Page 1

1

SKUPINA MLADINSKA KNJIGA


2

10/83/18/0

10/67/88/0

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe 29/100/100/10 40/100/55/14 lahko dobite tudi na internetu:

73/57/90/11

48/0/100/0

88/45/55/5

© Cankarjeva založba - Založništvo d. o. o., Ljubljana 2010. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. CIP − Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6(450.36)-821 821.163.6(450.36).09Pahor B. 929Pahor B. PAHOR, Boris Zalivi : čitanka / Boris Pahor ; [izbor in spremna beseda Tatjana Rojc]. − Ljubljana : Cankarjeva založba, 2010. − (Knjige za vsakogar) ISBN 978-961-231-796-6 250419200

27/31/8


3

Ä?itanka

BORIS PAHOR zalivi


4

Predragi Radi, 탑ivljenjski sopotnici, ki je plemenito sprejela mojo svobodno ustvarjalno pot.


5


6

D i h a n je m e st a

Trst je pisateljevo rojstno mesto, osrednji junaki v njegovih delih so umeščeni v tržaško mestno središče, kar je za slovensko književnost enkratna pojava. Slovenskemu Trstu in slovenskemu morju je Pahor vrisal svojske, z mediteranskim elementom prežete poteze, ki postanejo koordinate celotnega dogajanja, kjer je tržaško zaledje samo kulisa, utrip mesta pa diha živo dogajanje, v katerega se vpleta usoda njegovih slovenskih prebivalcev. Trst je osrednji Pahorjev kozmos in v bistvu centralna metafora, ki mu dopušča iskanja in najdenja.


7

Borjač se je krotko sončil, dolg je bil in tih, nanj je gledalo pet hišic v vrsti, nasproti njim se je vzdignil zid. Od zida do hiš se je raztezal latnik kot zlat baldahin, na tleh pod njim je bila mreža senc in svetlobe. Zakaj se človek ne sme dati ujeti v mrežo jesenskih barv in senc? Zakaj mora zavi­dati belo muco, ki leži pod zidom na boku in moli vse štiri tace od sebe? Pod žoltim latnikom je stala osamljena prazna nepobarvana miza. Morebiti jo je gospodinja pri stričevih prinesla iz kuhinje, da jo bo oribala, zdaj pa miza čaka v tihem popoldnevu pod zrelimi grozdi kakor zanje pripravljen lesen pladenj. Tudi stopničke pred stričevimi vrati, se zdi, vodijo na latnik, so tam samo zavoljo grozdov. Onkraj oboka, ki je vhod na borjač, pa se raz­širja klanec kakor kamnito križišče, ki ga meje ločijo od porumenele trave. Iz kamna rastejo hras­ti, iz kamnov so meje, ki delijo ograde; samo bršljan, ki se je ovil hrastom okoli debel, je zelen. Trava v ogradah je rafijasta, edino bršljan ni suh sredi svinčeno sive groblje. Morda je še najbolj mikaven na ti kremeniti sliki visoki drog, ki stoji med redkimi hrasti. Štiri vrste izolatorjev ima, drugo vrh druge, vsaka vrsta pa ima po štiri bele lončke. A tudi ti lončki so bolj kamniti ko porce­lanasti. So štirikrat štiri vrste vrabčkov, ki so tam okameneli in so vsi sivi nad razrito apneno grižo. • V Bekadirjih, v Žegnovcih so trgali grozdje. Sonce je žarelo sredi jasnega neba in v vinogradih je žehtelo skoraj kakor avgusta. Zakaj ti mali vi­nogradi so nad staro potjo, ki se spušča skozi Kozjak v Barkovlje, in ležijo prav pod zidom, ki nosi katranirano avtomobilsko cesto. Nad to cesto se vzdiguje navpična kraška stena, ki zapira kraško planoto kakor dolg zid srednje­veško trdnjavo. Zaradi te stene je torej pobočje pod njo zaprto in v tem zatišju gospodujejo sončni žarki. V takšnih zatišjih je vročina gluha, ker izža­reva strmo skalovje belo toploto, ki nima duška in jo sonce stokrat prekuha. Iz visokega zidu, ki nosi avtomobilsko cesto, sicer štrlijo pelin, koromač in divji plevel, ki ima poleti modre zvončaste cvete; a pelin je visok in suh, njegova stebelca pa so bele, pra-


8

šne in v sonce naperjene sulice. Prav tako so dolga, lesena in suha stebelca koromača in plevela. Zdaj še ne, a v popoldanskih urah morje samo še poveča žego v tem zaprtem ozračju, zakaj njegova neskončna bleščava je veličastna, a hkrati vsiljiva. Morska ravan namreč tedaj ni tam spodaj, kakor zdajle, tukaj in tam od sonca posrebrena, drugače pa modra ali zelenkasta gladina, ampak bleščeča bela poljana, ki nima mej, ki jemlje vid in ki s svojim kovinskim sijajem muči oči v razbeljenem ozračju brez zraka. A zdaj je dopoldan. • Streljanje ni tolažba človeku. Res ne. A kaj koristi človeku trpljenje, če strelja samo gospodar nanj? In zavoljo te zavesti moči prisrčno gleda ženo, ki postavna hodi pred njim s plenirjem na glavi. Prisrčno sledi v mislih njenemu plenirju prav na trg ob Rusem mostu, kjer bra­njevke že peljejo svoje vozičke iz skladišč. Majhna kovinska kolesa zvenkečejo po uličnih skrleh, nad njimi so koši in kofete s paradižniki in jabolki. Na stojnicah so že uvrščene hruške, na razpeti vrvi tudi že visijo banane. V kavarni na vogalu sika bela para iz cevke bleščečega se stroja za ekspresno kavo; pred kavarno stoji kositrni vrč mleka in bela muca ga potrpežljivo straži. Ob Kanalu pa maha pometač z dolgo metlo kakor s koso, in zeleni in rdeči olupki lubenic se hitro kopičijo. Vse to nosi ona v plenirju. In vse to bogastvo bo kmalu spre­jelo v svojo sredo tudi njen plenir; sprejele ga bodo z zelenim pozdravom velike skladanice glad­kih zelenih lubenic, južnjaki pa, ki so si postavili zdolž Kanala zasilna cunjasta ležišča ob sadovih, da so jih ponoči stražili, so se že vzdignili in se že pretegujejo v hladni morski sapi. Stopa za njo, ki molči, in je poln mesta, ki je njegovo prebivališče sredi zaliva. Naše rojstno mesto, ki je naš čudež zmeraj znova, si misli. Divji kostanji so prav gotovo tudi to jesen raztresli svo­je sadove okoli vrta pred glavno postajo, in zdaj zarana še zaspani golobi capljajo med bodičastimi jeričami in malomarno čufajo odpadke ob pločni­ku. Pred vhodom Prostega pristanišča so se ob ti uri že nagnetli vozovi, konji in vozniki. Na pločni­kih pa se brezposelni pikro ogovarjajo. Ne, teh moških zdaj najbrž ni, zdaj morajo delati za klju­kaste križe. A hkrati delajo tudi


9

proti njim. Kakor Penelopa razderejo ponoči to, kar so naredili čez dan. Razkladajo nemške tovore, a mečejo v zrak tračnice, po katerih morajo priti novi tovori. Po­pravijo cesto, potem pa vržejo v zrak most. Nosijo vreče iz skladišč, a zapeljejo kamion z vrečami partizanom na Kras, zapeljejo k njim orožje in utečejo še sami k njim. Kljub temu nese ona svoj plenir, in zdaj, zjutraj, bodo kljub vsemu na trgu čudež vozički okoli plenirja, sonce, ki bo srebrilo liste čebulam, žarki, ki se bodo ulegli po rumeno zeleni vodi Kanala vse do morja in počez v svetle pege med čolnom in čolnom; poštni avtomobil pa bo medtem pobral iz nabiralnika pisma in sprožil potem ob vogalu rdečo puščico v opomin pešcem, ki jih še ni. Kako je mogel misliti na beg stran od tega mesta? A zdaj sta bila že v Barkovljah, stopala sta sredi molčečih hišic, in Vidina mama je rekla: »Če kdo kaj vpraša, pokažite, da nesete zelenja­vo zame.« In se je obrnila in pokazala torbo, ki jo je nosil. Potem se je njen plenir spet obrnil. »Pa ne bo nobeden nič vprašal.« Poleg barkovljanskega žegna sta bila, tedaj je prisluhnila. »Tramvaj,« je nenadoma vzkliknila. • Pod latnikom se je svetloba po malem spremi­njala, listi in grozdi so postajali narahlo rožnati. Ko se bo sonce še bolj približalo morju, bo šel z grozdov vijoličasti odsev na trtne liste; tedaj bo ta svet teras in vinogradov po terasah od morja gor, svet ozkih baredov s porumenelo travo v luči pozne jeseni kakor svet teras na otoku Capriju ali kjer koli, kjer je lahko še tako imenitno na svetu. Nunc Mihec je stal sredi borjača; kazal je Rudi­ju hrbet. »Ženske se ne morejo pomiriti,« je zamomljal. S kamnite gmajne pred borjačem je prihajal vonj po razgretem kamnu, kakor val pare iz veli­kega kamnitega kotla, v katerem bi se skuhala brez vode brinova zrna, srobot, pelin in materina duši­ca. In ta moč se je pretakala nevidna pod latnikom skozi borjač, ovijala nunca, ki je bil v platnenih pomečkanih hlačah in v sivkasti srajci znan pred­met, znana oglata skala na gmajni.


10

»Ženske se ne morejo pomiriti,« je rekel, »Če bi imele sina v redni vojski, bi tarnale, a vseeno bi se vdale. Ker ga pa imajo v borovem gozdu, so vsi križi dol. Kakor da bi bili vojaki, ki spijo v vojašnici, manj v nevarnosti, ker spijo v vojašni­ci.« Nunc je bil zmeraj obrnjen, samo malce je bilo od strani videti njegovo lice. Drobno se je na­smehnil. »Veste, zakaj so ženske tako nesrečne? Zato, ker mislijo na gozdove, na sence in na črno temo v gozdovih ponoči. Takó vidijo v tistih sencah zmeraj smrt, kako se plazi za fanti. Pri oštrigi, da je tako. Če bi pa fantje spali v kasarni, bi one ne videle več senc in bi se za polovico manj bale!« • Sédel je in položil komolce na kolena. Okno je odprto, z gmajne prihaja bister hlad, v hladu pa je čirikanje čisto in razločno valovanje, kakor da čepi čriček na nevidni vetrnici, ki se zavrti za pol kroga in se potem spet povrne na prejšnje mesto. In to z vztrajnostjo ritmičnega svedra, ki vrta gmajni luknje v kamniti oklep. Zateglo pojoč, onemogel in tesnoben sveder. Gmajna, si je rekel, to je kakor prerojenje. Saj je pravzaprav pozabil na odhod. Odhod v hribe? A menda si je zamišljal to združitev z naravo prav v združitvi s tem obmorskim svetom. Menda ne bi znal biti bojevnik daleč od njega. Ti latniki in morski lesket pod njimi. Te brajde po paštnih. Ti paštni in čolni na morju pod njimi. Pa ti ljudje. Hkrati poznani in nepoznani. Nepoznani zato, ker so vsi s skrivnostjo v sebi. • Vlak pa je že zdrvel preko mostu, je že šel mimo drevoreda; spet so se ponavljale podobe, spet je prevladovalo ozračje brezdomstva. Tedaj se je dekle sklonilo, položilo lakte na kolena, najprej pogledalo moža z aktovko, ki je listal po voznem redu, potem drzno, a pazljivo šepnilo: »Zdaj niste več v nevarnosti.« O, mogoče bo prišel s sprevodnikom tudi nem­ški vojak, a zdaj je lepo verjeti nji, ki se sklanja in ima spodvezane lase z vijoličastim trakom; kakor je čuden in nevsakdanji, morda je prav zaradi tega spodvezala lase z


11

njim, da bo lahko neverjetno dekle, ki človeku šepne: »Izven nevarnosti si.« Za­kaj naj ne bo lep vijoličast trak v kostanjevih la­seh? Vendar vlak drdra, drdra, je že mimo barkovljanskega portiča, malo prej mimo svetilnika, pa mimo barkovljanskih latnikov, mimo perila, ki se suši na beli terasi, mimo moških srajc in mimo modrčkov, ki so rožnate zastavice v divji jeseni. »Kakor da je brzec!« je vzkliknila žena. Zdaj je imela torbo na kolenih, ker na sedežu se torba prevrača in poskakuje. O, poskakuj, torba, naj se prevrne vse, naj se vse razgrebe in pre­orje; naj bo spet samo Trstenik, samo gmajna, samo paštni po brežini. Najprej kontovelski, po­tem spet piramida paštnov in paštnov po pobočju. Koliko jih je? Petsto? Devetsto? Kdo bi jih zdaj preštel, kdo jih je že kdaj štel! A kaj bi sešteval, ko pa jih boš vse dni imel pred sabo. Zaril se boš v kraški svet, se zagrebel med brin in pelin in hodil vsako jutro na kamniti greben, da boš pozdravil morje in se spustil do ribičev in bark. Šteti paštne? Kaj štejejo ribiči zanke svojih mrež? Samo šivajo jih in se menijo, na pol brbljajo, na pol godrnjajo, kakor vlak, ki drdra ob ovinku in mimo skal. Vlak, ki drvi mimo koze, ki se je splašila in beži. Mimo skalne preseke, ki je šilasto, divje okno nad modro planjavo tam nizko pod njim. Vlak je drvel mimo table z mrtvaško glavo. »Attenti al treno!« je pisalo na tabli. »Pazi na vlak!« Mrtvaška glava na tabli pa je kakor mrtvaš­ka glava, ki jo imajo divjaki na svojih čepicah. A tista tabla ob tračnicah je tam samo zavoljo ljudi in otrok; da jih varuje pred smrtjo. Zavoljo ljudi v naselju Miramar. Miramar, Miramar! A še prej so se odprla vrata. Ko je bil vlak še v teku, so se odprla, in dekle z vijoličastim trakom je vstalo. »Srečno,« je rekla fantom in je bila resna in prisrčna v očeh. Vrata so bila odprta in zdaj je bila tudi gmajna odprta pred vrati. • Komaj je čakala, da bi se zleknila in nepre­mično ležala; zato je šla po kovček in se vrnila. To, in morebiti je prišla tudi iz ihte, iz upora, da je gospodinjin nečak tako poskusil z njo; kakor da je nekako sama kriva za to in se je zdaj vdala prebivanju v sobi, ki diši po plesni in razvratu. In to


12

prav tukaj, nedaleč od obokov pod občin­sko palačo, kjer se hiše starega mesta tiščijo sku­paj, kakor da ne marajo, da bi svetloba, ki pri­haja skozi oboke z Velikega trga in z morja pred njim, razkrila mrke črte vlažnih pročelij. Da, prav kakor da se kaznuje, ker je on z njenega obraza, iz njenih oči mogel razbrati, da je lahko predrzen. Obenem pa se zaveda, da je resnica drugje; saj je očito, da čuti dvom v pogledu nove gospodinje, ko gre z doma in ko se vrača domov; kakor da jo je zmedla s svojim molkom in s svojo čudno topostjo. Prečkala je Veliki trg. Asfalt je bil suh, samo ponekod je pega mokrote spominjala na naliv. Mizice in stolice pred Caffé specchi so bile praz­ne, na ozkem odru za orkester je sameval veliki boben. Naj se odpravi v sobo, ki je kljub popol­danski plohi zatohla, medtem ko bo do polnoči prihajal glas zvočnika iz kina na vogalu? Bedasti so tisti dvogovori nevidnih oseb v zvočniku, pa zatem molčanja, ki jim glasba skuša dodati glo­bok pomen, a se ob njih še sama izgubi v nesmi­selnih vrtincih. Ne, prav nič ni zaspana, zdi se ji, da bi nekam sedla in počakala jutranjo izdajo časnika; zvečer je vsakokrat skoraj prepričana, da bo naslednje jutro našla oglas tvrdke, ki išče pisarniško začetnico. Lahko bi šla k Počkajevim, Vera prav gotovo ne spi, njena mama pa tako nikoli ne leže pred polnočjo; a kako pozvoniti ob takšni uri, ko je družina najrajši sama. Pa tudi nič prav ni razpoložena, odkar je v tisti sobi. Te­den dni, a kakor da je cela večnost. Prej, ko sta z Grkinjo kupovali maslo pri nji, jo je gospa Ma­rija lahko kdaj povabila. Trg. Prava pravcata goščava stojnic in kupovalk. Babilonija krikov in klicanj branjevk, ki hvalijo svoje blago in nagovarjajo gospe, ki se gnetejo v ozkih soteskah; in gospe skušajo biti neprizadete, ko jim močna pro­ dajalka z napadalnim glasom pravi »Bella bionda« ali pa »Bella mora«, vendar se povečini na­smehnejo, katera pa se celó tudi ustavi. Ne, go­spa Marija ne, ona je tiho in skorajda ne spada v to zbirališče razkritih strasti in pohlepa; pa tista njena materinska naklonjenost, tisti mirni pogled, ki je skrbel zanjo. Da bi jo videla zdaj v tisti sobi? Ne, ne gre, dokler se ne reši tega; ne bi mogla biti sproščena. Krenila je pod oboke; zaradi sape je zdaj skoz­nje vlekel prepih, tako da je stopila hitro. Nad pročeljem kinematografa je veter brbotal z veliko papirnato glavo kavboja, da je bilo videti, kakor da mu valovi zdaj širokokrajni klobuk, zdaj vo­zel robca, ki mu ovija vrat.


13

• Vračala se je po Korzu. Opoldan. Zdi se ji, da se procesije na pločnikih premikajo na mestu, da nikamor ne grejo. Kakor da jih je omamila vro­čina, vendar obrazi niso nič zaspani, oči so celo koketne, oči so predrzne ob širokih odprtinah oblek brez rokavov, pa spet oči, ki so videle pre­drzne oči, a ne pokažejo, da so jih videle. Draži jo takšna hoja skozi gneče, ki se jim ne mudi, da bi kam prišle. Draži jo sonce, ki je napolnilo velika izložbena okna in se preliva po pločniku, dražijo jo platnene strehe, ki so samo nad nekaterimi trgovinami, tako da hodi človek bolj po soncu ka­kor pa senci. A saj ve, da se Korzo ni spremenil. Davi je šla prav tod z drugačnim korakom, in tudi v kavarno je stopila s samozavestjo in odloč­no razgrnila časnik, tačas ko ji je natakarica pri­pravljala mlečno kavo. Nejevolja se je začela potem. Stenografija. Da, zdaj je vse kar naenkrat odvisno od stenografije. Oba hočeta prav to, če­sar ne zna. Kakor nalašč. Tisti zastopnik za elek­trične aparate zahteva predvsem nemščino, če je zraven še stenografija, je seveda boljše. Ampak, kaj je mogoče, da v vsem mestu nihče ne potre­buje navadne uradnice, vestne, natančne tipkarice? Ti ljudje ne znajo hoditi. Kar vate rinejo, ko bi vendar lahko videli, kam greš. Pa še dijakinje se ti zgnetejo vse na tem mestu, da ni moč skozi. Goske. Stopila je s pločnika, a zvonkljanje tramvaja jo je zadržalo. Zagodrnjala je in šla vzdolž tramvaja in ga obkrožila, medtem ko se je gruča tiščala in prerivala, da bi vstopila. Kam se pa tem tako mudi, prava reč, če bi posrebali juho četrt ure kasneje. Na nasprotnem pločniku je bilo manj ljudi, zato pa je sonce neusmiljeno gospodarilo in se od­bijalo od pročelij. Žena s torbo v roki se je umak­nila od izložbe prav ta trenutek. Lahko bi se prej ozrla, je pomislila, tako se ne bi zadevala ob peš­ce. Krivična je, ve, da je krivična, žena čaka na tramvaj in je izrabila čas, da si ogleda novo pe­rilo; zamišljena je, ker jo skrbi, kdaj bo skuhala kosilo. Mene pa nič ne skrbi, nobene zelenjave nimam v torbi in sploh niti torbe ne. Pa ja, gre, kamor hoče. Stopi v gostilno in jé. Prav tako zve­čer. In jutri. »Oprostite,« je rekel gospod, ki jo je zadel s komolcem. Šla je mimo, ne da bi kaj odgovo­rila. Rajši bi prej pazil, je pomislila, kaj se vrtiš in klanjaš gospem, kakor da si sam na pločniku. Zavila bi proti trgu in tako


14

videla vsaj en domač obraz. A zdaj ji je odveč tudi gospa Marija. Kakor da bi s pobožnostjo lahko nadomestila brezizhodnost. Ne, ni šla včeraj, pa tudi v prihodnje ne pojde. Zatajevanje. Pokorščina. Hvala lepa. Borzni trg je trikotnik, je pomislila, trikotnik za pešce, trikotnik za vozila, tako da je pravi re­bus, kako naj ga prečka, da bo prav. Če pa greš okoli, moraš skozi gnečo, še najbolje je mimo stebrov borze. Čeprav bi ti stebri ne bili lepi niti za preddverje pokopališča. Da, razdražena je. A kdo ji kaj more. Mar ji je za vse skupaj, prav tako ne za hitenje gospodinj kakor ne za postajanje gospodičen, ki so prišle pokazat, kako jih je sonce porjavelo. Nobenega smotra nima ves ta vrvež. Veliki trg je pisan od barv. Oranžni in rumeni režnji sončnikov pred Caffé specchi. Modri, rjavi, beli režnji pred kavarno na nasprotni strani. Vi­joličaste jate golobov. Ruse mizice in rafija ple­tenih sedežev, žive obleke ob golih rokah, ki po­tiskajo otroške vozičke. Nad temi rokami črni naočniki, ki oddajajo srebrne odseve. Rumena zrna koruze, ki so jo matere kupile otrokom, tako da se golobi zdaj zgrinjajo nadnje, jim sedajo na glave, na lakte, na plosko dlan. Otrok se boji, jo odtegne, a golob se oprime s kremplji prstov, hiti mahati s perutmi in hkrati zoblje, da frčijo zrna v vse smeri. Tako na tleh, na svetlem asfaltu, boj kljunov in peruti za odpadlo hrano, s kremplji na perutih, z odletavanjem belega puha, medtem ko se malčkove dlani zdaj držijo še drugi kremplji, tako da peruti topo udarjajo, se izpodrivajo, do­kler nazadnje ne plahuta samo eden pred na pol prestrašenimi, na pol začudenimi otroškimi očmi. • Desno in levo so se rahlo gugali jambori, samo tu pa tam je bilo na katerem vzdignjeno jadro, drugi beli trupi so se počasi zibali kakor plavajoči galebi, ki se jim je ostra puščica pokončno zapičila v sredo hrbta in zdaj niha z njimi. A njemu, kakor da gre pred­vsem za to, da ji predstavi hišo, v katero jo pe­lje. »Da si ne boste mislili, da sem član tega ime­nitnega kluba. Čisto navaden meščan sem, ki ima sošolca med tržaško gospodo,« je rekel. Stopal je pred njo. »Ne bi se hotel šopiriti s tujimi okra­ski.« Vse naokoli so na lesenih konjih poveznjeni dolgi lakirani gredlji dirkalnih čolnov. Jadra so na policah zvita in povezana; na tleh kupi vrvi, potem bela rešilna kolesa, vesla z lopatami, ki so prepleskana z zelenimi


15

in belimi črtami, kakor da so se z njimi poigrali otroci. Kam me pelje, se je vprašala, a še isti trenutek si je rekla, da je čisto vseeno, ker je povsod isti hlad, ki ni nič avgustov­ski in ki diši po soli, po vrveh in firnežu. On je tedaj rekel, da je njegov prijatelj za teden dni od­soten, potem se je sredi ozkega hodnika med čolni nenadoma ustavil. »Nikogar ni,« je kot sam sebi zamrmral. Tišina se je strnila okoli njiju, da ji je postalo nerazločno tesno v prsih. »Vi ste gotovo Slovenka,« je tedaj nenadoma rekel, »če se ne motim, seveda.« Pri tem jo je po­gledal mirno, nič napadalno, a tudi nič zarotniško, skoraj kakor da gre za poslovno zadevo, gle­de katere bi se lahko pomenila v obojestransko korist. Strmo ga je pogledala. Vse naokoli je tišina močno dišala po barvi. »Da,« je rekla. »In?« »Nič.« In na pol se je že obrnil, da bi spet šel pred njo; tedaj se je nasmehnil. »Potem ni treba, da izražava svoje misli v tujem jeziku,« je rekel. »Samo to.« A zdaj je bilo konec dolge dvorane in bila sta na hodniku, tako da ni imela časa, da bi kaj pri­pomnila. Odprl je vrata kabine. »Tukaj so hlače in cokle, če hočete,« je rekel. In bilo je, kakor da se mu mudi. »Saj boste našli sami pot na pomol?« Da, samo naj je ne čaka, ker se ji zdi, da mora počasi zbrati svoje misli. In ogleduje se v tesnem prostoru z rjavim sedežem in rjavo polico iz de­ščic. Pred oknom so konice jamborov vrsta lesketajočih se sulic. In ne ve, ali so ji ta trenutek so­vražne ali ne, obenem pa ji to niti ni mar, ker ji je on zdaj tako nepričakovano ponudil občutek varnosti, da bi se kar predala veselju in poletju. A prav ta zavest domačnosti ji obenem odkriva nepremišljenost njenega prihoda; kaj ji je bilo treba hoditi k človeku, ki bi bil lahko podoben Ferrucciu. A kaj, zmeraj je bila svojeglava in trmasta; vendar je bila drugače samostojna kakor Fani. Te je bila samo moč in življenjska sila, ho­telo se ji je samo polno živeti, kakorkoli, kjerkoli in s komerkoli. Slači se, a ji je, kakor da se vdaja prepove­dani igri. Mogoče zato, ker je tukaj; v jadrnici bi čisto preprosto snela krilo in ostala v kopalni obleki. Zdaj pa se ji zdi, da se razgalja v kabini, ki je vajena teles gosposkih sinov; kakor da jo nevidni pogledi merijo in sodijo, in kakor da se je ta trenutek


16

pravzaprav spočel njen prvi do­tik z mestom. Vrvež, Grkinja, zelenjadni trg; vse to ni nič v primeri s sodbo nevidnih oči. A kakor da jo prav ta nevarnost tudi spodbuja k tveganju, si nadene dolge bele hlače, ki jih je snela s kavlja. Prav so ji. In popravi si jih v pasu in pogleda jambore pred okencem. Da, čeprav ni še nikdar oblekla dolgih hlač, bi lahko šla. Na morju je drugače kot na kopnem. A nima pomena. In jih je slekla. Naj jo sonce še bolj porjavi. Šla je mimo vesel in vrvi; da, leseni brezpetniki so za spoznanje preveliki, a saj jih potrebuje samo do jadrnice. Tam zunaj pa je razvihrano sonce, ki jo bo rešilo teh predmetov, saj se zdi, da jo ves čas nadzorujejo. Obenem se ob pogledu na prosto naravo zaveda, da sta zaradi njegovih prejšnjih besed zdaj morje in sonce čista in prist­na, medtem ko jo je slačenje odtegnilo od nove resnice. Dal ji je roko, da je stopila v kuter, potem ga je odrinil od brega. Plula sta počasi sredi jambo­rov, napetih vrvi, pripon in zateg; bila sta v brez­ vetrju, zato se je jadrnica komaj premikala. Sa­mo sunek s krmilom jo je malo spodbudil, da je hitreje zdrsnila mimo majhnih plovcev, na katere so bili privezani drugi čolni. Potem ni bilo več te pokončne in vodoravne mreže, a kljub temu sta počasi lezla, še zmeraj sta bila v objemu pomolov. »Tam zunaj je spodoben vetrič,« je rekel in pokazal na pege rahlo skodrane površine; ves čas pa je premikal sem in tja ročaj krmila, kakor da hoče hitro iziti iz položaja nemoči. Ona pa ni ve­dela, kaj pravzaprav čuti. Menda bi ji bilo prav, da bi jadrnica stekla, a zaradi nenavadne prosto­sti sredi širokega bleska bi se vdala tudi miro­vanju in lagodni nepremičnosti. Mislila je na tisti stavek, ko se je ustavil med poveznjenimi čolni. »Nikogar ni.« Kakor da ji je s tem pripravil zarotniško ozračje, ki pa takrat ni pomislila nanj, ampak se je pripravljala, da se upre napadu, tako da se potem ni mogla pravilno odzvati na tiste be­sede, zaradi katerih se ji zdi vse laže in bliže. Jadro se je komaj vidno zganilo. »Če bi nategnili tistole vrv, prosim –« »Ema,« je rekla in prijela za vrv, ki je visela iz zevke poleg nje. »Imate srečo,« je rekel. »Skoraj nič vam ne spremenijo imena. Samo en m več. Jaz pa nisem nikjer jaz, to je Danilo, ampak zmeraj Giordano.«

Boris Pahor - Zalivi  

Boris Pahor - Zalivi je čitanka, izdana v okviru Ljubljana svetovna prestolnica knjige 2010.

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you