Page 46

folio / volume 2 (2010) / / 46

Ivan Mijačević »The First, The One and Only Slovenian Contemporary Dance Company«

Miha Horvat n Naredil se je svež in jasen post-dežen petek popol-

dan. Vikend je pred nami in evforija prostih dni je že v zraku, v tem svežem aprilskem dnevu, ki napoveduje pomlad in vse njene sadeže ter čare. Z Ivanom sva se srečala, pogovarjala in črpala energijo simpatične kavarnice ob nabrežju velike reke, ki teče skozi najstarejše slovensko mesto. Odlična kava in sveže domače pekovske dobrote so dihali z zgodbo izgubljenega sina, ki se vrača z napornega študija v hladni tujini domov. V mesto in k materi, ki je sodelovala s prvo jugoslovansko plesno skupino sodobnega plesa, katere umetniški izraz je temeljil na improvizaciji. V regijo, ki si preko čiste energije želi biti in bo center evropske kulture za vsaj eno leto. V kulturni prostor, ki želi zakričati: »Mi smo sodobni, sposobni in potrebni kvalitetnega kulturno-umetniškega vzdušja, izobraževanja ter spektaklov, seveda.« Ivan, kaj je »The First, The One and Only Slovenian Contemporary Dance Company«? Sozvočje, zajemalka – koš, v katerega so zmetani vsi, ki so se kadarkoli počutili slovenske ustvarjalce sodobnega plesa. Zlo krvavo. Razdiralno, razkrojevalno, prebojno sporočilo reklamnega značaja, poslano na vaš naslov. Posledica – Uspeh. Korist, Prestiž, Dobrota. Državna kulturna ustanova. Od kod ideja? Spotaknil sem se ob njo, ob idejo, ko je – tako nekje lani – kukala na plano. Zavihtelo mi jo je v naročje. Slutil sem, da je to ona. Pomežiknil sem ji in všeč ji je bilo. Tako redko se ji to zgodi. A rada se obelodani. Rada je, kar je. V luknji tiči. Preži … in čaka. Občasno stegne vrat na plan, začudeno kuka, tehta, kar vidi in se sprašuje: Kdo so ti, ki tukaj bivajo? Kaj počno? Kako? In zakaj ravno tukaj in zdaj? Z idejo gledava 18 let star TV dnevnik, ga primerjava s sodobnim in si debilno zreva v oči. Greva na banko, kjer natančno vedo, kakšne usluge prodajajo ter kako. Sprehajava se po ulicah in se sprašujeva, kako se počutijo avstrijska mesta, ko v njih živijo tujci. Rada bi sedla. A na pločnik se ne spodobi. Rada bi kaj zanimivega pojedla in popila. Rada bi slišala tišino ali glasbo, ki ni kopija kopije, kopije, kopije, kopije. Kdo pije in kdo plača, bi rada vedela. Rada bi, da se delo opravi le en krat in ne tri ter več krat. Rada bi, da se ukvarjamo s sabo in s svojim kurnikom, kulturnikom ter urnikom. Rada bi, da se odločimo, ali smo ali nismo. A šušljanju in šelestenju, ki sem mu bil priča, še preden sem šel v mesto nekdanjega ptujskega gospodarja, ni konca ne kraja. Folklora vaščanske ne-protokolnosti v malomeščanski srenji je napredovala. Seveda, ker se v njo vlaga. Vrzel med idejo in resnico se je poglobila. In ker mi jo je, idejo, zavihtelo v naročje, in ker sva si bila všeč, sva se odločila vrzel zapolniti. Zakaj ravno ti in najstarejše slovensko mesto? Ker sem prvi sin mesta, najstarejšega! Odvisno od kriterijev, ki se jih upošteva pri opredeljevanju, seveda. Moja starša sta se v mesto preselila, kot so se mnogi starši in starši staršev pred njimi, ko je v njem nastala

n povojna vrzel. Neposredni predniki sedanjih meščanov so baje klavirje in stilno pohištvo metali skozi okna. Zime so bile hladne, baje. Nevednost pa – baje – visoka. Prvih 11 let življenja sem preživel nasproti povojne pošte in minoritskega samostana. Sosedje so v drvarnici vzgajali zajce. Po hodnikih, še posebej v soboto in nedeljo, je odmeval, s kaset predvajan, narodno zabavni kakofonični kolaž, in dišali so venci variacij vonjav goveje juhe. Iz vsakega stanovanja, katerega vrata so bila na stežaj odprta, sta prihajala pesem in vonj. Ob sobotah so sosedje kot sateliti stali pred magistratom in oblečeni v svate opazovali mladoporočenca ter se s tema, verjetno niti ne znancema, veselili. Ob božiču in drugih evforičnih trenutkih pa so izza zidov samostana odmevali poki (domnevam) petard. Kako pa je (bilo) v drugem, tretjem, četrtem najstarejšem mestu? Začnimo na začetku, preko ceste – pri Jezusu. »Why a Jewish person answers to a question with a question?« Zakaj doma, Ivan? Ker je blizu. Moja hiša, moja ulica, moja mestna četrt. Moja sestra. Svetišče. Svet išče. Kakšen je koncept dela skupine? Ažuren. Skupina je reflektivna zavest, ki tekoče, v stiku z dnevnim dogajanjem meri odbojne kote srečanj na spodnji strani marele, pod katero smo zbrani. Pod njo stoji vsak s svojo – marelico. Kaj se je potrebovalo, se in se bo potrebovalo? Opažanje in izražanje. Kako vidiš vizijo skupine z vizijo razvoja sodobne plesne scene pri nas in v tujini? »The First, The One and Only Slovenian Contemporary Dance Company« je hram slovenske sodobne plesne kulture. Z vsakim dnem sveti močneje. Mogoče postane svetilnik. Kako skupino čutiš z mestom, z regijo in z letom 2012? Glede na to, da fizis skupine ne potuje in je vklesan ter pribit v sredobežno mesto presežkov, jo čutim usmerjeno središčno. Njeni predstavniki potujejo, jo predstavljajo po vsej obli in dlje, kdor pa jo želi prijeti, kdor jo želi zavohati, pa naj bo to sodobnik iz ožje ali širše regije ali (ne)kulturni futurist iz leta 2012, pa mora vstopiti v hram, v mesto, v državo, v institucijo; v epicenter dogajanja – v Slovenijo samo. Plesna kultura oziroma kultura spremljanja sodobnih plesnih dogodkov v mestu in regiji oziroma turizem in razvoj ter izobraževanje? Nagrade za trud so bile podeljene. Če bodo kultura, turizem in razvoj, oziroma izobraževanje, receptivni za sodobno dogajanje, in vice versa, jih bo hram sprejel širom odrtih rok. Kaj za konec? Obrnite stran.

A rainy Friday morning turned into a fresh and clear Friday afternoon. The weekend is coming and the excitement of free days is in the air on this cool April day, which brings the promise of spring and all its fruits and charms. Ivan and I sit in a pretty cafe on the bank of the river that runs through the oldest Slovenian town, talking and taking in the energy of the place. Delicious coffee and freshly baked home-made pastry make a good companion to the story of a lost son coming home after a strenuous time studying in a cold foreign country. Returning home to his mother, who was part of the first Yugoslavian contemporary dance group, the artistic expression of which was based on improvisation. Returning to the region that wants to and will deploy its pure energy to become the centre of the European culture at least for one year. Returning to the cultural environment that wants to say out loud: We are modern, capable of and hungry for a high quality cultural artistic atmosphere, education and, of course, performances. Ivan, what is ������������������������������������� »������������������������������������ The First, The One and Only Slovenian Contemporary Dance Company«? Harmony, a ladle. It is a pool of all those who have ever felt as Slovenian creators in contemporary dance. Bloody evil. A destructive, decomposing, breakthrough promotional message, sent to your address. A consequence – success. Benefit, prestige, goodness. A state-owned cultural institution. Where did the idea come from? I tripped over it, over the idea as it showed up at some point last year. It was thrown in my lap. I had a hunch it was it. I winked at it and it liked it. It does not happen to it very often. But it likes to give itself away. It likes to be itself. It stays in a hole. It lurks ... and waits. Occasionally it sticks its head out, peeking about all surprised, deliberating on what it sees and asking itself: Who are all these living here? What do they do? And how? Why here and now? The idea and myself watch 18-year old TV news, comparing them to recent ones and staring dumbly into each other's eyes. We go to a bank, where they know exactly what services they offer, and how. We walk the streets and think about how Austrian cities feel with foreigners living in them. We want to sit down. But it is not decent to sit on the pavement. We want to eat and drink something interesting. We want to hear silence or music that is not a copy of a copy of a copy of a copy of a copy. We want to know who picks up the bill. We want the work to be done one time, not three or more times. We want us to mind ourselves and our own little cart, art and chart. We want us to decide whether we are or not. But the whispering and rustling I had experienced before I came to the town of the former Ptuj nobility have no end. The tradition of rural non-etiquette ways of the provincial clique has progressed. Of course, we have been investing in it. The gap between the idea

FOLIO volume 2 (2010)  

Magazine for contemporary art, culture and the joy of life

FOLIO volume 2 (2010)  

Magazine for contemporary art, culture and the joy of life

Advertisement