkih, ampak tudi kot novinar in povezovalec. Na področju kulture ga je pot z gledaliških odrov in vodenja najrazličnejših občinskih prireditev pripeljala do predsedovanja Občinski kulturni zvezi Medvode. Ker sedaj nisem več vpeta v občino Medvode, sem pred intervjujem morala pobrskati po internetu za svežimi podatki in sem zasledila, da je Nejc ustanovil samostojno podjetje, ki se ukvarja s poslovnim in pravnim svetovanjem. S čim se Nejc NE ukvarja?

Po zgornjem opisu sodeč si zelo dejaven na več področjih javnega življenja. Res se tudi sam včasih vprašam, če je nujno, da se hkrati vpletam v toliko različnih projektov in dejavnosti. Bi ne bilo bolje, če bi se utiril in obdržal le katerega od 12

NOVEMBER 2013

hobijev? A kmalu vedno znova ugotovim, da tak pač sem. Z vsemi minusi in plusi, ki jih to prinese s seboj.

INTERVJU Katere lastnosti (prirojene in pridobljene) ti pri tem pomagajo, te ženejo? Težko bi rekel, da so za angažirano življenje nujno potrebne posebne lastnosti. Vsekakor pomaga, če ti javno nastopanje in zagovarjanje mnenja nista neprijetna. A tudi tega se človek lahko hitro priuči. Glavno je, da tisto, kar počneš, počneš iskreno in s strastjo. Lahko se uriš v retoriki, lahko se naučiš osnov psihologije, lahko si mojster manipulacij. A če ne govoriš iz srca, sodelavcev, gledalcev ali drugih, s katerimi želiš sodelovati, ne boš uspel prepričati. Si bil vedno nekako hiperaktiven? Kdaj si se začel videti primernega za področja, na katerih deluješ? Beseda hiperaktiven precej laska, saj sebe sploh ne vidim kot takšnega, prej nasprotno. (Smeh.) Pri večini dejavnosti, v katere sem vključen, je bilo tako, da so se porajale čisto spontano. Če si od malih nog na odru, te prej ali slej uporabijo za režijo, kmalu organiziraš prve dogodke, nato pa si le še korak od tega, da če želiš uresničiti ideje, moraš prevzeti pobudo in si nakopati tudi funkcijo. Verjetno si se oblikoval tudi skozi šolanje. Ti je ŠKG predstavljala odskočno desko v svet? Bil si predsednik dijaške skupnosti. Kaj te je gnalo h kandidaturi in česa si se naučil v času predsedovanja? Kakšne spomine imaš na ta čas?

kolegija dijaške skupnosti smo imeli. Skratka bili sta to čudoviti dve leti, na kateri spomine še danes mnogokrat obujamo. Ko sem moral na zagovor k ravnatelju Mlakarju zaradi nekega incidenta na šolskem plesu, sem se nekje na sredi zagovora pritožil, da ne vem, zakaj vse leti name, če s tem sploh nisem imel nič. In gospod Mlakar mi je rekel: »Strela pač vedno trešči v visoka drevesa.« Kako neverjetno dober odgovor. Če prevzameš funkcijo, prevzameš odgovornost ne glede na to, ali si neposredno ali le posredno udeležen. Kako neverjetno moder odgovor, kajne? Če bi torej moral odgovoriti na to, katere spretnosti in znanja sem si pridobil s to izkušnjo, lahko zagotovo rečem, da že od takrat vem, da vodja brez odlične ekipe ne more narediti ničesar. Če skupina ni povezana, če v njej ni poštenega in odprtega dialoga, če ne verjame v poslanstvo, potem rezultatov ne bo, če pa že bodo, bodo klavrni in pot do njih pot kalvarije. Menda si že v dijaških letih vodil proslave. Kdo in ob kakšni priložnosti te je povabil k temu? Tudi v domačem kraju se ukvarjaš s tovrstno dejavnostjo. Se spomniš prvega vodenja? Res je. Mislim, da sem prve prireditve povezoval v četrtem, petem razredu osnovne šole in nato ves čas. Pri povezovanju, moderiranju ali vodenju prireditev je

Šolski uspeh me ni preveč motiviral, prej obratno. Zanimalo me je mnogo stvari, na žalost pa ne mnogo tistih, ki se jih je posebej negovalo na naši gimnaziji. Tako sem v prvem letniku ter del drugega skoraj obupal, saj enostavno nisem videl možnosti, da bi se lahko izražal na tistih področjih, ki so mi bila blizu. Nato pa smo se v tretjem letniku skupaj z Rokom, Gregorjem in Petrom ter ostalimi super sošolci odločili, da poskusimo s kandidaturo za predsednika dijaške skupnosti. Spomnim se, da sta bila celo dva kroga volitev, bilo je več odličnih protikandidatov. Nato smo zgodbo dijaške skupnosti peljali dve leti, tudi v četrtem letniku. Spomini? Ne vem, če bi pretiraval, a mislim, da eni najlepših v življenju. Še danes vem, da bi vsi z veseljem ponovili to izkušnjo. In ko pogledam nazaj (groza, koliko časa je že od takrat), šele danes vidim, kako neverjetno lepo je bilo. Takšni in drugačni izzivi, projekti, organizacija kulturnih in športnih dogodkov, delo v skupini, celo redne tedenske sestanke

Na ŠKG sem prišel v sklopu kvote tistih, ki nam je zmanjkala kakšna točka. Ne vem, če to danes še obstaja, a takrat je. In strašansko sem hvaležen pokojni Darji Burgar, ki je bila šolska psihologinja na moji osnovni šoli, nato pa tik pred koncem mojega šolanja, leto pred menoj, nove izzive iskala na ŠKG. Ona me je navdušila in ona je poskrbela, da po začetnem šoku v prvem letniku nisem obupal.

EY je vodilno podjetje na področju storitev revizije, davkov in poslovnega svetovanja. Naše ugotovitve in visoko kakovostne storitve, ki jih posredujemo našim strankam, vzpostavljajo zaupanje v kapitalske trge in gospodarstva po vsem svetu. Pri tem imamo pomembno vlogo pri ustvarjanju boljšega poslovnega okolja za naše zaposlene, naše stranke in našo širšo družbeno skupnost. Za več informacij vas prosimo, da obiščete našo spletno stran ey.com

NOVEMBER 2013

INTERVJU zanimivo le takrat, če imaš vsaj malo svobode, da lahko razen suhoparnih napovedi in zahval dodaš rdečo nit, temo, okrog katere spleteš celotno dogajanje. V srednji šoli sem se prvič na odru pojavil že med akademijo v prvem letniku. Mislim, da me je povabila razredničarka Marina Rugelj. Prebral oz. zrecitiral sem tekst v latinščini, ki je bil spisan ob blagoslovitvi temeljnega kamna. Po mojem mnenju ga še vedno znam vsaj polovico. (Smeh.) Večkrat sem te videla tudi na gledališkem odru. V Smledniku je tovrstna dejavnost zelo ukoreninjena. Si igranje na odru podedoval od svojih sorodnikov ali si »homo novus« na tem področju? Se ti je na odru kdaj kaj nerodnega pripetilo? Ne spomnim se, da bi bil kdo iz naše družine posebej navdušen igralec. Edino starejši ljudje vedo povedati, da je bil menda moj dedek vedno prvi v vrsti, kadar je bilo potrebno »narediti kak špas«. Prvo predstavo sem režiral pri štirinajstih letih. Joj, ravno pred časom smo našli prispevek s premiere. (Smeh.) … Naredili smo priredbo nekega besedila in predstavo poimenovali: Kdo bo župan? … Na odru sem sicer prvič stal v prvem razredu in teatrski zrak nato vdihaval praktično vsako sezono. Nekaj časa na odru, nekaj časa za odrom kot režiser, vmes pa, kadar je bilo potrebno na hitro vskočiti, mnogokdaj tudi v obeh vlogah. Z domačo igralsko skupino smo skupaj že trinajst let in tudi tu si včasih rečem, da imam neizmerno srečo in privilegij, da lahko tako uživamo. Skozi leta smo se lotevali različnih projektov, od večerov ljubezenske in pivske poezije, dram, kot so bili Kreftovi Celjski grofi, komedij, dram absurda in še in še. Vedno poskrbimo, da s predstavami tudi gostujemo. In kdor tega ni doživel, si težko predstavlja, kako zabavno je to. Anekdot je toliko, da bi lahko napisali posebno komedijo samo o tem. Od tistih na odru, ko gredo stvari popolnoma v drugo smer, kot bi morale, pa do logističnih prigod na gostovanjih. Pred leti smo gostovali v Ajdovcu. Bil je to čas afere z znano romsko družino, strasti so bile v tistih dneh še posebej razgrete. Ko gostujemo, si vedno izposodimo dva kombija, enega, v katerem se peljejo igralci, in drugega za prevoz scene. Gostovanje na Dolenjskem je tako dobro uspelo, da smo morali po predstavi tam zaradi prometne varnosti tudi prenočiti. (Smeh.) Zjutraj smo se tako v dveh »razhajkanih« kombijih odpeljali proti domu. A že pred Žužemberkom nas je ustavila policija, prepričana, da gre za romsko družino. Ko so zahtevali dokumente, so ugotovili, da seveda nismo lastniki vozil. Nato so zahtevali še pregled kombijev. In ko smo odprli tovornega, so v njem našli sedežno garnituro, hladilnik, televizor, precej oblačil in čevljev ... Vsakršno prepričevanje, da smo gledališčniki, se je dokončno izjalovilo, ko smo morali pokazati osebne dokumente in je policist ugotovil, da se eden naših igralcev po naključju piše Strojan. (Smeh.)

NOVEMBER 2013

Kakšne vloge največkrat igraš? Zadnjih nekaj let v večji meri predstave režiram in na odru nisem tolikokrat kot prej. Sicer pa sem nastopal v zelo različnih vlogah. Dokler sem bil samo igralec, sem z veseljem sprejel tudi kakšno zahtevnejšo vlogo, ko pa sodelujem tudi kot režiser, po navadi prevzamem kakšno stransko. Je pa res, da je za to, kako je vloga izdelana in predstavljena, v prvi meri odgovoren igralec. Napačno je mišljenje, da stranske vloge ne morejo zaznamovati predstave. Prej obratno, se mi zdi. Ravno te lahko ob resnem angažmaju igralca dodajo tisto piko na i. Delaš tudi na KTV Medvode. Kot tvoja nekdanja soobčanka se te spominjam kot voditelja tedenske oddaje. Sam prispevke tudi pripravljaš ali oddaje le vodiš? Na lokalni televiziji delam že šesto leto, res pa je, da sem se v zadnjem času precej umaknil, saj se mi zdi, da ni primerno, da bi pripravljal prispevke, ki so povezani z lokalno politiko, če sem sam tako močno vpleten vanjo. Veliko raje kot poročila o dogodkih sem vedno pripravljal raziskovalne prispevke. Pravzaprav se mi zdi to največja dodana vrednost novinarstva, res pa je, da priprava takšnega prispevka zahteva veliko več truda. Delo na televiziji je resnično razgibano, končni produkt pa le majhen del celotnega procesa. To delo mi je bilo vedno všeč tudi zato, ker pušča (vsaj naj bi) veliko svobode. Nekaj let si tudi predsednik Občinske kulturne zveze Medvode. Kaj je tvoje delo? Pri osemnajstih letih sem bi izvoljen za podpredsednika, sedaj pa zaključujem štiriletni mandat kot predsednik kulturne zveze. Gre za krovno organizacijo, ki povezuje kulturno umetniška društva naše občine. Občina Medvode je izjemno bogata na področju ljubiteljske kulture. Tako zvezo sestavlja kar dvanajst društev, ki imajo v svojih vrstah preko sedemsto članov. Glavna naloga zveze, vsaj tako jo vidim in doživljam sam, je predvsem v koordinaciji, delovanju, strokovni podpori in zastopanju tistih interesov, ki so enaki vsem društvom, torej da skupnost omogoča delovanje in razvoj kulturne dejavnosti. Dejansko pa vodenje takšne zveze pomeni predvsem tedensko urjenje v reševanju konfliktov, mediaciji, urejanju pravnih vprašanj in podobno. A zanimivo, na koncu vedno znova ugotovimo, da se da rešiti vse težave, če se skupaj usedemo za isto mizo in se pogovorimo, tudi glasno, če je potrebno. Kakšno je dandanes življenje prostovoljnih društev v vaši občini? Životarijo ali goreče delajo in živijo? Sicer za društveno dejavnost menim, da je podobna sinusni krivulji. Enkrat je volje več in posledično tudi projektov in idej, spet drugič se generacije upehajo in dejavnost nekoliko stagnira. A tu se mi zdi posebej zanimivo in dragoceno predvsem dvoje. Prvič, da je občutek odgovornosti pri članih vedno tolikšen, da se ne zgodi,

INTERVJU da bi društvo kdaj razpadlo, tudi če pride do nesporazumov in stagniranja, in drugo, da se v zadnjem času dogaja ponovna renesansa delovanja v društvih. Tako imenovana »kriza« počasi namreč čisti ves balast, ki se je nabiral v letih debelih krav, in ljudje se ponovno zavedajo pomembnih stvari, ki življenje osmišljajo. Odlično, kajne? (Smeh.) So opazne razlike med dejavnostjo mladih in starejših v društvih? Kakšna je starostna sestava, je precej odvisno od društva do društva. Imamo društva, kjer je članstvo sestavljeno predvsem iz starejših. Po navadi gre v teh primerih za tista društva, kjer je dejavnost osredotočena predvsem na eno polje kulturnega ustvarjanja, ritem je ustaljen in večjih sprememb ni. V tem primeru je kar logično, da takšna dejavnost večjega števila mladih ne bo privlačila. Po drugi strani pa bolj svobodna polja umetnosti, kot je na primer gledališče, še vedno privlačijo izredno veliko število mladih, ki v letih odraščanja v njih najdejo svoj prostor izražanja. So pa društva zagotovo ena najboljših šol medgeneracijske strpnosti in sodelovanja. Kandidiral si tudi z nestrankarsko listo GLAS. Kakšen je bil izid volitev za vašo stranko in kako ste sedaj dejavni? Projekt lokalne politike pa je zagotovo eden tistih, ki mi vzame največ časa, a v njem resnično uživam. Tik pred zadnjimi lokalnimi volitvami smo se namreč odločili, da poskusimo tudi sami. Ne strinjam se s tistimi, ki samo jamrajo in godrnjajo vedno in čez vse. Po mojem mnenju si moraš to pravico naprej zaslužiti. In če ne stopiš naprej in ne poskusiš, potem niti ne veš, kako zadeve v resnici tudi tečejo. Sestavili smo listo, tako za občinski svet, kot tudi za krajevno skupnost. Ker se do mere, da bi se lahko včlanil, ne morem poistovetiti z nobeno politično stranko, ali bolje, glede na vojaški režim, ki ga ima večina njih, in bi prav dolgo tudi one mene ne sprejemale, smo se odločili, da poskusimo z nestrankarsko listo. Uspeh je bil nad vsemi pričakovanji. Posebej sem bil vesel, da sem izmed vseh kandidatov vseh strank in list prejel dvakrat več preferenčnih glasov kot drugi. To je še potrdilo moje stališče, da so delitve na stranke in bloke predvsem na lokalni ravni večkrat povsem nepotrebne in v večini primerov škodljive. V zadnjem času se mi namreč zdi, kot da se ves čas pretvarjamo. Saj vsi nekje v sebi vemo, da ima drugi mnogokdaj tudi prav. Da razlike sploh niso tako velike, kot jih predstavljajo. Predvsem pa se mi zdi, da je v urejanju skupnostnih zadev glavni greh egoizem, napuh, absolutno premalo pa je ponižnosti v smislu spoštovanja in upoštevanja drugih. Sedaj si predsednik KS Smlednik. Na katerih področjih deluješ? Verjetno si imel med kandidaturo in po njej prijetne in manj prijetne izkušnje z ljudmi.

občina in duh tega se je ohranil do danes. Nekaj čez dva tisoč prebivalcev se s težavami in potrebami namreč v večini obrača prav na krajevno skupnost. Nekaj časa sem bolj za šalo kot ne vodil evidenco. Povprečno na dan dobimo v reševanje dve zadevi, nekatere se reši v nekaj minutah, druge se vlečejo mesece, telefon pa mi zazvoni za potrebe krajevne skupnosti vsaj nekajkrat na dan. V tem mandatu sem tudi vodja svetniške skupine, predsednik odbora za mladino, delovnega telesa občinskega sveta ter podpredsednik statutarno pravne komisije, član sveta Javnega zavoda za kulturo in mladino in član sveta Osnovne šole Smlednik. Delovanje na področju politike je posebej v današnjem času nehvaležno delo. Pravzaprav mora vsakdo začeti z zavedanjem, da bodo pohvale redke, komentarjev pa vedno veliko. A če te občutek, da skupaj in povezani lahko naredimo več, osrečuje, potem je to tudi najlepše delo. Se zavedaš svoje prepoznavnosti v javnem življenju? Te kdaj ovira? Vsakdo, ki se angažira do določene mere, zagotovo postane prepoznaven. To je popolnoma normalno in ni neprijetno samo po sebi. Vsakdo, ki bi rekel, da mu nek zdrav del pozornosti, ki je je deležen, ne godi, bi se po mojem mnenju zlagal. Problem pa nastane takrat, ko se stvari ali projekti izvajajo samo zato, da nekdo (p)ostaja prepoznaven. Kakšen cilj imaš, kaj te žene naprej? Kar zadeva cilje v javnem delovanju, je tako, da jih človek dosega praktično vsak dan. Vsak dobro izveden projekt, vsako sodelovanje med ljudmi, ki bi ga sicer najbrž ne bilo, je zadosten razlog, da se kolo motivacije in veselja ponovno zavrti naprej.

[ oblikovalski studio ]

Da, izvoljen sem bil tudi za predsednika Krajevne skupnosti Smlednik. Naš kraj je bil do leta 1953 samostojna NOVEMBER 2013

INTERVJU Ti kdo stoji ob strani, te podpira pri tvojem delu? Kako je s sodelavci? Odvisen si od več ljudi. Gotovo je prijetno delati z drugimi, hkrati pa tudi naporno. Od prvega dne, oziroma še posebej takrat, sicer pa vse do danes je izjemno pomembna podpora družine. Predvsem gre za razumevanje, da si nekoliko svojeglav, da zadeve delaš po svoje, četudi za ceno slabe izkušnje. Brez te podpore se najbrž ne bi nikoli vpletel v toliko različnih zadev. Pri samem delu pa je najpomembnejši, in precej pred drugimi, element sodelavcev. Kot sem rekel že prej pri izkušnji z dijaško skupnostjo. Brez odličnih sodelavcev, ki vedo, zakaj so del ekipe in kakšna je naša vizija, ne bi šlo nikjer. Ter še dve stvari. Zahvala in pohvala. Pri tem bi res ne smeli biti tako skopuški, kot smo. Preprost, a iskren hvala v timu naredi največ. Si kdaj razmišljal o umiku iz javnega življenja?

Dejaven si tudi v župniji. Ja, res. Mogoče se je pravzaprav vse začelo že tam. Letos mineva že deset let, odkar v naši župniji poučujem verouk. Vsak teden nekaj nad sto otrok. In začelo se je na enak način kot drugod. Nekoč sem naglas povedal, da bi morali verouk oblikovati drugače. In tedanji župnik me je izzval, naj poskusim. In ostajam ... čeprav konec vsakega veroučnega leta zatrdno sklenem, da je bilo dovolj. Ampak mineta dva meseca in iskreno povedano ... človek kar pogreša vrvež, ki ga ima sicer hitro čez glavo. A v resnici me najbolj navdušujejo prav veroukarji. Kakšne odlične pogovore, glasne debate imamo ..., kako modro včasih gledajo na stvari in kako premalo se jih vključuje v različne dejavnosti. Potem pa se čudimo, če po osnovni šoli vsi uidejo v Ljubljano. Če jim ne damo časa in prostora že ob koncu osnovne šole, potem jih ne bo nič vezalo na domač kraj. Če storimo obratno, bomo pridobili odgovorne mlade odrasle.

Iskreno? Vsak mesec nekajkrat. (Smeh.) Problem nastane predvsem, če nikakor ne pridobiš »debele kože« in premišljuješ o ljudeh in stvareh, ki si dejansko tega niti ne zaslužijo. V takih momentih se večkrat vprašaš, kaj mi je bilo tega treba. A po drugi strani, če si skušam zamisliti življenje brez vseh teh različnih dejavnosti, se mi zdi, kot bi živel življenje brez barv.

Se kako izpopolnjuješ za področja svojega delovanja?

Zasledila sem, da se ukvarjaš tudi s pravnim in poslovnim svetovanjem. Je to tvoj vir zaslužka? Ti je v veselje, poseben izziv?

Kot izpopolnjevanje jemljem tudi vsak dober pogovor v družbi prijateljev, mnogo njih je še iz srednješolskih časov. Sicer pa imam tudi dolg seznam stvari, ki bi se jih rad naučil nekoč, ko bom imel čas. Jeziki recimo so že ena takšna stvar. Pa daljša potovanja. In še in še. Ampak enkrat bo že čas tudi za vse to ... kajne? (Smeh.)

Zdi se mi, da sem prebral, da je že Sokrat razmišljal v smeri, naj se z urejanjem skupnostnih zadev ukvarjajo tisti, ki si tega ne želijo oz. ne potrebujejo. Prav iz tega razloga sem toliko bolj vesel in hvaležen, da že peto leto izkušnje in finančne vire pridobivam v različnih projektih. Zagotovo najbolj vesel sem možnosti, ki mi je bila dana pred štirimi leti ‒ sodelovanja v farmacevtski družbi Lek. Tudi z vidika delovanja, tako na področju društvenih, kot področju skupnostnih zadev, gre za odlično kombinacijo. Najbolj me navdušuje možnost, da v tako veliki organizaciji vidiš res dobre primere, kako se da motivirano in predano pripraviti in izvesti različne projekte. Kako pomembno je upravljanje s človeškimi viri. Kako veliko razliko lahko prispeva urejeno in stabilno okolje, v katerem zaposleni vedo, da bodo za dobro opravljeno delo tudi nagrajeni. In izkušnje z druge strani ti olajšajo delo, saj je človek vajen dela z ljudmi, ni mu tuje delo v timu in skupno iskanje rešitev. In če se vrnem nazaj na začetno misel. Ta privilegij, da se lahko učim in sem za to tudi plačan, je odlična protiutež ostalim dejavnostim, pri katerih je tako lahko človek nedovisen in tako še lažje sprejema različne odločitve in nenazadnje tudi upravlja z denarnimi sredstvi.

NOVEMBER 2013

Predvsem zelo rad berem. Ampak to počnem kronično premalo. Pred časom sem ugotovil, da imam strahotno slabo znanje s področja leposlovja. V gimnaziji se mi namreč ni zdelo pomembno in nujno, da preberem in se poglobim v prav vsako domače branje. In to se mi vrača danes.

Imaš kakšno vodilo, ki te spremlja skozi življenje? Ne, nimam vodila v ozkem pomenu. Spomnim pa se nekega dogodka, ko je tedaj še direktor, danes pa ljubljanski škof Anton Jamnik citiral misel sv. Avguština: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« No, to bi si želel. Bi na kratko nagovoril ŠKG ob 20-letnici njenega ponovnega odprtja, ki jo letos praznujemo? Res, da nimam izkušnje kakšne druge srednje šole, a zagotovo vem, da je ŠKG nekaj najboljšega, kar ima naše srednje šolstvo ponuditi. Predan kolektiv in nekaj sto mladih, polnih različnih talentov so ob vodenju najboljše zdravilo za apatično in brezvoljno družbo, v katero se zdi, da kot narod kar silimo. Vivas, crescas, floreas še naslednjih dvajset krat dvajset let! (Smeh.) Hvala, Nejc, za prisrčne odgovore. Pogovarjala se je Olga Osredkar.

RUBRIKA MESECA

ALUMNI V JAVNOSTI V tokratni rubriki kratkih vprašanj in odgovorov smo se osredotočili na nekdanje škofijce, ki se pojavljajo v javnem življenju. Večina teh, ki so se nam odzvali, se je podala v novinarske vode, nekatere pa je pot vodila v … Več si preberite v nadaljevanju. Rok Žvelc, nekdanji dijak 2. generacije škofijcev (maturiral je leta 1998), dela v Evropski Komisiji v Bruslju, na Direktoratu za mednarodno trgovino, na področju okolja in trgovine. Zastopa Evropsko Unijo v pogajanjih o okoljskih vidikih prostotrgovinskih sporazumov s tretjimi državami in skrbi za to, da so predlogi predpisov na področju okolja in obnovljivih virov energije skladni s trgovinsko politiko in predpisi Svetovne trgovinske organizacije. Na vprašanje, kako ga je življenje pripeljalo do poklica, ki ga opravlja, je odgovoril, da mu je prof. Tone Jamnik, ki ga je na ŠKG učil filozofijo, svetoval študij prava, in je šel na pravno fakulteto. Nato se je odločil za študij v tujini in najbolj ga je navdušil program prava Evropske unije v Nemčiji (Saarbruecken), potem ko je dobil štipendijo zunanjega ministrstva. Poskusil je opraviti izpit za Evropske ustanove, in zaradi znanja, ki ga je pridobil v Nemčiji, mu je to uspelo. »Kariere se ne da do potankosti planirati, tako kot ne zasebnega življenja,« pravi. »Pomembno je, da veš, v čem si dober in česa si želiš v življenju, da veliko delaš, da to uresničiš, in izkoristiš priložnosti, ki se ti ponudijo.« Zakaj vas vaše delo osrečuje? Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja? Človek predvsem dela, da dobi plačo in si s tem omogoči normalne pogoje za privatno življenje. Tako da se mi zdi bistveno, da vsak opravlja čim bolj kvalitetno in strokovno svoj poklic, saj za to dobi plačilo, tudi če ga narava dela včasih ali pa redno najbolj ne osrečuje. Če pa imaš še delo, ki te veseli, imaš še posebno srečo. Sam sem si vedno želel delati za skupno dobro, in delo za dobrobit celotne Evropske unije v mednarodnem okolju, kjer se vsak dan veliko naučim, je pri tem še posebej nagrajujoče.

Kakšni so vaši načrti/želje za prihodnost? Veliko jih je, vključno s tem, da se nekoč vrnem v Slovenijo in še kaj prispevam za svojo domovino. ŠKG letos praznuje 20 let ponovnega odprtja. Bi ji ob 20-letnici kaj sporočili? Zahvaljujem se ji za odlično izobrazbo in za lepe spomine. Želim ji, da ohrani visoke standarde poučevanja. Priporočam, da dijakom še bolj pomaga pri tem, da se razvijejo v samozavestne, samostojne in odgovorne osebnosti, saj to v tem svetu najbolj potrebujejo.

POSTANI USPEŠEN IN ODGOVOREN PODJETNIK!

Fakulteta za poslovne vede

Katere veščine, ki vam pomagajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG? Name so predvsem vplivali učitelji, ki so s svojo osebnostjo pokazali, da živijo svoje vrednote, in me navdušili za učenje. Zelo mi je koristilo učenje pisanja esejev pri slovenščini in filozofiji, saj mi je to odprlo marsikatera vrata, vključno do mojega sedanjega dela.

individualni pristop k poučevanju celovito in praktično znanje poslovnih ved

Fakulteta za poslovne vede

možnosti štipendiranja

Ciril-Metodov trg 9 1000 Ljubljana e-pošta: info@kat-inst.si www.katoliski-institut.si

popust pri šolnini za diplomante in v primeru prehodov med programi

veščine pogajanj, vodenja ljudi, komuniciranja, financ, prava in tuji jeziki sodelovanje s priznanimi tujimi univerzami

Začetek študija na FPV je začetek poklicne kariere!

NOVEMBER 2013

RUBRIKA MESECA Slavko Jerič, nekdanji dijak 3. generacije škofijcev (maturiral je leta 1999), je športni novinar na RTV Slovenija. Leto po začetku študija matematike je začel honorarno delati na teletekstu RTV Slovenija. Po zaključku omenjenega študija je začel še s študijem psihologije, ves čas pa je delal kot novinar. Zakaj vas vaše delo osrečuje? Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja? Novinarsko delo me izjemno osrečuje, saj je to poklic, ki sem ga želel opravljati od malih nog. Vedno sem imel rad tako številke kot šport. Ko sem dejansko spoznal poklic novinarstva tudi z druge strani, sem ugotovil, da ga želim opravljati čim dlje časa. Novinarstvo (v podobi dobro

izpeljanih projektov) mi pomeni velik prispevek h kvaliteti mojega življenja. Katere veščine, ki vam pomagajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG? Iskrenost, željo po iskanju resnice. Kakšni so vaši načrti/želje za prihodnost? Čim dlje opravljati to delo in iskati nove izzive. ŠKG letos praznuje 20 let ponovnega odprtja. Bi ji ob 20-letnici kaj sporočili? Da bi še naprej vzgajala in izobraževala nove generacije mladih intelektualcev.

Jana Krebelj, nekdanja dijakinja 3. generacije škofijcev (maturirala je leta 1999), kot novinarka Primorskih novic že skoraj deset let spremlja aktualno politično in družbeno dogajanje. Od nekdaj se je rada izražala, pisala in brala, v glavi pa mlela politične in družbene probleme, zato je bila odločitev za novinarski poklic sama po sebi umevna. Da bi lažje razumela sedanjost, je študij novinarstva nadgradila z magisterijem iz zgodovine. Pravi, da se je v dijaških letih na ŠKG težko znašla in nikakor ne našla. Bolj kot po ocenah je izstopala zaradi svoje najstniške upornosti, kritičnosti in odrezavosti. Takrat je bila prepričana, da nima nobenega posebnega daru, a danes ve, da je prav njena notranja potreba po opazovanju, vrednotenju in včasih tudi odločni kritičnosti do sveta njen največji talent. Zakaj vas vaše delo osrečuje? Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja? V poklicnem življenju si načrte postavljam iz dneva v dan. Vsak dan je treba bralcu ponuditi izdelek, ki bo s svojo kakovostjo upravičil stroške nakupa časopisa. V poplavi na videz brezplačne (zlasti spletne) konkurence, ki temelji na trivialnih vsebinah, nepreverjenih informacijah in izničevanju novinarskih standardov, ostajam zaprisežena zagovornica klasičnih medijev. Pravilo, ki se ga moramo držati »resni« novinarji, je pravzaprav le eno: bralca je treba spoštovati. Moja naloga je informirati, predstaviti vse plati zgodbe, s pomočjo strokovnih sogovornikov izobraževati ljudi o določeni temi, dosledno ločevati poročanje in komentiranje, v komentarjih pa zavzeti jasno stališče, brez strahu pred pritiski. Rada imam težo te odgovornosti.

NOVEMBER 2013

Katere veščine, ki vam pomagajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG? K resnosti in doslednosti, s katero se skušam lotevati svojega dela, je prav gotovo pripomogla tudi na krščanskih vrednotah temelječa vzgoja na ŠKG. Kakšni so vaši načrti/želje za prihodnost? Novinarstvo je poklic, ki lahko iz človeka potegne vse najslabše; od tega, da se kariere gradijo na hrbtih stanov skih kolegov, do manipulacij s sogovorniki in koketiranj s to ali ono politično stranjo. Zaradi tega je moj edini poklicni cilj ohraniti čisto vest in zvestobo svojim načelom.

RUBRIKA MESECA Urša Žgajnar, nekdanja dijakinja 5. generacije škofijcev (maturirala je leta 2001), je novinarka za oddajo Svet na Kanalu A, kjer za oddajo pretežno pokriva področje zdravstva in socialne zgodbe, občasno pa tudi politiko. Po maturi je vpisala študij novinarstva na FDV, hkrati pa tudi študij nemščine na FF. Že med študijem je čez poletje delala kot novinarka za TV Medvode, kjer se je priučila osnovnih novinarskih veščin (na primer kako skriti tremo med intervjuvanjem župana), kasneje pa se je prek avdicije prebila do mesta voditeljice jutranjih poročil na RTV SLO. Tam ji je priložnost dala urednica Ljerka Bizilj, čeprav z vodenjem ni imela popolnoma nič izkušenj, za kar je ge. Bizilj res izjemno hvaležna. Od tam so se ji vrata naprej odpirala kar sama. Zakaj vas vaše delo osrečuje? Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja? Sem in tja pripravljam zgodbe, ki ljudem dejansko spremenijo življenje na bolje. Tako smo v naši oddaji na primer pomagali neki družini iz Kamnika, da je za svojo dveletno deklico Gajo v slabih dveh tednih zbrala preko 60.000 evrov. S svojim poročanjem na primer lahko tudi spreminjamo zakone in pomagamo ljudem, da pritisnejo na vzvode oblasti in dosežejo spremembe v svojem okolju. Tako so po našem poročanju na Ministrstvu za šolstvo na primer podaljšali poučevanje drugega obveznega tujega jezika še za naslednje šolsko leto. In take

uspešne zgodbe dajejo zagon, da se trudim še naprej ... vedno pa ne uspe in takrat je delo lahko tudi težko in frustrirajoče. Katere veščine, ki vam pomagajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG? Verjetno mi prav pride izjemno široka splošna razgledanost in pa znanje jezikov, kar ponuja ta šola. Brez tega je v mojem poslu težko. Kakšni so vaši načrti/želje za prihodnost? Težko povem kaj konkretnega. Načeloma namreč sledim priložnostim, ki jih ponuja življenje, in ne načrtujem predaleč v prihodnost. ŠKG letos praznuje 20 let ponovnega odprtja. Bi ji ob 20-letnici kaj sporočili? Vsekakor čestitke za rojstni dan! (Smeh.)

Marko Hrastar, nekdanji dijak 8. generacije škofijcev (maturiral je leta 2004), je trenutno kot novinar dejaven pri reviji Instore – brezplačnik, ki je namenjena trgovcem, proizvajalcem in distributerjem in v Sloveniji mesečno izhaja v 5000 izvodih, na območju bivše Jugoslavije pa ima skupno naklado 45.000 izvodov. Poleg tega je dejaven še kot športni komentator na televiziji Sportklub. Vsekakor ga bolj veseli slednje, zato se bo pri odgovorih na spodaj navedena vprašanja osredotočil na le-to. Zakaj vas vaše delo osrečuje? Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja? Zanimanje za športno dogajanje sega že na začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, recimo da so bile prvi velik dogodek, ki sem ga z velikim zanimanjem spremljal, OI v Barceloni 1992. Ob vsakem dogodku sem dobil mravljince, navduševalo me je tuljenje reporterjev in pozitivna energija ob uspehih slovenskega športa. Že kot otrok se nisem igral z avtomobilčki, ampak sem raje simuliral nogometno tekmo plišastih igrač ter zraven prispeval svoj glas kot komentator, tako da sem že zgodaj vedel, kaj bom kasneje tudi dejansko postal.

Začelo se je pri novinarstvu v dnevnem časopisju, nato pa sem odšel na avdicijo k Sportklubu, kjer sem moral kasneje skozi šolanje, marca letos pa sem začel s prvim prenosom v živo. Služba me osrečuje zato, ker v njej neznansko uživam, lahko izrazim svoje verbalne sposobnosti (tj. gobčnost) ter zraven še spremljam šport. Kaj si lahko mladenič sploh želi boljšega? Katere veščine, ki vam pomagajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG? Pri mojem delu mi je ŠKG pomagala predvsem s tem, da sem pridobil besedni zaklad, saj je bilo določeno čtivo obvezno, obstaja pa še en izjemno pomemben dejavnik: skozi štiri leta obiskovanja ustanove sem močno pridobil na samozavesti, kar je za delo pred mikrofonom ključnega pomena! V osnovni šoli sem bil namreč pogosto tarča posmeha, ker sem redno obiskoval sv. mašo, na ŠKG pa bi bila to verjetno ironija. (Smeh.) Sošolci so me sprejeli, fantastično smo se razumeli, in ker so dijaška leta ključna pri razvoju osebnosti in afirmaciji človeka, je moja samopodoba doživela razcvet. K temu je dodatno NOVEMBER 2013

RUBRIKA MESECA pripomoglo tudi spoštovanje profesor-jev/-ic. V štirih letih šolanja sem se delno otresel tudi strahu pred javnim nastopanjem ... Kakšni so vaši načrti/želje za prihodnost? V prihodnje bi se kdaj rad preizkusil tudi na televiziji (kot TV voditelj), vsekakor pa so te ambicije povezane z oddajami, ki bi imele kakršnokoli zvezo s športom, saj sem na tem področju najbolj domač. Osebne želje so povezane z dokončanjem študija, saj mi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani manjka le še nekaj metrov do ciljne črte, če se lahko izrazim v svojem žargonu.

ŠKG letos praznuje 20 let ponovnega odprtja. Bi ji ob 20-letnici kaj sporočili? Ponovno odprtje ŠKG je velika pridobitev za slovensko šolstvo, predvsem pa za katoliške družine, ki želijo svojim otrokom ponuditi kar se le da kakovostno izobrazbo, kar navsezadnje kažejo tudi njeni vsakoletni rezultati na maturi. Sam se v katerikoli družbi vedno pohvalim, da sem obiskoval to gimnazijo in da bi se ob ponovnem vpisu vsekakor spet odločil enako. To je tudi jasen pokazatelj, da bi morala imeti Slovenija več privatnih šol.

Federico V. Potočnik, nekdanji dijak 10. generacije škofijcev (maturiral je leta 2006), je aktiven doma in v tujini. Je namestnik generalnega sekretarja YEPPa (podmladka Evropske Ljudske Stranke/EPP), ki je največja mladinska politična organizacija v Evropi; v Sloveniji pa je član Izvršilnega Odbora Nove Slovenije in podpredsednik ter mednarodni sekretar njenega podmladka, Mlade Slovenije. Pred leti je zaznal, da smo se kot družba močno spremenili. Pozabili smo na stvari, ki nas delajo edinstvene, in se zadovoljili s (pod)povprečnostjo. Slovenci smo po naravi talentirani – v tujini smo zelo uspešni, zakaj ne bi bili še pri nas? Hoče, da smo Slovenci ponovno uspešni kot posamezniki in kot narod. Misli, da lahko pomaga, zato se je aktiviral. delo

Katere veščine, ki vam pomagajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG?

Ker vidim učinke svojega dela. V organizacijah, kjer delujem, ima Slovenija bistveno boljši ugled, bolj nas cenijo. Moja največja želja pa je bolj zrela družba. Pri tem pa največ lahko zase naredimo sami. Navajeni smo biti »objekt«, ki čakamo, da nam bodo stvari dane, tako kot so včasih dajali stanovanja, službe, avtomobile. Ampak to nas dela pasivne, nas poleni, vegetiramo. Ko pa prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, postanemo »subjekt«, ne krivimo drugih in začnemo razvijati svoje talente. Najbolj me osrečuje, ko nekdo naredi ta korak in se aktivira ter postane uspešen. Z vsakim človekom, ki se zbudi, je družba malenkost na boljšem. To je krasen proces.

Argumentirano debatiranje, ki so ob poglobljenem zanimanju za stvari in spoštovanju sočloveka temelj družbeno angažiranega človeka in kulturnega dialoga.

Zakaj vas osrečuje?

vaše

Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja? Trenutno se mi pozna pomanjkanje spanca, ker ob vsem končujem študij medicine. Želim živeti in ostati v Sloveniji, urejeno državo želim tudi za svoje otroke, vnuke. Ciljam na boljšo kakovost življenja vseh nas, torej na dolgi rok. Svoj čas darujem preprosto zato, ker verjamem v to, kar delam.

NOVEMBER 2013

Kakšni so vaši načrti/želje za prihodnost? Ogromno jih je. Včasih ure in ure tuhtam, kaj bi se dalo izboljšati, kaj poenostaviti, kaj je odveč. Možgani ne počivajo. V kratkem pa se odpravljam na medicinsko prakso v ZDA, nato sledi zaključek študija in specializacija. ŠKG letos praznuje 20 let ponovnega odprtja. Bi ji ob 20-letnici kaj sporočili? ŠKG sem hvaležen, ker mi je pomagala izoblikovati se v to, kar danes sem. Ji čestitam in ji želim, da ne bi nikoli popustila pri kvaliteti, pri razvijanju talentov ter da bi vedno stremela nad povprečje – sposobni in pogumni so tisti, ki spreminjajo svet.

RUBRIKA MESECA Marko Rozman, nekdanji dijak 8. generacije škofijcev (maturiral je leta 2004), je novinar, moderator na 1. programu Radia Slovenija. Deluje v DAP-u (dnevno aktualni program). Do dela, ki da opravlja, ga je pripeljala želja po poročanju in iskanju novih zgodb. Da se prijavi na radijsko avdicijo, so ga spodbujali zaradi radiofonskega vokala. Zakaj vas vaše delo osrečuje? Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja? Kljub temu da si v medijski noriji v trenutku zamenljiv, uživam. Spoznal sem veliko dobrih ljudi, zgodb, ob vsem sem nabiral tudi nova znanja. Ne boste verjeli, kako dobro so poslušani prispevki, oddaje s pozitivno konotacijo, ki pa jih je v današnjem medijskem svetu zelo malo. Kot kaže, se stvari premikajo v novo smer. Vse je trenutno odraz situacije v družbi, ljudje počasi postajajo siti cinizma.

Katere veščine, ki vam pomagajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG? Šolanje na ŠKG mi je vsekakor prineslo znanja, ki jih na drugih srednjih šolah ne bi bil deležen. Izstopajo predvsem delavnost, točnost, iznajdljivost. Poleg tega je vodstvo omogočilo, da sem v času šolanja v sodelovanju s še nekaterimi škofijci vodil šolski radio, ki je z glasbo popestril minute med glavnim šolskim odmorom. Kakšni so vaši načrti/želje za prihodnost? Še naprej ustvarjati v medijskim svetu. ŠKG letos praznuje 20 let ponovnega odprtja. Bi ji ob 20-letnici kaj sporočili? Draga ŠKG, vse naj bo še boljše!

Sarah Neubauer, nekdanja dijakinja 10. generacije škofijcev (maturirala je leta 2006), je novinarka na Televiziji Slovenija. Kot pravi sama, je v prvem ali drugem letniku gimnazije prvič pomislila, da bi bila rada novinarka. Sodelovala je pri šolskem časopisu Kažipot, kjer so bolj ali manj pisali, kar so hoteli, in se ob tem zabavali. Ker ji je bilo »delo« všeč, se je vpisala na študij novinarstva. No, pozneje je ugotovila, da je bil njen pogled na novinarstvo precej idealiziran. Že takoj na začetku študija je začela prek študentskega servisa delati kot 'mlajša dežurna' (deklica za vse) v informativnem programu TVS. Del njenega dela je bila tudi pomoč starejšim novinarjem, ob kateri se je naučila, kako in kaj delati, pa tudi česa ne. Od lanskega leta dela kot novinarka in redaktorica v informativnem in izobraževalnem programu. Zakaj vas vaše delo osrečuje? Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja? Delo samo in kariera zame nista cilj, ampak sredstvo. Pomemben je tisti del življenja, ki mi ga to, da delam, omogoča takrat, ko ne delam. Sem pa zadovoljna, da mi ni težko hoditi v službo, saj me delo veseli, je razgibano in mi ni nikoli dolgčas. Katere veščine, ki vam pomagajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG? Mislim, da je precej strog režim na ŠKG v meni vzbudil uporniškega duha. Ob določenih pravilih, ki so se mi zdela brezvezna, sem vedno vprašala, zakaj je tako. S kolegico sva šli npr. k ravnatelju in ga vprašali, zakaj imamo v knjižnici sto revij, Mladine pa ne. Potem smo jo dobili. Naučila sem se, da lahko svet okrog sebe spreminjaš s pravimi vprašanji, ki jih postaviš odgovornim. Zdaj uživam, kadar dobim priložnost, da neprijetna vprašanja postavljam politikom.

Kakšni so vaši načrti/želje za prihodnost? Novinarstvo me veseli, a bi se sčasoma rada podala v podjetniške vode. Prve korake smo s prijateljicama že naredile, rezultate pa si lahko ogledate na spletni strani kotalke.si. ŠKG letos praznuje 20 let ponovnega odprtja. Bi ji ob 20-letnici kaj sporočili? Vsem dijakom bi sporočila, naj čim bolj uživajo srednješolska leta.

NOVEMBER 2013

RUBRIKA MESECA Gašper Petovar, nekdanji dijak 6. generacije škofijcev (maturiral je leta 2002), je novinar notranje politike na Planet TV in kot pravi sam, ga je do omenjenega dela pripeljalo naključje. Zakaj vas vaše delo osrečuje?

Kakšni so vaši načrti/želje za prihodnost?

Služba, kot služba. Je pa fino, ker je kreativna.

Pustiti si brke in postati strah in trepet politikov.

Kakšen prispevek h kakovosti vašega življenja predstavlja? Plača. Katere veščine, ki vam pomagajo pri vašem delu, ste razvili v času šolanja na ŠKG?

ŠKG letos praznuje 20 let ponovnega odprtja. Bi ji ob 20-letnici kaj sporočili? Profesorji naj ne pozabijo, da so bili sami tudi gimnazijci in da se znanje za komaj pozitivno še po desetih in več letih ne pozabi: V žilah dvokaličnic je med ksilemom in floemom žilni kambij.

Če vem, da imam prav, vztrajam pri svojem ne glede na morebitne posledice.

Luka Lampret, nekdanji dijak 7. generacije škofijcev, je septembra 2012 v Gatini (23 a) pri Grosuplju ustanovil podjetje Golibar, človeku prijazna gradnja (www.golibar.com), katerega osnovna dejavnost je gradnja naravnih hiš. Bistvo njihove filozofije je uporaba naravnih, večinoma lokalnih materialov. Stranski učinek te filozofije so zdrave in človeku prijazne hiše. Glavne stranke so mlade družine in drugi zavedni ljudje. Predvsem gre za zahtevne stranke, ki se zadovoljijo samo z nadstandardom. Ni dovolj, da je vse po predpisih, temveč zahtevajo, da je poleg tega še zdravo in estetsko dovršeno. Od kod ideja za podjetniško dejavnost? Hm, nekako spontano se je razvijalo. Prvič sem za takšno hišo slišal med svojim bivanjem v Moldaviji. Prvo hišo iz slamnatih bal sem si ogledal v Ukrajini. Prvo sem pomagal graditi v Prekmurju in prva pod mojim vodstvom je bila zgrajena lansko leto v Stični. Vmes sem, kot večni skeptik, napisal diplomsko nalogo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo z naslovom Slamnate bale kot gradbeni material pri ekološki gradnji. Namen diplomske naloge je bil predvsem opisati prednosti in slabosti takšne gradnje. Ampak bolj sem vrtal in raziskoval, bolj sem našel same prednosti. Največji dosežek … Sodobna, moderna in luksuzna, a še vedno izjemno domača in domiselna družinska hiša, ki je zaznamovala prvo leto obstoja podjetja Golibar. Leto nazaj je bila še

NOVEMBER 2013

ALUMNI PODJETNIKI kozolec, danes pa že najlepša hiša daleč naokoli. Zgrajena pa v veliki večini iz lokalnih naravnih materialov. Največja ovira … Ovire se večinoma ustvarijo in rušijo v glavi. Delno me gotovo ovira moja bolezen, delno pa miselnost v družbi. Načeloma naravne hiše veljajo za manj obstojne, s slamo pa je sploh povezanih mnogo predsodkov. Naše hiše so trajne. Slama je izolacija, les pa nosilni material. Slama, les in ilovica ob pravilni vgradnji zdržijo več sto let. Mi vemo, kako te materiale uporabljati. Dodana vrednost tega, kar delate … Naša hiša zadosti vsem zakonskim zahtevam glede gradnje stavb. Poleg tega pa v celotni življenjski dobi objekta porabi znatno manj energije in proizvede znatno manj gradbenih odpadkov kot neka klasična opečna hiša ‒ da o armiranobetonski sploh ne govorimo. Obenem pa je hiša človeku prijazna, zdrava za bivanje. Toplotna in tudi zvočna izolacija sta vrhunski. Z natančno izvedbo detajlov se lahko doseže standard pasivne hiše, z lahkoto pa standard nizkoenergijske hiše. Poleg tega naše hiše niso pasivne, ker ne zapirajo. So naravne, dihajo. Notranje stene so običajno ometane z ilovnatim ometom, ki je izjemni naravni regulator vlage v prostoru (več o tem na naši spletni strani). Nenazadnje je dodana vrednost tudi to, da ne nudimo samo gradnje, ampak tudi svetovanje in vodenje samogradnje, izobraževanja, delavnice pri nas in na terenu. V sodelovanju z drugimi mojstri pa tudi naravne panje, freske, reliefe, ornamente ... Trenutno so še v fazi raziskovanja umetniške in tehnične podobe (na primer sončna ura), ustvarjene s pomočjo igre svetlobe in senc po starem majevskem izročilu. Načrti, glavni cilj, ki ga želite doseči … Korak za korakom. Življenje je nepredvidljivo, danes smo, jutri nas ni. Zato si ne zastavljam dolgoročnih ciljev. Vesel pa sem vsakega, ki se odloči živeti v zdravi, naravni, človeku prijazni hiši. Dolgoročna vizija je gotovo širitev na tuje trge, predvsem sta mi zanimivi Španija in Rusija ter nemško govorno območje. Predvsem v Nemčiji je tovrstna gradnja v evropskem merilu najbolj priznana. Vesel bom, če bo uporaba čim manj predelanih naravnih gradbenih materialov prevladala nad uporabo umetnih in potratnih materialov. Vaša najljubša dejavnost (poleg tiste, ki jo opravljate v podjetju) … Rad berem, uživam v igranju hokeja na rolerjih, košarke. Všeč mi je pohodništvo, predvsem na dolge proge, na primer Jakobova pot. Všeč mi je spoznavati druge kulture in razmišljati izven kocke. In seveda, najpomembneje, biti obdan z veselimi in dobrimi ljudmi. Rad pa sem tudi sam.

Na kaj ste ponosni? Na to, da si upam izstopati iz povprečja. Pa da mi ni pod častjo biti blaten in zaprašen. Imam precej znanj s povsem različnih področij. Ponosen sem za vsakega človeka, katerega zaupanje sem si pridobil. Pa na to, da si upam sam sebe pohvaliti. (Smeh.) No, samo odgovarjam na vprašanje. Kaj bi počeli, če bi imeli en mesec časa in denar ne bi bil omejitev? Glede na to, da sem poln idej, bi sigurno našel nekaj zase. Samo verjetno bi bilo na koncu celo zelo poceni. (Smeh.) Kaj bi počeli, če ne bi bili podjetnik? Verjetno bi potoval po Kolumbiji. Kako ste dejavni pri dobrodelnosti oz. prostovoljnosti? Nekoč aktiven skavtski voditelj in prostovoljni gasilec, danes bolj priložnosti prostovoljec pri prijateljih, ki ravno v tem obdobju vsi po vrsti gradijo svoje hiše. Sicer pa določen del svojega dohodka namenim v dobrodelne namene. V zadnjem času predvsem fundaciji Toma Križnarja. Zaenkrat še ideja, čez leta pa mogoče realnost pa je seveda povezana z gradnjo. Rad bi zgradil kako hišo za žrtve trgovine z ljudmi in v sodelovanju z usposobljenim kadrom tudi za rehabilitacijo teh ljudi. Ampak kot pravim, to je zaenkrat samo ena od mnogih idej. Trenutno še nimam evrov za kaj takšnega. Če pa se na hitro pojavijo, je lahko projekt prav kmalu realiziran. Najboljša knjiga, razstava, film, plošča, gledališče, predstava … Film: Hiša na pečini (Life as a house). Gledališče, predstava: Všeč so mi folklorne skupine. Tako slovenske, kot tuje. Rad si ogledam predstavo priložnostnih vaških gledaliških skupin. Razstava: Včasih so kake fine razstave na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju v Ljubljani. Plošča: Tudi tukaj mi je všeč folklorna glasba. Se reče temu etno? Za razliko od večine škofijcev sem totalni glasbeni analfabet. Knjiga: Človek: navodila za uporabo (avtor Nara Petrovič).

NOVEMBER 2013

ALUMNI PODJETNIKI Najljubši gedžet (mp4, mobilnik, ipad, notesnik …) in kaj z njim najraje počnete? Niti ne vem, kaj je to mp4, niti ne, kaj je to notesnik. Ipad sem preizkusil, pa mi ne odgovarja, ker precej hitro tipkam in mi je težko tipkati po tisti tipkovnici. Torej ostane samo še mobilnik, ki pa mi tudi ni ravno nek zelo

ljub pripomoček. Uporabljam ga pa za klicanje in pošiljanje sms sporočil. MMS-ov in interneta pa ne omogoča. Ko se bo pokvaril, bom seveda kupil kaj sodobnejšega – če se ga ne bo dalo popraviti. (Smeh.) Vaše življenjsko vodilo … Imeti čisto vest.

Matej Selan, nekdanji dijak 4. generacije škofijcev, je s svojim poslovnim partnerjem Jhamom Kulvinderjem Singhom septembra 2012 v Ljubljani odprl prvo indijsko-nepalsko restavracijo gostinskega podjetja Maharaja d. o. o., ki v Sloveniji obstaja 3 leta, matično podjetje pa že od leta 1994, ko je Jham Kulvinder Singhom v Budimpešti odprl svojo prvo restavracijo. Restavracije nudijo tudi dostavo hrane na dom in pogostitve na raznih prireditvah. Imajo dve poslovni enoti. Prva indijsko-nepalska restavracija se imenuje Maharaja & Himalaya (Vodnikova 35, Ljubljana), druga pa nosi ime Maharaja WTC (Dunajska 158, Ljubljana).

Od kod ideja za podjetniško dejavnost? Po zaključeni maturi sem se vpisal na FDV. Želel sem biti športni novinar, saj spremljam veliko športov in me je to zelo veselilo. Ker je bilo za to smer študija zahtevano kar visoko število točk, sem se vpisal na politologijo. Po opravljenem prvem letniku sem želel opraviti diferencialne izpite za novinarstvo, a sem izgubil motivacijo. V tem času sem imel težko življenjsko preizkušnjo, saj sem v obdobju dveh let izgubil mamo, dedka in babico. To sicer ni izgovor za opustitev študija, vendar pa se takrat vprašaš, ali se splača preživeti mladost za knjigo ali jo maksimalno izkoristiti drugače, če smo tako minljivi. Še bolj sem se posvetil svoji veliki ljubezni ‒ glasbi, ki me je reševala v tem težkem obdobju. Leta 1999 smo ustanovili glasbeno skupino Anavrin, ki obstaja še danes. Za seboj imamo več kot 200 koncertov po Sloveniji in Evropi, 8 videospotov, 3 albume … V času glasbenega udejstvovanja sem ponovno poizkusil s študijem, in sicer z managementom v Kopru, ki pa mi ni ustrezal. V času pavziranja sem uspešno opravil prekvalifikacijo za frizerja in nato nekaj časa strigel v salonu. Ker je bilo težko stati na nogah 8 ali več ur na dan in ker sem vedel, da sem v življenju sposoben delati še kaj drugega, sem se ponovno 24

NOVEMBER 2013

podal v študij. Vpisal sem se na gostinstvo in turizem na Bledu. Tik pred diplomo sem dobil odlično službo v turizmu in nato ponovno opustil študij. Veliko sem potoval. Po petih letih rednega dela pa sem po naključju, preko prijatelja iz Budimpešte, spoznal poslovnega partnerja – indijskega poslovneža Jhama Kulvinderja Singha in se podal v podjetniške vode. Nikoli si nisem predstavljal, da bom imel svoje podjetje. Sem tak, da nikoli preveč ne razmišljam in večinoma ravnam po občutku. V posel sem šel 100 % zaverovan, da nam bo uspelo, in sem deloval kot konj, ki ima na glavi plašnice – samo naravnost – do končnega cilja. Ob tem lahko omenim, da sem se na začetku (še pred otvoritvijo) srečeval z veliko ovirami, saj nisem imel primernega podjetniškega znanja. Velikokrat sem že skoraj obupal, a sem vseeno našel dovolj energije in nadaljeval pot. Škoda, da nas na srednjih šolah/gimnazijah ne učijo podjetništva in »poslovne kreativnosti«. Večina pridobljenega gimnazijskega znanja se kasneje žal pozabi, je pa vseeno dobra odskočna deska za študij – za tiste, ki gredo študirat in ki se bodo nekje zaposlili. Marsikdo bi si želel kaj vedeti o podjetništvu že v srednji šoli, saj bi se lahko kasneje več dijakov/študentov odločalo za samostojno pot in se lažje odločalo o življenjski poti. Na koncu bi samo še dodal, da sem v vseh letih študija, koncertiranja in opravljanja priložnostnih del spoznal ogromno ljudi, ki so me izoblikovali in od katerih sem se naučil veliko novih stvari. Lahko rečem, da sem v zadnjih trinajstih letih opravil svojo »življenjsko fakulteto« in ustvaril veliko poznanstev in vez, ki so me posledično pripeljale na pot, po kateri trenutno hodim. Največji dosežek … Kot sem omenil v prejšnjem odgovoru, sem imel na poti do odprtja restavracije dve leti ovir in garanja. Za vse sem bil sam, saj ima moj poslovni partner še tri restavracije, hotel na Dunaju in veliko družino. On je skrbel za praktične stvari (nabavo sestavin, krožnikov, posod, izbor kuharjev), jaz pa sem urejal papirje in iskal lokacijo za restavracijo. Ker imamo kuharje iz Nepala/Indije, je bilo potrebno za njih urediti bivalna in delovna dovoljenja. Sam postopek ti vzame pol leta časa, veliko denarja

ALUMNI PODJETNIKI in živcev, ko si te uradniki »podajajo«. Ogromno je prevodov, overjanja in preverjanja papirjev na veleposlaništvih … (lahko bi napisal A4 list, kaj vse me je doletelo). Na koncu nas je zaradi prijateljevanja z drugo indijsko restavracijo (ki deluje v Ljubljani 7 let) blokiralo še indijsko veleposlaništvo v Ljubljani. Kot dosežek lahko štejem to, da sem zdržal vse napore in da sem vztrajal do konca. Dosežek je tudi vsak uspešen dan in zadovoljni gostje, ki se z veseljem vračajo k nam. Dodana vrednost tega, kar delate … Vesel sem, da imam priložnost biti direktor. Dokler delaš za druge ljudi, te večinoma zanima, kdaj bo in kakšna bo plača, ter opraviš svoje delo vestno in po najboljših močeh. Vse ostalo se te ne tiče. Ko pa zaposluješ 12 ljudi in nudiš hrano številnim gostom, je to čisto drugačna odgovornost. Poskrbeti moraš, da je denar za plače, za vse stroške, večino časa razmišljaš, kaj bi lahko še izboljšali, kako bi privabili nove goste … To ni več služba, to je način življenja. To občutijo tudi moji najbližji, ki me 100 % podpirajo. Bili so težki časi, saj sem pol leta od odprtja restavracije (tudi vse vikende) delal tudi po 14 ur na dan, a se je izplačalo. Vsakomur bi privoščil, da bi bil direktor za en dan ali mesec, da bi videl, da plača ni samoumevna stvar, ampak da mora podjetje ta denar nekako ustvariti. In to ni lahko. Vesel sem, da imam odlično ekipo, ki ji zaupam in je zelo predana Maharaji. Načrti, glavni cilj, ki ga želite doseči … Prvi načrt smo že uresničili, to je bilo odprtje nove poslovne enote Maharaja WTC. V prihodnosti imamo plan razviti še office delivery (dostava, specializirana za podjetja) po celi Sloveniji, nuditi pogostitve na večjih slovenskih festivalih in organizirati pogostitve na porokah. V letu 2014 bomo morda odprli še kakšno restavracijo v Sloveniji ali tujini. Vaša najljubša dejavnost (poleg tiste, ki jo opravljate v podjetju) … Najraje se ukvarjam z glasbo. V glasbenih skupinah Anavrin in Evil Eve igram bobne, tri leta sem sodeloval tudi pri tolkalski zasedbi The stroj. Obožujem koncerte, ker je že sama pot z glasbenimi prijatelji posebno doživetje. Stati na odru pa je poseben privilegij. Najlepši občutek je takrat, ko te publika sprejme in prepeva tvoje avtorske pesmi. Na kaj ste ponosni? Vsak od nas ima v življenju vzpone in padce. Ponosen sem na to, da me številni padci niso potrli in sem se vedno pobral in bil še močnejši in še bolj odločen, da nadaljujem svojo začrtano pot. Kaj bi počeli, če bi imeli en mesec časa in denar ne bi bil omejitev?

direktorja in preživljal čas v restavraciji. Denar mi ne pomeni veliko. Je samo orodje, ki pa ima v svetu žal pre-velik pomen. Denar vedno porabim sproti in se držim mota prijatelja Jerryja, ki vedno pravi: »Denar je zato, da kroži.« Kaj bi počeli, če ne bi bili podjetnik? Nikoli nisem točno vedel, kaj me zares veseli. V tretjem letniku so skoraj vsi sošolci točno vedeli, kaj bodo. Veterinarji, stomatologi, pravniki ... Meni je bilo to čudno in zato sem se prepustil toku. Do novinarstva je bilo pretežko priti, prav tako takrat še nisem bil vztrajen kot sedaj, morda sem bil tudi še precej nezrel za študij. Zato sem zamenjal veliko fakultet, iskal sem se večino mladosti. Med študijem sem opravljal številna priložnostna dela, lepil sem plakate v dežju, snegu, toči, žgočem soncu, delal sem v tiskarni cele noči, urejal spletne strani, delil letake, vozil na koncerte razne glasbene skupine in bil roudi (tehnični del ekipe), popravljal kolesa in motorje, vozil sem celo taxi. Nikoli mi ni bilo težko delati karkoli in tudi sedaj mi ni. Če je gneča, grem pomivat posodo, lahko dostavim hrano na dom. Kljub temu da imam drugačen »naziv«, se nisem spremenil. Težko bi natančno odgovoril na vprašanje. V življenju me zanima ogromno stvari, tako da bi lahko delal karkoli. Kako ste dejavni pri dobrodelnosti oz. prostovoljnosti? Občasno nahranimo kakšno revno družino, s poslovnim partnerjem pa sva lani pred zimo kupila veliko toplih odej in jih razdelila med brezdomce na železniški postaji v Budimpešti. Ostala dobra dela pa se dogajajo dnevno, priložnostno, ko vidiš, da je nekdo v težavah ali pa česa sam ne zmore. Dobra dela me polnijo in osrečujejo. Najboljša knjiga, razstava, film, plošča, gledališče, predstava … Nisem ravno ljubitelj knjig in priznam, da sem zadnjo prebral pred desetimi leti. To je bila »Zaton Prometejeve dobe«. Odlična knjiga, priporočam vsakomur. Večinoma berem dnevni časopis ali razne članke na internetu. Nazadnje me je ob obisku Prage prepričala razstava Dalijevih del. Prijatelj mi je priporočal indijski film Three idiots in imel je prav. Film prekaša vsak izdelek Hollywooda. Poslušam vse vrste glasbe, najraje poslušam predzadnjo ploščo skupine Muse. Zadnje čase hodim na stand-up komedije in na različne gledališke predstave, predvsem zabavne. Moj najljubši komik je Perica Jerković, predstava pa Slovenska muska od A do Ž.

Najbrž nič drugega kot sedaj. S punco bi šel na dopust za 14 dni, preostanek meseca pa bi bil spet v vlogi NOVEMBER 2013

ALUMNI PODJETNIKI

Vaše življenjsko vodilo …

sprejmeš. Lahko v problemu vidiš tudi izziv, novo priložnost za osebno rast. Vedno ti »univerzum« pošlje problem, ki je rešljiv in primeren tvoji trenutni sposobnosti. Nekdo vidi problem v tem, da mora narediti domačo nalogo, nekdo, da mora nahraniti svojo družino. Z leti – ko gledaš nazaj – ugotoviš, da so bili problemi v gimnaziji, ki si jih takrat jemal kot zelo velike in nerešljive, smešni. Ampak to je to. Z osebno rastjo naletiš na vedno nove izzive, ki jih lahko rešiš samo z brezpogojno vztrajnostjo in pozitivnim mišljenjem.

Imam kar nekaj življenjskih vodil. Nekaj sem jih omenil že v prejšnjih odgovorih, vendar pa se mi zdi najpomembnejše vodilo »Neuspeh proti vztrajnosti nima obrambe«. Priporočam ga vsem. Na svetu ni človeka, ki bi bil brez problemov. Vprašanje je samo, kako problem

Na koncu bi povabil vse bivše in zdajšnje dijake ŠKG, da pridejo poskusit naše dobrote. Imamo dnevna kosila/ študentske bone vsak delovnik od 11h do 16h, 200 jedi a la carte in dostavo hrane na dom. Več na www.maharaja.si.

Najljubši gedžet (mp4, mobilnik, ipad, notesnik … ) in kaj z njim najraje počnete? Pred kratkim sem si privoščil iPhone 5 in sem z njim zelo zadovoljen. Je odziven in kvalitetno izdelan. Večinoma ga uporabljam za številne klice, e-pošto, facebook, novice … Zvečer po navadi odigram kakšno športno igrico. Asusov prenosnik imam star pet let in se še vedno dobro drži.

Peter Luin, nekdanji dijak 1. generacije škofijcev, ima več podjetij, in sicer podjetje VKNJIŽBA d. o. o. kot glavno aktivnost ter IUSCOM d. o. o. in SPIRULINA d. o. o. kot akcesorna projekta. Med projekte šteje tudi svojo družino kot družbo z neomejeno odgovornostjo. (Smeh.) Najdlje obstaja Vknjižba d. o. o., in sicer od leta 2009, nahaja pa se v Ljubljani, v Stegnah (poslovno-industrijska cona Šiška). V podjetjih se ukvarjajo z vsakodnevnim reševanjem pravnih težav in postopkov v zvezi z nepremičninami za stranke (Vknjižba d. o. o.), z udejanjanjem in testiranjem idej s področja spleta, pisanja, organizacije in prava (IUScom d. o. o.) ter s spletno trgovino z zdravo prehrano www.superfood.si (v navezi z bratom (Spirulina d.o.o.)). Glavna partnerja sta še dve pravno-svetovalni družbi in odvetnik, s katerimi si delijo poslovne prostore, skupno sejno sobo in redno sodelujejo, si izmenjujemo know-how. Stranke Vknjižbe so fizične osebe (pribl. 65 %) in pravne osebe (pribl. 35 %), ki imajo zahtevne pravne težave ali želje s področja urejanja pravnega statusa nepremičnin in raznovrstnih pogodbenih razmerij glede nepremičnin in vpisov v zemljiško knjigo. pristop in fleksibilnost tako zasebnega kot delovnega časa, saj je tako produktivnost bistveno večja in človek manj v stresu. Seveda brez samodiscipline in dobre organizacije časa ne gre. Največji dosežek … Podjetniško: da bi do sedaj težko našel nezadovoljno stranko. Zasebno: odločitev za veliko družino. Največja ovira …

Od kod ideja za podjetniško dejavnost? Iz želje po nenehnem nadgrajevanju življenja in ker je človek vedno na nek način podjetnik. Predvsem se po nekajletni izkušnji v več različnih »klasičnih« pravniških službah nisem videl kot oseba z 8-urnim delovnikom in nadrejenimi, s katerimi se moram za vsako malenkost usklajevati. Se mi zdi, da je sploh v državni upravi precej produktivnosti izgubljene skozi formalizem procedur. Vse skupaj me je precej zaviralo. Sem za svobodni

NOVEMBER 2013

Za podjetniški razvoj je trenutno največja ovira pomanjkanje časa. Dan ima le 24 ur in tudi spati je treba. Aktivnosti tako konstantno druga drugi odžirajo čas glede na trenutne prioritete. Česar koli se lotevam, želim opraviti dovršeno. To, da se trenutno ne morem bolj na polno posvetiti določenim službenim stvarem ali idejam, je zame pogosto stresno, a ima razlog: strogo želim, da imajo moji mali otroci tudi očeta vsakodnevno prisotnega pri vzgoji. Dodana vrednost tega, kar delate … Če pomislim, nekako vnašam urejenost v pravni sistem nepremičnin in razmerja med subjekti. Urejenost pravnih zadev v splošnem koristi sistemu. Hkrati pa, ker so nepremičnine ljudem pomembne (in povezane s precej denarja), bi lahko rekel, da po učinkoviti rešitvi pravne težave v zvezi z nepremičnino ljudje mirneje spijo.

ALUMNI PODJETNIKI Upam, da to pomeni, da potem produktivneje delajo in so bolj zdravi. Po drugi strani pa moj zaslužek materialno preskrbi mojo družino ... pač več vidikov dodane vrednosti. Načrti, glavni cilj, ki ga želite doseči … Preko konstantnega razmišljanja, idej in novih izzivov bi še naprej rad ustvarjal, se loteval še veliko novih stvari in projektov, za katere sedaj še nimam časa ali nanje še niti pomislil nisem. Pri tem me inspirirajo misli, kot je misel Henrya Forda: »Ko sem ljudi vprašal, kaj želijo, so mi odgovorili: hitrejšega konja,« ali kot pravi tudi: »Če želite pripraviti ljudi do tega, da bodo gradili ladjo, jih morate navdušiti za potovanja.« Glede ambicij se ne počutim dosti drugače kot takrat, ko sem končal študij.

Najljubši gedžet (mp4, mobilnik, ipad, notesnik …) in kaj z njim najraje počnete? Definitivno nepogrešljiv je zame USB ključek/disk. Edino, kar z njim počnem, je, da nanj varnostno kopiram in shranjujem vse, kar v življenju delam, razmišljam, dojemam in posnamem. V nešteto različnih oblikah digitalnih zapisov. Vaše življenjsko vodilo … Občasno spreminjaj življenjsko vodilo, da bo življenje

dinamično in pestro.

Vaša najljubša dejavnost (poleg tiste, ki jo opravljate v podjetju) … Igranje z vsemi vrstami iger in igrač, za katere imam občutek, da se z njimi od mladosti do sedaj še nisem izživel (npr. namizne igre, daljinsko vodene igračke, nogomet, elektronika ...). Na kaj ste ponosni? Da imam kljub trenutno relativni zahtevnosti življenja vse stvari kolikor toliko pod kontrolo in si znam tudi vzeti čas zase. In na svoje punce: ženo in štiri hčere. Kaj bi počeli, če bi imeli en mesec časa in denar ne bi bil omejitev? Izbral in kupil bi športni kabriolet in se podal na avanturo po jadranski magistrali. Vsaj do Črne gore. Raziskal in doživel bi vsak kotiček in užival v dobri kulinariki. V obvezno opremo novega kabrioleta bi vključil ženo na sopotnikovem sedežu. Otroci bi v tem primeru res morali ostati v varstvu doma. Alternativne izvedbe: Korzika, Azurna obala in podobno. Kaj bi počeli, če ne bi bili podjetnik? Nekako bi moral materialno preživeti in bi bila tudi redna služba sprejemljiva. Po principu Darwina, da se je treba prilagajati v življenju. Kako ste dejavni pri dobrodelnosti oz. prostovoljnosti? Razen kakšnih donacij sem in tja bolj slabo. Lahko bi bil več. Najboljša knjiga, razstava, film, plošča, gledališče, predstava … Knjige: biografija Steva Jobsa, 2.999 SIT, 4-hour work week. Od glasbe poslušam mešano, za energijo največ Armina Van Buurena. Vedno znova me razvedrijo razne razstave mojih otrok v vrtcu in šoli. V vsem ostalem sem že dolgo tako »out«, da ne vem na kaj pomisliti.

NOVEMBER 2013

IZ ŠOLSKE KRONIKE

Adhuc meministis, socii? (Še pomnite, tovariši?)

Volitve predsednika šolske skupnosti Že cel teden je na šoli nenavadno živahno. To živahnost ustvarja tudi predvolilno vzdušje. Povsod visijo plakati z imeni kandidatov z volilnimi obljubami in deloma celo s programom. V četrtek je bila celo predstavitev kandidatov, na kateri so trije kandidati predstavili svoj program. Volitve so potekale četrto šolsko uro. Volili so vsi dijaki, ki so bili na šoli, to je 450 dijakov (od 462). Največ glasov je dobil Klemen Žumer iz 2. b razreda, 272 glasov ali 60,4 %, drugi je bil Miha Karner iz 3. č razreda s 118 glasovi ali 26,2 %, tretji pa Peter Luin iz 3. d s 53 glasovi ali 11,8 %. Volitve so vsekakor koristna šola demokracije, pa tudi možnost za družbeno uveljavljanje. (KRONIKA: petek, 10. november 1995)

Za letošnje šolske predsedniške volitve ni kandidatov, zato sem se odločil, da bom po potrditvi predsedniškega kolegija mandat podaljšal za eno leto. V program sem zapisal: »… kot predsednik ŠKG bom še naprej skrbel za blagor dijakov gimnazije, jih združeval in vodil po pravi poti tja, kjer nam bo vsem skupaj lepše.« Klemen Žumer, predsednik DS (KAŽIPOT: december 1996)

Pričetek delovanja šolskega radia Že prejšnji teden so viseli po naši šoli majhni plakati z napisom: O RADI vas imamo.

NOVEMBER 2013

VaŠ K. G. Danes pa se je pred glavnim odmorom prvič oglasil šolski radio s kratkimi obvestili in glasbenim programom. Odslej naj bi oddajal ob glavnih odmorih. Program bodo urejali sami dijaki pod vodstvom mentorja P. Šijanca. (KRONIKA: ponedeljek, 13. oktober 1997)

Izvoljen predsednik dijaške skupnosti ŠKG

ne zgodi, kakor želimo; pri tem mislim na neveljavne glasove.

Pred jesenskimi prazniki, v petek, 24. oktobra, so bile volitve predsednika dijaške skupnosti. Tudi letos tako kot lani ni bilo veliko zanimanja za to funkcijo: kandidiral je samo en dijak, in sicer Izak Matej Ciraj iz 3. a razreda. Zaradi nejasnosti volilnih pravil so rezultati volitev znani in objavljeni šele sedaj. Izvoljen je bil Izak Matej Ciraj. Zanj je glasovalo 307 dijakov, proti jih je bilo 91, vzdržalo pa se jih je 216.

Izak Matej Ciraj, predsednik DS

(KRONIKA: petek, 7. november 1997)

Kmalu po začetku smo bili priče hudemu, dolgotrajnemu in napetemu predsedniškemu boju. Kandidat se je skoraj stepel sam s sabo. No, priznam, da sem bil to ravno jaz … (Tole vzemite bolj za šalo!) Na žalost v resnici volitve niso bile zelo pestre, vendar bi se vseeno rad zahvalil vsem volivkam in volivcem, pa tudi vsem ostalim. Mnogim pa bi rad povedal, da je treba biti pri takšnih stvareh odločen in jasno (za nekatere – pravočasno) izraziti svoje želje, če ne se

(KAŽIPOT: februar 1998)

Kako je potekala kampanja v 3. b raz redu? Verjetno precej podobno kot v drugih razredih, le, zdaj lahko to rečem, da smo bili mi nekoliko bolj uspešni od ostalih treh razredov. »Odločil sem se, da kandidiram za predsednika dijaške skupnosti!« To so bile besede, ki so nas za nekaj oz. malo več dni prisilile, da smo v šoli ostajali še po pouku, v kolikor si seveda nismo izbrali kakšnega boljšega kotička za razvijanje svojih »briljantnih« idej, ki so bile enkrat malo bolj, drugič pa malo manj pogoste. V glavnem smo na množično prepričevanje računali v prvih letnikih; pri teh nedolžnih, ničvednih fazanih. Vsi ostali smo bili namreč bolj seznanjeni s predsedniškimi kandidati ali pa je en prijatelj poznal tega, drugi pa je bil spet pristaš tretjega. Pri ostalih smo tako računali na poznanstva ali zavezništva za prihodnost.

IZ ŠOLSKE KRONIKE

KLUB ALUMNI ŠKG

Najprej smo na bodoče volivce hoteli vplivati s provokativnimi plakati z domobranskimi vsebinami, vendar smo to izvedli le polovično. Nato smo se vrgli na pesniško navdahnjene plakate (predvsem po zaslugi naših vedno pripravljenih deklet). Zagotovo pa smo, vsaj meni se tako zdi, čeprav boste vi to vedeli bolje, najbolje izvedli propagando na krstu fazanov z letaki in rjuhami, nato pa smo jo v začetku naslednjega tedna nadaljevali z letaki s sliko sedaj že izvoljenega g. predsednika. Potem je vse skupaj počasi, a vztrajno tonilo v zaton. Idej za nadaljevanje ni bilo več, pa tudi pripravljenost je bila vsak dan manjša. Seveda pa je bilo zato veselje po zmagi v prvem krogu še toliko večje! V nadaljevanju nam je šlo na roko predvsem strinjanje z Anžetom Hobičem, da do drugega kroga traja volilni molk. V tem času smo imeli namen delovati bolj na osebnem prepričevanju, vendar je bilo to zelo skromno, skoraj ničevo! Kakor koli že, vse se je končalo zelo uspešno, tako kot se je tudi začelo, in sedaj je vse v rokah le še Nejca Smoleta, da upraviči vaše zaupanje vanj. In verjemite mi, da se bo za to trudil po svojih najboljših močeh. Janez Štebe, 3. b (KAŽIPOT: oktober 2002)

Ideja o ponovni oživitvi radia sega v lansko leto, ko je na ŠKG še kraljeval Blaž Ožek. Nekaj časa je bilo še vse v zraku, potem pa je vse lepo padlo v vodo. Minilo je leto in spet so se zbudile želje po radijskem ustvarjanju. Tokrat sem se kot urednik odločil, da radio bo, pa tudi če se bo treba zanj boriti. /…/ Tu je že leto 2003 in novi izzivi za RADIO – bla bla. V prihodnosti bomo postavili nabiralnike, kjer bodo lahko naši poslušalci puščali svoje glasbene želje. Marko Rozman, 3. č (KAŽIPOT: februar 2003)

Na nebotičniku Od edinstvenega druženja alumnov na »… mali terasi nad širno Ljubljano ...«, torej na Nebotičniku, je minilo že nekaj mesecev, a spomin je še svež. 26. aprila 2013 je namreč tam potekalo prvo družabno večerno srečanje alumnov, katerega namen je bil sproščeno druženje, (ponovno) spoznavanje, navezovanje stikov, začetek novih prijateljstev, kovanje novih navez in udeležba tudi tistih alumnov, ki sicer zaradi družinskih obveznosti ostajajo doma. Družiti se je treba oz. je prijetno in dobro za nas. V mojem primeru je na ta način in s tem namenom takrat štirimesečni sinko prvič ostal v malo daljšem večernem varstvu. Namen je bil torej vsaj v moji subjektivni izkušnji dosežen, verjamem pa, da tudi precej širše in lahko rečem tako ali drugače kar za vse udeležence. Še več, večer je bil za mnoge poleg vsega naštetega prvi vpogled v svet someljejstva, torej svet, kakor ga vidijo poznavalci vin, ki se osredotočajo na različne vidike poznavanja vin. Zelo prijeten večer nam je namreč popestril alumen somelje Ožbej Peterle (7G), ki je prisotne popeljal v svet poglobljenega okušanja in primerjanja vin. Primerjali smo dve slovenski vini (vinarstvo Tilia) in čilenski Cabernet Casillero de Diablo, kar smo udeleženci seveda izvedeli šele ob koncu degustacije. Za našo skupino so na Nebotičniku gostoljubno pripravili posebno ponudbo pijač (t.i. happy hour). Tematsko obarvano alumni druženje je bilo prvo takšno, do ideje zanj pa je prišlo, ker v letu 2013 zaradi zasedenosti glavnih akterjev (dela orkestrašev) ni bilo moč izpeljati leto prej zelo pohvaljenega dobrodelnega plesa. Žal je ples z živo glasbo orkestra Divertimenta izostal, druženje, ki je tudi sicer sestavni del dobrodelnega plesa, pa ni. Glede na odlične odzive na prvi dobrodelni ples leta 2012 in prijetno druženje na Nebotičniku upamo, da se v prihodnjem letu vidimo tako na dobrodelnem plesu, kot tudi na kakšnem tematsko obarvanem druženju na prijetni lokaciji. Kogar ni bilo, ima za to gotovo dober razlog, lahko pa si vsaj ogleda fotografije ob članku ter na spletni strani. Pa se vidimo naslednjič in ob drugih dogodkih! Anja Marija Arko

NOVEMBER 2013

Poročilo s piknika in občnega zbora Kluba Alumni Klub Alumni Škofijske klasične gimnazije, ki je bil ustanovljen leta 2010 z namenom povezovanja nekdanjih dijakov oziroma maturantov, je svoj letošnji občni zbor izvedel v soboto, 25. maja. Srečanje je znova potekalo v prostorih Zavoda sv. Stanislava, za razliko od prejšnjih let pa smo se tokrat namesto v veliki dvorani zbrali pred telovadnico. Ob prijetni in sproščeni debati smo začetek uradnega dela, ki je bil sicer predviden ob treh popoldne, kmalu in rade volje zamaknili za dobro uro. Nekaj ducatov prisotnih je prisluhnilo poročilu o delu društva v preteklem mandatu, ki ga je predstavila zdaj že nekdanja predsednica Anja Marija Arko, sledilo je kratko poročilo nadzornega odbora, nato pa volitve novega vodstva, na katerih je bil za predsednika po predstavitvi vizije in programa Kluba Alumni izvoljen Matija Simončič. Ob nadaljevanju uveljavljenih projektov in finančne osamosvojitve društva je izpostavil željo po še tesnejšem povezovanju z mlajšimi generacijami. Za zaključek je navzoče pozdravil tudi direktor zavoda dr. Roman Globokar, ki se mu je predsednik zahvalil za preteklo in priporočil za nadaljnje sodelovanje ter podporo pri delovanju društva. Po že utečeni navadi je občnemu zboru sledil piknik, kjer smo ob izbranih jedeh na žaru lahko nadaljevali z druženjem in pogovori, v veliki telovadnici pa sta moštvi nekdanjih dijakov in profesorjev odigrali tradicionalno nogometno tekmo. Piknik in občni zbor Kluba Alumni tako poleg srečanja, ki vsako leto sledi akademiji ob prazniku sv. Stanislava, kot tudi drugih, bolj tematskih dogodkov, predstavlja lepo priložnost za večplastno druženje, ob katerem pa člani obenem izpolnimo še društvene obveznosti. Srečno do prihodnjega snidenja! Martin Petrovčič

Upravni odbor Kluba Alumni ŠKG v mandatu 2013/14, ki je bil izvoljen oziroma soglasno potrjen na četrtem občnem zboru Kluba Alumni ŠKG, 25. maja 2013, sestavljajo predsednik Matija Simončič (5G) ter člani Marko Balažic (7G), Katja Stadler (3G), Simon Jemec (15G), predstavnik ŠD Megaron ter Mateja Beribak (7G), predstavnica Zavoda sv. Stanislava. 30

NOVEMBER 2013

KLUB ALUMNI ŠKG

Krožki na ŠKG

Alumni podjetniki

Ker je srednješolska izobrazba izrednega pomena, smo v letošnjem šolskem letu začeli na Škofijski klasični gimnaziji izvajati krožke, ki so jih z jasno začrtano vizijo in ogromno volje prevzeli zanje usposobljeni mentorji. Želimo, da bi ti krožki dolgoročno postali del izbirnih vsebin, Škofijska klasična gimnazija pa vodilna institucija na področju srednješolske izobrazbe na Slovenskem in zgled, ki slovi po svoji inovativnosti in podajanju najboljše izobrazbe, ki jo bodoči študenti potrebujejo na svoji življenjski poti.

V četrtek, 23. maja 2013, je v Platonovi votlini Zavoda sv. Stanislava potekalo prvo srečanje podjetniško naravnanih alumnov. Na njem smo oblikovali temeljne smernice nadaljnjega delovanja, naslednje srečanje pa bo namenjeno druženju z vrhunskim slovenskim podjetnikom. Več si preberi na naši spletni strani ali piši na alumni@stanislav.si.

Oblikovali smo šest krožkov: Evropska Unija in osnove politike (Marko Balažic) Podjetniški izziv (Matej Rajk) Druga stran filma (Mitja Reichenberg) Film v praksi (David Sipoš) Kultura pitja vina in osnove bontona (Ožbej Peterle) Novinarstvo (Alen Salihovič) Podjetniška sekcija sledi načelom spoznavanja, povezovanja, iskanja novih idej in izmenjave dobrih praks. V okviru sekcije organiziramo neformalna srečanja, na katerih iščemo rešitve za skupne probleme (pravne ovire, financiranje, marketing, uporabne izkušnje, itd).

Več o krožkih si preberi na alumni.si. Ožbej Peterle

PRISTOPNA IZJAVA h Klubu ALUMNI Škoﬁjske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano Ime in priimek: Dekliški priimek: Naslov: Datum rojstva: Leto mature: Izobrazba/študij: Zaposlen/zaposlena pri: Področje dela: E-naslov: Tel. številka:

Z izpolnitvijo pristopne izjave in njenim podpisom se včlanjam v Klub ALUMNI Škoﬁjske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano. Klub ALUMNI se obvezuje, da bo zbrane podatke hranil in uporabljal v skladu z zakonom, in sicer zgolj za potrebe delovanja kluba. Ne želim, da se me o delovanju kluba obvešča na zgoraj naveden naslov in preko e-pošte.

Kraj in datum:

Podpis:

pomoč bližnjemu

Spoštovana ga. urednica Olga, dragi alumni ‒ nekdanji dijaki Škofijske klasične gimnazije! Kar takoj bom prešel v jedro stvari. Ko sem v zadnji številki glasila Amor prebiral zanimive prispevke, predvsem intervjuje, se mi je zazdelo, da nekaj pogrešam. Pozanimal sem se v administraciji Zavoda sv. Stanislava in moje slutnje so se uresničile. Število nekdanjih dijakov ŠKG, ki prispevajo v tako imenovani Sklad za pomoč družinam, preštejemo lahko na prste ene roke. Če so med vami mnogi, ki v štirih letih niste slišali za ta sklad, je krivda morda na strani gimnazije. Toda petina dijakov je prejemala pomoč iz tega sklada, in če bi se jih vsakokrat odzvalo nekaj, bi moralo biti število članov sklada neprimerno višje. Ob ustanovitvi Škofijske klasične gimnazije pred več kot dvajsetimi leti so se mnogi ljudje odzvali pozivu šole, naj prispevajo v sklad za pomoč tistim dijakom, ki si ne bi mogli privoščiti relativno dragega šolanja na gimnaziji in hkrati bivanja v dijaškem domu. Sklad je imel dovolj denarja, da je nekaterim dijakom občasno pomagal tudi z izredno pomočjo, zlasti, če je družino prizadela nesreča, npr. požar, potres, huda bolezen ali izguba službe. Z leti pa so prispevki darovalcev pričeli usihati. Pomrle so mnoge tete in stare mame, ki so bile ne samo redne plačnice v sklad za pomoč našim dijakom, temveč so darovale tudi certifikate, ki jih je ob osamosvojitvi prejel vsak državljan republike Slovenije in so tedaj predstavljale pomembno pomoč pri investicijah zavoda v dijaški in študentski dom. Učitelji in mnogi navdušenci, ki so takrat podpirali našo gimnazijo, smo nestrpno pričakovali sadove, ki jih bo prinesla nova gimnazija. Želeli smo videti in čutiti delovanje mladih izobražencev, ki smo jih kot sol in kvas poslali v svet. In sedaj je prišel čas, ko prve generacije nekdanjih dijakov že prihajajo v svoja najbolj ustvarjalna in zrela leta. Če kdaj, je sedaj čas, da vas pozovemo, da postanete člani sklada za pomoč šoli in njenim dijakom. Višina prispevka je manj pomembna, pomembno je število darovalcev. Res je! Storili ste veliko, ko ste končali študije, se zaposlili in si ustvarili družine. Ko redno in pošteno plačujete prispevke in davke, ste prišteti med poštene in pravične državljane. Ko naredite še en korak naprej in dajete drugim, ste prestopili med plemenite ljudi. Ti vas bodo torej sodili po tem, koliko je vašega širšega zanimanja za svet, koliko je izražene skrbi za domovino in koliko je hvaležne pozornosti do šole, ki je bila morda vaše najvažnejše vadbišče za življenje. In ne pozabite, da je v isti hiši še ena šola, Osnovna šola Alojzija Šuštarja, ki je pripravljena sprejeti tudi vaše otroke. Tudi ona je potrebna naše pomoči. Hvala, ker ste prebrali ta prispevek, in hvala, ker se boste nanj odzvali! Jože Mlakar, vaš ravnatelj

NOVEMBER 2013

pomoč bližnjemu

Sklad za pomoč družinam Sklad za pomoč družinam je bil ustanovljen v letu 1995. Temeljni namen sklada je zbiranje sredstev za pomoč družinam, ki bi zaradi slabšega socialnega položaja težko plačevali prispevek za nadstandardni program v gimnaziji in/ali prispevek za bivanje v dijaškem domu. Skupni znesek razdeljene pomoči je zadnjih nekaj let skoraj 100.000 EUR letno. Pri podeljevanju denarnih pomoči družinam se upoštevajo naslednji kriteriji: • nizek osebni dohodek na družinskega člana, • družine z več otroki, • učni uspeh in nadarjenost, • oddaljenost od šole, • bivanje v Jegličevem dijaškem domu (za dijake ŠKG). Družine prejemajo pomoč v višini od 15 do 162 EUR. Sklad pridobi večino sredstev za pomoč od posameznikov, ki redno mesečno prispevajo svoj dar. Trenutno imamo 400 članov. V zadnjih desetih letih pa je, žal, kar nekaj dobrotnikov dokončalo svojo življenjsko pot in tako pridobimo v sklad manj sredstev, kot jih potrebujemo za nemoteno delovanje. Vir sredstev je tudi Slomškova ustanova, s katero dobro sodelujemo pri organizaciji skupnih dogodkov (božično-novoletne voščilnice, vsakoletna oddaja po Radiu Ognjišče in koncert v Cankarjevem domu vsako drugo leto). Precejšen del pomoči lahko razdelimo tudi s pomočjo Breznikovega sklada, v katerega je sredstva podaril že pokojni Dušan Breznik. V skladu želimo, da bi tudi v prihodnje lahko pomagali številnim družinam, ki so se posebej v zadnjem letu znašle v nezavidljivem socialnem položaju zaradi gospodarske krize. Vsak od

prejemnikov pomoči podpiše izjavo moralne obveze, da »se s podpisom moralno obvezuje, da bo v SKLAD za pomoč družinam tudi sam daroval, ko bodo za to ustvarjeni primerni pogoji«. Določba »primerni pogoji« predvideva vsaj dve leti rednega delovnega razmerja. Vse, ki ste v preteklosti prejemali pomoč in ste že v rednem delovnem razmerju, vabimo, da se pridružite članom sklada (s pristopno izjavo, ki jo pošljite na naš naslov, ali z občasnim darom). Naj se veriga dobrote nadaljuje tudi za prihodnje rodove.

Našo dejavnost lahko podprete: • Z darovi preko plačilnega naloga. Na plačilni nalog vpišete želeno vsoto. Nakazilo na Karitas v Zavodu sv. Stanislava, Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid, TRR SI56 0203 2009 1434 483.

• S pristopno izjavo. Vsak mesec nakažete vsaj 5 EUR. Vsoto, ki jo želite darovati, vpišete v za to pripravljen prostor. Sklad bo sproti pošiljal izpolnjene položnice. Da nimate skrbi vsak mesec, lahko darujete enkrat, dvakrat ali večkrat večjo vsoto. • Na druge načine. Darujete lahko ob življenjskih jubilejih ali namesto cvetja na grob umrlih. V sklad lahko prispevate iz zapuščin ali pa svoje premoženje po smrti namenite v stalno ustanovo, ki nosi Vaše ime. Hvala vsem, ki ste se že odločili, in hvala vsem, ki se boste odzvali temu vabilu.

www.stanislav.si/sklad/index.htm

Ustanova »Fundacija Alojzija Šuštarja« Fundacijo Alojzija Šuštarja sta spomladi 2010 ustanovila Zavod sv. Stanislava in Nadškofija Ljubljana. Temeljni namen ustanove je zagotavljanje finančnih in drugih sredstev za izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja, ki je trenutno s strani Ministrstva za šolstvo in šport financirana v višini 85 %.

Ustanova »Fundacija Alojzija Šuštarja« Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid T: 01/58-22-208 E: fundacija@stanislav.si I: www.stanislav.si/fundacija

Našo dejavnost lahko podprete z darovi preko plačilnega naloga.

Na plačilni nalog vpišete želeno vsoto. Nakazilo na: Ustanova »Fundacija Alojzija Šuštarja« Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid, TRR: SI56 0203 3025 8577 268.

Osebni podatki se uporabljajo samo za delovanje Ustanove »Fundacija Alojzija Šuštarja«. Na podlagi 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov lahko uveljavljate svoje pravice pri: Zavod sv. Stanislava, Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid.

VABILA Ob 20-letnici Škofijske klasične gimnazije Vas vljudno vabimo na ogled drugega dela Razstave nekdanjih dijakov Škofijske klasične gimnazije, ki bo od 17. oktobra do 6. decembra 2013 v Kregarjevem in Meršolovem atriju. Na razstavi se v različnih likovnih zvrsteh predstavljajo: Gregor Košorok, Nina Malovrh, Tinka Mesec Tomazin, Lucija Pale, Jurij Selan, Anja Šlibar, Meta Šolar, Nika Zupančič in Jan Žiher. Ob razstavi je izšel tudi razstavni katalog, v katerem je predstavljenih vseh 17 likovnih ustvarjalcev, alumnov ŠKG, ki so se predstavili na razstavah v letu praznovanja 20-letnice Škofijske klasične gimnazije.

NOVEMBER 2013

Nina Malovrh (alumna ŠKG): »Waterfall«, Steklarna Rogaška d.d., 2011, oblikovanje: Jurij Selan (alumen ŠKG)

Ob 20-letnici ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije vas vabimo na slovesno praznovanje ob godu sv. Stanislava, ki bo v sredo, 13. novembra 2013. Sveto mašo bo ob 16. uri v župnijski cerkvi sv. Vida v Šentvidu daroval apostolski administrator ljubljanske nadškofije msgr. Andrej Glavan. Komorni zbor Megaron bo pel mašne speve iz različnih maš sodobnih skladateljev. Slovesna akademija bo ob 18. uri v športni dvorani Zavoda sv. Stanislava. Slavnostni govornik bo prvi in dolgoletni ravnatelj Škofijske klasične gimnazije prof. Jože Mlakar. Pri izvedbi akademije bodo sodelovali sedanji in nekdanji dijaki Škofijske klasične gimnazije, učenci Osnovne šole Alojzija Šuštarja, Godalni orkester glasbene šole in solisti ter zbori Škofijske klasične gimnazije. Veseli bomo, če boste praznovali skupaj z nami. dr. Roman Globokar, direktor Zavoda sv. Stanislava

Ne bom ti zaželela, da bi se ti izpolnile vse želje. Ker se ti ne bodo. Ne bom ti zaželela, da bi dosegel svoj cilj. Ker ga ne boš. Ne bom ti zaželela, da bi tvoje sanje postale resničnost. Ker ne bodo. In ker želim, da ostaneš ti. Z regratovo lučko želja v dlaneh. S ciljem kot zvezdo na nebu. V kipenju rasti. Z leskom v zasanjanih očeh. (Ajda Zelič, alumna ŠKG)

Vabljeni tudi na spremljevalne dogodke ob praznovanju zavetnika Zavoda sv. Stanislava: Torek, 12. november ob 19.00 – koncert učencev Glasbene šole Zavoda sv. Stanislava (Dvorana Matije Tomca) Sreda, 13. november ob 10.00 – sv. maša za učence OŠ Alojzija Šuštarja (cerkev sv. Stanislava) ob 11.00 – praznične delavnice učencev OŠ Alojzija Šuštarja (Dvorana Matije Tomca) Sreda, 13. november ob 20.30 – srečanje Alumnov (Dvorana Matije Tomca) Četrtek, 14. november ob 21.00 – odprtje fotografske razstave nagrajencev foto natečaja »Počutim se doma« (Študentski dom Janeza F. Gnidovca, 2. nadstropje) Sreda, 20. november ob 18.30 – srečanje z bivšimi dijaki JDD in slavnostna večerja dijakov Jegličevega dijaškega doma (domska jedilnica)

Nina Malovrh (alumna ŠKG): »Waterfall«, Steklarna Rogaška d.d., 2011, oblikovanje: Jurij Selan (alumen ŠKG)

Po slavnostni akademiji ob godu sv. Stanislava ste lepo vabljeni na

tradicionalno srečanje alumnov, ki bo 13. novembra 2013 ob 20.30 v Dvorani Matije Tomca.