Pogled nazaj
pod naslovom »Deset let jamarske sekcije PDŽ« med drugim tole: »Ustanovitev samostojne jamarske skupine lahko postavljamo že v leto 1954. Tega leta je bila prva akcija skupine, ki je kasneje tvorila jedro bodoče jamarske sekcije (Marjan Raztresen, Dušan Novak, Janez Šubelj, Nada Čadež). Tega leta smo sistematično raziskovali območje požiralnikov Rinže med Livoldom in Črnim potokom in našli tudi Brezno pri Treh križih, v katerem smo nekaj let pozneje odkrili sledove visoke vode podzemske Rinže. Dan uradne ustanovitve sekcije pa je prišel nekaj kasneje, v čas občnega zbora Planinskega društva Železničar, dne 30. marca 1955. Okvir planinskega društva je obvezal sprva maloštevilno skupino, da je svoje delo omejila na ožje območje, zato pa ga je poglobila, ga bolj sistematizirala in napravila bolj temeljitega. Sekcija se je posvetila raziskovanju visokogorskega krasa v območju, ki ga je takrat urejalo matično planinsko društvo, dobro podlago delu pa je dala tudi akcija Zavoda za varstvo spomenikov, ki je deloma finančno, vsekakor in vedno pa moralno podpiral naše delo v Triglavskem narodnem parku. Ker pa je delovna sezona v Alpah kratka, smo si poleg tega izbrali območje, ki se ga jamarsko ni lotil že dolga desetletja nihče, Kočevsko.« Kot vse sekcije Planinskega društva Železničar si je tudi jamarska sekcija delila društveni prostor nasproti nekdaj znane Steklene dvorane v kleti železniške direkcije na vogalu Kolodvorske in Pražakove ulice, v kateri so tiste čase prirejali znamenite ljubljanske plese. V tem prostoru je imela sekcija samo zase na voljo veliko omaro, v kateri so bile zaklenjene vse njene dragocenosti od zapisnikov tedenskih sestankov in terenskih ogledov, fotografij in pozneje literature do sprva nadvse skromne opreme. Prvo plezalno vrv je dobila jamarska sekcija od alpinistov, ki so bili pred prihodom jamarjev elitna enota tega društva – staro konopljeno vrv, ki je alpinistom odslužila, za jamarje pa je bila po splošnem prepričanju dobra, potem ko so ji odrezali tretjino za močno stanjšanim poškodovanim delom. Prve karbidne svetilke so prišle z železnice, takisto prvi najbrž desetmetrski kolut lestvic z jeklenima nosilnima vrvema in lesenimi klini, po katerih so prej plezali železniški delavci. Kladivo in kompas je prinesel Dušan, prvi meter se je pojavil kdo ve od kod. Osebna oprema je bila zares osebna: delavske hlače in modra delavska jakna, kar so nekatere mame nadebudnih novopečenih jamarjev ob jadikovanju o nevarnostih, v katere so se podajali njihovi veliki otroci, sešile skupaj, da je nastal kar dostojen pajac, ki je kožo za pasom varoval pred jamskim ilom. Edino, česar je bilo v sekciji kar dovolj, je bil karbid; med železničarji, ki so takrat še množično uporabljali karbidovke, so celo po takratnih merilih nadvse skromni jamarji kmalu spoznali toliko dobrih ljudi, da je bilo za jamsko razsvetljavo izdatno poskrbljeno. V prvem daljšem poročilu, ki ga je za Planinsko društvo Železničar napisal načelnik Speleološke sekcije Dušan Novak in obsega obdobje prvih treh let, je zapisano, da »so bile prvenstveno delovno področje sekcije Bohinjske gore, kjer smo takoj po ustanovitvi leta 1955 pričeli kartirati in tudi raziskovati lažje dostopne objekte. Tega smo se lotili s skromno opremo, ki smo si jo takrat mogli nabaviti. To leto je bilo v gorah preiskanih osem, registriranih pa sedem jam, brezen in kraških izvirov. Tedaj smo tudi začeli opazovati in meriti pretoke, vodno stanje in fizikalnokemične lastnosti voda Govica, Izvira pod Mirnikom in Savice.« Ob tem je navedeno še konkretno delo v Željnskih jamah pri Kočevju, raziskovanje jamarjev-železničarjev v južnem delu Triglavskega narodnega parka med Komno in Dolino Triglavskih jezer, sodelovanje enega od njih pri prvem raziskovanju Brezna pod Glavo na koncu Triglavskega ledenika ter prve sekcijske raziskave kraških objektov na krpah apnenca in dolomita v okolici Ljubljane. »Speleološka sekcija PDŽ ima torej po treh letih dela v svojem arhivu 109 kraških objektov,« je zapisano v tem poročilu, v katerem je med drugim omenjeno tudi to, da je imel njen član Janez Šubelj v Zagrebu, kjer je študiral, za jamarje iz Zagreba in Tuzle kratek tečaj plezanja. Ob koncu poročila je navedeno, kakšno opremo premore sekcija: tri kose vrvi, dolge v celoti 125 metrov, neuporabne lestve (tako piše), štiri rudarske čelade iz polivinila in prav toliko acetilenk, 200 metrov telefonske žice in štiri telefonske aparate za povezavo med vhodom v brezno in jamarji na dnu, osem navadnih delovnih oblek (natančno tako je zabeleženo), sedem gumiranih delovnih oblek (kakršne bi zdaj odnesli v kante za smeti, brž ko bi jih dobili), dva kompasa, 103
prelom.indd 103
4.3.2005 13:55:04