Issuu on Google+

visokosposobne LED | tri bele stopnje svetilnosti | dve rdeči stopnji svetilnosti | leča za usmerjeno ali razpršeno svetlobo | SOS piščalka integrirana v naglavni trak | indikator porabljenosti baterij | ergonomičen dizajn | eno stikalo za vse funkcije | priročno ohišje za baterije | kompatibilne z različnimi nastavki za pritrjevanje | ZIP sistem s samozatezno vrvico

© Photo: studio Kalice

www.TIKKA2.com

27

BILTEN 2010

Samo ime se ni spremenilo: nova serija čelnih svetilk TIKKA®2 - ZIPKA®2


visokosposobne LED | tri bele stopnje svetilnosti | dve rdeči stopnji svetilnosti | leča za usmerjeno ali razpršeno svetlobo | SOS piščalka integrirana v naglavni trak | indikator porabljenosti baterij | ergonomičen dizajn | eno stikalo za vse funkcije | priročno ohišje za baterije | kompatibilne z različnimi nastavki za pritrjevanje | ZIP sistem s samozatezno vrvico

© Photo: studio Kalice

www.TIKKA2.com

27

BILTEN 2010

Samo ime se ni spremenilo: nova serija čelnih svetilk TIKKA®2 - ZIPKA®2


Celov{ka 25 (ob vhodu v bazen Tivoli), 1000 LJUBLJANA tel.: +386 1 434 07 53 fax.: +386 1 230 19 07 e-mail: norik@norik-sub.si, www.norik-sub.si

‌ popotnica doma in po svetu

za~etni in nadaljevalni te~aji rekreativnega in tehni~nega potapljanja te~aji jamskega potapljanja raziskovanje jam potapljanje s plinskimi me{anicami potapljanje na dah

www.mladina.si

Mladina d.d., Dunajska cesta 51, Ljubljana

prodaja in servis potaplja{ke ter plavalne opreme


Celov{ka 25 (ob vhodu v bazen Tivoli), 1000 LJUBLJANA tel.: +386 1 434 07 53 fax.: +386 1 230 19 07 e-mail: norik@norik-sub.si, www.norik-sub.si

‌ popotnica doma in po svetu

za~etni in nadaljevalni te~aji rekreativnega in tehni~nega potapljanja te~aji jamskega potapljanja raziskovanje jam potapljanje s plinskimi me{anicami potapljanje na dah

www.mladina.si

Mladina d.d., Dunajska cesta 51, Ljubljana

prodaja in servis potaplja{ke ter plavalne opreme


Vsebina Poročilo predsednika za leto 2008 Milan Horňák. .......................................... 3 Poročilo predsednika za leto 2009 Boštjan Vrviščar – Bole............................. 4 Žirovcova jama Milan Ferran............................................................................... 5 Ledena jama na Viševniku Dejan Hladnik........................................................13 Nadaljevanje raziskav v Požiralniku ob Zgornjem Kriškem jezeru Miha Staut.................................................................................16 Morfogenetske značilnosti kotline Rakov Škocjan Mateja Ferk . ............. 22 Komentar k filmu »Odprava v Jamo pod Debelim vrhom« Aleš Lajovic... 26 Prispevek k ustanovitvi Jamarskega kluba Železničar Miran Marussig.... 28 Dvesto sedemdeset stopnic Ciril Mlinar – Cic............................................... 30 V aragonitnem paradižu Peter Gedei............................................................... 37 Na strehi Evrope Miha Staut in Ines Klinkon...................................................... 44 Jame v okolici Trnovega (Črna gora) Aleš Lajovic......................................... 50 Srbska posla Snežana Jeretina............................................................................. 54 Moje nezgode v jamah Nebojša Matijević......................................................... 56 Žirovca na dolgo in počez Vesna Hrdlička Bergelj............................................ 58 Jam(ar)ska naključja  Mojca Stritar................................................................. 59 Jamarski šoli 2008 in 2009 Boštjan Vrviščar – Bole. ....................................... 62 Delavnica jamske potapljaške fotografije v Franciji Matej Simonič in Igor Vrhovec............................................................... 64 Poletni obisk francoskih jamarjev Miha Staut...............................................67 Kako se JKŽ zabava Iztok Trček – Jolbe........................................................... 69 Člani kluba tudi tečemo in žimarimo Boštjan Vrviščar – Bole........................ 73 Gospodar podzemlja znova lačen Jani Glavina...............................................74 Gurtnanje – slackline Primož Uršič....................................................................76 Jamarska akcija Viktor Robič – Brko................................................................. 77 V spomin: Nada Čadež Aleš Lajovic, Marjan Raztresen..................................... 78 V spomin: Danilo Riznar Jelinčič – Lilo Marjan Raztresen..............................81 Pesmi  Viktor Robič – Brko................................................................................... 84 (P)osebne novice ............................................................................................. 86 Fotostrip............................................................................................................ 92 Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS  ......................................................... 94 Registrirane jame v Katastru jam JZS......................................................... 96 Seznam članov JK Železničar........................................................................ 97 Seznami akcij JK Železničar........................................................................... 98 Kra­tek nas­vet pis­cem pris­pev­kov..............................................................106


Uvodnik

Be­se­da ured­ni­ka Najprej se moramo pohvaliti, da smo vsem zamudam navkljub postavili na svitlo novo številko Biltena Jamarskega kluba Železničar. Bilten ima že vrsto let ustaljeno zasnovo, kjer na dobrih sto straneh člani spregovorimo o klubskem dogajanju v preteklih dveh letih: raziskave, zanimivosti, tuje jame, vtisi, izobraževanje, dogodki. Na koncu je še vrsta tabel, ki povedo, kdo smo, kje smo vse bili in kaj smo odkrili. Tokratna številka je že 27. po vrsti, s tem je Bilten JK Železničar ena redkih slovenskih jamarskih revij s tako bogato zgodovino izhajanja (prva številka izšla že daljnega leta 1963). V zadnjih letih smo se kar nekako navadili, da je vsaka naslednja številka po nečem izjemna. Bodisi po obsegu, številu avtorjev, načrtov ali barvnih strani. Tokrat žal ni tako, obseg je malo bolj skromen (pa ne dosti bolj), poročamo o manj raziskavah, tudi manj prispevnikov imamo. Ni razloga za preplah, saj si vsakdo lahko dovoli kako suho leto. Eden od pomembnih razlogov za manj raziskovalnih prispevkov pa je gotovo začetek izhajanja revije Jamar, ki je po zasnovi precej bliže Biltenu kot Naše jame. Medtem ko je bilo včasih še možno isto raziskavo bolj poglobljeno objaviti v Naših jamah, bolj sproščeno pa v Biltenu, pa je to v kombinaciji Jamar-Bilten precej teže. Naj to ostane kot izziv za naslednjo številko, ali pa tudi za novega urednika, saj bi bil po že šesti zaporedni številki Biltena morda čas, da prepustim mesto urednika komu drugemu. Kdo se javi? Miha Čekada

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 27 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.ljudmila.org/jkz Bilten je brezplačen in izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963. 551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190

27. zvezek so sestavili člani JKŽ. Uredila: Miha Čekada, Peter Gedei Lektorirala: Mojca Stritar Postavil: Peter Gedei Naklada: 400 izvodov Tisk: Tiskarna Pleško, d. o. o.

Fotografija na naslovnici: Sneki v Raznožki – Žirovcova jama. Foto: Peter Gedei

2


Poročila

Poročilo predsednika za leto 2008 Milan Horňák

Z

a člani Jamarskega kluba Železničar je še eno uspešno leto, v katerem je bilo jamarskih akcij več kot 220. Seveda se je težko odločiti, katera je bila najboljša, saj je vsak obisk jame posebno doživetje. A  vseeno so najboljše prav jame, ki jih na novo odkrivamo in raziskujemo. Izmed takih odprav bi na prvem mestu navedel raziskovanje Požiralnika ob Zgornjem Kriškem jezeru na Kriških podih, ki ima zaradi reševanja enega od naših članov posebno mesto v zgodovini društva. Jama je podobno kot leta 2007 doživela nekaj obiskov, katerih rezultat je sedanja globina ok. 130 metrov. Na drugem mestu bi omenil nova odkritja v Ledeni jami na Viševniku, kjer so se odprli novi prostori, dolgi že več kot 300 metrov. Tretje mesto pripada naši kopaški sekciji. Jerko, Pero in njuni pomagači so na Lanskem vrhu prodrli v jamo Mik, kjer so že presegli globino sto metrov. Odkritje je še toliko zanimivejše, ker nekateri indici kažejo, da morda po mnogih letih lahko pride do odkritja fantomske Putikove Lippertove jame. Kot četrto bi omenil Žirovcovo jamo, ki pa je na četrtem mestu zato, ker gre za najnovejše odkritje, ki ga imata na vesti Milan in Ljubo. Vanjo sta prodrla lani decembra po 24 delovnih akcijah. Do danes dolžina jame presega ok. 1500 metrov, še zdaleč pa ni rekla zadnje besede. Seveda smo poleg naštetih odkritij člani JKŽ-ja izmerili in raziskali več novih prostorov, če omenim Prepadno jamo, jame v okolici Krašč ali v Beli krajini. Lahko navedemo, da so člani JKŽ-ja obogatili Kataster jam za 89 oddanih zapisnikov, izmed katerih 29 predstavlja novoregistrirane jame.

Leta 2008 smo kot vsako leto organizirali jamarsko šolo, ki se je je pod Jerkovim vodstvom udeležilo deset tečajnikov, od katerih jih je sedem opravilo izpit in pridobilo naziv jamar pripravnik. In če govorimo o izpitih, moramo še povedati, da je v tem letu izpite, ki so potekali v Rakovem Škocjanu, organiziral prav naš klub. Mladince smo jeseni predstavili tudi Luciferju, ki jih je pričakal v notranjski gmajni v Begunjah pri Cerknici. Organizirali smo tudi dve posebni akciji. Ena je bila namenjena našim bodočim članom. Na dan otrok smo se skupaj z otroki odpravili v Planinsko jamo, kjer smo jih skušali privaditi jamski temi. Druga akcija se je odvijala septembra in je bila namenjena našim najstarejšim članom. Klubske veterane smo peljali v jamo Vilenica in jih seveda potem ob žlahtni kapljici spodbujali k obujanju spominov na njihove junaške čase. Kot poseben dogodek bi omenil sodelovanje s Katastrom jam JZS, v sklopu katerega smo ponovno izmerili jamo Mačkovica, tako da se pri snemanju našim igralcem ne bo treba toliko časa izgubljati po jami (dve uri filma) in lahko naslednji film skrajšajo vsaj za dve tretjini. Več članov je na svojih potovanjih tu pa tam obiskalo tudi kako jamo izven Slovenije, v Franciji, Grčiji, Črni gori, na Slovaškem, Češkem in države bi lahko še naprej našteval in našteval. Na koncu bi rad povedal, da v prihodnjem letu 2009, kakor upam, recesija ne bo udarila tudi v naše jamarske vrste in bomo jame obiskovali prav tako uspešno in v zdravju kot doslej. 

3


Poročila

Poročilo predsednika za leto 2009 Boštjan Vrviščar – Bole

V

letu 2009 smo imeli 197 akcij. Registrirali smo devet novih jam in v Kataster jam JZS oddali 143 zapisnikov. Za največji uspeh je ponovno poskrbel Milan Ferran z raziskavami v Žirovcovi jami. Do sedaj smo v njej izmerili že 3700 metrov rovov. Raziskovalo se je tudi v Ferranovi buži in Pucovem breznu, kjer so bili odkriti in izmerjeni novi rovi. V omenjenih jamah nas še vedno čaka delo. Zaključile so se raziskave v Požiralniku pri Zgornjem Kriškem jezeru, kjer je napredovanje prekinila mokra ožina. Jamo smo po končanih meritvah tudi razopremili, vendar nekaj vprašajev še ostaja. Področje okrog Kriških podov je zanimivo za jamarske raziskave, zato smo tja poslali francoske jamarje, ki so navezali stike z nami in se zanimali za odkrivanje novih jam. Pri pregledu terena so odkrili nekaj manjših brezen. Obljubili so, da bodo oddali zapisnike v Kataster jam JZS, mislim pa, da je spet, tako kot že mnogokrat, ostalo le pri lepih besedah. Raziskani in izmerjeni so bili novi deli v Prepadni jami. V bližini je bila odkrita Velika Prepadna jama, ki s svojimi tremi vhodnimi brezni nemajhnih dimenzij kaže na to, da je okolica slabo preiskana in pušča možnosti novih odkritij. Kakor zakleto pa smo se ponovno s premalo resnosti lotili Pršivškega krasa. V Brezno pri gamsovi glavici smo se spustili le za vzorec, saj sta bili izpeljani samo dve akciji, premaknili pa se nismo niti za milimeter. Pozitivno je, da smo kasneje testirali vrvi, s katerimi je bilo opremljeno brezno. Preizkave so pokazale, da so vrvi, čeprav so vsako zimo vkovane v led in so tam že dolgih šest let, kljub temu še vedno varne. Tudi v Ledeno jamo na Viševniku ni nobeden pomolil nosu, tako da meritve in raziskave čakajo. Pod taktirko Mateja Mihailovskega so se začele potapljaške raziskave v Jami v gradu pri Osojniku. Preplavani so bili trije sifoni in odkritih je bilo okrog 400 metrov novih rovov. Začeli smo s projektom potopov v Škocjanskih jamah.

4

Pri novem vodstvu Parka Škocjanske jame je naša želja padla na plodna tla, tako da smo dobili dovoljenje za izvedbo raziskovalnih potopov. Ker gre za vseslovensko akcijo, je našemu klubu JZS podelila status vodje raziskav. Prijavili smo se, da bomo sodelovali pri akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu. 17. aprila 2010 bomo očistili Kačjo jamo pri Podtaboru na Dobrepolju. TOD Županova jama smo priskrbeli nekaj stare jamarske opreme, ki so jo uporabili kot razstavne eksponate na razstavi o Županovi jami. Ob njeni otvoritvi v maju je Igor Perpar povedal nekaj besed o raziskavah v jami, ki jih je pred leti izvajal naš klub. Jamarske šole se je udeležilo deset tečajnikov, ki so maja uspešno opravili interni izpit. Isti mesec smo imeli veteransko akcijo v Lipiški jami. Nebojša Matijević in Jernej Petrovčič – Jerko pa sta se avgusta udeležila jamarskega tabora Kamenmjavček 2009. Nejamarski akciji, ki se ju jamarji z veseljem udeležijo, sta bili Kolpa fest julija in luciferovanje decembra, ko je Lucifer žal krstil le dva nova člana. Da smo dobri v žimarjenju, smo pokazali na tekmi na Viru aprila, da smo hitri tekači, pa na teku trojk maja. Miha Staut in Ines Klinkon sta julija osvojila vrh Elbrusa in duh JKŽ-ja ponesla na vrh Evrope. Miha Staut je upešno zagovarjal svojo doktorsko disertacijo, tako da se število znanstvenikov v klubu vztrajno veča. Najmlajša sekcija se je povečala za dva nova člana: Gašperja pri Perparjih in Diano pri Celarcih. Peter Gedei, tako kot že vrsto let, ponovno pobira nagrade na mednarodnih fotografskih natečajih. Na Petzlov nagradni natečaj, ki še ni zaključen, pa je Peter prijavil fotografijo in Boštjan Vrviščar – Bole video. Rezultati izbora komisije bodo znani šele marca, ne glede na končne izide pa se je izkazalo, da v klubu dobro delujemo kot skupina, saj je Boletov video na javnem glasovanju zasedel prvo mesto. Zato naj bo ubi concordia, ibi victoria ali v slogi je moč moto za uspešno nadaljnje delo kluba. 


Raziskave

Žirovcova jama Milan Ferran

Z

aplano in okolico sem velikokrat prečesal v vseh vremenskih razmerah, a mi je Rajna peč ostala kot bela lisa. Proti koncu leta 2006 sem začel zahajati na tisti konec. Našel sem kar nekaj vhodov v potencialne jame, nobeden pa se mi ni zdel posebej zanimiv. Kljub temu sem hodil na opazovanje živahnejših. Pogojno perspektiven se mi je zdel le eden od vhodov ob jasi v Kapsovih dolinah. Včasih sta se mi pridružila še Ljubo Golob in Jernej Petrovčič. Ko smo merili temperaturo, je Jernej presenečeno ugotovil, da najzanimivejša špranja hitro menja smer prepiha. Še isto zimo smo se lotili odkopavanja. V začetku je šlo kar hitro in po četrti akciji smo vstopili v jamo. Nismo prišli daleč. Zaprlo se

je že na sedmih metrih globine. Razmere za delo niso bile vabljive, blato, voda, grušč. Težave so bile že z iskanjem nadaljevanja. To je bilo na najnižji in najmanj želeni točki. Spet je trajalo, da smo se prebili naprej, in to le za nekaj metrov. Razmere so bile spet take, da smo se držali bolj daleč, po malem pa smo le vztrajali. V neki akciji je nekdo vpil na vhodu in Ljubo je šel pogledat. Bil je lastnikov brat in ni kazal navdušenja nad najinim početjem. Kljub temu je povedal, da ga je pritegnil načrt dostopa do jame, ki ga je Ljubo pustil na armaturi svojega avta, parkiranega na robu bližnjega travnika. Gospa, ki se je sprehajala po bližnji cesti, je avto opazila., in ker je sameval še po več urah, je poslala moža, da

Vhod v Žirovcovo jamo.  Foto: Peter Gedei

5


Raziskave pogleda, ali je treba koga sneti z drevesa. Tako smo tudi prišli do lastnika, ki je dovolil nadaljnje kopanje in nas celo vzpodbujal. V okolici jame so manjše ponikalnice, ki so v večjih deževjih kar živahne. Pregledoval sem tudi severno stran Rajne peči in odkril več izvirov. Tako sem zašel še v sotesko Pečnikarice in »odkril« Jamo v Vranji peči (kat. št. 116). Po imenu sem jo že poznal, ker pa so koordinate vhoda zgrešene, sem mislil, da je to nova jama. Z Ljubom sva se tudi tam trudila, da bi prišla naprej. Jezerce v jami se je zdelo prav plitvo, ko sva ga sondirala s štirimetrsko leskovo palico, pa je pokazalo svoje razsežnosti. Uroš Ilič se je dvakrat potopil in prišel skoraj 30 metrov globoko. Zaustavili so ga prodnati nanosi in ožina na dnu. Uroš je ocenil, da največji pretoki vode dosegajo po več m3/s. Pretok v jami je stalen tudi ob največji suši. Izvor te vode lahko povezujemo z zaledjem v Kapsovih dolinah, višinske razlike pa je vsaj 80 metrov, torej nas lahko le naključje pripelje do teh globin.

Preboj

Pred drugo stopnjo.  Foto: Peter Gedei

Vrnimo se k Žirovcovi jami. Širjenje v nadaljevanju je bilo še težavnejše. Zmes lepljivega blata in kamnov je bilo treba odlagati v prvem prostoru in bilo je je toliko, da smo nivo materiala dvignili za več metrov. Sledili smo ozki špranji. Prepih je bil vseskozi pulzirajoč, nekako vsakih petnajst minut se je smer obrnila. V ozki špranji je občasno prav tulilo. Naenkrat se je odprlo, a le za deset metrov. V eni od akcij je deževalo in sproti pobiralo zadnji sneg. Tako so se v podzemlje stekale velike količine vode. Z Ljubom sva se že malo pod vhodom spraševala, kaj pomeni nenavaden hrup. Ali je to prepih ali voda? Za vsakim ovinkom je bil zvok močnejši. Ko sva prišla do končnih delov, sva že bila prepričana, da je to posledica vode. To pa bo spet visok slap ali pa vsaj velika količina vode! Začeli so se manjši blatni podori in pojavila

se je težava, kam odnašati material. Nadaljevanji sta bili dve, iz obeh se je slišalo bučanje vode in enega bo treba zamašiti. Lotila sva se spodnjega prehoda, kar se je pokazalo za pravilno. Že po petnajstih minutah premetavanja materiala se je Ljubo spomnil, da je s seboj prinesel antibiotik. Jaz sem se že jezil, da naj pazi, kako jemlje te reči, pa je bil le »Blatomicin«, ki sva ga v tisti akciji večkrat uporabila. V dveh akcijah prideva skozi. Rov se razširi na več metrov premera. Navzdol mečeva kamne in ugotoviva, da ne bo šlo brez opreme. Jaz grem v avto po opremo in vrv. Nekoga moram še obvestiti, kje sva. Izbira ni velika, malo jih ve za lego vhoda. Ko se vrnem, ugotovim, da nimam pasu. Opremiva in spustim se z Ljubovim pasom in desenderjem. Sproti poročam, na eni strani meander, z druge strani »uf« veliko teme, dno je daleč

6


Raziskave in nerazločno. Šumenje potoka je bilo komaj slišno. Dobrih dvajset metrov nižje pridem do tri metre široke skalne police. Precej ožji meander se nadaljuje še kakih petnajst metrov v globino. Na dnu se nekaj lesketa, voda, le da ne vem, v katero smer teče. Grem po polici v eno smer in po 40 metrih pridem do blatnega zamaška. Obrnem se še v drugo smer, kjer pa se kmalu zoži zaradi ogromnega podora. Prehode je treba iskati med bloki. Pridem do potočka in vidim, da teče proti meni. Obrnem in hitim poročat Ljubu. Komaj sem mu uspel dopovedati, da naj gre v avto po moj pas. Po dolgem času pa vpije, naj pridem gor. Priplezam do drugega sidrišča. Pas je našel v avtu, desenderja pa ne. Pas ni za nikamor, ne spravi ga čez kolena. Najprej se zmerjava, »vsi enaki, vsi enakopravni«, potem pa se vrnem do njega, da zamenjava opremo. Skupaj nadaljujeva raziskovanje v protitočni smeri. Rov je skoraj vodoraven, širok 1 do 2 metra in visok 3 metre. Prekinjajo ga podori. Kjer ni podora, je pravo sprehajališče. Rov se cepi in nadaljujeva po večjem. Podor je neprekinjen in po 50 metrih se v celoti zapre. Poizkusiva še v drugem rovu, ki se kmalu spet cepi, levi krak se konča v vodi, mogoče pozneje sledi še sifon. Pri povratku še malo opazujeva. V oči padejo prodniki peščenjaka, ki ležijo dobesedno povsod, na dnu in tudi na najvišjih policah. Najdeva kar nekaj kosti, vejic, storžev in tudi semena. Greva pogledat še nizvodno. Po potočku ne gre. Kmalu sledi petmetrska stopnja z dvoranico. Vrneva se do blatnega zamaška na koncu vhodnega meandra in splezam do vode. Nadaljujem z vodnim tokom in se po 50 metrih obrnem. Ocenila sva, da sva odkrila preko 500 metrov rovov. Med naslednjo, 25. akcijo zamenjava vrv in opremiva še meander do potoka. Toku slediva točno proti severu. Malo od mesta, kjer sva zaključila raziskovanje med zadnjo akcijo, se voda poglobi in strop se spusti sko-

raj do gladine. Nekako pridem skozi in kljub visokim škornjem se zmočim. Rov v nadaljevanju je nizek in po 15 metrih se zaključi v ožini. Pri povratku opazim freatični rov premera en meter v apnencu, ki vodi do razširitve z istim potočkom na dnu. Sledim vodi, kjer se rov spet zoži. Ljubo me kliče in čudim se, da je bredel za menoj. On pa lepo suh. Seveda je našel obhod, in kot smo pozneje opazili, obstaja še eden. Nadaljevala sva po suhih rovih in večkrat prišla do križišča, kjer se nisva znala odločiti, kam naprej. Spet sva se odločila za spust do šumečega potočka. Jama je tu globlja za 15 metrov. Sledila sva toku. Rov je vseskozi na meji prehodnosti. Na koncu sem spet nadaljeval sam in se po 50 metrih obrnil. To so najbolj neprijazni deli jame in še danes nismo nadaljevali v tej smeri razen med meritvami.

Kuržera.  Foto: Peter Gedei

7


Raziskave Meritve Začeli smo z meritvami in vsakič pokukali še v kak stranski rov. Pri raziskavah sta se pridružila še Stane Bajt in Andrej Erznožnik. Rovi so vseskozi dajali vtis, da se bodo za ovinkom končali. Široki so okoli en meter, redko dva metra in več. Glavni rov večkrat prekinjajo lokalni prelomi, prehodni v več nivojih in visoki 30, tudi 40 metrov. Dvoran praktično ni, lokalnih podorov pa veliko. Večino raziskovanja smo opravili brez pasov in vrvi, tako da je bilo napredovanje enostavno. V neki akciji sva z Boštjanom Vrviščarjem merila in sproti raziskovala. Naenkrat Boštjan: »Tu pa je nekdo že hodil!« Pridem do njega in ne prepoznam rovov. V katero jamo pa sva prišla? Ko sva se razgledala, sem prepoznal končne dele meandra Globoka brazda. Takrat sem opazil odprtino, skozi katero sva sedaj prišla, le da sem ji pripisal povezavo s spodnjimi rovi. V tisti akciji sva namerila 540

Pri Raznožki.  Foto: Peter Gedei

8

metrov, za mene največ naenkrat. Stranskih rovov je res veliko. Večina se ponovno priključi glavnim rovom. Še večkrat smo prišli v situacijo, da smo ponovno prišli do lastnih stopinj, ne da bi vedeli, kje smo. Meritve so potekale sproti, risanje tudi. Tloris se je v množici rovčkov še dalo pregledno narisati, iztegnjeni profil pa bo za večino nepregleden, čeprav je zahteval veliko truda. Odkrili smo tudi tri sifone, pozneje, v poletni suši, pa je eden presahnil. Spodnji deli jame so zelo blatni, kar kaže na poplavljanje ob visokih vodah. Najnižje izmerjena točka je pri 106 metrih, kar je veliko globlje od pričakovanega. Domneva, da je jama povezana z Jamo v Vranji peči, se je porušila. Andrej Erznožnik je izmeril vhod v slednjo. Nedostopen je z vseh smeri in meritve mu je uspelo opraviti šele pozimi, ko je odpadlo listje. Izhodišče je določil z GPS-om z geodetsko natančnostjo, od tam pa


Raziskave je z elektrooptičnim teodolitom usmeril v tarčo direktno na vhodu v jamo. Meritve so pokazale točne koordinate, in kar je pomembneje, koto vhoda, ki je »padla« s 540 na 512 metrov nadmorske višine, kar spet dopušča realno možnost povezave med obema jamama. Poleti smo se lotili odkopavanja v še enem potencialnem vhodu z delovnim imenom Sušica. Jama je 25 metrov višje in 250 metrov severozahodno od vhoda, kar je nad znanimi rovi Žirovcove jame. Hitro smo napredovali in dosegli globino med 65 in 70 metri, v drugem kraku pa smo prišli ok. 30 metrov globoko. V obeh krakih je možno nadaljevanje, le da je treba odmetati nekaj skal in drobirja. Jama sledi lokalnim prelomom, ki za seboj puščajo manjše podore. Sušice še nismo izmerili, lahko pa predvidevamo lokacije možnih povezav z Žirovcovo jamo. V Žirovcovi jami smo se lotili raziskovanja tudi manj lahkih rovov in kaminov. Klasičnih

kaminov ni, so le razpoke, ki so nad našimi prehodi. Da nam je uspelo splezati 20 metrov visoko, je trajalo pol akcije, potem pa smo ugotovili, da se dviguje nadaljnjih 15 metrov in je videti kot konec razpoke, zato smo raziskave pustili za sušne čase. Pregledali smo tudi južne krake in v velikih podorih napredovali le malo. V jugovzhodnem kraku smo prišli celo do korenin dreves. Ves južni del jame je že blizu površja, kar se s podrtimi rovi čuti tudi v jami. Približno enako, čeprav mnogo globlje se opaža tudi v severnem delu. Merjenje smo nadaljevali jeseni. Neizmerjeni deli so bili razmetani po vsej jami. Vsakič smo odkrili še kaj novega. Med zadnjimi akcijami sva se z Janijem Glavino odločila, da preplezava kamin v severovzhodnem delu. V drugem poizkusu nama je uspelo priti v pravo nadaljevanje. Drugi del kamina je prosto preplezljiv, petnajst metrov višje pa naju je pričakala popolnoma drugačna jama: veliki,

Nad Presenečenim kaminom.  Foto: Peter Gedei

9


Raziskave

V dvorani Stojan in prijatelji.  Foto: Peter Gedei

lepo zasigani rovi. Najprej sva se usmerila v manjši zahodni rov, ki se je po 50 metrih končal v ožinah. Manjših rovčkov nisva niti pregledovala. V vzhodnem rovu so se dvorane kar vrstile. Po 200 metrih se tudi ta krak zaključuje v podoru. Novi rovi so na samem robu hriba. V ožini na koncu vzhodnega rova se čuti zmeren prepih v jamo. V naslednji akciji se nas je zbrala številčna ekipa za merjenje in raziskovanje. Pridružili so se nam tudi člani SO PDS »Velebit« iz Zagreba. Na novo smo izmerili 500 metrov rovov in odkrili Bakšev rov, ki se razprostira nad meandrom Globoka brazda.

Za konec Kakšni so plani? Izmerili smo preko 3500 metrov rovov. Za raziskovanje je ostalo še veliko zanimivih delov, predvsem v višjih nivojih. Naša pričakovanja so tudi, da jamo povežemo še z drugim vhodom. Eden od teh je Sušica, drugi vhod pa je nad seve-

12

rovzhodnimi deli, kjer je prepih usmerjen v nasprotni smeri kot na vhodu v Žirovcovo jamo. Zanimiv ostaja eden od pritokov v Južnem toku, ki bi lahko dal odgovor, od kod priteka voda. Ali bi lahko pritekala celo od požiralnika pri Jamniku? Tudi odtok vode v severnem delu še ni raziskan. Tu bi lahko pričakovali končni sifon in ugotovitev, kam voda odteka. Domneva ostaja Jama v Vranji peči, do katere manjka še okoli 150 metrov. Starejši ljudje na Miznem dolu pomnijo, da so pred letom 1950 barvali požiralnik v Kapsovih dolinah in da se je barvilo pojavilo v izvirih na vzhodni strani Rajne peči. Zakaj bi barvali tako majhen požiralnik? Barvanje zahteva velik trud in to bi moralo biti dokumentirano, zapisov pa nismo našli. Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj prepih v jami pulzira. Večinoma piha iz jame tudi poleti, v ekstremnih temperaturah pa ni prepih nič močnejši. Ali je odvisen zgolj od sprememb zračnega tlaka? 


Raziskave

Ledena jama na Viševniku Dejan Hladnik

L

edena jama na Viševniku leži v strmem skalnem pobočju na nadmorski višini 1620 metrov in naj bi imela več vhodov. Lansko leto je Peter Gedei, ki je bil v njej že davnega leta 1990, dal idejo, da bi jo spet obiskali. Zanimiva naj bi bila zaradi ledenih tvorb in na klubu je bilo kar nekaj interesentov za obisk, ki smo ga izvedli junija 2008.

Prvi obisk Start iz Ljubljane je bil ob 5.30 zjutraj izpred Petrolovega bencinskega servisa. Po dobri uri vožnje smo prispeli v Bohinj. Ustavili smo se pri Borutu v hotelu, kjer nam je postregel z zajtrkom. V Bohinju so si Bohinjci na cesti, ki vodi na Vogar, postavili zapornico, ob kateri veselo tržijo uporabo ceste za 10 evrov. Ker je vozil Peter s škodilakom, sem predlagal, da se zamenjava in da poskusim

gospo na zapornici prepričati, da nam ne bo treba plačati vstopa. Ko smo prispeli do zapornice, so se začela pogajanja. Po nekaj minutah pogovora in dokazovanja, da smo upravičeni do prostega vstopa, nam je gospa sicer odprla, vendar je pripomnila, da se moramo v bodoče najaviti pri njihovem županu in izpolniti še neke obrazce. Ha ha ha ... Na parkirišču, kjer pot vodi do planine Viševnik, smo pustili avtomobile in se podali v breg. Oprema standardna z dodatkom derez v nahrbtniku. Prispeli smo do planine, kjer nam je Peter v steni pokazal, kje približno je jama. Odločilo smo se, da gremo kar po poti v dolino in potem desno pravokotno na steno poiskat jamo. Pri steni smo se razdelili in šli iskat vhod, ki smo ga čez dobre pol ure tudi našli. Na vhodu je sneg in iz jame močno piha.

Ledeni čep v levem delu vhodne dvorane.  Foto: Peter Gedei

13


Raziskave Vhod je ozek približno 45 centimetrov in dolg nekaj metrov, torej gre v bistvu za razpoko. Med spustom tik pod vhodom smo naleteli na lep ledeni stalagmat. Ker je bil nekaj metrov v notranjosti že led, smo si nataknili dereze ter pričeli raziskovati in fotografirati. Jama se po nekaj metrih razcepi v dva dela. Levi del je po 30 metrih brezno, ki ima ledeni čep in nad njim ok. 40 metrov visok kamin, ki je ves v ledu. Po Petrovem pričevanju je bilo ob njegovem prejšnjem obisku tukaj brezno, globoko približno 30 metrov. Ledeni čep je bil v večjih nivojih, kar se lepo vidi na slikah. Splezal sem čez manjši previs, na katerem smo domnevali, da gre jama naprej. Žal je bil le ledena polička. Nadaljevali smo z raziskavami desnega dela, v katerem ne gre brez vrvi. Po ok. 60 metrih 30-stopinjskega horizontalnega spusta smo dosegli dno dvorane. Približno na sredini spusta je na levi strani nastala večja odprtina, ki je Peter ob svojem prvem obisku ni opazil. To je novo, je rekel, tega tukaj ta-

krat ni bilo. Led se še nekaj metrov nadaljuje, nato pa povsem izgine. Rov se razcepi v dva dela. Desni del se prične ob spremljavi močnega, hladnega prepiha strmo vzpenjati, zato smo sneli dereze in se lotili raziskovanja. Po ok. 40 metrih smo prišli v novo dvorano večjih dimenzij (40 × 30 m, visoko 35 metrov), ki pa se ne konča in gre naprej po desni strani. Malo smo se vzpeli po rovčku, kjer je prepih zopet močan, in po ok. 40 metrih naleteli še na večjo dvorano (50 × 40 m, visoko 50 m). Zelo smo bili navdušeni nad odkritjem, zato smo se odpravili naprej. Na levem koncu te dvorane smo splezali po rovčku, dolgem šest metrov, iz katerega se vidi v novo dvorano (ok. 40 × 25 m, visoko 30 metrov). V tem rovu pa zelo močno mrzlo piha, tako da daljše zadrževanje v njem ni priporočljivo. V bistvu je ta rovček približno na sredini dvorane. Žal tukaj potrebujemo sedem metrov vrvi, ki pa je nismo imeli s seboj. Ker smo imeli s seboj hiltija, smo navrtali še nekaj sidrišč.

Dimenzije stopljenega prehoda so vredne vsega spoštovanja.  Foto: Peter Gedei

14


Raziskave Raziskovanje je bilo končano in odpravili smo se proti izhodu. Ker nam je že vsem krulilo po želodcu, smo se zopet ustavili pri Borutu, kjer smo si privoščili pleskavice in pirček. Akcijo smo zaključili ob prihodu v Ljubljano v poznih večernih urah. Udeleženci: Peter Gedei, Dejan Hladnik, Borut Jurkovič in Andrej Stržinar.

Drugi obisk Ker nas je vse zanimalo, kaj je za zadnjo dvorano, kjer nas je zadnjič ustavilo brezno, smo se odločili, da akcijo ponovimo. Drugi obisk je potekal v podobnem vrstnem redu, s tem da smo se z gospo v Bohinju malce dlje pogovarjali, da smo prišli čez brez vstopnine. V jami smo premagali 7-metrsko brezno in prišli v dvorano (ok. 35 × 15, visoko 35 metrov). Na levem delu je ena ekipa šla raziskovat perspektiven rovček. S Stautom sva odločena začela plezati steno na levi strani, kjer je bilo čutiti močan mrzel prepih. Po 10 metrih sva prišla v rovček, kjer je bilo čutiti

še močnejši prepih. Prišla sva do kamrice, kjer rovček zavije malo navzgor. Ustavilo naju je brezno, globoko ok. sedem metrov. Pred seboj na drugi strani brezna sva zagledala nadaljevanje, a žal bi potrebovala vrv, ki pa je nimamo dovolj s seboj. Brezna se s prostim plezanjem ne da prečiti, ker bi bilo prenevarno. Odločila sva se, da raziskovanje novih rovov prepustimo naslednji akciji. Odpravili smo se proti izhodu in nazaj v dolino. Na travniku pred planino Viševnik pa smo srečali Aleša Lajovica, ki jo je urno mahal proti nam. Skupaj smo odšli v dolino in zaključili v piceriji v Bohinju zraven Mercatorja. Povratek je bil zopet v poznih večernih urah. Drugi obisk te jame je bil septembra v nekoliko drugačni zasedbi JKŽ-ja. Udeleženci: Miha Celarc, Peter Gedei, Bojana in Dejan Hladnik, Snežana Jeretina, Borut Jurkovič, Miha Staut, Ines Klinkon, Mojca in Boštjan Vrviščar ter nadzemni obiskovalec Aleš Lajovic.  

Novoodkrita velika dvorana.  Foto: Peter Gedei

15


Raziskave

Nadaljevanje raziskav v Požiralniku ob Zgornjem Kriškem jezeru

O

Miha Staut

 novejših raziskavah v najvišjem aktivnem slovenskem ponoru je bilo že kar nekaj napisanega. O tem si je mogoče nekaj prebrati v prejšnjem Biltenu (Staut, 2008a; Klinkon, 2008) in v krajši novici v novi slovenski reviji Jamar (Staut, 2008b). V času, ki je pretekel od tedaj, pa je vendarle prišlo do novih odkritij in tudi odločitve o začasnem zaključku raziskav. Zaradi tega sem se odločil ta del jamarskih aktivnosti na Kriških podih nekoliko podrobneje popisati. Glede na prejšnja leta je tudi sicer ne ravno velika raziskovalna vnema za visokogorske akcije, pri katerih je običajno treba v klanec nekaj ur vleči zajeten nahrbtnik raziskovalne opreme, še dodatno padla. Verjetno gre del zaslug pičlega obiska tudi na račun tehničnih razširitvenih posegov v jami, s katerimi se na našem klubu trenutno aktivno ukvarjata le dva. Oba sta v splošnem jamarsko precej zasedena in je zaradi tega termin, ki bi ustrezal njima in razmeram v jami, toliko težavneje najti. Tako so se od zadnjega poročanja v Biltenu v tej jami zvrstile le tri raziskovalne akcije.

Prva novica po vstopu je bila negirana hipoteza o dokaj konstantnem vodnem pretoku skozi jamo. Skalno pregrado na vhodu v jamo je izdatno prelivalo in misel na mokre vertikale ni bila prav nič prijetna. Namen obiska je bil prepričati eno izmed obeh ožin za Čakalnico, da smo ljudje dovolj široki za njeno prečenje. Že v vhodnem vodoravnem delu jame je bilo jasno, da bodo tokratno akcijo precej popestrile vodne vragolije. V tem delu je bila voda ravno prav globoka, da je dovolj izdatno zapolnila vratno odprtino. Takrat mi je postalo žal, da sem kljub nasprotovanju s seboj vzel fotoaparat. No,

Akcija 16. in 17. avgusta 2008 Neko soboto sredi avgusta leta 2008 smo se tako okrog enih v Vrata pripeljali Jernej Petrovčič – Jerko, Ines Klinkon in jaz. Ni se nam mudilo, saj se je vreme po prehodu hladne fronte, ki je prinesla sneg do nadmorske višine približno 2000 metrov, izboljševalo. V jamo sva z Jernejem (Ines je bila v tem primeru podporna ekipa) tako vstopila šele okrog pol petih.

16

Jerko in MIha po akciji.  Foto: Ines Klinkon


Raziskave tuši, ki so si sledili, so bili občasno izredno nadležni, občasno pa samo zmerno. Ko se je Jernej pod mano spuščal, je voda, ki je udarjala ob njegov PVC, tako čudno bobnela, da nisem bil prepričan, ali izredno predirljivo prdi ali se mu je pokvarila vrtalka, ki poblaznelo ropoče na vse strani, ali ima probleme z vrvjo, ki mu preskakuje v zavori. Bolj ali manj v tem ritmu sva napredovala do druge polovice Brezna pričakovanj. Tam sem se pripeljal mimo Jerneja, ki je sredi brezna ždel na polici. Miha: »Ti, ka je pa narobe?« Jernej: »Nč. Mal velik vode je tuki spodi. A bi lahko bil problem tole za dihanje?« Miha: »Ah, to so bajke! Sam dol glej, pa bo vse OK.« No, na tem delu je slap resnično zapolnjeval celotno cev dimenzij tri krat tri metr, ampak spust verjetno ni prav dosti odstopal od običajnih spustov pri soteskanju. Najbolje pri vsem je bilo, da ni prav nič zeblo. Tukaj bi morda izpostavil, da Jerko za razliko od mene ni imel neoprenske obleke. Na dnu sva se takoj lotila dela. Pod težo najinih argumentov je bila ožina v sicer zelo napokani kamnini precej nemočna. Tako se je v tistih nekaj urah pregovarjanja skoraj vdala. Našla je le še toliko prepričanja, da nama je zaradi izdatnega vodotoka preprečila prehod v naslednje brezno. Ker sva svoje argumente v tej akciji izčrpala, ni bilo tam spodaj več kaj početi. Za konec sem še izvlekel fotoaparat iz začuda še vedno suhe PVC-vrečke in na slepo izstrelil nekaj posnetkov v globino za ožino, saj je kapljajoča in pršeča voda fotoaparat v trenutku dodobra okopala. Skozi iste tuše kakor dol grede sva odbrzela nazaj. Zunaj naju je že od daleč pozdravljala Ines, ki se je medtem vračala od koče, do katere je našla tudi enostavnejšo pot od dosedanje. Opazila je tudi, da se je v času najinega obiska pretok skozi vhod zmanjšal, saj je skala ob vhodu, ki je bila prej še poto-

pljena, že pokukala iz vode. Kakor kaže, tudi odtok našega najvišje ležečega jezera kljub veliki (poletni, saj druge ne poznamo) konstantnosti po obdobjih močnejšega deževja ali taljenja snega izkazuje določeno nihanje. Vendarle pa je zanimivo, da v času našega avgustovskega obiska leta 2007, ki je bil začinjen z neprestanim dežjem, v odtoku ni bilo pretokov, ki bi bistveno odstopali od običajnega stanja. Zaradi tega lahko zaključim, da so hidrološke razmere tega jezera kljub potencialno zelo majhnemu prispevnemu območju zelo konstantne. Dinamike poplavnih valov pa nam v teh nekaj obiskih ni uspelo razumeti. Zaradi nezanesljivih napovedi smo se odločili spati v koči, v kateri so se kot podgane stiskale trume planincev, s katerimi si je bilo treba deliti nočno zvočno kuliso in zatohli ter predihani zrak podstrešja. Drugo jutro je bil plan še kakšna krajša planinska eskapada, vendar je megla izjalovila naše načrte. Zaradi tega nas je kmalu popoldne odneslo v dolino. Med spustom si je Ines zaradi težkega nahrbtnika in verjetno tudi obrabljenih čevljev poškodovala koleno, kar je pomenilo, da se nekaj časa takih akcij ne bo udeleževala.

Akcija 10. oktobra 2008 Ne glede na to pa je neznani svet za takrat še neprehodno pasažo tako podžigal našo radovednost, da smo dva meseca kasneje romarsko pot skozi Sovatno ponovili Milan, Peter in jaz. Vremenska napoved je bila izredno ugodna in taka se je tudi izkazala. V teh jesenskih mesecih si pokrajina ponovno odpočije od poletnega vrveža in živali, ki so se umaknile v manj obljudene predele, ponovno pridejo na svoje pašnike. Milan tokrat omenjeni pasaži ni pustil trohice zadovoljstva, saj jo je spremenil v udoben hodnik. Do tega trenutka pa sta vendarle minili dve uri in pol, tako da sva se s Petrom v Čakalnici kar solidno namrazila, saj tudi v normalnih vodnih pogojih voda tukaj prav

17


Raziskave

Milan se vrača iz vodne pasaže.  Foto: Peter Gedei

nesramno prši. Pod pasažo se odpre 12 metrov globoko zvonasto brezno, ki se konča na dvostopenjskem prostornejšem dnu (Oder). Višjo etažo tega dna je verjetno ustvarila ista voda, ki je nekoč v to dvorano pritekala skozi višjo ožino v Čakalnici. Nižja etaža pa se steka v novo, ožjo pasažo, ki vodi v naslednje, 11 metrov globoko brezno. Medtem ko je Peter fotografiral, je Milan brž opremil to stopnjo in se spustil. Rov se z dna v prosto preplezljivi stopnji spusti še 6 metrov v prostor s površino približno 3 × 3 metre. Tam pa se rov zoži v zelo ozko, z vodo deloma zalito pasažo. Še preden naju je Peter dohitel, se je Milan rešil plezalne opreme in se zbasal vanjo. Čez nekaj minut se je premražen vrnil z informacijo, da je rov v dolžini kakšnih 8 metrov ozek in vedno bolj zapolnjen z vodo, vendar se na drugi strani že sliši prelivanje preko nekakšne pregrade v morda meter nižje ležeče jezerce.

18

Po njegovem povratku smo družno sklenili, da je čas za umik. Zunaj je sonce pošiljalo še zadnjo rdečino v ugašajočo zarjo, nad Stenarjem pa se je že bleščala skoraj polna luna. Vreme je bilo še vedno povsem jasno in le tu in tam je precej neprijetno zapihalo. Spust v dolino je (morda brez potrebe) minil v soju čelnih luči in stokanja ramen pod težkimi nahrbtniki. V mislih pa se je vrtela skrb zaradi vodne ožine, saj je, če izvzamemo vhodni rov, predstavljala novost glede na dosedanji potek jame. Dosedanje tako elegantno premagovanje vertikal je v zadnji pasaži povsem izgubilo svoj zagon, pa tudi prepih se je izgubil. S tem se je zaključila edina enodnevna akcija v tej jami. Sledila je zima z obilico snega, ki se je stopil sorazmerno pozno. Ob siceršnjih službenih obremenitvah in splošnem entuziazmu za raziskovanje te jame, ki je velo iz klubskih članov, je do naslednje akcije prišlo šele čez


Raziskave leto dni. Če sem čisto natančen, so avgusta leta 2009 jamo obiskali francoski jamarji iz kluba Taupes du Glandasse, ki so kak teden stikali za jamskimi vhodi v okolici bivaka IV. O tem si lahko kaj več preberete v prispevku na straneh 67–68.

Akcija 3. oktobra 2009 Zaradi Milanovih opisov vodnatosti in ozkosti pasaže ter njegove znane trdoživosti je bilo izredno težko prepričati kogar koli, da bi obiskal to jamo. Ko je jeseni sneg že močno trkal na vrata in je bilo časa vedno manj, sem Milana vendarle prepričal, da bi se še enkrat odpravili na Kriške in ugotovili, ali je jamo vredno raziskovati naprej ali jo razopremimo in zaenkrat z raziskavami zaključimo. Žal tudi Milan že dlje časa trpi zaradi težav s koleni. Zaradi poslabšanja stanja v tednu pred odhodom je odpovedal udeležbo, k sreči pa sta jo potrdila Roman in Vesna Hrdlička Bergelj. V letu dni so se Ines težave s kolenom umirile in tudi ona se je odločila udeležiti akcije. Jutranje vzpenjanje skozi Sovatno je minilo v znamenju v oblake zavitih vrhov in občasne megle. Za popoldne napovedano izboljšanje se je uresničilo na kriški strani, kjer smo res uzrli sonce. Morda je tudi zaradi tega preoblačenje trajalo nekoliko dlje. V jamo smo se splazili okrog pol dveh. Roman in Vesna sta načrtovala izmero novih delov jame, jaz in Ines pa sva šla na dno pokukat v Ferranovo ožino in poizkusit premagati tisto lužo, ki ga je nazadnje odvrnila. Pretok vode je bil izjemno nizek, tako nizkega med svojimi obiski še nisem videl. Zato je bila vlaga v neoprenskih oblekah sprva bolj endogena. Potem ko se psihično pripraviš na kopanje v ledenici, se tista Milanova cevka sploh ni izkazala za tako trd oreh. Morda sta bila delno zaslužna za to tudi nizek pretok in dejstvo, da nisem prav natančno vedel, kje je tisti del pasaže, ki je ustavil Milana. Na drugi stani se odpre morda 5 ali 6 me-

trov dolg, prav toliko širok in kakih 8 metrov visok prostor. Stene so na drobno napokane in vse, kar sem prijel, mi je ostalo v roki, na debelo naložen drobir na tleh pa spominja na kakšno dolomitno melišče. Voda pri tleh izginja v novo ožino v meandru z lužo na dnu. Nekoliko višje po nekaj brcah z nogo pa je isti meander postal prehoden in splazila sva se morda še kakih pet metrov naprej, kjer prehod ponovno postane preozek in povsem zarušen. Skozi režo pri nogah se je nekaj metrov nižje videlo tekočo vodo. Vrnila sva se v dvoranico in poizkusila še po vodi. Vhodna ožina me je ustavila že pri medenici, Ines pa se pol metra nižje ni uspelo zavrteti, da bi se »izlila« v dokaj globok bazenček, ki naju je čakal takoj za ožino. Sklenila sva, da imava visokogorskega kopanja za nekaj časa dovolj, in se vrnila. Na drugi strani sta naju že čakala Roman in Ve-

Oder.  Foto: Peter Gedei

19


Raziskave

Udeleženci zadnje akcije v jami.  Foto: Miha Staut

sna, ki sta medtem končala z meritvami. Ker se ni nikomur več dalo tlačiti v vodno ožino, bodo novoodkriti deli ostali le skicirani. Po začetnih prostornih breznih, v katerih je bilo napredovanje enostavno, je postajala jama v spodnjih delih vse napornejša, saj je težkih ožin, ki potrebujejo širjenje, vse več. Ob razmisleku o tem, kdo je sploh še pripravljen prenašati tovore do jezera in nazaj, kar je milo rečeno garaško delo, in koliko med njimi je takih, ki pripadajo inženirski sekciji, sem sklenil, da raziskave v jami vsaj zaenkrat zaključimo. Morda se bo v prihodnosti našla zagnana ekipa, ki bo v njej ponovno našla izziv in nadaljevala z raziskovanjem. Zato smo jamo povsem razopremili. Iz nje smo povlekli stare in nove vrvi ter, kolikor je bilo mogoče, počistili ostanke reševalne akcije. V jami sta ostala le armafleks (zaradi volumna) in ena vrv, ki so jo bloki podora višje v breznu tako zasuli, da nama je z Ines ni več uspelo izkopati.

20

V jami ure hitro tečejo, in ko smo prišli ven, je bila že trda tema. Zato smo brez pretiranega zavlačevanja krenili proti koči na Kriških podih, ki je bila že zaprta in smo zato spali v zimski sobi. Po vrvi, ki smo jih pustili pred jamo, smo šli šele naslednji dan in jih odnesli v prostor, kjer je nameščeno obračalno kolo žičnice. V dolino jih bomo spravili naslednje leto, ko bodo žičnico ponovno pognali. 

Literatura Staut, M. (2008a): Obuditev raziskav Ponora ob Zgornjem Kriškem jezeru. Bilten Jamarskega kluba Železničar, 2008, str. 23–29. Klinkon, I., Staut, M. (2008): Intervju z Danilom Cejem. Bilten Jamarskega kluba Železničar, 2008, str. 117–123. Staut, M. (2008b): Novejše raziskave Požiralnika ob Zgornjem Kriškem jezeru. Jamar, 1/2, str. 6–7.


Raziskave A1 A2

POŽIRALNIK OB ZGORNJEM POŽIRALNIK OB ZGORNJEM KRIŠKEM JEZERU kat.št. 3241 KRIŠKEM JEZERU X 141 153 Y 408 kat.539 št. 3241

BREZN O

A3

A4

A6

Nadmorska višina vhoda: 2158 m

Y: 408 539 X: 141 153 Jamarski klubvišina Železničar Nadmorska vhoda: 2158 m

A8

A7

Načrt izdelala: Milan Ferran in Miha Staut Merili: Milan Ferran, Vesna in Roman Hrdlička Bergelj in Ines Klinkon

COV P

RŠILN IK

Načrt izdelala: Milan Ferran in Miha Staut Merili: Roman Bergelj, Milan Ferran, Jamarski klub Železničar Vesna Hrdlička in Ines Klinkon

MINKIN O

A5

BOJNE

A9

A10

PREREZ 0

5

10 15 20

25 m

A4

A6 A5

A7

B18

ODER

B19 B16

A8

A12

A9

A11

B2

NJ

B6

A13 A14

A10

ČAKALNICA

BOJNECOV PRŠILNIK

A14

BOJNECOVA PROMENADA

AKOVA

MINKINO BREZNO

A12 A13

CEJEVA KALVARIJA

O PRIČ

A3

A11

BREZN

A2

BOJNECOVA PROMENADA

CEJEVA KALVARIJA

A1

B7

B8

B9

B6

BREZNO PRIČAKOVANJ

TUŠ

B8

B9

B10

B15

N

B13

B10

ČAKALNICA PODRTA DVORANA

B11 B12

PODRTA DVORANA

B13 B14

ODER 0

2

4

6

8

TLORIS

10 m

B15

B16

B17

B19

21


Zanimivosti

Morfogenetske značilnosti kotline Rakov Škocjan Mateja Ferk

V

okviru diplomskega dela sem se ukvarjala z morfogenezo kotline Rakov Škocjan, tu pa predstavljam njene osnovne morfogenetske značilnosti s poudarkom na speleoloških analizah, ki sem jih opravila v jamah na proučevanem območju. Rakov Škocjan se nahaja v severozahodnem delu Notranjskega podolja. Leži med Planinskim, Unško-Rakovškim in Cerkniškim kraškim poljem ter Javorniki. Kotlina Rakov Škocjan, znotraj katere sta dve kotanji, je oblikovana v manjši kraški uravnavi na nadmorski višini okoli 600 metrov. V jugovzhodnem delu je kraška dolina Raka, v severozahodnem delu pa kotanja Podbojev laz. Celotno obravnavano območje je zgrajeno iz apnencev spodnje kredne starosti. Na proučevanem območju prevladujeta vertikalen odtok in podzemno pretakanje vode. Površinsko tekoča voda se pojavi zgolj v dolini Raka. Dva kilometra dolg odsek kotline s površinsko tekočim Rakom med izvirnimi Zelškimi jamami (katastrska številka 576) in ponorno Tkalca jamo (kat. št. 857) sicer kaže na razpad plitvo pod površjem potekajočega jamskega sistema. Vendar so v pobočjih kotline oblikovane živoskalne uravnave, ki kažejo na uravnavanje dna kotline na višjih nadmorskih višinah že v starejših razvojnih fazah. Prav tako so v kotlini zapolnitve poplavne ilovice na višjih nadmorskih višinah, kot jih doseže najvišji piezometrični nivo v današnjih hidroloških razmerah. Kotlina je oblikovana ob treh izrazitih prelomih v dinarski smeri. Koncentracija tektonskih pojavov na manjšem območju ovira podzemni pretok vod. Zaradi tega prihaja do lokalno dvignjenega piezometričnega nivoja in vode cono delno prečkajo površinsko, pri

22

čemer se oblikuje širše uravnano dno na piezometričnem nivoju. Da so prelomi in tektonsko bolj pretrte cone na proučevanem območju že v preteklih razvojnih fazah kotline delovale kot bariera za podzemne pretočne vode, pa nakazujejo živoskalne uravnave v pobočjih kotline, ki jih piezometrični nivo v današnjih hidroloških razmerah ne doseže več. Oblikovane so kot terase na dveh izrazitih nivojih, na nadmorskih višinah okoli 565 in 525 metrov. V kotlini Rakov Škocjan je skupno 57 jamskih objektov, ki sem jih podrobno speleološko analizirala. Od tega je 27 neaktivnih vodnih jam, ki so nastale v freatični ali epifreatični coni in so v današnjih hidroloških razmerah izključene iz prvotne hidrološke funkcije. Na podlagi speleoloških analiz sem ugotovila, da se nadmorske višine dnov jamskih rovov, ki so oblikovani bodisi v živi skali bodisi uravnani v ilovnatem sedimentu, ujemajo z izrazitejšima razvojnima fazama kotline, ki sem jih ugotavljala že pri živoskalnih uravnavah in ilovnatih zapolnitvah v kotlini.

Razvojne faze kotline Rakov Škocjan Najvišje živoskalne uravnave, ki so najverjetneje najstarejši morfološki ostanek iz preteklih razvojnih faz kotline, so oblikovane na vzhodni strani, nad Cerkniškimi lazi, na nadmorski višini 570 metrov. Isti razvojni fazi pripadajo tudi živoskalne uravnave na nadmorski višini od 550 do 565 metrov, ki so oblikovane v celotnem obodu kotline. Te uravnave so neizrazite, saj so intenzivno zakrasele, razčlenjene s številnimi vrtačami in škrapljami. V vrtačah in plitvih poglobitvah


Zanimivosti na uravnavah pa je še ohranjen ilovnat sediment, ki je najverjetneje prekrival celotno dno kotline. V zaledju živoskalnih uravnav na nadmorski višini okoli 565 metrov, na jugovzhodni in vzhodni strani kotline, so ohranjeni fragmenti genetsko freatičnih ali epifreatičnih jam, ki so v današnjih hidroloških razmerah neaktivne. Velika Volčja jama (kat. št. 3504), Milojkina jama (kat. št. 3285), Brlog pod Javorniško cesto (kat. št. 3475) in Metkina jama (kat. št. 3133) imajo dna rovov uravnana v živi skali ali ilovnatem sedimentu na nadmorski višini okoli 565 metrov. Ker so bile jame oblikovane in preoblikovane s tekočo vodo na tem nivoju, sklepam, da so bile v tej razvojni fazi kotline aktivne. Ker so ohranjeni zgolj kratki odseki nekdanjih jamskih rovov, ki sta jih depozicija sige in intenzivno zmrzalno preperevanje že močno preoblikovala, ni ohranjenih primarnih jamskih oblik, na podlagi katerih bi lahko nedvomno določila smer toka vode. Na podlagi

analiz ilovnatega sedimenta iz jam pa lahko sklepam, da so funkcionirale kot pritočni kanali, ki so dovajali vodo v kotlino. Najizrazitejša, starejša razvojna faza kotline Rakov Škocjan ustreza nivoju na nadmorski višini okoli 525 metrov. V celotnem obodu doline Raka je oblikovana skoraj neprekinjena živoskalna uravnava na nadmorski višini od 520 do 530 metrov, ki predstavlja izrazito teraso v pobočjih doline. Pojavlja pa se tudi v severozahodnem delu Podbojevega laza. Živoskalne uravnave na nadmorski višini okoli 525 metrov so zelo izrazite in dobro ohranjene, saj predstavljajo jasno stopnjo oziroma horizontalno deformacijo pobočij kotline. V živoskalnih uravnavah so oblikovane plitvejše vrtače in številne škraplje. Na teh uravnavah je v vrtačah in posameznih manjših zaplatah ohranjenega nekoliko več ilovnatega materiala kot na najvišjih živoskalnih uravnavah v kotlini. V kotlini pa je oblikovanih tudi več neaktivnih vodnih jam, ki imajo uravnana dna

Visoke vode decembra 2008.  Foto: Mateja Ferk

23


Zanimivosti jamskih rovov v živi skali ali ilovnatem sedimentu na nadmorskih višinah okoli 525 metrov. V vzhodnem, izvirnem delu doline Raka so Anžetova jama (sinonim Dvatisoča jama, kat. št. 2000), Ledenica v Globoščaku (kat. št. 783), Carska jama pri Globoščaku (kat. št. 7540), Okno (kat. št. 3683), Pajkovka (kat. št. 3135), Brezno pri Pajkovki (kat. št. 3684) in Jama pod cesto v Rakovem Škocjanu (kat. št. 2209). V ponornem delu doline Raka se nahajajo Jami 1 (kat. št. 3685) in 2 nad Farjevko (kat. št. 3686), Frenkova jama (kat. št. 5489) in Spodmol pri Škocjanu (kat. št. 1280). V Podbojevem lazu pa so Jama pri Malem Globoščaku (kat. št. 3507), Jama pri Podbojevem lazu (kat. št. 3687) in Brezno ob Matildini cesti (kat. št. 3688). Ohranjeni so različno dolgi odseki jamskih rovov, ki so prevajali podzemno vodo v razvojni fazi kotline z dnom, uravnanim na nadmorski višini okoli 525 metrov. V krajših fragmentih neaktivnih vodnih jam

Zimska idila.  Foto: Mateja Ferk

24

je primarne jamske oblike že povsem deformiralo zmrzalno preperevanje, zato ni možna zanesljiva interpretacija smeri toka vode, ki je jame oblikovala. Speleološke analize daljših ohranjenih odsekov jamskih rovov pa so pokazale, da so bile jame preoblikovane v več fazah, saj je prihajalo do velikih nihanj piezometričnega nivoja, kjer so se smeri pretakanja vode tudi spreminjale. Sedimentološke analize ilovnatega sedimenta so pokazale, da so bile smeri pretakanja v tej razvojni fazi kotline podobne današnjim. Na podlagi speleoloških in sedimentoloških analiz sklepam, da je sicer lahko prihajalo do sprememb hidrološke funkcije ožjega lokalnega območja znotraj kotline, medtem ko se hidrološka funkcija kotline v hidrološkem sistemu kraške Ljubljanice ni spreminjala.

Povzetek rezultatov Rezultati proučevanja so pokazali, da je kotlina oblikovana na območju, ki je tek-


Zanimivosti

Naplavna ravnica Raka.  Foto: Mateja Ferk

tonsko razčlenjeno, kar vpliva na lokalno povišan piezometrični nivo. Kamnina je pretrta do te mere, da sicer dopušča podzemno pretakanje vode, vendar je onemogočeno oblikovanje podzemnih kanalov tolikšnih dimenzij, da bi lahko prevajali vso pritočno vodo. V pobočjih kotline, nad hidrološko aktivnim dnom, so v določenih nivojih oblikovane živoskalne uravnave, na podlagi katerih sem lahko opredelila razvojne faze kotline. Ker je edini znani mehanizem uravnavanja kraškega površja uravnavanje na piezometričnem nivoju, sklepam, da živoskalne uravnave predstavljajo ostanke uravnanega dna kotline na višjih nadmorskih višinah. Najvišje živoskalne uravnave, ki so oblikovane v pobočjih celotnega oboda kotline, so najverjetneje najstarejši morfološki ostanek preteklih razvojnih faz, kjer je bilo oblikovano relativno uravnano dno kotline na nadmorskih višinah od 550 do 570 metrov.

Naslednja izrazita faza razvoja je opazna na nivoju okoli 525 metrov. Na nadmorskih višinah 520 do 530 metrov se v pobočjih doline Raka in Podbojevega laza pojavljajo živoskalne uravnave. Prav tako so v zaledju uravnav oblikovane udornice, ki imajo na tem nivoju relativno uravnana dna v ilovnatem sedimentu, in neaktivne vodne jame, v katerih so ohranjene sledi piezometričnega nivoja vsaj do nadmorske višine 525 metrov. Nivojem živoskalnih uravnav ustrezajo tudi nadmorske višine ilovnatih zapolnitev neaktivnih zatrepnih dolin, brezstropih jam in dnov udornic. Sedimentološke analize ilovnatega sedimenta so pokazale, da gre v vseh primerih za alohton material, ki je značilen za porečje Cerkniščice. Smeri pretakanja vode in s tem hidrološka funkcija kotline kot člena v sistemu kraške Ljubljanice so bile v vseh razvojnih fazah kotline podobne današnjim. Spreminjala se je zgolj prostorska razporeditev izvirov in ponorov v kotlini.  

25


Zanimivosti

Komentar k filmu »Odprava v Jamo pod Debelim vrhom« Aleš Lajovic

N

edavno smo dali na splet triintrideset let star filmček, ki smo ga posneli med odpravo v nenavadno Jamo pod Debelim vrhom. Dodali smo mu zvočno kuliso, vendar je kljub vsemu potrebnih nekaj pojasnil. Jamo pod Debelim vrhom sta 31. julija 1973 med sistematičnim kartiranjem podov med Debelim vrhom in Ogradi v Julijskih Alpah odkrila Anton Jenc – Žila in Jože Jamnik – Južek ter jo raziskala do globine 79 metrov. Vsega skupaj sta tisto leto pregledala 22 speleoloških objektov, večinoma v neposredni okolici vhoda v Jamo (glej Bilten št. 12 iz leta 1974). Vanjo je bilo kasneje še več odprav in dosežena je bila globina 223 metrov. Tu so Antona Jenca ustavile ožina in težave z razsvetljavo. Leta 1976 smo pripravili obsežno odpravo v to izjemno zanimivo jamo, ki je trajala od 27. avgusta do 2. septembra. Preko Ljudske tehnike, v kateri nam je veliko pomagal tedanji sekretar Mestne zveze organizacij za tehnično kulturo Jože Mencinger, nam je uspelo dobiti helikopter, ki je pripeljal opremo od Mrzlega studenca na Pokljuki do planine Jezerc. Bližje jami se ni dalo pristati. Ljudska tehnika nam je pomagala tudi pri radioamaterjih, ki so vzdrževali stalno radijsko zvezo z Ljubljano. Alojz Bevk iz Domžal je bil z nami pred jamo, v Ljubljani pa je sprejemal nedavno preminuli dirigent Vladimir Kobler, ki je bil član železničarskega radioamaterskega kluba. Elektriko za radijske postaje in za razsvetljavo po jami (ena reflektorska žarnica, 250 W), potrebno pri snemanju filma, nam je zagotavljal Hondin

26

600-vatni (železničarski) agregat, ki smo ga hranili z mešanico, čeprav je imel štiritaktni motor. Delal je pa kljub temu, čeprav je včasih nepričakovano umolknil. Telefon po jami smo napeljali do dna – za vsak slučaj. Šotore so nam posodili taborniki Sivega volka (za tiste, ki ne vedo, je bil Sivi volk profesor Pavel Kunaver; med drugim tudi zelo znan slovenski jamar). Kamero Argus/Cosina sem si izposodil pri bratu Iztoku. Nerodno je bilo le, da je bilo tik pred zdajci treba ponjo v Mežico, kjer je bila nekoč doma bratova žena. Hočeš nočeš se je to moralo zgoditi na predvečer domenjenega helikopterskega prevoza. Film je bil posnet na Kodakov Super 8 film, v jami pa na Kodakov Ectachrome (za umetno svetlobo), ki je ravno tedaj ugledal beli dan. Pri montaži je izdatno pomagal Rado Smerdu (DZRJ Ljubljana), ki je na film presnel diapozitive, posnete v spodnjem delu jame, pa tudi druge. Na sami odpravi smo imeli precej težav zaradi pomanjkanja vode, čeprav smo računali, da je bo v jami dovolj. Nekaj smo je zato prenesli s planine Jezerc, sicer pa smo topili sneg in imeli temu primerno prebavo. Med odpravo nas je obiskal arheolog dr. Ivan Turk s spremljevalcem Andrejem Ruparjem, saj se nam je zdelo, da bi jama lahko bila arheološko zanimiva. Našla nista ničesar, mi pa tudi nismo prišli nič globlje. Menda so bili »špičaki« (Igor Žitko, Miran Šubelj – Sagmeister in Janez Sabolek – Sablja, sicer član DZRJ Ljubljana) predebeli ali pa je bilo vmes kaj drugega. Na odpravi so


Zanimivosti poleg že omenjenih in podpisanega sodelovali še Viktor Menart in Žiga Šmit (kasnejša doktorja znanosti) ter Milan Frelih – Pingo in Milutin Željeznov – Kika. V bistvu precej dobra ekipa! Transport opreme v dolino je bil kar zahteven zalogaj, saj se je moštvo dodobra osulo. Na srečo smo na Planini pri Jezeru srečali Janeza Jakliča, ki nam je s svojimi konjiči pomagal znositi težje kose do Stare Fužine. Zato ti simpatični konji nastopajo v sicer jamarskem filmu. Žila pa je vztrajno trdil, da se jama nadaljuje. Tako so se mlajši člani leta 1996 zopet podali v jamo. Vmes je že bila zgrajena cesta do planine Blato, kar je muke z dostopom prepolovilo (prej smo do jame iz Stare Fužine hodili pet do šest ur). Igor Perpar in Špela Klemen sta bila dovolj »šlank«, da se jima je na koncu julija uspelo stlačiti skozi Slačilnico in najti prehod v spodnje dele. Sledilo je še več akcij in dosežena globina 410 metrov. Za-

enkrat se zdi, da nadaljevanja ni. Jama pod Debelim vrhom je trenutno daleč najgloblji znani speleološki objekt v narivu Slatenske plošče v Julijcih. Trinajstminutni film o odpravi v Jamo pod Debelim vrhom je bil velikokrat predvajan in je tako utrpel znatno obrabo, dobil rise in marsikje je bila perforacija poškodovana tako močno, da ga je bilo treba kar precej skrajšati. Nekaj sta naredila tudi čas in kemija, da so barve nekoliko obledele. Nove tehnologije pa so omogočile prenos na nove medije in filmčku dale tako rekoč neomejeno življenjsko dobo. Na DVD ga je presnel Borko Radešček, muziko pa je podložil Tibor Gedei. Film z leti postaja vedno zanimivejši tudi zaradi posnetkov tehnike – take in drugačne, ki se je od tedaj drastično spremenila. Nekaj članov, ki so sodelovali na odpravi, pa je tudi že pokojnih in so na filmu njihovi edini znani živi posnetki (Milutin Željeznov – Kika, dr. Viktor Menart).  

Film si lahko ogledate na spletnem naslovu: http://vimeo.com/7450587

27


Zanimivosti

Prispevek k ustanovitvi Jamarskega kluba Železničar Miran Marussig

O

b stoletnici tedanjega Društva za raziskovanje jam je morda priložnost za osvetlitev nekaterih dogodkov, ki so privedli tudi do ustanovitve Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar oziroma kasnejšega Jamarskega kluba Železničar. Vračam se v leto 1952. Bil sem študent gradbeništva in vsaj že tri leta aktiven planinec in alpinist. Zanimala me je geologija, pa tudi druge dejavnosti, povezane z raziskovanjem narave. Tedaj sem srečal Dušana Novaka, študenta geologije, ki se je že aktivno ukvarjal z jamoslovjem. Živo se spominjam razgovora z Dušanom na Kongresnem trgu pred univerzo, kjer mi je pripovedoval o

skrivnostnem svetu podzemlja in me vabil v jamarske vrste. Meni se je prikazal svet jam kot antisvet planin, kot obrnjena slika alpinizma, brez katerega je en sam svet nepopoln. Tako sva se kar hitro dogovorila o sodelovanju. Društvo za raziskovanje jam je bilo tedaj v rokah jamarjev, ki so bili pri njegovi ustanovitvi od vsega začetka. To je bila družba gospodov, v glavnem profesorjev, ki so razumeli jamarstvo kot raziskovalno, znanstveno dejavnost. Zanje je bila pregrešna vsaka misel, da bi hodil v jame nekdo zato, ker jame pač so. To so bili ugledni univerzitetni profesorji kot npr. dr. Brodar, dr. Seliškar, dr. Hadži, dr. Bohinec. Med njimi je bil tudi Ivan Michler, učitelj z Vrhnike, ki akademskega naziva ni imel, bil pa je zelo aktiven jamar in v nekem smislu vodja celotnega jamarskega tima. To naj bi potrjevala njegov ugled v tej ugledni družbi in odnos, ki naj bi bil identičen odnosu med profesorji. Vojna je požrla generacijo, ki bi morala biti med opisanimi jamarji, in mladino, ki se je naenkrat pojavila v društvu z željo, da bi raziskovala jame in obenem zadovoljevala tudi športne ambicije. Njen prvi je bil seveda mladostno zagnani Dušan Novak. Treba pa je poznati tudi družbene razmere v času pojava Dušan Novak (v sredini) s prijateljema v Triglavskem narodnem parku

28


Zanimivosti nove generacije jamarjev. Družbena klima je bila taka, da je država financirala skoraj vsako športno dejavnost, mnoge od njih pa so bile celo profesionalizirane. Tudi Društvo za raziskovanje jam je dobivalo finančna sredstva. Z njimi je upravljal odbor, ki je največji del denarja namenil za dnevnice, del pa za opremo. Dnevnice in povračilo stroškov za vožnjo je po predhodni predsednikovi odobritvi društveni blagajnik izplačal vsakemu po oddaji zapisnika o obiskani jami. Problem pa je bil zlasti v tem, da je bilo treba vsak obisk jam predhodno odobriti. Tu se je v bistvu spor z mladimi jamarji tudi začel. Področje raziskovanja Društva je bilo tedaj relativno omejeno. Raziskovali so naj­ atraktivnejše kraške objekte in predele, kar tako pa v jame ni smel noben društveni član. Za njihov obisk je bila potrebna oprema, ki je posamezniki niso imeli (vrvi, lestvice, karbidovke). Vse to je bilo deponirano v društvenem lokalu. Mladim so starejši dovoljevali obisk le pod vodstvom starejšega člana. Predsednik Michler na primer mladim ni dovolil vstopa v lokal z izgovorom, da je nekdo v njem kadil. Na take razmere Dušan kot odbornik ni pristajal. Razmere med mladimi in starimi so se zaostrile in Dušan je predsedniku napisal protestno pismo. Vse to je razložil tudi meni, in ker sva bila oba polna revolucije, sem 30. novembra 1952 napisal članek, ga poslal študentskemu listu Tribuna in ga podpisal z »mladi jamarji«. V društvu pa je nastal pravi vihar, ko je Dušan pozneje za Planinski vestnik napisal do starejšega društvenega vodstva nič kaj prizanesljivo poročilo o občnem zboru Društva za raziskovanje jam in ga podpisal s »-k -n«, kar je vsakdo nedvoumno prepoznal kot zadnji črki njegovega priimka in imena. Prepad med obema generacijama je s tem zazijal v vseh razsežnostih. Predsednik Ivan Michler je odstopil, Dušanu pa je bila v Društvu prepovedana vsaka nadaljnja dejavnost.

Tako se je nenadoma znašel »na cesti«, moje članstvo v Društvu pa so mladi skrili pod drug priimek. Dušan se ni nameraval kar tako posloviti do jamoslovja. Tuhtala sva, kako mu omogočiti nadaljevanje speleološke dejavnosti. Moja dejavnost v alpinističnem odseku PD Železničar je bil intenzivna, še posebej, ker sem imel tam ugodnost vseh železničarjev – zastonj vožnjo z vlakom pri obisku gora. Tam sem spoznal tudi svojo bodočo ženo in tasta Emila Strnišo, ki je bil predsednik Planinskega društva Železničar. Na misel mi je prišla možnost, da bi v okviru društva ustanovili jamarsko sekcijo in s tem Dušanu odprli podzemni svet. Tast se je s tem strinjal, vendar je postavil pogoj, da bo sekcija delovala na visokogorskem krasu, ki je bil do tedaj v Sloveniji večinoma nedotaknjen. Ta pogoj je postavil zato, da ustanovitev sekcije ne bi bila videti kot konkurenca Društvu za raziskovanje jam. Dušan je pogoj sprejel, oba pa sva vedela, da bodo jamarji prej ali slej lezli tudi drugam – na koncu koncev je sezona delovanja v visokogorju v glavnem omejena le na nekaj mesecev v letu. V Društvu za raziskovanje jam pa kljub temu niti mladi niso sprejeli ustanovitve jamarske sekcije pri PDŽ z naklonjenostjo. V Planinskem društvu Železničar je kasneje nastal spor med društvenim odborom in Sekcijo, a se je očitno tudi to kmalu uredilo. Sam sem ostal zvest Društvu za raziskovanje jam, ker so se tudi tam razmere relativno hitro spremenile in so mladi dobili možnost polnega udejstvovanja. Jamarska sekcija in kasneje Jamarski klub Železničar sta dokazala svojo vitalnost. To potrjujejo njegov dolgoletni obstoj in uspehi v speleologiji. Po toliko letih delovanja slovenskih jamarjev je vendar jasno, da med njimi ne more biti konkurence. Je pa res, da je jamski svet mnogo občutljivejši od onega na površini in da zahteva toliko večjo skrb ter obzirnost. 

29


Zanimivosti

Dvesto sedemdeset stopnic ali

Once upon a time in Pivka jama Ciril Mlinar – Cic

G

loboko pod previsno steno, ob dnu podzemskega jezera, se je v steni odpiralo okno odtočnega sifona. Iz njegove črne luknje je kakor jambor potopljene korvete štrlelo bledo deblo podrtega drevesa, oguljeno in sprano, ki ga je bogve kdaj deroča voda odnesla v podzemlje. Tu, na najglobljem in najožjem mestu, kjer je bil rov kolenasto prelomljen in so se stene, strop in dno najbolj približali drug drugemu, ga je sila vode zabila med skalovje. Od jame izmučen sem se vračal ob vrvici, ki sem jo pred dobrim tednom sam napeljal po rovu. Izogibal sem se špičastim štrcljem vej, ki so mi grozeče prihajali nasproti. Potapljanje v tem sifonu je iz dneva v dan postajalo bolj rutinsko. Popoldne plavanje noter, potem več ur raziskovanja novih delov jame, ponoči ven in naslednji dan znova noter, ven in dan za

Cic in Mare pred potopom s predpotopnim kombijem.  Foto: Ladislav Lesar

tem isto in spet in spet. Zdelo se mi je, da ta kos podzemlja poznam že kot svojo lastno klet, in tedaj ... naenkrat sem se s čelado zaletel v neznano oviro. Dvignil sem glavo in pred masko za-

Zatišje pred akcijo. Pri mlinu pred Veselovo jamo.    Arhiv: Ciril Mlinar – Cic

30


Zanimivosti gledal zarjavele rešetke. Mar sanjam? Za prst debelo železje je zapiralo rov od stropa do tal! Od kod se je vzelo, ko ga pred šestimi urami še ni bilo tu? Nehote se mi je med ušesoma zavrtel film o skrbnem upravniku jame, ki je medtem postavil rešetke in jih vestno zaklenil z veliko nerjavečo ključavnico. A tedaj je nenadoma strahovito počilo in v vrat me je butnil top udarec. Kot bi me nekdo krepko lopnil po zatilju. Nato je zasikalo in me zavilo v zaveso zračnih mehurjev. No, še tega je bilo treba. Počilo je tesnilo, kjer je bil regulator privit na jeklenko, in zrak se je pod visokim tlakom pričel sproščati iz nje. V usta sem si vtaknil drug regulator v upanju, da bo ta zdržal do konca potopa. Nato sem z roko segel močno nazaj in zaprl ventil na prvi jeklenki. Hrup se je polegel in zračna zavesa je odbrbotala pod strop. Premaknil sem se v levo, kamor je izginjala vrvica. Tam je bilo konec tudi železne ovire. Postalo mi je jasno, za kaj gre. Nobenih rešetk ni bilo ne ključavnice, poleg debla je bila v sifonu zagozdena le stara armaturna

mreža. Voda jo je odnesla gradbincem, ki so betonirali potke v jami, ali pa jim je bila odveč in so jo sami odvrgli v vodo, da jim je ne bi bilo treba nositi nazaj gor. In ker sem vedno plaval le po eni strani vrvice, vidljivost pa je bila slaba, mreže nikoli niti opazil nisem. O-ring, tesnilni obroček, je zdržal in po desetih minutah plavanja sem spet visel na dekompresiji pred izhodom iz sifona in si krajšal čas s človeškimi ribicami. Postavljal sem se na glavo in kukajoč v skalne razpoke oprezal za morebitnimi jajčeci, ki bi jih lahko odložila močerilka in za katere se je le iz jamskega laboratorija vedelo, kakšna so videti, v naravi pa jih do sedaj ni našel še nihče. ••• Bila je polnoč, ko sva si z Maretom naložila na rame vsak po dve podihani jeklenki, prazne akumulatorje in mokre neoprenske obleke ter se odpravila iz jame. Polne rezervne jeklenke, uteži, plavuti in maske, čelade, inštrumenti, vrvi in drugo je stalno ostajalo v jami. S sabo sva jemala le najnujnejše, tisto, kar je bilo treba napolniti, posušiti ali zamenjati. Počasi

Cic in mularija pred zajetjem Žerovniščice za mlin.  Arhiv: Ciril Mlinar – Cic

31


Zanimivosti sva odtavala navzgor po dobro znani poti, po dvesto sedemdesetih stopnicah, strmo nanizanih ob steni udornice, ki je predstavljala vhod Pivke jame. Te znamenite stopnice in štirideset kilogramov na hrbtu so nama noč za nočjo zbijali moralo in jemali poslednje moči. Po potapljanju, plezanju, merjenju in risanju načrtov, pa ponovnem plavanju in potapljanju, oblačenju in preoblačenju mokrih potapljaških oblek, ko sva naposled končala z raziskavami za tisti dan, naju je vedno čakal še zadnji vzpon iz udornice. A tudi v tem uničujočem vračanju pod zvezde je bilo nekaj prijetnega. Presenečenje se je skrivalo na dogovorjenem kraju v skalni vdolbini, nekje na pol poti do vrha. Tam

Mare kot Lucifer – prinašalec luči.  Foto: Ciril Mlinar – Cic

32

nama je Brko, naš zvesti društveni tovariš in ekonom, ki je skrbel za hrano in pijačo na terenu, vsak dan pustil skrito okrepčilo. V pričakovanju, da se bova lahko končno odžejala, sva laže premagovala visoke stopnice. Poleg košatih brkov je imel Brko tudi divjo brado, velik trebuh in za Slovence redko navado, da je hodil tudi pozimi z odpeto srajco in kratkimi rokavi. Gotovo je bil prvi, ki se je brez neoprena kopal v mrzlem jezeru pivškega odtočnega sifona. Sibirski geni pač, ki so jih prinesli njegovi predniki, ko so preplavali veliko reko. To je bilo dobro, imel pa je še eno veselje, ki nam ni bilo všeč. Rad si je sezul popotne čevlje, slekel nogavice in iz materiala, ki ga je našel med prsti, svaljkal kroglice. Ko sem ob priliki njegovo početje komentiral, je mož opazko močno zameril. »Maščevanje bo sladko!« je dejal. In res je bilo sladko! Nedolgo zatem, ko je bil za nama še posebno težak dan in se je Maretu že pri sedemindevetdeseti stopnici začelo prikazovati hladno pivo, je Brko uresničil svojo hudomušno grožnjo. Za skalo nama je namesto pričakovane grenke pijače nastavil sladek otroški frutek. Tako je našemu pesniku maščevanje odlično uspelo, odžejala sva se pa tudi. Ponavadi je bila polnoč mimo, ko sva odrinila izpred jame. Bila sva zbita in zaspana, zato sva si vso pot pripovedovala neumnosti in pokala vice, da ne bi tisti, ki je šofiral, med vožnjo zaspal. Zaspal res ni, se pa je nekoč zgodilo, da sva šele v Postojni opazila, da se peljeva po napačni strani avtoceste. Proti morju namesto domov proti Ljubljani. ••• Pred spanjem sem poskrbel za mokre obleke in prazne akumulatorje. Zjutraj ob šestih pa me je čakala služba. Duhamorno risanje načrtov za jeklena ogrodja in konstruiranje novih pločevinastih oblek za avtobuse. In nejevoljni šef razvojnega oddelka, ki je zmajeval z glavo: »Ovaj, spet ste zakasnili!«


Zanimivosti

Odhod na snemanje v Veselovo jamo – izvir Žerovniščice. Spredaj Jože Stražišar, zadaj Mare.  Foto: Ciril Mlinar – Cic

Ob tem pa je hotel biti še duhovit, češ: »Rana ura, zlatna ura.« »Ne, ne, narobe!« sem ga popravil jaz. »Reče se rana ura, slovenskih fantov grob!« in že je bilo vse narobe. Po službi se je vse ponovilo. Polnjenje jeklenk, vožnja do vhoda, potem malho na ramo in nazaj po stopnicah v jamo, pre­ oblačenje v nikoli povsem suhe potapljaške obleke, potop ob vrvici skozi že znani prvi sifon, plavanje čez jezero, prek jamskih brzic, mimo velikega falusa, posrečenega poldrugi meter dolgega poševnega stalagmita s črnimi testisi, mimo orjaškega stalagmita, plavanje pod nizkim stropom špagetov, pa spet čez brzice in jezero z novim sifonom. Sredi vode se je dvigala samotna skala, na kateri je vedno sedela žaba. Najbrž jo je reka ob povodnji zanesla v podzemlje, iz katerega ni več našla izhoda. Vsakič, ko sva prišla, je skočila v vodo in odplavala, a ko sva se vrnila, je spet sedela na svojem razglednem mestu. Le kakšen razgled je bil to, ki je bil zavit v večno

temo? Zaman sem jo poskusil ujeti, da bi jo rešil ujetništva. Za vedno je ostala v jami in nadaljevala s svojim meniškim življenjem. ••• Jamo sva merila skupaj. Mare je odčitaval smeri na kompasu in razdaljo, jaz pa sem si podatke zapisoval s svinčnikom na tablico belega linoleja. Zraven sem risal tudi skice rova, prečne prereze in zanimive detajle. Potem sem si tablico običajno zatlačil za obleko in odplaval do nove merilne točke. »Piši, 47 stopinj, 24 metrov in pol,« se je oglasil partner. »Čakaj, samo malo ...« segel sem za tablico, ampak nisem je otipal. Ponovno sem se pregledal, ali je morda zlezla kam drugam ... ne, tablice s podatki smeri in razdalj za kakšnih deset današnjih poligonskih točk ni bilo več. Pogledal sem pod vodo okoli sebe. Bila je motna in globoka. »Mare, tablice ne najdem, izgleda, da sem jo izgubil.« »Daj, daj, a si zapisal?« mi ni verjel.

33


Zanimivosti »Če ti pravim, izgubil sem tablico! Vse bo treba znova. Vse točke, ki sva jih izmerila danes.« Priplaval je do mene in me osvetlil s čelno lučjo. Takrat je videl, da ni šala. Potem je posvetil še proti dnu, v neprijazno rjavo vodo. »Tu je ne bova našla, ni šans!« je dejal. Bilo mi je nerodno, da bi se najraje v zemljo udrl, če ne bi bil že tam. Kakšen bedak sem bil, kakšno osnovno napako sem naredil! Ampak fant je to mojo šlamparijo prenesel mnogo bolje kot jaz. »Se zgodi,« je dejal. In to je bilo vse. ••• Naskok na nov sifon sva delala vsak posebej. Najprej se je potopil eden in napeljal orientacijsko vrvico, kolikor mu je pač zneslo. Na koncu, ko mu je potekel dogovorjeni čas, je obesil boben na zadnje pritrdišče in se vrnil. Nato ga je zamenjal drugi, ki je na-

daljeval tam, kjer je prvi končal. Tako je šlo dvakrat hitreje, kot če bi skupaj kolovratila po sifonu, drug drugega ovirala in si kalila vodo. A to je bilo mogoče le zato, ker sva bila potapljaška inštruktorja in sva imela oba dovolj jamskopotapljaških izkušenj. Rov drugega sifona je bil velikih dimenzij. Hkrati mi je bilo dano videti le del njegovega stropa ali stene, iz katere so rasli mogočni skalni noži. Njihova dolžina je bila različna, najdaljši so bili dolgi po več metrov in težki po nekaj centov. To so bile podolgovate skalne plošče, ki jih je voda oblikovala v najrazličnejše skulpture. Skupno jim je bilo le to, da so bili vsi ostrih robov. Včasih je bil kateri pri korenu tako tenak, da se je bilo bati, da se bo vsak čas odlomil. Takšen gotovo ni bil primeren za pritrditev vrvice. Če bi se odlomil, bi vrvico potegnil s sabo v globino in jo prekinil, midva pa bi ostala brez kažipota za povratek. Na skalnih nožih sem pogosto videl

Med snemanjem v Pivškem rokavu Planinske jame.  Foto: Jože Hanc

34


Zanimivosti

Mare pred sifonom.  Foto: Ciril Mlinar – Cic

posedati močerile, pa tudi jamske kozice in bodičaste jamske ježke. Nekateri kamni so bili obraščeni z žilastimi sladkovodnimi spužvami, po drugih so dirjali vodni oslički, ali pa se je kje čigumasto sprehajala pijavka, morda tudi jamski vrtinčar ... Prav nič dolgočasno ni bilo tu, v središču največje raznovrstnosti jamskih živali na planetu! Sifon se je po dobrih tridesetih metrih končal in sprejela me je manjša slepa dvorana, ki ni imela nadaljevanja drugje kot skozi nov sifon. Ta je bil zelo podoben prejšnjemu, le dvakrat daljši, a za njim se je rov pričel odpirati. Še nekaj deset metrov plavanja po jezeru in znašel sem se v pravi jamski katedrali. Veliko črno jezero, obok, okrašen s posameznimi skupinami stalaktitov. Desna stran jezera je bila naslonjena na navpično steno, medtem ko se je na levem bregu razprostirala položna plaža. Pravljična lepota od daleč se je na blizu spremenila v mehko zdrizasto blato, ki se je udiralo skoraj do kolen. Tik ob steni je bil teren višji in bolj suh,

da sva po njem laže hodila. Dvorana se je skrivnostno dvignila in zavila daleč nazaj, kjer se je nenadoma končala s strmim, osem metrov širokim vodnjakom, katerega dna ni bilo mogoče videti. Za fotografiranje je bila dvorana imenitna, če pa sem pogledal, kakšna sva bila midva, je bilo vse skupaj ena velika blatna packarija. Vprašanje tistega dne je bilo, kje se jama nadaljuje, kje je glavni sifon in kam vodi skrivnostni vodnjak? Izmerila sva dvorano, narisala skico in potem, doma, me je čakala domača naloga. Saj niti ne bi mogel zaspati, ne da bi pred spanjem narisal še načrt novih rovov in dvorane v merilu. In novonastali tloris mi je pokazal neverjetno podobo dvorane. Bila je polkrožno zavita, njen zaključni vodnjak pa je izginjal natančno skozi strop drugega sifona. Rezultat je bil presenetljiv in obenem koristen za nadaljnje raziskave, nakazoval je natančno smer novega sifona, vodnjak pa vrgel iz igre in s tem prihranil najmanj eno celodnevno akcijo. •••

35


Zanimivosti Z večanjem razdalje od izhodišča pod stopnicami do zadnje točke v novo raziskani dvorani se je večala tudi dolžina vsakodnevne akcije. Časa med dvema službama je postalo enostavno premalo, tudi količina potrebne opreme se je večala, varnost pa se je s kvadratom oddaljenosti zmanjševala. Potrebovala bi večjo ekipo za prenašanje tovora in vsaj en par jamskih potapljačev, ki bi nama pomagal v rovih za sifoni. Morala sva najti pokrovitelja, ki bi denarno podprl raziskave. Pa kaj bi ga iskala, sva pomislila, saj raziskujeva jamski sistem, ki ga upravlja in tudi trži turistični gigant Postojnska jama. In to dobro trži! Na leto so imeli milijon obiskovalcev in denarja kot še nikoli. Če bi s pomočjo naših raziskav načrt znanih jamskih rovov podaljšali na dvajset in več kilometrov, bi bila to za jamski sistem in podjetje odlična reklama. Pred naslednjim potopom sva polna upanja obiskala glavnega direktorja Jame in mu

predstavila svoje delo, najnovejše rezultate ter načrte in obete bodočih raziskav. Direktor je dokaj ravnodušno poslušal najino izpoved in ob tem naveličano mlaskal kot kak zavaljen krap. Njegov svetovalec in desna roka pa je kot kakšna ščuka prežal nad nami in pazil, da ne bi iz menedžerja naredila svojega sponzorja in od njega iztisnila kakega dinarja. Nič, popolnoma nič ni kapnilo od njih. Iz jamske palače sva se odvlekla presenečena, razočarana in poklapana. Le zakaj bi nam plačevali za nekaj, kar bomo v vsakem primeru počeli!? Takšno je bilo njihovo razmišljanje in enako je bilo sklepno dejanje. Nisem mogel verjeti, da je bilo to mogoče. Bil sem presenečen, razočaran in odločen, da me sifon Pivke jame ne bo videl nikoli več. Želja po raziskavah v tej jami je bila ubita! Preselili smo se na druge terene. Vezni rov med Postojnskim jamskim sistemom in Planinsko jamo ostaja tudi danes, po petindvajsetih letih še vedno nepreplavan. 

Gneča med snemanjem. Južek (Jože Stražišar) osvetljevalec in Mare igralec v sifonu izvira Žerovniščice. Foto: Ciril Mlinar – Cic

36


Iz tujine

V aragonitnem paradižu Peter Gedei

K

onec avgusta leta 2008 sem se odzval povabilu nemškega jamskega fotografa Andreasa Schöberja, da bi se končno nekje tudi srečala. Do takrat sva bila namreč dolga leta v navezi le prek elektronske pošte in kramljala o tem in onem, največkrat pa kar o jamski fotografiji. Tudi Andreas, po domače Andi, se s tem peča že dolga leta, vendar ga pesti »manjša težava«. Stanuje v okolici Stuttgarta, kjer jam ni ravno veliko, bližnje pa seveda niso ravno kaki presežki, zaradi katerih bi se splačalo voziti po več sto kilometrov. S prijatelji si tako raje vsako leto vsaj enkrat organizirajo malce daljšo ekskurzijo in jo praviloma urežejo v francoske jame. Če imajo čas, to storijo dvakrat, pozimi v Juri, poleti pa v okolici južnofrancoskega Béziersa.

Iz teh koncev mi je že prej pošiljal veliko posnetkov najrazličnejših jamskih tvorb, med katerimi najbolj prednjačijo raznobarvni aragoniti. Pri nas poznamo bele, in ker so tako zelo redki, smo navdušeni tudi le nad nekaj centimetrov dolgimi. Tam se s takšnimi skorajda obmetavajo, oči se jim zasvetijo šele ob zelenih in modrih, beli pa so zanimivi nekje od deset centimetrov dolžine naprej. Kot sem tudi kasneje spoznal, nemško družbo vzburjajo le in samo aragoniti, jamski prostori jih ne zanimajo, tudi kapniki jim ne pomenijo veliko (je pa res, da z njimi te jame niso prav bogate), kakšnih ozkih prehodov in globokih stopenj pa se raje na daleč ognejo. Zanimive so jim le te krušljive tvorbe, o katerih nato vsak večer krožijo posrečene jamske zgod-

Vasica La Salle in sedež jamarskega društva Béziers.  Foto: Peter Gedei

37


Iz tujine bice. Andi me je tja povabil že leto poprej, vendar mi čas takrat tega ni dopuščal. Po daljšem prepričevanju pa sem naslednje leto le popustil. Prvi problem, s katerim sem se srečal, je bil strošek prevoza, saj so cestne mitnine in bencin do tja in nazaj nanesli okoli 450 EUR. Ker so mi prepovedali s seboj pripeljati še koga, je bila delitev stroškov utopija, na koncu pa mi je Andi uspel najti prosti sedež v kombiju z delom nemške ekipe, ki je na dan D ob štirih zjutraj štartal iz okolice Münchna. Brez cestnega garmina bi verjetno v tistih koncih taval nekaj dni, tako pa sem okoli dveh zjutraj uspešno pridrvel do nemških kolegov, premetal opremo, si rezerviral kos klopi v kombiju in že smo šibali proti Švici. Pot nas je kasneje vodila mimo Züricha do Ženeve ter se mimo Lyona spustila skoraj do Avignona. Tam smo se na srečo ognili avtocesti, se spopadli s počasnimi lokalnimi potmi in se proti večeru pripeljali v Olargues, resnično prijetno mesto, prepolno ozkih uličic in starodobnega pridiha. Čakal nas je še polurni vzpon na bližnji hrib, ko smo končno prispeli v La Salle. Vasica je pravzaprav skupek zapuščenih kamnitih hiš sredi totalne »vukojebine«, kjer se je čas malce zaustavil. Nekaj podrtij je dostojno prenovljenih, napeljana sta tudi elektrika in vodovod. V eni od njih je sedež lokalnega jamarskega kluba Béziers, ki je 28 jamarjem postal dom za prihodnjih sedem dni. Po uvodnem spoznavanju sem uvidel, da sem s slovenskimi koreninami pravzaprav popolna eksotika za prisotne. Nekateri Bavarci so v naših logih že jamarili, drugi si bodo to v bližnji prihodnosti tudi privoščili, tretjim pa je bilo tako ali tako samo za aragonite. Po daljših in krajših debatah smo po velikih količinah bavarskega piva polegli po ležiščih, saj so nas prihodnji teden čakale jamarske preizkušnje. Z bolečo glavo sem imel naslednji dan celih deset minut časa za pripravo fotografske in jamarske opreme,

38

Jamski fotograf Max Wisshak se trudi z modrimi aragoniti v jami Écossaisses.  Foto: Peter Gedei

tako da sem na vhodu jame ugotovil, da sem v bazi pozabil na podobleko. No, kaj bi se sekirali, jame na tem koncu so namreč zelo tople, saj je v njih stalna temperatura okoli 15 stopinj. Čez kratke hlače in majico je bil le še kombinezon popolnoma zadosti. Écossaisses je bila prva jama na spisku. Raziskana je bila pred kratkim, a še ne docela. Nekaj mesecev po moji vrnitvi domov so odkrili še dodaten kilometer rovov in v kratkem načrtujejo še kakšnega. Vendar pa ni zanimiva zaradi dolžine, temveč zaradi (ja, res je, uganili ste!) aragonitov. V dvoranici na globini okoli 50 metrov so našli čudovite modre aragonite, malce kasneje na istem mestu zelene in proti koncu še rdeče! Dokler jih ne vidiš v živo, si te barve res težko predstavljaš. Popolnoma nezemeljske! Pri Francozih pa me je presenetilo, kako hitro


Iz tujine so označili pot v rovu. V popolnoma sveže odkritem so že naslednji dan zabijali majhne, skorajda nevidne količke in napenjali tanko vrvico. Pot je bila tako lepo označena in jama še vedno lepa na pogled. Kasneje smo še malo vohljali za morebitnimi nadaljevanji in se brez uspeha odpravili proti izhodu. Za prvi dan je bilo popolnoma dovolj. Večer se je zaključil z bavarskimi pivi, francoskim vinom in vročimi debatami o tem in onem. Naslednji dan je bil pred nami nekakšen »highlight« našega jamarskega tedna. Namenili smo se v jamo Gouffre Géant de Cabrespine, kjer seveda spet kraljujejo aragoniti. Vendar jama ponuja dosti več, saj z dolžino 20 kilometrov, podvodno reko, velikimi dvoranami in fantastičnim kapniškim okrasjem spominja na našo Predjamo. V jamo od leta 1988 celo spuščajo turiste, ampak le kakšnih sto metrov skozi prekopan vhod v zgornji etaži sistema. Jamo so namreč raziskovali s tokom in v nekem delu odkrili ogromno

dvorano, visoko 220 metrov (čistega padca je nekje 150 metrov, ostalo pa je bolj poševno). Po izračunih so od zunaj v hrib prevrtali luknjo in prišli prav pod vrh te dvorane, kjer si lahko turisti napasejo oči na temni globini. Na srečo je prav pod stropom tudi krajši rov, nastlan z aragoniti. Ob strani so nadelali še umetne ponvice, v katerih se s pomočjo črpalke prek stalaktitov zliva voda, za boljšo predstavitev velikanske dvorane, ki je pravzaprav bolj podobna breznu, pa so ob robu namestili jamarja-lutko, ki se osvetljen vzpenja po 200-metrski vrvi. Vse skupaj je kratko, ampak sladko, tako da lahko turisti tudi zadovoljni odidejo. No, poskrbeli so seveda tudi za jamarje. Do dna velikega brezna so nadelane kovinske stopnice, po katerih vodijo manjše skupine po jami. Ponavadi so to peturni trekingi, saj jamo ponoči zaprejo. Mi smo imeli srečo z dovoljenjem, da smo v jami lahko prespali in se zato po rovih navduševali štirinajst ur.

V aragonitnem rovu jame Gouffre Géant de Cabrespine.  Foto: Peter Gedei

39


Iz tujine

Vstop v stopnišče.  Foto: Peter Gedei

Aragonitno drevo velikosti slabega metra. Foto: Peter Gedei

40

Jama je res posebna. Po že omenjenem vhodnem breznu smo se spustili do vodnega toka, ki smo ga po dveh kilometrih zapustili in se povzpeli v višje etaže do velike dvorane, nastlane s kapniki vseh mogočih dolžin in oblik. Tu smo se razdelili v dve ekipi, fotografsko in snemalno, in se že po poprejšnjem dogovoru vsi skupaj lotili prvega posnetka. No, in ker preveč glav preveč ve, so se naša mnenja o idealni postavitvi fotoaparata, flešev in jamarjev kaj hitro razšla. In ker se je ves čas izredno mudilo, za fotografijo pa so si vzeli tudi uro časa, seveda ni bilo mogoče ponavljati fotografije po mojih zamislih, zato sem se hitro sprijaznil, da se bom pač šlepal ali pa si sam uredil posnetek. Na koncu je bilo več slednjega. Ko smo končali v dvorani, smo odbrzeli do naslednjega rova, kjer so se končno začeli šopiriti dolgi šopi aragonitov in kot v pravljici so bili v naslednjem rovu še večji in v naslednjem še večji, dokler se nismo obrnili nazaj proti izhodu in zaključili z dogodivščino. Prespali smo kar na platoju na vrhu vhodnega brezna in morali zjutraj čim prej pobrati šila in kopita, saj so se turisti najavili že ob devetih zjutraj. Kakšen šok bi bil zanje pogled na ducat umazancev! Dan je minil še z ogledom bližnje novoodkrite, 200 metrov dolge jame. V njej je en sam rov z blagimi ovinki, nastlan s kapitalnimi aragoniti od vrha do tal. Povsem razumljivo je, da sem se jih po tej jami že malce prenajedel. Naslednji dan je minil v bližnjih, a zato nič manj zanimivih jamah v okolici La Salle, ki smo ga zaključili z večernim kopanjem v prijetno ohlajeni reki blizu Olarguesa. Sprostitev s plavanjem je bila čudovit zaključek napornega dneva, a zaradi divjih merjascev smo morali biti zelo previdni. Nekaj dni kasneje smo tako ob pozni uri skočili še na hitro rečno »čiščenje«, za primerno raven adrenalina pa je poskrbelo kar nekaj mladih pujskov. Iz grmovja so skorajda tekmovali, kdo se bo hitreje izstrelil pred presenečene jamarje. Kot kaže, so si po vročem dnevu v reki gasili žejo


Iz tujine

Uležeš se pod 20-centimetrske aragonite in ne razmišljaš več o ničemer drugem.  Foto: Peter Gedei

Znamenit aragonit »Spyder«.  Foto: Peter Gedei

in še dobro, da niso bili v tropu, saj bi se lahko prigoda drugače končala. No, še ena aragonitna jama nas je čakala. Jama Pousselliere ni pravzaprav nič posebnega, pač skupek blatnih rovov, ki sledijo prelomu, po katerem se spuščaš po nadelanih lestvicah in fiksnih vrveh do globine 100 metrov. Tako dolgočasje si sledi vse do

Gozdiček aragonitov v jami Pousselliere.  Foto: Peter Gedei

41


Iz tujine majhnega okna, skozi Grand Aven de Mount Marcou katerega se prerineš, prerez na drugi strani pa ... Vir: http://www.associationmontmarcou.fr Aragoniti, normalno. In med njimi tudi dva posebna, ki rasteta seveda samo tu, poimenovana »Spyder«. Eden večji in drugi manjši, vendar dovolj nenavadna, da je jama v postopku imenovanja na seznam Unesca, in kot vse ostale je tudi ta zaklenjena. Časa smo imeli kar na pretek, se zato na veliko hecali in sproščeno pritiskali na sprožilce. Vrnili smo se po krožni poti, si z »rackom«, kar se je izkazalo za čudovito mimogrede ogledali še dvorano s špagetki in izkušnjo. znamenito veliko ponvico (pravzaprav je bila Vhod v jamo je na nadmorski višini okoli bolj podobna bazenčku nič kaj prefinjene 1000 metrov. Jama ima običajno temperabarve). Na poti proti La Salle smo se seveda turo okoli osem stopinj, v njej pa si sledijo ustavili še v tolmunu naše naravne kopalnice krajše stopnje vse do velikega brezna. Nekje in se zvečer veselo razdajali bavarskemu pivu na globini 60 metrov se odpre vodoravna gaob projekcijah jamskih fotografij. lerija, kjer so na koncu za zaklenjenimi vrati Budnica naslednjega dne ni bila zaradi zeleni aragoniti. Žal nam skrbniki jame niso velike količine popitega piva in pozne ure predali ključa, čeprav ga nemškim jamarjem nič kaj prijetna. V planu ni bilo nobene posebne jame, le ponovitve okoliških jam. Vendar sem zasledil krajši pogovor Gasparda in Helmuta o jami, ki bi jo rada obiskala še z nekom tretjim. Nekaj sta napletala o dvesto metrih globine, ameriških vrveh in »racku« ter se hkrati veselila moje privolitve, saj sem jima rešil akcijo. Kasneje se je izkazalo, da gre za 345 metrov globoko brezno Grand Aven du Mont Marcou, ki se zaključi s 180 metrov globoko stopnjo zvonaste oblike (15 × 50 metrov). Ker v tej stopnji ni vmesnih sidrišč, smo jo opremili z ameriškim statikom z minimalnim raztezkom. V to ameriško »žico« se ne da Pot do jame je zaradi redkega obiska podobna pravi džungli.  Foto: Peter Gedei vpeti desenderja, zato smo se spuščali

42


Iz tujine obljubljajo že nekaj let. Pač ne dajo. Tokrat so se že domenili za predajo, vendar so se na koncu skrbniki naredili Francoze in niso niti odgovorili na telefonski klic. Za tolažbo smo si lahko ogledali drug rov z aragoniti, imenovan »Milky way«, ki ga na srečo še niso zaprli z vrati. Vhod vanj je nad veliko stopnjo, do njega pa je treba zanihati z vrvjo. Kasneje slediš blatnemu rovu, ki preide v čudovit rov dolžine 150 metrov ter širine in višine do dveh metrov. Beli in rumeni aragoniti najrazličnejših oblik in dolžin so vsepovsod in na žalost se marsikateri pod teboj tudi zdrobi. Prava Mlečna cesta! Dno jame se konča v peščenem podoru, kjer so še poskušali odkriti nadaljevanje, vendar zaman. Poleg ostankov vitla in drogov, ki so bili prvim raziskovalcem v pomoč pri odkrivanju tega impozantnega brezna, je po dnu zaradi bivakiranja še polno stare šare. Vzpenjanje po »žici« je bilo zaradi majhnega raztezka pravi užitek, manjši pa je bil kasneje, ko je Helmut »zadužil« nabasano transportko. Ker smo vrv pred spustom pošteno namočili z vodo zaradi lažjega spuščanja, se je na koncu teža transportke približala 30 kilogramom. No, s skupnimi močmi sva jo nekako le pritrogala na površje. Zadnji dan sem preživel na krajšem pohodu po neobljudenih hribčkih, nastlanih z lovskimi prežami. Že prej so me opozorili, naj bom skrajno previden, ampak ne zaradi merjascev, temveč zaradi lovcev, ki baje tudi tukaj najprej ustrelijo in šele potem vprašajo. No, dovolj dobra obramba zoper to sta bila bela majica in požvižgavanje, kar sem seveda počel vso pot. Na splošno so to zanimivi kraji, kjer domorodce srečaš sila redko, če pa že, so to ponavadi tujci, ki so nepremičnine kupili za majhen denar, jih prenovili, zdaj pa jih lepo oddajajo. Mir je namreč tu resnično pristen. No, teden jamarjenja se je bližal koncu in čakala me je še dolga pot domov. Morda pa se spet kdaj vrnem, kdo ve, aragonite že kar pogrešam! 

Zeleni aragoniti.  Foto: Andreas Schöber

Med povratkom iz brezna. Helmut s transportko.  Foto: Peter Gedei

43


Iz tujine

Na strehi Evrope Poročilo s poti na Elbrus Miha Staut in Ines Klinkon

K

ar nama je znano, to je približno, odkar sva redneje začela zahajati na klub, je JKŽ gojil dokaj liberalno politiko do udejstvovanja svojih članov. Po domače povedano, vsakdo počne tisto, kar se mu zljubi. To je na nek način tudi lepo, saj smo prostovoljna združba, v kateri naj bi se člani pri svojem delovanju najprej dobro počutili. Če pa ob tem naredijo še kaj koristnega, toliko bolje. Tako se naše članstvo frakcionira na različne interesne skupine in sekcije, ki pa nekoliko paradoksalno v končni posledici privedejo do izjemne sloge ter nekakšnega zavedanja skupnega delovanja in poslanstva. Ena izmed teh interesnih skupin v svojih vrstah združuje najbolj zagrizene hribolazce med jamarji. Že nekaj let zapored je organizirala odprave na različne tuje alpske vrhove (Mont Blanc, osrednji Peninski greben in Matterhorn), podobni izleti pa so se dogajali že prej. Za kvalitativni preskok sva se leta 2009 odločila Miha in Ines ter se odpravila na 5642 metrov visoki Elbrus, ki naj bi glede na različne vire veljal za najvišji vrh Evrope. Ideja za odpravo je padla v ne ravno najbolj delavnih trenutkih med sodelavci v Mihovi službi. Pogovor med dvema Mihoma je šel nekako takole: »Veš, kolegi s kluba se skoraj vsako leto odpravimo kam v tujino oblegat kakšen hrib.« »Matr, men je pa b'l, da b' šu pa vidu, ampak tut u hribe grem kr rad!« »Kaj pa, če bi letos kakšno skupno akcijo ubodli?« »Mene zanima Kavkaz. Tm še nisem bu, pa se mi zdi, da ma kr velik za pokazat.« »Pol pejmo pa na Elbrus!« »Jaaa! Z avtom pejmo, k če greš z avionom, itak nč ne vidš. Pa okrog Črnega morja,

44

da se ne bomo vračal po isti poti.« Elbrus se je v tistem trenutku premora strmenja v računalniški zaslon zdel nepopisno daleč in skrivnostno. Visoka, divja in nevarna gora, ki leži v divji pokrajini izjemne kulturne pestrosti. Zahvaljujoč drugemu Mihi pa so se začetne blodnje postopno začele uresničevati. Pozanimal se je, kako je z vizami, najemom kombija, agitiral med ostalimi uslužbenci in organiziral delo med interesenti. Midva sva se pravzaprav omejila na zbiranje informacij v zvezi z vzponom, primerne aklimatizacijske ture in življenje v dolini pod goro. Tako sva izvedela, da se Elbrus nahaja le nekaj kilometrov severno od osrednjega grebena Velikega Kavkaza, ob meji z Gruzijo. Na samem robu najbolj častitljivega med kontinenti, približno 3000 kilometrov od doma in na nemirnem jugu republik Ruske federacije, za katere smo slišali kvečjemu iz medijev, kjer so sveto vojno proti divjim muslimanskim narodom osmanskega cesarstva bíli že Kozaki in se v obliki sporadičnih bombnih napadov, ugrabitev, usmrtitev in vojn odvija še danes. Sicer pa, da gre za mladonagubano gorstvo alpskohimalajskega loka z vsemi značilnimi potezami takih gorstev. Visoki in priostreni vrhovi, hitri geomorfni procesi, potresi in divje reke. Elbrus je v tej dokaj stereotipni podobi izjema, saj gre za speči vulkan. Kljub izjemni razsežnosti je dokaj krotka gora, ki se nesorazmerno dviga nad okoliško pokrajino in preostalimi vrhovi Kavkaza (drugi najvišji vrh Kavkaza in Evrope je več kot 400 metrov nižji). Resneje se je začelo dogajati junija, ko smo pridobili ruske vize in se je dokončno


Iz tujine oblikovala popotniška ekipa. Njeni člani so imeli glede izleta dokaj raznolika pričakovanja. Trije smo si želeli na goro, Janez si je želel doživeti stik prvobitne kulture in narave ter stik med kulturami v tem delu Kavkaza, Marko pa preživeti čim dlje ob Črnem morju in spotoma obiskati še kakšno zgodovinsko znamenitost.

Potovanje Odpotovali smo že v petek (3. 7. 2009) zvečer, tako da je bil dopust maksimalno izkoriščen, in se preko Hrvaške in dela Srbije vozili preko noči. Pot proti Rusiji smo si namreč začrtali preko Romunije, Moldavije in Krima. S te poti velja morda omeniti dve izkušnji. Prva je kulturni šok ob ponovnem vstopu v Evropsko unijo na Džerdapu. Iz revne, vendar za naše razmere dokaj urejene Srbije smo se naenkrat potopili v kaos romunskih preluknjanih cest, pokvarjenih avtomobilov in potepuških psov. Pred očmi pa se nam je začela vrteti kmetijska pokrajina z vmesnimi industrijskimi ali energetskimi megakompleksi, ki nas je spremljala vzdolž celotne poti po nekdanjem vzhodnem bloku. Druga izkušnja pa je prečkanje državnih meja. Bolj ko smo šli proti vzhodu, dlje je trajalo in se zapletalo. Če so bili Hrvati in Srbi še dokaj prijazni in se še malo pošalili »Pa kakva ste vi delegacija? Kamo idete?...«, je tomunsko mejno osebje gledalo že bolj mrko in spraševalo po morebitnem orožju. Še bolj pa se je začelo zapletati na njihovi vzhodni meji. Nekajkrat so mejni postopek rešili tudi najini pancarji, saj so s strateško nastavljenega mesta v prtljažniku padli direkt pred carinika. Odnos do prečkanja državne meje se v teh krajih verjetno vleče še iz časov nekdanje blokovske ureditve sveta. »Pišmeuhovskega« odnosa mejnemu osebju res ni mogoče očitati, saj se vsakemu avtomobilu posebej posveti do skrajne natančnosti. Na vsaki strani te tako obdelajo najprej

vojska na rampi, ki te sploh pripusti v obmejni pas, potem policija in carina, včasih pa te ovohata še narko pes in njegov gospodar. Ni čudno, da smo na ta način za prestope državnih meja potrebovali 1eno uro, tri ure in dvanajst ur. Kerčka ožina, ki predstavlja preliv med Azovskim in Črnim morjem in po sredini katere poteka meja med Ukrajino in Rusijo, je bila sploh smetana na torti. Ko smo okrog devetih zvečer pripotovali v Port Krim, je bilo pred nami morda kakšnih dvajset avtomobilov. Ob tem smo bili zadovoljno prepričani, da se bomo brez težav vkrcali na naslednji trajekt, ki nas bo popeljal na rusko stran preliva. Zapletlo se je skoraj povsod, kjer se je lahko. Za začetek vozovnice za trajekt ni bilo mogoče kupiti, saj so nam na blagajni razložili, da prodajajo vozovnice samo posameznikom. Možnosti za hranjenje ni bilo in ravno, ko smo pripravljali kuhalnik, se je kolona premaknila. Obe na voznem redu označeni vožnji trajekta sta do polnoči že opravili svoji vožnji, pred nami pa je še vedno stalo približno deset vozil. Nato se je razvedelo, da bo ob dveh zjutraj peljal še en trajekt. Kot zadnjim se nam je uspelo vriniti v mejni postopek, vendar smo po njem razočarani ugotovili, da je trajekt nabito poln (vanj se je uspelo vkrcati največ dvajsetim avtomobilom in avtobusu) in za nas ni bilo nobene možnosti več. Polomljenih kosti zaradi spanja v kombiju smo imeli nekateri dovolj in se ulegli na edini možni prostor poleg njega, ki je bil ravno nasproti stranišča, ki nas je ves čas skupaj z nadležnim mrčesom opozarjal na svojo prisotnost. Sledila sta vstajanje ob petih in vkrcavanje na trajekt, na drugi strani pa še dve uri obdelave ruskih mejnih organov. Po vsem doživetem smo vse bolje doumevali sodobne tehnike mučenja, ki ti fizično ne škodijo, vendar te psihično povsem uničijo. Žal je po celonočni obdelavi ukrajinskih oblasti in dvournem urejanju papirjev na ruski strani

45


Iz tujine Mihi Kodermanu, ki je bil v njihovih očeh vodja naše odprave, ušlo iz glave, da bi na »mašinka pasport«, enega izmed najmanj petih dokumentov, ki jih je treba pridobiti za vstop v državo, pripisal in dal potrditi ime sovoznika v Sloveniji najetega kombija. Vsi kasnejši napori, ki so segli do samega šefa policije Baksanskega okrožja, da bi v okolici Elbrusa popravili to napako, so se izkazali za jalove. Zaradi tega se je Miha moral sprijazniti z dejstvom, da na vrh ne bo niti poizkusil, in se predal vlogi voznika preostalega dela naše ekipe.

Priprave na vzpon Po petih dneh raznih pripetljajev, krajših ogledov naravnih in družbenih znamenitosti ter kopanja v Azovskem morju smo v sredo zvečer prispeli do naselja Terskol ob vznož-

Pogled na Elbrus s pobočij Čeget Karabašija. V dolini je viden Azau, od koder se začne zaporedje žičnic do izhodišča pri Sodčkih na spodnjem robu ledenika. Višji med obema vrhovoma je zahodni vrh, na sliki levo.  Foto: Miha Staut

46

ju Elbrusa, ki je bilo tudi najino izhodišče za vzpon. Leži v zgornjem delu Baksanske doline, ki jo zaznamujejo divja istoimenska reka in zasneženi okoliški vrhovi Visokega Kavkaza, na višini približno 2000 metrov. Vasica je preplet starejših, tradicionalno živinorejskih balkarskih domačinov in večinoma ruskih turistov. V Terskolu sva najprej začela poizvedovati o rezervaciji ležišč v t. i. Sodčkih (Karabashi hut) oziroma koči Dizel (t. i. Prijut 11), izhodiščih standardne poti na Elbrus, in ostalih potrebnih informacijah, kot je npr. prijava vzpona pri tamkajšnji gorski reševalni službi. V veliko pomoč nama je bil Rasul, balkarski lastnik hotela, v katerem sva spala. Naj pojasniva, da se velika večina gornikov, ki se odpravijo na Elbrus, v ta namen priključi kateri izmed komercialnih ekspedicij, ki poskrbijo za organizacijo pristopa in vzpona. Po mukotrpnem iskanju in pregovarjanju v ruščini nama je končno uspelo dobiti rezervacijo in kontakt oskrbnika Sodčkov, pri katerem naj bi imela rezervirano spanje v nedeljo in ponedeljek. Ta podvig naju je neskončno osrečil. Ker sva bila časovno zelo omejena, sva se takoj naslednji dan po prihodu podala na prvo aklimatizacijsko turo na Čeget Peak, v lokalnem balkarskem jeziku znan tudi kot Čeget Karabaši (3461 m). Njegova pobočja se pozimi spremenijo v prostrana smučišča, poleti pa ga krasi za naše oči eksotična raznobarvna cvetana. Na turi sta se nama pridružila Janez in Miha. Prvi je še isti dan odšel nazaj v dolino, Miha pa se je odločil, da bo z nama delil napore višinskega spanja. Po prespani nevihtni noči v napol porušeni zgradbi na višini približno 3100 metrov smo se zjutraj v lepem vremenu vrnili v dolino. Kmalu za tem sva se poslovila od preostalega dela ekipe, ki je šla raziskovat turistično manj obljudene kavkaške doline. Naslednji dan sva se odpravila na drugo aklimatizacijo. Načrtovala sva vzpon z žič-


Iz tujine

Prostranstva Visokega Kavkaza.  Foto: Miha Staut

nicami do Sodčkov in po normalni smeri do Paštuhovih skal (okrog 4650 m) ali, če bi šlo še malo višje, spust s smučmi in snežno desko v dolino. Dan je bil prekrasen, hitro in dokaj brez težav sva se vzpela do začetka zlovešče prečnice na višini okrog 5000 metrov. Spust do izhodišča je bil pravi užitek, ki se je podaljšal še za dolžino sedežnice pod Sodčki, ki se je tik pred najinim vkrcanjem pokvarila. Naslednjo noč sva imela rezervacijo v Sodčkih. Zaradi tega sva večer v dolini preživela v pakiranju opreme za vzpon in polnjenju najinih glikogenskih zalog (beri prežiranju). Ko sva naslednji dan prišla pod žičnice, že prva ni delovala. Krajše sporazumevanje z žičničarji je navrglo ugotovitev, da ni jasno, kdaj jo bodo pognali, prav gotovo pa ne bo v kratkem. Ko sva obupana že kakšno uro sedela ob vznožju, preklinjala rusko neučinkovitost in tehtala nadaljnje možnosti, sva opazila spuščanje stare, vzporedne gondole, ki je služila le še prevozu osebja in

Kljub nesnagi je bilo spanje v zavetju ruševine udobnejše od šotorjenja na prostem.  Foto: Miha Staut

47


Iz tujine blaga. Toliko sva Rusijo že poznala, da sva vedela, da je z denarjem mogoče vse. Nekaj namigov in že sva se škripajoče in z dokajšnjim nezaupanjem v varnost naprave, v katero sva vstopila (nekajkrat je svoje vzpenjanje zelo upočasnila, vrata je zaprta držal kar upravljavec, 0,5 m2 velika luknja sredi tal), vzpenjala nad dolino svojemu cilju naproti. Po dodatnem prevozu na kamionskem hrbtu Sončni vzhod na prvem delu prečnice pod vzhodnim vrhom. Foto: Miha Staut sva drugi šok doživela, ko nama je oskrbnik Sodčkov mirno povedal, da da nama za isto ceno odda sodček, ki stoji na o najini rezervaciji ne ve prav ničesar in da moreni 80 višinskih metrov nad temi. ima kapacitete povsem zasedene. Kot po čuNajin dežurni vremenar Andrej Stržinar dežu se je tedaj tam znašel možic, ki je trdil, je napovedal postopno slabšanje vremena za

Na vrhu  Foto: Miha Staut

48


Iz tujine sledeče tri dni. Zaradi tega sva se navkljub pomanjkljivi aklimatizaciji odločila za naskok na vrh še isto noč. Čas do odhoda sva v solidno urejenem sodu preživela sama.

Vzpon Vzpon na vrh sva začela ob eni ponoči. Noč je bila jasna, polna utrinkov in šibko je pihalo z zahoda. Ines je imela zaradi pomrznjenega snega nekaj več težav pri vzpenjanju s smučmi. Zaradi tega in zaradi naraščajoče jakosti vetra sva si pri Paštuhovih skalah nadela dereze in dodatna oblačila. Do tod sva se vzpenjala večinoma sama tukaj, pa so naju naenkrat začele loviti množice članov različnih, najpogosteje komercialnih odprav, ki so jih nekaj nižje pustile cele eskadrilje ratrakov. V standardni paket komercialnih odprav na Elbrus namreč sodi tudi možnost vzpona z ratrakom do nadmorske višine 4600 metrov. Na vzhodu se je proti prečnici začelo daniti, vendar sva še pred vzhodom sonca pohitela v senco Elbrusovega vzhodnega vrha in naprej na sedlo (5300 m) med obema vrhovoma. Prepih in senca na sedlu sta naju kmalu pregnala na osončena pobočja zahodnega vrha, ki so obetala odlično smuko. Višina se je najinima pomanjkljivo aklimatiziranima telesoma nad sedlom začela maščevati. Tako nama je uspelo med enim in drugim počitkom napredovati kvečjemu po 25 do 30 korakov. Pobočje nad sedlom se je končno izteklo, vendar naju je na vršni uravnavi zajela megla. Vrh sva našla zgolj zaradi v sneg zapičeni palic, ki označujejo potek normalne poti. Izčrpana zaradi višine in goste megle na vrhu nisva prebila več kot deset minut. Snela sva dereze, si nadela smuči oziroma snežno desko ter »odtipala« proti sedlu. Čeprav spust načeloma ne predstavlja večjih tehničnih težav, zaradi megle ni bil lahek, saj občasno ni bilo prav jasno, kje se končuje megla in kje začenja sneg. Iz megle sva po-

kukala šele na višini okrog 5000 metrov, kjer sva si tudi že opomogla od višine. Spust do žičnic je bil ponovno uživaški. V opoldanski pripeki sva prismučala do svojega soda in proslavila uspešen vzpon z zasluženim toplim obrokom ter skodelico čaja. Mimo še vedno nedelujočih žičnic sva se še isti dan odpravila v dolino.

Za konec Andrejeve napovedi so se izkazale za dokaj utemeljene, saj sva se v dolini zbudila v deževno jutro. Snidenje s preostankom ekipe je bilo dogovorjeno šele za večer. Zaradi tega in zaradi dejstva, da po Kavkazu ne postopava ravno pogosto, sva ne glede na vreme sklenila obiskati eno izmed manj obljudenih stranskih ledeniških dolin, to je divjo dolino reke Irik. Ćim se človek premakne iz najvišjega dela Baksanske doline, turistična infrastrukture povsem usahne, v dolini pa z izjemo nekaj prosto pasočih se konj in goveda ne srečaš nikogar. Večerno snidenje je bilo prisrčno in počaščeno s kakovostno rusko vodko. Tritedenski izlet smo zaokrožili s poležavanjem po vzhodnih obalah Črnega morja in obiskom Sočija s Krasnajo poljano, ki bo prizorišče zimskih olimpijskih iger leta 2014, ter zadnje postaje historičnega Azova ob reki Don. Prvotni plan, da obidemo celotno obalo Črnega morja, se je na žalost izjalovil, saj je edini mednarodni mejni prehod med Rusijo in Gruzijo po zapletih v Južni Osetiji že dve leti zaprt, potovanje s trajektom iz Sočija v turški Trabzon pa bi nam zaradi ruske birokracije, predvidenih mejnih zapletov in negotovosti odhoda trajekta najbrž pobral ves preostanek dopusta, zato smo se odločili, da Turčijo obiščemo ob kakšni drugi priložnosti. Povratek v Slovenijo (tokrat preko osrednjega dela Ukrajine in Madžarske) je bil, preko dotrajanih ukrajinskih cest in ob prerekanju s policaji, ki v inozemskih tablicah vidijo dodaten vir zaslužka, ponovno dokaj naporen.  

49


Iz tujine

Jame v okolici Trnovega (Črna gora) Grbočica, Babatuša, Išpila Aleš Lajovic

S

edaj že daljnega leta 1978 smo se člani DZRJ Ljubljana, JD Dimnice Koper in JK Železničar odpravili na raziskovanje jam v okolici vasice Trnovo nad Virpazarjem v Črni gori, za katere smo izvedeli leto prej sredi Žabljaka na Durmitorju. Tam smo v toplem, poznem popoldnevu sedeli na hotelski terasi, pili prepotrebno pivo in tuhtali, zakaj nam je ušel zadnji avtobus proti Nikšiću. Ves dan smo namreč porabili za forsiran marš iz Dobrega dola do Žabljaka, vendar nam je na koncu zmanjkalo par minut in smo si tako lahko iz daljave ogledali

samo še zadnje luči avtobusa. In ker je vsaka stvar za nekaj dobra, se nam je tudi tam zgodilo nekaj podobnega. K sosednji mizi so se namreč usedli člani ekipe novosadske televizije, ki so snemali neko oddajo o Črni gori. Takoj so ugotovili, da smo jamarji, kar končno niti ni bilo težko, saj je naša krama ležala vsenaokrog. Beseda je dala besedo in tako smo izvedeli, da je okoli Trnovega nad Skadarskim jezerom nekaj precej velikih in baje neraziskanih jam. In že čez par mesecev smo bili zopet v Črni gori, polni pričakovanj. Naš prihod v

Odhod udeležencev z ljubljanskega železniškega perona.  Foto: Aleš Lajovic

50


Iz tujine

Jamarsko bivališče.  Foto: Aleš Lajovic

Virpazar je imel nekoliko biblične razsežnosti. V gromobučno temni noči smo z vlaka izstopili ob precej pozni uri. Veter je zavijal okoli vogalov, rahlo je deževalo, vse naokrog voda, le sem ter tja kaka luč in vse zaprto. Ni bilo kaj. Polegli smo po čakalnici na postaji in pospali večinoma na golih tleh. Na srečo ni imel nihče nič proti in so nas pokonci spravili šele naslednje jutro. Vreme se je počasi popravljalo. Za kar znatno vsoto denarja nam je uspelo najeti šolski avtobus, ki nas je zapeljal bliže Trnovemu, v samo vas pa ne, ker da je zadnjih par kilometrov do vasi preslaba cesta, kar pa niti približno ni bilo res. In smo tistih par kilometrov pač prepešačili. V vasi so nas lepo sprejeli. Tedaj je tam živelo še kar nekaj ljudi (zadnji prebivalec je menda umrl lani). Takoj so nas bili pripravlje-

ni peljati v jame. In smo šli, tako – na oglede. Ob vračanju iz zadnje od treh jam – Grbočice – so nas na vhodu pričakali policaji. Z brzostrelkami! Pa ni bilo hudega, le naslednji dan smo se morali javiti na postaji milice v Virpazarju, jam pa da ne smemo raziskovati. In tako sva se z Yetijem odpravila čez hribe in doline v ne ravno bližnji Virpazar. Tam so policaji uradovali kar v bližnjem bifeju in niso imeli kakih bistveno novih zahtev. Samo popisali so nas in nam zabičali, da se moramo v prihodnje, če bomo še hodili tam okoli, javiti pri njih. Na železniški postaji sva pričakala še Marjutko, ki je tja pripotovala z vlakom čisto sama dva dneva za glavnino in se nam za preostalih nekaj dni pridružila. Česa vsega ne naredi ljubezen! Mimogrede smo mi trije še izkoristili priliko in si v bližnji gostilni privoščili slastne šarane (precej veli-

51


Iz tujine

ka vrsta krapa, ki živi v Skadarskem jezeru). Medtem pa so se ostali člani kljub prepovedi zakadili v Grbočico in jo uspeli celo izmeriti, čeprav ni ravno majhna (dostopne dele Babatuše in Išpile smo mimogrede obdelali že prvi dan). Ko smo postorili vse, kar smo se namenili, smo se poslovili od prijaznih domačinov in se zopet podali na pot. Peš. Nameravali smo sicer ujeti nek konkreten (in edini) vlak proti Beogradu, pa se je ena od bližnjic izkazala za daljšnico oziroma se je pred nami pojavil nek kanjon in tako smo temu vlaku lahko le pomahali v slovo. Videli smo ga pa le! Iz obupa smo se odpeljali v nasprotno smer – v Sutomore, kjer smo se v morju prijetno očedili (je bil že skrajni čas) in sploh je tam precej lepo. Kljub temu da smo se imeli v Črni gori prav prima in da jamam še nismo prišli do konca, naslednja leta oziroma desetletja nekako nismo prišli do tega, da bi se tja ponovno podali. Eden od razlogov je bil brez dvoma tudi ta, da je Jugoslavija vmes razpadla. Pa je z leti Črna gora med slovenskimi jamarji spet postala aktualna. In tako sem jamarskemu prijatelju Tonetu Palčiču iz Borovnice, ki je že več let hodil v Črno goro, nekoč v pogovoru omenil jame v okolici Trnovega. Takoj je bil za to, da se jame ponovno obiščejo in do kraja raziščejo. Rečeno, storjeno! Rezultati dela mednarodne ekipe so objavljeni v junijski številki revije Jamar

52


Iz tujine

Jamsko okrasje.  Foto: Aleš Lajovic

iz leta 2009 (str. 42). Vodostaj je bil v času njihovega obiska tako nizek, da jim je uspelo povezati Išpilo in Babatušo. Obe jami skupaj imata skoraj kilometer rovov, ki segajo 54 metrov globoko. Raziskave so se zaključile na obali jezera. Grbočico so na hitro pregledali, za kaj več pa je zmanjkalo energije. Menda je bilo preveč blata. Tako o Grbočici ne vemo kaj dosti več kot doslej – namreč da je dolga okoli kilometer in pol (po nekaterih podatkih dva kilometra in pol, kar je možno, saj pred dobrimi tridesetimi leti nismo utegnili pregledati vsega) in globoka skoraj 200 metrov. Iz zadnjih razis­ kav v Babatuši in Išpili pa je postalo jasno, da z Grbočico očitno ne tvorijo enotnega sistema oziroma da je prav malo verjetno, da bo kdaj najdena povezava. Da je to res, kaže tudi hidrologija. Leta 1978 sta bili ob našem obisku med prvomajskimi prazniki Išpila in Babatuša praktično do vrha polni vode, gladina jezera v Grbočici pa je bila skoraj dvesto

metrov niže. Potem je voda v enem dnevu v Babatuši zelo upadla, v Išpili pa ne oziroma nič. Sicer pa so bili domačini iz Trnovega prepričani, da je največja od treh jam prav Išpila. Bomo videli. Samo kdaj? Leta 1977 smo se po Kosovu, Durmitorju in Vojniku podili Matjaž in Franci Fon, Jani Koprivec, Mojca Majnik in podpisani. Leta 1978 smo dogodkov polne prvomajske praznike v Trnovem prejamarili Jurij Andjelić – Yeti (DZRJ Ljubljana), Janko Brajnik, Barbara Baraga, Daniel Frelih, Samo in Nives Morel, Anita Lopoida in Sergio (?) iz Pirana (vsi JD Dimnice Koper) ter Franci Dovč, Mojca Majnik, Arkadij Potočnik – Toli, Marjeta Kranjc – Marjutka in seveda podpisani. Pa še to. Grbočica, Babatuša in Išpila so bile prve tri jame, obdelane s pomočjo računalnika, ki nam je izrisal tako zunanje kot notranje poligone in projekcije. Kolikor se spominjam, sta bila avtorja programa Renato Verbovšek in Tine Petkovšek iz DZRJL. 

53


Iz tujine

Srbska posla Rafting v Srbiji in Črni gori, Bosna (Tara, Lim), maj 2008 Snežana Jeretina

Z

ačelo se je vsaj dva meseca pred odhodom. Načrtovali smo mednarodno odpravo JKŽ-ja, samo še nismo definirali, kam. Idej je bilo nekaj, tiste v povezavi z jamami so avtomatično odpadle. Rekla bi, da se jamarji med vikend akcijami naveličamo jam, zato prazniki in skupne odprave vključujejo vse razen jamarije. Iz tega razloga v mojem članku ne bo omenjena nobena jama! Moja ideja – rafting odprava na Lim in Taro – je bila takoj sprejeta. Potovanje je bilo načrtovano s pomočjo kluba ekstremnih športov Tifran Pančevo. Po množici zapletov glede najemanja opreme, kombijev in števila potnikov smo se odpravili v sredo popoldne (ali četrtek – ni važno). Zaloga opreme in pijače je bila izjemna, a ne toliko, kolikor smo bili mi izjemno žejni! V bistvu smo kar naprej izjemno žejni, se pravi, izjemno je, če nismo žejni. V bistvu smo bili kar JKŽ-jevsko razpoloženi. Čista klasika. Po 51. pavzi smo prispeli v Srbijo in se na znani črpalki Zmaj pred Beogradom dobili s srbsko ekipo raftarjev, ki so v naše kombije naložili del opreme. Oni so še isto noč štartali v Biogradski nacionalni park, za nas pa

sta bila planirana večerja pri meni doma in žuranje. Vseh planov smo se držali! Večerja je bila odlična in mami zelo vesela, da je končno spoznala moje nove prijateljčke. In to ne manj kot 22! Potem smo se odpravili v prvo kafano. Zapeli so nam starogradske srbske pesmi. V trenutku smo bili vsi na nogah ne glede na to, da sem komade poznala samo jaz. Atmosfero smo segreli toliko, da so se nam pridružili še preostali gostje in smo plesali vsi skupaj. Jolbe je z neizmernim užitkom prižgal cigareto v zaprtem prostoru. Po zaprtju kafane smo se odpravili v rock-jazz-blues kafe Had. Tam so nekateri obnovili znanje angleščine, stile

Težka je raftarska.  Foto: Iztok Trček – Jolbe

V boju z brzicami.  Foto: Iztok Trček – Jolbe

54

Udeleženci odprave.  Foto: Iztok Trček – Jolbe


Iz tujine poljubljanja, si privoščili še kakšno cigareto v zaprtem prostoru. Lokal je bil od mojega doma oddaljen le 50 metrov, tako da nam je dom skoraj vsem uspelo najti. Spali smo v spalkah po vsem stanovanju (najlažje opišem – kot sardelice v konzervi). Drugi dan smo vsi bolj mijavkali kot govorili. Mami je takoj po zajtrku pripravila degustacijo domače izdelanih šnopsov. V trenutku je imela vseh 22 gostov v najmanjšem prostoru v stanovanju. Vsi smo se stiskali okoli kozarcev in »masažnega stola«. Mami je profesionalna maserka in obljubila je masažo za voznike. Naenkrat je število voznikov naraslo z 2 na 15. Pospremila nas je do kombijev in nam naložila veliko rakije, ker je takoj zjutraj opazila, s kako hudo žejo se prebijamo skozi svet. Po še eni dolgi vožnji, predvsem zaradi gneče okoli Beograda, smo prispeli v Biogradski nacionalni park. Tifranovci so prispeli že prejšnji večer in so nas dočakali z vatrico, roštiljem in kitaro. Še enkrat smo poskusili pogasiti nenormalno žejo, proti kateri se tudi naš gostiteljski klub Tifran bojuje že dolga leta. Po zgodnjem zbujanju smo pričeli z zajtrkom. Nič čudnega, če ne bi srbski del odprave takoj pripravil roštilja (klobas, slanine, pleskavic, čevapčičev), slovenski pa v lov na čemaž, ki ga je bilo vsepovsod. Pasli smo se kot čreda krav! Končno je bil na vrsti prvi rafting. Razdelili smo opremo – čelade, neoprene, vesla, škorenjčke – in razporedili ljudi po čolnih. Prvi dan je bila voda presenetljivo mirna. Pričakovala sem je več in bolj divje doživetje (ker je v Sloveniji deževalo tedne in tedne, v Srbiji in Črni gori pa niti kapljice). Trami je moral razočaran ostati na suhem. Medtem ko nas je nestrpno čakal, je prišel do nove časovne enote: jelenček. Ko smo prispeli, je namreč obvezno pripomnil, koliko jelenčkov nas ni bilo (Jelen je srbsko pivo). Ta časovna enota je bila takoj z navdušenjem sprejeta in se uradno uporablja na naših odpravah po južnih krajih.

Na vodi sem bila zaradi svojega nežnega karakterja (ne zaradi roza neoprena) po­ imenovana Pink Leader. Kot vodnica našega čolna in zaradi varnosti ljudi, ki so bili v njem, sem se zelo junaško pognala iz čolna v brzice, da bi preverila stanje v vodi pred prihodom čolna. Iz te pozicije sem imela boljši pregled nad celotno situacijo, ampak moji sočolnarji so se ustrašili, da sem noter padla slučajno, in pričela se je reševalna akcija. Jaz pa sem v bistvu naredila to, kar se od skiperja pričakuje – skipnala sem se. Potem je sledil še en večer, vatrica, roštilj, čemaž, kitara ... Ene ljubezni so razpadle, druge so se rodile. Neprijetno presenečenje je bila umazanija. Črna gora nima dobro organiziranega odvoza smeti, kar naprej se mečejo po rekah. V Limu lahko vidiš in celo poškoduješ čoln na školjki avtomobila ali pralnem stroju! Po zajtrku smo se odpravili na izvir Lima. Na poti so udeleženci črnogorske ohceti sredi ceste ustavili promet in vsi smo morali piti šnops, ki so nam ga podali skozi okno. Vsak avto, ki je šel mimo, se je moral ustaviti, nazdraviti in šele potem nadaljevati vožnjo. Prispeli smo na izvir reke Lim. Po fotosešnu smo se spravili v opremo in pognali po brzicah Lima. Še eno negativno presenečenje. Precej mirna voda. Petstometrska brzica se je zmanjšala na pičlih 75 metrov! Naslednji dan smo se odpovedali raftingu druge etape Lima v korist čimprejšnjega prihoda v Slovenijo. Od Srbov smo se v »kampu« poslovili v nedeljo okoli desetih. Nismo se vozili niti petsto metrov, ko je že bil čas za prvi postanek. Po neštetih postankih smo se odpravili po »bližnjici« preko Splita. Bližnjica v JKŽ-ju ima povsem nasprotni pomen kakor v pogovorni slovenščini. Prvi cilj je bila Budva. Namesto v uri in pol smo prispeli po neverjetnih osmih urah. Po fantastičnem kopanju v morju smo nadaljevali vožnjo proti Sloveniji in po rekordnih 21 urah prispeli v Ljubljano.  

55


Vtisi

Moje nezgode v jamah Nebojša Matijević

Brezno presenečenj Lahko bi napisal: moje nesreče v jamah s srečnim koncem. Pred mnogo leti smo se odpravili v jamo, ki se ji reče Brezno presenečenj. Globoka je okrog 500 metrov in si res zasluži tako ime. Vanjo je šla številna ekipa jamarjev našega kluba, obenem pa smo proslavljali Danilov rojstni dan. Z mano v avtu sta bila še Bady in Danilo. S seboj smo imeli torto, ki smo jo nameravali pojesti na dnu jame, in seveda večjo steklenico viskija. Z ostalimi smo se dobili v vasici pri Gornjem Gradu, od tam pa smo pod Igorjevim vodstvom skupaj odšli do jame. Da bi zmanjšali težo opreme, smo do vhoda

spraznili vsebino steklenice, saj se je spodobilo – človek je imel rojstni dan, nekateri pa smo rabili tudi malo poguma. Ožine, prosto plezanje, mraz in še kaj so naredili svoje. Pri nekem brezencu sem se naslonil na kapnik, ki mi je ostal kar v roki, skupaj z njim pa sem v trenutku poletel za prasico do dna brezna. Globine se ne spomnim. Po pregledu okončin se mi je zdelo, da moram naprej iti pazljiveje. Za mano je bil nekje zadaj samo še moj prijatelj Danilo, ki ni opazil ničesar. Vsa ekipa se je zbrala v bivaku na globini 250 metrov. Ustavili smo se na malici in kratkem počitku. Danilo je iz prasice potegnil torto, ki pa je imela čudno obliko, tako da se mi je zdelo, da je imel tudi on letalske vaje. Za nazaj sem štartal prvi, za mano pa Danilo in Simona, ki jo je močno zeblo. Pri 30-metrskem breznu je hotela iti prva, da bi se malo segrela, za njo pa sem šel jaz. Počakala me je na polici. Ko sem se izpel in se je vrv oddaljila, sem ugotovil, da sva na balkonu dimenzij 2 krat 1 meter, pod nama pa je bilo brezno. Danilo je prižimaril mimo naju in naju vprašal, kaj počneva. Z njegovo pomočjo sva se rešila in priplezala do dvorane. Na vprašanje, ali greva naprej, je Simona odgovorila, da bo kljub mrazu raje počakala Igorja. Nekaj po polnoči sva komaj prilezla ven iz jame do konca izčrpana in namesto proti avtom šla v nasprotno smer, v s polno luno razsvetljen gozd. Tam sva tudi zaspala. Spomnim se, da je karbidka šele tam začela lepo delati.

Jazben pri Kanalu ob Soči Lucifer: »Ne se hecati, jamarji. Da vas ne zagrabim tam spodaj!«  Foto: Peter Gedei

56

Dvodnevna jamarska odprava. Šotore in drugo opremo smo postavili v bližini jame. Razpored številne ekipe je bil tak, da sva


Vtisi šla z Boštjanom v jamo zadnja. Bole se je odločil, da bo šel za mano. Pod mano brezno kakšnih 70 metrov. Ko se izpnem, da bi štartal, pogledam na desender in kaj vidim! Očitno ga nisem dobro zaprl. Na vrvi sem že visel izpet iz sidrišča, moj desender je bil v obliki križa, v njem pa vrv, ki bi lahko vsak čas padla ven. Zelo previdno, ne da bi dihal, sem se vpel v žimar, zaprl desender in prosto splezal ven. Zunaj sem opazil, da nisem zategnil niti D-vponke. Ko sem se nadihal in je adrenalin malo popustil, me je Bole še enkrat pregledal. V nadaljevanju nisem imel več problemov, razen da mi je hoja po jami med granatami iz ne vem katere vojne šla na živce. Iz jame sva se s Jolbetom vrnila prva. Bližala se je že polnoč, naših jamarjev pa še ni bilo videti. Začela sva razmišljati o reševalni akciji. Končno so se malo po polnoči v globini pojavile lučke. Kot se je pokazalo, se je povratek zavlekel, in sicer ne toliko zaradi razopremljanja. Neki mlajši jamarki je zmanjkalo moči in odločila se je, da ne bo več plezala, tako da so jo morali vleči ven kot prasice z opremo.

Neka jama nad Vranskim Vransko, ne morem se spomniti imena jame, ki smo jo obiskali kot ponavadi številni člani našega kluba. No, to ni tako važno. Po akciji nam je nek domačin omenil jamo, ki še ni raziskana, in nam ponudil vodenje do nje. Ker je bilo časa še dovolj, smo se odpravili proti bližnjemu hribu. Vmes smo se malo izgubljali, tako da je polovica ekipe ostala bogsigavedi kje, druga polovica pa je šla za domačinom, ki se je pozneje tudi izgubil. Po njegovem opisu ali po sreči smo Miha, Ines, Jerko, Marko Krašovec, Sneki in jaz nabasali na jamo. Bilo je brezno, globoko 40 metrov, z majhno dvorano na koncu in to je bilo vse. V jamo smo se spustili Miha, Ines in jaz, ostali pa so počakali pri vhodu. Kot pona-

vadi sem šel nazaj prvi. Skoraj pri izhodu iz brezna, kakšen meter pod vrhom, se mi je nenadoma odpel krol, tako da sem v ležečem položaju obvisel na žimarju. Ker sem zatulil od strahu, sta Jernej in Marko mislila, da padam. Počasi sem se nagnil naprej in se ponovno vpel v krol. Mislim, da sem se samo enkrat dvignil, ko sem bil nenadoma potegnjen iz brezna, Jerko me je za vsak slučaj zagrabil in povlekel ven. Ne vem, od kod mu taka moč. Ko sem se izpel iz vrvi, je šok prišel za mano. Mislim, da sem prestrašil tudi zunanjo ekipo. Tako je Marko čepel za skalo in se držal za glavo. Oprosti, Marko. Od takrat namesto najlonskih trakov kot popkovino uporabljam vrvice.

Gamsova glavica Bilo je takrat, ko je Kristini slap sezul škornje, a o tem je že bilo pisano. S Tiborjem sva se srečala na povratku iz starih delov v enem od brezen. Pod nama je bil še Peter, pred nama pa Silvo. Zunaj je bila nevihta. Grmenje vode po jami in slapovi, ki so padali po naju, so bili kar močni. Premražena in mokra sva drgetaje čakala, da Silvo spleza stopnjo. Tibor me je zaradi mraza prosil, kot je rekel, da ga prefukam, a mislim, da to ni veliko pomagalo. Takrat sem pogledal gor in videl, da se je vrv zataknila za prasico, ki jo je Silvo vlekel pod sabo. Zaradi grmenja naju ni slišal in ostala sva na polici pod slapom brez vrvi. Po nekem čudežu se je čez nekaj časa odpela in padla do naju. Neko stopnjo sem plezal kar dolgo časa. Ker mi je ves čas delal S, sem moral vrv nenehno zategovati. Zelo težko sem se izpel, umaknil sem se v kot, kjer je manj padalo, in počakal, da me prehiti Miha. Za trenutek se je ustavil, me pogledal in videl, da imam odpeto eno stran pasu na nogi. Hitro me je uredil in že odhitel za Kristino. Vsem jamarkam in jamarjem želim, da se jim take zgodbe ne bi dogajale. 

57


Vtisi

Žirovca na dolgo in počez Vesna Hrdlička Bergelj

Ž

e nekaj časa me tovariši priganjajo, naj kaj napišem za Jamarja. Hoteli so prispevek iz hrvaških jam, ampak te so ostale daleč za mano. Idejo sem žal morala odkloniti in vse je kazalo na to, da mojega prispevka to leto ne bo. Vse do prejšnjega vikenda ... Bo-Mo sta se oglasila, da prihajajo tovariši s Hrvaške, in z Romanom sva hitro sklenila, da bova šla v jamo. V nedeljo se je nabrala družba; moji stari prijatelji s Hrvaške in naši iz kluba, namen je bil risanje zadnjih delov Žirovcove jame. Žirovcovo verjetno vsi poznate. Tukaj pa moram poudariti, da sva šla Roman in jaz vanjo prvič. Vse, kar sem si zapomnila, je bil meander, tisoč in ena klamfa ter Milan Ferran pred mano, ki narekuje tempo, zaradi katerega se potiš kot v kurilnici. Romana in mene je iz družinskih razlogov priganjal čas, in ko sva si precej ogledala in se je resno začelo risanje, sva

Vesna in Roman pred vhodom v Žirovcovo jamo.   Foto: Dalibor Paar

58

sklenila, da bova počasi šla nazaj. Ko sva se odpravljala, sva dobila tisoč navodil, naj na križišču ne greva levo, ampak desno, in na križišču, kjer je možna izbira v petih smereh, naj greva ... Seveda sem pozabila. Jani naju je nekaj časa spremljal, da sva se srečno izognila labirintom in prišla v »varnejše« kraje. Ne vem, koliko časa sva potrebovala, da sva zabluzila – odvisno od tega, ali čas meriš od začetka tavanja ali pa od ugotovitve, da sva ga polomila. V vsakem primeru je šlo hitro. Potem se je začela nora dirka po jami, skok, klamfa, klamfa, skok, ovinek, križišče, levo, desno, nazaj, spet klamfa, voda, levo, desno, šit!, spet nazaj ... Na koncu sva se obupano usedla na kamen in čakala, da naju ostali rešijo. Tisto, o čemer sva se pogovarjala, bo ostalo skrito v teh kanalih (o čem se lahko pogovarjaš z možem v temi – varčevala sva z lučjo, na mrzlem in vlažnem, medtem ko sva čakala, ali naju bodo srečali mimoidoči). Na koncu so prišli, veseli zaradi dobro opravljenega dela in stoodstotno nepresenečeni, da so naju našli čepeti na steni kot dva netopirja. Verjetno bi bili bolj presenečeni, če bi vhod našla! Milan je takoj postavil diagnozo – zgrešila sva v Kurji taci (nomen est omen!). Zdelo se je, da so navajeni pobirati zgrešene duše po Žirovci, čeprav ne poznam podobnega primera. Ven smo prišli pozno in sreča, da sva rešena, naju je grela na –15 °C, ko sva se oblačila pri avtu. Danes, dva dneva po veselem dogodku, me le bolečine v mišicah bežno spominjajo na celotno doživetje. Zavedam se, kako sva bila naivna, in jezna sem nase, ker bi po vsem tem času svojega jamarjenja o jamah morala vedeti več. Imela sva srečo in dobre tovariše. Za drugič pa ostane pesem mojega bivšega soseda – »ovo mi je škola i drugi puta ću pametnije«. 


Vtisi

Jam(ar)ska naključja ali kako sem ne čisto načrtovano zašla med jamarje Mojca Stritar

P

o naključju je februarja deževalo. Februarski dež je seveda čista krivica. V sneženju bi za silo še lahko šla smučat, da bi se domislila bolj zoprne stvari, kot je turna smuka v dežju, pa bi se morala res potruditi. Na srečo sem po naključju našla rešitev za vikend: skupina prijateljev se je z nekim kolegom odpravljala v »jamo blizu Vrhnike«. Morala sem samo še pogoltniti cmok, ki se mi v grlu ustavi vsakič, kadar se sama povabim kam, prijeti v roke telefon in se dodati v odpravico. Tako sem naslednje jutro po naključju spoznala Nebojšo, ki ga je doletelo vodništvo naše glasne skupine. No, spoznala sem tudi Cankarjev hram, ki bi ga kot priseljena Vrhničanka morala že zdavnaj obvladati. (Takrat še nisem vedela, da se bom v nadaljevanju jamarske sezone seznanila z rekordnim številom picerij in notranjsko-primorskih pajzlov). Nismo šli v jamo blizu Vrhnike, kot so mi napovedali, ampak v Zelške jame, in ni bilo fino – vsaj ne v pomenu, ki si ga predstavlja večina

»Plavanje« v Zelških jamah.  Foto: Tadej Mrak

zdravorazumskega prebivalstva. Ob količinah vode, s katerimi nam ni prizanašalo zimsko nebo, so bili tudi rovi spodobno zaliti. »A gremo naprej?« je pred veliko lužo vprašal naš jamarski mojster. Enoglasno smo vzkliknili »Seveda!« – verjetno nihče ni hotel izpasti kot dolgočasen zdravorazumski zapečkar. Da smo v zagnanosti mogoče pretiravali, smo ugotovili, ko je Nebiju voda segla do prsi. Da je hladnejša, kot sem se skrivaj tolažila, pa mi je dala vedeti prijateljica, ki mu je sledila. Njen glas, ki je že sam po sebi visok, je v tisti rjavi mokroti segel do visokega ceja. Plavanje je bilo pasje mrzlo, ampak ko je Nebojša še začel reklamirati, kako fajn je njegov jamarski klub, sem vedela – to je to! Samo brodenje po blatnih jamskih vodah me verjetno ne bi prepričalo, da bi svoj prosti čas, do tedaj absolutno namenjen hribom, soncu in snegu, začela odmerjati tudi nečemu čisto nasprotnemu. Po naključju pa me je naš potrpežljivi mentor spomnil na mojega mladostnega jamarskega učitelja, pokojnega koprskega jamarja/alpinista, in številne srečne urice, ki sem jih kot frkljica preživela pod zemljo v polprofesionalni družinski zasedbi. Po torti, ki smo jo za bratov rojstni dan davnega leta 1994 v nekoliko manj geometrijsko pravilni obliki, kot je bila načrtovana v udobju domače kuhinje, zmazali v Križni jami, smo vsako leto vsaj enkrat začinili s hojo, spuščanjem po vrvi, plazenjem, plezanjem po lestvicah, fotografiranjem napisov na stenah,

59


Vtisi preučevanjem netopirjev, postjamsko pico in ponedeljkovim musklfibrom. Kako specifične so dimenzije jamskega časa, sem spoznavala v Lipiški jami, ko je naš šef Jožko, ki si resnici na ljubo ni bil najbolj bratski z orientacijo, pa čeprav je bil geograf (ali pa prav zato), neugledno dolgo iskal nadaljevanje. Še dlje se mi je zdelo, da sem mu morala pozirati, leže na trebuhu v blatu Logarčka (v predJKŽ-jevski fazi pač nisem mogla vedeti, kaj v resnici pomeni dolgotrajno poziranje). Po naključju pa je bila ena od mojih najdaljših, a hkrati mazohistično najsrečnejših jamskih uric v Brimšci. Zunaj je bilo trideset stopinj in več, mi pa smo čepeli na dnu vhodnega brezna in vdano čakali, da manj nadarjeni člani družinske ekipe z edinim kompletom prižem preplezajo tistih sedemdeset metrov navpičnega robidovja. Z bratom sva se dolgočasila in tresla od mraza, dokler ni-

sva v roke dobila Jožkovega fotoaparata. Bil je eden prvih digitalnežev, ki sem jih držala, toda Jožko se za svojo drago igračko ni prav nič bal in nama je mirno pustil, da sva pred objektivom škilila, kazala jezik, si zvijala ušesa, jezik in nos in se nasploh spakovala na vse mogoče načine. Vso kartico sva mu zapolnila z bedastimi portreti – in bil je nepozaben avgustovski hladilnik. Po naključju se je tudi moje jamarjenje z JKŽ-jem začelo z dolgo, mazohistično urico, čeprav v manj jamskem smislu. Prvi vikend po začetku jamarske šole sem sedela v avtomobilu v Kozini, skozi nepregledne nalive dežja skušala prepoznati katerega od JKŽjevih obrazov in si želela, da bi v telefonu imela spravljeno kako uporabno številko. Pa je nisem imela in jezna zmeda v glavi se je nazadnje izkristalizirala v dve teoriji: a) ali sem jaz popolnoma zabluzila in smo se v

Vhodno brezno v Brimšci, kraj najsrečnejše urice ...  Foto: Jože Žumer

60


Vtisi

(Precej mlajša) družina Stritar v Brimšci.  Foto: Jože Žumer

dvestometrsko žimarjenje z dna sem začela z nejeverno samokritiko (»Lepa reč, niti žimariti ne znam!«), ki pa se je kmalu umaknila spoznanju, da prižemi mojih ukazov ne ignorirata zaradi moje nesposobnosti, pač pa zaradi obilja blata. Bilo je povsod: na stenah, na vrveh, v prižemah in na obleki. Nečloveški napori med vzpenjanjem, ko sem morala prižemi ob vsakem dvigu ročno zapirati, so bili pospremljeni z valom kletvic, ki se je stopnjeval do glasnega vrhunca in nato spet potihnil, ko sem ugotovila, da zmerljivke sploh nimajo nobenega učinka. (Kdor je kdaj povohal alpinizem, ve, da lahko tam nekaj nelepih besed uspešno pomaga klinu, ki noče iz razpoke.) Olajšanje, ko sem končno prilezla na ostanke dnevne svetlobe, je bilo katarzično. Še bolj so me potolažili fantje, ki so za mano prikukali ven, preklinjajoči kot najbolj nevzgojena sodrga (zaradi izjemnih okoliščin jim to neotesanost oproščamo) in umazani do ušes (celo Tomaž je svoji sijoči opremi končno dal nekoliko pristnejši videz). Ampak umazana, naveličana in utrujena sem sredi noči na tistem brezveznem nanoškem križišču vedela – to je to! In to ni bilo več naključje. 

resnici dogovorili nekje drugje oziroma ob drugi uri ali pa b) so popolnoma zabluzili ostali in me o spremembi dogovora po naključju niso obvestili. Po dobri uri čakanja sem si v brado zamrmrala par neprijaznih besed o smotanih jamarjih in se namesto v jamo odpravila na deževni sprehod, ki je bil po naključju čisto v redu. (Če pa vas zanima, je bil pravilni odgovor seveda b.) Po naključju je deževalo tudi, ko smo se z že za silo opravljenimi jamarskimi izpiti pod modrim Petrovim vodstvom prvič namenili v Mišino jamo oziroma Brezno ob Korenovi poti. Mimo prepovedi na cesti nismo upali peljati in tako sem po nekaj uricah blatnega cmokanja, ki smo si ga kot nadomestni cilj privoščili v Logarčku, spoznala, da lahko jamarsko opremo zadovoljivo operem v potoku pod blokom. Ob naslednji priložnosti smo se bolje pripravljeni dokopali do Mišine in ugotovili, da je Logarček v primerjavi z njo, kar se tiče blata, Jamski (avto)portret, ki ga nimam na steni.  Foto: Rok in navaden otroški peskovnik. Skoraj Mojca Stritar

61


Izobraževanje

Jamarski šoli 2008 in 2009 Boštjan Vrviščar – Bole

K

lub vsako leto organizira jamarsko šolo. Tako tudi leti 2008 in 2009 nista bili izjema. Izjema pa tudi ni bilo vsakoletno vprašanje, kdo bo vodja šole in na kakšen način bomo učili tečajnike. Tokrat se je za šefa izobraževanja oglasil, bolje rečeno smo ga potunkali, Jernej Petrovčič – Jerko. Odločili smo se tudi, da šolarčke učimo po dobri stari praksi, po načelu bolje več kot manj, in so zato tečajniki pri vrvni tehniki uporabljali dve popkovini. Ob četrtkih so v klubskih prostorih potekala predavanja po že uveljavljenem programu šole. Tečajnike so predavatelji seznanili z vsem potrebnim in nepotrebnim znanjem za varno in zanimivo obiskovanje jam.

Jernej Petrovčič – Jerko pred prvim prikazom vrvne tehnike (šola 2009).  Foto: Iztok Trček – Jolbe

62

Plezalni vrtec je potekal na stenah pred Vranjo jamo, pri Velikem Naravnem mostu in pred Planinsko jamo. Ko pa so pripravniki že obvladali vrvno tehniko, smo se podali tudi v jame, seveda pod budnim očesom starih mačkov. Lipiška jama, Zelške jame, Mačkovca, Najdena jama so le nekatere med mnogimi. Leta 2008 je izpit za naziv jamarja pripravnika organiziral tudi naš klub. Izpit je potekal 7. junija na steni pri Velikem Naravnem mostu v Rakovem Škocjanu. Izpita so se poleg naših tečajnikov udeležili še tečajniki Kluba jamarjev Kostanjevica na Krki. Naše vrste so tako obogatili jamarji pripravniki Blaž Kodelja, Matej Lazar, Primož Uršič, Rok Žibrat, Suzana Huskić in Ana Kobe. Koncu izpita je sledil piknik pred Najdeno jamo. Sara Jager, ki se izpita v Rakovem Škocjanu ni mogla udeležiti, je izpit naredila kasneje, 11. oktobra, na Ribnem pri Bledu. Leta 2009 žal ni bil organiziran zvezni izpit, tako da so tečajniki opravili le društveni izpit na steni pri Velikem Naravnem mostu. Kljub temu da svojega znanja niso pokazali pred inštruktorji JZS, so Roman Hrdlička Bergelj, Benjamin Brvar, Jani Glavina, Tomaž Hitij, Andrej Hliš, Matej Lipar, Kristina Janežič, Josiane Reid, Mojca Stritar in Manja Žebre usposobljeni za varno obiskovanje jam. Upam pa, da se bodo lahko udeležili zveznih izpitov v naslednjem letu. Za konec še nekaj misli o načinu poteka bodočih jamarskih šol, s čimer upam, da bom skrajšal vsakoletne razprave pred začetkom tečaja. Te ideje so plod lastnih izkušenj z vodenjem šol, pridobljenih v krvi, znoju in solzah. Rad bi razjasnil svoje videnje nalog in dolžnosti vodje šole ter poteka tečaja. Želim si samo, da bi imeli še naprej najboljšo šolo in najboljše pripravnike.


Izobraževanje

Na poligonu pred Planinsko jamo (šola 2009).   Foto: Iztok Trček – Jolbe

Naloga vodje šole je, da skrbi za nemoteno in varno izvajanje tečaja, da potekajo predavanja po programu, da se dogovarja s predavatelji in o predavanjih pravočasno obvešča slušatelje. Izbere, kje in kdaj bo potekal plezalni vrtec, in določi, katere jame bodo obiskali v času šole. Poskrbi tudi, da mu pri delu s tečajniki pomagamo ostali člani kluba, saj je jasno, da je to tečaj našega kluba in ne samega vodje, zato moramo vsi ostali pomagati po svojih močeh. Vodi evidenco prisotnosti tečajnikov in pomočnikov na predavanjih, vajah in v jamah. Skrbi, da so vrvi in ostala skupna oprema vedno prisotni v zadostnem številu in metrih. Če ne zmore postoriti vsega sam, si mora najti namestnika. Vodja šole je torej organizator, je šefe, ki se pred tečajnicami diči z nazivom vodja šole in se skratka ima za glavnega, je kapo, bos, hefe, majstor, tata mata, džombe, car, profešore, vaša gnada ... Program predavanj je večinoma že znan in stalnica, zato ne bi našteval vseh tem, dodal bi le, da ga je mogoče še dopolniti in s

tem obogatiti. Vrvna tehnika, ena ali dve popkovini, to je sedaj vprašanje. Sam zagovarjam uporabo dveh popkovin, ampak ne glede na to, katero od tehnik učimo, je pomembno, da vsi, ki učimo, izvajamo enake postopke, uporabljamo enako opremo in izrazoslovje. Lahko učimo tudi več, kot zahteva program JZS, pomembno je le, da se pred vajami na steni vsi uskladimo s postopki in s poimenovanjem jamarske opreme. Tako da je ročna prižema ročna prižema in ne nožna prižema, žimar, asender ali še kaj četrtega, da se med vajami ne sprašujemo, ali se vrvna zavora pri prepenjanju zavaruje ali ne, ker to le povzroča zmedo med tečajniki, mi pa delujemo kot neki šalabajzerji. Pripravnikom je treba vcepiti potrebo po varnosti, to je, da se pred jamo pregledamo, kot bi si trebili uši, da sami poskrbijo, da gredo v jamo primerno opremljeni, beri: hrana in pijača, saj izkušenejši jamarji nimajo s seboj čudežne Sport Billy prašičke, iz katere se vedno pogrne mizica za lačne in žejne jamarčke, da so obiski jam skupna akcija in ne turistični izlet pod vodstvom »starih« jamarjev, torej da je treba po akciji poskrbeti za skupno opremo v smislu: danes perem vrvi jaz, drugič pa ti. In ne nazadnje, da sta jim prva misel, ko se zbudijo, JKŽ in presvetli predsednik. Toliko v razmislek, pripombe na moje ideje so dobrodošle, a jih ne sprejmem, saj bolje od tega ne more biti. Dopuščam le možnosti, da se moški vodja šole zamenja z žensko vodjo šole in presvetli predsednik s presvetlo predsednico. Pa srečno in da se čim večkrat vidimo tam doli. 

63


Izobraževanje

Delavnica jamske potapljaške fotografije v Franciji Matej Simonič in Igor Vrhovec

S

eptembra 2009 sva se s prijateljem Igorjem Vrhovcem udeležila tečaja jamske podvodne fotografije na jugu Francije v pokrajini Lot. Vodil ga je JP Bresser (www.jpbresser.tv/pagina41.html), ki se že od zgodnje mladosti ukvarja s podvodno videografijo in fotografijo. Na tečaj sem gledal kot na bližnjico do znanja, za pridobitev katerega bi sicer potreboval veliko let oz. bi »zapravil« mnogo potopov, in znanje je najbolje pridobivati od ljudi, ki so na določenem področju veliko dosegli in imajo veliko izkušenj. JP prav gotovo je tak človek. Vsi tečajniki smo dobili mnogo znanja in »receptov« ter izvedeli za prenekateri trik, kako se zadeve najlaže izvajajo v praksi. Marsičesa od tega sam pri svojem tempu potapljanja in fotografiranja ne bi nikoli odkril, tako da sem dejansko

Naš nastanitveni mlin.  Foto: Matej Simonič

64

dobil več znanja, kot sem pričakoval. Delavnica je bila v duhu zelo podobna ostalim tečajem GUE (ki so tudi pogoj za udeležbo), kar pomeni obilo trdega dela. Tečaj je trajal štiri dni in je vsak dan obsegal dva potopa ter precej teorije, zvečer pa pregledovanje in komentiranje posnetih fotografij. Dan smo običajno končali med 23. in 24. uro. Seveda je bilo tudi veliko smeha in zabave. Nastanjeni smo bili v slikovitem prenovljenem starem mlinu Moulin de Lantouy v Cajarcu (www.moulindelantouy.com),  lokacija katerega je idealna za jamsko potapljanje. Z Igorjem sva imela do vrha naložen avto opreme (grand espace), pa sva bila kljub temu po potapljaški opremi sodeč med slabše opremljeni udeleženci. Vsaj po fotografski opremi pa sva bila med bolje opremljenimi! Bili smo pisana mednarodna druščina, inštruktor in njegova asistentka z Nizozemske, sicer pa po dva udeleženca iz Nizozemske, Nemčije in midva iz Slovenije. Dogovorili smo se, da vsak večer skuha večerjo en narod in poskusi ostalim predstaviti tipično nacionalno jed, kar se je izkazalo za dobro odločitev, saj smo jedli le zajtrk in večerjo in so nam te jedi zelo teknile.


Izobraževanje Prvi dan smo pričeli z jamo Ressel, ki je zaradi svetlih skal in dobre vidljivosti zelo fotogenična. Naslednji dan smo nadaljevali v jami Doux de Coly, tretji dan v jami Landenouse in na koncu zopet v Resselu. Kaj sem se naučil? Kako se učinkovito fokusira v skoraj popolni temi, kakšne so procedure za varno jamsko fotografiranje, kakšne nastavitve uporabljati na fotoaparatu (časi, zaslonke) in fleših. Vse se namreč dela ročno, brez TTL-a. Naučil sem se, kako opremiti, pripraviti ter zložiti  fotoaparat in fleše za učinkovit transport skozi jamo, kadar niso v uporabi. Zelo pomembna je tudi komunikacija med potapljačem in modelom, kajti v temnem okolju fotografu, ki ima polne roke fotografske opreme, ni lahko pokazati, kaj si želi od modela. Dejstvo je, da so fotografski jamski potopi še bolj rizični od navadnih jamskih potopov, zato jih lahko izvajajo samo zelo dobro izur-

jeni in izkušeni potapljači. Priporočljivo je, da je vsa oprema čim bolj standardizirana in enostavna za uporabo. Hitrost in učinkovitost sta še pomembnejši v Sloveniji, kjer je v večini jam velika nevarnost hitrega poslabšanja vidljivosti. Na delavnici smo se običajno potapljali tako, da je bil na prvem potopu eden iz para fotograf, drugi pa model, na drugem pa smo vlogi zamenjali.  Vsak potop je bil ciljno usmerjen, navodila, kaj naj slikamo in za kaj bodo slike uporabljene, so bila jasna. Natančno smo vedeli, kakšni rezultati se od nas pričakujejo.  Fotografije smo ocenjevali zvečer in takrat smo vedno dobili tudi napotke, kaj lahko še storimo, da jih bomo izboljšali. Iz dneva v dan smo dejansko opažali izboljšanje njihove kakovosti. Ko sva se z Igorjem odločila za delavnico, sva si želela pridobiti več znanja o jamski fotografiji, nisva pa se zavedala, da bova prav

Foto: Matej Simonič

65


Izobraževanje toliko znanja pridobila o poziranju, ki ni prav nič lažje in/ali manj zahtevno od fotografije. Po vsakem potopu sva se pogovarjala o sodelovanju med modelom in fotografom ter opažala, da se izpopolnjujeva tudi na tem področju. Modelu moraš pokazati, kje naj bo, kam naj gleda, kako naj bo obrnjen, kam naj sveti, na kateri globini naj lebdi in na katero jakost naj nastavi fleš, ki je običajno na njegovem hrbtu. Poleg tega mora imeti dobro pozicijo v vodi (horizontalno, kolena dvignjena), izdihani mehurji pa na fotografijah niso zaželeni. To v praksi pomeni zadrževanje diha, s tem pa so nujno povezane težave pri uravnavanju plovnosti, kajti vsi potapljači (razen tistih z zaprtokrožnimi dihalnimi sistemi) uravnavamo plovnost z dihanjem ali s premikanjem. Pri poziranju pa je treba biti na miru in zadrževati dih. Na začetku precej težka naloFoto: Igor Vrhovec ga, ki je obema povzročala precej težav, po nekaj dneh pa sva tudi to že obvladala. Ugotovila sva, da sta sodelovanje in komunikacija med fotografom in modelom v jamskih pogojih zelo zahtevna in da moraš narediti vsaj štiri skupne potope, preden model ugotovi, kaj fotograf pričakuje od njega. Seveda je pri tem zelo koristno, da je model tudi v vlogi fotografa, saj tako lažje razume njegove želje. Na delavnici smo se torej naučili, kako varno, učinkovito in hitro narediti tehnično

66

neoporečno sliko, pa tudi, kakšno opremo potrebujemo. Vse, kar je sedaj med nami in dobrimi jamskimi slikami, je nekaj nove fotografske opreme, kreativnosti in dobra kompozicija. Zdaj se lahko vsak posveti razvijanju lastnega fotografskega stila. Še nasvet: če se boste odločili za udeležbo na taki delavnici, vzemite s teboj dobrega sopotapljača in SLR-fotoaparat z dvema nastavljivima flešema (lahko sta tudi šibka). 


Dogodki

Poletni obisk francoskih jamarjev Miha Staut

Z

ačelo se je nekako takole. Po neki poletni akciji v Požiralniku ob Zgornjem Kriškem jezeru smo se bili zaradi slabega vremena primorani čez noč zateči v Pogačnikov dom. Med jutranjim srebanjem čaja in goltanjem otrdelih sendvičev je k nam pristopil možic, ki je noč prav tako preživel v koči. Že po prvem stavku v angleščini ni bilo težko razbrati, da je Francoz. Omenil je, da nas je sinoči videl v jamarski opravi, da je tudi sam jamar iz okolice Vercorsa in da ga zanimajo jame v Sloveniji. V nekaj minutah sem mu opisal razprostranjenost slovenskega krasa, s katerim je velika večina jam neločljivo povezanih, območja posebnega interesa in nekoliko podrobneje situacijo na Kriških podih ter jamo, v kateri smo bili. Navrgel je še, da bo morda s člani svojega kluba prihodnje poletje prišel v Slovenijo. Brez pravih pričakovanj sva si izmenjala kontaktne informacije in pri tem se je bolj ali manj zaključilo. Februarja prihodnje leto (2009) pa je v moj »spam box« priletelo njegovo pismo, v katerem omenja resne načrte svojega kluba Taupes du Glandasse (v prevodu Glandaški krti) za raziskovanje v Sloveniji, interes po raziskovanju v Triglavskem narodnem parku z »všečno visokogorsko kraško pokrajino, ki bi lahko skrivala še številne vhode« in razpoložljivi avgustovski teden. V izmenjavi nekaj krajših sporočil sva ugotovila, da so sicer toplo vabljeni, vendar naš klub zaradi bližine raziskovalnih območij ne načrtuje svojih akcij nekaj mesecev vnaprej. Poleg tega je avgust tudi z vidika pičle prisotnosti vrlega članstva vselej vprašljiv, delavniki pa so sploh samo za nekatere izbrance. Zato sem mu omenil tudi možnost raziskovanja

v kaninskem masivu, kjer naj bi se v tistem času mudilo kar nekaj tujih in domačih odprav, ter zanj vzpostavil kontakt z Rokom Stoparjem. Ker od njega ni bilo odgovorov, sem ponovno nanj nekoliko pozabil, misleč, da so ga moji odgovori nekoliko odbili. Teden pred načrtovanim obiskom (konec julija) pa je z njegovega naslova ponovno priromala novica, da skoraj gotovo prihajajo. Sam sem mu ponovno razložil situacijo v našem klubu, ga povabil na kakšno bolj »nižinsko« akcijo, saj je bila za to večja verjetnost, in na vikend obisk Brezna pri gamsovi glavici. Upal sem namreč, da mi bo vsaj koga uspelo zmotivirati, da bi jih peljal v ponos in sramoto našega kluba ter nakazal odprte možnosti v tej jami. Kakor omenjeno, sem bil sam v pošteni časovni stiski in njim na ljubo si mi resnično ni uspelo vzeti tedna časa, saj so mi ob neizpolnjevanju službenih obveznosti grozile finančne posledice. Zato sem zavrtel nekaj telefonov in preko dopisne liste pozval članstvo, da se pridružijo Francozom in jim razkažejo kakšno jamo oziroma potencialno območje raziskovanja. Takrat še ni bilo prav jasno, ali jih zanima izključno raziskovanje neodkritih jam ali bi se zadovoljili tudi z obiskom znanih. Zle slutnje odsotnosti, pomanjkanja časa in nezainteresiranosti članstva so se žal uresničile. Svojo pomoč sta ponudila le Miha Čekada, ki nas je povabil na Kataster jam JZS, in Boštjan Vrviščar, ki jim je bil pripravljen pokazati nekaj jamskih vhodov. Ko so Francozi končno prišli, so se namestili v kampu Soča, obiskali Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, kjer

67


Dogodki jih je sprejel Franci Gabrovšek, in začeli z ogledi potencialnega terena raziskovanja. Stéphane, fant, ki smo ga srečali prejšnje leto, me je poklical in vprašal, kje bi se lahko dobili. Zaradi moje stiske s časom smo se dogovorili za srečanje v Kopru. Zanje sem pripravil ogled nekaj zanimivih jam v okolici Kozine, vendar sem po njihovem obisku spoznal, da jih »turizem« ne zanima. Prišli so zaradi raziskovanja in seboj prinesli tudi ustrezno opremo. Zaradi tega je njihov obisk minil bolj v pogovoru in nakazovanju potencialnih območij raziskovanja ter možnosti, ki se ponujajo. Omenil sem jim slabo raziskana pobočja med Križem, Stenarjem in Dolkovo špico, kjer so doslej raziskovali škofjeločani, ter strma pobočja med Koriti in Komarjem. Zanimala jih je tudi jama, v kateri smo raziskovali prejšnje leto med našim prvim srečanjem. Poleg tega smo se domenili, da bom poizkusil zmotivirati koga, da jih čez vikend pelje v Brezno pri gamsovi glavici. Med koprskim obiskom dela francoske zasedbe so se preostali člani s kaninsko žičnico povzpeli do postaje D in si ogledali vhod v zlovešče 228 metrov globoko brezno S 63 pod Malim Skednjem, ki so jim ga omenjali neki francoski kolegi. Jama ima sila zanimivo zgodovino. Njen lijakasto oblikovani in vsaj 15 metrov široki vhod se nahaja le 150 metrov od smučarske proge neposredno pod stenami Malega Skednja, vendar do njenega odkritja ni prišlo, dokler vanjo po nesreči ni zapeljal variantni smučar in opravil prve sondaže njene globine. Jamo je tako šele leta 2001 registriral Mitja Mršek. Drugo žrtev je zahtevala leta 2008, ko je zaradi megle in izgube orientacije jadralni padalec verjetno treščil v steno Malega Skednja točno nad jamo in zgrmel vanjo. Z dvema smrtnima nesrečama se ta jama poleg Kačne jame in Divjega jezera uvršča med najsmrtonosnejše slovenske jame, njeno dno pa zaradi nevarnosti pa-

68

dajočega kamenja in ledu do danes ni bilo v celoti raziskano. Fantje so se zaradi težav bivakiranja na prostem v TNP res odpravili do bivaka IV na Rušju in nekaj dni prebili v iskanju vhodov v njegovi okolici. Žal se nihče ni ojunačil in jih prišel pogledat. Glede na njihove besede so odkrili devet verjetnih novih jam, med katerimi je ena (v steni Križa) imela tudi močan prepih. Obiskali so tudi Požiralnik ob Zgornjem Kriškem jezeru in ugotovili, da je v njem veliko vode in da je jama zelo mrzla. Omenili so tudi, da se v spodnjih delih prepih izgubi, in opozorili na nekaj oken, ki bi jih bilo vredno pregledati. Energije za prečenje vodne pasaže na dnu jame pa jim je zaradi mraza zmanjkalo. V četrtek pred njihovim odhodom smo se vsi dobili v Ljubljani. Z Ines sva jih peljala na Kataster, kjer jim je Miha Čekada v francoščini predstavil delovanje Katastra in sistem hranjenja podatkov. Za tem smo se skupaj udeležili še rednega četrtkovega klubskega sestanka, kjer so poročali o svojih odkritjih. Čas njihovega odhoda se je bližal in želeli so si obiskati še kanjon potoka Gačnik. Pokazali smo jim pot do njegovega zgornjega začetka in kje brez nevšečnosti na divje prespati. Ponovno smo jim priporočili, naj o svojih odkritjih poročajo Katastru jam JZS, in jih seznanili z navodili za izpolnjevanje zapisnikov. Stéphane je obljubil, da bo zapisnike poslal, vendar se to do danes še ni zgodilo. Za konec bi lahko ocenil, da je kljub njihovi dobri volji za sodelovanje naš klub pokazal veliko nezainteresiranosti in popolno odsotnost podpore na terenu, iz česar verjetno izvira tudi njihovo pomanjkanje interesa po nadaljnjem sodelovanju in oddaji zapisnikov. Zaradi tega se ne morem znebiti občutka, da bi se jim navkljub njihovi prostovoljni odločitvi za Slovenijo naš klub lahko posvetil v nekoliko večji meri.  


Dogodki

Kako se JKŽ zabava ali privezovanje Balkana na Evropo Iztok Trček – Jolbe

K

adar pride tisti čas, ko postanejo trave sočne, senca globlja, sonce vroče, Kolpa pa topla, zgrabi članstvo JKŽ neka sila. Zazdi se jim, da je ponovno dozorel čas za spodobno žurko. Ponavadi kak mladec, še raje pa mladenka prav previdno pristopi in omeni, da se spodobi tradicije negovati in jih konec koncev tudi obujati, pa bi bilo čisto spodobno, če bi na mojem travniku zopet organizirali tisto dvodnevno zabavo na prostem. Najtežje je najti ustrezen termin v času zadnjih izpitov in prvih odhodov na morje, pa še z vremenom se je treba dogovoriti. Potem ko nam to nekako uspe, je vse lažje. Vsaka prireditev ima svoj program. Tudi »Koupa žur« ima dve, tri točke ustaljene. Med program ne sodita jedača in pijača, ker to sodi v logistiko. Ponavadi pripeljejo

člani na izlet in sveži zrak tudi klubski kotel, v katerega globinah nastaja jed na žlico. Letos je bil to pravi prekmurski bograč, katerega avtor je bil vesoljnemu jamarstvu znani Bady ob telefonski asistenci kuharskega nadmojstra Danila. Medtem ko je v kotlu brbotalo in klokotalo, je Bady z eno roko strokovno vrtel kuhalnico po vsebini, z drugo pa si je tiščal mobi k ušesom. Tako se je rojeval bograč, ki je bil zalit z metliško črnino med kuhanjem in vinom ali pivom po kuhanju po sistemu malo v kotel, več pa po grlu. V tem času je skupina mladenk in mladeničev neusmiljeno priganjala roštilj, kjer so svojo pot zaključevale klobasice, hrenovke, čevapčiči, zraven pa še drugi kosi mesa. In kot da to ni dovolj, so se na vroči plošči od vročine zvijale še rezine bučk, melancan in

Prizorišče vsakoletnega »Koupa žura«.  Foto: Iztok Trček – Jolbe

69


Dogodki paprike. Hladilnika se skoraj ni dalo zapreti od količine piva, v kleti pa je samevala večja količina vina. Pa ne dolgo. Vreme je bilo vedno pomemben faktor tega druženja. Že zaradi programa, o katerem več kasneje. In udeleženci se nikakor ne zavedajo, koliko slik lahko v raznih letnih časih kaže tisti kos zemlje, obdan z dvema rekama, gozdom in hribom. Ker je zabava pogojena z lepim vremenom, lepo vreme vsi poznajo in o njem ne bi izgubljali besed. Druga pesem pa je pomladansko ali jesensko deževje, ko voda v nekaj urah naraste za nekaj metrov in se prelije čez rob, tako da se oreh, ki poleti nudi senco, dozdeva kot palma na samotnem otoku, obkrožena z oceanom. Takrat nastopi tudi pravi balzam v blatu. Te tvarine je toliko, da jo od vseh članov JKŽ zna opisati samo Bady, ki je nekega 29. novembra pomagal popravljati vodovod in je ril po blatu do kolen. Ampak take razmere jeseni ali spomladi, občasno pa kdaj pa kdaj tudi poleti nas domačinov ne vznemirjajo. Na kraj pameti nam ne pride, da bi vili roke, če poplavi pol hiše, ki je od vekomaj mlin, ali voda vdre v kako klet. Za nas je

Prehranjevalni kotliček.  Foto: Iztok Trček – Jolbe

70

to nekaj, kar se dogaja. So pa naši predniki očitno dobro opazovali naravo, saj se, kolikor jaz pomnim, ni nikoli zgodilo, da bi poplavilo kak del stavb, v katerem živijo ljudje. Zgodi pa se, da moramo občasno s čolnom iz hiše, ker druge poti enostavno ni. Ampak to še niso vse slasti življenja ob dveh rekah. Decembra ali januarja, ko potegnejo mrzle sape Gorskega kotarja ali panonskih nižin ob Kolpi, ki se ji tu reče Koupa, na drugi strani reke pa Kupa, se zgodi, da reka, ki poleti nudi skoraj topliške temperature, tudi zamrzne. Potem se po ledu sprehajajo divje race in reka zopet služi zabavi. Pa mi je ded pravil, da so med drugo svetovno vojno in pred njo občasno vozili z vozovi po ledu z ene strani na drugo. Ampak takrat Kolpa ni bila meja in tudi za globalno segrevanje niso vedeli. Spomladanske odjuge in deževja pa zopet pričarajo tisto čudovito blato in poplave. Slednjega so najbolj veseli stari somi, ki se v poletnih dneh pred člani JKŽ skrivajo pod koreninami in po luknjah. Tam nekje do konca maja ali začetka junija se ves cikel ravno prav zavrti, da termometer, pomočen v Kolpo, zopet pokaže temperature, ki skominajo JKŽ-jevce. Okrog temperatur vode obstaja več teorij. Prva je skandinavsko-pubertetniška. Ta pravi, da je kopanje možno, takoj ko se led stopi in se pokaže sonce, ki je sposobno ogreti zemljo do rastja regratovih lučk. Druga je skoraj znanstvena. To pomeni, da je skok v vodo možen, takoj ko ime meseca izgubi r v svojem imenu in se prileže pir iz hladilnika. Tretja pa je modra, primoška (Primostek je vas, kjer leži moj travnik). Ta pravi, da se mezinec na nogi prvič namoči v vodo, ko ta doseže temperaturo 25 °C, pred tem pa je voda primerna morda za hlajenje steklenic piva, kajti do takrat bi lahko zaradi mraza razpokale. Človek pa previdno, brez strahu pred kapjo, zleze v vodo, ko ima ta kakih 27 °C. Ko smo ravno pri pivu. V tistih krajih je posebej čislano Karlovačko pivo. Zade-


Dogodki va nima nobene zveze z mejo in odnosi s hrvaško politično sceno, ampak izključno z ekonomsko geografijo in zgodovino. Karlovec je tistim krajem že od časov presvitlega cesarstva najbližje pomembno tržišče. Menda so moji rojaki od tam švercali hercegovski tobak še v blagopokojni K & K. V kraljevini so nosili na tamkajšnje tržnice jajca in laneno platno, v federativni Jugoslaviji pa so iz tamkajšnje pivovarne dobivali pir, ker je bila mnogo bližje kot rdeče ali zeleno Laško. Legenda pravi, da je v vsaki betonski plati v Beli krajini vsaj gajba Karlovačkega piva. In tej legendi je treba verjeti. Tako, nekaj okoliščin je opisanih, scena je sedaj znana. Lahko začnemo z opisom znamenitih točk programa. Predvsem sta se do sedaj izoblikovali dve nosilni točki. Prva so znamenite bitke s plovili, ki jih premore JKŽ. Spopadi se bijejo na reki, kot bi bila to bitka za Piranski zaliv. Voda se peni, čolni se prevračajo, članstvo pa na mnoge spektakularne načine pada v vodo. Liki padcev so veličastni. Nekateri bi na tekmovanjih iz izraznega plesa, umetniškega drsanja ali prostih skokov v vodo dobili najvišjo oceno. Umetniški vtis je veličasten in vreden aplavza. Sodim, da bi ta disciplina morala biti uvrščena na olimpijske igre. Seveda ima spopad svojo praktično vrednost, ne toliko s področja razvoja mornariške taktike kot s področja obvladovanja plovila. Člani, ki se udeležujejo teh spopadov, se urijo v ravnotežju, obvladovanju smeri in ravnine plovila, trdnosti prijemov itd. Obstaja pa še en vidik, to je tehnično testiranje plovil. Zelo obsežni testi so pokazali, da naš slavni čolniček, ki je uradno deklariran za dve osebi, zmore celo štiri, vendar pri tem simulira podmornico in pluje kakih 20–25 centimetrov pod vodo, odvisno od teže posadke. Teste so uspešno prestali tudi čolnički iz PVC-ja, ki so v zloženem stanju še najbolj podobni preveliki, odvrženi polivinilasti vrečki in so uradno namenjeni družinskemu

Bitke s plovili.  Foto: Iztok Trček – Jolbe

čofotanju na morski obali ter otroški sreči. Zgodnje poletno obdobje dokaj pozno potegne sence in vodni športi se umikajo samo še prisilnemu plavanju. Takrat se v JKŽ zbudita duh solidarnosti in že skoraj ugasli občutek bratstva in enotnosti. Posebna ekipa raztegne vrv in jo z naše strani napne preko Koupe na nasprotno kupsko stran. In tako privežemo Hrvaško na Evropo, s tem pa ves Balkan. Kljub krepkemu zategovanju, da ječita drevo in škripčevje, do sedaj Hrvaška ni popustila in vztraja na svojih pozicijah. To nam sicer pride prav, ker omogoča znamenito tekmovanje po vrvi čez Koupo in nazaj. Dosedanja merjenja povedo, da imamo prvega, ki je prečkal reko na vrvi. Prvo damo, ki je prečkala reko na vrvi. Prvega, ki je prečkal reko pod vrvjo, in le kaka dva metra manjka, da bi dobili prvega, ki je prečkal reko na vrvi v obe smeri. Zanimivo, da zadnji ni bil jamar, ampak sosedov Željko. No, med njimi pa je še cela falanga uspešnih članov in prijateljev, ki jim je uspelo prečkati reko. Svet modrecev je začel resno razmišljati, da bi uvedel beleženje rezultatov po kategorijah. Tudi ta športna disciplina bi lahko šla na seznam olimpijskih iger. Ko smo že pri športnih disciplinah, razmišljamo še o žimarjenju leže po tleh, kar nudi izvrstno zabavo in športni užitek. Žal pa se privezovanje Hrvaške na Evropo ponavadi

71


Dogodki

Kdo zmore?  Foto: Iztok Trček – Jolbe

zavleče do teme in volja vsled piva, vina in drugih dobrot upade. Nerodno je, ker je Petrov klub rimskih nostalgikov nekako v ilegali, kajti prireditveni prostor varuje prometni znak »Prepovedano bruhanje«. Pred vstopom na prireditveni prostor se v vsej svoji krasoti sveti ta simbol kreposti našega ferajna. Nastal je v polpretekli zgodovini, ko je znamenita osebnost klubskih prostorov storila silo stopnišču in preddverju kluba. Od takrat je stalni spremljevalec prireditev in varuh ferajna. Kar se dogaja do jutra, je večkrat zavito v temo in meglo, ki ovije travnik. Družinskim šotorom je zagotovljen prostor na koncu travnika, kamor zvoki hrupne zabave ne sežejo. Zjutraj se že v prvi megli pojavijo duhovi, ki blodijo po prizorišču in iščejo radensko ali vsaj navadno vodo. Včasih se zgodi, da kaka taka prikazen zaide v kuhinjo in pristavi za »kufe«. Ko sonce ogreje planjavo, ko si zopet zaželiš sence, se tudi življenje vrne v pov-

72

sem naravne tirnice. Zopet oživi glasba, v vodi se pojavijo glave, ki povzročajo smeh in brizganje. Začetniki se spopadejo s skrivnostmi veslanja in pri tem izvajajo krožnice ter druge oblike na vodi v splošno zabavo prisotnih. Ko se dan začne nagibati v drugo polovico, prve člane popade domotožje. Takrat se začneta pospravljanje in iskanje stvari, ki so v teh dveh dneh odtavale kdove kam. Če sem iskren, je pri tej zadnji aktivnosti najbolj zagnan ženski del JKŽ. Pomivanje posode, čiščenje in zlaganje inventarja se odvijajo brez posebnih navodil ali priganjanj. In kot iz pravljice se zvečer, ko zadnji zapustijo prizorišče, znajde travnik, kot da se ni nič dogajalo. Glasba ugasne, vrišč in smeh potihneta, samo še lastnik, torej jaz, se potika po praznem prizorišču in najde tu otroško igračo, tam kopalke, ki so zapustile lastnika ali lastnico kdove zakaj, pa zopet del šotora in še kaj. Potem ostane samo še pričakovanje naslednjega »Koupa žura«. 


Dogodki

Člani kluba tudi tečemo in žimarimo Boštjan Vrviščar – Bole

K

er teka veliko naših članov, je leta 2008 padla ideja, da bi se udeležili teka trojk, ki poteka vsako leto v sklopu prireditve Pot ob žici. Kot že ime pove, gre za skupinski tek treh članov ekipe. Posebnost naših trojk je, da v cilj pritečemo z jamarskimi čeladami na glavi. Prvo leto so nas še zamenjali z rudarji, sedaj pa že vedo, da smo jamarji. Upam, da bo udeležba na teku postala tradicionalna in se bomo naslednjega udeležili z več ekipami ter seveda posegali po še boljših rezultatih. Prvo leto smo se na 12-kilometrski Naše vrle tekmovalke v žimarjenju. Foto: Marjan Janežič progi za JKŽ potili Boštjan Vrviščar, Valter Rupnik in Miha Staut ter zasedli 37. mes­ Poleg teka smo se leta 2009 prvič udeto s časom 0:56:08. ležili tudi tekmovanja v žimarjenju na silos Leta 2009 smo sestavili že dve ekipi. Žita na Viru pri Domžalah. Tekmovalci so se Tako je za čast in slavo v moški konkurenci morali povzpeti 47 metrov visoko in se po tekel isti sestav kot lani in zasedel 39. mes­ prvih 10 metrih še prepeti preko sidrišča. to s časom 0:57:11, mešana trojka, Matej Od sedemnajstih moških udeležencev so Simonič, Ines Klinkon in naši člani zasedli 6. meAndrej Stržinar, pa je zasto (Boštjan Vrviščar), sedla 123. mesto s časom 7. mesto (Miha Staut) 1:11:47. in 8. mesto (Jernej Petrovčič). Ženske so Tek trojk 2009 – pred in po bile uspešnejše, in siteku. Foto: JKŽ cer 1. mesto (Ines Klinkon), 2.  mesto (Mojca Vrviščar Zazula) in 3.  mesto (Snežana Jeretina). Priznati je treba, da so tekmovala le štiri dekleta, kar pa vrednosti rezultata nič ne zmanjšuje, saj so bila dekleta hitrejša tudi od kar nekaj moških plezalcev. 

73


Dogodki

Gospodar podzemlja znova lačen Jani Glavina

T

udi to leto ni minilo brez tradicionalnega luciferovanja, tokrat se je odvijalo 22. novembra v lovski koči Begunje pri Cerknici. Dogodek se je pričel kakor navaden piknik; kaljenje nočnega miru, krepčanje z »opijanti«, smeh, meso in ribe na žaru ter golaž za sladico. Krepčanje je bilo vsaj za nas »mladiče« pomembno, saj smo slutili, da se približuje prerokovani obred krsta. Uresničevati se je pričel okoli polnoči. Luciferjevi pomočniki so nas zbrali v kotu lovske koče in litanija se je začela. Najprej nas je eden od Luciferjevih odposlancev gibalno onesposobil z najlonskimi trakovi,

O

ho – kdo ste pa vi, da si dovolite tukaj rogoviliti, ko je že noč in ko jaz dobivam svojo moč? Ne veste, kdo sem jaz? Pravijo mi vrag, satan, šent, šment, peklenšček, lucifer ali še kaj! Ne daste mi miru ne pod zemljo ne ponoči, podobni ste jamarjem, in ker že malo po zemlji dišite, se mi zdi, da vas je kar nekaj takih, ki se boste kar kmalu za vedno preselili v moje kraljestvo kot sedmokategorniki. No, če še ne veste, jaz delim ljudi takole: • prvi so civili – teh ponavadi sploh ne vidim, • druge srečam kje v temi samo slučajno, • tretji pridejo v temine večkrat za hec, • četrti se že vadijo za redne obiske, • peti so že kar tečni, ker me prevečkrat motijo, • šesti so pri meni skoraj vsak dan – knapi in podobni, • sedmi pa boste pravzaprav vsi vi, ko vas bodo prinesli k meni, da tam ostanete, in

74

vrvjo, karabini in ostalimi mučilnimi pripomočki. Ostali »mladiči« so le nemo gledali usodo, ki jim je dirjala naproti. Ko so se oči privadile na temo, smo v kotu sobe opazili gigantski lesen falus, morda je ponazarjal stalagmit. Luciferjeva desna roka nas je posedla ob to leseno tvorbo, kjer smo poskušali prikazati spretnost ravnanja z občutljivo opremo. Tako je lahko vsak od »mladičev« delil nekaj intimnih trenutkov s samim kapnikom, a psihični pritisk in živahnost Luciferjevih uslužbencev sta poskrbela, da so še tako mirne in spretne roke otrdele. Ne­ uspešno opravljena naloga. Ročne spretnosti taki me več ne motijo z vpitjem in razbijanjem v moji temini in tihi večnosti, saj veste, da vsi pridete enkrat na vrsto. Ampak je pa lepo, da ste se po dolgem času spet enkrat vzeli skupaj in se odločili, da me v takem številu počastite z ognjem in pesmijo. Se pa spomnim tistih časov, ko ste se, mislim, da na vsaki dve ali tri leta, dobivali na vseslovenskih jamarskih zborih, a je to že nekaj časa zgodovina in bo to tudi ostala, če se ne bo kdo odločil, da to spet obudi. Ali je to tisto znano reklo: Slovenec Slovencu – Slovenec! Sem slišal – JOS je povedala –, da ste zadnjič enkrat imeli občni zbor zvezice in ste se – meni všečno – kar lepo skregali, čeprav vas je bilo premalo, da bi lahko tudi kaj sklenili. Sicer pa so menda nekateri to vašo zvezico že pred časom zapustili in si napravili svojo lastno združbo ter spisek mojih jam in kar po svoje rovarijo po mojem carstvu teme. Ampak so se nekateri tudi že pokesali in se spet želijo vrniti v vašo


Dogodki so nam kot zanalašč in ravno na svečani večer delale preglavice. Ceremonija se je nadaljevala v starem rjavečem sodu, v katerega so se z zunanje strani zaganjale Luciferjeve vile. To niso bile dobre vile, temveč nepogrešljivo hlevsko orodje. Svetu modrecev smo morali žrtvovati še intelektualni ponos. Izpitna komisija je brez vsakega občutka za psihofizično stanje krščencev ovirala naše poznavanje narave in sveta. Zaradi obsežnosti tematike in vse prepogostih lukenj v znanju je bil svet modrecev z našim znadružbico, da bi skupaj uživali blagoslov za raziskovanje globin in temin. Ampak da se razumemo, preveč ropotanja pa ne maram, ker jih že preveč rije po mojih temnih ožinah, ki jih po novem baje merite z novoimenovano enoto za prehodnost teh prostorčkov z »B« (menda je za osnovo neki Brko s premerom 60 cm). Kaj pa, če bo shujšal? Ampak če mislite, da morate prilesti skozi vsako špranjico, če ne drugače, pa tako, da pokate z bombicami, se po moje – to je po hudičevo – motite, tem razgrajačem bom že stopil na prste in se jim pokazal, da bodo imeli polne pajace milo dišeče omakce, saj ne dovolim, da mi bodo s svojim početjem uničili moje prostorčke. Vse več pa je tudi takih, ki rinejo še v moje črne vode in hočejo dihati na škrge, jim bom že pokazal, da hočem tudi tam svoj mir. Če bo šlo še tako naprej, boste čez kakšno leto našteli že več kot deset tisoč jam in brezen; se vam ne zdi, da je to za tako majhno Slovenijo že dovolj? Kaj pa še hočete?

njem nezadovoljen, zato je sledila kompenzacija. Kreker s čudežnim nadevom in požirek iz keliha, ki je vseboval Luciferjevo kri. O aromi zvarka in nepozabnem okusu krekerja je pričala tudi obrazna mimika, ki je še posebej navduševala občinstvo in ostale ponižne goste. S tem je bilo Luciferjevemu slu zadoščeno, člani kluba so nas sprejeli medse. Tako smo se »mladiči« brez izkušenj prelevili v jamarje brez izkušenj. Sledile so čestitke in divja zabava dolgo v noč, saj se je JKŽ okrepčal s podmladkom ...   Saj ne rečem nič, če obiskujete te moje luknje lepo tiho, pokorno in spoštljivo, nisem preveč hud, če po mojem domovanju ne delate preveč škode na pohištvu in opremi, lahko pa bi se tudi na srečanjih na dnevni luči dogovorili za boljše sodelovanje in se večkrat in v čim večjem številu poveselili in jamarsko »mokro« pogovorili, dokler se še lahko, ker potem v mojem temnem domu ne boste več imeli prilike za veselje in zabavo, ker boste takrat kmalu tako trdi kot kamni okoli sebe, zato izkoristite tako možnost čim večkrat in čim bolje, saj potem vam itak še žal ne bo moglo biti, ko vas dosežeta moj vroči dah in plamen. Zato pa zdaj le izrabite to možnost in uživajte, dokler morete, spijte kako vedro ali škaf kakšne vražje tekočine, da se na tem mojem ognju prekmalu ne vname kako telesce, saj potem vam podkurim, da boste kmalu prah in pepel. Na moje zdravje, pa tudi na Pozejdonovo – pijmo ga! Vaš Lucifer! A l' inferno infinito!!

75


Dogodki

Gurtnanje – slackline Primož Uršič

P

oleti lahko v ljubljanskem Tivoliju poleg vseh preostalih, ki zganjajo takšne in drugačne aktivnosti, vidite in slišite tudi četico JKŽ-jevcev (Lazo, Bole, Uršič, Sneki in še kdo), kako v goščavi uspešno ali neuspešno lovi ravnotežje na napeti gurtni med dvema drevesoma. Filozofija gurtnanja je, da s popolno koncentracijo prideš v ravnotežje s samim seboj, z gurtno pod seboj in premagaš zastavljeno razdaljo, nato pa spiješ pivo ali dve. Hojo po vrvi so poznali že stari Rimljani. Na podlagi arheoloških odkritij in domnev sta plezalca Adam Grosowsky in Jeff Ellington začela v dolini Yosemite (ZDA) v 80. letih prejšnjega stoletja hoditi po bližnjih ograjah in vrveh za sušenje perila. Do sedaj se je razvilo več različnih disciplin: • trickline – najosnovnejše premagovanje razdalje, • jumpline – izvajanje skokov v takšni in drugačni obliki, • rodeoline – lovljenje ravnotežja na nenapeti Lazo na gurtni.  Foto: Mateja Gruden gurtni, • longline – premagovanje Začetni koraki so bili zelo nerodni, a kar velikih razdalj (svetovni rekord 154 m), hitro smo napredovali in pridobivali samoza• waterline – lovljenje ravnotežja nad vest ter premagovali razdalje nad 15 m, izvavodo, jali skoke in si zastavljali vedno trše izzive. • highline – lovljenje ravnotežja visoko in Ko bo prišlo poletje, se pa spet dobimo v še višje (svetovni rekord 1000 m). Tivoliju, ob gurtni in hladnem pivu! 

76


Zanke in uganke

Jamarska akcija Problemska zgodba Viktor Robič – Brko

J

amarji so izvedeli za novo jamo in se dogovorili za akcijo za 19. september 2003. Ta dan so v dva avtomobila naložili precej opreme, saj niso vedeli, kaj jih čaka v jami. V enem avtu je bil en jamar manj, a če bi se presedel še eden, bi jih ostalo le še pol toliko kot v drugem. Štartali so ob osmih, ker so bili sredi dopoldneva dogovorjeni z nekim vaščanom, da jih bo počakal na koncu vozne poti in jih odvedel do uro in pol oddaljenega vhoda v brezno, ki je bilo zaradi varnosti zaprto s pokrovom in tremi različnimi ključavnicami. Med vožnjo je na enem avtu počila zračnica, drugi pa je z enako povprečno hitrostjo kot prej – šestdeset kilometrov na uro – nadaljeval vožnjo. S popravilom kolesa so se zamudili okoli četrt ure, saj so morali vso opremo izkrcati, da so prišli do orodja in rezervnega kolesa, in v vsej tej zmešnjavi je nekdo brcnil vse štiri vijake od kolesa v odtočni kanal, ki ga ni bilo mogoče odpreti. Ko jim je uspelo rešiti vso to zmedo, so morali pohiteti naprej, saj so morali ujeti prvi avto, ker niso točno vedeli, kam morajo iti, mobi zveze z njimi pa niso imeli. Pravočasno so ga še ujeli pred parkiriščem, kjer jih je čakal vaščan. Hitro so pobrali opremo in za domačinom pohiteli proti jami. Pri vhodnem breznu jim je dal ključ, s katerim so morali odpreti jamski pokrov, sam pa je odhitel nazaj proti domu, saj so ga opoldne čakali drugi nujni opravki. Pred spustom so porabili še dobre pol ure za priprave in potem se je prava akcija začela. V jami so pri napredovanju porabili že večino opreme, ko so prišli do brezna, kjer so ugotovili, da dolžina zadnje vrvi sicer zadostuje, a se neobremenjena skrajša za toliko, da je z gruščnatega dna ne bi mogli doseči. Ko so tudi tu našli rešitev, so se odločili, da bodo šli naprej, dokler bo šlo brez vrvi. Počasi, a

uspešno so napredovali, dokler jim ožine niso zaprle nadaljevanja. Na primernem mestu so se zaustavili za bivakiranje, saj so bili v jami že več kot devetnajst ur. Ker je bilo precej mokro, jim je vodja razdelil veliko plastično folijo, ki jo je z enim ravnim rezom razrezal na enako velike kvadrate, za vsakega en kos. Po petih urah počitka so se začeli vračati in po približno petnajstih urah plezanja sta jim ostali še približno dve uri do izhoda. Takrat so ugotovili, da jim bo zmanjkalo karbida, druge luči pa niso več svetile. Ostala ga je le še malenkost, morda še za četrt ure na vsako svetilko, našli pa so rešitev in po triinpetdesetih urah in pol vsi izplezali na plano. Ko so prispeli do avtomobilov, pa so ugotovili, da jim je nekdo na obeh avtomobilih pokvaril luči in da jim zaradi tega ta dan ne bo uspelo priti domov. Toda jamarji ne obupajo in vedno najdejo tako ali drugačno rešitev! Pravilno je treba odgovoriti na vsa sledeča vprašanja: 1. Koliko jamarjev je bilo na akciji? 2. Koliko kilometrov so prevozili v eno smer? 3. Kako so rešili težavo s kolesom? 4. Kakšno hitrost je moral imeti drugi avto, da je ujel prvega? 5. Kako so lahko odklenili jamo samo z enim ključem? 6. Kako so lahko podaljšali zadnjo vrv? 7. Kako so morali razrezati plastično folijo? 8. Kako dolgo so morali biti v temi? 9. Kako so rešili problem razsvetljave? 10. Kako so se lahko odpeljali domov? 11. Ali so imeli čas za B-zapisnik? 12. Ali so se lahko vrnili domov še isti dan? 13. Koliko delavnikov so bili na akciji? 14. Ali je ta akcija lahko uspela? 15. Kako bi vi poimenovali to jamo, če še ne bi imela imena?  Skiciraj potek akcije na tahogram!

77


Nada Čadež 14. 7. 1920–6. 2. 2009 Dopolnjeno je. Dopolnjeno je bogato življenje hidrogeologinje Nade Čadeževe, najstarejše slovenske jamarke in ustanovne članice Jamarske sekcije pri Planinskem društvu Železničar iz Ljubljane pred dobrimi petdesetimi leti. Sekcija se je kasneje osamosvojila in danes nosi ime Jamarski klub Železničar. Po diplomi leta 1949 se je sprva zaposlila na Komiteju za vodno gospodarstvo, potem na Zavodu za vodno gospodarstvo in nazadnje – do leta 1982 – na Hidrogeološkem zavodu v Ljubljani. Že spočetka je usmerila svoje delo v reševanje problematike podzemeljskega pretakanja vode v krasu in na določevanje podzemeljskih vodnih zvez. Vodila je vrsto sledenj Logaščice, Hotenke, Rinže, Bistrice, Rakitnice, Igmance, Potoka v Loškem potoku, Retja na Cerkniškem polju, Rešet, Raščice pri Ponikvah, Prezidskega potoka ter drugih naših voda in potokov. Njeno nagnjenje do hidrogeologije jo je seveda kaj kmalu privedlo v speleologijo in tako tudi v jamarske vrste. Dogodki na slovenski jamarski sceni sredi petdesetih let so pripeljali do ustanovitve Jamarske sekcije pri PD Železničar in Nada je bila njena članica z dušo in srcem. Desetletja je na tak ali drugačen način spodbujala delovanje jamarjev, saj je bila prepričana, da je jamarstvo koristna dejavnost in ne zgolj izživljanje. Neizmerno je bila vesela našega prodora v osrčje Julijskih Alp v Breznu pod gamsovo glavico (kar je bil v tistem trenutku jugoslovanski globinski rekord – to brezno pa je bilo še desetletja potem z novimi odkritji naša najgloblja jama). Nada nas je tedaj vse sodelujoče povabila na nepozabno proslavljanje izjemnega dosežka v znano gostilno Čad v Ljubljani – na njene stroške! Prav tako ni pomišljala ob priložnosti, ko se nam je ponudil nakup rabljene jamarske opreme pri francoskih jamarjih, ki so bili tedaj pri nas na obisku. Treba je vedeti, da so bili časi zelo drugačni od sedanjih in je bilo do dobre opreme zelo težko priti zaradi takšnih ali drugačnih administrativnih ali političnih ovir. Nada nam je mirno posodila svoj denar v višini ene mesečne plače. Seveda smo ji ga povrnili takoj, ko smo zmogli. Rojstva vnukov se je izredno razveselila in to je bil dobrodošel razlog za skupno proslavljanje, saj je njen edini otrok – hči Zvezda – tudi članica našega ferajna. Naši tedanji Jamarski sekciji namreč med seboj nikoli nismo rekli drugače kot »ferajn« ali »ajzenpon« in to se nam je zdelo sila imenitno. Proslave so se odvijale kje drugje kot v legendarni restavraciji Slamič, ki je bila desetletja ob četrtkih, pa tudi kak drug dan,

78


naš drugi dom po jamarskih sestankih. In Nada si je tam po rednih sestankih navadno z velikim užitkom naročila fižolovo solato. Minila so desetletja veselih, pa tudi malo manj srečnih druženj na sestankih in akcijah, kot pravimo našim odpravam v podzemlje, in hvaležni smo, da smo jih lahko preživeli tudi s tabo, draga Nada! V imenu JKŽ Aleš Lajovic

Spomin na ustanovno članico Pozno jeseni leta 2008, nekaj mesecev po tem, ko je Nada Čadež dopolnila 88 let, sva se precej več kot pol stoletja od najinega prvega srečanja zadnjič pogovarjala. Okoliščine so bile bistveno drugačne kot pred davnimi desetletji, ko sva bila, vsak pri svoji družini, soseda v stari meščanski večstanovanjski hiši nasproti tedanje znamenite stare ljubljanske gostilne Lev in sedanjega hotela enakega imena. Pravzaprav je bila Nada posredno zaslužna ali kriva za to, da sem bil veliko pozneje posvečen v marsikatero skrivnost jamarstva in speleologije; ko sta bila z možem Dušanom Novakom naša soseda, je nekega zgodnjepoletnega dne Dušan potrkal na naša vrata in me povabil na Kočevsko, kjer naj bi v pradavnem toku reke Rinže iskala vhode v kraške jame. Nado sem poznal veliko dlje kot Dušana. Še kot otrok sem ujel več ženskih hišnih pogovorov, v katerih je bila študentka Nada označena kot nadvse ekstravagantna mladenka, ki si je drznila, če se je tako odločila, ob vsakršni priložnosti na cesto v hlačah, kar je bil tiste čase izključno moški privilegij. Najstarejša od treh otrok meščanskega podjetnika in nekdanjega trgovca z mlinskimi kamni Avgusta Čadeža, starejša sestra Viktorije in še mlajšega brata Avgusta je Nada na ljubljanski poljanski gimnaziji kot navdušena naravoslovka vodila prirodoslovni krožek in se spoznala z dijakom Ivanom Kuščerjem, poznejšim znamenitim matematikom in fizikom, ki je takrat vodil enak krožek na ljubljanski realki na Vegovi ulici. Kuščer se je ob vsem drugem zanimal tudi za krasoslovje. Pozneje je bil najbrž eden od prvih, če ne čisto prvi Slovenec, ki se je s prirejeno napravo za morsko potapljanje potopil v jamski kraški sifon. V gimnazijskih letih pa je Nado povabil na ekskurzijo v Planinsko jamo, ki so jo takrat še imenovali Malograjska jama po Malem gradu nad njenim vhodom, katerega stolp se je ohranil do današnjih dni. Pustolovska naravoslovka Nada se je tam prvič srečala s kraškim podzemljem, ki mu je potem ostala privržena do konca svojih dni. V Planinski jami pa je več let pozneje doživela svoj resnični jamarski krst, ko je še naprej od konca poti v Planinskem rokavu

79


padla v podzemsko Pivko, iz katere so jo potegnili jamarski tovariši. Prva globoka jama, za katero se je ob najinem zadnjem dolgem pogovoru spomnila, da je splezala na njeno dno, je bila Divaška jama, na dnu prvega pravega brezna pa je bila nekje na Dolenjskem. Iz te jame ji je ostal do zadnjega v spominu dogodek, ko jo je eden od jamarjev, ki jo je varoval z vrvjo, ves čas spusta dražil, naj mu prizna, da je zaljubljena vanj, sicer bo zategnil vrv ali pa je ne bo več varoval. Tega mu menda ni priznala, priplezala je na dno, fantu, ki jo je varoval, pa se je, medtem ko se je spuščal v brezno, le kakšen meter nad dnom strgala varovalna Z vnukoma v Črni gori, Petrovac na moru, vrv in je pred svojo oboževanko padel na maj 1982 podorni stožec. »Padec je bil brez posledic,« mi je v globoki starosti močno oslabela, vendar z žarom v očeh pripovedovala Nada, ki je zadnja leta življenja preživljala na postelji in je s pomočjo hčerke Zvezde, tudi naše jamarke, pri kateri je živela zadnja leta, lahko šla le do domačega vrta, »še dolgo pa smo se norčevali iz fanta, da ga je zadela pravična kazen.« Po duši je bila vsekakor vsaj malo avanturistka, sicer se ne bi še pred drugo svetovno vojno odločila tudi za jadralno letalstvo. Najbrž je na pobudo sestre Vike na Blokah, kjer je bil tiste čase slovenski športnoletalski raj, nekajkrat letela z jadralnim letalom – Vika se je namreč takrat zapisala temu športu, opravila potrebno število poletov in izpitov ter postala ena od prvih z dokazili opremljenih jadralnih letalk v Sloveniji. Glede na njeno naravoslovno usmerjenost ni nenavadno, da se je Nada Čadež po gimnazijski maturi odločila za univerzitetni študij geologije, ki ga je močno zavrla druga svetovna vojna. Pred koncem študija se je prva povojna leta prijavila na geološko prakso, na vprašanje, kam bi želela iti, pa je presenečenim spraševalcem odgovorila, da čim dlje. Poslali so jo v Makedonijo, ki je bila takrat na koncu sveta, nekam na grško in bolgarsko mejo, kjer je ostala več mesecev. Medtem ko bi v pomanjkanju v Ljubljani živela nadvse skromno povojno življenje, ni geologom pri geološkem kartiranju skrajnih meja nove domovine, ki najbrž še nikoli ni bila preučevana s tega vidika, čisto nič manjkalo. Ko je bila njena hčerka Zvezda, ki je tako kot oba njena starša geologinja, pred leti na študentski geološki ekskurziji po Makedoniji, je bil njihov domači vodnik in razlagalec makedonski geolog, ki je ob predstavljanju postal pozoren na Zvezdin priimek Čadež. Po vprašanju, ali je v sorodu z Nado, in po Zvezdinem pritrdilnem odgovoru je bil vzhičen: še zdaj, je dejal, črpajo tamkajšnji geologi podatke iz zapiskov, ki jih je pred davnimi desetletji delala Nada na študentski praksi in jih seveda pustila takratnemu delodajalcu. Čeprav se Nada Čadež v letih delovanja našega kluba aktivno ni več ukvarjala z jamarstvom, je bila dobesedno od prvega dne sprva Speleološke sekcije Planinske-

80


ga društva Železničar Ljubljana, pozneje Jamarske sekcije tega društva in naposled Jamarskega kluba Železničar njegova prizadevna članica. Zasluga Dušana Novaka kot aktivnega jamarja in Nade Čadež Novak kot jamarke iz ozadja je, da se je naša jamarska sekcija po hudih in pogosto neusmiljenih sporih z matičnim planinskim društvom obdržala in se tako okrepila, da je bila potem vrsto let daleč najaktivnejša sekcija ljubljanskih planincev-železničarjev. Čeprav Nada z nami ni hodila po kraškem podzemlju, je bila z nami na preštevilnih večdnevnih raziskovalnih akcijah in na družabnih prireditvah, pa tudi na naši prvi jamarski odpravi v tujini, v alžirskem Atlasu. Ko je pri Hidrometeorološkem zavodu Slovenije vodila hidrogeološke raziskave sledenja podzemskih voda, je pobiranje vzorcev vode iz kraških izvirov in iz podzemskih jam, kar je bilo povezano z nadvse dobrodošlim denarnim nadomestilom, vedno zaupala svojim tovarišem iz jamarskega društva in kluba Železničar. Taka bo ostala Nada v osebnih in pisnih spominih. Marjan Raztresen

Danilo Riznar Jelinčič – Lilo 19. 11. 1954–24. 7. 2008 Najbrž bi nam lahko povedal le Lilo sam, ali je bil s čim še bolj zasvojen kot z jamarstvom in orožarstvom, pa tega ni nikoli izpovedal. Vsekakor je bil Danilo Riznar, ki je bil za prijatelje vedno le Lilo, pustolovski duh, sicer nekega dne ne bi prišel na sestanek

Foto: Ciril Mlinar – Cic

81


našega jamarskega kluba in za vedno postal naš. Pred tem je pridobil prve jamarske izkušnje pri jamarskih kolegih v drugem društvu, pozneje pa je bil tudi predsednik Društva jamarskih potapljačev Proteus, ki ga že okoli poldrugo desetletje ni več. Lilo se je rodil v Ljubljani kot Danilo Jelinčič. Po gimnazijski maturi je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in se že med študijem dokaj dobro usposobil za klinično hipnozo. Za bratovo farmacevtsko podjetje je zbiral zdravilna zelišča in se hkrati navdušil nad orožarstvom. Na tem področju je našel pri nas slabo zapolnjeno nišo – razminiranje – in se dodatno strokovno usposobil za pirotehnika v Nišu, potem pa še za podzemsko in podvodno aktiviranje neeksplodiranih min. Svoja minerska znanja je prinesel v jamarstvo, kjer je pomagal podaljšati prenekatero kraško jamo in tako priti do marsikaterega podzemskega vodnega toka pod kraško pokrajino, ki je dotlej stoletja trpela pomanjkanje vode. Po prepričanju njegovega jamarskega in potapljaškega kolege Marka Krašovca je bilo Lilovo življenjsko delo miniranje in potapljanje v izvirih kraškega izvira Omble pri Dubrovniku, kjer je po dva meseca in več sodeloval pri raziskavah in miniranju ožin za podzemsko hidrocentralo. Ta zdaj napaja mesto in okolico z elektriko, predvsem pa Dubrovnik odtlej ni žejen vode, ki jo je do takrat dobival iz Bosne. Ena od jamskih ožin, skozi katero je Lilo z miniranjem spustil dovoljšen tok, se kljub vsem političnim in družbenim spremembam še vedno imenuje Lilotova pasaža. Pred tem sta s Krašovcem našla vzrok, zakaj občasno poplavlja mesto Cetinje; ko sta v Cetinski pećini minirala ožine in za njimi odkrila več kot 600 metrov novih jamskih rovov, je bilo mesto rešeno poplav. Na Popovem polju v okolici Trebinja v Hercegovini je bila tista leta nerazdružljiva dvojica po dva meseca v tamkajšnjih jamah, kjer je po naročilu hercegovskega Hidrološkega inštituta iskala za domačine dragoceno vodo. Ko zaradi jamskih ožin ni šlo naprej, je Lilo odprl svoj arzenal in jima utrl nadaljevanje. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je po naročilu slovenskega Vodnogospodarskega inštituta sodeloval pri raziskavah Rakovega rokava Planinske jame. Tik pred slovensko osamosvojitveno vojno sta Lilo in Marko minirala izvir Vipave, kar je streslo in prestrašilo celotno Vipavo; zaradi plina po eksploziji takrat ni šel nihče v jamo, šele čez nekaj let pa so ajdovski jamarji za minirano ožino našli jamsko nadaljevanje. Tudi v Kostanjeviški jami so domači jamarji šele več let po Lilovem miniranju stopili po novoodkritem jamskem rovu. Lilo se je rodil z očetovim primorskim priimkom Jelinčič, po očetovi smrti pa je že kot odrasel mlad mož ugodil želji svoje mame, ki mu je večkrat pripovedovala o svojem očetu plemenitega rodu s Štajerskega. Ta ji je večkrat potarnal, da bo z njim

82


izginil njegov rod, saj ni imel moških potomcev. Očetov priimek je Lilo spremenil v priimek svojega starega očeta po mamini strani in od takrat se je pisal Riznar, kot se pišeta tudi njegova sin in hči – in Riznarjev rod gre naprej. Le nekaj mesecev pred slovensko osamosvojitveno vojno je šel s skupino jamarskih ljubiteljev v 80 metrov globoko Kasirsko jamo pri Obrovu nedaleč od Kozine, v kateri naj bi bilo precej orožja. Sam se je po vrvi spustil vanjo, iz nje pa mu premalo usposobljeni tovariši niso znali pomagati, tako da so ga že nekoliko podhlajenega rešili iz nje jamarski reševalci. Potem se je tudi sam usposobil za jamarskega reševalca in je med drugim tudi zaradi pirotehničnih znanj sodeloval na več odmevnih reševalnih akcijah, med drugim na Kaninu in na Poljskem. V vojni za Slovenijo je aktivno sodeloval od prvega dne in je bil njen veteran, nato pa je odšel s trebuhom za kruhom na Hrvaško, kjer je postal glavni inštruktor za razminiranje minskih polj in častnik hrvaške vojske. Tri leta je ostal v tej službi, kjer so ga izredno cenili, saj ni bilo v njegovih skupinah nikoli niti ene same nesreče, o pirotehniki pa je imel na Hrvaškem vrsto predavanj. Bil je med zadnjimi, ki so reševali bolnike iz bolnišnice v Vukovarju. Zaradi pogumnih dejanj je dobil na Hrvaškem visoko državno odlikovanje, njegovima otrokoma pa so Hrvati svetovali, naj vložita zahtevo za pokojnino po pokojnem očetu. Leta 2007 se je z boreliozo vrnil iz Hrvaške domov v Slovenijo, kjer so mu zdravniki ob drugih boleznih ugotovili še vodo v pljučih in hujšo obliko kile. Po tej operaciji je zaradi pooperacijskih zapletov umrl. Zapustil je veliko zbirko vojaškega materiala, ki so jo dediči izročili Vojaškemu muzeju v Ljubljani, iz te zapuščine pa bodo v mariborskem vojaškem muzeju v kratkem uredili Lilovo spominsko sobo. Marjan Raztresen

83


Pesmi

Pesmi Viktor Robič – Brko

Četrtkov zvečer (1)

Jamarski turist

Čas naš norí kot podivjana krava, Enkrát le hitr', drugič še hitreje, To res je bolj in bolj brez prave meje, Res včas' želim si, da se mal' ustavi.

Je slišal, z'lo, da »kul« je iti v jamo, ˘ Al' še nikol' ni šel do zdaj še noter, Mu kot mladen'ču zmer' je branil foter, A zdaj je velik, sluša on le mamo.

Takrat se vprašam, če sem še pri pravi, Kot listja norih misli polne veje Od jutra do noči mi veter seje Večino nepotrebnih v moji glavi. ˘

»Rad bi za mal'co žemljo in salamo, S prijatl'i na izlet naj gre še boter, Ker z avtom peljat' tja je pravi smoter ˘ In eno punco zraven tud' imamo!«

Zakaj je treba meni sranja téga, Vprašujem se zdaj bolj in bolj pogosto, Enkrát dovolj težav, prek' glave vsega.

Tri dni so se pripravljal' za to turo, Uganjal' so takrat že vsega vraga, Res sto stvari za novo avanturo.

Četrtkov izpustim sprehod v hosto, Edino ta večer se mi prilega, Rad grem na žur »ferajnski« spet »stopôsto«.

Iz vse zmešnjave zmer' je večja zgaga, So vsi dočakal' le odhoda uro, Tam vid'jo: luč doma jim ne pomaga!

Četrtkov zvečer (2)

Jamski nokturno

Četrtek je že spet na dnevnem redu, Enkrát na teden na »ferajnu« gneča, To zdaj nikogar več ne preseneča, Res dolgo že sledimo tem' obredu.

Joj, človek, vidiš, že je pozna ura, A ti še zdaj tja not še hočeš iti, Mar ni že čas prot' domu se vrniti, Saj na večer napor je le tortura.

Tak' trmasto smo vztrajni v tem pogledu, Ko naše društvo se naprej še veča, Ob vseh izzivih naj nas spremlja sreča, Vendár smo včasih tud' na tankem ledu.

Kje ti se klatiš, spat je šla že kura, In kam je tebi treba zdaj še riti, Ne moreš se že enkrat umiriti, Ob čajčku z rumom reševat' kakura. ˘

Za to je treba dobro vse pripravit', Vnaprej predvidet' možnosti, težave, En' znajo pa še tudi druge gnjavit'.

Kaj bi, preklete tečke, še hoteli, Temá je not ponoči in podnevi, Udrem se tja pred takimi modeli.

Če ni tako, kot hoč'jo njih le glave, Eksploz'jo vseh besed je treba ustavit', Res včasih to je že zmešnjava prava.

Res jaz mirú si najdem tudi drevi, Na plano zlezem, ko bo dan spet beli, Odidem spat med jutra ptičji spevi.

84


Pesmi

Kako zraste jama

Speleosonetija

Ko sonce žalost na zemljó potoči, Ak' póko sebi dežek pravo najde, Ko v globočino kamna večno zajde, ˘ Oméči mu srce, s površja loči.

Spoznati vam je čisto nekaj nov'ga, Poezija ni do zdaj še našla v têmo, ˘ Enkrát pa vendar tudi tam uzremo Lepôt sveta nevidnega, surov'ga.

Zažre se v njêga, ni se upreti móči, ˘ Razkolje moč mu sil notranjih zgrajde, Ak' bi zažêlel večnosti še kdaj, de Skrivnosti vse narava omogoči.

Edino pot je ta neznana, dolga, Odkar pod zémljo mi vsi radi gremo, Skrivnosti mnoge mi odkriti smemo, Otroka v sebi iščemo igrov'ga. ˘

Tako v temini se zvečuje póka, ˘ Enkrát bila je ozka, drobna, mala, Je skozi let mil'jone že široka.

Narava sama pesmi mnoge poje, Ené so tihe, druge pa večglasne, Tako tud' sama tone išče svoje

A ko iz póke jama je nastala, Mars'kdaj je že velika in globoka, A zdaj bo jamarjem nov cilj postala.

In si sklada melodije krasne. Je vmes ognjen sonet tud' duše tvoje? Al' ta ti plamen še prekmal' ugasne!

Slovenski jamar

Stodvajs'to leto

Slovenija, dežela naša mala, Lepote mnoge svoje nam odkriva, Odkrije né, kar v sebi skriva ˘ Vsegá, kar bi lahko še pokazala.

Stoletje zdavnaj je prešlo, minilo, Takrat, ko prvič so se taki zbrali Oní, ki so temó že obisk'vali, Da je svetá neznan'ga še obilo.

Edini, ki jim bo to še ona dala, Naj bo le on, ki v tem hoté uživa, Sledeč naporom svojim lon dobiva, Kjer pot se v têmi bo nadaljevala. ˘

Vse to je Vajkarda že prej čudilo, A znal še ni, kar drugi so spraš'vali, Je potlej Putick, tud' so drug' iskali, Se kmal' še mnogo jim je pridružilo.

Iz nedrij svojih ga ne bo spustila, Jasnó ni vedno vse v njegovi glavi, ˘ Ak' že je v zanke svoje ga dobila. ˘

Tako iz leta v leto članstvo rase, ˘ Od vsepovsod prihaja zdaj mladina, Le têžko mi pozab'mo stare čase.

Morda sledil bo svoji le zabavi, Al' ni vseen', če bi ga ugonobila, Res takle je slovenski jamar pravi.

Enkratna je »ferajnska« zgodovina, Tak lep spomin ostaja vsak'mu zase, Ostane v duši sladka bolečina. ˘

85


(P)osebne novice

(P)osebne novice

Čas hitro teče. O tem ni nobenega dvoma. Celo tako hitro, da mimogrede pozabimo, kaj se je dogajalo včeraj, pa čeprav gre za relativno pomembne reči; na primer kdo so bili ob Milču (Milanu Horňáku) pred dvema letoma člani vodstva našega svetovno znanega ferajna? Težko vprašanje! Treba se je hudo potruditi, poiskati vse možne vire, pa uspeh nikakor še ni zagotovljen. Še vedno ostaja senca dvoma. Kljub temu pa vse kaže, da je bil podpredsednik Bole (Boštjan Vrviščar), tajnica Mirela (Čehić), gospodar Glumac (Miha Melink) in blagajničarka Sneki (Snežana Jeretina). Poslovanje je potekalo pretežno po znanem in dobro utečenem sistemu »sad ga ima, sad ga nema«, kar niti ni čudno, saj je Milč doma na Slovaškem in tako rekoč razpet med svojo domovino in Slovenijo, kjer študira in skuša napraviti doktorat. Pa še dekle ima od tu. In tako je bil podpredsednik znatno zaposlen. Tudi tajnica je potrebovala znatno nadomeščanje, saj jo je nekaj odneslo na Islandijo. Baje je bil to študij. No, potem pa se je tudi Islandija srečala s kruto realnostjo. Balon prenapihnjenih financ in špekulacij je razneslo. In ker se od lufta ne da živeti, se je tudi Mirela končno vrnila v domače loge in gaje.

Občni zbor 2009.  Foto: Peter Gedei

In že je bilo leto naokoli. Občni zbor je to pot prvič zasedal tako rekoč zunaj Ljubljane (čeprav je meja med mestom in periferijo vsak dan bolj zabrisana), in sicer pri gasilcih v Bizoviku. Uspeh je bil popoln in sreča neizmerna. Zlasti po bograču, ki ga je bilo tako rekoč v neomejenih količinah in je bil dober (kar se ne dogaja vsak dan)! Krmilo je prevzel Bole (Boštjan Vrviščar), pomaga mu podpredsednik Valter (Rupnik), tajnikuje Tea (Kaluža), z večjim ali manjšim uspehom gospodari Jerko (Jernej Petrovčič) in s financami se še naprej trudi Sneki. Dobiti dobrega finančnika je bilo na našem ferajnu vedno težko, vendar smo imeli z njimi doslej kar srečo. Hvala bogu se nam to, da bi morali iskati novega blagajnika in starega tudi, še ni zgodilo.

86


(P)osebne novice ••• Jamolazec številka ena našega ferajna je brez dvoma Milan (Ferran). Poleg tega da je telesno silno močan, poseduje tudi neskončno energijo. In za povrh ima še nos. Za jame seveda! Tako je Ferranovi buži nad Vrhniko, ki je sama po sebi nenavaden fenomen na nenavadnem kraju, nedaleč stran (na drugi strani Ulovke v Miznem dolu) dodal Žirovcovo jamo. Tudi tu Milan pridno nabira kilometre poligona (trenutno dva kilometra in pol), le pritožuje se, da težko dobi družbo za delo v podzemlju. ••• Taisti Milan ima še eno priljubljeno delovišče – Pucov brezen zahodno od Logatca. Jama je znamenita zaradi tega, ker se vodovje, ki teče v jamo, razteka. Nekaj ga teče v Jadransko, nekaj pa v Črno morje. Milana Milan v elementu.  Foto: Peter Gedei je v Pucov brezen potegnilo iskanje odgovora na vprašanje, od kod priteka voda v Ferranovo bužo. Zadovoljivega odgovora še ni našel, pač pa je Pucov brezen posledično nekajkrat daljši, kot je bil, in precej globlji. Ker so rovi razviti pretežno v dolomitu, je jama precej razvejana in mestoma komaj prehodna (celo za Milana). Včasih se kdo kje izgubi in tako se najde kake nove prehode in obvoze, kakšno novo bifurkacijo etc. Trenutno se dolžina poligona bliža dvema kilometroma. ••• Nič manj strasten jamar ni Jerko (Jernej Petrovčič). Koplje in raziskuje na vseh mogočih koncih in krajih, celo na Sežanskem. Tako rekoč sedem dni na teden, pa še v službo hodi! Uspel mu je že marsikateri odmeven podvig in upajmo, da bo tako tudi v prihodnje. Letos je uspešno vodil ferajnsko jamarsko šolo, le klubsko gospodarstvo mu dela preglavice. Trenutno v magacinu manjka samo deset jamarskih kompletov. Več jih itak nimamo ... ••• Že v preteklosti smo večkrat poročali o silnih študijskih uspehih vrlih članov JKŽ. Diplomirala je Mateja (Ferk), in sicer na geografiji na temo Rakovega Škocjana. Za posebno slavje v Marezigah pa je poskrbel še en Miha, in sicer Staut, ki je doktoriral na geografiji in se tako pridružil ostalima dvema Mihoma (Brenčiču in Čekadi). Skratka – vsi trije imajo doktorat znanosti, vsi trije so Mihi, vsi trije so bivši predsedniki JKŽ in vsi trije so silno agilni! Tudi na področju speleologije. ••• Število upokojencev se je na ferajnu v zadnjem času drastično povečalo. Upokojil se je Jolbe (Iztok Trček), pa Brko (Viktor Robič), pa Dane (Bernik) in morda še kdo. Kar pa hvalabogu ne pomeni, da so se nehali ukvarjati z jamarstvom. Če drugega ne, so dokaj redni udeleženci rednih klubskih sestankov, ki se že desetletja odvijajo redno vsak četrtek. Neredko porabimo za omenjeno dejavnost še kako zgodnjo uro petka, saj je dogodkov veliko in posnetega gradiva, ki ga je treba pregledati, toliko, da drugače pač ne gre. In tako smo

87


(P)osebne novice

Matjaž in Joža Fon pred mnogimi leti.  Foto: Arhiv JKŽ

včasih ob petkih v službi bolj na stand-byu – tisti pač seveda, ki še hodimo v službo. Ja, brez žrtev tudi v speleologiji ne gre! ••• Da upokojenci niso kar za v staro šaro, je pokazal Joža (Fon) pri svojih 75 letih. Po dolgih dogovarjanjih se nam je maja le uspelo zbrati pred Lipiško jamo. Tečajniki že zjutraj, veterani nekaj kasneje. Poleg Jože so se spusta v jamo udeležili še Ficko (Matjaž Fon), njegov sin Matej (Matjažev namreč), Japec (Miran Čehovin) in Žila (Anton Jenc). Veterane je vodil Nebojša (Matijević) ob asistenci Naceta (Labernika). Ob vrnitvi na površje je bil najbolj zmahan ravno najmlajši. Utrujen je bil tako, da nam je v gostilni zaspal kar sredi večerje. Ja, jamarija zna biti naporna ... ••• Ogled tekem v žimarjenju na silosu v Viru pri Domžalah v preteklih letih je pokazal, da zmorejo člani JKŽ na tem tekmovanju doseči vidne uvrstitve. Letos smo se tako prvič udeležili tega tekmovanja in članice so brez težav zasedle prva tri mesta. Zmagala je Ines (Klinkon), plezali pa sta še Mojca (Vrviščar Zazula) in Sneki (Snežana Jeretina). Pri članih je bila konkurenca ostrejša. Plezali so Miha (Staut, 5. mesto), Bole (Boštjan Vrviščar, 6. mesto) in Jerko (Jernej Petrovčič, 7. mesto). Solidno in dovolj hitro. Zamisliti pa se je treba nad dosežkoma prvih dveh tekmovalcev, saj sta po vrvi navzgor tako rekoč tekla – vsem zakonom težnosti navkljub. Pričujočim je jemalo dih, tako sta brzela. Prvi je bil Stanek (Bojan), drugi pa jamarski kolega iz Valjeva. Čestitamo! ••• Športni duh je med člani JKŽ močno prisoten. Članstvo se ukvarja z vsemi mogočimi športi. Avtor tehle vrstic je tako pred mnogimi leti precej resno treniral veslanje (skif na Ljubljanici) in sabljanje, tako da se je nekaj začelo govoriti celo o olimpijadi. Nekaj kasneje

88


(P)osebne novice ga je zaneslo v jamarske vode (to je bilo pred natanko štiridesetimi leti), kjer je še sedaj kolikor toliko aktiven. Da njegovih pevskih aktivnosti sploh ne omenjamo! ••• Kot omenjeno, sem bil (Aleš Lajovic namreč) pred štiridesetimi leti na svoji prvi zaresni jamarski akciji. Ekipo so sestavljali eminentni ajzenponarji, in sicer Dušan (Novak) kot vodja, potem pa še Andrej (Kranjc) in Igor (Žitko). Vajenca sva bila dva – Uroš (Lajevec – moj daljni sorodnik) in moja malenkost (takrat sem imel okoli 80 kg – pravi okostnjak tako rekoč). Z avtobusom smo se peljali še malo naprej od Kočevja, potem pa peš do Črnega potoka, kjer smo na senu prespali. Vstajanje je bilo ob prvem svitu, okrog pol petih zjutraj po stari Dušanovi navadi. Potem pa hajd v Škorten (sinonim je Črnopotoška jama). Jamarske lestvice so bile še lesene (10 metrov je tehtalo 7 kg), tako da smo imeli kaj tovoriti. Vhodno brezno je bilo strašno globoko. Celih enajst metrov. Spodaj je bila neka čisto majhna lučka, verjetno Igorjeva karbidka. Čeprav sem bil tiste čase kar »nabildan«, mi je bilo rahlo tesno pri srcu in to kljub temu, da sem bil varovan z vrha. Kljub rednemu »skifiranju« so me po akciji rahlo bolele roke. V jamah očitno uporabljamo specifične skupine mišic. ••• Ekipa je tisti dan obiskala še Lobašgrote, prav tako v bližini Črnega Potoka. Pregledali smo le spodnji del. Luknje v stropu smo sicer videli, stropa nad njimi pa ne, saj smo imeli za razsvetljavo zgolj karbidke. In se nismo vznemirjali. Pač neki kamini kot toliko drugih. Čez leta so dolenjski jamarji preplezali enega od njih, zlezli v zgornjo etažo in naprej po jami do spleta rovov prav na dnu. Danes je v tej jami izmerjen okoli kilometer poligona, višinska razlika med najvišjo in najnižjo točko pa je okoli sto metrov. ••• Sama akcija na Kočevsko je v prekrasnem vremenu minila brez večjih pretresov. Pač pa je bil sprejem v Ljubljani na avtobusni postaji pozno popoldne tako rekoč slavnosten. Mene in Uroša je namreč pričakalo kar številno sorodstvo. Vzrok je bil v tem, da so se nekateri moji sošolci ponoči pripravljali na bližajočo se maturo. Malo jim je bilo dolgčas, pa so telefonirali k nam domov. »A je Aleš doma?« »Ne, ni ga,« je odgovoril brat, ki je dvignil telefon sredi noči. »No, potem pa je gotovo že mrtev!« Nato je bila zveza prekinjena in brat ni vedel, kaj bi. Počasi se je zdanilo in vstali so še drugi člani naše družine. »Kje je pa Aleš?« »Saj ravno to je tisto!« In je povedal, kakšen simpatičen pogovor je imel ponoči po telefonu. Nekako se je ugotovilo, da sem šel, oziroma sva šla, nekam z jamarji. Posvet med familijama Lajovic in Lajevec tudi ni obrodil kakega sadu, Netopirji v Lobašgrote.  Foto: Peter Gedei prav tako ne poizvedovanje na policiji. In so

89


(P)osebne novice se odpravili na postajo. Bo že od kod prišel kdo, ki bo kaj vedel. No, in tako smo jamarji na ljubljanski avtobusni postaji doživeli slavnostni sprejem. In posihmal nikoli več ... ••• Ena popularnejših športnih zvrsti je zadnja leta tek. In tako tudi ferajnsko članstvo veselo teka naokoli (starejši smo včasih laufali zgolj na avtobus). Letos sta se tako teka trojk, ki ga v Ljubljani maja organizirajo po trasi, kjer so bile med drugo vojno okoli upornega mesta nameščene žične ovire, udeležili dve ekipi – ena moška, ki je zasedla 33. mesto (Miha Staut, Valter Rupnik in Boštjan Vrviščar), in ena mešana z nekoliko večjim skupnim časom (Ines Klinkon, Andrej Stržinar in Matej Simonič). Letošnji rezultati so malenkost slabši kot lani. Glede na to, koliko je bilo sodelujočih ekip, pa je dosežek več kot odličen. Sicer pa je člane JKŽ na teku moč spoznati po jamarskih čeladah, s katerimi tečejo ob začetku in koncu tega 12 kilometrov dolgega maratona. ••• Bilten našega kluba zadnja leta kar redno izhaja, česar pa ne bi mogli trditi za revijo Naše jame, ki jo izdaja Jamarska zveza Slovenije. Ta je na pobudo naših članov, in sicer Petra (Gedeija) in Čekija (Mihe Čekade), začela izdajati Jamarja, ki se prikaže dvakrat letno in ima okoli 50 strani na A4-formatu. Izhaja v barvah in je rahlo revolversko naravnan. Ureja ga Peter ob občasni asistenci Čekija. In dotok člankov v Naše jame je pričakovano usahnil. Temu bi se lahko reklo tudi avtogol. Vendar uredništvo Naših jam še ni povsem obupalo. ••• Sicer pa je Peter (Gedei) znan jamski fotograf, tako rekoč svetovno znan. In letos je zopet zmagal, to pot na natečaju v Španiji in še v Sloveniji na natečaju Poslikajmo Slovenijo med 8500 prijavljenimi fotografijami. Čestitamo! ••• Njegov brat Tibor, dolgoletni blagajnik našega ferajna, se je zadnja leta bolj posvetil stereofotografiji in ga tudi zato na sestankih in akcijah redkeje vidimo. Je pa pomagal zvočno opremiti dvanajstminutni film o odpravi v jamo pod Debelim vrhom v Julijskih Alpah iz leta 1976, ki je bil posnet kot super 8 film. Zaradi pogostega predvajanja je šla perforacija na filmu mestoma adijo, zato je bilo treba marsikaj odrezati, pojavile so se raze itd. Nove tehnologije pa so omogočile, da smo film prenesli na DVD in mu tako podaljšali življenjsko dobo tako rekoč v neskončnost. Podobno nameravamo storiti s filmom, ki so ga naši člani posneli med jamarsko odpravo v Afriko leta 1970, in z drugimi krajšimi filmčki, ki so nastajali na akcijah. ••• Akcij je veliko, udeležba včasih zelo številna, prav tako na sestankih, tako da so klubski prostori nemalokrat pretesni. Število zapisnikov pa nekako ne sledi aktivnosti, kar ni najbolje, saj znatna sredstva pridobimo preko Katastra jam JZS. Tam pa Miha (Čekada) s pikolovsko natančnostjo prešteje in sešteje vse pike in pikice ob vestni asistenci Mateje (Ferk) in Marka (Erkerja, ki je z Logatca). In ni pardona. Nič mu ne uide. Očitno se bo treba bolj posvetiti raziskovalnim akcijam in zapisnikom! ••• Avgusta je minilo štirideset let od odkritja Brezna pod gamsovo glavico na Fužinskih planinah v Bohinju. Pravzaprav ni šlo ravno za odkritje, saj smo skoraj padli vanj, ker je tik ob planinski poti z Vogarja na planino Viševnik (oz. Uševnik). Vračali smo se z raziskovanj podolja zahodno od Vodičnega vrha. Mrak je že bil, lilo je kot iz škafa in tako smo se v jamo podali naslednji dan. Žila (Anton Jenc) in Stane (Tomc) sta se spustila v globine, Tomaž

90


(P)osebne novice

Gasilka z druge lanskoletne akcije v BPGG.  Foto: Peter Gedei

(Jančigaj) ju je varoval z vrha, potem pa dežural ob vhodu, saj ju kar dolgo ni bilo na plano. Medtem sem stikal po okolici in v nekem spodmolu našel lobanjo, ki bi morda lahko bila celo gamsova. Nataknili smo jo na kolec poleg vhoda v brezno in tam je vztrajala še dolga leta, jama pa je po njej dobila ime. Stane je potem napravil načrt, vendar se nismo mogli zediniti, ali je jama res taka, kot je narisana. In so šli člani naslednje leto ponovno v jamo. Tedaj je že bil v ekipi tudi Miran (Šubelj, kasneje Sagmeister), ki je našel prehod v spodnje dele. Sledila je oktobrska akcija (–170 m), naslednje leto smo prodrli do Biafre (–330 m) in leto kasneje do »dna« (–444 m). Tu smo ajzenponarji odnehali, saj smo imeli Gamsovo vrh glave. Nadaljnje raziskave je pretežno vodil Yeti (Jurij Andjelić, DZRJ Ljubljana), ki je sodeloval že na naših akcijah in zato jamo zelo dobro poznal, sodelovali pa so večinoma člani DZRJ Ljubljana, občasno pa tudi kak član našega kluba. Končni rezultat je bil, da so prodrli dobrih 800 metrov globoko in izmerili preko pet kilometrov rovov. Po zadnjih meritvah v Jami na Vjetrenim brdima na Durmitorju v Črni gori (Mojca in Boštjan Vrviščar) pa je jasno, da je bila Gamsova desetletja najgloblja znana jama v Jugi! ••• Zadnja leta se v Gamsovo zopet vračamo. Kaže pa, da je klubska odprava v to interesantno jamo letos definitivno padla v vodo. Ni in ni šlo. Ledena jama na Viševniku s svojim par sto metrov dolgim poligonom novih rovov tudi. Po zaslugi Miha (Stauta) pa je le bila dosežena skrajna dostopna točka v Požiralniku ob Zgornjem Kriškem jezeru in napravljen načrt. Vsaj to. ••• Pač pa so se raziskovanj hrabro lotili letošnji tečajniki. Zakadili so se v Prisojnik in v njem raziskali nekaj zanimivih jam. Med drugim so izmerili in registrirali tudi Prisojnikovo okno. Čestitamo!  

91


Fotostrip: Luciferovanje 2009, lovska koÄ?a Kal


Fotostrip: Luciferovanje 2009, lovska koÄ?a Kal


Kataster

Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada

N

a naslednih straneh je seznam zapisnikov, ki so jih člani JK Železničar oddali v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije v letih 2008/09. Jame so razvrščene po abecednem redu. V drugem stolpcu je označen tip zapisnika: A – osnovni zapisnik (odkritje nove jame), B – dopolnilni zapisnik o že znani jami, C – kartografsko gradivo, D – nerazvrščeno gradivo, E – načrt, F – fotografija in G – meritve. Kjer je bilo oddanih več zapisnikov istega tipa, je zraven podano število, npr. »3B, E« pomeni, da so bili v tem Oddani zapisniki leta 2008 ime jame Barbarino brezno Blatno brezno pri Koritih Brezno na Ržišču Brezno ob meji Brezno pod lovsko kočo na Komni Brezno pod Planinico Brezno pod Prevejkom Brezno Vesne in Vlaste iz Makol Čahovca Erazmova luknja Ferranova buža Fičkolina Grez na Logaškem polju Jama 1 pri Planinski jami Jama 1 v kamnolomu Drenov grič Jama nad Čedco Jama ob poti na Komno Jama pod Socerbskim gradom Jama pri gnezdu Jamca nad izvirom Jamica Jeseniško brezno Ledena jama v Fridrihštanjskem gozdu Lobašgrote Mačkovica Majcetova jama (1) Martinska jama pri Markovščini Mitjina jama Petelinovo brezno Pokštajnsko brezno Ponikve v Odolini Puciharjev kevdrc nad Iško Pucov brezen Ravrihovo brezno Tau Tona Tisočnoga Tkalca jama Tri linije Zakorita 2 Žažaba

94

tip datum A, E, G 29/12/2008 A, B, D, E 27/12/2008 A, E 22/12/2008 A, E 24/12/2008 B, C, F 25/6/2008 B 9/2/2008 A 28/2/2008 A, C, E 8/2/2008 A, E 28/12/2008 A, D 24/1/2008 B, 3E 2/1/2008 A 28/2/2008 B 6/11/2008 B, C, F 1/6/2008 2B 23/10/2008 A, 2E 2/1/2008 B, C, F 25/6/2008 B 18/11/2008 B, E A, E 17/12/2008 A, C, D, 2E 10/4/2008 B 9/2/2008 2F 1/1/2008 F 1/1/2008 A, 2E, G 30/11/2008 A, D 6/3/2008 3F 1/1/2008 3F 1/1/2008 B 9/2/2008 A, E 17/12/2008 2F 1/1/2008 B, C 19/6/2008 3E 6/1/2009 B 21/8/2008 2F 1/1/2008 A, E 7/1/2007 B 14/12/2008 A, E 16/12/2008 A, E, G 29/12/2008 A, E 22/4/2008

letu oddani trije B- in en E-zapisnik. Če je bilo več akcij v isto jamo, je v rubriki »datum« podan datum zadnje akcije. Ker je v igri več datumov (datum akcije, datum izdelave in datum oddaje zapisnika) ter več ločenih evidenc (društveni dnevnik, Kataster jam, osebna evidenca), je med seznamom akcij na straneh 98-105 in tem seznamom nekaj odstopanj. V zadnjem stolpcu je napisan zapisnikar (torej le tisti, ki je oddal zapisnik). Kadar je napisanih več imen, gre za zapisnikarje z različnih akcij. 

zapisnikar Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic Miha Čekada Uroš Stepišnik Aleš Lajovic Mateja Ferk Aleš Lajovic Aleš Lajovic Milan Ferran Aleš Lajovic Aleš Lajovic Miha Čekada Boštjan Vrviščar Milan Ferran Miha Čekada Aleš Lajovic Gorazd Grmek Aleš Lajovic Aleš Lajovic Uroš Stepišnik Peter Gedei Peter Gedei Boštjan Vrviščar Aleš Lajovic Peter Gedei Peter Gedei Uroš Stepišnik Aleš Lajovic Peter Gedei Mateja Ferk Milan Ferran Alojz Grm Peter Gedei Milan Ferran Miha Čekada Milan Ferran Aleš Lajovic Milan Ferran


Kataster

Oddani zapisniki leta 2009 ime jame Alahu zamolčana Aleševo brezno Andrejev zavod Andrejevo brezno Anžetova jama Babja luknja Bestažovca Brezno hrabrega arheologa Brezno nad Kotliči Brezno ob Matildini cesti Brezno ob meji (Zakorita III) Brezno poštenega geografa Brezno pri Malem Globoščaku Brezno pri Mali Ligojni Brezno pri Pajkovki Brezno pri smrekah Brezno pri Sv. Petru Brezno v brezstropi jami Bruhalnik pri gradu Snežnik Dolnja jama Dvojno brezno pri Škocjanu Ferranova buža Frenkova jama Ivanove doline Jama 1 nad Farjevko Jama 1 v Repoluskovih pečinah Jama 2 nad Farjevko Jama 2 v Repoluskovih pečinah Jama nad Kotliči Jama v Kaliču Jama v Šmarnem griču Jolbesloch Konglomeratovka Lenarčičeva jama 1 Lenarčičeva jama 2 Majcetova jama Malo brezno v Krncovem talu Maroltov kevderc Mecetova jama Mlinška jama Nandetova jama Novokrajska jama Okno Pajkovka Pečenevka Podoknica Podokničar Potrpežljivka Pucov brezen Skedenc Spodmol pod Škocjanom Široko brezno pod Činkojco Švicarka Tkalca jama Trlice 3 Velika konta Velika Prepadna jama Veliki Naravni most Viljamovka Vodna jama nad Očesi Žirovcova jama

tip datum A, E, F, G 3/9/2007 B 3/3/2009 A, C, E 10/12/2009 A, E 14/5/2009 F 15/4/2009 B 7/12/2009 B 10/12/2009 A, E, F, G 30/8/2007 F 2/4/2009 F 25/3/2009 B 27/8/2009 A, C, E, F, G 8/11/2009 F 27/4/2009 A, E 10/12/2009 F 27/4/2009 A, C, E 9/12/2009 B, D 22/8/2009 A, E, F 5/9/2007 B. C. F 13/9/2009 B, F 11/10/2009 F 25/3/2009 B, 2E 16/12/2009 F 25/3/2009 A, C, E 9/12/2009 F 27/4/2009 C, F 28/10/2009 F 27/4/2009 C, F 28/10/2009 2E, F 25/3/2009 A, C, E 8/12/2009 A, C, E 10/12/2009 A, C, E, F, G 8/11/2009 A, E, G 13/12/2009 C, F 14/11/2009 A, B, C, E, F, G 5/11/2009 E, G 10/10/2009 B, C, F 10/11/2009 B, C, F 10/11/2009 A, G 10/10/2009 B, E 11/11/2009 B, 2E, F 11/11/2009 B 28/4/2009 F 27/4/2009 F 27/4/2009 B, D 10/10/2009 A, C, E, F, G 31/8/2009 A, C, E, F, G 3/11/2009 A, E, F 11/11/2009 B, 2E 16/12/2009 A, E 2/11/2009 F 2/4/2009 B 12/3/2009 A, C, E, F, G 2/10/2009 F 2/4/2009 F 11/10/2009 B 9/2/2017 A, B, 2E, F, G 9/2/2009 F 2/4/2009 A, C, E 27/6/2009 F 25/3/2009 A, 2E 15/12/2009

zapisnikar Miha Melink Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic Mateja Ferk Matej Lipar Franc Malečkar Miha Melink Mateja Ferk Mateja Ferk Aleš Lajovic Mateja Ferk Mateja Ferk Aleš Lajovic Mateja Ferk Aleš Lajovic Aleš Lajovic Miha Melink Miha Čekada Mateja Ferk Mateja Ferk Milan Ferran, Peter Gedei Mateja Ferk Aleš Lajovic Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Aleš Lajovic Aleš Lajovic Mateja Ferk Mojca Vrviščar Zazula Matej Lipar, Mateja Ferk Matej Lipar, Mateja Ferk Boštjan Vrviščar Matej Lipar, Mateja Ferk Matej Lipar, Mateja Ferk Boštjan Vrviščar Boštjan Vrviščar Boštjan Vrviščar Aleš Lajovic Mateja Ferk Mateja Ferk Boštjan Vrviščar Matej Lipar Matej Lipar Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar Milan Ferran Aleš Lajovic Mateja Ferk Aleš Lajovic Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Aleš Lajovic Aleš Lajovic, Boštjan Vrviščar Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Milan Ferran

95


Kataster

Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada

V

naslednjih dveh tabelah je seznam vseh novih jam, ki jih je na podlagi zapisnikov JK Železničar registriral Kataster jam Jamarske zveze Slovenije. Zaradi zamiRegistrirane jame leta 2008 kat. št. 9239 9240 9241 9242 9243 9244 9245 9246 9247 9248 9249 9250 9251 9252 9253 9254 9255 9256 9257 9258 9259 9260 9261 9262 9263 9264 9341 9342 9343

ime jame Lajovicloch Jama neskončnega travnika Jama za sodom Votlinka Mogočni skozenjc Brezno pri fapah Abramovič Brezno Janija Nanija Hrustolada Bajazidova pečina Jama molčeče šoje Aleksandrinka Jama Bandirma Jolbetov skret pri Skozenjcu G35/D22 Skozenjc G35/D22 Inkova jama Eldina Pirčkov rov Jama malo za hribom Trikotna ožinica Pod zeleno brado Sportbili Medvedova popihnica Sulejmanovo brezno Jama razsute bazilike Brezno hrabrega stomatologa Nodijeva jama Puciharjev kevdrc nad Iško Jama nad Čedco Jamica

Registrirane jame leta 2009 kat. št. 8516 9519 9520 9521 9522 9523 9640 9641 9642

96

ime jame Razpoka pri Veliki konti Tisočnoga Žažaba Jama Tri linije Jamica nad izvirom Barbarino brezno Viljamovka Andrejevo brezno 1 Velika Prepadna jama

ka, ki preteče od oddaje zapisnika do njegove obdelave, je lahko jama registrirana še isto leto ali pa leto pozneje. 

zapisnikar Stepišnik Uroš Stepišnik Uroš Ferk Mateja, Stepišnik Uroš Ferk Mateja, Klemenčič Ivan Stepišnik Uroš, Trček Iztok Stepišnik Uroš, Trček Iztok Stepišnik Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Uroš Stepišnik Uroš Trček Iztok Vrviščar Boštjan Hornak Milan Melink Miha Stepišnik Uroš Vrviščar Boštjan Ferk Mateja Klemenčič Ivan Vrviščar Boštjan Klemenčič Ivan Stepišnik Uroš Ferk Mateja Klemenčič Ivan Čekada Primož Stepišnik Uroš Ferran Milan Lajovic Aleš

zapisnikar Lajovic Aleš Ferran Milan Ferran Milan Ferran Milan Lajovic Aleš Lajovic Aleš Ferk Mateja Lajovic Aleš Lajovic Aleš


Članstvo

Seznam članov JK Železničar Napisani so vsi tisti, ki so v letih 2008 ali 2009 plačali članarino. št. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42

priimek in ime Bacetič Goran - Baco Basarič Suzana Bergant Janez Bernik Dane - Dane Brvar Benjamin Celarc Miha Cvar Matjaž Čehić Mirela Čekada Miha Erznožnik Andrej - Erzo Ferk Mateja Ferran Milan Gedei Peter Gedei Tibor Glavina Jani Gostinčar Petra Hitij Tomaž Hladnik Bojana Hladnik Dejan Hliš Andrej Horňák Milan Horvat Sandi Hrdlička Bergelj Roman Hrdlička Bergelj Vesna Huskić Suzana Hussu Vito Ilič Uroš Jager Kristina Jager Sara Jakopin Stojan Janežič Kristina Jenc Anton - Žila Jenc Milena Jeretina Snežana - Sneki Jurkovič Borut - Pac Kaluža Tea Kidrič Roman Klemenčič Ivan Klinkon Ines Kobe Ana Kodelja Blaž Kralj Marija

43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85

Krašovec Marko ml. Krašovec Marko st. Kronegger Danica Kronegger Tine Kuzmič Milan - Badi Lajovic Aleš Lazar Matej Lipar Matej Matijević Nebojša Meglič Mojca Melink Miha - Glumac Mesojednik Robi Mihailovski Matej Mlinar Ciril - Cic Novak Karlo Drago Perpar Igor Petek Tomo Petrovčič Jernej - Jerko Raztresen Marjan Reid Josiane Robič Nadja Robič Viktor - Brko Rupnik Valter Simonič Matej Smrke Janez Staut Miha Stepišnik Uroš - Stepo Stritar Mojca Stržinar Andrej - Sale Šalehar Anja Šanjug Mate Šmit Žiga Štrempfelj Daniela Šuštar Marko Trček Iztok - Jolbe Triglav Čekada Mihaela Trobec Marjan Uršič Primož Viršek Damjan Volk Sašo Vrhovec Igor Vrviščar Boštjan - Bole Vrviščar Zazula Mojca

97


Akcije

Seznami akcij JKŽ Akcije leta 2008

št. 1 2 3 4 5 6

datum 2.1. 5.1. 5.1. 6.1. 10.1. 12.1.

jama Jama v Vranji peči Božiček Mik dihalnik pri Skednenci jama Vrh Mošenac

7

13.1. Zelške jame

8 18.1. Obrh 9 19.1. Obrh 10 20.1. Gradišnica 11 12 13 14 15 16

21.1. 23.1. 24.1. 26.1. 26.1. 27.1.

Božiček na Zaplani Obrh Novoletno brezno v Kočevskem rogu Mik Dvatisoča jama Jama pri Svetih treh kraljih

17 18 19 20 21 22 23

1.2. 7.2. 8.2. 8.2. 9.2. 10.2. 10.2.

Mik Hajdina Mik Fičkolina, Brezno nad Prevejkom Božiček Dihalnik pri Skednenci Predvratnica

24 10.2. Mačkovica 25 16.2. Mik 26 17.2. Hotiške ponikve

27 21.2. Božiček 28 23.2. Mik 29 24.2. Planinska jama 30 28.2. Majcetova jama 1 31 1.3. Mik 32 2.3. Prepadna jama 33 2.3. 34 8.3. 35 9.3.

Vranja jama, Mrzla jama Mik Predjama (vzhodni rov)

36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47

Betalov spodmol Županova jama, Viršnica Ferranova buža Majcetova jama 1 Žiglovca Jama pri gnezdu Punkevní jeskyně (Češka) Brezno pri Gamsovi glavici Apolonova jama, jama Žlahtni most Prepadna jama Mačkovica Mik

9.3. 14.3. 15.3. 15.3. 16.3. 20.3. 20.3. 20.3. 22.3. 22.3. 23.3. 29.3.

98

udeleženci Milan Ferran, Uroš Ilič Milan Ferran, Ljubo Golob Jernej Petrovčič, Peter Japelj, Janez Kanoni Jernej Petrovčič + 3 DZRJ Ljubljana (Janez Pucihar, Matjaž Šušteršič, Roman) Uroš Ilič, Dare Hribar Milan Ferran, Nebojša Matijević, Miha Celarc, Simon Oprešnik, Suzana Basarič, Igor Vrhovec, Iztok Trček, Uroš Ilič Miha Melink, Milan Horňák, Marjetka Jerič, Nebojša Matijević, Blaž Kodelja, Sara Jager, Matjaž Cvar, Valter Rupnik Uroš Ilič, Dare Hribar Uroš Ilič, Dare Hribar Robi Mesojednik, Ines Klinkon, Miha Staut, Miha Melink, Mojca in Boštjan Vrviščar, Matjaž Cvar, Blaž Kodelja, Ana Maria Cabanas Plana, Valter Rupnik Milan Ferran, Ljubo Golob Uroš Ilič, Dare Hribar Uroš Ilič + 5 Jernej Petrovčič, Peter Japelj, Janez Kanoni Valter Rupnik, Blaž Kodelja, Snežana Jeretina, Mateja Ferk, Pedro Ruz Vega (Španec) Marko Krašovec + sin, Ines Klinkon, Miha Staut, Miha Melink, Mojca in Boštjan Vrviščar, Jernej Petrovčič, Mirela Čehić, Jaka Bevk, Snežana Jeretina, Matej Simonič, Sara Jager, Mateja Ferk, Damjan Intihar, Ana Maria Cabanas Plana in Pedro Ruz Vega (Španca), Marko Erker (JD Logatec) Jernej Petrovčič Milan Horňák, Boštjan Vrviščar, Petra Gostinčar Jernej Petrovčič, Peter Japelj Aleš Lajovic Milan Ferran, Ljubo Golob Jernej Petrovčič, Janez Kanoni Mojca in Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, Milan Horňák, Snežana Jeretina, Marko Krašovec, Anja Šalehar, Roman Kidrič, Matej Simonič Valter Rupnik, Martina Kokošínská + 1 Jernej Petrovčič, Peter Japelj, Janez Kanoni Peter Gedei, Snežana Jeretina, Mojca in Boštjan Vrviščar, Ines Klinkon, Miha Staut, Roman Kidrič, Anja Šalehar, Valter Rupnik, Miha Melink, Nebojša Matijević, Dejan in Bojana Hladnik, Jernej Petrovčič, Milan Horňák, Tea Kaluža, Miha Šumnik, Matjaž Cvar Milan Ferran, Ljubo Golob Jernej Petrovčič, Peter Japelj Ines Klinkon, Miha Staut, Mirela Čehić, Mojca in Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik, Robi Mesojednik, Miha Melink, Matjaž Cvar, Danilo Bernik, Sara Jager, Zdenka Žitko (JD Sežana), Gašper Eiselt (AO Črnuče) Aleš Lajovic Jernej Petrovčič, Janez Kanoni, Peter Japelj Ines Klinkon, Miha Staut, Jernej Petrovčič, Snežana Jeretina, Mirela Čehić, Mojca in Boštjan Vrviščar Valter Rupnik + 7 Peter Japelj, Jernej Petrovčič Tea Kaluža, Mojca in Boštjan Vrviščar, Robi Mesojednik, Valter Rupnik, Mirela Čehić, Snežana Jeretina, Anja Šalehar, Roman Kidrič, Rok Tkavc, Milan Horňák, Matjaž Cvar + 3 Rok Žibrat Uroš Ilič + 50 (TV) Jernej Petrovčič, Miha Staut, Milan Ferran Aleš Lajovic, Milan Horňák Nebojša Matijević, Mojca in Boštjan Vrviščar, Snežana Jeretina Miha Celarc, Gorazd Grmek + 1 Valter Rupnik Valter Rupnik, Boštjan Vrviščar Rok Tkavc, Rok Žibrat, Uroš Stepišnik, Snežana Jeretina, Petra Gostinčar Jernej Petrovčič, Ines Klinkon, Miha Staut, Peter Gedei, Igor Perpar, Mirela Čehić Snežana Jeretina, Rok Žibrat + 4 Jernej Petrovčič, Peter Japelj


Akcije št. datum jama 48 29.3. Turkova jama (tečaj) 49 30.3. 50 5.4. 51 6.4.

52 6.4. 53 12.4. 54 55 56 57

12.4. 12.4. 12.4. 13.4.

58 59 60 61

13.4. 13.4. 19.4. 19.4.

62 20.4. 63 25.4. 64 26.4. 65 27.4. 66 27.4. 67 68 69 70 71 72 73 74

28.4. 2.5. 3.5. 3.5. 7.5. 10.5. 10.5. 11.5.

75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92

11.5. 12.5. 13.5. 15.5. 15.5. 16.5. 17.5. 17.5. 17.5. 18.5. 21.5. 21.5. 23.5. 24.5. 24.5. 24.5. 25.5. 25.5.

93 25.5. 94 28.5. 95 1.6. 96 1.6. 97 1.6.

udeleženci Robi Mesojednik, Blaž Kodelja, Miha Staut, Valter Rupnik, Nebojša Matijević, Aljoša Pečar, Suzana Huskić, Damjan Intihar, Sara Jager, Mateja Ferk, Snežana Jeretina Jama pri gnezdu Matej Lazar + 1 Mik Valter Rupnik, Jernej Petrovčič, Peter Japelj Planinska jama (tečaj) Jernej Petrovčič, Miha Staut, Miha Melink, Ines Klinkon, Robi Mesojednik, Rok Žibrat, Suzana Huskić, Matej Lazar, Aljoša Pečar, Blaž Kodelja, Ana Kobe, Primož Uršič, Janez Bregant, Roman Kidrič, Anja Šalehar, Valter Rupnik, Ljubo Golob, Ana Maria Cabanas Plana in Pedro Ruz Vega (Španca) Jama divjega moža, Pečenjevka Mojca in Boštjan Vrviščar Martinska jama Roman Kidrič, Anja Šalehar, Bojana in Dejan Hladnik, Milan Kuzmič, Rok Žibrat, Matej Lazar, Suzana Huskić, Ana Kobe, Blaž Kodelja, Nebojša Matijević, Ana Maria Cabanas Plana in Pedro Ruz Vega (Španca) + 5 Mik Jernej Petrovčič, Peter Japelj, Andrej Erznožnik - Erzo Ciganska jama Valter Rupnik + 1 Ferranova buža Milan Ferran Najdena jama (tečaj) Matej Lazar, Ana Kobe, Suzana Huskić, Blaž Kodelja, Robi Mesojednik, Mateja Ferk, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik, Ivan Klemenčič, Rok Šoštarič Pečenjevka Mojca in Boštjan Vrviščar Postojnska jama Aleš Lajovic Mik Jernej Petrovčič, Peter Japelj Ljubljanski grad (tečaj) Robi Mesojednik, Primož Uršič, Rok Žibrat, Sara Jager, Kristina Jager, Nebojša in Radana Matijević, Mojca in Boštjan Vrviščar, Mateja Ferk, Borut Jurkovič + Bor, Miha Čekada + 2, Mirela Čehić Škamperlova jama Robi Mesojednik, Primož Uršič, Rok Žibrat, Sara Jager, Matej Lazar, Suzana Huskić, Blaž Kodelja, Ana Kobe, Janez Bregant, Valter Rupnik, Mojca in Boštjan Vrviščar, Jernej Petrovčič, Roman Kidrič, Anja Šalehar, Ines Klinkon, Miha Staut Jama pri gnezdu Matej Lazar, Primož Uršič, Borut Komac, Gorazd Grmek, Suzana Huskić Kozlovka Valter Rupnik, Miha Staut, Ines Klinkon, Marko Krašovec, Suzana Huskić, Damjan Intihar, Luka Zalokar Gra 8 (Gradišče) Mojca in Boštjan Vrviščar, Miha Staut, Ines Klinkon, Peter Gedei, Valter Rupnik, Primož Uršič, Suzana Huskić, Damjan Intihar, Luka Zalokar Umbertinijeva jama Valter Rupnik, Suzana Huskić, Primož Uršič, Jernej Petrovčič, Marko Krašovec + sin, Luka Zalokar, Damjan Intihar Dvatisoča jama Valter Rupnik, Matej Lazar Mačkovica, Unška Koliševka Nebojša Matijević + 1 Berama (Grčija) Milan Horňák, Marjetka Jerič Vrhniška jama Matej Lazar, Borut Komac Jama pri gnezdu Borut Komac, Matej Lazar, Gorazd Grmek Jama pod Bukovim vrhom Suzana Huskić, Matej Lazar Vrhniška jama Matej Lazar, Blaž Kodelja, Suzana Huskić Rakov Škocjan (tečaj) Ana Kobe, Blaž Kodelja, Suzana Huskić, Nebojša Matijević, Mateja Ferk, Jernej Petrovčič, Uroš Stepišnik Habečkov brezen Mojca in Boštjan Vrviščar, Miha Staut, Ines Klinkon, Valter Rupnik dihalnik pod Stoto jamo Jernej Petrovčič, Janez Kanoni dihalnik pod Stoto jamo Jernej Petrovčič, Janez Kanoni Jama pri gnezdu Suzana Huskić, Matej Lazar nova jama ob avtocesti blizu Biča Daniela Štrempfelj Viršnica Rok Žibrat, Snežana Jeretina Jama pri gnezdu Matej Lazar, Borut Komac, Suzana Huskić, Miha Celarc, Gorazd Grmek Mik Jernej Petrovčič, Peter Japelj Ferranova buža Milan Ferran, Ljubo Golob Tau Tona, Tau Tona 2, Jama na razpotju Matej Lazar, Jernej Petrovčič, Blaž Kodelja, Andrej Erznožnik - Erzo Vojaška jama, Grmelarceva jama Matej Lazar, Suzana Huskić, Borut Komac dihalnik pod Stoto jamo Jernej Petrovčič, Janez Kanoni Chýnovská jeskyne (Češka) Milan Horňák Vranja jama, Mrzla jama, Skednena jama Andrej Erznožnik - Erzo + družina, Stanko Bajt Golokratna jama Matej Lazar, Primož Uršič, Suzana Huskić Brezno pri gamsovi glavici Boštjan Vrviščar, Valter Rupnik Donja in Gornja Cerovačka Špilja (Gospić, Hrvaška) Mateja Ferk, Blaž Kodelja + geografi Umbertinijeva jama, Gra 8 (Gradišče) Mojca in Boštjan Vrviščar, Miha Staut, Ines Klinkon, Snežana Jeretina, Andrej Erznožnik - Erzo, Peter Gedei Rakov Škocjan (tečaj) Jernej Petrovčič, Miha Melink, Suzana Huskić, Matej Lazar, Rok Žibrat, Primož Uršič Šimnova jama Matej Lazar, Suzana Huskić, Primož Uršič Planinska jama (dan otrok) Iztok Trček - Jolbe z družino, Igor Perpar in Simona Glavan + otroka, Milan Horňák, Marjetka Jerič, Matej Simonič + sin, Miha in Mihaela Čekada + otroka, Mojca in Boštjan Vrviščar, Predrag Novaković + sin Jama 1 pri Planinski jami Miha in Mihaela Čekada + otroka Rakov Škocjan (tečaj) Jernej Petrovčič, Ana Kobe, Sara Jager, Rok Žibrat, Boštjan Vrviščar

99


Akcije št. datum 98 3.6. 99 4.6. 100 5.6. 101 6.6. 102 7.6.

udeleženci Valter Rupnik, Matej Lazar, Borut Komac, Primož Uršič Rok Žibrat + 1 Jernej Petrovčič, Peter Japelj Milan Ferran, Franci Gabrovšek (DZRJ Ljubljana) Jernej Petrovčič, Miha Staut, Ines Klinkon, Mateja Ferk, Suzana Huskić, Blaž Kodelja, Ivan Klemenčič, Tea Kaluža, Miha Melink, Damjan Intihar, Matej Zalokar (JD Rakek) 103 8.6. Vetrovna jama, Tau Tona 2 Jernej Petrovčič, Rok Žibrat, Primož Uršič, Suzana Huskić, Matej Lazar, Valter Rupnik 104 14.6. Marijino brezno Milan Horňák, Marjetka Jerič, Valter Rupnik, Rok Žibrat, Nicholas Gidley - Rain + 1 105 14.6. Rakov Škocjan (potrjevanje licenc inštruktorjem) Miha Celarc, Dejan Hladnik + inštruktorji JZS 106 15.6. Mravljetovo brezno v Gošarjevih rupah Jernej Petrovčič, Matej Lazar, Rok Žibrat 107 19.6. Majčevo brezno Matej Lazar, Valter Rupnik, Rok Žibrat, Suzana Huskić 108 21.6. Ledena jama na Viševniku Peter Gedei, Dejan Hladnik, Andrej Stržinar, Borut Jurkovič 109 21.6. Vidrina jama Ljubo Golob, Milan Ferran 110 22.6. Jeralovo brezno Matej Lazar, Milan Horňák 111 22.6. Pečenjevka Mojca in Boštjan Vrviščar, Iztok Trček - Jolbe 112 25.6. Jama ob poti na Komno Miha Čekada, Roman Modic 113 25.6. Mik Jernej Petrovčič, Peter Japelj, Janez Kanoni 114 28.6. Žiarna (Slovaška) Milan Horňák + 2 iz Speleoklub Malá Fatra 115 28.6. Zelške jame Mateja Ferk, Blaž Kodelja 116 28.6. Grda jama Mojca in Boštjan Vrviščar, Valter Rupnik 117 29.6. Cueva de Drach (Mallorca, Španija) Milan Ferran 118 29.6. Ponikve v Jezerini Mojca in Boštjan Vrviščar, Valter Rupnik 119 5.7. Brezno pri Leški planini Valter Rupnik, Uroš Ilič, Nace Labernik 120 5.7. Biserujka (Krk, Hrvaška) Peter Gedei + družina 121 6.7. Gašpinova jama Miha Staut, Ines Klinkon, Mojca in Boštjan Vrviščar, Snežana Jeretina, Nebojša Matijević, Milan Horňák, Miha Melink, Damjan Intihar 122 9.7. Jama na meji Valter Rupnik, Matej Lazar 123 12.7. Drnovček Ljubo Golob, Milan Ferran 124 12.7. Malensko brezno Jernej Petrovčič, Peter Japelj 125 12.7. Titova pećina (BiH) Mateja Ferk, Blaž Kodelja, Ivan Klemenčič, Jure Tičar (JK Kostanjevica) + 2 126 13.7. Pokljuška luknja Mojca in Boštjan Vrviščar, Milan Horňák, Marjetka Jerič, Snežana Jeretina 127 13.7. Golobeja jama Valter Rupnik 128 16.7. Šimenkovo brezno Valter Rupnik, Matej Lazar, Gorazd Grmek, Borut Komac 129 17.7. Modro jezero (Imotski, Hrvaška) Mateja Ferk, Blaž Kodelja, Ivan Klemenčič, Jure Tičar (JK Kostanjevica) + 2 130 19.7. Mik Jernej Petrovčič 131 19.7. Županova jama Miha Čekada z družino 132 20.7. Velika Veternica, Mala Veternica Mojca in Boštjan Vrviščar, Snežana Jeretina 133 23.7. Jama pri gnezdu Valter Rupnik, Matej Lazar, Miha Celarc, Gorazd Grmek 134 26.7. Vidrina jama Milan Ferran 135 27.7. Kamenšca Mojca in Boštjan Vrviščar, Valter Rupnik, Mateja Ferk, Snežana Jeretina 136 28.7. Jama nad Čedco, jama pod Škofovovo kapo Milan Ferran 137 30.7. Jama za Teglovko Matej Lazar, Valter Rupnik 138 2.8. Potočka zijalka Miha in Mihaela Čekada 139 4.8. Postojnska jama Milan Horňák + nečak Samo 140 9.8. Ledena jama na Viševniku Miha Staut, Ines Klinkon, Mojca in Boštjan Vrviščar, Bojana in Dejan Hladnik, Borut Jurkovič, Miha Celarc, Snežana Jeretina, Peter Gedei 141 10.8. Chýnovská jeskyne (Češka) Valter Rupnik, Martina Kokošínská 142 10.8. Jama nad Čedco, jama pod Škofovovo kapo Milan Ferran, Joži Hribar 143 13.8. Planinska jama Jernej Petrovčič + 5 (Španci) 144 13.8. Vranja peč Milan Ferran, Jernej Petrovčič, Uroš Ilič 145 14.8. Štrpadura (Žminj, Hrvaška) Suzana Huskić + 5 (Speleološka udruga Pula, Speleološko društvo Istra) 146 16.8. Požiralnik ob Zgornjem Kriškem jezeru Ines Klinkon, Miha Staut, Jernej Petrovčič 147 16.8. Divje jezero (potop) Roman Kidrič 148 18.8. Druga jama v Planjavi Roman Kidrič, Anja Šalehar 149 20.8. Najdena jama Primož Uršič, Matej Lazar, Suzana Huskić, Valter Rupnik 150 21.8. Pucov brezen Milan Ferran 151 23.8. Hrušiške ponikve Mojca in Boštjan Vrviščar, Valter Rupnik, Suzana Basarič, Igor Vrhovec, Milan Horňák, Jernej Petrovčič 152 27.8. Mik Jernej Petrovčič, Peter Japelj 153 28.8. Brimšca Matej Lazar + 1 154 30.8. Pucov brezen Valter Rupnik, Milan Ferran 155 30.8. Zelške jame Nebojša Matijević, Snežana Jeretina, Kristina Jager + 1 156 3.9. Pucov brezen Suzana Basarič, Milan Ferran 157 6.9. Pucov brezen Valter Rupnik, Milan Ferran 158 7.9. Mik Jernej Petrovčič, Peter Japelj 159 7.9. Jama pri Žireh Robi Mesojednik

100

jama Gradišnica Mačkovica Mik Ferranova buža Skednena jama


Akcije št. datum 160 10.9. 161 12.9. 162 13.9. 163 15.9. 164 18.9. 165 20.9. 166 21.9.

jama Jama pri gnezdu Pucov brezen Mik Brlog, Cigánka (Slovaška) Orle (rudnik črnega premoga) Pucov brezen Lipiška jama 2

167 25.9. 168 27.9. 169 27.9. 170 1.10. 171 2.10. 172 5.10. 173 8.10. 174 9.10. 175 11.10. 176 12.10.

Vranja jama Vilenica Ferranova buža Pucov brezen Mik Gradišnica Pucov brezen Mačkovica Požiralnik ob Zgornjem Kriškem jezeru Mačkovica

177 12.10. 178 17.10. 179 18.10. 180 18.10. 181 18.10.

Kostanjeviška jama Vranja jama Ferranova buža Mik Vranja jama

182 19.10. 183 19.10. 184 21.10. 185 22.10. 186 24.10. 187 25.10. 188 26.10.

Bestažovca Veliko Okence Lipiška jama Mačkovica Jama v cestah Kavkna jama Lobaschgrotte

189 26.10. 190 26.10. 191 26.10. 192 29.10. 193 1.11. 194 1.11. 195 1.11. 196 2.11.

Dobličica Škocjanske jame Modra špilja, Zelena špilja (Hrvaška) Mačkovica Žirovcova jama Mik Kostanjeviška jama Barjanska jama

197 2.11. 198 2.11. 199 5.11. 200 8.11.

Bestažovca Lisičina jama Mik Ocizeljske ponikve

201 8.11. 202 9.11. 203 11.11. 204 16.11. 205 19.11. 206 22.11. 207 23.11. 208 23.11. 209 29.11. 210 30.11.

Mik Malensko brezno Brlog (Slovaška) Bečka jama Mačkovica Govic Žirovcova jama Mik Mik Majcetova jama 1 in 2

211 30.11. 212 30.11. 213 2.12. 214 3.12. 215 6.12. 216 6.12.

dihalnik pod Stoto jamo Žirovcova jama dihalnik pod Stoto jamo dihalnik pod Stoto jamo Mik Ferranova buža

udeleženci Suzana Huskić, Matej Lazar Valter Rupnik, Milan Ferran Jernej Petrovčič, Suzana Huskić, Miha Celarc Milan Horňák + 3 iz Speleoklub Malá Fatra Aleš Lajovic, Mateja Ferk Valter Rupnik, Milan Ferran Bojana in Dejan Hladnik, Nebojša Matijević, Roman Kidrič, Anja Šalehar, Valter Rupnik, Martina Kokošínská, Tea Kaluža, Jernej Petrovčič, Snežana Jeretina Robi Mesojednik, Sara Jager, Jernej Petrovčič + 1 Nebojša Matijević + 2 Milan Ferran, Franci Gabrovšek (DZRJ Ljubljana) Milan Ferran, Suzana Basarič Jernej Petrovčič, Peter Japelj Jernej Petrovčič Milan Ferran, Kristina Jager Dejan Hladnik + 2 Miha Staut, Peter Gedei, Milan Ferran Mojca in Boštjan Vrviščar, Benjamin Brvar, Snežana Jeretina, Jernej Petrovčič, Nebojša Matijević, Matej Mihailovski, Roman Kidrič, Anja Šalehar, Jani Glavina, Damjan Intihar, Matej Zalokar, Milan Horňák, Andrej Erznožnik - Erzo, Roman in Vesna Hrdlička Bergelj Mateja Ferk, Blaž Kodelja, Jure Tičar + 1 Aleš Lajovic Uroš Ilič + 3 (JK Krka) Jernej Petrovčič, Peter Japelj Josiane Reid, Kristina Janežič, Benjamin Brvar, Jani Glavina, Robi Mesojednik, Mojca in Boštjan Vrviščar Matej Mihailovski Matej Mihailovski, Roman Kidrič Matej Lazar, Gorazd Grmek + 1 Suzana Huskić, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik, Mateja Ferk, Boštjan Vrviščar Matej Simonič, Roman Kidrič, Ljubo Golob, Milan Ferran Dejan Ristič, Ines Klinkon, Miha Staut Anja Šalehar, Roman Kidrič, Snežana Jeretina, Nebojša Matijević, Josiane Reid, Kristina Janežič, Jani Glavina, Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Marko Krašovec Roman Kidrič, Matej Mihailovski Peter Gedei Miha Melink, Damjan Intihar + 2 Mateja Ferk, Suzana Huskić, Jernej Petrovčič, Matej Lazar Milan Ferran, Ljubo Golob Peter Japelj, Jernej Petrovčič Jure Tičar, Uroš Stepišnik, Mateja Ferk, Ana Kobe + 2 Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Bojana in Dejan Hladnik, Roman Kidrič, Anja Šalehar + 2 Mojca in Boštjan Vrviščar, Matej Simonič Mateja Ferk, Jure Tičar, Blaž Kodelja, Uroš Stepišnik + 2 Matej Lazar, Jernej Petrovčič Jani Glavina, Nebojša Matijević, Anja Šalehar, Roman Kidrič, Dejan in Bojana Hladnik, Benjamin Brvar Jerenj Petrovčič Jernej Petrovčič, Mojca in Boštjan Vrviščar, Petra Gostinčar, Josiane Reid Milan Horňák Mojca in Boštjan Vrviščar Milan Horňák, Suzana Huskić, Boštjan Vrviščar Borut Jurkovič, Iztok Trček, Miha Staut, Ines Klinkon + 8 Jani Glavina, Milan Ferran Jernej Petrovčič, Peter Japelj Jernej Petrovčič Boštjan Vrviščar, Milan Horňák, Vesna Hrdlička Bergelj, Josiane Reid, Benjamin Brvar, Snežana Jeretina Janez Kanoni, Jernej Petrovčič Milan Ferran, Ljubo Golob Janez Kanoni, Jernej Petrovčič Janez Kanoni, Jernej Petrovčič Jernej Petrovčič Franci Gabrovšek, Milan Ferran + 6 DZRJ Ljubljana (Nataša Đurić, Tamara Klar, Tomaž Kranjc, Luka Gale, David Gale, Matija Perme

101


Akcije št. datum jama 217 7.12. Jančja jama 218 7.12. 219 11.12. 220 13.12. 221 20.12. 222 23.12. 223 24.12. 224 26.12. 225 28.12. 226 29.12.

Žirovcova jama Ferranova buža Žirovcova jama Žirovcova jama Jama pri Svetih treh kraljih Ajherjevo brezno Žirovcova jama Kačna jama Žirovcova jama

Akcije leta 2009

št. datum jama 1 1.1. Bečka jama pod Žumberkom, Jama Zdenec 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44

udeleženci Nebojša Matijević, Mojca in Boštjan Vrviščar, Suzana Huskić, Josiane Reid, Jani Glavina, Miha Celarc, Matjaž Cvar, Benjamin Brvar, Snežana Jeretina Milan Ferran, Ljubo Golob Milan Ferran, Franci Gabrovšek (DZRJ Ljubljana) Ljubo Golob, Milan Ferran Ljubo Golob, Milan Ferran Valter Rupnik, Matej Lazar, Jernej Petrovčič Valter Rupnik Ljubo Golob, Milan Ferran, Kristina Jager Valter Rupnik, Jernej Petrovčič, Matej Lazar, Rok Žibrat, Zdenka Žitko (JD Sežana) Suzana Basarič, Milan Ferran

udeleženci Mojca in Boštjan Vrviščar, Milan Horňák, Marjetka Jerič, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Matjaž Cvar 2.1. Tau Tona 2 Jernej Petrovčič, Zdenka Žitko (JD Sežana) 3.1. dihalnik pod Stoto jamo Jernej Petrovčič, Janez Kanoni 11.1. dihalnik nad Bistro Jernej Petrovčič, Peter Japelj, Zdenka Žitko (JD Sežana) 12.1. Jama pri Svetih treh kraljih Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Jernej Petrovčič, Andrej Erznožnik - Erzo, Nebojša Matijević, Matjaž Cvar, Rok Žibrat, Damjan Intihar, Zdenka Žitko (JD Sežana), Stane Bajt + 1 17.1. Mik Jernej Petrovčič, Peter Japelj 24.1. dihalnik nad Bistro Jernej Petrovčič, Peter Japelj, Zdenka Žitko (JD Sežana) 24.1. Prepadna jama Valter Rupnik, Peter Gedei, Suzana Huskić, Miha Staut, Ines Klinkon, Jani Glavina, Andrej Stržinar, Miha Celarc 24.1. Žirovcova jama Andrej Erznožnik - Erzo, Milan Ferran, Stane Bajt 25.1. Mačkovica Miha Staut, Ines Klinkon, Mojca in Boštjan Vrviščar, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Miha Melink, Mateja Ferk, Andrej Erznožnik - Erzo + 4 31.1. Prepadna jama Ines Klinkon, Miha Staut, Jernej Petrovčič, Petra Gostinčar 31.1. Velika Prepadna jama Aleš Lajovic 1.2. Bistra 1 Andrej Erznožnik - Erzo, Stane Bajt 1.2. Grotta Impossibile (Trst, Italija) Mojca in Boštjan Vrviščar, Jernej Petrovčič, Nebojša Matijević, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Zdenka Žitko (JD Sežana) 7.2. Žirovcova jama Milan Ferran, Ljubo Golob, Franček Gabrovšek 7.2. dihalnik nad Bistro Jernej Petrovčič, Peter Japelj, Zdenka Žitko (JD Sežana) 7.2. Škocjanske jame Peter Gedei 7.2. Zelške jame Nebojša Matijević + 10 8.2. Jama v Partu pri ogradi, Jama v Brundlovem partu Mojca in Boštjan Vrviščar, Benjamin Brvar, Valter Rupnik, Matjaž Cvar, Jernej Petrovčič, Zdenka Žitko (JD Sežana) 14.2. Medvedjak Jernej Petrovčič, Nebojša Matijević, Snežana Jeretina, Nebojša Matijević 14.2. Katjina jama Miha Melink, Damjan Intihar 14.2. Žirovcova jama Miha Staut, Milan Ferran, Ines Klinkon 19.2. Škocjanske jame Iztok Trček - Jolbe 21.2. Žirovcova jama Milan Ferran, Ljubo Golob, Boštjan Vrviščar 21.2. Novokrajska jama Petra Gostinčar + 2 21.2. dihalnik nad Bistro Peter Japelj, Jernej Petrovčič, Zdenka in Tjaša Žitko (JD Sežana) 22.2. Čudovita jama Lazarja Jerka (Italija) Mojca in Boštjan Vrviščar, Jernej Petrovčič, Zdenka Žitko (JD Sežana) 22.2. Dobličica Matej Mihailovski + 2 28.2. Martinska jama Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Roman Kidrič, Anja Šalehar, Milan Kuzmič, Nebojša Matijević + 4 28.2. Žirovcova jama Ljubo Golob, Milan Ferran 1.3. izvir v Lahinji Matej Mihailovski, Uroš Ilič, Igor Vrhovec 1.3. Ledena jama na Viševniku Miha Staut, Ines Klinkon, Mojca in Boštjan Vrviščar, Andrej Stržinar 7.3. Velika Šprinčnica Peter Gedei, Benjamin Brvar, Jernej Petrovčič, Matej Simonič, Uroš Ilič, Mojca in Boštjan Vrviščar, Aleš Stražar, Bor Vidic + 1 7.3. Žirovcova jama Milan Ferran, Stane Bajt, Andrej Erznožnik - Erzo 11.-13.3. Crveno jezero (Imotski, Hrvaška) Matej Mihailovski + biologi 12.3. Brezno pri Oglenicah Jernej Petrovčič, Zdenka Žitko (JD Sežana) + 2 13.3. Jama v Lazah Jernej Petrovčič 14.3. Bilpa Matej Mihailovski + 3 Madžari 14.3. Jama pri Štjaku in Štorjah Jernej Petrovčič + 2 15.3. Pečina v Radotah Snežana Jeretina, Mojca in Boštjan Vrviščar, Benjamin Brvar, Matjaž Cvar, Jernej Petrovčič, Josiane Reid 15.3. Žirovcova jama Milan Ferran, Stane Bajt, Andrej Erznožnik - Erzo z družino 15.3. Jenolan caves (Avstralija) Miha Čekada + družina 17.3. Mik Jernej Petrovčič 21.3. Dobličica Matej Mihailovski + 2

102


Akcije št. 45 46 47

datum 21.3. 21.3. 22.3.

jama Škocjanske jame Liskovská jaskyňa (Slovaška) Slivarske ponikve

48 28.3. Mik 49 29.3. Vranja jama (tečaj) 50 31.3. Ferranova buža 51 2.4. Planinska jama 52 5.4. Planinska jama

53 5.4.

Mačkovica

54 55 56 57 58 59 60

Žirovcova jama Bilpa Demänovské jaskyne (Slovaška) Jama v gradu pri Osojniku 8 brezen na Raskovcu Tomaževo brezno Škamperletova jama (tečaj)

11.4. 12.4. 12.4. 18.4. 18.4. 18.4. 19.4.

61 24.4. Jama v gradu pri Osojniku 62 25.4. Preserska jama 63 25.4. Jama Burja 64 26.4. Rakov Škocjan (tečaj) 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76

27.4. Žirovcova jama 29.4. Kamnolom Drenov grič 1.5. Mačkovica 1.5. Jama Pekel 1.5. Spodmol pri Škocjanu 1.5. Obirske jame (Železna Kaplja, Avstrija) 2.5. Na Rupi, Jama Pekel (nad Idrijskimi Krnicami) 3.5. Bilpa 4.5. Žirovcova jama 9.-10.5. Madžarska 10.5. Pucov brezen 10.5. Hotiške ponikve (tečaj)

77 12.5. Lipiška jama 78 15.5. Pucov brezen 79 16.5. Lipiška jama

80 81 82 83

20.5. 23.5. 23.5. 24.5.

Jama pri gnezdu Rakov Škocjan (tečaj) Jama v gradu pri Osojniku Hotiške ponikve

84 24.5. Sveta jama (jamarska maša) 85 24.5. Jama Luca Kralj (Zgonik, Italija) 86 30.5. Rakov Škocjan (tečaj)

87 14.6. Planinska jama

88 20.6. Logarček, Mišina jama

udeleženci Peter Gedei, Miha Staut, Ines Klinkon, Boštjan Vrviščar, Andrej Stržinar Milan Horňák + 4 iz Speleoklub Ružomberok Roman Kidrič, Anja Šalehar, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Matjaž Cvar, Josiane Reid, Jernej Petrovčič, Mojca in Boštjan Vrviščar, Zdenka Žitko (JD Sežana) Jernej Petrovčič, Peter Japelj Jernej Petrovčič, Mojca in Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, tečajniki: Benjamin Brvar, Roman Hrdlička Bergelj, Josiane Reid, Kristina Janežič Milan Ferran, Franček Gabrovšček Jernej Petrovčič Snežana Jeretina, Valter Rupnik, Jernej Petrovčič, Peter Gedei, Nebojša Matijević, Mojca in Boštjan Vrviščar, Mateja Ferk, Milan Kuzmič - Badi; tečajniki: Benjamin Brvar, Tomaž Hitij, Andrej Hliš, Robi Mesojednik, Manja Žebre, Josiane Reid, Mojca Stritar, Roman Hrdlička Bergelj, Kristina Janežič Mojca in Boštjan Vrviščar, Milan Kuzimič, Matej Simonič, Mateja Ferk, Tea Kaluža + otroci iz PD Črnuče Ljubo Golob, Milan Ferran, Andrej Erznožnik - Erzo Matej Mihailovski + 2 Mojca in Boštjan Vrviščar, Marjetka Jerič, Milan Horňák Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Milan Ferran, Boštjan Vrviščar Gorazd Grmek, Mirela Čehić Andrej Erznožnik - Erzo, Stane Bajt Jernej Petrovčič, Nebojša Matijević, Miha Staut, Ines Klinkon, Matej Lazar, tečajniki: Mojca Stritar, Tomaž Hliš, Jani Glavina, Benjamin Brvar Matej Mihailovski, Boštjan Vrviščar Mojca in Boštjan Vrviščar, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar Mojca in Boštjan Vrviščar, Miha Staut, Ines Klinkon, Jernej Petrovčič, Peter Gedei, Zdenka in Tjaša Žitko (JD Sežana) Uroš Stepišnik, Mateja Ferk, Iztok Trček - Jolbe, Nebojša Matijević, Jernej Petrovčič; tečajniki: Jani Glavina, Manja Žebre, Matej Lipar, Josiane Reid, Kristina Janežič, Andrej Hliš, Tomaž Hitij, Mojca Stritar Ljubo Golob, Milan Ferran Peter Gedei Mateja Ferk, Jani Glavina, Manja Žebre, Gabriela (Madžarka) Miha Čekada + družina Jani Glavina, Mateja Ferk, Manja Žebre Aleš Lajovic Nebojša Matijević + 4 Matej Mihailovski + 3 Madžari Milan Ferran, Andrej Erznožnik - Erzo, Stane Bajt Matej Mihailovski + Madžari Ines Klinkon, Miha Staut, Milan Ferran, Peter Gedei, Valter Rupnik Jernej Petrovčič, Uroš Ilič, Nebojša Matijević, Matjaž Cvar, Mojca in Boštjan Vrviščar, Suzana Huskić, Miha Staut, Ines Klinkon, Milan Ferran, Peter Gedei; tečajniki: Benjamin Brvar, Josiane Reid, Kristina Janežič, Mojca Stritar, Jani Glavina, Roman Hrdlička Bergelj, Manja Žebre, Matej Lipar Jernej Petrovčič Milan Ferran, Suzana Basarič Jernej Petrovčič, Nebojša Matijević, Milan Kuzmič, Miha Celarc, Josiane Reid, Kristina Janežič, Benjamin Brvar, Mojca Stritar, Matej Lipar, Roman in Vesna Hrdlička Bergelj, Nace in Zvonka Labernik, Tomaž Hitij, Jaka Jakofčič (JD Sežana); veterani: Jože Fon, Matjaž Fon - Ficko, Matevž Fon, Aleš Lajovic, Miran Čehovin Japec, Anton Jenc - Žila, Milena Jenc Gorazd Grmek, Miha Celarc Jernej Petrovčič, Josiane Reid, Tomaž Hitij, Matej Lipar Matej Mihailovski, Milan Ferran, Mateja Ferk, Boštjan Vrvišačar, Roman Kidrič Mojca in Boštjan Vrviščar, Andrej Hliš, Benjamin Brvar, Snežana Jeretina, Petra Gostinčar Aleš in Darja Lajovic, Zvezda in Ana Čadež + JZS Ines Klinkon, Miha Staut, Rok Stopar (JD Dimnice), Louis Torelli (CGEB) Miha Celarc, Jernej Petrovčič, Snežana Jeretina, Nebojša Matijević, Boštjan Vrviščar, Valter Rupnik, Mirela Čehić, Ljubo Golob, Aleš Lajovic, Vesna in Eva Hrdlička Bergelj, Zdenka Žitko (JD Sežana); tečajniki: Andrej Hliš, Mojca Stritar, Manja Žebre, Matej Lipar, Roman Hrdlička Bergelj, Benjamin Brvar, Josiane Reid, Kristina Janežič Mojca in Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, Igor Vrhovec, Suzana Basarič, Vesna in Roman Hrdlička Bergelj, Benjamin Brvar, Snežana Jeretina, Kristina Jager, Josiane Reid, Kristina Janežič, Mojca Stritar, Jani Glavina, Tomaž Hitij, Miha Melink, Matej Simonič, Simon Oprešnik, Janja Matičič (JD Rakek) Peter Gedei, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Jani Glavina, Miha Celarc

103


Akcije št. 89 90 91

datum 21.6. 28.6. 4.7.

udeleženci Miha Čekada + družina Uroš Stepišnik, Manja Žebre, Mateja Ferk + tajnice s filozofske fakultete Peter Gedei, Jernej Petrovčič, Tomaž Hitij, Andrej Hliš, Matej Lazar, Jani Glavina, Mojca Stritar 92 4.7. Konjski rep Ljubo Golob, Milan Ferran 93 8.7. Ferranova buža Boštjan Vrviščar, Milan Ferran 94 11.7. Jezerina 2 Mojca in Boštjan Vrviščar, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Jani Glavina, Matej Simonič + 5 95 13.7. Šteberk Matej Mihailovski + CZ 96 14.7. Sitarjevec Ciril Milnar + sin 97 16.7. Divje jezero Matej Mihailovski + CZ 98 19.7. Levakova jama Mateja Ferk, Matej Lipar, Manja Žebre, Jure Tičar (JK Brežice) 99 23.7. Ferranova buža Milan Ferran, Franci Gabrovšek (DZRJ Ljubljana) 100 25.7. Novček Ljubo Golob, Milan Ferran 101 1.8. Brezno pri Gamsovi glavici Mojca in Boštjan Vrviščar, Miha Celarc 102 1.8. Bistrac (Ogulin, Hrvaška) Matej Mihailovski, Igor Vrhovec, Uroš Ilič 103 1.8. Ferranova buža Ljubo Golob, Milan Ferran, Anja Šalehar, Roman Kidirč 104 2.8. Bistrac, Veliko vrelo (Ogulin, Hrvaška) Matej Mihailovski, Igor Vrhovec, Uroš Ilič 105 7.8. Tabor Kamenmjavček, dihalniki ob Vilenici Nebojša Matijević + JD Sežana, Italijani 106 7.8. jama blizu Obidos (Portugalska) Josiane Reid, Kristina Janežič + Portugalci 107 8.8. Vidrina jama Martin Gustinčič, Milan Ferran 108 8.8. Lenčkova jama Tea Kaluža, David Kapelj (DRZJ Luka Čeč Postojna) 109 8.8. Brezno pri Gamsovi glavici Peter Gedei, Ines Klinkon, Miha Staut, Valter Rupnik, Vesna in Roman Hrdlička Bergelj 110 10.8. Marmorna špilja, jama ob cesti (Vis, Hrvaška) Tomo Petek, Janko Brajnik (JD Dimnice) 111 15.8. Jama nad Malni Ljubo Golob, Milan Ferran 112 16.8. Sušica Milan Ferran, Martin Gustinčič 113 17.8. Pucov brezen Milan Ferran, Boštjan Vrviščar 114 21.8. Pucov brezen Valter Rupnik, Milan Ferran, Uroš Ilič 115 22.8. Gradišnica Matej Lazar, Suzana Huskić, Ines Klinkon, Peter Gedei 116 22.8. Kadunjce Jernej Petrovčič 117 23.8. Sušica Stane Bajt, Milan Ferran 118 25.8. Kravja jama pri Kozini Tomo Petek, Franc Malečkar (JD Dimnice) 119 25.8. Pucov brezen Milan Ferran, Boštjan Vrviščar, Uroš Ilič 120 27.8. Podokničar Matej Lipar, Blaž Kodelja 121 28.8. Pucov brezen Milan Ferran, Uroš Ilič, Ines Klinkon, Miha Staut 122 1.9. Sušica Ljubo Golob, Milan Ferran 123 1.9. Grčarensko brezno Stane Bajt, Andrej Erznožnik - Erzo 124 2.9. Radeščkova jama Jernej Petrovčič 125 5.9. Hajnovca, Umbertinijeva jama Peter Gedei, Jernej Petrovčič, Jani Glavina, Andrej Hliš, Mojca Stritar 126 5.9. Pekel Snežana Jeretina, Benjamin Brvar 127 5.9. Sušica, Žirovcova jama Milan Ferran + 3 128 7.9. Podokničar Matej Lipar, Manja Žebre, Blaž Kodelja 129 9.9. Vranja jama Jernej Petrovčič, Blaž Kodelja, Jani Glavina, Mojca Stritar, Andrej Hliš, Matej Lipar, Manja Žebre, Marko Krašovec 130 10.9. Pucov brezen Milan Ferran + 2 131 12.9. Zelške jame Iztok Trček - Jolbe, Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević, Danilo Bernik + 6 132 13.9. Zaplana - nov možni vhod v Žirovcovo jamo Ljubo Golob, Milan Ferran 133 13.9. Suhadolca Matej Simonič + otroci 134 15.9. Suhadolca Matej Simonič, Tanja, Rado 135 16.9. Snežna jama pod Raduho Manja Žebre, Mateja Ferk, Ivan Klemenčič, Jure Tičar, Blaž Kodelja, Andrej Mihevc 136 17.9. Mačkovica Iztok Trček - Jolbe, Nebojša Matijević, Peter Gedei + 8 137 17.9. Nad TT2 - meander v steni udornice Jernej Petrovčič 138 19.9. Sušica Milan Ferran, Ljubo Golob 139 23.9. Pucov brezen Milan Ferran, Valter Rupnik 140 26.-30.9. Doux De Coly, Ressel, Landenouse (Périgueux, Igor Vrhovec, Matej Simonič Francija) 141 27.9. Pucov brezen Ljubo Golob, Milan Ferran 142 27.9. Nova Križna jama Miha Staut, Ines Klinkon + potapljača Sebastjan Žagar, Simon Burja 143 27.9. Švicarka (Prisojnik) Mateja Ferk, Blaž Kodelja 144 30.9. Škocjanske jame Peter Gedei, Andrej Stržinar, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik 145 3.10. Požiralnik ob Zgornjem Kriškem jezeru Ines Klinkon, Miha Staut, Vesna in Roman Hrdlička Bergelj 146 4.10. Žirovcova jama Benjamin Brvar, Milan Ferran 147 7.10. Pucov brezen Milan Ferran, Boštjan Vrviščar 148 10.10. Bestažovca Peter Gedei, Jani Glavina, Josiane Reid, Jernej Petrovčič, Valter Rupnik, Mojca Stritar 149 10.-11.10. Dolnja jama Matej Lipar, Mateja Ferk 150 11.10. Zgornja Steska jama Andrej Hliš + brat

104

jama Županova jama Mačkovica Mišina jama


Akcije št. datum 151 13.10. 152 15.10. 153 16.10. 154 18.10.

jama Nad TT2 - meander v steni udornice Žirovcova jama Gradišnica Ocizla

155 18.10. 156 24.10. 157 27.10. 158 31.10. 159 31.10. 160 4.11. 161 4.11. 162 7.11. 163 7.11. 164 7.11. 165 7.11. 166 8.11.

Račiške ponikve Kubik, Lipiška jama Žirovcova jama Potrpežljivka, Ravbarske luknje Brezno ata Ivana, Jama mame Vide Lenarčičeva jama 1, Lenarčičeva jama 2, Maroltov kevdrc, Malo brezno v Krncovem talu Žirovcova jama Žirovcova jama Ferranova buža Jolbesloch, Brezno poštenega geografa Velika prepadna Kamenšca

167 8.11. 168 11.11. 169 11.11. 170 14.11. 171 18.11. 172 19.11. 173 21.11.

Habičev kevdrc, Jama Stanka Bajta Jama na meji Jama Stanka Bajta Žirovcova jama Bestažovca udornica pri Kamniški Bistrici Prepadna jama

174 21.11. 175 22.11. 176 22.11. 177 23.11. 178 24.11. 179 25.11. 180 27.11. 181 28.11. 182 29.11. 183 30.11. 184 30.11. 185 3.12. 186 5.12. 187 6.12. 188 7.12. 189 12.12. 190 12.12. 191 13.12. 192 13.12. 193 13.12. 194 20.12.

Žirovcova jama Kompoljska jama, Kačja jama Bilpa Križna jama Zelške jame Jama Stanka Bajta, Habičev kevdrc Kompoljska jama Nova Križna jama Jama mame Vide Skednc Jama Stanka Bajta Križna jama Babje luknje pri Medvodah Križna jama Stota jama, Mrzla jama, Jama Stanka Bajta, Vranja jama, Jama na razpotju, Jama v Škofovem lomu Planinska jama Žirovcova jama Divje jezero Martinska jama Nova Križna jama Žirovcova jama

195 26.12. Žirovcova jama 196 27.12. Šimenkovo brezno 197 28.12. Šimenkovo brezno

udeleženci Jernej Petrovčič Boštjan Vrviščar, Milan Ferran Mateja Ferk, Jani Glavina, Marko Erker Nebojša Matijević, Jani Glavina, Tomaž Hitij, Andrej Hliš, Petra Gostinčar, Mateja Ferk, Anja Šalehar, Roman Kidrič, Uroš Ilič, Mirela Čehić, Simon Oprešnik, Barbara Mojca in Boštjan Vrviščar Peter Gedei, Miha Staut, Ines Klinkon Milan Ferran, Mojca in Boštjan Vrviščar Mojca in Boštjan Vrviščar Tomaž Hitij, Andrej Hliš, Jernej Petrovčič Mateja Ferk, Matej Lipar Milan Ferran, Mojca in Boštjan Vrviščar Peter Gedei, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar Ines Klinkon, Miha Staut, Milan Ferran Mateja Ferk, Matej Lipar Mojca in Boštjan Vrviščar Andrej Hliš, Mojca Stritar, Mojca in Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, Roman Kidrič, Anja Šalehar, Benjamin Brvar, Snežana Jeretina, Iztok Trček - Jolbe, Matej Simonič, Tanja Erjavšek Tomaž Hitij, Jernej Petrovčič Matej Lazar, Suzana Huskić, Primož Uršič, Mateja Gruden Tomaž Hitij, Jernej Petrovčič Mateja Ferk, Jani Glavina, Milan Ferran Tomo Petek, Franc Malečkar (JD Dimnice) Tomaž Hitij Jani Glavina, Miha Staut, Suzana Huskić, Ines Klinkon, Vesna in Roman Hrdlička Bergelj, Josiane Reid, Andrej Hliš Matej Lipar, Milan Ferran Mojca in Boštjan Vrviščar Igor Vrhovec, Matej Mihailovski Ciril Mlinar - Cic Aleš Lajovic Jernej Petrovčič, Andrej Hliš, Tomaž Hitij Matej Mihailovski +1 Ciril Mlinar - Cic Jernej Petrovčič, Tomaž Hitij, Andrej Hliš Aleš Lajovic Jernej Petrovčič, Tomaž Hitij Ciril Mlinar - Cic Matej Lipar, Mateja Ferk Ciril Mlinar - Cic Jernej Petrovčič, Andrej Hliš, Tomaž Hitij Ciril Mlinar - Cic Jani Glavina, Milan Ferran Matej Mihailovski, Simon Burja, Sebastjan Žagar +1 Matej Lazar, Mateja Gruden, Primož Uršič + 1 Ciril Mlinar - Cic Andrej Hliš, Mojca in Boštjan Vrviščar, Jani Glavina, Milan Ferran, Vesna in Roman Hrdlička Bergelj; Dalibor Paar, Ana in Darko Bakšić (SO PDS Velebit, Zagreb) Miha Staut, Andrej Stržinar, Milan Ferran Daniela Sovdat, Iztok Trček - Jolbe, Nebojša Matijević, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Mate Šanjug Milan Kuzmič - Badi

105


Kra­tek nas­vet pis­cem pris­pev­kov Vsa­ka spo­dob­na pub­li­ka­ci­ja ima kak­šen pra­vil­nik, na­vo­di­lo, pri­po­ro­či­lo av­tor­jem. Tam pi­še, ka­te­rim bolj ali manj stro­gim kri­te­ri­jem mo­ra čla­nek za­do­sto­va­ti, da si za­slu­ži ob­ja­vo. Ker je Bil­ten JKŽ iz­jem­no spo­dob­na pub­li­ka­ci­ja, si se­ve­da ne mo­re pri­voš­či­ti, da če­sa ta­ke­ga ne bi imel. Je pa ta pra­vil­nik ze­lo pre­prost: »Sprej­me­mo vsak čla­nek, ki ga na­pi­še ka­te­ri ko­li član ali sim­pa­ti­zer JKŽ, da le vsaj ma­lo di­ši po ja­mah.« Rad bi pa opo­zo­ril na ne­kaj dru­gih nas­ve­tov, ki bo­do ured­ni­ku, teh­nič­ne­mu ured­ni­ku in lek­tor­ju (kdor ko­li že to bo­do v na­sled­njih šte­vil­kah) pre­cej olaj­ša­li de­lo. 1. Dr­ži se ro­kov od­da­je član­kov! Stal­ni­ca Bil­te­na JKŽ je, da ob ro­ku za od­da­jo pris­pe­ta dva član­ka, naj­več tri­je. Sle­di­jo proš­nje, mo­le­do­va­nja in grož­nje ured­ni­ka, dva ted­na pred od­da­jo Bil­te­na v ti­skar­no pa se član­ki usu­je­jo kot dež. Bo­di­te to­li­ko pri­jaz­ni in ne ča­kaj­te na zad­nji mo­ment. 2. Ko en­krat poš­lješ čla­nek ured­ni­ku, naj to ve­lja za go­to­vo! Ena naj­več­jih te­žav pri ne­ka­te­rih av­tor­jih je po­ši­lja­nje no­vih in no­vih ver­zij in po­ prav­kov is­te­ga član­ka. Naj­prej pris­pe čla­nek le na og­led, po­tem »ta pra­va« ver­zi­ja, in ko jo že do­konč­no ure­je­na, še ne­kaj do­dat­nih po­prav­kov. Če že poš­lje­te no­vo, po­prav­lje­no ver­zi­jo, oz­na­či­te svo­je po­prav­ke, da ne bo tre­ba ured­ni­ku oz. lek­tor­ju še en­krat vse­ga či­ta­ti. 3. Če ured­nik pro­si za kak­šen po­pra­vek, po­pra­vi le ti­sto in nič dru­ ge­ga! Več­krat je kak­šen sta­vek ne­ro­den in ne­ra­zum­ljiv, kak­šno ime ne­ja­sno, na­črt po­ čeč­kan itd. Spo­ro­či ured­ni­ku po­pra­vek, če­prav se mor­da te­bi ne zdi ume­sten. Dru­go pa pu­sti pri mi­ru. 4. Če ni­maš ra­ču­nal­ni­ka, na­he­caj pri­ja­te­lja, naj ti pre­tip­ka tekst! Go­to­vo ni na­lo­ga ured­ni­ka, da pre­tip­ka­va ro­ko­pi­se. Tu­di tekst, ki ti ga pri­ja­telj pre­ tip­ka, naj ve­lja za go­tov. Ne ured­ni­ka nak­nad­no obre­me­nje­va­ti s tem, ka­ko je pri­ja­telj ne­kaj na­ro­be pre­tip­kal. 5. Ne pre­pi­raj se z lek­tor­jem o pra­vo­pi­su! Lek­tor ni vse­mo­go­čen, tu­di on se mo­ti. Am­pak v pov­preč­ju pa le pre­cej iz­bolj­ša pra­vo­pi­sno pra­vil­nost Bil­te­na. Za­to ne vztra­jaj pri tem, kje mo­ra bi­ti kak­šna ve­ji­ca; res ni na­lo­ga lek­tor­ja, da ute­me­lji in do­ka­že vsa­ko ko­rek­tu­ro. 6. Ne pre­pi­raj se z ured­ni­kom o ob­li­ki! Kak­šno ob­li­ko bo imel tekst, kak­šen font, kje bo me­sto av­tor­je­ve­ga ime­na in priim­ka itd. – to je stvar ured­ni­ka oz. teh­nič­ne­ga ured­ni­ka. Kak­šna zmeš­nja­va bi bi­la, če bi si vsak po svo­je iz­miš­lje­val za svoj čla­nek? 7. Ne za­me­ri ure­di­ku, teh­nič­ne­mu ured­ni­ku ali lek­tor­ju, če bo­do kaj po svo­je na­re­di­li! Od­pu­sti jim, saj ne ve­do, kaj de­la­jo! [L­k 23,34] uredništvo


JKŽ tudi na spletu!

www.ljudmila.org/jkz

Pridruži se nam!

Sestanki potekajo redno vsak četrtek od 20.30 dalje, v talnem zaklonišču na Taboru v Ljubljani, ki se nahaja v parku med dijaškim domom Tabor, Ilirsko cesto in hotelom Park.

Z veseljem pričakujemo tudi nove člane.


Paragliding Jadralno padalstvo

Informacije • Information • Information • Informationi: Pac sports tel.: +386 (0)4 572 34 61 RibËev laz 50 fax: +386 (0)4 572 30 71 4265 Bohinjsko jezero gsm: +386 (0)40 864 202 Slovenija e-mail: info@pac-sports.com

www.pac-sports.com


PROIZVODNJA

izmenjevalci • pasterizacije • avtomatika duplikatorji • armatura • rezervoarji CIP sistemi • montaža • servis

INŽENIRING

v prehrambeni industriji in kemofarmaciji

ZASTOPANE TUJE FIRME NERJAVNE ARMATURE IN CEVI

PLOŠČNI PRENOSNIKI TOPLOTE

NERJAVNE ČRPALKE

PREČRPAVANJA IZ SODOV

IPROS d.o.o. Cesta v Gorice 30, 1000 Ljubljana Tel.: + 386 1 200 26 20, faks: + 386 1 423 18 24, e-mail: ipros@ipros.si


15 let ORAL d.o.o. VRHNIKA

družba za geodets ki inženiring Robova cesta 6, 1360 Vrhnika

G E O D E T S K E STORIT VE • Geodetski načrt • Zakoličba stavb in zakoličba profilov • Ureditev meje • Izravnava meje • Parcelacija (delitev ali združitev parcel) • Označitev mej z mejniki v naravi • Določitev zemljišča pod stavbo • Izdelava elaborata za evidentiranje stavbe • Vris objekta • Vpis stavbe in delov stavb v kataster stavb tel/fax: (01) 75 57 320 • gsm: 041 328 611 • oral@siol.net Ob naročilu naše storitve Vam s predložitvijo tega Biltena priznamo 10 % popust.


Bilten št. 27, letnik 2010