Page 1

vodnik


nekoč

danes

številka postaje ime tovarne lokacija podatki o proizvodnji

opis

leto oz. obdobje

število proizvedenih slamnikov na leto

število zaposlenih


1

2

Slamnikarski muzej Domžale | 10

Kajuhova cesta 5

Menačenkova domačija  | 12

Cankarjeva ulica 9 3

Franc Cerar, Tovarna slamnikov in klobukov | 14

Ljubljanska cesta 36 4

Karol Košir, Slamnikarstvo   | 16 Stobovska cesta 6

5

J. Mellitzer, Kleinlercher & Co. Domžale ali »Nova fabrika« | 18

Ljubljanska cesta 69 6

A. Jančigaj nasl. M. Ravnikar | 20

7

Bratje Kurzthaler, Slamnikarska tovarna v Domžalah  | 22

Kolodvorska cesta 6

Ljubljanska cesta 68

8

Harackova slamnikarska tovarna  | 24

9

P. Ladstätter & Söhne  | 26

Karantanska cesta 2 in Savska cesta 1

Slamnikarska cesta 1-3

10

Ladstätterjeva elektrarna, barvarna, belilnica in livarna | 28

Cesta talcev 4 11

J. Oberwalder & Co. ali Univerzale Domžale | 30 Slamnikarska cesta 4 in 6

12

Bratje Oberwalder ali Povževa slamnikarska tovarna  | 32

Slamnikarska cesta 14

Kulturni dom Franca Bernika Domžale Ljubljanska cesta 61


6 P

4

5 3 P

1 P

2

Dom탑ale Ljubljana


12

7

7

11

P

8

9

10

Dom탑ale 50 m


Vodnik po dediščini slamnikarskih tovarn v Domžalah Z odprtjem Slamnikarskega muzeja v središču Dom­ žal, ki deluje v okviru Kulturnega doma Franca Ber­ nika Domžale, se je uresničila dolgoletna lokalna po­ buda o predstavitvi slamnikarske dediščine, vezane na domači kraj in okolico. Stalna razstava 300 let slamnikarstva na Slovenskem je živa razstava, ki širi védenja in znanja ter vzbuja in krepi zavest o domači slamnikarski dediščini ter jo hkrati umešča na zemlje­ vid evropskih slamnikarskih centrov. Muzej je postal kraj, kjer se srečujejo ljudje, ki ohranjeno dediščino slamnikarstva prepoznajo kot vrednoto in jo čutijo kot skupen ter pomemben element za krepitev lokal­ ne in nacionalne identitete. V Domžalah še vedno obstajajo stavbe in območja, ki pripovedujejo slamnikarske zgodbe. V ta namen je oblikovana tematska pot z naslovom Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah kot posebna, v Slo­ veniji izredno priljubljena interpretacija dediščine, postavljena v urbani prostor. Zastavljena je kot pri­ poved o dediščini slamnikarstva. V sprehod po tematski poti je vključenih 12 postaj, iz­ hodišče pa predstavlja Slamnikarski muzej s podrob­ nejšo predstavitvijo domžalske slamnikarske dedišči­ ne. Krožna pot se nadaljuje mimo izbranih pomnikov o slamnikarskih tovarnah, ki s svojimi zgodbami se­ stavljajo mozaik slamnikarske zgodovine Domžal. Z izbranim fotografskim materialom se obuja preteklost podjetij in stavb, ki jih danes ni več ali pa imajo spre­ menjeno podobo in namen. Posebej so predstavljene tiste tovarne in delavnice, ki so pomembneje vplivale na podobo in zgodovino kraja in so v prostoru dolo­ čljive še danes. Čeprav so znane lokacije tudi drugih, predvsem manjših delavnic – v Domžalah in v bližnji okolici preko 30 –, v tematsko pot vse niso vključene.

2


Sprehod namreč ni zasnovan kot zemljevid slamni­ karskih lokacij, ampak kot pripoved o spreminjanju prostora prek zgodbe o tovarnah – pripovedi, ki je uresničljiva tudi na sprehajalnem potepu. Tematska pot je namenjena Domžalčankam, Dom­ žalčanom in vsem obiskovalcem našega mesta, da bi spoznali dediščino kraja, edinstveno v slovenskem prostoru. — Katarina Rus Krušelj

Glasilo Domžalec je ob razglasitvi Domžal za trg leta 1925 izšel v petih številkah. V simboliki naslovnice so povzeti bistveni elementi takratne identitete: slamniki, pšenično klasje, polja, tovarne in v središču delavec.

1

3


Industrijska dediščina kot identiteta V čem se Domžale razlikujejo od drugih krajev na območju med Ljubljano, Kamnikom in Kranjem? Z današnjega zornega kota ni bistvenih razlik, vendar so bile razlike konec 19. stoletja velike. Domžale so postale takrat eno od središč zgodnje industrializacije v Sloveniji, ki je temeljila na eni sami panogi: slamni­ karstvu. Zgodovina slamnikarstva v Domžalah in okolici je presenetljivo podobna zgodovini drugih evropskih slamnikarskih središč, kot so npr.: Wohlen, Luton, Marostica ... Kot popek in središče šivanja pokrival iz slame štejemo okolico Firenc. Od tam naj bi se v 18. stoletju znanje preneslo drugam – tudi v Ihan in njegovo okolico. Slamnik, ki ga je v cerkvi Sv. Mohor­ ja in Fortunata v Grobljah leta 1761 naslikal freskant Franc Jelovšek, govori o tem, da je v 18. stoletju sla­ mnikarska obrt na tem območju živela. To potrjujejo opisi kulture oblačenja in obrti iz tistega časa. Do sre­ dine 19. stoletja je bilo slamnikarstvo domača obrt. Iz pšenične slame so po domovih od jeseni do pomladi pletli slamnate kite in iz njih ročno šivali slamnike, ki so jih uporabljali za zaščito pred soncem predvsem pri delu na polju. Na širšem območju Domžal je bilo veliko število kajžarjev in manjših kmetov, ki jim je ukvarjanje z obrtjo pomenilo možnost pomembnega dodatnega zaslužka. Slamnike so prodajali sami na sejmih v bližnji okolici, že konec 18. stoletja pa so jih preprodajali tudi blejski, kočevski in tirolski krošnjarji. V začetku 19. stoletja, ko v drugih slamnikarskih središčih po Evropi že govorimo o industrijski pro­ izvodnji slamnikov, je to panogo v vzponu spodbujala tudi Avstro-Ogrska monarhija. Leta 1841 sta bili dve slamnikarski tovarni večjega obsega na Dunaju in štiri manjše tovarne v Pragi. V tistem času so slamniki iz kmečkega pokrivala za zaščito pred soncem vstopali tudi v modne tokove in zaradi velikega povpraševanja so imeli na območju Avstrije tudi slamniki iz Domžal in okolice pomembno vlogo. 4


Liberalistični zakon leta 1859 je prinesel možnost ustanavljanja manjših delavnic, v katerih so iz sla­ mnatih kit šivali slamnike. Verjetno je bilo že prej delo razdeljeno med pletiče – torej tiste, ki so pletli kite – in šivalke, ker so slamnike v glavnem šivale ženske. V delavnicah, ki so jim vsem v tistem času – tudi naj­ manjšim  – rekli tovarne, so slamnike še polikali ali sprešali in opremili s trakovi in okrasjem ter poskrbeli za njihovo prodajo. V kmečkih domovih, prirejenih za izdelovanje slamnikov, včasih pa tudi v novo zgraje­ nih objektih, so svoje tovarne slamnikov v Domžalah ustanovili domači podjetniki. Do pomembne spremembe v proizvodnji in prodaji slamnikov v Domžalah in Mengšu je prišlo leta 1866. Država je že prej začela omejevati vsako krošnjarje­ nje, tistega s tujimi izdelki pa je celo prepovedala. Tirolski podjetniki, ki so to območje poznali kot kro­ šnjarji, so svojo proizvodnjo slamnikov iz Marostice v Benečiji preselili v Domžale in Mengeš. Temu sta botrovali politika ter na novo zarisana meja med Av­ strijo in Italijo. Za slamnike, narejene v Benečiji in prodane na Dunaju ali v Budimpešti, so morali po novem plačati carino. Poleg tega je bila v okolici na voljo delovna sila in polizdelki – slamnate kite – tako kot v Marostici. Leta 1867 so začeli delati s stroji, kar je bilo povsem primerljivo z drugimi slamnikarskimi centri po Evro­ pi. Tudi kasneje je bila tehnologija izdelave slamnikov povsod skoraj enaka. V tem času se je s slamnikarsko obrtjo v Kamniškem okraju ukvarjala polovica pre­ bivalstva, tj. okoli 12.000 ljudi, ki so naredili okoli 800.000 slamnikov na leto – od tega so jih v tovarnah dokončali, sešili in oblikovali 367.000 kosov. Leta 1880 je bilo v Domžalah 6 slamnikarskih tovarn z okoli 400 zaposlenimi in v Mengšu ena, do leta 1902 pa je število tovarniških in večjih obrtnih slamnikar­ skih obratov naraslo na 25. Slamnate kite so v dolo­ čeni meri dobivali od pletičev v okolici, vendar pa so za izdelovanje najbolj finih slamnikov že od leta 1870 uvažali florentinske, benečanske, švicarske in kitaj­ ske kite. 5


Tirolske tovarne so bistveno spremenile podobo kra­ ja. Če so slamnikarske tovarne domačih slamnikar­ jev, kljub sledenju takratnim trendom v stavbarstvu, ohranile velikostna razmerja s kmečkimi hišami, so jih tirolske tovarne močno presegle. Domžale in Men­ geš sta dobila zgodnjeindustrijski videz z namensko grajenimi velikimi tovarniškimi poslopji in z dimniki kot prostorskimi dominantami – pogosto ob energet­ skih virih (mlinščicah). Pomembno vlogo pri tem sta imeli dobra cestna in kasneje železniška povezanost Domžal z Ljubljano in drugimi kraji. Poleg samih in­ dustrijskih zgradb ter drugačne arhitekture bivalnih objektov lastnikov tovarn, so tovarniški kompleksi prinesli še eno novost: skrbno urejene zunanje povr­ šine. Ob tovarniških kompleksih, ki so bili obdani tudi z ograjo, so nastali parki. Dva takšna parka sta ohra­ njena še danes – eden je ob občinski stavbi, drugi pa v kompleksu Univerzala. V času pred 1. svetovno vojno, ko je bila slamnikar­ ska industrija na vrhuncu, so največje tovarne za­ poslovale okoli 1.000 ljudi in na trg poslale več kot milijon slamnikov. Delovni čas je bil dolg in zaslužek delavcev slab. Ker so imele tirolske tovarne svoje podružnice po večjih krajih Srednje Evrope, so pred­ vsem ženske šivalke zaradi boljšega zaslužka hodile na sezonsko delo na tuje. Zaton slamnikarske industrije v Domžalah je povzro­ čila 1. svetovna vojna in nov politični zemljevid, ki ga je prinesel njen konec. Podružnice tirolskih podjetij so se znašle v različnih državah, zato je bilo upravlja­ nje z njimi močno oteženo. Težka je bila tudi situacija slamnikarskih delavcev. Tirolska podjetja so eno za drugim propadla in opustila proizvodnjo v Domžalah. Le v Oberwalderjevi tovarni, ki je dobila nove lastnike in novo ime – Universale, so nadaljevali z delom. Ne­ katera domača podjetja, npr. Ravnikar in kasneje Ko­ šir, so v tem času poslovala zelo dobro, vendar pa se niti proizvodne zmogljivosti niti tržne poti niso uspele kosati s tirolsko proizvodno in trgovsko mrežo. Nekaj je k zatonu slamnikarske industrije zagotovo prispe­ vala tudi moda, saj nošenje pokrival v javnosti ni bilo več obvezno. 6


Po 2. svetovni vojni se je industrijska proizvodnja sla­ mnikov nadaljevala le v tovarni Univerzale Domžale, ki so jo zaprli leta 2003. Industrijska proizvodnja sla­ mnikov je bila v Domžalah prisotna več kot 130 let. Eno samo panogo, ki je začela industrializacijo kra­ ja in njegove okolice, je nadaljevala paleta različnih industrijskih panog in obrtnih dejavnosti. Podoba Domžal se je v tem času popolnoma spremenila. Na­ mesto štirih, med seboj ločenih vasi, smo dobili me­ sto, ki ima danes skoraj 13.000 prebivalcev. Današnje generacije doživljajo industrijske objekte in območja v Domžalah predvsem kot objekte indu­ strije, ki je delovala po 2. svetovni vojni, saj so bili mnogi prebivalci mesta v tovarnah zaposleni. Vendar pa so glavna industrijska območja v središču Domžal vzpostavile prav tirolske slamnikarske tovarne konec 19. stoletja. Naša želja je, da bi v mestu prepoznali in ohranili ti­ ste zgodbe, ki Domžale umeščajo na zgodovinski sla­ mnikarski zemljevid. Kot so se nekoč različni kraji po Evropi povezovali zaradi surovin in delovne sile, se danes povezujejo zaradi podobne zgodovine, dedišči­ ne in spominov. — Saša Roškar

Razglednica iz Domžal z navedenimi glavnimi slamnikarskimi tovarnami iz leta 1905.

2

7


Franciscejski kataster za Domžale je nastal leta 1825. Izsek prikazuje Zgornje in Spodnje Domžale. Vasi so bile med seboj ločene s polji in travniki, hiše z gospo­ darskimi poslopji pa razporejene ob cestah. Hiše so bile manjše, večinoma pritlične in pogosto lesene.

1825 8


Skica Domžal iz knjige Franca Bernika Zgodovina fare Domžale, ki je izšla leta 1923. Če jo primerja­ mo s Franciscejskim katastrom, vidimo, kako so se Zgornje in Spodnje Domžale ter Stob zlili v enotno naselje. Označene so tirolske slamnikarske tovarne, ki so s svojo tlorisno zasnovo in arhitekturo izstopale iz vaškega pejsaža.

1923 9


1 5

Slamnikarski muzej Domžale Godbeni dom, Kajuhova cesta 5 Slamnikarski muzej zbira, hrani, raziskuje in predsta­ vlja javnosti slamnikarsko dediščino. Stalna razstava v prvem nadstropju nas popelje po zgodovini pletenja slamnatih kit in šivanja slamnikov v Evropi in pred­ vsem v Domžalah z okolico. Pripoveduje nam zgodbe o ljudeh – tako o tovarnarjih, domačih in tujih, ki so pomembno vplivali na življenje tukajšnjih ljudi, kot tudi o pleticah, šivalkah, apretirkah, šponarjih in livarjih, ki so delali v tovarnah in si z delom, tudi v drugih evropskih in ameriških mestih, služili kruh. V muzeju spoznamo postopek izdelave slamnatih kit in slamnikov ter orodja in pripomočke, ki so bili pri tem potrebni. Predstavljena je bogata zbirka slamnikov – od preprostih, ki so jih uporabljali za delo na poljih, do finih damskih slamnikov. Spoznamo različne vr­ ste, barve, materiale in vzorce kit, iz katerih so šival­ ke šivale klobuke. Nekaj slamnikov je na voljo, da jih pomerimo! V pritličju je prostor za občasne razstave in dogodke ter muzejska trgovina. Za predhodno najavljene sku­ pine je z doplačilom mogoč prikaz šivanja slamnikov in pletenja slamnatih kit. Vrtčevskim in šolskim sku­ pinam muzej nudi tematska vodenja z doživljajsko­ ­ustvarjalnimi delavnicami. Vsako leto junija priredi Slamnikarski sejem kot enodnevni dogodek, name­ njen druženju in spoznavanju slamnikarske dediščine. Ihanski slamnikarji v literarni reviji Dom in svet iz leta 1903.

5

10


6

Stalno razstavo je leta 2012 pripravil Študijski krožek Slamnikarstvo, ki ga je sestavljalo 14 članov, tako strokovnjakov kot ljubiteljev tega raziskovalnega področja. Slamnikarska dediščina je tako v središču kraja dobila svoje mesto – za pletenje spominov in lokalne identitete. Hkrati je muzej kot začetna točka sprehoda odlično izhodišče za raziskovanje zgodovine slamnikarstva.

Rekonstrukcija slamnikarske delavnice.

7

Vstopnina: 2 EUR za odrasle, 1 EUR za otroke, mladino in študente Cenik ostale ponudbe je dostopen na spodnjih kontaktih. Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Slamnikarski muzej Odprto vsak delavnik od 10. do 12. ure in od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure (za najavljene skupine tudi po dogovoru). T: 01 724 84 08 (v delovnem času muzeja), 01 722 50 50 E: slamnikarski.muzej@kd­domzale.si | www.kd-domzale.si

11


2 8

Menačenkova domačija, muzejska hiša Cankarjeva ulica 9 »Ženske so napravljene ličneje, kot se sicer na deželi ob delavnikih to opazuje. Umevno! Saj prihajajo ravno iz tovarne, kjer opravljajo razmeroma prav lepo in snažno delo. Pa so prav mnoge izmed njih videle že nekoliko več sveta, kot samo domači zvonik. Marsikatera je bila kot izurjena slamnikarska šivalka že po eno ali več zim na Dunaju, v Pragi, Budapešti in drugod. A se niso nič prevzele. Saj jih vidiš, kakšne so! Neka prirojena, neprisiljena prijaznost jim odseva z obraza in vsega obnašanja. Sam smeh jih je.« — Franc Bernik. Zgodovina fare Domžale, 1923.

Anica Ahčin v Linzu, kjer so imele slamnikarske tovarne svoje podružnice, pred 1. svetovno vojno.

9

12


10

Menačenkova domačija je bila zgrajena na prehodu iz 19. v 20. stoletje za družino vaškega krojača. V njej lahko prepoznamo dom tistih, ki so se najpogosteje odločali za delo v slamnikarskih tovarnah. Zemlje niso imeli dovolj, da bi se lahko preživljali s kmetij­ stvom, zato so se ukvarjali z obrtmi, kot se je tudi Janez Ahčin, ki je hišo postavil. Njegovi otroci so se izučili za različne poklice – eden od sinov je postal krojač kot oče, dva sta postala duhovnika, hči Anica pa je sezonsko delala v slamnikarski tovarni P. Ladstätter & Söhne v Domžalah in tudi v tujini. Ali je hči Anica delala kot šivalka ali je opravljala v tovarni kakšno drugo delo, ni znano. Zagotovo pa si jo lahko predstavljamo kot eno tistih slamnikaric, za katere je župnik Franc Bernik menil, da so najboljše in da so jih z veseljem zaposlovali po najimenitnejših slamnikarskih tovarnah v velikih svetovnih mestih. Bernik jih je primerjal z lastovkami, ki gredo vsako je­ sen v mesta, kot so: Dunaj, Bukarešta, Budimpešta, Praga, Levov … in se ob binkoštih vračajo domov. Dekleta in žene so na tak način videle svet, hkrati so se ekonomsko osamosvojile in omogočile boljše življenje tudi svojim družinam. Iz pisanja župnika Bernika lahko razumemo, da je bilo njihovo sezonsko delo tudi v domačem kraju sprejeto in cenjeno.

Vstopnina: Individualni ogled v odpiralnem času je brezplačen. Cenik ostale ponudbe je dostopen na spodnjih kontaktih. Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Menačenkova domačija Odprto v času razstav od 10. do 11. ure in od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 11. ure (za najavljene skupine tudi po dogovoru). T: 01 722 50 50 | E: menacenk@kd­domzale.si | www.kd-domzale.si

13


3 11

Franc Cerar, Tovarna slamnikov in klobukov Ljubljanska cesta 36

pred 1. sv. vojno

80.000

ni podatka

po 1. sv. vojni

150.000

36

Leta 1857 je Janez Markužič, po domače Logar, v Stobu sezidal manjšo slamnikarsko tovarno. Po nje­ govi smrti se je z Markužičevo vdovo oženil slamni­ kar Franc Cerar in na njenem domu v 90. letih 19. stoletja nadaljeval z obrtjo. Zato se je tudi Cerarjevi tovarni reklo Pri Logarju. Bil je eden največjih dom­ žalskih slamnikarjev, ki se je pred 1. svetovno vojno uspešno spogledoval s tirolsko konkurenco. Poleg kit je od manjših izdelovalcev odkupoval tudi slamnike in jih preprodajal po svoji trgovski mreži. Svoj čas je zaznamoval tudi kot domžalski župan med leti 1919 in 1921, kasneje pa je bil član Slamnikarske in klobučar­ ske zadruge z.o.z v Mengšu. Po 1. svetovni vojni je podjetje prevzel njegov sin, a ni zmogel doseči uspehov svojega očeta. Slamnikarska tovarna je propadla leta 1929 in premoženje je pre­ vzela Hranilnica in posojilnica Domžale. Premičnine

Del Cerarjeve tovarne pred letom 1929, kasneje je bil tu otroški vrtec.

11

14


12

so prodali na dražbi, nepremičnine je kupila župnija. V njih je še istega leta uredila Dobrodelni dom in vr­ tec. Prvi je bil namenjen ostarelim brez stanovanja, varstvo za otroke pa so potrebovale matere, ki so de­ lale v domžalski industriji. Stavbi, ki ju je postavil Franc Cerar, stojita še da­ nes. V njih so različne dejavnosti. Če ju primerjamo z drugimi stavbami v Stobu, s svojim podolgovatim tlorisom, z usmerjenostjo krajše fasade proti ulici, z oblikovanjem streh in z gradbenimi materiali sledita značilnostim kmečkih hiš v Stobu – sta pa med višjimi hišami v svoji okolici.

Drugi del Cerarjeve tovarne kot Dobrodelni dom po letu 1929.

13

15


4 14

Karol Košir, Slamnikarstvo Stobovska cesta 6

1927–1945

5.000–10.000

vsa družina ter 6 šivalk in nekaj moških delavcev

»Oče je sam delal, šponal, prešal, tudi barval je sam. Ko smo bili otroci malo večji, smo morali it v delavnico pomagat. Če drugega ne, smo morali likati kite med dvema valjčkoma, potem pa smo jih morali navijati.« — Ela Košir

Izročilo Cerarjeve slamnikarske tovarne se je nada­ ljevalo v delavnici Karla Koširja, v njeni neposredni bližini. Karol Košir je bil namreč slamnikarski delavec v Cerarjevi tovarni, ki se je poročil s hčerko svojega delodajalca, Frančiško Cerar. Ko so bili stroji iz Ce­ rarjeve tovarne naprodaj na dražbi, jih je nekaj kupil tudi Košir. Njegova delavnica je kot manjša slamni­ karska delavnica uspešno delovala približno 20 let (1927–1950), tj. v času, ko je bila velika domžalska slamnikarska industrija že v zatonu. Slamnike so pro­ dajali sami. Ponje so prihajali trgovski potniki iz Srbi­ je, Bosne in Hrvaške ter krošnjarji. Danes je hiša z dodanimi poslopji s svojo zunanjostjo kot zamrznjena v času. Stanovanjska hiša ne posne­ ma kmečkih hiš iz svoje neposredne okolice, ampak deluje ne­kmečko, saj se njeni lastniki nikoli niso 16


15

ukvarjali s kmetijstvom. Čeprav je bila zgrajena po takratnih stavbnih trendih, v volumnu ni izstopala iz svoje okolice.

Žig Koširjevega slamnikarskega podjetja.

16

Koširjeva družina po 2. svetovni vojni.

17

17


5 18

J. Mellitzer, Kleinlercher & Co. Domžale ali »Nova fabrika« Ljubljanska cesta 69

ni podatka

ni podatka

ni podatka

»Nova fabrika« je svoje ime dobila po tem, da je bila prva nova tirolska slamnikarska tovarna v Domža­ lah, zgrajena leta 1874, ki ji tudi po arhitekturi lahko rečemo tovarna. Kot taka je med zgodnejšimi indu­ strijskimi objekti na Gorenjskem. Pred tem so tirol­ ski slamnikarji za proizvodnjo večinoma uporabljali objekte, ki so jih odkupili od domačinov. V kolikor so zgradili nove stavbe, se le­te niso bistveno razlikova­ le od kmečkih hiš v okolici. »Novo fabriko« so zgradili Pavel Mellitzer, Andrej Kleinlercher in Simon Blasnig ter drugi na takratni Vilarjevi njivi izven vasi v Zg. Domžalah. Podje­ tje je imelo sedež na Dunaju in podružnice v večjih krajih Srednje Evrope. Bila je prva tirolska tovarna, ki je ustavila svojo proizvodnjo po 1. svetovni vojni, in sicer leta 1927. Po tem je bilo v poslopju mnogo različnih dejavnosti. Stavba je bila nadzidana za eno nadstropje. Danes so v njej prostori Občine Domžale in Upravne enote Domžale.

18


19

Iz starih fotografij je razvidno, kako je tovarna s svo­ jim velikim volumnom izstopala iz krajinskega pejsa­ ža, k čemur je prispevalo tudi to, da je bila zgrajena popolnoma na samem – na njivi. Območje okoli to­ varne je šele nekaj desetletij kasneje postalo središče kraja.

Dokument z znakom tovarne iz leta 1896 hrani Arhiv Slovenije.

20

19


6 21

A. Jančigaj nasl. M. Ravnikar Kolodvorska cesta 6

pred 1. sv. vojno

60.000

ni podatka

po 1. sv. vojni

50.000–100.000

20

Zgodba družine Jančigaj­Ravnikar je zgodba o preple­ tanju družinskih vezi z lokalnim kapitalom, podjetni­ ško iznajdljivostjo in znanjem tistega časa, kar jih je uvrščalo med najbolj uspešna domača slamnikarska podjetja. Andrej Jančigaj, po domače Suša, sin slamnikarja Valentina, je kot slamnikar začel »Pri Kršmancu« na današnji Krakovski cesti. Znan je bil kot iznajdljiv in sodoben podjetnik. Na današnji Kolodvorski ulici sta novo slamnikarsko delavnico leta 1893 zgradila Frančiška, hči Andreja Jančigaja in Andrej Maček, sin slamnikarja Antona Mačka. Leta 1900 je Andrej Maček umrl in vdova Frančiška Maček se je poročila s sosedom, tudi sla­ mnikarjem in trgovcem z opeko, Francem Pečnikom. Oba sta umrla leta 1907 brez potomcev. Andrej Jančigaj, ki je njuno podjetje nasledil, je imel tako dve slamnikarski tovarni – eno na Krakovski in drugo na Kolodvorski cesti. Tisto na Krakovski je pro­ dal in leta 1908, star 69 let, svojo proizvodnjo pre­ selil na današnjo Kolodvorsko cesto ter nadaljeval z delom. Podjetje je po njegovi smrti leta 1915 pode­ 20


22

dovala hči Katarina, poročena s tesarjem Matijem Ravnikarjem. Katarina Ravnikar je umrla leta 1918 za špansko gripo. Matija Ravnikar se je drugič poročil in leta 1934 zgra­ dil novo poslopje ter s slamnikarsko obrtjo nadaljeval do leta 1958. Podjetje je bilo po 2. svetovni vojni na­ cionalizirano. Stavba nove Ravnikarjeve tovarne stoji še danes, zunanjo podobo je skoraj popolnoma ohranila. V njej imajo svoje prostore notarji. Stavba v svojem obliko­ vanju izkazuje duh začetka 20. stoletja v Domžalah. To je bil čas, ko je kraj dosegel zelo velik napredek ter veliko povečanje števila prebivalcev. Začel se je identificirati s trgi v okolici in ne več s podeželjem. Starejša stavba, ki sta jo zgradila Mačkova in ki je delovala mnogo bolj podeželsko, je bila podrta. Na njenem mestu je danes parkirišče.

Pogled v notranjost nekdanje Ravnikarjeve delavnice.

23

Na mestu nekdanje stavbe, ki sta jo zgradila Frančiška in Andrej Maček, je danes parkirišče. Novejša stavba, ki jo je postavil Matija Ravnikar poleg starejše, stoji še danes.

21, 22

21


7 24

Bratje Kurzthaler, Slamnikarska tovarna v Domžalah Ljubljanska cesta 68

po 1. sv. vojni

60.000, zmogljivost 250.000

82

Na mestu nekdanje Kurzthalerjeve tovarne, v samem središču mesta, je danes veliko neasfaltirano parkiri­ šče, ki čaka na primerno ureditev. Preden so leta 1868 prišli v Domžale, so se bratje Kurzthaler s slamnikarskim poslom ukvarjali v Ma­ rostici v Italiji in v Welsu v Avstriji. Kupili so Pavli­ jevo gostilno v Zg. Domžalah, ki je stala na samem, obdana s kmetijskimi zemljišči, in bila zato primerna za podjetno načrtovanje in gradnjo novih tovarniških objektov. Leta 1876 so sezidali hišo in jo leta 1900 za eno nadstropje nadzidali. Hiša je po zunanjem izgledu posnemala večje stanovanjske hiše v Domžalah. Za hišo so postavili tovarniške objekte. Največji napredek je tovarna dosegla v letih 1909 in 1910, ko so zgradili elektrarno na parni pogon, novo barvarno in belilnico ter pomožne stavbe. V letih 1912 in 1913 je bila na drugi strani ceste, nasproti tovar­ ne, zgrajena sodobna stanovanjska vila. Podjetje je

22


25

delovalo do leta 1931, ko so se tirolska podjetja zaradi nižanja stroškov poslovanja združila v enotno podjetje, imenovano Tovarna klobukov in slamnikov Ladstätter, Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger, d.z.o.z. Od vseh objektov Kurzthalerjeve slamnikarske tovar­ ne danes stoji le stanovanjska vila in ohranja svojo nekdanjo zunanjo podobo, izgubila pa je vrt, naveza­ vo na industrijski objekt ter parkovne površine. V njej imajo svoje prostore različna podjetja.

Risba iz glave poslovne dokumentacije Kurzthalerjeve tovarne iz leta 1908 in fotografija nekdanje tovarne, kjer je danes parkirišče.

26, 27

23


8 28

Harackova slamnikarska tovarna Karantanska cesta 2 in Savska cesta 1

ni podatka

ni podatka

ni podatka

Največji slamnikar med sudetskimi Nemci v Domžalah. S slamnikarstvom so se v Domžalah poleg tirolskih podjetnikov ukvarjali tudi Sudetski Nemci, ki pa Ti­ rolcem niso uspeli resneje konkurirati. Za Sudetske Nemce je bilo značilno, da so se mnogo hitreje asi­ milirali v lokalno okolje. Eden izmed njih je bil tudi Franc Harack, slamnikarski trgovec z Dunaja, o ka­ terem vemo zelo malo. Sredi 19. stoletja je trgoval v Srbiji, Romuniji, Bolgariji, Turčiji, Grčiji in Egiptu. Leta 1872 je kupil hišo v Stobu, jo podrl in na njenem mestu zgradil manjšo slamnikarsko tovarno, ki jo je vodil njegov rojak Rudolf Mayer. Po Harackovi smrti je premoženje podedoval sin Franc. Leta 1885 je očetovo delavnico v Stobu za­ menjal za novo zgrajeno tovarno na križišču dana­ šnje Savske in Karantanske ceste, ki je bila v lasti gostilničarke Ivane Müller, poročene Pihler, prav

Portal hiše še danes nosi začetnici svojega prvega lastnika FH.

28

24


29

tako iz Sudetov. Vendar pa Franc Harack ml. ni bil kos podjetniškim izzivom in je naredil samomor v lju­ bljanskem hotelu Slon. Že leta 1890 je bila tovarna prodana konkurentu Petru Ladstätterju, ki je proizvodnjo preselil v svoje obrate, poslopje pa uredil v stanovanjski objekt za svoje tirolske delavce. Danes se v objektu prepletajo stanovanjsko poslovne dejavnosti.

Balkon z železno ograjo nad vhodom se spogleduje z balkonom hiše preko ceste – z malo domišljije si hiši lahko predstavljamo kot zrcalni preslikavi.

30

Prehod med dvema stavbama je posledica bombardiranja v 2. svetovni vojni.

29

25


9 31

P. Ladstätter & Söhne Slamnikarska cesta 1-3

ni podatka

ni podatka

2.000 skupaj v vseh tovarnah in podružnicah v Evropi

Ladstätterjeva tovarna je bila največja slamnikarska tovarna v Domžalah in se je kitila z nazivom: »Cesarsko kraljevi dvorni dobavitelj z glavnim sedežem na Dunaju, matično tovarno v Domžalah in podružnicami v Budimpešti, Gradcu, Linzu, Welsu, Firencah, Pragi, Lembergu, Marostiki, Bukarešti in Mengšu«. Leta 1858 je bilo ustanovljeno tirolsko podjetje, ki je sorodstveno povezani družini Ladstätter in Ober­ walder združilo tudi poslovno. Stalni sedež je imelo na Dunaju in se je v glavnem s trgovanjem kranjskih slamnikov. Nekaj let kasneje so bile ustanovljene po­ družnice po različnih avstrijskih mestih in leta 1864 lastna tovarna slamnikov v Marostici v Benečiji. Leta 1866 so Jakob Oberwalder, sinovi Petra Ladstät­ terja, Peter Feldner in še nekateri kupili Ferbarjevo hišo v Zg. Domžalah in v njej uredili majhno slamni­ karsko tovarno ter vanjo preselili proizvodnjo iz Ma­ rostice. Podjetje se je imenovalo Ladstätter, Ober­ walder & Co. Leta 1870 se je firma razdelila in nastali sta dve samostojni podjetji: P. Ladstätter & Söhne in J. Oberwalder & Co. 26


32

Domžalsko podružnico je vodil sin Petra Ladstätterja Chrysant Ladstätter, ki je leta 1882 s poslovnim par­ tnerjem Menkovom odprl še tovarno v New Yorku. V podružnice po vsej Evropi so vsako sezono hodile slamnikarice iz Domžal in okolice. Vrhunec gospo­ darskega uspeha je družba dosegla pred 1. svetovno vojno, saj je Ladstätterjeva veriga tovarn in delavnic uspešno držala korak s časom – tako na področju uva­ janja novih tehnologij v proizvodnjo kot tudi z modni­ mi trendi. Po 1. svetovni vojni je razpad monarhije in skupne­ ga trga družbo močno prizadel, poleg tega je bilo podjetje precej zadolženo. Gospodarske razmere so povzročile, da so se tirolska podjetja, razen družbe Bratje Oberwalder, v letu 1931 združila pod imenom Tovarna klobukov in slamnikov Ladstätter, Kurztha­ ler, Oberwalder, Stemberger, d.z.o.z. Domžale in delovala pod nadzorom Kreditnega zavoda. Leta 1933 je bil za firmo P. Ladstätter & Söhne razglašen stečaj. V poslopju nekdanje tovarne so nekaj desetletij opra­ vljali usnjarsko dejavnost – najprej Franc Zorn, po 2. svetovni vojni pa tovarna Toko Domžale. Danes o nekdaj mogočnih tovarniških objektih ni več sledu; le še v imenu stanovanjske soseske Krizant lahko slutimo zgodovino tega dela mesta.

Risba nekdanje tovarne iz 19. stoletja. Danes na tem mestu stoji stanovanjska soseska Krizant.

31, 32

27


10 33

Ladstätterjeva elektrarna, barvarna, belilnica in livarna Cesta talcev 4 Dimnik na parkirišču nakupovalnega središča je za­ dnja materialna sled za največjo slamnikarsko tovar­ no v Domžalah. Chrysant Ladstätter je leta 1905 za potrebe tovarne na tem mestu zgradil energijski obrat z elektrarno, barvarno, belilnico in livarno. To je bil največji tovrstni obrat v Domžalah in je služil tudi za potrebe drugih Ladstätterjevih podružnic po Evropi. Po propadu slamnikarske industrije je objekt kupil usnjar Pollak, eden izmed začetnikov zelo uspešnega obdobja usnjarstva v Domžalah.

Na razglednici iz leta 1932: levo Ladstätterjeva tovarna, na sredini tovarna J. Oberwalder & Co., desno Ladstätterjeva barvarna, belilnica, livarna in elektrarna.

34

Na območje nekdanje Ladstätterjeve elektrarne, barvarne, belilnice in livarne danes spominja le še dimnik.

35

28


35


11 36

J. Oberwalder & Co. ali Univerzale Domžale Slamnikarska cesta 4 in 6

1922

80.000, zmogljivost 400.000

134

1927

ni podatka

80

1950

80.000–100.000

1965

380.000

80 320 delavcev, od tega 50 šivalk

80. leta 20. stol.

ni podatka

630 delavcev in 500 kooperantov

1980

400

ni podatka

Območje tovarne Univerzale pripoveduje dve po­ membni industrijski zgodbi. Prva govori o nastanku tovarne iz časa tirolskih tovarnarjev, druga o uspešni tekstilni industriji po 2. svetovni vojni. Jakob Oberwalder je v Domžale prišel kot družbenik podjetja Ladstätter, Oberwalder & Co. Po njegovi raz­ družitvi leta 1870 je kupil Vovkovo domačijo v Zg. Domžalah ter jo preuredil v tovarno slamnikov. Leta 1893 je bila zgrajena nova reprezentativna upravna in stanovanjska stavba. Stara proizvodna poslopja je leta 1908 v celoti podrl in zgradil sodobno industrij­ sko poslopje, ki je bilo tako po konstrukcijski zasnovi kot tudi po zunanjosti zelo moderno. Imelo je velika okna in zgrajeno je bilo brez notranjih predelnih sten

30


37

z železnimi podporniki, zato so bile proizvodne hale velike in svetle. Območje tovarne se je raztezalo na območju, ki je pred tem pripadalo petim kmetijam. Višek je Oberwalderjeva tovarna dosegla tik pred 1. svetovno vojno, po njej je začela proizvodnja močno upadati. Zaradi nižjih stroškov poslovanja so se tirol­ ska podjetja pod upravo banke leta 1931 združila, a jih tudi to ni rešilo pred propadom. Tovarna Jakob Ober­ walder & Co. je leta 1933 prenehala s proizvodnjo. V Oberwalderjevi tovarni je bilo leta 1936 ustanovljeno novo podjetje s slovensko upravo in slovenskim kapi­ talom pod imenom Universale, tovarna klobukov in slamnikov d.z.o.z. Domžale. Proizvodnja je v prosto­ rih nekdanje Oberwalderjeve tovarne tekla do začet­ ka 2. svetovne vojne. Po 2. svetovni vojni je bilo podjetje podržavljeno. Leta 1956 so začeli izdelovati še konfekcijo. Nekaj desetletij se je podjetje uspešno razvijalo, vendar so bili slamniki le manjši del proizvodnih linij. S prene­ hanjem delovanja te tovarne leta 2003 se je v Domža­ lah zaključila industrijska izdelava slamnikov. Tovarniški kompleks Univezale je najbolj celostno ohranjena industrijska dediščina domžalskih slamni­ karskih tovarn. Ohranjeni so Oberwalderjevi objekti – upravna stavba in industrijska hala s secesijskim pri­ dihom, dimnik in park, skrita očem je kotlovnica s parnim strojem, ter po 2. svetovni vojni zgrajena po­ slopja poleg njih: delavnice, menza in skladišče.

31


12 38

Bratje Oberwalder ali Povževa slamnikarska tovarna Slamnikarska cesta 14

1921

18.000

18

Thomas Oberwalder, družabnik podjetja, je bil tudi ljubiteljski fotograf, gornik in smučar. Njemu se imamo zahvaliti za prve fotografske posnetke Domžal. S kapitalom njegove tovarne je bila na Grossglocknerju postavljena Oberwalderjeva koča. Tam se je leta 1906 smrtno ponesrečil.

Oberwalderjeva družina okrog 1. svetovne vojne.

39

32


40

Primer Povževe slamnikarske tovarne nam pripo­ veduje, kako so tirolski krošnjarji v Domžalah lahko dobili neveste, katerih dota je omogočala zagon sla­ mnikarske proizvodnje. Tirolec Jožef Oberwalder je začel v Domžale priha­ jati kot krošnjar okoli leta 1840. Njegov sin, Jožef Oberwalder, je bil najprej družabnik 1869 zgrajene slamnikarske tovarne Bratje Kurzthaler, nato pa se je leta 1881 poročil z Marijo Hribar, ki je v zakon prine­ sla začetni kapital – podedovala je namreč Povževo kmetijo v Zg. Domžalah 30, v kateri je bila 1882 usta­ novljena slamnikarska tovarna, imenovana Bratje Oberwalder. Tovarna, ki je imela na Dunaju trgovsko poslovno stavbo, je svoj vrhunec doživela do leta 1907. Dru­ žabniki podjetja so bili še trije bratje Oberwalder: Thomas, Peter in Johan. Po 1. svetovni vojni so bili zaradi nacionalizacije prisiljeni razdeliti premoženje v Domžalah in na Dunaju. Leta 1932 je podjetje prenehalo delovati in je bilo ne­ kaj let kasneje izbrisano iz registra kot zadnje tirolsko podjetje v Domžalah. Kasneje je Tomaž Oberwalder še nekaj časa nadaljeval slamnikarsko obrt, vendar v mnogo manjšem obsegu. Celoten kompleks Povževe slamnikarske tovarne, ki na prvi pogled deluje kot kmetija, stoji še danes. Sta­ novanjska hiša je naseljena, v gospodarskem delu pa imajo sedež različna podjetja. 33


Literatura Bernik, Franc (1923). Zgodovina fare Domžale. Samozaložba. Bernik, Franc (1939). Zgodovina fare Domžale – 2. knjiga. Samozaložba. Brojan, Matjaž (2012). Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva. Kulturni dom Franca Bernika, Domžale. Kobe-Arzenšek, Katarina (1979). Iz preteklosti slamnikarstva v domžalski okolici s poudarkom na domačih proizvajalcih. Zbornik občine Domžale. Kulturna skupnost Domžale, Domžale, str. 103–130. Leben, Neža, Tome, Patricija (2014). Slamnikarstvo skozi oči delavcev: Pogovori z nekdanjimi delavci tovarne Univerzale. Raziskovalna naloga – tipkopis. Srednja šola Domžale, Domžale. Moder, Janko (1962). Kitarji in slamnikarji v Dolu pri Ljubljani. Slovenski etnograf, let. 15, str. 73–84. Mušič, Ignac (1928). Slamnikarska obrt in Slovenski slamnikarji. Slovensko Amerikanski koledar. Glas naroda, letnik XXXIV, str. 1–24. Prešeren, Damjana (ur.) (2001). Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: vodnik po arhitekturi. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana. Roškar, Saša (2009). Zgodba o slamnikih na Domžalskem. Občina Domžale, Komisija za turizem, Domžale. Roškar, Saša (2014). Slamnikarice abroad and at home : ladies and entrepreneurs. V: Milharčič Hladnik, Mirjam, Mlekuž, Jernej (ur.). Going places: Slovenian women's stories on migration. University of Akron Press, Akron, str. 171–212. Rožič, Valentin. Pšenična kita – soustanoviteljica trga Domžale. Domžalec, št. 4, 6. 8. 1925. Stiplovšek, Miroslav (2005). Razglasitev Domžal za trg leta 1925: Ob razstavi v počastitev osemdesetletnice. Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Domžale. Stražar, Stane (1999). Domžale, mesto pod Goričico. Kulturno društvo »Miran Jarc«, Škocjan pri Domžalah. Stražar, Strane (1994). Oj, ta slamnik : Občina Domžale na starih razglednicah. Slamnik, glasilo občine Domžale, Domžale. Valenčič, Vlado (1959). O slamnikarski domači obrti. Kamniški zbornik, let. V., Občina Kamnik, str. 165–193. Weiss, Leopold (1898). Die Gross-Industrie Oesterreichs. Band 4. Wien, str. 453-463.

34


41


Slamnikarski muzej Domžale

300 let slamnikarstva na Slovenskem vodeni ogledi s prikazom pletenja kit iz slame in šivanja slamnikov — tematska vodenja z doživljajsko-ustvarjalnimi delavnicami za šolske skupine — muzejska trgovina s slamniki in drugimi spominki SLAMNIKARSKI

M

UZEJ

DOM Ž ALE

Muzej je odprt vsak delavnik od 10. do 12. ure in od 17. do 19. ure, ob sobotah od 10. do 12. ure (za najavljene skupine po dogovoru). Slamnikarski muzej Domžale (domuje v Godbenem domu Domžale), Kajuhova 5, 1230 Domžale T: 01 724 84 08 (v delovnem času muzeja) | E: slamnikarski.muzej@kd­domzale.si Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Ljubljanska cesta 61, 1230 Domžale T: 01 722 50 50 | E: info@kd­domzale.si

www.kd-domzale.si


Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah vodnik Avtorica: Saša Roškar Urednica: Katarina Rus Krušelj Oblikovanje, prelom in zasnova logotipa: IDEJA.si Lektoriranje: Tanja Tomšič Fotografije (viri reprodukcij): digitalni ortofoto načrt: Geodetska uprava Republike Slovenije 1 – Domžalec, št. 2, 28. julij 1925. 2, 13, 18 (avtor Franc Kunc, posl. 1905), 24 (posl. 1927), 34 (posl. 1931) – arhiv Knjižnice Domžale. 3 (SI AS 176/L/L43/g/A02 in/A03), 20 (SI AS 448, T.O.I., fsc. 104, 6, 1900) – Arhiv Slovenije. 4 – Bernik, Franc (1923). Zgodovina fare Domžale. Samozaložba. 5 – Jovan, Janko (1903). Domači obrti na Kranjskem. Dom in svet (Ljubljana), letnik 16, številka 10, str. 541. 6 (foto: Roman Kos), 7 (foto: Andraž Gregorič), 11 (orig. hrani Andrej Štajner), 14 in 17 (orig. hrani Ela Košir), 16, 26, 38 in 39 (zbirka Gašperja Dimca) – arhiv Slamnikarskega muzeja. 8 in 10 (foto: Roman Kos), 9 – arhiv Menačenkove domačije. 12, 15, 22, 33, 41 (foto: Primož Hieng) – Občina Domžale. 19, 25, 28, 29, 30, 32, 35, 37, 40 – foto: Saša Roškar. 21, 23 – fototeka Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Kranj. 27 – fototeka Medobčinskega muzeja Kamnik. 31 in ovitek – W.L. (1898), Die Gross-Industrie Oesterreichs, str. 460, 462. 36 – fototeka Slovenskega etnografskega muzeja (avtor Vekoslav Kramarič), 1928–47.

Izdala in založila: Občina Domžale Zanjo: Toni Dragar, župan Koordinatorica projekta: Polona Bitenc Pavliha, Oddelek za urejanje prostora 1. natis Naklada: 3000 Tisk: Infokart, d. o. o. (brezplačna publikacija) Domžale, 2015

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 908(497.4Domžale)(036) 646.4:687.4(497.4Domžale)(091)(036) ROŠKAR, Saša, 1974– Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah : vodnik / [avtorica Saša Roškar]. - 1. natis. - Domžale : Občina, 2015 ISBN 978-961-93708-1-0 1. Gl. stv. nasl. 278150144


Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah  

Z odprtjem Slamnikarskega muzeja v središču Domžal, ki deluje v okviru Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, se je uresničila dolgoletna l...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you