Page 1

CERKVENA UMETNOST V ZALOŠCAH

Predstavitev slikarskih del 100-LETNICA DEL NERIJEVIH POSLIKAV v cerkvi sv. Lovrenca v Zalošcah junij 2012 1


2


CERKVENA UMETNOST V ZALOŠČAH 100-letnica Del Nerijevih poslikav v cerkvi sv. Lovrenca v Zaloščah

junij 2012

1


ZAHVALA Letošnje praznovanje stoletnice Del Nerijevih poslikav cerkve Sv. Lovrenca mi je prineslo zamisel, da bi nekaj besed namenila davni preteklosti Zalošč. Za prav ta kratek opis Zalošč mi je v zgodovinskem pogledu pripomogel raziskovalec domačin Davorin Vodopivec, ki mi je posredoval preverjene zgodovinske vire in dokumente s prevodom iz latinščine. Ravno on je prvi odkril pomembno osebnost, plemenitega in pozabljenega zaloščana, Adama Klemšeta, cenjenega administratorja grofov Rabatta in velikega dobrotnika slavnega Zavoda jezuitov v Gorici v 17. stoletju. Posebna zahvala gre Jožetu Rojcu , ki je dal idejo in je bil iniciator za obeležitev tega jubileja. Hvaležna sem tudi Andreju Cernatiču, da mi je pomagal urejati zamisel o tovrstni knjižici. Juretu Batagelju se zahvaljujem za oblikovanje in fotografije, Heleni Brataševec za lektoriranje in Dragici Doplihar za pomoč pri pridobivanju ustreznih dokumentov. Naj se na koncu zahvalim še vsem drugim, ki so mi pomagali pri nastanku knjižice, pa jih nisem omenila. Hvala za vašo dobroto, plemenitost in človekoljubno delo.

2


Cerkvena umetnost je ustvarjena zato, da preko nje odkrivamo resnico.

3

(Jasmina Rojc)


4


Kazalo 1. UVOD ................................................................................................6 2. ZALOŠČE (“SZOLESCHAN PROPE CASTRUM DE DOREMBERCH”) ............ 7 3. CERKEV SV. LOVRENCA IN NJENA ZGODOVINA ..................... 8 4. SLIKARSKA DELA V CERKVI ...................................................... 15 DEL NERIJEVE POSLIKAVE .......................................................... 17

KDO JE BIL CLEMENTE COSTANTINO DEL NERI? ........................ 17

POSLIKAVA STROPA LADJE: MUČENIŠTVO SV. LOVRENCA OZ. APOTEOZA SV. LOVRENCA Z ANGELI NA NEBU .......................... 20

KDO JE BIL SV. LOVRENC? ................................................................. 22

FRESKE ŠTIRIH EVANGELISTOV ...................................................... 32

FRESKA POKOP SVETEGA LOVRENCA ........................................... 34

DEL NERIJEVI DEKORATIVNI ELEMENTI  ...................................... 34

OSTALA SLIKARSKA DELA .......................................................... 36

SLIKA SV. DOROTEJE IN SV. AGATE ................................................. 36

Kdo je bila sveta Doroteja? ......................................................... 36 Kdo je bila sveta Agata? ............................................................. 38

SLIKA SV. VALENTINA Z DONATORJEM ......................................... 38

SLIKA SV. LOVRENCA IN SV. ŠTEFANA ............................................ 38

Kdo je bil sveti Štefan ? ............................................................... 40 5. ZAKLJUČEK ................................................................................... 42 6. BIBLIOGRAFIJA ............................................................................ 43

5


1. UVOD Knjižica obravnava zaloško cerkveno umetnost. Cilj naslednjih stra-ni je predvsem posredovanje osnovnih informacij o slikarskih delih, ki se nahajajo v naši cerkvi. Slednje pripadajo umetnostni zgodovini in so močno povezane s krščansko ikonografijo. V prvem delu so na kratko opisane glavne značilnosti kraja in njegova zgodovina. Za tem se tema osredotoči na zaloško cerkev, ki predstavlja bogastvo našega kulturnega izročila. Opisana je njena zgodovina in posamezna slikarska dela, ki se nahajajo v njeni notranjosti. V brošuri dobite odgovore na različna vprašanja: kaj slike v cerkvi pripovedujejo, kako nagovarjajo gledalca in kakšne simbole skrivajo. Opisan je globji pomen umetniških del in kakšno sporočilo so slikarji hoteli podati gledalcu. Podrobneje so opisana predvsem Del Nerijeva dela, saj je letošnje leto 100-letnica negovih poslikav v zaloški cerkvi. Krajani Zalošč lahko dokažemo, da so Zalošče bogat zgodovinski, življenjski in kulturni prostor, da imajo svoje lepote in so krajina s kulturno in duhovno dediščino.

6


2. ZALOŠČE (“SZOLESCHAN PROPE CASTRUM DE DOREMBERCH”) Zalošče so majhna vasica v spodnji Vipavski dolini. Spadajo pod Mestno občino Nova Gorica, od samega mesta pa so oddaljene 15 km. Ležijo jugovzhodno od Dornberka, vasi pa ločuje most čez reko Vipavo. Razprostirajo se po nizkem gričevju, razdeljene pa so na dva dela. Večji del vasi se imenuje Rojči (na desni strani ceste v smeri proti Ajdovščini), na levi pa se nahajajo Klemšeti. Blizu vasi ležita še dva zaselka, Budihni in Saksid. Goriški zgodovinar Štefan Kocjančič v svoji Zgodovini goriških župnij in vasi, objavljeni v Folium Periodicum (ARCHIDIOECESEOS Goritiensis) 1879. pravi, da so Zalošče po ljudskem izročilu in zanesljivih zgodovinskih virih nastale pred samo prvaško faro (1550). Prvo pisno omembo dobimo pri videmskem zgodovinarju. Zanesljiv zgodovinski vir priča o prvi pisni omembi Zalošč leta 1281, ko neko posestvo grofov Dornberg preide v last grofov Rifenberg za časa oglejskega partriarha Raimonda (Odoricus de Susannis »Thesaurus Ecclesiae Aquileiensis« B. S. T. U.). Panorama vasi Zalošče iz dornberške smeri

7


3.

CERKEV SV. LOVRENCA IN NJENA ZGODOVINA

Na vzpetini južno od vasi stoji cerkvica. Posvečena je sv. Lovrencu in je podružnica cerkve sv. Danijela v Dornberku. Obdana je z nizkim obzidjem, v katerega je vključeno tudi pokopališče. Pred cerkvenimi vrati je grobnica, ki je bila do nedavnega pokrita s kamnito ploščo. Pripada plemenitemu Adamu Klemšetu, domačinu, ki je umrl v prvi polovici 17. stoletja. Nagrobna plošča je velikega pomena za celotno vas in prebivalce, ki v njej živijo, saj predstavlja najstarejši ohranjen dokument vasi. Danes si jo lahko ogledamo na levi strani cerkvene ladje takoj ob vhodu v cerkev. Na njej je vklesano besedilo:

Nagrobna plošča Adama Klemšeta, 68x146 cm 8


9


Najstarejša pisna avtografska omemba tega Zaloščana je iz leta 1634:

Še preden vstopimo v cerkev, na portalu zasledimo napis: GIOVAN. BATISTA 1620. DELFINO PIEVANO THOMAS ROIZ. CAMERARO. Napis je nastal leta 1620. Na njem sta zabeležena župnik Giovan Batista Delfino in takratni ključar cerkve Thomas Roiz. Giovan Batista Delfino je služboval v Prvačini od leta 1620 do leta 1641. Iz napisa lahko sklepamo, da je bila prva obnova cerkve v začetku 17. stoletja, morda 1620, kot priča letnica. Skozi različna časovna obdobja se je njena arhitektura spreminjala: sredi 18. stoletja je bila barokizirana, mogoče so jo takrat tudi povišali. Stolp in ladja sta verjetno nastala pozneje. V prvi polovici 17. stoletja je cerkev imela stolp na južni strani ob fasadi, s podolžno ladjo in pravokotno zaključenim prezbiterijem. Slednji je bil nekoč nižji od ladje in imel je lastno dvokapno streho. Lopa pred fasado je novejšega datuma. Ladja je sedaj podolžne pravokotne oblike in ima dvokapno streho. Svetloba vanjo pa prihaja skozi lunetna okna v severni in južni steni ladje. Zakristija se nahaja na 10


južni strani ob prezbiteriju. Vzdolž južne stene se razteza nekakšen oratorij. Ladja ima zrcalen svod s svodnicami nad okni in slavolokom. Slednji je polkrožen, prezbiterij pa je križno obokan z močnim venčnim zidom. Veliki oltar sv. Lovrenca je iz marmorja, s štirimi stebri ter polkrožno razvitim čelom. Nastal je v sredini 18. stoletja. Stranska oltarja sta delo iste delavnice kot glavni oltar. Predstavljata arhitekturo dveh stebrov pred pilastroma. Leta 1900 so konstruirali nov zvonik.

11


Da bi počastili in ohranili spomin na svojega plemenitega in zaslužnega rojaka, Adama Klemše, je župnijska skupnost iz Zalošč na pobudo gospoda Ervina Mozetiča, leta 2001 ob prazniku sv. Lovrenca, postavila ob vhodnih vratih v zvonik spominsko ploščo s sledečim napisom: Plemeniti Zaloščan Adam Clemse († 2. 8. 1649) Cesarski praefektus. V službi grofov Rabatta v Dornberku, Kanalu in Pazinu je veliko denarno prispeval, da so goriški jezuiti na Travniku že leta 1621 odprli svoj zavod, v katerem se je v poldrugem stoletju brezplačno izšolalo mnogo fantov iz revnih kmečkih družin naše Primorske. V te vzgojne namene je Adam Clemse ob svoji smrti zapustil vse svoje imetje goriškim jezuitom. V hvaležen spomin postavili Zaloščani 12. 8. 2001. V cerkvi so postavljene preproste baročne klopi, baročni križ in križev pot, ki je nastal v 19. stoletju. Na novem delu pokopališča poleg cerkve so leta 2003 postavili križ. Pod cerkvenim obzidjem je avstro-ogrsko pokopališče s spomenikom iz leta 1917. Cerkev je privlačna tudi za tatove, saj se je leta 1966 v njej dogodil vlom. Vlo milec je z oltarja pobral pet starih nabožnih lesenih kipov, dragocenih primerkov stare ljudske umetnosti. V zaloško cerkev pa so prvič vlomili že leta 1964, a jih je moral takrat očitno kdo zmotiti, tako da niso utegnili opraviti svojega nečednega posla.

Stenske poslikave v notranjosti cerkve je ustvaril Clemente Costantino Del Neri leta 1912.

12


Cerkev sv. Lovrenca, Zalošče

13


14

Notranjost cerkve sv. Lovrenca, Zalošče


4.

SLIKARSKA DELA V CERKVI

Cerkev ima poleg bogate zgodovine tudi raznolike slikarske umetnine iz različnih časovnih obdobij: -

freska Mučeništvo sv. Lovrenca (Apoteoza sv. Lovrenca) z angeli na nebu, v centru stropa cerkvene ladje, Clemente Costantino Del Neri,

freska Štirje evangelisti, na svodu prezbiterija, Clemente Costantino Del Neri,

-

freska Pokop sv. Lovrenca, polkrožni prostor nad glavnim oltarjem, Clemente Costantino Del Neri,

-

slika sv. Doroteje in sv. Agate, majhna stranska ladja, poleg vrat, ki vodijo v zakristijo, Antonio Paroli,

-

slika sv. Valentina z donatorjem, desni stranski oltar, Antonio Paroli,

-

slika sv. Lovrenca in sv. Štefana, glavni oltar,

-

slika sv. družine, levi stranski oltar.

Vsako zgoraj omenjeno umetniško delo nam pripoveduje zgodbo in preko nje poda sporočilo. Zgodba nas vodi po zavitih poteh prepoznavanja, odkrivanja in razumevanja vsebine likovnega dela. Uči nas opazovati in raziskovati, odstira nove horizonte v dojemanju umetnosti in širi obzorja. Pomembno je, da občutimo oziroma razumemo, kaj nam govorijo slike. Ko smo soočeni z nekim umetniškim delom, se nam vsiljujejo različna vprašanja. Sprašujemo se, kaj predstavlja opazovano umetniško delo, kaj je tema umetnine, njen globji pomen in njena vsebina. Ko rečemo, da ima neka upodobitev globji pomen, običajno mislimo, da ima za osnovo neko idejo, ki je ne moremo videti na prvi pogled. Dobro je, če se ne ukvarjamo samo s celotno upodobitvijo, temveč tudi z njenimi detajli. Zato je lahko tudi jajce, ki ga drži v roki moški levo od sv. Lovrenca (freska Mučeništvo sv. Lovrenca, cerkev sv. Lovrenca Zalošče), tema ikonografske študije. To pomeni, da ni le navaden predmet, ampak simbol. Natančno opazovanje je še posebej pomembno: je pogoj za vsak nadaljni korak na poti k pravilni interpretaciji. Prav takšni detajli so lahko izredno pomembni. Potrebno je prepoznavanje oseb in figur.

15


Dobro je, če se vprašamo, zakaj je določena oseba (umetnik ali naročnik) izbrala na določenem mestu in v določenem času neko temo ter zakaj je bila upodobljena na določen način. Zakaj je bila umetnina ustvarjena? Naloga umetnostne zgodovine torej je, da nam poda veliko odgovorov na različna vprašanja, ki so vezana na umetniško delo.

Detalj freske Mučeništvo sv. Lovrenca (Apoteoza sv. Lovrenca) z angeli na nebu, v centru stropa cerkvene ladje, Clemente Costantino Del Neri

Smiselno je, da vsa slikarska dela v zaloški cerkvi prištevamo k sakralni ikonografiji. Gre za religiozne motive. Evropsko kulturo in umetnost je skozi stoletja ključno zaznamovalo krščanstvo, zato je razumljivo, da je krščanska ikonografija izredno bogata in široko razvejena. Če poskusimo v grobem opredeliti temeljna področja krščanske ikonografije, lahko rečemo, da je jedro svetopisemska snov. Dela v cerkvi so močno povezana predvsem s svetniško ikonografijo. Slednja razlaga, da niso svetniki samo zgled krščanskega življenja, temveč obenem zavetniki in pomočniki, h katerim so se ljudje vsakodnevno zatekali po pomoč v stiski. Zametki svetniške ikonografije so v čaščenju krščanskih mučencev in kristjanov, ki so si s svojim zglednim življenjem, velikimi dejanji ali čudeži po smrti prislužili svetniško kanonizacijo.

16


DEL NERIJEVE POSLIKAVE KDO JE BIL CLEMENTE COSTANTINO DEL NERI? Bil je slikar in restavrator. Rodil se je 7. julija 1865 v Gorici, očetu Giuseppeju Del Neriju in materi Mariji Braidot. Osnov likovnega ustvarjanja se je izučil pri očetu, ki se je ravno tako ukvarjal s slikarstvom. Obiskoval je razne kratkotrajne slikarske tečaje v Benetkah in Rimu. Večino svojega življenja je preživel v rodni Gorici. S svojo družino je za daljši čas obiskal Dunaj, od leta 1915 do 1918. Povsem mogoče je, da je bil slikarsko dejaven tudi na Dunaju, saj je moral preživljati sebe in družino.V svojem življenju se je preizkusil tudi kot učitelj. Poučeval je na slikarski šoli (Scuola di perfezionamento per pittori decoratori). Leta 1926 je postal član škofijske komisije za cerkveno umetnost in glasbo, torej ga je takratna duhovščina cenila in upoštevala. Poslikal je okrog sto cerkva na Primorskem in Furlaniji. Njegova slikarska dela lahko vidimo v Velikih Žabljah (ž. c. sv. Florijana), Medani (ž. c. Marijinega vnebovzetja), Pliskovici (ž. c. sv. Tomaža), Rutu (ž. c. sv. Lamberta), Kobjeglavi (ž. c. sv. Mihaela), Komnu (ž. c. sv. Jurija), Vipavskem Križu (ž. c. povišanja svetega križa), Biljani (ž. c. sv. Mihaela), Štanjelu (ž. c. sv. Danijela), Zaloščah (podružnična c. sv. Lovrenca), Solkanu (ž. c. sv. Štefana in v župnišču), Dornberku (ž. c. sv. Danijela), Dobrovem (lovska soba in stopnišče na gradu Dobrovo), ... Prva datirana poslikava je iz leta 1889 (Velike Žablje), zadnje datirano delo pa je nastalo v letu 1942 (Kožbana). Omenjeni časovni okvir bi lahko snovno razdelili na dva dela, katerega loči dunajsko obdobje. Umetnik je umrl leta 1943. Del Neri je pri slikanju sledil tradiciji, to pomeni, da je bil jasen in razumljiv. Moderni tokovi umetnosti na Goriškem se takrat še niso močno uveljavljali. Bil je izrazito cerkveni slikar, posvečal se je predvsem nabožni umetnosti, ukvarjal se je torej predvsem s krščanskimi motivi. Močno je bil vezan na okus naročnika, cerkve. Slednja je bila navdušena za kopiranje starejših, že uveljavljenih motivov. Italjanski renesančni mojstri so v 19. stoletju še vedno veljali za ideal poslikave cerkvenega prostora, zato je prevzel njihova načela. Prejemal je veliko naročil za poslikave cerkvenih prostorov in naročila za tabelne slike z religiozno vsebino. Slednje je večina izdeloval kar doma. Redko se je ukvarjal s profano vsebino likovnega dela. Pomembno vlogo v njegovem življenju imajo tečaji v Italiji. Tam je spoznal dela, ki so zapisana v sam vrh svetovne likovne umetnosti. Za vzor so mu bila dela italijanskih renesančnih mojstrov. Zelo so vplivala na njegovo sli17


Portret Clementa Costantina Del Nerija

Portret Clementa Costantina Del Nerija

18


Portret Clementa Costantina Del Nerija

19


karstvo, zaznamovala so ga za celo življenje, čeprav jih po kakovosti nikoli ni dosegel. V glavnem je bil samouk. Vsekakor je obogatil naš goriški prostor. Kot smo že omenili, je Biblija predstavljala pogost vir motivov v njegovem slikarstvu. Oprl se je na biblično besedilo, ali pa kot predlogo uporabil delo katerega drugega slikarja. Na podlagi tega je razvil svoj koncept načina poslikave določene cerkve. Tega koncepta se je držal vse svoje življenje, pri tem so ga spremljale rahle spremembe. V prezbiteriju je navadno naslikal Sv. trojico ali Marijino kronanje ter po dva svetnika ali svetnici. Glavna slika v ladji običajno predstavlja zavetnika cerkve oziroma dogodke iz njegovega življenja. Ostale prizore v ladji pa je slikar izpolnjeval s podobami evangelistov in dekoracijo. V primeru da v ladji ni bilo več prostora kot le za glavno sliko, je evangeliste naslikal na strop prezbiterija. Opisane značilnosti so vidne tudi v zaloški cerkvi. Kot smo že omenili na začetku, so njegove poslikave nastale leta 1912. Na svodu prezbiterija je ustvaril freske štirih evangelistov, v luneti nad glavnim oltarjem pa Pokop sv. Lovrenca. Del Nerijevo najbolj zahtevno delo v celotni cerkvi je freska na stropu ladje s serijo dekoracij. Omenjena freska je tudi najpomembnejša. Predstavlja mučeništvo sv. Lovrenca z angeli na nebu. Svodnice so poslikane z angelskimi glavicami. V Zaloščah se je zaključilo njegovo bogato obdobje cerkvenih poslikav. Posamezne dele in še bolj celotno poslikavo cerkve lahko štejemo za sam vrh Del Nerijevega slikarstva. POSLIKAVA STROPA LADJE: MUČENIŠTVO SV. LOVRENCA OZ. APOTEOZA SV. LOVRENCA Z ANGELI NA NEBU Naslikana je v samem centru stropa ladje. Podpis slikarja in letnica nastanka se nahaja na naslikanem stopnišču, v spodnjem desnem delu (C. DEL NERI. 1912). Poslikava interpretira del zgodbe sv. Lovrenca, torej sliko v celoti razumemo šele tedaj, ko spoznamo njegovo zgodbo.

20


Freska MuÄ?eniĹĄtvo sv. Lovrenca (Apoteoza sv. Lovrenca) z angeli na nebu, v centru stropa cerkvene ladje, Clemente Costantino Del Neri, 1912

21


KDO JE BIL SV. LOVRENC? Rodil se je leta 230 v Španiji in umrl 10. 8. 258 v Rimu, v Italiji. Bil je eden izmed sedmih diakonov rimske cerkve. Služil je papežu Sikstu II. Papež je mladeniča zelo ljubil in cenil zaradi svetega življenja. Lovrenc je bil svojemu predstojniku in pastirju Kristusove črede sinovsko vdan. Stregel mu je pri sveti daritvi, vestno upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Živela sta v času, ko so preganjali kristjane pod cesarjem Valerijanom. V prvih dneh avgusta leta 258 je omenjeni cesar ukazal ujeti papeža Siksta II. in ga 6. avgusta dal obglaviti. Lovrenc je pohitel k svojemu vzorniku in mu žalosten zaklical: »Kam hitiš, oče, brez sina? Kam greš, sveti duhovnik, brez diakona?« Sikst je tolažil svojega diakona in mu tolažeče odgovoril: »Ne zapuščam te, moj sin. A čakajo te še hujši boji za Kristusovo vero. Po treh dneh prideš za menoj, služabnik za duhovnikom.« Prerokoval mu je, da bo čez nekaj dni tudi sam pretrpel mučeništvo. Lovrencu je dal še nalogo, naj ves cerkveni zaklad prej razdeli ubogim. Rimski načelnik je vedel, da ima Cerkev velike zaklade in da jih upravlja Lovrenc. Takrat je le-tega poklical predse in zahteval od njega, da mu jih izroči. Lovrenc mu je pritrdil, da je Cerkev bogata, vendar naj mu da tri dni za premislek. V tem času je razdelil cerkveno imetje rimskim revežem (ubogim, pohabljencem, slepim, trpečim, vdovam in sirotam), jih po treh dneh pripeljal pred Valerijana in rekel vladarju, da pred njim stojijo vsi cerkveni zakladi. Lovrenca je Valerijan takoj obsodil na smrt in ga dal mučiti. Njegova smrt je bila počasna in kruta. Valerijan ga je silil k odpovedi veri. Položili so ga na razbeljen železen raženj s počasnim ognjem in ga živega pekli. Valerijanovi rablji so ga tolkli s svinčenimi kavlji. Ni se pritoževal, nasprotno, hvalil je Boga in molil: »Gospod, sprejmi mojega duha in me reši te umrljivosti.« Mučiteljem je rekel v šali: »Ena stran je že pečena; obrnite me!« Med molitvijo je izdihnil. Bilo je 10. avgusta 258, ko mu je bilo 28 pomladi. Vsako leto na dan njegove smrti obhajamo njegov praznik. Ogenj, ki je gorel v njem, mu je pomagal, da je zdržal zunanji ogenj mučeništva. Veličina tega mučenca je goreča ljubezen do Jezusa Kristusa. Predstavljal je nepremagljivo moč zgodnjekrščanske Cerkve. Zaradi svojih dejanj spada med najbolj slavljene svetnike na svetu. Na Slovenskem mu je posvečenih 20 župnijskih in 29 podružničnih cerkva. Ena izmed teh je tudi naša, zaloška. 22


Tiziano Vecellio, Il martirio di San Lorenzo, 1559, olje na platno, 493x277 cm, Chiesa dei Gesuiti, Venezia

V likovni umetnosti se je veliko umetnikov ukvarjalo s temo sv. Lovrenca, zato obstaja več umetnin na to temo. Nastala je nekakšna tradicija v načinu predstavljanja omenjene teme, zaradi česar so si realizacije omenjene snovi marsikdaj podobne. Večkrat so ga likovniki upodabljali kot mladega diakona s pravokotnim ražnjem. Rešetka je tako postala svetnikov atribut. Večkrat ima pri sebi tudi mošnjiček ali kruh, ki ponazarjata razdelitev cerkvenega imetja revežem. V veliko primerih zasledimo, da je poleg njega upodobljena evangelijska knjiga, križ in mučeniška palma. Pri tem deli revežem miloščino. Mnogi slavni umetniki so večkrat naslikali njegovo mučeništvo: Tizian, Fra Angelico, Giuseppe Ribera, Layer, Ghirlandaio, Lochner, Le Sueur, Michelangelo, Beato Angelico, Tintoretto, Agnolo Bronzino, Valentine de Boulogne, Matthis Grünewald, Pietro da Cortona, ... 23


Agnolo di Cosimo, Il Bronzino, Il martirio di San Lorenzo, 1569, freska, Basilica di San Lorenzo, Firenze

24


Glavno poslikavo v zaloški cerkvi lahko vsebinsko in formalno razdelimo na dva dela: zemeljski in nebeški. Zemeljski del vključuje glavni prizor, mučenje svetega Lovrenca. Nahaja se v spodnjem delu poslikave, na strmem stopnišču. Svetnik Lovrenc je reprezentativno predstavljen v prvem planu. To pomeni, da je poslikava organizirana na tradicionalen način. Omenjeni predstavlja najpomembnejši lik poslikave. Slikar je sliko ustvaril kompozicijsko in barvno tako, da se nam oko, ko prvič pogledamo fresko, ustavi ravno na njem. Upodobljen je z milim mladostnim obrazom. Na glavi ima svetniški sij. Postavljen je na raženj. Ravno raženj je glavni ikonografski atribut, ki je za Lovrenca razpoznavno znamenje in ga identificira. Lahko bi rekli, da je omenjeni predmet kot nekakšen »zaščitni znak« našega svetnika. Okoli njega so naslikani okrutneži, mučitelji, rablji, ki mu namenoma povzročajo telesne bolečine. Eden od rabljev skrbi za ogenj ter s tem omogoča, da je Lovrenčeva smrt počasna in boleča. Drugi je postavljen levo od Lovrenca. Okoli glave ima belo ruto. Slednja je v ikonografiji tipična za človeka, ki je mučil svetnika. Zanimiv in mistično upodobljen je moški na desni strani Lovrenca. Ovit je v belo oblačilo. Navadno so možje, ki so naslikani na mučeniških prizorih v belem, predstavljali osebo, ki je svetnika pozivala h kesanju in ga je pred smrtjo še zadnjikrat vprašala, ali zapušča svojo vero. Poleg belega oblačila ga zaznamuje tudi jajce v desni roki, ki simbolizira življenje. Drži ga nad ognjem. V zgodovini so jajcu pripisovali magične in Detajl freske Mučeništvo sv. Lovrenca (Apoteoza sv. Lovrenca) z angeli na nebu, v centru stropa cerkvene ladje (Prizor mučenja in cesar Valerijan), Clemente Costantino Del Neri

25


skrivnostne karakteristike. V poganskih časih je bilo simbol ponovnega rojstva. Krščanstvo simboliki jajca ni prineslo velike spremembe. Če primerjamo figuro Lovrenca z drugimi figurami poleg njega, ugotovimo, da je upodobljen veliko bolj breztežno kot ostali. Roke ima razprte. Nad glavnim dogajanjem je govorniški oder, na katerem je cesar Valerijan. Odet je v belo oblačilo z rdečim pregrinjalom. Rdeča barva simbolizira moč in dejavnost, vendar je tudi barva krvi in trpljenja. Njegova naloga je spremljati mučenje, ki ga je svetniku naložil, torej urejati telesno kazen. Za ograjo se poleg njega skrivajo njegovi funkcionarji. Ker so omenjene figure, cesar in njegovi funkcionarji, postavljene nad Lovrencem in nad dogodkom, predstavljajo moč in oblast. Med cesarjem in Lovrencem je na desni strani freske kip malika, ki ponazarja poganstvo. Simbolizira zlobnost in perverznost, je simbol zgrešenih bogov, katerim sv. Lovrenc ni želel slediti, oziroma se z njimi ni hotel ukvarjati. Kip je postavljen na kiparski podstavek. Celotno dogajanje je vključeno v rimsko mestno arhitekturo. To še dodatno pojasnjuje, da je mučenje potekalo v Rimu. Arhitektura ima barvo bele krede in barvo perle, kar izžareva čistočo. Ob levem robu je postavljen steber korintskega stila. Arhitekturni steber je projektiran proti nebu. Opisani motiv je bil značilen že za slikarja Veroneseja (1528 – 1588). Uporabljal ga je za doseganje veličastnega in ganljivega efekta. Pomembno vlogo arhitekturnega elementa imajo tudi stopnice. V njih lahko iščemo tudi simbolični pomen. Ravno s stopnjevanjem arhitekture stopnic lahko dosežeš iluzionistični efekt. Nad stopniščem so na nebu uprizorjeni številni angeli, ki prosto letijo med oblaki. Srečni lebdijo v barvnem prostoru. Angel v simboliki predstavlja nebesni svet in nekaj dobrega. Je splošna oznaka veličastnih bitij svetlobe, ki nam prinašajo modrost in ljubeče misli, da bi v nas vzbudili domišljijo in nam ponudili popolnejšo sliko življenjskega načrta.

Detajl freske Mučeništvo sv. Lovrenca (Apoteoza sv. Lovrenca) z angeli na nebu, v centru stropa cerkvene ladje (Angela), Clemente Costantino Del Neri

26


Na poslikavi so varuhi Lovrenca, saj so prišli, da bi ga varovali in varno pospremili na pravo pot. Namigujejo na odprto nebo, ki čaka na njegovo dušo. Prisotna je nebeška slava. Desni angel, ki prosto leti nad cesarjem, prinaša v levi roki palmovo vejo. Slednja simbolizira vidno nagrado mučeniku, zmago. Levi angel, ki je naslikan nad levim delom arhitekture, ima v desni roki venec slave. Slednji je ravno tako simbol mučenja oziroma simbol slave. Angeli torej s svojimi barvami mavrice poživijo široko nebo z lučjo vijoličaste, modre in sivomodre barve. Modra podobno kot bela simbolizira božanskost, še pogosteje pa se povezuje s simboliko nebes, nebeških bitij, večnosti, nesmrtnosti, modrosti in duhovne zrelosti. V nebesnem delu ima najpomembnejšo vlogo Sveta trojica oziroma troedini Bog. Predstavlja eno od poimenovanj Boga v krščanstvu. Ta je sicer monoteistična vera, vendar kristjani verujejo, da se en Bog pojavlja v treh različnih osebah, ki se imenujejo:

- Bog oče

- Bog sin

- Sveti duh

Detajl freske Mučeništvo sv. Lovrenca (Apoteoza sv. Lovrenca) z angeli na nebu, v centru stropa cerkvene ladje, Clemente Costantino Del Neri

27


Prvi kristjani so izhajali iz judovstva in so zato verovali samo v enega Boga, v skladu s prvo Božjo zapovedjo, a že od začetka so čutili, da je bil Jezus več kot samo navaden človek. Izoblikovalo se je omenjeno pojmovanje o enem Bogu. Vse tri osebe imajo isto duhovno substanco, in zato vse skupaj tvorijo enega Boga. To nam je v centru nebesnega dela nazorno naslikal tudi naš slikar: Figura Boga očeta je tradicionalno predstavljena v liku sivolasega očaka z dolgo sivo brado in poudarjeno veličastno držo, ki se prikazuje med oblaki. Nastopa kot vladar v rumenozlatem oblačilu. Sporoča neko višjo resnico. Ko ga pogledamo, začutimo vladarsko veličastje. Nad glavo ima natančno izrisan štirikotni svetniški sij. Prikazana je kretnja rok, ki nakazuje sprejem svetnika. Bog oče je stvarnik nebes (duhovnega sveta) in zemlje (stvarnega sveta), vseh vidnih in nevidnih (duhovnih) stvari. Bog oče ni bil ustvarjen, niti ni na noben drug način nastal, pač pa preprosto je. Bog kot Vzvišeni nam priklicuje v zavest, da je med njim in nami distanca, razdalja. Čeprav ga tikamo, se zavedamo njegove neskončne drugačnosti in visokosti. Vse to vidimo na poslikavi, saj ga je Del Neri naslikal višje od stvarnega in materialnega sveta, torej nad prizorom mučenja in nad nami, na samem stropu cerkvene ladje. Kristus je predstavljen v slavi na desni strani od Boga očeta. Sledi tradicionalnemu tipu, to pomeni, da je upodobljen kot moški v zgodnjih srednjih letih, z brado in dolgimi kodri, ki mu padajo na ramena. Bela tunika označuje Kristusa kot Božjega sina pred začetkom pasijona in izpričuje njegovo božansko naravo v motivu vstajenja in vnebohoda. Naslikan je s križem, z najpomembnejšim krščanskim simbolom, saj je s svojo smrtjo na njem odrešil človeški rod. Bog sin je rojen iz Boga očeta, potem pa se je za odrešenje človeštva utelesil kot Jezus Kristus. Praviloma sta Bog oče in Bog sin prikazana v različnih starostnih obdobjih. To je vidno tudi na naši poslikavi. Predmet, ki ga daje Bog oče svojemu sinu, predstavlja videnje, torej kaj bo prišlo po mučenju sv. Lovrenca. Lahko bi rekli, da simbolizira pero, in s tem opominja na listo zapisanih svetnikov. Med Bogom očetom in Božjim sinom je krogla. Izraža popolnost in neskončnost. Je celota, ki se nikoli ne zaključi. Predstavlja vrtenje kozmosa. Pomembno vlogo ima tudi Sveti duh. Upodobljen je v obliki belega goloba. Simbolizira čistost, krotkost, ponižnost in pravo vero. Torej Lovrencu posreduje Božje vrline in kreposti, na primer modrost za pravil28


no razumevanje Božjih načrtov. Preko njegove svetlobe Lovrenc prepozna svojo rešitev. Upodobljena je v obliki žarkov. Vse tri Božje osebe imajo torej različne funkcije, s katerimi vplivajo na Lovrenca in na nas. Sveta trojica prikazuje način, na katerega se Bog razodene sv. Lovrencu. Ker ta ne pozna Boga od znotraj, je slednji poslal Duha Lovrencu naravnost v srce, da spozna, kaj mu je Bog podaril. Torej Boga od znotraj pozna samo Božji Duh. Lovrenc se zaveda, da je notranje življenje v Bogu ljubezen. To so zakladi večne ljubezni, ki so v popolnem nasprotju z minljivimi zemeljskimi zakladi, ki jih razjedata molj in rja. Sveta trojica predstavlja zelo pomemben motiv v umetnostni zgodovini. Njena ikonografija je zelo bogata. Kot samostojni motiv se v krščanski umetnosti pojavlja od 4. stoletja naprej. Bog oče, Kristus, Sveti duh ... tovrstna upodobitev je najpogostejši, lahko bi rekli kar klasični ikonografski tip Svete trojice, ki je v poznem srednjem veku začel izpodrinjati druge tipe tega boga in je v umetnosti novega veka skoraj povsem prevladal. Njene simbolične predstavitve so raznolike in posebno v poznosrednjeveški umetnosti imamo velikokrat opravka z njeno prikrito simboliko, ki se povezuje s simboliko števila tri. V naši cerkvi Sveta trojica ni simbolično prisotna samo na slikarskih delih, ampak jo simbolično uprizarjajo tudi trije oltarji. Če na poslikavi povežemo Boga očeta, Boga sina in Svetega duha, se nam izriše trikotnik. Torej lahko govorimo o trikotni kompoziciji. Najpogostejši grafični simbol Svete trojice pa je enakostranični trikotnik. Sedanji papež je o tem zapisal: »Trikotnik je poskus, kako predstaviti skrivnost troedinosti enote. Človek želi s tem povedati, da se ta tridelnost spaja v eno samo resničnost in se trojni odnos ljubezni zliva v najvišjo enost. Simbol očesa je prastar in v celotni zgodovini religije najznačilnejša podoba spoznanja. Njegovo sporočilo je, da je Bog tisti, ki vidi, in človek ta, ki je opazovan, hkrati pa po Bogu tudi sam ta, ki vidi. Oko kot podobo razumemo pravilno, če ga razumemo kot izraz večne pozornosti, če mi pomeni: nikoli nisem prepuščen sam sebi, vedno je nekdo ob meni, ki me ima rad, ki me bo prestregel in nesel.« (kard. J. Ratzinger, Bog in svet, 72) Del Neri se je v poslikavi Mučeništvo sv. Lovrenca ukvarjal z iluzijo prostora. Dosegel jo je z različnimi prostorskimi plani: 1. plan: mučenje, 2. plan: arhitektura na levi, 3. plan: cesar Valerijan in njegovi funkcionarji na vrhu stopnišča, 4. plan: nebo z angeli, 5. plan: Sveta trojica. Torej je prostor ustvarjal s perspektivo. Svetle in prosojne barve dajejo občutek jasnega prostora. Kolorit v številnih odtenkih daje celotni poslikavi lahkoten vi29


dez. Prisotna je brezčasnost. Prevladujejo linije, značilne so ostre konture, jasna risba in pisane svetle barve. Kompozicija je harmonično pretehtana in jasno oblikovana. Kompozicijsko in barvno se krasno ujema s stropom ladje ter prav tako s prezbiterijem. Simbolika svetlobe ima pomembno vlogo v krščanski umetnostni zgodovini. Na freski se pojavlja v svetniških sijih Lovrenca, Kristusa, Boga očeta in Svetega duha ter v svetlobi, ki jo nakazuje Sveti Duh. Že sama barva svetniškega sija ponazarja svetlobo, znamenje svetosti. Simbolizira čistost, neomadeževanost, duhovnost in božanskost. Že prej smo omenili pojem atribut. Rekli smo, da je razpoznavno znamenje, po katerem razpoznamo upodobljeno osebo, npr. Lovrenca prepoznamo, če ima poleg sebe raženj. Splošni atributi svetnikov so se razvili zelo zgodaj in jih srečamo že v najstarejših upodobitvah mučencev ali svetih devic. Individualni atributi pa so v svetniško ikonografijo vztopili razmeroma pozno. Srečamo jih sicer že v 5. stoletju, vendar je večina krščanskih svetnikov prejela jasno razpoznavne individualne atribute šele v visokem ali celo

Detajl freske Mučeništvo sv. Lovrenca (Apoteoza sv. Lovrenca) z angeli na nebu, v centru stropa cerkvene ladje (Lovrenčev atribut - raženj), Clemente Costantino Del Neri

poznem srednjem veku. Osebni atributi svetnikov imajo različen izvor. Največkrat izhajajo iz konteksta svetniških legend: nanašajo se na mučeništvo, na najpomembnejše dogodke v njihovem življenju, na čudeže, ki so jih storili, ali pa so izpeljani iz njihovega poklica oziroma javnega delovanja. To lahko sklepamo tudi pri Lovrenčevem ražnju. Celotna poslikava Mučeništvo sv. Lovrenca pripoveduje zgodbo o igri svetega in krivoverstva. Predstavljena je zemeljska moč poganstva in notranja moč krščanstva. Sveti Lovrenc je v umetnosti s krščansko tematiko 30


pomemben zgodovinski in krščanski lik. Svetnikovo mučenje simbolizira prehod iz poganstva v krščanstvo. Nebo polno angelov, žareč arhitekturni scenarij in kromatologija barv dajejo poudarek samemu sporočilu freske. Del Neri je ustvaril svet, v katerem bo duša sv. Lovrenca odnešena v nebo. Nebesa z angeli so naslikana lebdeče. Izražajo neko umirjenost in lahkotnost. Pri glavnem prizoru pa so figure postavljene trdno na tleh. Tukaj lahko govorimo o igri »lepega« in »grdega«, »težkega« in »lahkega« oziroma »krutega« in »nesebičnega«. Slika je grajena na podlagi kontrastov. Ker smo ljudje ganjeni bolj nad peklom kot nad nebesi, se naše oko, ko prvič pogledamo poslikavo, ustavi na prizoru mučenja. Torej kompozicija poteka s sv. Lovrenca na cesarja Valerijana, vrh pa je v Sveti trojici, ki kraljuje nad dogodkom in je naslikana v nebesnem delu poslikave. Prizoru je dodal kopico angelov oziroma angelskih glavic, ki jih je na splošno rad upodabljal po vzoru iluzionističnega slikarstva. Poleg glavne poslikave je Clemente Costantino Del Neri, Mučeništvo sv. Lovrenca (Apoteoza sv. Lovrenca) z angeli na nebu, 1912, freska, c. sv. Lovrenca, Zalošče

Giovanni Battista Tiepolo, L’ istituzione del Rosario, 1739, freska, 1200 x 450 cm, Chiesa di Santa Maria del Rosario (Gesuati), Venezia

31


v svodnicah naslikal angelske glavice. Kompozicija poslikave spominja na kompozicijo freske svetovno znanega beneškega slikarja Giovannija Battista Tiepola (1696 –1770). Slednja se imenuje Istituzione del Rosario, nahaja se v Benetkah v cerkvi Santa Maria dei Gesuati. Njegovo kompozicijo si je sposodil in jo priredil za svoje potrebe. Iz tega lahko sklepamo, da mu je bil Tiepolo velik vzornik. FRESKE ŠTIRIH EVANGELISTOV Na svodu prezbiterija so upodobljeni evangelisti, pisci štirih kanoničnih evangelijev. Postavljeni so v štirih sferičnih trikotnikih s svojimi simboli: - Marko z levom na desni strani (če gledamo v smeri iz cerkvene ladje proti oltarju): evangelist Marko je pomemben krščanski svetnik in domnevni avtor Evangelija po Marku. Pri likovnem upodabljanju ima razpoznavni znak (krilatega) leva. - Matej z angelom na južni strani: apostol evangelist Matej je bil eden od dvanajstih Jezusovih apostolov. Velja za pisca Evangelija po Mateju. Na slikah je običajno upodobljen s peresom v roki, ob njem pa je postavljen angel. Ker je bil po poklicu cestninar, velja za zavetnika vseh, ki se ukvarjajo s financami. Včasih je upodobljen tudi z mošnjo v roki. - Luka z volom na severni strani: evangelist Luka je svetnik, ki je po stari krščanski tradiciji napisal dve pomembni novozavezni knjigi, Evangelij po Luku in Apostolska dela. Po stari krščanski tradiciji je bil Luka tudi slikar. Velja za zavetnika zdravnikov in likovnih umetnikov. Njegov razpoznavni znak na slikah je (krilati) vol. - Janez z orlom na levi strani: apostol evangelist Janez velja za pisca Evangelija po Janezu. Je eden od dvanajstih Jezusovih apostolov. Na skupinskih slikah je pogosto edini golobrad, ker je bil najmlajši od apostolov. Njegov razpoznavni znak je orel; že od nekdaj so njegov slog pisanja primerjali z letom te kraljevske ptice. Orel je kralj višav in zmore najvišje polete. Evangelisti so naslikani celopostavno, v svetlih in pisanih barvah. Slednje ustvarjajo razpoložensko ozračje. Njihova draperija je bogato nagubana in jim prosto pada po telesih. Slednji je namenil posebno pozornost. Potrudil se je tudi pri izdelavi njihovih obrazov in rok. Figure evangelistov 32


spominjajo na figure evangelistov iz komenske cerkve. Vrisane so v »dekoracijske okvirje«. Vse štiri poslikave skupaj tvorijo tlorisno obliko pravokotnika, ki se razteza po vsej dolžini in širini prezbiterija. Golob Svetega duha je upodobljen na sredini, na stičišču vseh štirih poslikav. Na vzhodni in zahodni strani prezbiterija je po eno lunetno okno, ki celotno umetnino razsvetljuje.

Štirje evangelisti, na svodu prezbiterija, Clemente Costantino Del Neri, 1912

33


Detajl freske Štirje evangelisti, Clemente Constantino Del Neri, 1912

FRESKA POKOP SVETEGA LOVRENCA Poslikava se nahaja v polkrožnem prostoru nad glavnim oltarjem. Tako kot vse druge Del Nerijeve poslikave v zaloški cerkvi je tudi delo Pokop sv. Lovrenca nastalo leta 1912. Letnica in podpis slikarja se nahajata na levem spodnjem robu slike. Slikar je naslikal, kako Lovrenčevo truplo nesejo v grob. Čez telo ima položeno palmovo vejo, ki je svetnikovo razpoznavno znamenje zmagoslavja in nesmrtnosti. Simbol palme se na upodobitvah pojavlja od 12. stoletja naprej. DEL NERIJEVI DEKORATIVNI ELEMENTI Imel je velik smisel za dekorativno poslikavo arhitekturnih členov. Vse Del Nerijeve poslikave so poudarjene z dekoracijo in le z njo resnično zaživijo. Ustvarjajo poetičnost celote. Prilagajajo se arhitekturnim oblikam. Največkrat je za dekoracijo uporabljal oker tone. Lep primer lahko vidimo na stropu prezbiterija. Dekorativne poslikave imajo vegetabilne, rastlinske 34


značilnosti, v katere je večkrat vključeval tudi angelske glavice. Značilni so zrcalni, simetrični vzorci. Z njimi slikar doseže, da svoja slikarska dela še bolj centralizira in poudari. Tako postanejo bolj polna in bogata. Če bi Del Neri poslikavam odstranil ornamentiko, bi se figuralne kompozicije dobesedno izgubile na svetlo toniranih obokih in stenah. To pa potrjuje dejstvo, da je dekoracija če že ne enakovreden, vsaj važen sestavni del Del Nerijevega slikarstva. Dekoracije v celotni cerkvi dokazujejo, da je bil izkušen dekorater in je dekoracijo popolnoma obvladal.

Pokop sv. Lovrenca, polkrožni prostor nad glavnim oltarjem, Clemente Constantino Del Neri, 1912

35


OSTALA SLIKARSKA DELA

SLIKA SV. DOROTEJE IN SV. AGATE

Nahaja se v majhni stranski ladji, poleg vrat, ki vodijo v zakristijo. Slika je bila nekoč v levem stranskem oltarju, kjer je sedaj slika Svete družine. Naslikana je v tehniki olje na platno. V zgornjem delu slike je v ozadju, na oblaku upodobljen apostol Tomaž. Postavljen je med sv. Dorotejo in sv. Agato, ki sta reprezentativno upodobljeni v prvem planu. Doroteja ima v desni roki košaro s cvetjem in sadjem, Agata pa v levi roki drži pladenj s svojima odrezanima dojkama. Na sliki se v sredinskem spodnjem delu nahaja napis: FACTA SVB A. R. D. PAROCHO HIERONYMO TROGER DE TROGERSPERCH, ET FRANCISCO MONFREDA CAMERARO A. 1750. Iz napisa izvemo, da je slika nastala v letu 1750. Tedaj je prvaška župnija imela duhovnika z imenom Hieronymo Troger de Trogersperch, ključar zaloške cerkve pa je bil Francisco Manfreda. Čeprav se datacija in podpis avtorja na sliki ne nahajata, vemo, da je sliko naslikal baročni mojster Antonio Paroli (1688-1768), eden najpomembnejših slikarjev 18. stoletja na Goriškem. Običajno se na slike ni podpisoval. Bil je zagledan v beneško slikarstvo; to je razvidno iz vsebinskih in slogovnih značilnosti njegovih slik. Goriška ga v 18. stoletju priznava kot pomembnega in uglednega ustvarjalca; o tem poročajo podatki, da so pri njem dela naročali goriški plemiči in cerkveni dostojanstveniki, med njimi tudi goriški nadškof Attems. Kdo je bila sveta Doroteja? Življenska zgodba sv. Doroteje temelji večinoma na legendi. Po njej se je rodila okoli l. 290. Kot mlado dekle je zavrnila poganskega cesarskega namestnika Sapricija. Ta jo je obsodil na mučenje. Med potjo na morišče je Doroteja nenehno izgovarjala ime svojega ženina Jezusa Kristusa. To je slišal mlad advokat poganske vere. Pošalil se je in rekel na smrt obsojeni, naj mu pošlje rož in sadja z vrta svojega ženina, pa bo tudi sam veroval v Jezusa. Tedaj se je nenadoma z neba spustil angel s košarico, polno rož in sadja. Tedaj je mladi advokat začel verjeti v Kristusa. Razbesneli cesarjev namestnik ga je dal obglaviti skupaj z Dorotejo, l. 305. V skladu z legendo Dorotejo največkrat upodabljajo z rožami in sadjem, pogosto nosi venec cvetja okoli čela.

36


Sv. Doroteja in sv. Agata, majhna stranska ladja, poleg vrat, ki vodijo v zakristijo, Antonio Paroli

37


Kdo je bila sveta Agata? Sv. Agata je bila mučenka in devica. Živela je v 3. stoletju po Kristusu, umrla je leta 251. Njeno srce je občutilo tako veliko ljubezen do Odrešenika, da se je kot mlado dekle odločila, da bo njemu v čast živela devištvo. Cesarjev namestnik Kvintijan jo je zasnubil, vendar ga je zavrnila. Želel je, da opusti čisto življenje. Ker tega ni storila, so jo položili na žareče oglje in črepinje, tako da je kmalu podlegla prehudim poškodbam in izdihnila svojo zvestobo in junaško dušo. Sodnik ji je ukazal odrezati dojke. Na slikah je ponavadi upodobljena, kako drži na pladnju pred sabo svoji odrezani dojki. Ker pa so slikarji ta detajl po navadi narisali bolj sramežljivo, se je med preprostimi ljudmi marsikje razširilo prepričanje, da sta to dve štručki kruha. SLIKA SV. VALENTINA Z DONATORJEM Slika se nahaja na desnem epistelskem oltarju sv. Feliksa. Sveti Valentin je naslikan v pluvialu s kelihom. Poleg njega je na desni strani upodobljen angel, ki drži meč. Avtor slike je Antonio Paroli (1688 - 1768). Slika je bila postavljena v zaloško cerkev leta 1741 na pobudo tedanjega prvaškega župnika z imenom Gerolamo Troyer. Prvaška in zaloška cerkev sta bili tedaj pobrateni. Slika je naslikana v tehniki olje na platno. V spodnjem delu na sredini se nahaja napis: ANNO 1748. NOBILIS DOMUIVS FELIX DE TROYERSPERCH EX VOTO CVRAVITFIERI. Iz napisa izvemo, da je sliko daroval plemič gospod Felix de Troyersperch leta 1748. V spodnjem delu slike je torej omenjen donator in letnica donacije. Nad napisom je naslikan grb, ki je razdeljen na štiri polja: levo zgoraj in desno spodaj rdeče, desno zgoraj in levo spodaj modro. V obeh modrih poljih je stolp, v obeh rdečih pa beli konj. V levem delu slike pod sv. Valentinom je naslikan plemič v molitvi oziroma omenjeni donator slike, Feliks de Troyerspech. SLIKA SV. LOVRENCA IN SV. ŠTEFANA Slika je postavljena na marmornatem glavnem oltarju, ki je posvečen zavetniku cerkve. Obdajajo jo štirje stebri, nad njo pa je polkrožno razvito čelo. Sam oltar je nastal v sredini 18. stoletja. Oltarna slika je preprostejše delo s tradicionalnimi baročnimi značilnostmi. Glavna lika sta Lovrenc in Štefan. Prvi je upodobljen z rešetko, ki jo drži v desni roki, Štefan pa v svoji levi roki drži kamen, v svoji desni pa palmovo vejo.Višji del slike tradicionalno prikazuje Sv. trojico. Slika je naslikana v tehniki olje na platno. 38


Sv. Valentin z donatorjem, desni stranski oltar, Antonio Paroli

39


Kdo je bil sveti Štefan? Sv. Štefan je krščanski svetnik. Bil je prvi krščanski mučenec in eden sedmih diakonov prvotne skupnosti v Jeruzalemu. Leta 34 n.š. je bil obsojen na smrt s kamenjanjem. V Svetem pismu je nekaj podatkov iz Štefanovega življenja prispeval sveti Luka, najdemo jih v 6. in 7. poglavju Apostolskih del. Sv. Štefan je skoraj vedno upodobljen kot mlad diakon, njegovi atributi so palma, evangeliarij, kamni ali diakonski sakralni predmeti. Pogosto je predstavljen z drugimi svetniki, še posebno skupaj z Lovrencem.

Sv. Lovrenc in sv. Štefan, glavni oltar

40


SLIKA SV. DRUŽINE Slika svete družine je postavljena v levem centralnem stranskem oltarju. Oba stranska oltarja in glavni so delo iste delavnice. Predstavljata arhitekturo dveh stebrov pred pilastroma. Na vrhu obeh stranskih oltarjev sta postavljena po dva puta, med njima pa dve angelski glavici. Slika svete družine je nastala v drugi polovici 19. stoletja. Na sliki je upodobljen Božji sin iz Nazareta, njegova mati Marija in krušni oče Jožef. Naslikani so v preprostih oblačilih. Ne prežarjajo jih zlato obrobljeni plašči, ampak to, kar je temelj vsake družine: medsebojna ljubezen in spoštovanje. Slika je naslikana v tehniki olje na platno.

Sv. Družina, levi stranski oltar

41


5. ZAKLJUČEK Nekatera opisana slikarska dela naredijo na nas močnejši vtis kot druga. Imajo nekaj tistega, kar povzroči, da pustijo v nas globji spominski odtis, da se trdneje zasidrajo v naši zavesti ali v podzavesti. Tako Del Neri kot tudi Paroli sta se zavedala, da umetnost ni le pripoved, ampak tudi resničnost. Sposobna sta bila krščanstvu dati »obraz« oziroma »telo« in s tem človeku pomagati, da si preko umetniškega dela razlaga krščanstvo in vzpostavi razmerje do krščanskih naukov. S čopičem sta ustvarjala znake in simbole v likovnem in verskem smislu. Ustvarjala sta forme, ki imajo v krščanstvu globji pomen. Hotela sta, da opazovalec umetnine misli še na nekaj drugega kot zgolj na upodobljeni predmet, rastlino, žival ali znak. Religija brez simbolov ne obstaja, tako kot ne vsebina brez forme. Umetnost in religijo lahko opazujemo bodisi od zunaj bodisi od znotraj. Bistveno sporočilo vseh slikarskih del, ki se v cerkvi nahajajo, nam sporoča, kako je Bog ljubil svet, v katerem živimo, se gibljemo in smo.

42


6. BIBLIOGRAFIJA

• Michael Levey: Giambattista Tiepolo, La sua vita, la sua arte, Ar noldo Mondadori Editore, Milano, 1988.

• Sveto pismo Stare in nove zaveze. Ekumenska izdaja. Izdala in založila Britanska biblična družba, Ljubljana, 1974.

• Roelof van Straten: Uvod v ikonografijo, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana, 2006.

• Jasna Rojc: Umetnost na Slovenskem, Skripta za pouk umetnostne zgodovine, Šolski center Nova Gorica, Nova Gorica, 2004.

• Čotar – Fogar: PSBL (Primorski slovenski biografski leksikon), 4. snopič, Mohorjeva družba, Gorica, 1977.

• Verena Koršič: PSBL (Primorski slovenski biografski leksikon), 4. snopič, Mohorjeva družba, Gorica, 1977.

• Matjaž Brecelj: Goriški letnik, 28. 2001 (2003), str. 447 - 464, Nova Gorica, 2003.

• Marijan Brecelj: Goriški letnik, Zbornik Goriškega muzeja 28/2001, Brecljev zbornik, Goriški muzej, Nova Gorica, 2003.

• Robert Červ: Zavod za spomeniško varstvo Gorica, Evidenčni list spomenika c. sv. Lovrenca Zalošče, Nova Gorica, 1980.

• Folium Periodicum, ARCHIDIOECESEOS Goritiensis, Volumen quintum, anno mdccclxxix, Goritiae, 1879.

• Odoricus de Susannis: Thesaurus Ecclesiae Aquileiensis, B. S. T. U. (Bibl. Sem. Teol. Udine), 1874.

• Štefan Kocjančič: Historia archidioeceseos Goritiensis in compen dium redacta, Goritiae 1875.

• Padri Bollandisti: Leggendario dei Santi, Il sagro leggendario della vita di Gesu Cristo, di Maria Vergine e de’Santi, Venezia, 1779.

• George Kaftal: Saints in italian art, Iconography of the saints in the painting of North East Italy, Florence, 1978.

• Odstrt zastor v mojstrov atelje, Prepoznavne poteze celinskega in beneškega baročnega slikarstva, Primorske novice, 6. 8. 1996. • Vlom v zaloško cerkev, Primorske novice, 5.11.1966. • http://sl.wikipedia.org/wiki/Sveta_Trojica

43


44


45


46

Cerkvena Umetnost v Zaloščah  

Editor: Jure Batagelj Tekst: Jasmina Rojc

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you