Issuu on Google+

BILTEN 2005

24

Pred odhodom v Ukrajino leta 1995

Na Slovaškem leta 1997


V spomin Dušanu Novaku ustanovitelju Jamarskega kluba Železničar


Natis je omogočil Geološki zavod Slovenije

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 24 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.ljudmila.org/jkz Bilten izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963. 551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190

24. zvezek so sestavili člani JKŽ. Uredili: Miha Čekada, Peter Gedei, Miha Brenčič, Aleš Lajovic Lektoriral: Miha Čekada Postavil: Peter Gedei Fotografije: člani JKŽ in klubski arhiv Naklada: 400 izvodov Tisk: Literra Picta d.o.o.

Bilten je brezplačen. Fotografija na naslovnici: Mojca v Jazbini. Foto: Peter Gedei


Beseda urednika Miha Čekada

J

amarski klub Železničar je letos dopolnil 50 let, Bilten Jamarskega kluba Železničar pa osem let manj. Najprej je izhajal vsako leto, potem so bile pavze nekoliko večje, v zadnjih letih pa se je izhajanje ustalilo na dve leti. Bilten je vedno poročal o klubskem dogajanju v preteklih dveh letih, raziskavah, odpravah in vsem, kar se je članstvu zdelo primerno obeležiti. Tokratna številka, 24. po vrsti, je zaradi okroglega jubileja kluba drugače zasnovana. Jedro Biltena predstavlja ponatis 49 najpomembnejših člankov, ki so bili objavljeni v Biltenih letnik 1963–1981 ter v zborniku »Gora« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana (1969). Člankov iz novejših številk Biltena nismo zajeli, saj so le-te lažje dostopne – nekaj moramo pa tudi prihraniti za naslednjo obletnico! Člankov nismo spreminjali, razen drobnih lektorskih korektur in povzetkov v francoščini (dodajalo se jih je v letnikih 1968–72), ki smo jih izločili. Posebej za to številko so bili napisani le trije daljši prispevki: oris življenjske poti Dušana Novaka, kateremu je tudi posvečena ta številka Biltena, izpod peresa Mihe Brenčiča, polstoletni spomini enega od ustanovnih članov Marjana Raztresena ter pregled zgodovine kluba, napisal jo je Aleš Lajovic. Čisto na koncu je še nekaj krajših prispevkov v povezavi s praznovanjem 50-letnice kluba. Se že pripravljamo na 100-letnico!


Kazalo

Vsebina Beseda urednika Miha Čekada ............................................................................................ 3 Biografske črtice o Dušanu Novaku Mihael Brenčič .......................................................... 7 »Biltenu« na pot Marjan Raztresen .................................................................................... 10 Prepadna jama pri Suhorju ob Kolpi Jože Goršek ............................................................. 10 Nova odkritja v Prepadni jami Metod Benedik, Dušan Novak ........................................... 13 Jamarji in jame ........................................................................................................................... 14 Očnice rastejo visoko pod vrhovi Marjan Raztresen ......................................................... 15 Voda bobni v temni globini Dušan Novak .......................................................................... 17 Na dnu najglobljega snežniškega brezna Andrej Kranjc .................................................. 18 Na začetku poti ... Tine Mlinarič........................................................................................ 20 Ledene dvorane v gigantski razpoki Marjan Raztresen .................................................... 21 V Triglavskem narodnem parku Andrej Kranjc ................................................................. 24 Češki jamarji na obisku pri Jamarski sekciji PDŽ Iztok Trček .......................................... 25 Bela krajina Iztok Trček...................................................................................................... 29 Ali obstaja jugoslovanska Altamira? Iztok Trček ............................................................. 30 Naš stari znanec Rog Igor Žitko ........................................................................................ 31 Nadaljujemo raziskovanje visokogorskega krasa Stane Tomc ....................................... 32 Deset let Jamarske sekcije PDŽ Dušan Novak.................................................................. 34 Mojih dvajset jamarskih let Dušan Novak ......................................................................... 39 Svetli noči brez meseca in zvezd Marjan Raztresen......................................................... 42 V gore ne hodimo samo zaradi gora Stane Tomc ............................................................ 45 Listi iz dnevnika neke akcije Janez Rogelj ........................................................................ 46 Dachstein Dušan Novak ..................................................................................................... 47 Prvič v kraljestvu večne teme Anton Jenc - Žila ............................................................... 48 Zlata jama na Viševniku Aleš Lajovic ................................................................................ 49 Afrika '70 Dušan Novak ...................................................................................................... 51 Izkušnje in spoznanja Marjan Raztresen ........................................................................... 57 V najgloblji jugoslovanski jami Maja Kranjc ..................................................................... 58 Razpoznavni znak: gamsova glavica Anton Jenc - Žila ................................................... 59 Raziskovanje Brezna pri gamsovi glavici, kat. št. 3457 Dušan Novak ............................ 62 Sto ur pri Luciferju Miran Šubelj........................................................................................ 63 Spogledovanje z rekordom ali kratko letno poročilo Tomaž Jančigaj ............................ 67

4


Kazalo

1. maj v Rogu Igor Žitko ..................................................................................................... 67 Akcija 1000 Anton Jenc - Žila ............................................................................................. 69 4. spust za 4. julij Anton Jenc - Žila .................................................................................... 72 29. november na Dobrepolju Janez Barbič....................................................................... 75 Fensy ali vsak začetek je težak Aleš Lajovic ..................................................................... 77 S potapljači v slapu Boka Franci Dovč .............................................................................. 78 Debeli vrh spet vabi Anton Jenc - Žila ............................................................................... 79 Prvič v jamski globini Franci Dovč ..................................................................................... 80 Dolga pot iz jame Aleš Lajovic ............................................................................................ 81 Mi in kraški svet Dušan Novak ........................................................................................... 83 Odprava Jamarskega kluba PD Železničar v jame na Kosovu, Durmitorju in Vojniku Aleš Lajovic ..................................................................................... 84 1. maj v Črni gori Aleš Lajovic ............................................................................................. 89 Jama pri Grčarjevcu Matjaž Fon, Matjaž Čehovin .............................................................. 90 Moja najgloblja jama Arkadij Potočnik - Toli ...................................................................... 91 Moja prva jamarska akcija Judita Levičnik ....................................................................... 93 Problematika raziskav alpskega sveta Andrej Kranjc ..................................................... 94 Hrustovača Aleš Lajovic ..................................................................................................... 96 Mune Jernej Kalan .............................................................................................................. 99 Mi in slovenska (planinska) literatura Aleš Lajovic ........................................................ 100 Polstoletni spomini Marjan Raztresen ............................................................................. 102 Petdeset let Ajzenpona Aleš Lajovic ............................................................................... 106 Odkrivanje novih jam 1955–2005 Miha Čekada.............................................................130 Jubilejna pesem Viktor Robič - Brko.................................................................................. 132 Seznami ..................................................................................................................................... 133

5


Uvodnik

Dušan Novak (v sredini) s prijatelji v Triglavskem narodnem parku.

6


Uvodnik

Biografske črtice o Dušanu Novaku Mihael Brenčič

N

a začetku tega kratkega biografskega prispevka o Dušanu Novaku lahko smelo zapišemo trditev, da Jamarskega kluba Železničar ne bi bilo brez njega. Leta 1955 je bil med devetimi ustanovnimi člani Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar in dolgo vrsto let je predstavljal njeno gonilno silo. Kasneje, po letu 1978, ko je bil ustanovljen Jamarski klub Železničar, pa je s številnimi posrednimi in neposrednimi spodbudami podpiral delovanje kluba, tudi tako, da so mu člani kluba pomagali pri njegovih številnih raziskavah na krasu po Sloveniji. Dušan Novak se je rodil 27. julija 1931 v Ljubljani, kjer je obiskoval pet razredov osnovne šole ter srednjo šolo, ki jo na 4. gimnaziji leta 1950 končal s takratnim »višjim tečajnim izpitom«, današnjo maturo. Jeseni leta 1950 se je vpisal na geološki oddelek Prirodoslovno-matematične fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je 11. julija 1956 uspešno zagovarjal diplomsko delo iz geologije s paleontologijo z naslovom »Hidrogeološke razmere ob črti Vreme–Osp«. Po odsluženi vojaščini se je 7. 10. 1957 zaposlil na Geološkem zavodu v Ljubljani, kjer je ostal do svoje upokojitve. V času zaposlitve na Geološkem zavodu je uspel tudi magistrirati. Na Univerzi v Zagrebu je leta 1973 ubranil magistrsko delo z naslovom »Hidrogeološka rajonizacija slovenskega krasa«. Po 35 letih delovne dobe se je leta 1992 upokojil, a je, zlasti z objavami, ostal strokovno aktiven vse do svoje smrti 21. 9. 1998. S strokovnim in znanstvenim delom je pričel na Oddelku za regionalno geologijo Geološkega zavoda Ljubljana, nato se je preselil na Oddelek za ekonomsko geologijo ter nato na Oddelek za hidrogeologijo, kjer je tudi dosegel večino svojih strokovnih in znanstvenih uspehov. V času svojega strokovnega delovanja se je udeleževal številnih kongresov s področja geologije in speleologije ter tudi s področja inženirske geologije in hidrogeologije. Na kongresih je vedno nastopal s svojimi prispevki. V času, ko je bilo Mednarodno združenje hidrogeologov še dokaj zaprto združenje, v katerega so te sprejeli le na podlagi priporočila drugih članov, je leta 1973 postal prvi član iz Slovenije. Šele kasneje so mu sledili tudi ostali slovenski hidrogeologi. Vzdrževal je osebne stike s svojimi kolegi širom po svetu, tako si je aktivno dopisoval s kolegi iz Združenih držav Amerike, Anglije, Nemčije, Španije, Italije, Avstrije, Poljske, Češke in Kitajske. Že na začetku svojega jamarskega delovanja je vzpostavil intenzivne stike z jamarji iz Hrvaške. Leta 1954 se je v Postojni na 1. jugoslovanskem speleološkem kongresu srečal s hrvaškim jamarjem Slavkom Marjancem. Sledilo je dolgoletno sodelovanje s Speleološkim odsjekom Hrvatskog planinarskog društva Željezničar. Prve skupne raziskave so člani obeh sekcij izvedli že leta 1956 ter nato še leta 1957 v Liki, sodelovali pa so tudi pri raziskavah Triglavskega narodnega parka leta 1956. S hrvaškimi jamarji je Novak sodeloval tudi pri raziskavah Brezna pri gamsovi glavici ter na tekmovanjih v jamarski orientaciji v Špilji v kamnolomu Tounj. Zaradi dobrega sodelovanja je Speleološki odsjek Hrvatskog planinarskog društva Željezničar Dušana Novaka leta 1959 imenoval za svojega častnega člana. Za kras se je pričel zanimati že v 8. razredu, sprva je deloval v prirodoslovnem krožku, nato pa se je leta 1949 priključil skupini mladih jamarjev, ki je delovala pod okriljem Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Že kot mlad jamar je leta 1949 objavil svoj prvi, še nepodpisani jamarski članek v Proteusu. Leta 1954 je znotraj Društva za raziskovanje jam Ljubljana, prav zaradi Novakovega kritičnega pisanja, prišlo do spora med starejšo in mlajšo generacijo, kar je pripeljalo do tega, da je bil 26. 3. 1954 iz društva izključen. S skupino somišljenikov je kmalu po tem pričeli hoditi po jamah, sprva neorganizirano, nato pa so se priključili Planinskemu društvu Železničar, kjer so leta 1955 osnovali samostojno jamarsko sekcijo. Načelnik sekcije je bil do leta 1958, ko je mesto prepustil drugim. Kot prvopristopnik je podpisal 145 zapisnikov o registraciji jam. Pri risanju jamskih načrtov je izoblikoval svojevrsten slog, ki ga je moč razpoznati, tudi če načrt ni podpisan. Za njegove na7


Uvodnik

črte jam je značilna neprekinjena črta brez ostrih vogalov in ostrih prehodov. Stene jame niso stilizirane, tako kot je navada pri številnih drugih risbah. Tlorisi in stranski risi jam delujejo kot poenostavljene skice, kot da bi se skušali izogniti odvečni in subjektivni interpretaciji jamskega prostora. Jamarsko ga je privlačil predvsem kras Ribniškega in Kočevskega območja ter visokogorski kras s težiščem na Triglavskem narodnem parku. V kasnejših letih svojega jamarskega udejstvovanja je leta 1970 organiziral prvo jugoslovansko jamarsko odpravo v tujino. Člani jamarske sekcije Planinskega društva Železničar so pod njegovim vodstvom raziskovali jame na območju pogorja Atlas v severni Afriki. Do poznih sedemdesetih let dvajsetega stoletja so bile številne akcije, zlasti tiste v globlje in daljše jame, organizirane kot prave odprave z vodjo in ostalimi podrejenimi funkcijami. Ohranjeni zapisi pričajo, da je Dušan Novak vodil kar nekaj takšnih akcij. Najpomembnejša med njimi je akcija iz leta 1972, ko je vodil raziskave takrat najgloblje jugoslovanske jame Brezna pri gamsovi glavici. Dušan Novak je bil izredno plodovit pisec, njegova bibliografija je neizmerna. Napisal je na stotine poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in nešteto strokovnih poročil ter elaboratov. Po svojem opusu številčno prekaša vse sedanje in pretekle slovenske hidrogeologe. Pri današnji obsedenosti z mednarodno odmevnostjo ne smemo pozabiti, da je bil eden prvih slovenskih geologov, prav gotovo pa hidrogeologov, ki so ga citirali v mednarodnih bazah. Imel je navado, da je vse rezultate svojega strokovnega dela objavil. Najprej je napisal strokovni elaborat, nato je rezultate predstavil v poljudnem članku, nato pa je objavil še znanstveni članek. Nekaterim od teh člankov se pozna hitrost, s katero je pisal, in so zaradi tega površni in nedodelani, toda danes marsikateri od člankov predstavlja pomemben vir podatkov, zlasti o krasu v Sloveniji, pa tudi o nekaterih drugih hidrogeoloških sistemih. Njegov številen opus ilustrira tudi pregled revij, v katerih je objavljal. Največje število člankov je objavil v reviji Naše jame, tej pa sledijo Acta Carsologica, Krš Jugoslavije, Geografski vestnik, Vestnik zavoda za geološka i geofizikalna istraživanja, Geologija, Varstvo narave, Dolenjski kras, Nova proizvodnja, Zdravstveni vestnik in številni krajevni zborniki, kot so na primer Loški razgledi in Celjski zbornik. Poleg tega je poljudne in splošne prispevke objavljal še v Proteusu, Življenju in tehniki, Gei, Turističnem vestniku, Našem okolju, Krasu, Planinskem vestniku, Taboru ter tudi v dnevnem časopisju. Objavljal je predvsem v slovenskem jeziku, žal so njegove tujejezične objave natisnjene predvsem v kongresnih zbornikih in so zaradi tega danes težje dostopne. Na strokovnem področju so ga najbolj privlačili sledilni poizkusi. Po vsej Sloveniji je izvedel vrsto testiranj, katerih pregled je podal v članku Novejša sledenja kraških voda v Sloveniji po letu 1965, ki ga je leta 1994 objavil v Geologiji. Raziskoval je kemijske in bakteriološke lastnosti kraških voda in zaščito kraških vodonosnikov kot vira pitne vode. Poleg tega se je posvečal predvsem regionalni hidrogeologiji, saj je deloval v obdobju, ko je bilo slovensko ozemlje v hidrogeološkem smislu še dokaj neraziskano. V stroki, zlasti v zadnjih letih svojega delovanja, je veliko energije posvetil organizaciji katastra izvirov in drugih hidrogeoloških objektov. Njegov kataster predstavlja osnovo današnjega katastra izvirov na Geološkem zavodu Slovenije. Bil je tudi med aktivnimi sodelavci pri sestavljanju slovenske kraške terminologije, vendar pa se vsi njegovi predlogi niso uveljavili. Njegov pomemben prispevek k slovenskemu znanju o krasu je prispevalo tudi Gradivo za slovensko speleološko biografijo z bibliografijo, ki jo je zbral in uredil v sodelovanju s Francetom Lebnom, Francetom Velkavrhom in Andrejem Kranjcem. Po sedemnajstih letih je delo še vedno aktualno in pomemben vir podatkov. Leta 1994 je pri Tehniški založbi Slovenije objavil drobno knjižico z naslovom Voda. V njej je podal splošen in poljuden pregled različnih vidikov vodnega kroga in rabe vode. Knjižica predstavlja sintezo njegovih dolgoletnih raziskav in izkušenj na področju voda. Delo podaja zanimivo sintezo, navaja pa tudi vrsto zanimivih podatkov, ki jih v literaturi le stežka najdemo. Žal je šla knjižica mimo nas skoraj neopažena, predvsem zaradi majhne naklade in skromne tehnične opreme. 8


Uvodnik

Bil je tudi izredno dejaven organizator, čeprav po najvišjih funkcijah ni posegal nikoli. Med leti 1972 in 1982 ter leti 1986 in 1988 je bil tajnik Jamarske zveze Slovenije, od leta 1982 do 1986 pa njen blagajnik. V letih od 1972 do 1976 je bil tudi tajnik Jamarske zveze Jugoslavije. Od leta 1978 do leta 1995 je bil upravnik revije Naše jame, s tem je dal velik pečat tudi jamarski publicistiki, saj brez njegovega neutrudnega dela revija pogosto ne bi izšla. V Slovenskem geološkem društvu je do leta 1972 vodil sekcijo za predavanja. V letih 1982 do 1985 pa je bil član uredniškega odbora Jedra, glasila Geološkega zavoda Ljubljana, v katerega je tudi redno dopisoval. V skladu s takratnimi načeli je bil nekaj let delegat Geološkega zavoda Ljubljana v Zboru združenega dela Skupščine Mesta Ljubljana. Za svoje delo je prejel tudi številna priznanja. Jamarska zveza Slovenije mu je podelila zlati častni znak in srebrno značko, prejel je srebrno značko Planinske zveze Slovenije, imenovan je bil za zaslužnega člana Jamarske zveze Jugoslavije, bil pa je tudi odlikovan s strani države. Pri svojem delu je pogosto naletel na ovire, zlasti v domačem okolju, ki pa jih je s svojo voljo in vztrajnostjo vedno zaobšel. Njegovo delo še ni doživelo celovite analize, prav tako verjetno ne poznamo celotne njegove bibliografije. Skupaj z akademikom Ivanom Gamsom se lahko strinjamo, da obstaja strah, da bo prav zaradi te razpršenosti njegov prispevek k poznavanju krasa ostal zabrisan in prezrt. Dušan Novak je bil gotovo pomemben raziskovalec slovenskega krasa in podzemne vode, katerega delo zasluži vso pozornost, vsekakor pa smo mu jamarji Jamarskega kluba Železničar dolžni vsaj to, da mu posvetimo jubiljeno številko Biltena JKŽ, ki ga je dolgo vrsto let tvorno oblikoval in v katerega je dopisoval vse do svoje smrti.

9


Članki iz Biltenov

»Biltenu« na pot Marjan Raztresen

J

amarje imajo nekateri za čudake. Po njihovem mnenju so le-ti le zavoljo tega na svetu, da delajo svojim družinskim članom skrbi, kadar gredo na teren, in da pridejo potem povsem umazani domov. Čas zapravljajo s tem, da se plazijo pod zemljo po krtinah in iščejo zaklade ali ne vem kaj. Svoj prosti čas preživijo med ogabnimi netopirji v mrazu in temi, medtem ko sije zunaj prijetno, toplo sonce. Res se mora jamar marsikdaj plaziti po umazani glini in zabresti v mrzlo vodo, res se mora spuščati po tenkih lestvah ob blatnih stenah v globine. Ko pa je v jami, tako daleč, da do njega ne sega dnevna svetloba, je v svojem svetu: v svetu, kjer rastejo iz tal stalagmiti, kjer je strop prepreden s stalaktiti in čisto drobnimi, prosojnimi »makarončki«, kjer je voda kristalno čista, kjer so se na stenah napravili iz gline hieroglifi, kjer grmijo majhni slapovi kot orjaške Niagare, kjer se blestijo ob robovih ponvic kristali apnenca, kjer je mogoče najti jamske bisere, kot sneg bele in pisane okrogle kamenčke. V vsaki jami so te lepote: ponekod vse, v drugih le nekatere. Nekateri ljudje zbirajo znamke, drugi na moč radi plešejo; nekateri radi hodijo v gore, drugi preživijo ves svoj prosti čas v knjigah; nekateri ne zdržijo brez nogometa, drugi ne morejo brez kartanja. To je njihov konjiček, brez katerega ne morejo živeti. Jamarji hodimo po jamah – to je naš konjiček. Pa ne samo to! V jamah so živali, ki zanimajo biologa, so vode, ki zanimajo hidrologa, so redke oblike, ki zanimajo geografa ... Vsakdo najde v jami področje za svoje delo – in hkrati za svoje razvedrilo, za zabavo. Na Slovenskem je še precej krajev, kamor še ni stopila človeška noga. »Saj sem rekel, da so jamarji čudaki,« bo spet rekel marsikdo. »In ne le čudaki! Tudi norci so! Na Slovenskem – pa neraziskani kraji!« Da, kraji, kamor še ni stopila človeška noga! Globoko pod zemljo, do kamor vodi le ena pot – po lestvicah – in še to si morajo jamarji prej sami zgraditi. Težko ali sploh nemogoče je popisati občutke človeka, ki ve, da stoji kot prvi človek na svetu v tej jami, da bo njegova skupina prva, ki bo ponesla v svet novico o novoodkritih lepotah slovenskega podzemlja. Doslej smo take novice le pripovedovali. To pot smo se odločili, da nekatere izmed njih napišemo. Toliko časa – od leta 1954 – smo skupaj, pa doslej še nismo izdali glasila, ki bi povedalo tudi drugim, kaj delamo. Izdajamo prvo številko našega občasnega »Biltena«, ki seveda nima znanstvenih, prav tako pa tudi ne literarnih ambicij. Želimo biti le informativni. Če nam bo to uspelo, bomo popolnoma zadovoljni. Če pa nam bo koga uspelo navdušiti za lepote podzemlja in se nam bo pridružil, bomo dvakrat zadovoljni. Nismo egoisti: lepote, ki jih bomo sami videli, bi privoščili tudi drugim. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1963.

Prepadna jama pri Suhorju ob Kolpi Jože Goršek

P

repadna jama (nadmorska višina 525 m) leži severovzhodno od vasi Suhor pri Kostelu ob Kolpi. V literaturi je doslej še nihče ne omenja, četudi je po vsej okolici poznana kot ena izmed najglobljih in najbolj nevarnih jam. To so dokazale tudi naše raziskave med prazniki 10


Članki iz Biltenov

1. maja in 29. novembra lani. Prvič zaradi nezadostne opreme nismo uspeli, na drugo akcijo pa smo se dobro pripravili in dosegli temu primeren dober uspeh. Naša baza je bila v Novih selih pri Fari, se pravi poldrugo uro hoda od jame. Mraz in sneg tistih dni sta nam delo zelo otežkočala. Našo ekipo je sestavljalo osem članov. Prepad je podaljšek večje vrtače, ki se odpre v vhod v brezno, širok 15 metrov. Jama ima dva vhoda, oziroma naravni most, širok dva metra, ki deli enotno odprtino v dva dela. Prvi dan smo spustili v brezno 60 metrov lestev in pripravili vso ostalo opremo, potrebno za daljše bivanje pod zemljo. Raziskovali smo naslednji dan. Po 60 metrih navpičnega brezna se dno razširi v 20 metrov široko in 15 metrov visoko dvorano. Dnevna svetloba razsvetljuje ves vhodni del dvorane, katere dno je pri vhodu nekaj metrov višje. Material podornega stožca sestavljajo v glavnem podrto drevje, listje in grušč (dne 1. decembra 1962 tudi sneg). Tudi številne kosti jelenov, medvedov in drugih živali ležijo na dnu vhodnega dela dvorane. Naposled smo morali paziti na številne granate, ostanke zadnje vojne. To dvorano smo po številnih okostjih medvedov imenovali Medvedja dvorana. Iz te dvorane vodita dva rova, prvi v smeri proti zahodu, drugi pa proti jugovzhodu. Prvi (zahodni) rov je dolg osem metrov do novega prepada, globokega 27 metrov. Po 27 metrih smo na dnu ogromne nove podorne dvorane. Pri vhodu v brezno je na dan našega prvega obiska ležalo okostje jazbeca. Žival je prišla verjetno živa do vhodne dvorane, od koder se je zavlekla v drugo brezno in se tam ubila. Širina in dolžina te ogromne dvorane presegata sto metrov. Tudi višina stropa presega 30 metrov. Od juga priteka izvir, teče po površju kakih 50 metrov in nato v najnižjem delu jame spet ponikne. Dvorana se nadaljuje še približno 250 metrov in nato konča z ozko razpoko. Dno pokriva temen podorni grušč. Tik pred koncem so ob

Po akciji v Prepadni jami

11


Članki iz Biltenov

robu dvorane lepe ponvice, ki se mi zdijo najlepše doslej znane v slovenskih jamah. Dve izmed ponvic sta polni do 10 cm visokih in 2 cm debelih stalagmitov. Ponvica je tako videti kot ograjen gozdiček. Kapniki v tem breznu so zelo redki, le posamezni deli jame, kjer pronica voda, so nekoliko zasigani. Ta prostoren predel jame smo po veliki množini podornega materiala imenovali Velika podorna dvorana. Drugo brezno v smeri proti jugovzhodu je globoko 23 metrov. Takoj na začetku smo opazili štiri velika, že skoraj povsem okamenela jelenja rogovja. Takoj nam je padla v oči velika dolžina vej in še posebno razkrečenost rogovij. Zaradi utrujenosti in skopo odmerjenega časa na to nismo bili dovolj pozorni, zaradi česar nismo izmerili posameznih dimenzij rogovij. Rogovja pa smo fotografirali in primerjali našo sliko s sliko največjega rogovja jelena, ki so ga uplenili v Veliki gori pri Ribnici. Presenetljivo je, da so dimenzije rogovij iz Prepadne jame za 30 do 40 cm večje kot dimenzije jelenovih rogov iz Velike gore. Podrobnosti o tej najdbi največjega jelena na Slovenskem bomo lahko poročali po prihodnjih raziskavah, ki jih predvidevamo za letešnjo pomlad. Da bi omenjeni jeleni prišli na kraj najdbe rogov sami od vhodnega brezna, je povsem izključeno. Po legi tega rogovja se vidi, da je imela Prepadna jama prvotno še drug vhod oziroma izhod. Relief neposredne okolice to dovoljuje. Za prihodnje raziskave smo vključili v program dela tudi natančnejši pregled neposredne okolice oziroma prenos tlorisa na površino. Ta raziskava nam bo pokazala, če je domnevni vhod (oziroma izhod) samo erozijsko zasut ali pa je jama doživela nov podor. Prostor, kjer rogovja ležijo, dokazuje, da so jeleni poginili naravne

Počitek in malica v Prepadni jami

12


Članki iz Biltenov

smrti oziroma niso bili zasuti. Povsem verjetno je po sedaj zasutem vhodu jelen pobegnil pred močnejšim nasprotnikom in se tu izgubil ali pa je prišel sem poginit. Pot nas je nato vodila po kakih 300 metrov dolgem rovu, katerega višina in širina znašata od 10 do 20 metrov. Ta dolgi rov se konča z nekaj metrov visokim podorom, kjer je verjetno tudi domnevni drugi vhod oziroma izhod. Tudi ta del jame je prav tako kot zahodni pokrit z iztrebki netopirjev in potemnelim podornim materialom. Je povečini suh, le ponekod, kjer predre apnenčaste bloke voda, nastajajo čudoviti detajli sige. Po temnem podornem materialu smo ta rov imenovali Temni podor. Tik pred koncem Temnega podora se proti severovzhodu odcepi dva metra širok rov, ki se razširi v veliko dvorano. Ta dvorana je polna vode in čudovitih kapniških tvorb. Sredino dvorane pokriva velika kupola sige, kamor močno kaplja voda. Velike zavese, ponvice, napolnjene z vodo, in orjaški steber, ki so v tej dvorani, lahko primerjamo z deli najlepših vodnih jam pri nas. Pot nam je zaprlo 14 metrov široko in kolikor je osvetlila svetilka dolgo jezero. Globina jezera meter od brega je znašala dva metra. Sodeč po zajedi, ki jo je voda izdolbla ob bregu, je nivo vode konstanten. Majhen splav ali čoln nam bi omogočil nadaljnje raziskave, seveda pa na to pri pripravah nismo računali. To jamo so ustvarili večji tektonski procesi, kar pričajo številne prelomnice in tektonske drse. Okolico jame sestavljajo sivi brečasti in oolitni jurski apnenci. Globina jame znaša 122,5 metra. To je doslej najgloblje, žal še ne povsem raziskano brezno na Dolenjskem. Delo v jami je trajalo neprekinjeno 17 ur, od 30. XI. od 8. ure pa do 1. XII. do 1. ure zjutraj. Temperatura tako zunaj kot v vhodnem delu jame je znašala –8 °C, prostega spusta po lestvi pa je bilo 90 metrov, kar je tudi za izkušenega jamarja velik napor. Raziskovanje vodnega dela jame in natančni pregled reliefa bomo nadaljevali letos spomladi, o čemer bomo poročali v eni izmed prihodnjih številk »Biltena«. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1963.

Nova odkritja v Prepadni jami Metod Benedik, Dušan Novak

V

času prvomajskih praznikov leta 1963 smo znova obiskali Prepadno jamo. Ekipa je obsegala 10 ljudi. Priprave so bile razmeroma dolge in skrbne, vendar smo vsekakor opazili pomanjkljivosti, na katere bo treba na naslednjih takih ekskurzijah posebej paziti. Poleg popolne osebne opreme udeležencev (čelade, preobleke, svetilke, vrvi, rezervne svetilke ipd.) smo morali oskrbeti tudi dobro skupno opremo, okrog 90 m lestev, nad 150 m vrvi, škripec, čoln, ki smo si ga izposodili pri DZRJS, ter telefonsko zvezo, ki nam je bistveno olajšala manipulacijo in potek dela. Za člane ekipe, ki so dežurali pri vhodu, smo morali postaviti šotor. Seznam in priprava hrane je bila važna naloga, za katero je bil zadolžen poseben član ekipe. Misliti smo morali tudi na kuhanje hrane v jami in pred jamo in na spanje v jami, kajti nameravali smo v jami tudi bivakirati in jo raziskati do kraja. Nakupili smo več vrst konzervirane hrane, keksov, kave in čaja pa juhe, kruha in čokolade. Vsak od udeležencev je imel majhen paketič posebno kaloričnih artiklov za železno rezervo vedno pri sebi. Pri tem smo si pomagali z izkušnjami predvsem poljskih jamarjev. Vsak od udeležencev je moral imeti s seboj spalno vrečo in nekaj suhe rezervne obleke. V času bivakiranja se je pokazalo, da nepremočljiva podlaga le ni dovolj. Treba bi bilo imeti vsaj zračne blazine ali viseče mreže. Ker pa teh nismo imeli, smo morali spanje nekoliko skrajšati. Drugo važno poglavje organizacije je bila zadolžitev posameznih udeležencev ekipe. Najtežje je bilo določiti dežurne pri vhodu, kajti nihče noče biti prikrajšan pri užitku prvega prodiranja 13


Članki iz Biltenov

v doslej neznane podzemeljske prostore. Ne, vendarle smo se sporazumeli brez večjih zamer. Ostale člane ekipe smo razdelili v več skupin. Tehnična skupina je imela nalogo, da pripravlja lestve za spust, čoln, postavlja šotor in bivak v jami ipd. Skratka naloga te skupine ni bila lahka. Merilna skupina je kontrolirala pretekle meritve in merila novoodkriti del jame. Člani strokovne skupine so v jami fotografirali, nabirali – oziroma skušali nabirati – živali, geološko proučevali jamo in jo opisovali. Ekskurzija je potekala v glavnem takole: predhodnica treh ljudi je z večino materiala odpotovala že dan prej proti Kočevju. Poskrbela je za prevoz iz Novih sel do jame in pripravila material pri jami. Ko je prišla glavnina ekipe, je bilo za spust v jamo že pripravljeno, vendar je spust trajal več kot dve uri. Za spuščanje materiala v jamo smo pripravili v sredini žrela primitiven škripec, da se nahrbtniki in ostalo niso zadevali v stene brezna in je vse potekalo hitreje. V Jelenovi dvorani smo pripravili bivak in od tam imeli telefonsko zvezo s površjem ob dogovorjenih urah. Zveza je v redu delovala in nam delo zelo olajšala. Za prvim jezerom, kjer smo se ustavili lani, smo odkrili še okrog 380 m nadaljnjih rovov in 4 jezera. Tu je bilo raziskovanje zelo otežkočeno, kajti imeli smo samo en čoln, ekipa pa je še vedno štela sedem članov. Prenašanje čolna je izredno zamudno in tudi nevarno, saj je iz tal štrlelo nešteto nevarnih osti, ki so grozile, da bodo prerezale čoln. Jezera so bila globoka na nekaterih mestih samo 20–30 cm in brez pomišljanja smo zabredli v ledeno mrzlo vedo. Za četrtim jezerom smo v kratkem, proti severu segajočem odcepu našli majhno dvorano, v kateri stojita dva snežnobela kapniška stebra. Tu smo tudi dosegli najglobljo točko jame 148 m globine. Raziskava je skupno trajala 36 ur. Na povratku iz jame, ki se je zavlekel kar na šest ur, se je že pokazala izčrpanost raziskovalcev. Po končani akciji smo ves material, ki ga pa ni bilo malo, prepeljali do avtobusne postaje z vozom, za kar se moramo zahvaliti za prizadevnost tov. Kajfežu in Novih sel. S tem smo raziskali in izmerili največjo in najglobljo jamo Kočevske. Raziskava sama pa nam je dala nove dragocene izkušnje. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1964.

Jamarji in jame

J

ame res niso za vsak okus in tudi ne moremo primerjati jamarjev z alpinisti. Seveda, kot v gorah lahko ločimo stene različnih težavnostnih stopenj, tudi v jamah lahko rečemo, da je ta jama težja od one in lahko imenujemo različne tipe jam, kjer nam služi alpinistična tehnika. Včasih imenujejo jamarstvo tudi globinski alpinizem, kar pa ni povsem točno. Ponekod je raziskovanje jame zgolj športnega značaja, drugod pa prevlada strokovno udejstvovanje udeležencev. To je odvisno od jame in tudi od udeležencev. Ta preiskuje sedimente ali študira stare kulturne ostanke v jami – v breznih tega ni, drugi raziskujejo vodne razmere, ki so drugačne v breznih in drugačne v horizontalnih jamah, ali pa ponekod vode sploh ni. Tudi jamarji niso vsi usposobljeni za vse oblike jam. Niso vsi pripravljeni, da se spoprimejo z globokimi brezni. Nekdo pred odpravo v take jame »resno zboli« in ozdravi ga le odprava v vodne jame, potapljanje v sifone in spuščanje preko podzemeljskih slapov. Kdo drug pa se resno boji gugajočega se čolna in podzemeljskih jezer, pa raje leze v brezna. Poseben čar imajo včasih za jamarja rovi suhe in zasigane jame. Čar preneha, čim se pojavi voda in blato, to pa je za drugega zelo privlačno, tem bolj, čim več je vode. Res pa je, da so brezna s stopnjami okrog 100 do 200 m odbijajoča in kar težko je razumeti, da je jamar ves srečen, če se je spustil stotino metrov globoko ali pa ko je ves premočen in se plazi po labirintu ozkih blatnih rovov kdove kakšnim skrivnostim naproti. Nekateri v jami takoj opazijo hrošče, kosti ali ostanke kamenega orodja. To so stvari, ki so skrite drugim, ki se ukvarjajo npr. s hidrologijo. 14


Članki iz Biltenov

Vsak jamar je po svoje usmerjen, se ukvarja s svojim konjičkom, vsi pa so pripravljeni nositi prtljago ure daleč, čakati pred izvirom in opazovati njegov režim. Vsi kot lovski psi hite in iščejo nove jame, nove zanimivosti in jim dajejo imena ali pa poizvedujejo pri domačinih za imena, špilje, brloge, zjote, zijala, rupe, prepadine, golobine ali vetrnice. In nedeljski jamarji, ki niso niti geologi, niti biologi ali kaj drugega? To so posebna skupina, ki pa žele pomagati in slede vodji tja do zadnjega podora ali stene v jami, da vidijo, ali se more prodreti naprej le s krampom ali pa le z mino in potem vse nedelje vztrajno in trmasto kopljejo, da bi odkrili nove lepote nove skrivnosti. Poznamo pa zopet druge, ki – ko so okusili »čar« (beri – težave) jame – najdejo vse mogoče »neodložljive« opravke pred akcijo, požrtvovalni pa so za propagando in manjše opravke. So pa tudi med jamarji taki, ki so bili v jami enkrat, pa jih ni več blizu in na naslednje ekskurzije. Na kraju pa ostanejo le »strastni« jamarji, ki se ne ozirajo ne na blato ali lestve in ne na vodo in koristi – odprave so jim prvo. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1965.

Odprava v Triglavski narodni park

Očnice rastejo visoko pod vrhovi Marjan Raztresen

S

topinje se izgubljajo v ostrem kamenju. Pokrivata jih megla in dež, ki neprestano pršita iz oblakov. Nahrbtniki so težki kot svinec. Kaj bi dali, da jih ne bi bilo treba prenašati čez Komarčo! Pa sami nahrbtniki bi še šli, toda prenesti je treba lestve in vrvi, kupe karabinov in klinov, goro hrane in ne premajhen kupček instrumentov. Spominjamo se nekaterih odprav v tujini, kjer to delo ni treba opravljati jamarjem. Toliko denarja imajo, da si lahko najamejo nosače. Tako pridejo jamarji spočiti med gorske vrhove in zlahka opravijo svoje delo. »Najprijetnejše od vsega planinarjenja je počivanje, to sem vedno trdil,« ponavlja Majster, eden izmed sedmih članov lanskoletne odprave Jamarske sekcije v Triglavski narodni park. Strinjamo se s tem pod težo obremenilnih okoliščin, vsebovanih v že omenjenih težkih nahrbtnikih in ostali krami. Pozno popoldne prejšnji dan smo se pripeljali v Bohinj, jo peš mahnili do koče pri Savici in tam prespali. Prvi smo bili, ki smo se prebudili v bohinjski dolini in noč je še ležala nad njo, vendar smo bili toliko bolj veseli, ko smo že kmalu dopoldne počivali ob Črnemu jezeru in opazovali, kako se megle trgajo in kako se sončni žarki trudijo, da bi posijali na vrhove okrog nas. Opoldne smo že obedovali pri Triglavskih jezerih in popoldne smo štirje, ki smo bili najbolj pri močeh, od tega dva češkoslovaška gosta, že iskali prvo jamo, za katero so nam povedali, da leži nekje na Štapcah. S seboj smo imeli nekaj deset metrov lestev, nekaj sto metrov vrvi in ostalo opremo, potrebno za raziskovanja. Bližala se je že noč, vendar jame še nismo našli. Ko smo se še zadnjič sporazumeli, kako bi jo iskali, jo je eden zagledal – le nekaj deset metrov od tod, kjer smo iskali celo popoldne. Opremo smo pospravili pod ruševje in se vrnili v kočo. Ponoči nas je prebudilo grmenje in bliskanje. Vsi do zadnjega v koči smo se prebudili. Medtem ko so drugi premišljevali, kako bodo naslednji dan nadaljevali svojo pot, je nas skrbelo predvsem to, da nam strele niso uničile lestev.

15


Članki iz Biltenov

Zjutraj je zasijalo sonce in nebo je bilo kot umito. Če ne bi bilo dokaj hladno vreme, bi bilo verjetno treba umetno hladiti fotoaparate, toliko dela so imeli. Led v jami je toliko ohladil tiste najbolj vroče, da so sklenili, da tisti dan ne gredo iskat nobene jame več, da imajo jamarstva nasploh dovolj, naj se tisti, ki mislijo, da so se rodili samo za to, da bi pustili svoja življenja v jamah, nekoliko v uh pišejo in podobno. Ne smemo se preveč čuditi takim izjavam, kajti jama je bila zares ena izmed težjih. Naša velika želja že tri leta je bila Jama pod Veliko rušnato glavo. Čeravno smo bili pri njenem vhodu že nekajkrat, nam doslej še ni uspelo, da bi stopili na njeno dno. Na tej akciji pa nam je vendarle uspelo. Čez pet stopenj se je bilo treba spustiti, da smo dosegli globino 55 metrov. Andrej, ki se je edini spustil do dna, je prišel po nekaj urah do kože premočen na površino. Tisto, kar si želi vsak jamar, ki je hkrati tudi planinec, pa je teren, kakršnega smo našli na poti iz doline Lopučnice proti Velikim vratom. Ko stopiš na ta teren, imaš občutek, da si na Mesečevi površini. Skale so razbite in razmetane, obsežni platoji se razprostirajo na dolgo in na široko, prepredeni z razpokami, globokimi špranjami in brezni. Nekaj pa je tam, česar na Mesecu gotovo ni: šopi planik, velikih, da je komaj mogoče verjeti, da sploh rastejo tako velike planike, in tropi gamsov, ki se poganjajo preko skal ter bežijo pred svojim sovražnikom – človekom. Na višini 1820 metrov je eden izmed takih platojev, raven kot miza, v katerem je zajedenih nekaj razpok. Medtem ko so ob prelomih razpok nekatera »brezenca« globoka le sedem metrov, se spuščajo nekatere do globine petnajst in več metrov. Vzpenjamo se preko sedla in se ponovno spuščamo na drugo stran. Le nekaj metrov pod vrhom zagledamo tik ob naši poti ogromen šop planik. Ustavimo se in gledamo, kajti kaj takega je moč le redko videti.

V enem izmed premnogih brezen v Triglavskem narodnem parku

16


Članki iz Biltenov

»Še nikoli v življenju nisem odtrgal planike, zdaj jo bom,« pravi Majster. Nežno se dotakne cveta, njegovi prsti polzijo po steblu, dokler niso pri tleh. Še enkrat otožno pogleda lepo cvetico, nato hitro vstane in priteče za nami, ki smo že nadaljevali pot. »Nisem mogel,« pravi, »preveč je bila lepa!« Drugi plato je na popolnoma enaki nadmorski višini kot prvi, v razpokah, ki se vlečejo preko njega, pa smo našli in raziskali šest brezen, globokih do 22 metrov. Na dnu vseh je ležal debel snežen in leden zamašek, to pa kljub temu, da smo bili v mesecu avgustu. Na obeh platojih smo našli in raziskali dvanajst brezen. Težave pri raziskovanju so bile enake kot pri raziskovanju vseh brezen v visokogorskem krasu: ostri robovi, ki raztrgajo jamarske obleke ter opraskajo roke, ter težaven dostop in nošnja težke opreme. Po skoraj celotedenskem bivanju v Triglavskem narodnem parku smo se vračali v dolino ponovno čez Komarčo. In spet je deževalo, vendar tokrat močneje kot tedaj, ko smo se začeli vzpenjati pred tednom dni. Ko se danes pogovarjamo o naši lanskoletni odpravi v Park, nihče ne omeni dežja. Marsikdo pa se spomni tistega lepega sončnega dne, ko smo stali med vrhovi skoraj dva tisoč metrov visoko in bili veseli, da smo skupaj. Taki smo pač, da težave kmalu pozabimo, veselja pa se še dolgo spominjamo. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1965.

Raziskovanje brezna v Loškem Snežniku

Voda bobni v temni globini Dušan Novak

O

bmočje Loškega Snežnika (1796 m) je močno zakraselo. Temnosivi kredni apnenci in svetlejši jurski apnenci so močno podvrženi razkrajajočenu delu vode. Zakrasevanje še pospešuje dolgotrajna snežna odeja in mestoma debelejša plast preperine. Vzdolž velikih razpok in prelomov so nastale globoke vrtače, velike doline, kotliči in globoka brezna. Le malo pod vrhom Snežnika je bilo pred leti preiskano Snežniško brezno, v katerem so jamarji dosegli globino 162 m. Več kot deset let je minilo, kar smo v okolici Snežnika, v gozdnih revirjih Leskova dolina in Mašun, preiskali nekaj kraških objektov, še več pa jih registrirali. Med slednjimi je bilo tudi globoko brezno, ki smo ga to pot zares obiskali. Za raziskovanje se je pozanimal tudi Geološki zavod Ljubljana, ki je akcijo finančno podprl, kajti v breznu bi morda lahko odgovorili na vprašanje, kje poteka razvodnica med Ljubljano, Notranjsko Reko in Kvarnerskim zalivom, ki je v masivu Snežnika še nepoznana. Za nudeno pomoč se na tem mestu zahvaljujemo. Okrog 2 km severno od vrha Snežnika se odpira v višini 1230 m mogočen vhod (kat. štev. 937) v to brezno. Ustje meri okrog 15 m v dolžino in 12 m v širino. Do brezna smo v meglenem dnevu pripeljali opremo kar s kombijem naravnost iz Ljubljane, Mimogrede smo si pri gozdarjih v Mašunu oskrbeli dovoljenje, da bivano v le pol ure oddaljeni kladari na Škrleh. Ko smo pri breznu postavili šotor za dežurne in telefon, se je dan že nagnil preko poldneva. Spustili smo v brezno prvo porcijo lestev in Marjan, ki je že izvežbana »žrtev« za ravnanje lestev, se je spustil do kraja in povedal, da je brezno še mnogo globlje, v globini 40 m pa je polica, kjer bomo postavili relej in lahko manipulirali nadaljnje spuščanje v jamo. V globini 20 m je prerez brezna skoraj okrogel. Zaradi mraka smo delo za ta dan prekinili in odšli v kočo. Koča na Škrleh pač res ni bila višek udobnosti, varovala nas je le pred padavinami in skrivnostmi snežniške noči, tako da smo 17


Članki iz Biltenov

v prijetnem vzdušju dimnice pojedli in pospali na slami, na zračnih blazinah in v spalnih vrečah. V »zgodnjem jutru« smo naslednjega dne okrog devetih zopet bili pri jami. Preden smo se ponovno spustili v brezno, nas je že našel snemalec TV, si nabral nekaj materiala za oddajo in se spet poslovil, kajti bilo je prehladno, da bi čakal zunaj na rezultate. Medtem smo v jamo spustili Andreja. S konca lestev je vedno znova zahteval dodatne lestve, tako da smo uporabili vse, kar smo jih prinesli s seboj. Do police smo zatem spustili še dva kolega, ki sta tudi postala žrtvi obilne moče, ki je padala s sten. Pod polico pa je Andreja dobesedno zalivalo s hladno vodo. Premraženi Andrej je poročal, da lestve še ne segajo do dna, da je v globini okrog 130 m, da dna še ne vidi, da voda neusmiljeno pada in da ga zebe in da sploh ni prijetno stati takole na lestvah ... Spustil je kamen v to vodnjakasto ovalno oblikovano temo, le-ta je padal in padal ... Ko smo mislili, da je že pomota vmes, smo začuli zamolkel glas. Voda pa je bila mrzla, neusmiljena, hromila je voljo in ubijala tudi fizično moč. Sklenili smo, da se vrnemo. Ob povratku smo skušali doseči dno še z grezilom, kar pa nam ni uspelo najbolje. Vrv se je napila vode in postala težka. Vsekakor pa okrog 50 m pod zadnjim klinom lestev še ni bilo dna! Vrnili smo se, izvlekli lestve iz jame in se preoblekli – kdor je imel kaj. Še isti večer smo del prtljage odnesli v Mašun, kjer so nam obljubili, da nam jo naslednjega dne prepeljejo do najbližje avtobusne postaje. Res se je to zgodilo, le campagniola je bila premajhna še za možé, tako da nas je morala petorica pešačiti v Knežak. No, vsaj prtljaga se je peljala. Na tem mestu se moramo gozdarjem z Mašuna lepo zahvaliti za vse razumevanje, zanimanje in pomoč. Zahvalimo se lahko le s pristnim slovenskim »Boglonaj, pa se priporočamo za drugič!« Res, ko smo zapuščali jamo, smo se že pripravljali na ponovni obisk. Ta mora biti še bolje pripravljen. Ekipa mora biti številnejša, imeti moramo vsaj 250 m lestev in vitel, vrvi in vsekakor uporaben telefon za zvezo s površjem. Vse to bo zahtevalo poseben prevoz in vsaj teden dni časa, poleti, ko nas ne be močilo v jami in oviralo napredovanja. Potrebno bo, da nas kdo pri tem tudi finančno in materialno podpre, kajti ta akcija ne bo poceni, je pa možno, da prodremo tu globoko, kot le redkokje v Sloveniji. Skrivnosti Snežnika nas čakajo! Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1965.

Akcija Snežnik

Na dnu najglobljega snežniškega brezna Andrej Kranjc

B

rezno leži tik pod Zgornjo Lenčajsko cesto v smeri vzhod–jugovzhod od Lenčajevega vrha (1235 m), okoli 2250 metrov severno od Velikega (Loškega) Snežnika (1796 m). Vhod v brezno se odpira takoj pod cesto v precej strmi, gozdnati rebri in je 15 m dolg ter 12 m širok, preko njega pa je ozek naravni most. Reber pada proti severu in pod vhodom (v smeri proti severu) je precej globoka strma vrtača. Vhodni del je z vseh strani že takoj od roba navpičen oziroma previsen, le na severni, najnižje ležeči strani je prvih nekaj metrov strmih (tla so prekrita z zemljo in odpadlim listjem), a se takoj nato tu stena prevesi v navpičen prepad. Skale oziroma stene brezna so prvih nekaj metrov porasle z mahom, globlje v breznu pa ga ni, čeprav seže dnevna svetloba do globine 158 m. 18


Članki iz Biltenov

Brezno oziroma njegov prvi del (do globine 158 m) ima tipično obliko vodnjaka z navpičnimi, ponekod rahlo previsnimi in zelo kompaktnimi, golimi skalnimi stenami ter je po vsej globini precej enakomerno ovalne oblike. V globini 40 m je precej strma in okoli 5 m široka polica (v južni steni, v dolomitni plasti), pokrita z gruščem in organskim drobirjem, padlim skozi jamski vhod. Preko nje teče majhen vodni tok (izvir ob zgornjem robu police, na južni strani pod steno) in pada preko roba police v globino. V globini 158 m je dno prvega dela brezna. Je skoraj vodoravno, prav rahlo pada proti jugu in je elipsaste oblike, z daljšo osjo (13 m) v smeri sever–jug ter prekrito z gruščem, hlodi in debelimi vejami – vse zelo preperelo. Na južni strani prve stopnje, v kotu med steno, je okoli 1 × 1 m velika odprtina – nadaljevanje brezna, ki pada 17 m (navpično), nato pa je še 2 m globoka stopnja in konec brezna – dno, ki položno pada proti severu. Ta, zadnji oziroma spodnji del brezna je ozek in ima v začetku le okoli 2 m, na koncu (pod severno steno v globini 184 m) pa pridemo v 8 m širok, skoraj 30 m dolg (v smeri sever–jug) ter okoli 20–30 m visok prostor. Stene so strme in razmeroma razjedene. V stropu blizu prve stopnje je odprtina, ki povezuje spodnji del jame z zgornjim »vodnjakom« in je skoznjo moč videti dnevno svetlebo (pri tem moram pripomniti, da smo bili v dnu brezna okoli poldne, ko je bilo zunaj jasno, sončno vreme), sicer pa je v koncu spodnje dvorane že popolna tema. Dno brezna (spodnjega dela) je v južnem delu pod prvo stopnjo prekrito z gruščem, ki niže prehaja v fin prod, debelejši pesek in nazadnje, v najnižjem delu brezna, v fin pesek in blato. Vmes je tudi nekaj organskega drobirja. Blato je odloženo v zadnjem delu spodnje dvorane po stenah do višine približno poldrugi meter nad dnom, kar je nedvomen znak, da je spodnji del brezna oziroma zadnji del spodnje dvorane občasno preplavljen. V času, ko smo raziskovali brezno, je izpod gruščnatega dna prve stopnje izviral potoček in padal preko stene na dno spodnje dvorane, kjer je imel v produ in pesku izgrebeno majhno strugo, a je v njej še pred koncem presahnil.

Za obisk brezna so si jamarji kombi sposodili

19


Članki iz Biltenov

Ves zgornji del brezna vključno z dnom in stenami prve stopnje je brez sigastih tvorb, pač pa so deloma zasigane stene spodnje dvorane, močno in z lepo belo sigo pa je prekrita južna stena spodnje dvorane, v obliki cvetačnih cvetov. V dnu in po stenah spodnje dvorane smo opazili precej jamskih živali: kobilice, suhe južine in stonoge. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1966.

Na začetku poti ... Tine Mlinarič

... mi je spodrsnilo na vlažni prsti in lovil sem se po drči, ki je strmo padala od vhoda. Nič kaj mehko se nisem ustavil ob skali znotraj votline. Baterija je na srečo še gorela, le čelada se je premaknila nekam preveč na uho, kakor bi sama izbrala, kaj naj varuje – in že mi je nekdo od tovarišev hudobno »pomagal«: »Če že moraš pasti, potem padi na glavo, si vsaj ne boš ničesar napravil,« tako da sem skoraj pomislil, da je v tem nekaj resnice, kajti stegno me je pošteno skelelo. Konec dober, vse dobro! Toda saj še začel nisem na pravem mestu, kje je šele konec! Lahko bi sicer začel pri jami, a ta jama je na Cresu, Cres pa otok daleč od Slovenije in Hrastnika. Pot je dolga, vendar potovanje z vlakom ni nikakršna zanimivost, posebno če sediš. Kaj je vlak v primeri s trajektom z Reke, ki vozi do Porozine na Cresu in je med prvomajskimi prazniki sprejel tudi do štirideset avtomobilov – pri tem ne štejem potnikov. Ali pa naš moped, ki se je po kraškem »asfaltu« prebijal do zaselka Sv. Peter z dvema potnikoma, harmoniko, kovčkom in nahrbtnikom z jamarsko opremo! Bili smo turisti; oprema je iz nas napravila jamarje. Samo Marjanu se je že na prvi pogled poznalo, da ni začetnik, saj jo je nosil z izredno lahkoto. Ben, Zač, Siko, Lanki, Brane in jaz s potovalko in kitaro smo boječe gledali okrog sebe. Nič čudnega: Brane je namreč pravil, doma seveda, da je do jame le pol ure hoda. Zdaj pa smo se najprej vozili štiri kilometre s tovornjakom, pešačili uro in pol, Petričevi, kamor smo bili namenjeni, pa so bili še vedno nekje pred nami. Mračilo se je že. Meriti razdaljo s časom, v katerem prehodi isto pot ta ali oni, je nehvaležna naloga, sploh če je pot takšna, kot je bila takrat; prejšnji dan je nanosilo blata in spet se je pripravljalo k dežju. Bili smo na koncu svojih moči in, sreča, tudi na cilju. Ob desetih zvečer ... Zjutraj je vse spremenjeno: hrastov gozd z obsekanimi krošnjami, grmičevje, bršljan, zelena površina v soncu, tako zelena, da se mi zdi neresnična. Saj je skoraj lepše kot spomladi doma! Morja ne vidimo, le gozd vsenaokrog, pasoče se ovce in ograjene pašnike z značilnimi lesami v ogradah. Ko smo končno našli vhod v jamo sredi razmetanih skal ob robu redkejšega hrastovega gozda, so zasvetile baterije namesto sonca in stopili smo v mračno votlino z obokanim stropom. Meni se ni posrečilo, da bi tiho vstopil, čeprav sem hotel, morda zaradi nemira, ki sem ga skušal potlačiti, morda zaradi spolzke poti. To je bilo namreč naše prvo srečanje s podzemeljskim svetom. Lestve smo navezali na mogočen kapniški steber, visok približno meter in pol. Rov se je tu končal, padal je v brezno, zavešeno z zvijuganimi sigastimi zavesami. Prostora je tako malo, da lahko le dva strmiva v temačno globino. Čudno tiho smo. To ni strah pred globino; takšen občutek sem imel že nekoč prej, ko sem prvič skočil s skakalnice v plavalni bazen. Točno se spomnim tega: hotel sem skočiti, odrival sem se z deske, a vedno se mi je zdelo, da odriv ni pravi, pa sploh nisem vedel, kakšen mora biti. Nisem se mogel odločiti. Nazadnje je prišlo samo od sebe: odriv ni šel navzgor, temveč v bazen in ni bil nič drugačen kot ostali. Premagal sem občutek 20


Članki iz Biltenov

nesigurnosti, prepričal samega sebe, da sem se obotavljal samo zato, ker je bilo prvič. In zdaj doživljam isto. Opazujemo Marjana, ki izginja čez previs, navezan na vrv, s katero ga varuje Ben. Skušam si vtisniti v spomin vse njegove gibe: prijem za klin v lestvi, prestopanje z nogami, napetost vrvi. Vse. Marjan je na dnu; vrv je popustila. Samo trinajst metrov globine. Kdo bo šel za njim? Vsi se hočemo navezati, če bi šlo, kar vsi naenkrat, toda v podzavesti čutim, da bi svoje mesto raje prepustil komu drugemu. Samo malo časa potrebujem, da razčistim sam s sabo! Potem bo šlo laže. Besede so se tako hitro spremenile v dejanja, a pri tem se še nisem privadil jami, kapnikom, kapljajoči vodi, čudnemu pridušenemu odmevu besed. Greš v brezno in ne veš, kaj je pred tabo; prevzema te občutek zgubljenosti. Zdi se ti, da te bo tema, presekana z medlo svetlobo baterij, skrila pred tovariši tam zgoraj in da so se trepetajoče sence na stenah samo potuhnile, zdaj zdaj pa boš čutil njihov dotik ... Marjan razlaga, kako izgleda dno brezna. Kolikor je lahko presodil, je za oknom nova dvorana, za njo pa v smeri vijaka še eno brezno. In kakšni kapniki! Zdaj smo se vzdramili: drug za drugim se spuščamo po lestvah. Tako smo se znašli na začetku poti. To je tisti začetek, ki sem ga hotel popisati: prvi korak pod zemljo, korak od navadnih turistov do jamarjev začetnikov, ki so stopili v globine jame Campari na Cresu in lepote podzemlja zapisali v svoj spomin tako trdno, da jih ne bodo mogli nikoli več pozabiti. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1966.

Odprava v Triglavski narodni park

Ledene dvorane v gigantski razpoki Marjan Raztresen

D

eževja je bilo minulo jesen toliko kot že dolgo vrsto let ne. Tiste tedne, ko je deževalo samo en dan, smo bili kar se da dobro razpoloženi in smo bili prepričani, da imamo zares fantastično vreme. Ko smo ondan minulo jesen stopili pred »Zlatorogom« v Bohinju iz avtobusa in je le rahlo pršelo iz nizkih oblakov, ki so se lovili med Pršivcem in Voglom, smo bili skorajda navdušeni: saj je bilo vendar vreme tako lepo! Bohinjsko jezero je bilo visoko kot že dolgo ne. Prav tako so bili polni hudourniki, ki so prečkali pot do Savice, medtem ko je slap pošastno grmel in ga je bilo slišati skoraj do jezera. Turisti, ki so nas srečevali, šest kot tovorna živina otovorjenih jamarjev, so nas tolažili, češ, saj bi bilo lahko še slabše vreme, še dobro, da vas včeraj ni bilo tukaj, ko je lilo kot iz škafa. Prepričani smo, da si marsikdo ni bil na jasnem glede naših umskih sposobnosti, ko smo rinili v takem vremenu visoko v gore. Pri Črnem jezeru je bila naša prva večja postaja. Začudili smo se: toliko vode, kot je je bilo tedaj v jezeru, še nikoli nismo videli, čeravno je bil vsakdo nekajdesetkrat tod. Prod in skale, pod katerimi smo navadno kuhali čaj, vse to je bilo globoko pod vodo, ki je segala skoraj do markirane poti na Jezera in vse do gozda na vrhu Komarče. Prvo sonce, ki nam je posvetilo, je bilo popoldne nad Črnim jezerom. Pozabili smo na to, da smo mokri, utrujeni in žalostni zaradi oblakov in megel. Še malo, pa bomo na vrhu in nato še pet minut do koče ... Voda je bila tisti čas proti nam. Do vrha smo prišli v temi, ko pa je prvi jamar zagledal na oni strani jezera lučko iz planinske koče, se je hkrati zgrozil: vse od koče do nas je bilo naraslo jeze21


Članki iz Biltenov

ro, ki je potopilo tudi vse planinske poti. Tako smo se več kot uro prebijali po temi in brez baterij po gostem ruševju, da smo prišli do koče. »Kaj takega pa še ne,« je naslednji dan ugotavljal Metod, ko smo se zjutraj odpravljali na Velika vrata in je bilo vreme jasno in sončno. »Če bi mi včeraj kdo dejal, da bomo imeli v hribih ves ta čas en sam dan lepega vremena, bi se mu na glas smejal in ga ne bi smatral za popolnoma pri sebi.« Še pred planino Lopučnico smo se srečali z lepim gamsom. Stal je tik nad potjo in nas gledal. Gotovo nismo bili mi prav nič manj presenečeni, kot je bil gams. Nad Lopučnico sicer pelje proti Velikim vratom markirana pot, vendar so markacije popolnoma neoskrbovane in zanemarjene. Tako lahko pride po tej poti na Velika vrata le tisti, ki je tod že kdaj hodil, kot smo hodili po isti poti mi že nekajkrat poprej prejšnja leta. Tam je gorska pokrajina še neoskrunjena. Nobena transverzalska pot ne pelje tja, zato je tam okrog gorska divjad brez skrbi, planinskega cvetja pa je toliko kot malokje drugje v naših Alpah. S seboj smo vzeli le dva nahrbtnika, v katerih smo imeli vso opremo. Tistemu, ki je odložil težko breme, se je zdelo, da bo vsak čas poletel, tako lahek se je počutil. Nad nami je razpoka med skalovjem. Vemo, da bomo čez nekaj minut na prvih velikih ploščah, kjer smo raziskovali leto pred tem. Še nekaj korakov imamo do vrha, ko Metod prestrašen zakriči. »Verjetno sem jo skupil,« pravi. Odložimo nahrbtnike in stečemo k njemu. Drži se za nogo, nad njim pa sika velik modras. Metod si sezuje čevelj in si ogleduje gleženj. Nič nenavadnega ni videti. Očitno je, da ga je modras pičil v čevelj. Srečo je treba imeti! Modras je napadalen in se noče umakniti, temveč kar naprej sika in grozi. Na poti leži zvit in nas sovražno gleda. Ne preostane nam nič drugega, kot da opravimo z njim. Na prvi veliki ploščadi rastejo planike. Toliko jih je, da je treba paziti, da ne bi hodili po njih. Najbolj strastni fotografi se ne morejo odtrgati od njih. Nikomur pa ne pade na misel, da bi planike odnesel s seboj drugače kot posnete na filmu. Malo dalje je druga velika ploščad. Prodiramo po divji pokrajini med skalami in cvetjem do terena, kjer nameravamo raziskovati. Spomnino se divjih pokrajin, ki jih prikazujejo filmi in fotografije s Himalaje. Nič manj divja ni pokrajina, na kateri se ustavimo. Na njej je ogromno velikih in manjših razpok, ki delijo ploščad v manjše dele. Medtem ko segajo nekatere izmed njihle nekaj metrov globoko, so druge globoke po nekaj deset metrov. Med njimi so kotliči in na njihovem dnu čoki snega in ledu. Začetek septenbra je in novi sneg še ni padel. Sneg na dnu kotličev in razpok se zadrži tam vse leto. Večni sneg, debel od metra pa do deset metrov. Nekaj metrov nad ploščadjo je teren še posebno divji in zanimiv že na prvi pogled. Tudi pri podrobnem pregledu se pokaže, da se je splačalo priti dva tisoč metrov visoko in videti ta fenomen. Ena izmed razpok je gigantska. Njena globina, pravi veliki jamski prostori z ogromnimi ledenini kapniki, globoka brezna, ki prekinjajo sicer enotno razpoko, vse to nas osupne. Prva skupina prodira po površini proti koncu razpoke, medtem ko se je namenila priti druga tja po dnu razpoke. Medtem ko ima prva skupina priložnost občudovati velike in manjše naravne mostove, ki so jih napravili voda, sneg in led, se druga skupina ne more ločiti od velikih ledenih kapnikov in dvoran, vklenjenih v večni led. Ponekod je led kompakten in zelen, drugod porozen in bel kot pravkar zapadli sneg. Svetloba acetilenk se odbija v tisočih smereh od deset tisočev ledenih kristalov, ki jih do tedaj še ni videl nihče. Za en sam dan je preveč dela. Vrniti se je treba še naslednji dan, še naslednji dan je treba napraviti dolgo in naporno pot, ki pa se splača, kajti vreme je čudovito, čeravno grozijo oblaki okrog Krna, da se bodo pripodili nad dolino Triglavskih jezer in pokvarili lepo razpoloženje. 22


Članki iz Biltenov

In še tretji dan in četrti je treba vzeti pot pod noge do Velikih vrat, da bi deloma kartirali in deloma raziskali teren, divjo pokrajino v tisti okolici. Vendar delo tam še ni končano. Splačalo se bo priti tja spet čez leto dni in morebiti še leto dni kasneje. Nesrečen slučaj je hotel, da smo morali iti tudi na Štapce, kjer smo že leto pred tem raziskali veliko Modrasovo ledenico. Ker pa so bili podatki minulega leta ponanjkljivi, jih je bilo treba kompletirati. Pred vhodom je še vedno ležal velikanski modras, ki smo ga morali ubiti preteklo leto, kajti ni in ni se hotel umakniti s poti, po kateri bi edinole lahko prišli v jamo. Medtem ko se zunaj ni nič spremenilo, celo planik je bilo prav toliko kot leto pred tem, je bilo v globini vse drugače. Ledu in snega je bilo vsaj dva metra več kot leto pred tem, tako da smo le s težavo prodrli pod ogromen ledeni čok, kjer se je napravil med skalo in ledom hodnik. Škoda bi bilo oditi zgodaj popoldne v kočo, ko smo delo opravili, zato smo se sprehodili na vrh Tičarice in občudovali ogromna Triglavska jezera pod seboj. Tako velikih se ni spomnil nihče, celo najstarejši planinci ne, ki zahajajo v gore že dolga desetletja. Medtem ko je moral Majster, kot pravimo Vladu, oditi v dolino, smo ostali odšli na Kredarico, kjer smo počakali jamarje iz številnih evropskih dežel, ki so prišli na visokogorski kras na predkongresno ekskurzijo. Pripravili, razsvetlili in uredili smo jim prvi del Triglavskega brezna in Ivačičevo jamo ter jim pomagali, da so prišli skoraj vsi brez opreme na svojih hrbtih v najvišjo planinsko kočo v Jugoslaviji. Kosmati smo bili, da nas je bilo že strašno pogledati. Tožilo se nam je že po dolini, po civilizaciji, po tem, da bi za veliko dni odložili težke nahrbtnike, ki so se bili že skorajda zrasli z našimi hrbti. Na Kredarici in na Triglavu je močno snežilo, ko smo zapičili cepine na poti do Staničeve koče, kjer se je spet napravil prelep sončen dan. Čeravno bi morali hoditi dolge ure, kot je napisano na puščici pred kočo, smo potrebovali le dobri dve uri do Mojstrane. Tam pa nam je bilo že nekoliko žal, da nismo več med dvatisočaki. Že tedaj se nam je nekoliko tožilo po murkah in planikah, obsežnih snežiščih in čudovitih ledenih dvoranah v alpskem podzemlju. Med nami ni bilo nikogar, ki se ne bi v Mojstrani nekajkrat ozrl tja, kamor je zahajalo rdeče sonce ... Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1966.

Proti Triglavskemu breznu ...

23


Članki iz Biltenov

V Triglavskem narodnem parku Andrej Kranjc

P

oletni večer, avgusta. Z gozdom poraslo dno spodnjega dela Doline Triglavskih jezer je že v mraku, temno ruševje na robovih Komne se ostro odraža od žarečega robu oblakov na zahodu, nekje nad Tičarico komaj opazno miglja Večernica. Z redkih dreves se cedijo kaplje – pred kratkim je deževalo. Steza je mehka, stopam tiho, ni slišati značilnega hribovskega koraka, le kdaj pa kdaj zacmoka blato pod podplati, kadar zdrsnem s skale. S temo pridem do koče. Skozi okno se le medlo vidi sij ene same petrolejke, zato je pa toliko glasnejši smeh. To so naši! Spet se cedi z macesnov, spet nam cmoka pod nogami, a tokrat ne blato pod podplati, temveč voda v čevljih, ko bredemo skozi visoko, rosno travo nekdanje volovske planine proti robu Debelega lašta. Pod robom, v vznožju najhujše strmine, se prvič ustavino, ko prvi sončni žarki obsijejo razbiti greben Velikega Špičja. Pol ure kasneje smo že vrh Debelega lašta in pod seboj zagledamo »naš teren« – amfiteatru podobno dolino, konto: na jugu jo zapira Gladki lašt, na zahodu Vogel, na severu Veliko Špičje, na vzhodu stranski hrbet Velikega Špičja, ki se končuje z Debelin laštom. Apniške plasti so skoraj vodoravne in to še potrjuje vtis amfiteatra, ker rebri stopničasto padajo proti dnu konte. In na tem koščku Julijskih Alp, daleč od turističnih poti, med skromnimi in neznanimi, a lepimi vrhovi smo se potikali tri dni. Pod velikim balvanom, prostor so verjetno že nekdaj pastirji ali lovci priredili v zatočišče, smo imeli spravljeno opremo, tam smo jedli in počivali. Vsako jutro je bilo jasno, opoldne se je pooblačilo in pričelo deževati, srcdi popoldneva se je vreme

Pod Velikim Špičjem

24


Članki iz Biltenov

izboljšalo in zvečer, ko smo se vračali proti koči, je bilo zopet jasno. In v tistih nekaj urah dežja nam je bil naš bivak res dobrodošel. Sicer smo se pa v dvoje in troje klatili po robeh, pretaknili smo vse poči in razpoke, pogledali v vsak kotlič, pogosto smo potrebovali vrv in lestvice. Kljub velikemu številu majhnih brezen, razpok, kotličev in spodmolov smo bili na koncu malo razočarani. Kajti v Julijskih Alpah se ne moremo nikdar iznebiti misli, da smo 2000 metrov nad morjem in kadarkoli vržemo kamen v še neznano luknjo, vedno upamo, da ne bomo slišali, kdaj bo padel na dno, da bomo odkrili novi »Gouffre Berger« ali »vsaj« nekaj sto metrov globoko brezno. Tokrat smo v jamski kataster DZRJS vnesli 12 novih številk (2839–2850), od tega je deset brezen in dve jami v ožjem smislu. Brezna sama niso posebno zanimiva, ne glede oblike niti glede dimenzij (najmanjše, ki smo ga še upoštevali, je globoko 12, najgloblje pa 24 m), pač pa je zanimiveje napraviti izvleček njihovih skupnih značilnosti, kar nam da precej karakteristično sliko visokogorskega krasa v tem predelu. Vsi omenjeni objekti so na nadmorski višini 2000–2150 m, to je le nekaj sto metrov pod glavnim grebenom med dolino Soče in Dolino Triglavskih jezer. Ne samo nadmorska višina, tudi vegetacija, redke ploskve in blazine nizke ter goste gorske trave s številnimi planikami kaže na visokogorski značaj, kot tudi klima – v vseh breznih je ležal sneg, pa tudi v številnih drugih razpokah, kotličih in senčnih mestih. V nekaterih breznih je bilo toliko snega, da nismo mogli doseči pravega jamskega dna, ampak smo se morali ustaviti tam, kjer je bila celotna odprtina brezna zapolnjena s snegom in je torej globina, ki jo navajamo v zapisniku, le globina, do katere smo prodrli, nikakor pa ni rečeno, da je to celotna globina objekta. Sicer pa nikjer nismo naleteli na živoskalno dno: kjer nas ni ustavil sneg, je bilo napredovanje nemogoče zaradi nakopičenega podornega skalovja in grušča. Brezna pod Velikim Špičjem so tipična brezna v vrhnjem delu visoke apniške gnote, kjer še ni površinskih tokov, niti najmanjših, vsa voda, deževnica in snežnica, teži za tem, da čim hitreje, se pravi čim bolj vertikalno, prodre v globino. V skladu s tem nismo zasledili nobene sledi tekoče vode, nobenih erozijskih oblik, vsi objekti so predisponirani z razpokami, ki jih je voda razširila s korozijo oziroma mehanično – z zmrzovanjem. Več brezen in tudi jama 10 (kat. št. 2850) je nastalo ob stičišču velikih razpok. Zaradi omenjene geneze in še vedno trajajočih procesov širjenja brezen na eni strani, na drugi pa zasipavanja, so stene brezen in jam bodisi močno pretrte in krušljive, še pogosteje pa izredno močno korodirane, o sigi pa ni niti sledu. Kot mule otovorjeni, preko nahrbtnika vržena pelerina dela vsakemu ogromno grbo na hrbtu, zjutraj »grizemo kolena« preko melišč v vznožju Tičarice in odpihujemo s konca nosu kapljice dežja, pomešanega z znojem. Dež lije, ko opoldne čofotamo preko razmočenega blata in gnoja na planini Viševnik. Še vedno lije, ko se po strmini spuščamo skozi gozd z Vogarja proti Vojam, in zvečer, ko capljamo po cesti proti Stari Fužini, se med šumenjem Mostnice meša udarjanje debelih kapelj po naših hrbtih. »Jutri se izpišem iz kluba,« pravi Rado. »Grem raje med gasilce, bom vsaj na toplem. Torej – v kateri konec Julijcev bomo šli drugo leto?« Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1967.

Obisk

Češki jamarji na obisku pri Jamarski sekciji PDŽ Iztok Trček

Č

etrtek je bil in kot vsak četrtek smo bili tudi tokrat zbrani v društveni sobi in pretresali razne probleme. Poleg domačih jamarjev so bili med nami tudi gostje iz Češkoslovaške: oba Pavla, Zdenek in Jaroslav, prihodnje leto pa bodo štirje jamarji naše sekcije morda prav tako priso25


Članki iz Biltenov

stvovali enemu izmed njihovih sestankov. Naslednji dan odpotujejo v Postojno in ko se bodo čez dva dni vrnili, jim bomo razkazali Ljubljano. Popoldan 2. julija pa bomo odšli v Ribnico. Ko sem si tistega dne dopoldan pripravljal nahrbtnik, me je pošteno skrbelo, kam bom vse dal, kar sem si pripravil. Nekako srečno sem si ga okrog enih popoldan v tisti najhujši poletni vročini zadel na hrbet in odkorakal na postajo. Ne vem, kako je prišlo nekaj trdega na hrbtno stran nahrbtnika in me žulilo in zbadalo med rebra, kakor bi hotelo reči: »Butec, kako boš pa to nesel gor na Stojno?« Na postaji me je že čakal Jani s češkimi jamarji. Avtobus je bil, kakor vedno med prazniki, nabit do zadnjega kotička. Drugega nam ni preostalo, kot da smo na rezervacije kar pozabili. Pohojeni in prepoteni smo se pritresli v kraj, ki je zaslovel po svetu s svojo suho robo – Ribnica. Domači jamarji so nas že pričakovali na postaji. Ribničani ne bi bili Ribničani, če svojim gostom ne bi nudili dovolj udobja. In tako nas na dvorišču gostilne pričaka poltovorni spaček za vso našo kramo. Jani je najmlajši, zato je bil pol zares, pol za šalo določen za varuha opreme. Potlačimo ga v avto in zapremo vrata. Mimogrede pa mu je Zdenek še priporočil čelado, ako bi se slučajno preveč vzravnal. Po ogledu Francetove jame nas je v imenu ribniških jamarjev pozdravil predsednik jamarskega kluba Ribnica, ki je med drugimi poudaril, da so Pavla, Zdenek in Jaroslav prva skupina tujih jamarjev v njihovi koči. Sledila je zdravica, nato pa večerja s pristnimi klobasami, zalitimi s še bolj pristnim cvičkom. Jeziki so se razvozlali, čeprav govore eni v dolenjščini, drugi češko, midva z Janijem pa klativa pristno ljubljanščino. Na povratku smo se spustili pred Ribnico še v nekaj manjših jam in se ob 10. uri pripeljali v Kočevje, ki je že ves v zastavah, kajti Kočevje praznuje svoj praznik 3. julija. Pozdravijo nas kočevski taborniki, ki so simpatizerji jamarjev. Sporočijo nam Dušanovo naročilo, da se zberemo ob 3. uri popoldan. Toda od desetih do treh popoldan je še dolgo, zato se odpravimo v Željne. Pavla žuli čevelj, zato v Kočevju čuva prtljago. Mi pa pot pod noge in mimo rudnika v Ciganske jame. Korakamo pod naravnimi mostovi, ki so prerasli z grmičevjem, oziramo se in strmimo nad lepoto. Razmišljam, kako lep turističen objekt bi lahko bil v tej okolici, kjer je sedaj smetišče. Tako preveč premišljujem in ne gledam pod noge, zato se spotaknem v star štedilnik ter brcnem v star čevelj, ki odleti v kup napol zarjavelih konzerv. Ogledali smo si del jame s čudovitimi kapniki in pa del potoka, ki teče skozi rudniško separacijo, tako da se je del jame spremenil v skladišče premogovega prahu. Naš naslednji cilj je bila Vodna jama pri Klinji vasi z namenom, da češkim jamarjem pokažemo človeško ribico v naravnem okolju. Kolovratimo po jami, ki je bolj in bolj nizka in ozka. Konec. Sifon. In sedaj? Proteusa nikjer nobenega, naš cilj pa je bil prav ta. Jaroslav je nemirno vrtil med prsti fotoaparat in nas domačine vprašujoče pogledoval. Obžalujoče se obrnem in hočem oditi, kar zaslišim gromski smeh. Smeji se Jani, ki ga ni prav dobro videti, poleg njega pa nekaj čofota. »Da ga ni ujel,« zinem skoraj na glas. »Ne, oni drugi rine čez sifon,« pravi kočevski tabornik, ki se je poleg mene zvijal od smeha. Z očmi preletim ostale in se sprašujem, kdo je »oni drugi«. Ne. Bil je eden od tabornikov. Tedaj se zasliši: »Čez sem!« Sliši se kakor iz soda. Tudi Jani gre za njim in srečno pričofota na drugo stran. Voda je zopet vzvalovila in iz teme se je prikazal Jani. V roki je držal polivinilno vrečko, v njej pa proteusa. Komaj ga je izpustil v njegov element med kamenje, že se bliska kakor med najhujšo nevihto. Seveda med nevihto tudi grmi in tako je grmelo tudi po jami. Prvič je zagrmelo, ko sem se znašel podolgo in počez v vodi, nato pa kar brez prestanka, ko so se mi vsi na vsa usta smejali. Umazani in mokri smo pod vročim opoldanskim soncem krenili preko kupov jalovine kočevskega rudnika do doma enega izmed tabornikov, kjer smo se očistili kar na dvorišču pod cevjo, ki jo njegov oče uporablja za pranje avtomobila. Nato smo se s kamionom imenitno pripeljali nazaj v Kočevje. Medtem je avtobus iz Ljubljane pripeljal Andreja, Bruna in češkega tovariša Bogomila, ki je prejšnji dan prispel v Ljubljano. 26


Članki iz Biltenov

Tudi na Stojno nas je potegnil kamion. Prav lepo se je peljati, ko ni treba nositi težke prtljage, razmišljamo in gledamo na Kočevje, ki ga obliva popoldansko sonce in tja čez ravno Kočevsko polje na temne roške gozdove. Zavijemo za hrib in prispemo na jaso pred planinsko kočo. Hitro smo na tleh, prav tako oprema. Kajti nočemo zamuditi niti minute in želimo priti pred večerom še na Mestni vrh in na Fridrihštajn. Zagrizemo se v hrib, preko skal, čez grmovje, čez hlode in včasih kar po njih dobesedno pridrvimo na vrh. Hitro nekaj posnetkov na tej lepi razgledni točki, s katere se vidi malone vso Dolenjsko, in že spet hitimo skozi bukov gozd in mimo gozdarske koče na Fridrihštajn. Tudi pri razvalinah gradu Friderika Celjskega se skoraj ne ustavimo, kajti sonce je že nizko, Dušan pa čaka z večerjo. Pred kočo že sedi družba planincev, ki veselo prepeva ob ognju. Po večerji smo se jim tudi mi pridružili in skupaj prepevali v kočevsko noč. Dušan je vodja in ko je rekel: »Spat,« on že ve zakaj tako, se poberemo na ležišča. Premišljujem, kako lepo bi bilo še ob ognju, pa me vseeno kmalu zmanjka in prav je tako, saj bo jutri treba zgodaj vstati. V Ledeni jami pa nas čaka trdo delo. Dušan je prvi pokonci, sam ne vem, kdaj je vstal, toda ko sem se zbudil, je bil zajtrk že na mizi. Medtem ko spravljamo opremo na kup, daje Dušan zadnja navodila. Od zadnjega izleta v Ledeno jamo mi je ostalo prav malo v spominu. Spominjam pa se, da je bilo zelo mrzlo in da je po malem že naletaval sneg.

Željnske jame

27


Članki iz Biltenov

Toda ta dan, 4. julija, je bila jama čudovita. Prišli smo do nje prav takrat, ko so padli na ledene kapnike prvi sončni žarki. Tam spodaj se je bleščalo na tisoče ledenih kristalov. »Spodaj bo mrzlo, fantje,« pravi Dušan, ki se oblači v toplo obleko. Mi ga pa pridno posnemamo. Ugotovim, da sem oblečen kakor v najhujši zimi, in se že pošteno potim na soncu. Nimamo kaj dosti premišljevati, kajti pričeli smo se spuščati v objem mraza in ledu. Ko pade Jani, a se na srečo ujame, tako da ne zdrvi med kamenjem in hlodi v lužo na dno, smo se zavedli nevarnosti in privezali vrv, da se ob njej spuščamo z ledene »drsalnice« do ravne plošče na dnu. Na »tleh« pričnemo delati. Z Andrejem sva pritrdila lestvice na debel leden kapnik in jih vrgla v brezno, ki zija med ledom in skalo. Drugi so se razkropili po jami in si jo ogledujejo. Jaroslav pridno snema. Prvi je že pripravljen za spust. Zaradi slabe zveze sem moral na stopnjo, ki je kaka dva metra pod vhodom, v drugi del brezna. V začetku sem se prav dobro počutil, toda sčasoma sem začel z raznimi vajami in ponavljal tisto, kar je namenil plezalec Zdeneku, ki je varoval. V tem sem vztrajal skoraj dve uri, nazadnje pa poprosil, da bi smel tudi jaz tja dol v temo. Spuščam se. Hrs ... »Vraga, v lepi kaši sem«. Lestve, ki so se pod mojo težo napele, so zdrsnile v ozko razpoko med ledom in skalo. Navzdol ne gre, zato mora navzgor. Pa tudi tja ne gre, a na desni je še ožje, zato moram na vsak način na levo. Presneto vroče mi je bilo, ko sem se nazadnje skobacal iz kaj malo prijetnega položaja. Končno sem pri Dušanu, ki stoji na dnu in dela družbo Jaroslavu. Toda to še ni dno, dno je še tam, od koder je slišati Andreja in kamor vodijo lestve. Lepo, resnično lepo je spodaj, toda če bi bilo za kakih 10 stopinj Celzija topleje, bi bilo še lepše. Stopicamo, da nam je topleje, in čakamo na one, ki so še spodaj. Andrejeva skupina pripleza do nas. Medtem ko bodo drugi opravljali svoje delo, se bom jaz vrnil do Zdeneka, da ga bom varoval, ko se bo on spustil v globino. Rečeno – storjeno. Zagozdil sem se med kamen in led in skušal kolikor je v moji moči dobro varovati. Vsaj upam, da sem delal tako. »Nazdor, živijo,« nas je presenetil Raste, ki je pravkar prispel iz Ljubljane, z njim pa še Rado. Nekaj časa »debatiramo«, nato pa je bilo treba zopet trdo prijeti za »štrik«, kajti prvi se je že vračal. To delo prevzame Rado kot prostovoljec. Iz jame smo prišli šele pozno popoldne, ko je bilo sonce že nizko. Naslednjega dne nam je, ker je drugo brezno v Ledeni jami zamašeno, največ dela dalo pospravljanje lestev in vrvi. V koči Dušan iz zadnjih ostankov skupne hrane napravi nekaj še kar užitnega. Bliža se čas odhoda. Z Janijem sva se odločila, da bova ostala s tovariši iz Češke in jih naslednje jutro pospremila do postaje. Zvečer sva z Janijem ugotovila, da je Zdenek najboljši kuhar – jamar. Po večerji se pogovarjamo še pozno v noč. Drugo jutro smo se na postaji domenili, da se dobimo čez nekaj dni v Divači in skupaj obiščemo Škocjanske jame. Oni so krenili preko Broda na Kolpi k morju, midva z Juretom pa, ker nama je zmanjkalo denarja, z avtostopom v Ljubljano. Čez dva dni sem odštopal v Koper, nato pa nazaj v Divačo in od tam v Škocjan. Pozno zvečer, ko se je pripravljalo na nevihto, sem našel prenočišče v seniku. Ko sem odlagal nahrbtnik, ugotovim, da sem podnajemnik naših kolegov. Drugo jutro po zajtrku smo šli v jamo. Najbolj se mi vtisne v spomin podzemski kanjon. Globoko spodaj šumi voda in se v tisoč kapljicah razbija ob skalah. Tu je toliko lepot, da sam ne vem, katere bi opisal: velike ponvice, podzemeljske kanjone ali dvorane. Naslednje jutro smo si ogledali Planinsko jamo, ki je tudi ena od prirodnih umetnin, s katerimi je obogatena naša dežela. Po uradnem ogledu nam prijazni vodnik dovoli, da si ogledamo še neturistični del. Stojim na avtobusni postaji in čakam avtobus, ki bo naše tovariše odpeljal v Postojno. Prisrčno se poslovimo in ko avtobus odpelje, še dolgo zrem za njim. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1967.

28


Članki iz Biltenov

Bela krajina Iztok Trček

K

akšna zmota? Tista Bela krajina, katero opisujejo obsijano v soncu, ki se preliva preko gričev in vinogradov, se nam je predstavila v megli. No, ne bom nerealen! Kjer nova belokranjska magistrala zavije v širokem loku mimo vasi Hrast, ki je bila med vojno do tal požgana, se je ulil še dež. Lep začetek akcije v pokrajini, ki je znana kot dežela sonca! Zamuda avtobusa zaradi izkrcavanja naše opreme na Suhorju. Avtobus odropota preko Metlike do Vinice, Ico in Tomaž v gostilno na Suhorju, jaz pa v vasico Primostek. Stari atek mi je že pred tem obljubil prevoz opreme s »fičkom« s Suhorja do Bojanje vasi, majhne vasi, ki leži na pobočju Gorjancev. Vsem, ki imajo kaj pripomniti čez fička, bom zdaj zavezal kljune: fičko, do vrha naložen s prtljago, je grizel ozek, blaten in strm vaški kolovoz tako junaško, da me je prav zares zaskrbelo njegovo zdravje, mehanično namreč. Potapljal se je v globoke luže ali pa se skoraj do vrha pogreznil v blato, tako da je bil po končani vožnji bolj podoben svinji, ki se je pravkar valjala po blatu, kot pa mirnemu in zmeraj blestečemu »fičku«. Belokranjec ne bi bil Belokranjec, če ne bi pogostil gosta, ki je prišel k hiši. Tako so storili tudi Slobodnikovi. Mleko, domač kruh, skuta in vse domače dobrote so romale na mizo, čeprav smo zagotavljali, da imamo vso hrano v nahrbtnikih. Debata pozno v noč, nato pa ... Apartman imamo na seniku. Kakšno razkošje! Stegnem se po dolžini in širini v mehko seno in strmim v strop, še enkrat se obrnem, nato pa ... ni več ... »Mrha, a misliš, da boš spal do večera, aaa?« Pogledam iz vreče samo z enim očesom. Tomaž in Ico stojita razkoračena pred menoj. »Ho-ruk,« me postavita na noge ... »Brrr, mraz, z-zebe,« zatulim in si med počepi nataknem hlače. Zajtrk je prav takšen, kot je bila večerja. Kosila ne bo, zato se dobro najemo. Prva jama, ki smo jo imenovali Brezno v Bojanji vasi I, je v sami vasi in služi kot smetišče, zato je prva stopnja polna črepinj, loncev, cunj in vsega ostalega, kar sodi na smetišče. S Tomažem se spuščava niže na drugo stopnjo. Na dnu sva. Večja dvorana, na dnu blato, pod stropom pa netopirji. Spuščava se po ozkem kanalu, ki se na koncu konča z dvometrsko stopnjo, ki Tomažu odvzame pogum. Sam se spustim tista dva metra niže, se pri tem skoraj skobalim v mivko in kamenje požiralnika. Meriva, piševa, riševa in počneva vse ostalo, kar dela jamar v takem primeru. Okrog poldneva sva zopet na dnevni svetlobi, pospravljava opremo – in že se selimo na drugi konec vasi. Jama pri križu je pravzaprav večji podor, globok 31,5 m, z nekaj spodmoli in krajšim razvejanim rovom. Medtem ko se spuščam v enega izmed spodmolov, ki je nekako v sredi stene, mi zdrsne acetilenka izza pasu – cop-bum – in jamsko sonce je trideset metrov niže. Utrujeni in umazani, pa precej lačni se vrnemo do Slobodnikove domačije. Umijemo se, preoblečemo in po kosilu: »Prosim, sedaj pa z menoj v zidanico!« pravi gospodar. Vabilo sprejmemo in že teče belo in črno. Prosim, ne preveč! Odpravimo se k počitku v naš apartman. V nedeljo sem prvi pokonci: »Dvignite se, lenobe!« Po obilnem zajtrku »pade« najprej Šulnjovka, o kateri so vaščani govorili s takim ponosom, kot mi o Snežniškem breznu. Le 50 m naših lestvic uniči mit o veliki globini. Poizkuša tudi najmlajši sin našega gostitelja, a mu zmanjka poguma ... Z vso vnemo se vrževa na delo. Visoka, lepo zasigana razpoka nam nudi krasen teren za plezanje. Ne preteče mnogo časa in Šulnjovka je izmenjena. Preostane le še manjša jama v bližini. Ico je prvi, za njim je naš mladi vodič. Sram ga je pred kolegi in stavil je, da v to jano »čisto zares« pride. Rečeno – storjeno, tudi on je na dnu! Z Icom izmerita jamo po dolgem in počez, 29


Članki iz Biltenov

nato pa nazaj! Toda neizkušenemu mlademu jamarju ne gre vse po sreči. Na sredi se mu zaplete vrv med lestve, tako da ne more ne gor ne dol. Fant nima dovolj izkušenj, zato se ne more sam rešiti in potrebuje pomoč. Ne razglabljava dolgo. Precej se mučim, a nazadnje mi le uspe, da ga odvozlam. Končno smo vsi srečno zunaj in že hitimo do vasi in od tod z lažjo prtljago na Suhor, da še ujamemo avtobus za Ljubljano. Mine štirinajst dni, ko jo spet mahamo preko Gorjancev in zopet nas pozdravita dež in megla. To pot sva sama s Tomažem in zopet doživiva lep sprejem. Naslednji dan greva na terenske oglede, v katere vključiva tudi turistični ogled Metlike z muzejem vred. V zemljevid vneseva tri nove jame, Talarnico, Pečinjevko in Brezno pri Keserjih. Posloviva se, a ne za dolgo. Začeto delo bo treba končati in zato na svidenje, gostoljubna Bela krajina, dežela sonca, vina in grozdja. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1968.

Kaj se skriva v bližini izvira Kolpe

Ali obstaja jugoslovanska Altamira? Iztok Trček

V

letih pred prvo svetovno vojno je neznani zdravnik našel v bližini izvira Kolpe jamo, kjer je bil na stene narisan slon. Spoznal je, da so te slikarije proizvod človeka, ki je v jami občasno ali stalno bival. Žal je ta jama kasneje dobesedno izginila. Doslej jo je iskalo že več jamarskih skupin. Prva v letih pred drugo svetovno vojno, druga pa pred kratkim. Rezultat iskanja je bil vedno negativen. Zato se še vedno vsiljuje vprašanje, ali sploh obstaja v Jugoslaviji jama, ki bi imela slikarije paleolitskega človeka? Skušajmo nekoliko pogledati okoliščine najdbe in izginotja te jame. Zanimive podatke o njej je dala gostilničarka v Osilnici. Takoj po odkritju jame je najditelj poslal podatke kolegu v Zagreb, le-ta pa pa jih je objavil v neki reviji, na kar nas je pred kratkim opozoril akademski slikar Božidar Jakac. Žal pa niso takšni, da bi po njih ponovno uspelo najti jamo. O tem so se prepričali tudi raziskovalci, ki so pred leti iskali to jamo. Tudi naša skupina, kakor ostale, se je odpravila na teren in zbirala podatke od domačinov. V območju izvira Kolpe je pregledala nekaj manjših jam, vendar nobena od njih ni bila »prava«. To pot smo se usmerili v območje okoli izvira. Da bi uspeli odkriti to edinstveno jamo, bo treba v to ozemlje vložiti še več truda in predvsem sistematskega, skupinskega dela. Pri tem je treba opozoriti še na jamo pri vasi Zamost, kamor so se zatekali prebivalci tega območja pred Turki. Če so ljudje, ki so se skrivali v tej jami, puščali kakeršnekoli sledove, je možno, da je izročilo o jami s paleolitskimi slikarijami nekoliko deformirana pripoved o tej, le »turški« jami. Kakšni bodo uspehi nadaljnjih raziskav, bomo še videli. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1969.

30


Članki iz Biltenov

Ena od večjih letošnjih ekskurzij

Naš stari znanec Rog Igor Žitko

V

sako leto nam prvomajski prazniki nudijo lepo priložnost za večjo raziskovalno akcijo. Poleg običajnih prostih dni si vsakdo rad vzame še nekaj dni rednega dopusta in tako prispeva k uspehu akcije. Gozdna uprava Kočevje nam zadnja leta omogoča v tem času bivanje v območju Kočevskega Roga. S tako pomočjo nam je raziskovalno delo olajšano in sploh omogočeno ter je uspeh temu primerno tudi večji. Za gostoljubnost se moramo na tem mestu zahvaliti v imenu vseh sodelujočih. Že tretjič smo se letos odpravili, da bi raziskovali nekaj objektov, ki jih je obsežen masiv zelo bogat. Zahvaliti se moramo tudi lovcem in gozdarjem, ki so nam dali dobrodošle podatke o nam še nepoznanih jamah in breznih. Za vsestransko pomoč smo dolžni zahvalo tudi lovski družini Mala gora in Mirku Remihu. Pri raziskovalnem delu so sodelovali tudi najmlajši člani, za katere je bila to prva večdnevna akcija – in vsi po vrsti so se izkazali. V tem času je ekipa devetih članov izmerila in raziskala pet objektov, to pa kljub temu, da nas je zelo oviralo slabo vreme. Tistim, ki niso mogli sodelovati z nami, naj bodo namenjene naslednje vrstice. S polnimi nahrbtniki prtljage je družba odrinila v soboto, 27. 5. 1968, z nabitim avtobusom predprazničnih potnikov v Kočevje in peš dalje proti Trnovcu. Spotoma smo si ogledali v bližini Željn tudi manjšo vodno jamo. Menili smo, da je brez čolna ne bi mogli preiskati, zato smo nadaljevali pot.

Pred Željnskimi jamami

31


Članki iz Biltenov

Naslednjega dne, v nedeljo, smo se že zgodaj vrnili k tej jami in s pomočjo čolna prišli do njenega konca. Opravili smo meritve v zelo neprijetnem okolju in položajih. Jama se je po trditvah domačina odprla šele pred nekaj meseci in je znana le majhnemu številu prebivalcev. Je dokaj prostorna in lepo zasigana ter dolga 395 m. Tudi v ponedeljek nam je slabo vreme preprečilo večjo akcijo. Odpravili smo se v bližino, v brezno, imenovano »Rudniški lager«, ki je globoko 35 m. Istega dne smo izmerili še manjšo vodno jamo, le nekaj deset metrov oddaljeno od omenjenega brezna. Prvo smo imenovali Stankova jama, drugo pa Remihova jama po našem zvestem prijatelju Mirku Remihu. V torek smo šli na krajši izlet proti Klinji vasi, da bi raziskali nekaj brezen, ki so nam jih pokazali domačini. Opazili smo, da so to delo opravili že tovariši iz JK Ribnica. Na povratku smo se ustavili pri dveh še nepoznanih breznih ob Roški cesti. Eno je bilo lepše od drugega. Eno od njih, z globino preko 50 m, je posebej čudovito zaradi lepo zasiganih sten. Zadovoljni z dnevnim uspehom smo se vrnili v kočo, kjer nas je že pričakoval Andrej z Majo, ki je naslednje dni skrbela za naše želodce. Lep prvi maj naši ekipi ni izpolnil vseh pričakovanj. Od množice jam, ki so nam jih opisali domačini, nismo našli drugega kot manjše »apartmane gozdnih prebivalcev«. Zato smo se ta in naslednji dan odpravili k Remihovi jami in izpolnjevali meritve – ter se po končanem delu pač vrnili v Ljubljano. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1969.

Najdaljša odprava lanskega leta

Nadaljujemo raziskovanje visokogorskega krasa Stane Tomc

J

amarska sekcija PD Želežničar vsako leto napoti ekipo v območje Triglavskega narodnega parka in njegovo okolico. To območje je neprikladno za enodnevne ekskurzije, zato ekipa ostane tu deset do štirinajst dni. Mnogo je muk in prelitega potu, da z opremo, lestvami in hrano pridemo do zaželenega ozemlja. To se vsako leto bolj odmika v teže dostopne kraje. Že nekaj tednov pred odhodom smo pripravljali opremo in urejevali načrte za pot. Odpravili smo se štirje, med nami tudi Smilja, ki naj bi skrbela za našo kuhinjo. Vse je potekalo v redu, le ko smo si naložili nahrbtnike, nas je nekolikanj zazibalo in pritisnilo k tlom. Dokler smo nahrbtnike vozili, je še šlo; teže pa je bilo zatem, ko smo dobesedno osušili fužinsko samopostrežbo in se založili s pločevinkami, nakar smo se dopravili proti Mihovcu, kjer nam je tedanji oskrbnik doma na Vogarju s šalami dobro olajšal pot navkreber. Naslednji dan smo se aklimatizirali v okolici Vogarja. Izmerili smo dve manjši, a zanimivi jami, za kateri smo že prej vedeli, zvečer pa smo uživali ob razgledu na bohinjsko dolino. Tretji dan, ko smo si že malo odpočili, se nam je zdel oprtnik mnogo lažji. Pot skozi gozd do planine Jezero je minila hitro. Na vzpetini je postavljena nova sirarna, okrog pa je posejanih kakih 15 zapuščenih pastirskih bajt. Nastanili smo se v eni izmed njih, ki je bila še uporabna. Res škoda, da tako propadajo, saj so tudi planine naš etnografski in kulturni spomenik! Še istega dne smo si ogledali okolico. S Tonetom sva našla v skalah na obrobju doline večjo razpoko, sicer pa ni bilo nič posebnega. Šele proti večeru smo videli nekaj jam vrh melišča v stenah na južni strani dolinice. Zjutraj nas je prebudilo grozovito rjovenje. Misleč, da je koga napadel medved, smo skočili iz vreč – vendar je bil to le Tomažev način prebujanja tovarišev! Po zajtrku se je Tomaž vrnil na 32


Članki iz Biltenov

Vogar po kruh, ostali pa smo skušali prejšnji dan najdene jame izmeriti. Mnogo je bilo takih, ki so bile težko dostopne, nekatere med njimi pa so bile le manjše votline. Popoldne smo se preselili proti planini Na Lazu. Tudi ta ima mlekarni in manjšo mlakužo, ki jo imenujejo jezero. To noč smo spali kar na tleh. Večer pred tem smo spili precej mleka in Tomaž je naslednji dan venomer pogledoval za primernim toaletnim grmovjem. Dopoldne smo »prečesali« greben, ki ga imenujejo Konjske police. Vse zaman! Prav slučajno smo se povzpeli na sedlo in na vrhove na levi strani. Tone je brzel naprej, sam pa nisem hotel zaostajati in sem se mu prilepil za pete. Nenadoma slišim krik: »Jama!« Res! Bilo je okoli 15 m globoko brezno. In ne samo eno! V bližini sva jih našla še nekaj podobno globokih. Odločila sva se vzpeti še više, da bi morda tako opazila še kaj novega. Trud ni bil zaman. Videla sva brezna, le nekaj metrov drug od drugega. Drugi dan smo se vrnili z opremo. Po gorah se je vlekla gosta megla in pihal je oster veter. Pripravljalo se je slabo vreme in kmalu je pričelo deževati. Ker pa ni treskalo, smo se vseeno lotili spuščanja v brezna. Tudi sam sem se spustil v nekatera izmed njih. V enem od njih sem že po desetih metrih prišel do snega. Med steno in snegom je bila luknja in videlo se je, da se brezno še nadaljuje. Splezal sem še niže. Zgrnila me je tema, ki je svetilka skoraj ni mogla premagovati. Videl nisem veliko, upal sem le, da me Tone dobro varuje. Po kakih 12 metrih plezanja sem zopet začutil pod nogami sneg. Med ledom in steno sem se plazil še osem metrov in dosegel dno. Bil sem moker in pričelo me je zebsti. Sklenil sem, da se vrnem na svetlo, kjer so me nestrpno pričakovali. Nedolžen dež se je sprevrgel v neurje. Vztrajati v takem še naprej ni imelo pomena. Premočeni smo se nato vrnili na planino. V koči smo ostali cela dva dni, kajti slabo vreme je še trajalo in po vrheh je zapadel celo sneg.

V breznu nad Lašti nad Sedmerimi jezeri

33


Članki iz Biltenov

Čas smo si krajšali s kuhanjem. Iz konzerv je Tomaž poizkušal napraviti dobro kosilo in je golažem dodajal vse mogoče stvari. Rezultat so bile jedi nedoločenega videza in oblike, vendar še kar sprejemljivega okusa. Recept za bralce: v lonec daj vse, kar imaš na razpolago (velja le v planinah)! Po treh dneh čakanja je zopet posijalo sonce in dokončali smo pričeto delo. Zjutraj smo se vzpenjali po snegu, ki pa se je ob toplem soncu hitro tajal. Spoznali smo, da se bomo morali še večkrat vrniti, kajti za sedlom se je pokazalo na planjavi še mnogo črnih pik, ki jih bo treba podrobneje pogledati. Zagotovilo, da se bomo nekoč zanesljivo vrnili! Pot smo nadaljevali proti Koči pri Triglavskih jezerih. Tam sem prvič po daljšem času spal v postelji, da me je Tomaž zjutraj le stežka vrgel iz nje. Skozi okno se je pokazala lepa gorska panorama v jutranjem soncu. To, ne pa Tomaževo prigovarjanje, me je spravilo na noge. Ko smo si oddihovali v dolini in pili pivo, smo doživeli nekaj pretresljivega. Pristopil je lepo oblečen mož in nas vprašal, če imamo kakšno planiko. Zanjo je ponujal kar lep denar. Tomaž je že odkimaval, ko pa je mož povedal, da je ameriški izseljenec, da se vrača in bi rad odnesel očnico kot spomin na domovino, smo mu z veseljem ponudili najlepšo iz naše zbirke... Ker zanjo nismo – seveda – hoteli ničesar, se nam je oddolžil s pivom. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1969.

1954–1964

Deset let Jamarske sekcije PDŽ Dušan Novak

U

stanovitev samostojne jamarske skupine lahko postavljamo že v leto 1954. Tega leta je bila prva akcija skupine (Marjan Raztresen, Dušan Novak, Janez Šubelj, Nada Čadež), ki je kasneje tvorila jedro bodoče Jamarske sekcije. Tega leta smo sistematično raziskovali območje požiralnikov Rinže med Livoldom in Črnim potokom in našli tudi Brezno pri Treh križih, v katerem smo nekaj let kasneje odkrili sledove visoke vode podzemeljske Rinže. Dan uradne ustanovitve sekcije pa je prišel nekaj kasneje, v čas občnega zbora Planinskega društva »Železničar«, dne 30. marca 1955. Okvir Planinskega društva je obvezal sprva maloštevilno skupino, da je svoje delo omejila na ožje področje, zato pa ga je poglobila, ga bolj sistematizirala in napravila bolj temeljitega. Sekcija se je posvetila raziskovanju visokogorskega krasa v območju, ki ga je takrat urejalo matično društvo, dobro podlago delu pa je dala tudi akcija Zavoda za varstvo spomenikov, ki je deloma finančno, vsekakor in vedno pa moralno podpirala naše delo v okviru Triglavskega narodnega parka. Ker pa je delovna sezona v Alpah kratka, smo si izbrali območje, ki se ga ni lotil že dolga desetletja nihče, Kočevsko. Z enega ali drugega področja smo ob ustanovitvi lahko prevzeli le skromno dediščino. V osrednjem katastru je bilo le nekaj skromnih podatkov, ki jih je bilo treba preveriti in izpopolniti, še manj pa je bilo konkretno znanega s Kočevske. To območje je bilo preobširno, da bi ga lahko raziskovali kot celoto, zato smo ga razdelili v več manjših območij, kjer potem raziskujemo, pač odvisno od časovnih in drugih možnosti. V to območje še sedaj usmerjamo enodnevne ali večdnevne akcije. Ob ustanovitvi posebnega jamarskega kluba v Ribnici smo se rade volje umaknili z območja Ribniške doline, Velike in Male gore v veri, da bodo Ribničani uspeli nadaljevati naše delo in da je dela dovolj za vse za dolga leta. Na Kočevskem imamo zato v nadaljevanju v načrtu raziskovanja, ki naj bi pomagala razjasniti vodne razmere v tistem delu polja, ki se odmaka skozi Rog proti Krki in v območju podzemeljske Rinže tja do Mozlja. 34


Članki iz Biltenov

Probleme, ki tarejo skupino jamarjev, kot je naša, je lepo analiziral Andrej Kranjc v referatu »O delu in problemih nekega kluba«, ki ga je podal na zborovanju jamarjev ob 150-letnici odkritja notranjih delov Postojnske jame: »Prvenstveni cilj vseh jamarjev mora biti odkrivanje in raziskovanje kraških objektov, saj se vse ostale naloge jamarstva, bodisi pomoč pri gospodarski izrabi kraških predelov ali posameznih objektov bodisi varstvo pred uničenjem ali okuženjem, propagiranje našega krasa, vzgoja novih kadrov, športni podvigi in še cela vrsta drugih nalog in ciljev, ki jih kdo vidi v jamarstvu, vežejo na to osnovo, namreč na odkrivanje in raziskovanje in le na tej podlagi, lahko gre pri tem za odkrivanje objektov ali pa za odkrivanje novih spoznanj, je mogoče uspešno in plodno nadaljnje odkrivanje in raziskovanje. Naša skupina se je tega načela vedno držala, sicer ne togo, pač pa oziraje se na tudi drugačne želje in cilje in uspeh ni izostal. Predmet našega dela je podzemlje in tudi površje kraških pokrajin in je torej delo na terenu nujno, iz njega pa izhajajo tehnični problemi. Ljubljana ima v Sloveniji centralno lego, žal pa v njeni neposredni bližini ni večjih kraških površin in zato predstavlja čas, ki ga porabimo za pot na teren, enega največjih problemov ... Temu primerno smo prilagodili tudi urnik naših akcij, pri čemur se držimo načela, naj ne bo preveč akcij, raje manj, pa tiste daljše ... Čeprav je večjih, to je večdnevnih raziskovalnih akcij precej manj v enem letu kot pa nedeljskih, opravimo na njih največ dela in so torej za naše razmere najprimernejša oblika dela. Vsako leto organiziramo vsaj štiri take akcije: med prvomajskimi prazniki, 4. julija, 29. novembra in konec

Med raziskavami v Velikem Špičju

35


Članki iz Biltenov

avgusta. Zadnja od njih je redno namenjena raziskavam visokogorskega krasa v Julijskih Alpah. V omenjenem času jo prirejamo zaradi šolskih počitnic in traja vsaj teden dni.« Do hujše krize, ne pa do zastoja pri delu, je prišlo v letih 1958 in 1959, ko je izbruhnilo inscenirano nasprotje med takratnim predsednikom društva in vodstvom sekcije. Bivši predsednik je nekatere člane sekcije na podlagi neutemeljenih obtožb predal v disciplinski postopek. Razpravo je kasneje prevzel ustrezen organ pri PZS. Na sestanku upravnega odbora PDŽ je bilo 5. 2. 1959 celo sklenjeno, da se sekcijo razpusti, ker da je prerasla okvir društva itd. Sklep je bil sprejet samovoljno proti volji članov sekcije. Med letom se je situacija uredila in disciplinska komisija PZS je uvidela, da za obtožbe itd. ni nikakršne osnove. Delo sekcije je bilo obnovljeno in poživljeno. Omenimo naj še, da je bila sekcija med pobudniki reorganizacije Društva za raziskovanje jam Slovenije in se je novi organizacijski obliki jamarstva v Sloveniji leta 1962 tudi pridružila. O tej shemi je pripovedoval na sestanku dne 8. 11. 1962 predsednik DZRJS dr. Ivan Gams. Že v prvih letih svojega delovanja smo pričeli razmišljati, da bi si v koči Murki v Bohinju ali pa v kaki jami uredili manjši laboratorij za potrebe terenskega opazovanja in analize. Žal ta ideja nikdar ni bila uresničena. V letu 1960 se je sekciji pridružila skupina navdušenih fantov, ki so delovali v okviru mladinske skupnosti na Institutu za elektrozveze. Dolga leta so sodelovali z nami, dokler enega za drugim ni zanesel tok življenja v zakonski jarem. Kmalu zatem, leta 1962, se nam je priključila skupina z Vranskega. Na nekaj enodnevnih akcijah smo pomagali preiskati nekaj zanimivih jam v podnožju Menine. Žal je navdušenje kmalu zamrlo. Sekcija je bila leta 1963 odlikovana s srebrnim znakom Planinske zveze Slovenije. Delo sekcije je v glavnem zajemalo naslednje važnejše akcije: 1. Stike s sorodnimi strokovnimi ali amaterskimi skupinami doma ali na tujem; 2. Izdelava katastra in čim popolnejše dokumentacije o delu; 3. Raziskovanje v visokogorskem in dinarskem krasu, obdelavo dobljenih podatkov in njih občasno objavljanje; 4. V okviru možnosti in potreb raziskovanje na drugih kraških območjih.

Ad 1. Pri tem bi predvsem omenili sodelovanje z Zavodom za spomeniško varstvo, ki nas je podpiralo pri delu v Triglavskem narodnem parku. Hidrometeorološki zavod SRS nam je dajal podporo za nekatere akcije na Kočevskem in v bohinjskih gorah. Določene naloge smo opravljali tudi za Geološki zavod, npr. kartiranje kraških objektov v območju med Vremami in Ospom. Navezali smo že zgodaj stike s speleološko sekcijo PD Željezničar iz Zagreba in nekajkrat sodelovali pri njihovih akcijah v Liki, njihovi člani pa na nekaterih od naših akcij, npr. na naši akciji leta 1956 na Komno, medtem ko je naš član (J. Šubelj) vodil za jamarje v Zagrebu alpinistični tečaj. Leta 1959 sta dva naša člana sodelovala na akciji v Liki. Pri raziskovanju Triglavskega brezna smo sodelovali leta 1956 z dvema članoma (Tončka Mrak in Marjan Podobnikar), leta 1961 z dvema članoma (A. Kranjc, M. Raztresen), leta 1964 pa z enim (M. Raztresen). Leta 1958 je M. Raztresen navezal stike z jamarji iz Laichingena. Leta 1958 se je II. jugoslovanskega speleološkega kongresa v Splitu udeležilo 5 članov, ki so se predstavili s tremi referati. Udeležili so se T. Mrak, N. Čadež, D. Novak, Marjan Lešer in M. Raztresen. Sodelavci sekcije so kot opazovalci na izpostavljenih mestih sodelovali na skoraj vseh važnejših barvanjih na krasu, ki jih je izvajal Hidrometeorološki zavod SRS. Maja leta 1959 sta se udeležila dva člana sekcije manifestativnega spusta v prepad Žiglovica pri Ribnici. 36


Članki iz Biltenov

Od 10. do 20. 7. istega leta sta se Marko Hribovšek in D. Novak udeležila raziskovanja Vražjega kotla v Tonionu v Avstriji. Od 10. do 20. 5. 1960 je bil v Tatrah mednarodni študentski speleološki seminar, ki se ga je z referatom udeležil naš član M. Raztresen. Referat je bil sprejet z veliko pozornostjo. Julija 1960 smo aktivno sodelovali pri proslavi 50-letnice ustanovitve DZRJS. Oktobra 1960 sta dva člana (N. Čadež in D. Novak) sodelovala na mednarodnem simpoziju o jamskih sedimentih v Italiji. Septembra in oktobra 1961 sta se ista dva udeležila III. mednarodnega speleološkega kongresa v Avstriji. D. Novak je poročal o raziskovanju visokogorskega krasa v Sloveniji. Aprila 1961 so M. Raztresen, Vlado Hribar in A. Kranjc sodelovali na partizanskem pohodu »po poteh XIII. brigade skozi Žumberak« v organizaciji PD Željezničar - Zagreb. Julija 1961 sta se Marjan Čakš in A. Kranjc udeležila tabora poljskih jamarjev v Tatrah. V letih 1961 in 1962 sta s sekcijo sodelovala dva Poljaka, ki sta se študijsko izpopolnjevala v Ljubljani in sodelovala pri vseh naših akcijah. Septembra 1962 so se III. jugoslovanskega speleološkega kongresa v Sarajevu udeležili trije člani secije (M. Raztresen, N. Čadež in D. Novak) in trije poljski gostje. D. Novak je poročal o zanimivi obliki visokogorskega krasa. Pri sodelovanju z drugo jamarsko skupino v Ljubljani smo našli le redke stične točke. Glavna je bila reševalna skupina, ki nas je družila v skrbi za varnost opreme in varnost pri delu. Glede na to, da smo obdelovali vsak svoje, ločeno področje, smo se srečavali na skupnih akcijah le v Križni jami in nekajkrat v Najdeni jami, pa na nekaterih medklubskih raziskovanjih, npr. na Snežniku. Upajmo, da bodo naši stiki ostali še nadalje dobri in v mejah korektnosti. Poleti 1964 so bili trije člani v Brnu na mednarodni konferenci o problematiki raziskovanja krasa. D. Novak je v tem okviru poročal o svojih pogledih glede sistematizacije izvirov v krasu. Leta 1964 smo se udeležili spominskega Modrijanovega pohoda v podzemeljsko Pivko. Istega leta se je Metod Benedik udeležil mednarodnega tabora jamarjev v Bolgariji in si ogledal značilnosti bolgarskega krasa.

Ad 2. Že v samem začetku organiziranega dela smo ukrenili vse potrebno, da vodimo čim popolnejšo dokumentacijo o opravljenem delu. O vsaki akciji smo takoj napravili zapisnik o terenskem ogledu, ki je bil v tistem času že enoten za vse jamarske skupine, in pošiljali kopijo v osrednji arhiv na Inštitutu za raziskovanje krasa. V internem arhivu vodimo zapisnike v skupinah: a. Jame na visokogorskem krasu b. Jame na Kočevskem c. Jame na drugih kraških območjih d. Zbirka izrezkov iz časopisov in revij. V zvezi s tem smo se udeležili vseh društvenih tečajev o merjenju jam in smo tudi sicer težili k temu, da se čim več članov privadi merjenja in risanja načrtov. Z izmenjavo literature in z osebnimi stiki smo si pridobili že izdatno knjižnico, v katero redno prejemamo publikacije, revije ali občasne izdaje z domala vsega sveta. V okviru možnosti na vsaki akciji čim več fotografiramo. Zbrali smo že zajetne mape fotografij, ki lepo ponazarjajo naša prizadevanja in dokumentirajo naše delo. Negative, ki jih čani odstopijo sekciji, arhiviramo. Omeniti je treba, da so bila prizadevanja za izdajo lastnega, pa čeprav ciklostilnega glasila, ki bi javnost obveščalo o delovanju skupine, kronana šele leta 1963, ko smo izdali svoj »Bilten«. Izdali smo ga z namenom, da izhaja le enkrat letno, da prinaša poročila o delu in podrobnosti z zanimivih akcij, medtem ko bomo strokovna poročila priobčevali v drugih revijah in listih. Člani sekcije so se oglašali s prispevki še v Proteusu, Speleologu, Naših jamah, Varstvu narave itd. 37


Članki iz Biltenov

Ad 3. Naj omenimo le najvažnejše akcije: 1956 je bila v sodelovanju z enim od zagrebških jamarjev prva od večjih akcij na Komno. S sedežem na Komni je skupina preiskala 20 objektov v območju Triglavskega narodnega parka. V juniju in juliju 1958 smo raziskovali okolico planine Viševnik in okolico Vogla ter pričeli z opazovanjem in raziskovanjem jame Govic. Julija in avgusta 1959 smo preiskovali Hribarice ter dolino Triglavskih jezer in zaključili z jamo Govic. To območje smo raziskovali tudi še avgusta leta 1960, ko smo podrobneje pregledali okolico Doliča, Hribarice in Prehodavce. Avgusta 1961 so trije člani rekognoscirali območje Gorenje Komne. Avgusta 1962 smo pregledali okolico planine Ovčarije in se spustili v okolico Brezna pod Rušnato glavo. Avgusta 1963 nas je oviralo vreme. Na Gorenji Komni smo v tednu dni preiskali le okrog 9 brezen. Avgusta leta 1964 je potekala akcija le kot kartiranje novih objektov na Gorenji Komni in za Debelim laštom. Na Kočevskem smo pričeli z obdelovanjem okolice Željnskih jam že leta 1955 in leta 1956 objavili prve rezultate. Spomladi 1958 smo v jami odkrili nove dele. Po navezavi stikov s turističnim društvom in planinskim društvom smo se leta 1957 podali na Mestni vrh in si ogledali tri znane jame: Ledeno, ki smo jo sklenili sistematičneje obdelati, kar nam je kasneje tudi uspelo, Jamo treh bratov in Eleonorino jamo. Za prvi maj tega leta smo tudi prekartirali Veliko goro nad Grčaricami, ob dnevu republike pa smo bili zopet na Mestnem vrhu. Ob novem letu 1959 smo kartirali okolico Travne gore, kamor smo se vrnili tudi ob prvomajskih praznikih. Avgusta 1959 smo kartirali okolico Loškega potoka kot predpripravo za barvanje. Jeseni tega leta smo se s pomočjo gozdne uprave Mozelj utaborili v koči pri Rakovi jelši in preiskali Brezni pri Treh križih ter nekaj jam v okolici Črnega potoka. Zatem smo se usmerili na Mirno goro, kjer smo 1. 1. 1960 kartirali ozemlje do Ponikev in Koprivnika. To ozemlje smo ponovno obiskali 29. novembra istega leta in se spustili tudi v Prepadino v Pretlih. Prvomajske praznike 1960 smo izkoristili za preiskovanje jam v Graščici pri Predgradu nad Kolpo. Ob tej priliki smo obiskali tudi poznano brezno Veliki Zjut. Druga skupina je merila v Ledeni jami na Mestnem vrhu. Na Mestnem vrhu smo našli jamo Zvezdico, ki smo jo nekajkrat obiskali, npr. novembra 1961 in večkrat leta 1963. Ledeno jamo na Mestnem vrhu in jame v njeni okolici smo obiskovali tudi še ob praznikih leta 1963 in 1964. Pozimi 1962 in spomladi 1963 smo obiskovali globoko brezno Pihalnik pri Podturnu, ki smo ga bili našli na akciji v Jazbino že v septembru leta 1961. V Pihalniku je bila dosežena globina 115 m. Kostelsko smo obiskali v prvomajskih praznikih leta 1962. Ob tej priložnosti smo med drugim nad Suhorjem zabeležili tudi Prepadno jamo, ki smo jo kasneje še dvakrat obiskali, in sicer novembra 1962, ko so nas ustavila jezerca v jami, in 1. maja 1963, ko smo jamo dokončno izmerili do globine 148 m. Akcije v letu 1964 smo usmerili v okolico Črnega potoka in Škortna.

Ad 4. Glede na različne potrebe ali morebitna naročila smo usmerjali akcije tudi v druga kraška območja. V to smer smo delali tudi glede na različna obvestila in želje, ki so jih izrazili posamezni člani sekcije, kolikor je pač bilo to mogoče in izvedljivo. 38


Članki iz Biltenov

Tako smo imeli redne ekskurzije, imenovali smo jih »šolske«, v Mačkovico in Logarček na Planinskem polju, enodnevne izlete v okolico Domžal, Polhovega gradca in Šmarne gore. Leta 1958 smo se spustili v vodnjak na Ljubljanskem gradu in pričeli s ponovnim merjenjem Taborske jame, česar pa nismo dokončali. Leta 1962 smo večkrat obiskali okolico Iga, leta 1963 pa Mengeško brezno in po naročilu cestnega podjetja novoodkrite jame ob novi kočevski cesti. Maja 1963 smo za Geološki zavod preiskali Ješičev prepad pri Gozdu nad Kamnikom. Tega leta smo se udeleževali delovnih akcij pri Vilenici in alpinističnega tečaja na Turncu. Aprila 1961 smo na akciji na Menino planino preiskali štiri nove objekte, med njimi že poznano Jespo. Med večjimi akcijami v tem obdobju je bil orientacijski ogled Brezna na Zgornji Lenčajski cesti, 5. novembra 1964. V globini okoli 140 m nas je ustavil slap zelo hladne vode in sklenili smo, da se vrnemo ob boljših vremenskih razmerah. Desetletno delo in zbiranje podatkov je dalo dobro osnovo za kasnejšo strokovno obdelavo posameznih območij. Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Mojih dvajset jamarskih let Dušan Novak

M

lad človek si želi razburljivega življenja, želi si odkrivati nove dežele, nove pokrajine, nove svetove v sosednjih osončjih. Mlad človek želi prispevati k napredku človeštva kar največ, pa naj bo to kot znanstvenik, umetnik ali le tehnik in delavec. Zato išče. Išče področja svojega udejstvovanja. Eno od takih področij, kjer smo pričeli spoznavati svet, naravo in se učiti, kako naj jo raziskujemo, so bili – in so tudi še zdaj – prirodoslovni krožki. Tiste čase smo se udejstvovali v prirodoslovnem krožku na realki. Ukvarjali smo se z vsem mogočim, od spoznavanja zgradbe te ali one praživali do spoznavanja rastlin in kamenin, ki grade našo ožjo domovino. Pri tem prizadevanju nas je Prirodoslovno društvo nagradilo z večdnevno ekskurzijo, ki naj bi jo vodil starosta mladih prirodoslovcev prof. Kunaver. In kam drugam nas je vodil kot na kras, v Škocjanske jame, v Postojnsko jamo, na tako ljubo mu Cerkniško jezero in v Rakov Škocjan. Ta ekskurzija je bila povod, da se nas je zbrala peščica gimnazijcev v Društvu za raziskovanje jam, kjer so nas radi sprejeli v svoje okrilje in nam dali prve napotke za bodoče raziskovalno delo. Društvo za raziskovanje jam je prav takrat iskalo mladih moči, kajti vrste članov se dotlej niso obnavljale in potrebno je bilo, da društvo zaživi z novim ognjem. Prva pot, ki nas je seznanila tudi z drugimi skrivnostmi in zanimivostmi temnega kraškega podzemlja, z ilovico, vodo in temo, je vodila v Mačkovico pri Lazah na Planinskem polju. Pa že prva jama je razredčila vrste mladih »jamarjev« . Pričakovali smo od jame vse kaj drugega, ne pa, da bomo na kraju umazani, utrujeni in mokri. Pa kaj, brez žrtev ni napredka! Kar nas je ostalo, smo ostali z jasnim ciljem, da pomagamo pri raziskovanju in spoznavanju naše domovine. Sledili smo starejšim, izkušenim članom še na mnogo zanimivih odprav. Preiskovali smo podzemeljsko Pivko, Magdalensko brezno, Postojnsko jamo in številne njene stranske rove. To so bile odprave, ki so trajale po več dni; neprestano smo bili v jami, s čolnom in nahrbtnikom. Mlado telo je z lahkoto preneslo te napore in še zdaj se radi spominjamo teh poti, popotovanja po Pivki mimo Otoške jame do Perkovega rova, kjer je avtor tega sestavka doživel svoj »mokri« jamarski krst. Padel je z nahrbtnikom vred iz čolna v Pivko. Prvih korakov v jami sta nas učila Ivan Michler in prof. Andrej Seliškar, to pa seveda ni šlo brez vedrega spremstva in pripomb neuničljivih Francija Bara in Egona Pretnerja, ki sta imela 39


Članki iz Biltenov

na zalogi vedno lepo število anekdot, ki so nas vedno sproti navduševale za raziskovanje, če bi bil kdo slučajno nekoliko utrujen in malodušen. Žal se je kasneje, kot povsod, pojavil »spor med mladimi in starimi«, nepotrebna zadeva, ki je povzročila, da smo se mladi pričeli osamosvajati, kar pa smo se bili že naučili, nam je še vedno trdno v zavesti. Vrsta dobrih tovarišev nam je ostala iz teh časov. Je že tako, da jamarstvo, prav tako kot alpinizem, vzgaja, kjer je samohodstvo domala obsojeno na neuspeh in kjer brez dobrega tovariša ne gre. Ne gre brez sodelavca, ki se mu more jamar zaupati na vrvi, od katerega je odvisno njegovo življenje. S temi tovariši smo že v prvih mesecih jamarstva obiskali marsikatero jamo: Šimenkovo brezno, jame za Šmarno goro in za Rašico, jame pri Dobrniču na Dolenjskem, leta 1950 pa smo pomagali pri merjenju vzhodnega rova Planinske jame. Ta rov je bilo treba podrobno izmeriti in preiskati njegove značilnosti. V nelahkih razmerah smo vsakokrat vztrajali v jami po 25 do 30 ur in bili zatem dan prosti. Preko 2500 m dolg rov nas je dodobra izučil in prekalil. Merili smo ga dobre tri tedne in ob tem je bilo opravljeno tudi barvanje potoka, ki teče v jami. Naučili smo se mnogo novega o gibanju v jami, o ravnanju z acetilenkami, ki so nam nonstop nagajale in smo se pogostokrat vrnili iz jame le z eno lučjo ali ob sveči. Ti stiki s svetom, tako rekoč z ožjo domovino, so me še bolj spodbudili, da sem se, takrat abiturient, odločil za študij ene od prirodoslovnih panog. Tak študij mi je omogočil še poglobljeno spoznavanje domačega ozemlja, na katerem smo tudi kasneje podrobneje in pogosto delali. Iz teh časov mi je ostal še najbolj v spominu izlet v Šimenkovo brezno nad Stično. Peščica mladih se je z acetilenkami in vrvjo pognala v gozd, kamor nas je vodil vaški fante. Vedeli smo za to brezno, kaj več pa nam o njem ni bilo znanega, čeprav je bilo že pred vojno dodobra preiskano. Na vrv smo navezali kol, Janez ga je zajahal in spustili smo ga v temo. Ko je dosegel dno, kup dračja, lesa in listja, je »izstopil« in sledil sem mu. Tovariši so me počasi spuščali. Vrv se je

Na železniški postaji v Lazah

40


Članki iz Biltenov

vrtela, sukal sem se in nihal od stene do stene. Lovil sem se za stene in debla, Janez pa me je opozarjal, naj pustim les in naj ga hitro potegnemo gor. Šele tik ob njem sem spoznal, kaj se je zgodilo. Janez je stal na kupu dračja, ki se je ujelo na nekaj zagozdenih deblih, pod njim pa je kamenje padalo še dalje v temo ... Vse se je srečno končalo. Janeza sem potegnil ven, odtlej pa si takega spuščanja v jamo ne privoščimo več. S seboj smo vedno tovorili takrat še težke železne žične lestve in vrvi; vedno smo se zavarovali, kajti spoznali smo, da je življenje enega naših tovarišev le vredno prelitega potu ... V naslednjih letih sem s tovariši ali sam podrobneje spoznaval kraška ozemlja na Notranjskem in Dolenjskem. Spoznaval sem zanimivosti in lepote Planinskega in Cerkniškega polja, Rakovega Škocjana, Snežnika, Ribnice itd. Po drugi strani pa smo pričeli preiskovati kraška območja tudi v Alpah, kar nam je dalo novih spoznanj. Ta ozemlja so bila slabo poznana, vendar z vrsto značilnosti, ki še čakajo na raziskovalce. Dobrih ducat let je že od prve sistematične in večje akcije v ta svet. V tistem času smo proslavili tudi zaključek mojega študija na fakulteti. Preiskovali smo okolico Bohinjskega jezera ter se kasneje podali na Komno in v območje Doline Triglavskih jezer. Na eni od prvih akcij smo se utaborili v majhni sobici v Domu na Komni. Bila nas je skoraj desetina in z nami je bil tudi tovariš iz Zagreba, ki je komaj pričel spoznavati naše gore. Prečesali smo bližnjo okolico Planine na kraju ter se podajali v strelski vrsti proti Lopučnici. V divjini Gorenje Komne smo našli dela za vsa naslednja desetletja. Ekipa je bila lepo ubrana, žal le, da tovarišev, ki so takrat bili z nami, ni več v naših vrstah. V letih 1957 do 1959 smo se večkrat spustili v Govic, eno od najbolj zanimivih jam, ki sem jih kdajkoli obiskal. Zanimiva ni toliko po obliki kot po funkciji in po pristopu. Iz jame po vsakem večjem dežju bruha voda, ki ne more odtekati po podzemeljskih poteh neposredno v podvodne izvire v Bohinjskem jezeru. Iz ozke odprtine v steni Pleše pod Pršivcem tedaj pada nekaj deset metrov visok slap. Do jame vodi dostop le po strugi hudournika, v zadnjem delu pa moramo plezati po gladki, skoraj navpični plošči nekaj desetin metrov visoko. Nekajkrat nas je pri prodiranju ustavila podzemeljska voda na pol poti, ob zadnjem obisku pa je vladala huda in dolga suša. To nam je dalo upanje, da bomo prodrli do kraja jame, dokler je pač mogoče. V zgodnjem jutru smo se podali do jame, ko še ni bilo vroče in sonce še ni prehudo pripekalo v »plato«. Večkrat mi je bilo kar tesno na njej, vendar smo še vedno brez nesreče dosegli vhod v jamo. Po kratkem počitku in uživanju jutranjega Bohinja smo se spustili po rovu do Nandetovega okna. Tu je nekaj deset metrov globoko brezno, ki smo ga poimenovali po našem nekdanjem sodelavcu, novinarju, ki nas je včasih spremljal na naših poteh. Bil je tudi v Govicu in si je tako nagrado zaslužil »v potu svojega obraza«. Še globlje, na dnu večje dvorane, smo dosegli podzemeljsko jezerce. Ko smo razpravljali, ali se vidi in kaj se vidi na oni strani, ali se špranja nadaljuje ali ne in koliko je jezerce globoko, je vse dvome in razprave vehementno rešil naš mladi spremljevalec s krepkim »štrbunk« v vodo. Splaval je na drugo stran in povedal, da se rov nadaljuje le še nekaj metrov; potopil se je na dno in ugotovil, da se med skalovjem ne da naprej; zlezel je ven in zahteval dober požirek »kačje sline«, da bi se ogrel. Voda ni bila kaj prida topla tam v globini preko sto metrov. Z odločnim ukrepom pa je rešil vprašanja, ki bi nas lahko še dalj časa trla. In tako smo hodili v gore, pa zopet v Šahen, na Veliko goro, v Rog in na Mestni vrh. V Šahnu smo odkrili podzemeljski tok Rinže, na Prehodavcih razvodnico med Savo in Sočo. Vsako nedeljo in vsake praznike smo se srečavali na avtobusu ali na vlakih. Mnogo jamarjev se je zvrstilo pred mojimi očmi in na naših izletih. Nekdo je prišel dvakrat, trikrat, nekdo le enkrat. Marsikomu ni bilo do tako napornega raziskovalnega dela; bil je brez športnega ali strokovnega cilja, iskal je le družbe in zabave. Za takega naša družba ni bila. Nam je bila zabava v delu, v iskanju nečesa novega, še neodkritega, v naporih in presenečenjih v temnem podzemlju, v življenju v naravi, v spanju v spalnih vrečah in kuhanju na odprtem ognju. — Saj res, mnogo lepih večerov smo preživeli ob ognju, ob zanimivem pogovoru in šalah. 41


Članki iz Biltenov

Ostala je le še peščica ljudi, od katerih so se nekateri že razvili v tehnično in strokovno dobro podkovane jamarje, na katere še vedno lahko računamo, drugi pa raziskujejo kras že samostojno, glede na svoj strokovni cilj. Ne brez uspeha! S prizadevanji mladih se širi naše obzorje in poznavanje naše ožje domovine, širijo se stiki s svetom. Mimo tega pa je srečanje jamarjev vedno doživetje, kjer se človek zave, da se je srečal s tovariši, s pravimi prijatelji, na katere se ob vsakem času lahko zanese. Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Svetli noči brez meseca in zvezd Marjan Raztresen

Č

asa je bilo tako malo in jama je bila tako zapeljiva! Videli smo jo prvič pred letom ali kaj. Majhna odprtina, komaj toliko velika, da bi jo z lahkoto obsegel z rokama, je zijala v cestnem jarku nad Dolenjskimi Toplicami. Domačini so nam pripovedovali, da se pozimi iz nje vali gosta megla, iz česar je bilo mogoče sklepati, da se za majhno odprtino skrivajo velika jamska prostranstva. Ko smo bili prvič pri Pihalniku, smo le toliko zlezli vanj, da smo se prepričali v svoje domneve: iz majhne »predsobe« se je odpirala pošastno temna odprtina, iz katere je še dolgo bobnelo, če je padel vanjo kamen. Časa smo imeli eno samo noč, tisto od sobote na nedeljo. Kolikor bi se raziskovanje zavleklo, bi ga lahko morebiti podaljšali na nedeljsko dopoldne, da bi se potem popoldne vrnili v Ljubljano. Noč, ki se je začela spuščati, nas ni niti malo motila. Prej bi nas motilo, če bi vzhajalo sonce, ko bi morali sami v kraljestvo teme. Štirje smo bili, ki smo tvegali tisto noč. Zadnji je bil še zunaj in si je ogledoval zvezde, ko je bil prvi že nekako trideset metrov globoko. Drugi je bil v »predsobi«, tretji med prvim in drugim. Povsod razen zunaj je bilo nevarno: če bi zadnji sprožil kamen, bi priletel tistemu v »predsobi« na glavo; če bi taisto storil kateri izmed dveh zgornjih v jami, bi se zgodilo isto. Prvi pa je bil na tako izpostavljenem mestu, da bi bil vsak najmanjši spodrsljaj usoden: potegnilo bi ga v globino, kdo ve, kako globoko. Kamen, ki se je sprožil izpod nog, je padal še zelo, zelo dolgo ... Zgornji je zabrisal za seboj vse sledi in spustil v prvo dvorano vso prtljago, preden se je sam stlačil skozi odprtino. Potem je bila njegova prva skrb, da je našel primerno skalo, okrog katere je privezal vrv. Po njej bomo plezali, ko se bomo vračali. Srednja dva sta bila zaposlena s transportom drugega materiala ter z merjenjem in zbiranjem biološkega in geološkega materiala. Prvi se je razgledoval okrog, kje bi bil spust v globino najprimernejši. Še dva sta prišla k prvemu in vsi trije skupaj so toliko razsvetlili veliko odprtino, da je bilo mogoče videti dokaj globoko. Velikanska je bila; nihče izmed njih ni pričakoval za tako majhno špranjo v cestnem jarku tako velikansko jamo. Skala je bila kar se da krušljiva in zelo je bilo treba paziti, kje bi pritrdili lestve. Ko je bilo delo opravljeno, je z vseh treh tekel znoj v potokih; takega pasjega dela že dolgo niso imeli v jami. Po ozkem kaminu se je prikolovratil še zadnji. Kamenje je trkalo ob čelade kot toča ob opečnato streho. »Fantje, če smo lestev slabo pritrdili, povejte jamarjem v Ljubljani, da jim zapuščam svoj stari nahrbtnik,« je rekel tisti, ki je prvi stopil na prvi klin lestev. »Kolikor bi stvar začela postajati sumljiva, me pravočasno obvestite, da bom mogel odskočiti in da mi lestev ne bo padla na glavo ...« 42


Članki iz Biltenov

Vrgli smo šestdeset metrov lestev. »Če je to normalna jama,« je menil nekdo, »mora biti to dovolj. Kolikor je nenormalna, smo prav taki tudi mi, ki se spuščamo vanjo ...« Karbidovka na lestvi je postajala vedno manjša. Plamenček se je razblinil v svetlo piko, ki je svetila tam daleč, daleč spodaj. »Vidim dno!« je nenadoma zakričal tisti iz globine. »Le nekaj metrov pod menoj je!« Za trenutek je umolknil. Nato je nadaljeval, vendar z drugačnim tonom v glasu: »Samo polička bo to. Jama se nadaljuje z zelo strmim rovom ...« Trem zgoraj je bilo mnogo več do šale kot tistemu na lestvah. Zategnili so vrv, s katero so ga varovali, tako da ni mogel dalje, in ga vprašali: »Ti je kaj vroče? Če ti je, potem si gotovo žejen. Tukaj imamo fantastično hladno oranžado. Ali si morda upehan? Potem bi ti seveda prijala cigareta. Tukaj zgoraj kadimo, veš ...« Nekajkrat je bilo treba ponoviti te besede, da je oni spodaj dojel, za kaj gre. Pihal je od jeze, vendar to ni bil pravi srd. Že pogosto je doživel v jami kaj takega. To je bila ena izmed priložnosti, da so se fantje nasmejali. Pristal je na dokaj obširni polici, ki jo je poprej dodobra preizkusil, če je dovolj trdna; prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi bila polica pretanka in bi se vdala pod njim pa ga potegnila s seboj v neznano globino. »Dobro bi bilo, če bi prišla še dva,« je zakričal navzgor. »Odvezal sem se že. Potegnita vrv!« Medtem ko sta drugi in tretji plezala, je imel prvi dovolj časa za počitek. Kadil je, zadovoljno puhal dim, ki se je valil v višino, in dajal opazke, ki so bile za plezalca vse prej kot spodbudne. Vendar nista zamerila. Celo vesela sta bila, da skrbi tako zgoraj kot spodaj nekdo zanju. Tretji je stopil na polico, ko je nekdo nenadoma vzkliknil: »Kaj je to mogoče?! Ura je bila pravkar že polnoč!« Zdaj je čas začel priganjati. Treba je bilo priti do konca jame in nato seveda še iz nje! Razpoka je bila podobna drči za spuščanje lesa; razlika je bila le ta, da je bil nad glavo strop, visok ponekod meter in več, ponekod le toliko, da je šla glava skozi. Ko je bil prvi na sredini drče, so začele švigati iz teme temne sence. Netopirji so se zbudili, deloma zato, ker je prišel njihov čas in so se odpravljali na lov, deloma zaradi tega, ker so jih prebudili prvi ljudje, ki so kdaj koli prišli v to globino. Vrv je enakomerno drsela preko rame in skal ter spuščala prvega vedno globlje in globlje. Nenadoma se je ustavila. »Spodaj sem,« je rekel. »Dalje ne gre več. Razen če bi kopal.« »Ni treba. Dovolj je,« sta odgovorila dva nad njim. Eden izmed njiju je varoval, drugi je šel za prvim. Ura je tekla, kot bi jo podil sam vrag. »Če je vse tako, kot mora biti,« je rekel prvi, »bi morala biti zdaj več kot sto metrov pod zemljo. Računi kažejo tako.« Pregledala sta še enkrat vse, kar sta imela zapisano, in ugotovila, da sta res tako globoko. Spodaj je bila velika dvorana, katere prebivalci so bili netopirji. Tam so bili varni pred sovražniki, kajti tako globoko si ni nihče upal. Pa tudi mogel ni. Pot nazaj je bila počasnejša kot tista navzdol. Drča je bila gladka, zanesti se je bilo treba samo na vrv, na svoje roke in noge, ki so bile tako negotove na spolzki glini. Ko je bil en napor končan, je sledil drugi: plezanje po vihravih lestvah bi lahko označili vsaj za utrudljivo. Tisti, ki je ostal na vrhu brezna, z roba katerega so padale lestve, je medtem zaspal spanje pravičnega. Privezal se je k steni in še k lestvam, si navezal vrv, ki je tekla v globino, okrog pasu in roke ter mirno zaspal. Mnogo bolje je spal kot pogosto doma v topli, mehki postelji. Zbudilo ga je trzanje vrvi. Vlekel je, da so ga bolele roke, in izvlekel dva, nato je prvi izvlekel še tretjega. Vsi štirje so postajali vedno bolj zaspani in utrujeni. Roke jih niso več tako ubogale, kot bi bilo treba, noge niso bile poslušne kot zvečer, oči so lezle skupaj. 43


Članki iz Biltenov

Zdaj je najprej eden splezal do »predsobe« in odtod vlekel prtljago. »Dovolj mi je že tega,« je dejal naenkrat, »naj pride še kdo sem in mi pomaga!« Šel je eden, se navezal na vrv in začel plezati. Bil je pri prvem, spustil vrv in drugi spodaj je navezal nanjo nahrbtnik. Le do sredine je prišel: vrv, taista vrv, na kateri je bil nekaj minut pred tem navezan človek, se je odtrgala in nahrbtnik je zgrmel na polico, kjer sta ga prestregla onadva spodaj. Vsi štirje so postali zeleni od strahu. Le malo je manjkalo, pa bi se stvar končala na moč tragično ... Dela je bilo toliko, da nihče ni utegnil pogledati na uro. Šele ko je bil prvi zunaj in si je krmežljavo pomel oči, je presenečen sporočil ostalim spodaj: »Tukaj zgoraj je visoko sonce in ura je že deseta!« Ko je bila prtljaga vsa na soncu in ljudje tudi, so štirje fantje našli prikupno jaso, znosili nanjo prtljago, polegli poleg in v trenutku zaspali. Ko so se zbudili, je bila njihova prva misel steklenica hladnega piva. ••• Natančno smo vedeli, v kaj gremo. Premagati smo morali sedemdesetmetrsko brezno, pritrditi še trideset metrov lestev in se spustiti na dno, da bi od tod začeli raziskave po prostranih hodnikih, ki so se vili od tod dalje po Prepadni jami na Kočevskem. Za spuščanje prtljage smo sestavili sistem škripčevja, ki nam je odlično služil. Tisti, ki niso bili zaposleni s transportom, so se ukvarjali z biologijo ali geologijo, da ne omenimo merjenja, ki je vzelo še največ časa. Taborišče smo si postavili dobrih sto metrov pod zemljo v velikanski dvorani na kraju, kjer ni kapljalo s stropa, kjer ni bilo nevarnosti, da bi se kdo skotalil med spanjem še niže in kjer je bilo v bližini jezerce, primeren rezervar za kuhinjske potrebe. Spodaj nas je bilo osem ali deset. Potem ko smo si ogledali okolico in prišli do prvega velikega jezera, preko katerega bomo naslednji dan zaveslali s čolnom, ki smo ga prinesli s seboj, smo začeli kuhati večerjo, ki je imela več obrokov kot elitna večerja v elitnem ljubljanskem hotelu. Za predjed je bil na primer sendvič z marmelado in čebulo, potem pa je šlo dalje v tem stilu do kave, ki je bila še najbolj normalna zemeljska jed. Potem smo začeli pripravljati postelje. No, posteljo je pač vsakdo prinesel s seboj; to je bila spalna vreča, za katero je bilo treba najti primeren prostor. Tisti, ki so imeli s seboj razen tega še gumijasto blazino, so bili pravi gospodje. Ostali so morali položiti pod sebe šotorska krila ali kaj drugega, kajti mraz od spodaj je nekaj strašnega; mnogo strašnejši je kot mraz od zgoraj, proti kateremu se laže zavaruješ. Straže nismo postavili. Ni bilo potrebno. Nič ni kazalo, da bi nas lahko ponoči presenetila visoka voda. Tako nenadoma ne bi mogla narasti, da bi nas ogrozila. Dvorane in hodniki so bili preveliki. O slačenju pred spanjem seveda ni bilo govora. Vsakdo si je slekel le pajaca, umazanega od gline, ter si sezul čevlje – pa je bil pripravljen za spanje. Ker za umivanje zob ni bilo primernega prostora, pa tudi voda za zobe ni dobra, smo si drugače poskušali ohraniti zdrave zobe in ustno votlino: s požirkom žganja, ki je pred spanjem odlično uničil vse morebitne strupene snovi v nas. »Povejte mi,« je začel nekdo filozofirati, »na čem je bolje spati, na glini ali na kamenju? Osebno sem že mnogo razmišljal o tem, pa do pravega zaključka nisem prišel...« »Danes imaš odlično priložnost,« je odgovoril drugi, ki se je že basal v svojo vrečo. »Noč razdeli na dva enaka dela, točno na sredini med obema naj te zbudi budilka, pol noči prespi na glini, drugo polovico pa na kamenju. Ali pa obratno, kakor hočeš. Sam se boš moral odločiti za vrstni red, da nam ne boš kasneje očital, češ da ti poskus ni uspel zaradi vrstnega reda, kakršnega smo ti sugerirali mi. Nocoj boš morebiti lahko zbral bogato gradivo za doktorsko disertacijo 44


Članki iz Biltenov

na to temo. Dokazoval boš lahko marsikaj, kajti malo je tako norih, ki bi šli preverjati, če je ponoči v podzemlju res vse tako, kot bi napisal ...« Prvi je to vzel skorajda resno, ko je odgovarjal: »Glina ima svoje dobre in slabe strani. Na eni strani je mehka in si ne ožuliš bokov, na drugi strani pa je mokra in utegneš dobiti zaradi vlage revmo pa še kaj drugega. Prav tako ima svoje dobre in slabe strani kamen. Je sicer robat in te ožuli, toda če ga dobro obložiš, je lahko morda spanje na njem dokaj prijetno. Razen tega je njegova prednost v tem, da ne izžareva nadležne vlage.« Nihče ni gledal, kam je filozofsko navdahnjen kolega legel. Vidljivost je v podzemskih jamah, kot znano, precej majhna, nikomur pa ni bilo toliko do tega, da bi vstal in bil priča tega poskusa. Večina je že bila v vrečah; vendar večina še ni spala. Popraviti je bilo treba še to in ono na ležišču: potegniti zadrgo prav do vrha, premestiti kamen, ki se je spravil okrog boka, popraviti zglavnik, ki ni bil nič drugega kot par čevljev pod nahrbtnikom. Menda je bila ura komaj deset zvečer, ko smo zaspali. Spanje pa ni bilo mirno: nekateri so se premetavali zaradi mraza, drugi so sanjali strašne sanje, o katerih ni, da bi pisali, spet nekateri so v sanjah govorili ženska imena. Celo tisti, ki so bili do tedaj znani kot veliki zaspanci v jutranjih urah, so vstali tisto jutro, ki je vzšlo brez dneva, brez svetlobe z neba in brez oblakov nad glavo, zelo zgodaj. Bolje je bilo hoditi okrog in si razgibati ude, da jih ni spreletaval mraz, kot trepetati v vreči, pod katero se je plazil kot prihuljena pošast mraz s svojimi mladiči. Fantje, jamski ljudje so morali pa res nasankati,« je menil nekdo v zgodnjih jutranjih urah tistega dne, ki so ga osvetljavale le karbidovke. »Mislim, da se sam ne bi rad prijavil med jamske ljudi ...« Večina drugih je bila enakega mnenja. Ker pa je bilo to prvič, da so tako preživeli noč, je bila to odlična šola za prihodnje podvige. Kljub temu, da je večina tedaj sklenila, da v prihodnje ne bo več prenočevala v hladnem podzemlju, si je vsakdo premislil v trenutku, ko je bil spet zunaj, na soncu in toploti. Skoraj smo že pozabili, kako nas je zeblo tisto noč, eno izmed mnogih, ki smo jih preživeli pod zemljo. Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

V gore ne hodimo samo zaradi gora Stane Tomc

Č

lani Jamarskega kluba PD Železničar posvečamo posebno pozornost vsakoletnim akcijam v Julijce. Nanje se še posebno skrbno pripravljamo, saj so za vsakogar izmed nas nepozabna doživetja. Pred odhodom se v klubu pogovorimo, kje in kako bomo delali, ter predlagamo, na katerih mestih so naši jamarji že raziskovali, ker bi ponovna akcija na že raziskana področja pomenila izgubo časa in denarja. Zatorej se odpravimo na novo, za nas popolnoma neznano področje, ki ga dodobra raziščemo, ali pa nadaljujemo tam, kjer smo ostali prejšnje leto. Nemalokrat ostanemo praznih rok, vendar nikoli ne izgubimo jamarskega zagona. Tako se nam je zgodilo tudi lani, ko smo dobesedno prečesali neki greben, ki nam ga je priporočil geolog. Našli smo samo zelo razjeden svet, porasel z borovci, o breznih pa ni bilo sledu. Proti večeru, ko nam je že zmanjkalo časa, da bi se napotili proti drugemu »priporočenemu« področju, smo se napotili na gorsko sedlo, da bi si z višjega ogledali naše planine in uživali ob zahajočem soncu in med vršaci, ki so po dolinah metali dolge sence. Ko smo se vzpenjali vse više 45


Članki iz Biltenov

in pod nogami drobili odkrušeno kamenje po neizhojeni poti na melišču, kamor zaide le redek planinec, je nekaterim planinska žilica že nehala utripati in so kar od tam občudovali gorsko pokrajino. Le dva navdušenca sta hotela na sicer lahko dostopen vrh gore na levi strani sedla. To sva bila s Tonetom. Najina navdušenost se je kmalu obrestovala. Ko sva se tik pod vrhom ozrla na sedlo proti tovarišem, sva opazila, da sedijo na robu širokega venca brezen, ki so nastala zaradi delovanja vode. Pozneje smo ugotovili, da se venec nadaljuje po vsem pobočju. Tako nas je doletela zelo čudna jamarska sreča. Sedaj si nam ne bo treba več delati skrbi, saj imamo pred seboj še dovolj plezanja po lestvah in odkrivanja jamskih kotičkov. Verjetno je to tista čarobna sila, ki nas privlači, da vztrajamo kljub hudim trenutkom v jami in »težkim« trenutkom, ko te ogromen nahrbtnik, napolnjen z jamarskimi rekviziti, pritiska ob tla. Morda nas privlači tudi to, da hočemo preizkusiti sami sebe, čeprav nevarnost ni tako velika ali je vsaj manjša od nevarnosti, ki preži avtomobilistu. Verjetno se je misel o veliki nevarnosti utrdila iz strahu, ki ga imajo ljudje, saj je jama po pripovedkah vedno nekaj strašnega in groznega, prostor, kjer živijo same pošasti. To niso šale, ker danes tako misli še marsikdo. Jame v planinah niso tako lepo zasigane, kot so jame v nižinskem svetu, toda vseeno za jamarja pomenijo veliko. Že sam trud, da zvlečeš vso opremo tako visoko v hribe in prideš do jame, ti da veliko spoštovanje do vsake jamice in brezna, da jih znaš ceniti kljub njihovi skromnosti. Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Listi iz dnevnika neke akcije Janez Rogelj

P

rvi dan. Danes je ponedeljek. To je dan, ko smo pričeli z raziskovanjem Brezna v Kobiljih grižah. Naša skupina je bila naprošena, da pomaga pri podrobnem merjenju. Namen meritve je bil, da poda točno lego spodnjega dela brezna. To je potrebno zato, da bi z vrtino dosegli vodni tolmun, ki je na dnu okoli 75 m globokega brezna. Postojna je skoraj brez vode in poizkuša vse, da bi na najbolj primernem mestu našla vodo. Pozno popoldne smo krenili iz Ljubljane. Zaprašene lonce in opremo, ki je pri raziskovanju potrebna, smo naložili na kombi, ki nas je odpeljal proti Postojni. Na cilj smo prispeli po kolovozu, ki so ga izkopali tanki bližnje garnizije. Postavili smo šotor in odprli nahrbtnike. Fon in Janez sta takoj krenila na delo. Spustila sta lestve, očistila najbolj nevarna mesta ob lestvah in potegnila telefonsko žico. Drugi smo ju varovali. Ko je Janez dosegel najnižjo točko, smo z zanimanjem prisluhnili njegovem opisu. Opozoril nas je na padajoče kamenje, ki se ruši v razmajanih in razmočenih razpokah. Kmalu je izjavil, da mu neprestano ropoče po čeladi, in se vrnil. Vodja se je prekomandiral v kuharja in odprl nekaj pločevink »graška sa piletinom«, drugi pa smo se zabavali po svoje. Ko je bila večerja kuhana, smo jo v hipu pospravili, zatem pa se je pojavil podoben problem kot v Postojni: voda za pomivanje posode. Edina voda v bližini je bila le 73 m daleč, vendar v breznu in nikomur se ni dalo, da bi šel ponjo. Družno smo se dvignili in odšli raje do 3 km oddaljenega studenca. Z vodo smo zatem zelo varčno in skromno gospodarili. Zlezli smo v spalne vreče in ob komarjevi glasbi skušali pospati. Drugi dan. Zjutraj nas je prebudilo sonce, ki nam je sijalo v šotor. Fon, ki se je s svojo posteljo vgnezdil pred vhodom v šotor, nam je pripovedoval, da je ponoči slišal, kako so se okoli šotora plazile lisice. Zajtrk je bil pozen, vendar obilen. Merilec Bogo je pri jami že pripravljal palice, ki jih bo potreboval v jami. 46


Članki iz Biltenov

Spustili smo se v brezno. Najprej Fon, nato jaz; Bogo je pričel z merjenjem. Utaboril sem se na prvi polici in pomagal Bogu pri merjenju. Nekaj časa je bilo vse v redu, zatem pa je pričel lesti hlad v kosti. Delali smo do poznega popoldneva in komaj čakali na večerjo. Bile so zopet konzerve, vendar smo jih pospravili z velikim tekom. Nekaj časa smo še vztrajali v dimu pri ognju in preganjali komarje, naposled pa smo zlezli v spalne vreče. Tretji dan. Danes se je najbolj izkazal Fon. Pri merjenju pod prvo stopnjo so nastopile pogoste težave, ki jih je reševal, da ne omenimo kamenja, ki je padalo iz razpok. Z Dušanom sva bila dežurna na stopnji in sva poslušala, kaj se pod nama dogaja. Nekajkrat sva v strahu prisluhnila, kadar se je pod nama utrgal kamen ali kos blata in zaropotal v globino. Na srečo se je marsikdaj prej raztreščil in ustavil v drugih razpokah. Le-to naju je včasih pogrelo, sicer pa sva se grela nad plamenom acetilenke. Tudi ta dan je minil. Sonce je že zahajalo, ko smo se drug za drugim vračali iz jame. Temno je že bilo, ko sem prilezel ven, vendar je bilo mnogo topleje kot v jami, kjer je bilo treba stati in čakati na polici. Brezno je bilo izmerjeno. Dosegli smo vodno gladino. Če smo hoteli večerjati, je bilo treba prinesti vodo. Umazani, v škornjih in čeladah, smo se napotili k studencu. Četrti dan. Ker je bilo merjenje zaključeno, je bil ta dan namenjen pospravljanju materiala. Potegnili smo lestve iz brezna, jih očistili in vse pripravili za odhod. Fon je dal preroško izjavo, da sluti, da to ni naš zadnji obisk brezna. Njegove domneve so se kasneje uresničile. Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Dachstein Dušan Novak

D

vakrat sem bil v bližini tega značilnega vrha, nam najbližjega tritisočaka (3004 m), ki se strmo vzpenja nad planotastim alpskim masivom. Masiv, ki ga obdajajo strma pobočja alpskih dolin, obsega le 260 km2, ima pa vrsto zanimivosti in značilnosti. Kot prvega obiskovalca Dachsteina štejejo Fr. Simonyja, ki je 1842. leta prvi zlezel na vrh. Drugo odkritje izvira iz leta 1910, ko so odkrili dachsteinske jame. Te so me obakrat posebej zanimale. Prvikrat smo bili obiskali Obertraun, mestece ob Hallstattskem jezeru, že pred 19 leti. Poleti tega leta smo jamarji iz Ljubljane sodelovali pri raziskovanju kraškega sveta v Totes Gebirge in spotjo želeli videti tudi znamenite dachsteinske jame. Tega leta so šele gradili žičnico, ki pa je poizkusno že obratovala. Kljub temu smo morali premagati stotine stopnic na stezi, ki vodi iz Obertrauna (608 m nad morjem) do planine Schönberg na višini 1350 m, kjer sta jami. Žičnica je prepeljala prve goste šele leta 1951. Na planinski stezi smo se dodobra izmučili in zato porabili tudi več časa za obisk, kot bi ga sicer. Vendar nam truda ni bilo žal. Ogled Ledene jame je poplačal vsako kapljo obilno prelitega znoja. Izdelki umetnice narave so bili z umetniškim okusom osvetljeni in mestoma banalni ledeni kapniki so s tem pridobili na vrednosti. Celoten vtis pa je težko opisati – treba si je jamo ogledati. Prepričan sem, da doslej še nikomur ni bilo žal. Posebej težko sem pričakoval drugi obisk te jame, kajti znano je, da se količina ledu in njegova lega v ledenih jamah spreminjata. Ko smo izvedeli, da bomo to jamo obiskali tudi v času mednarodnega speleološkega kongresa leta 1961, sem se seveda prijavil prav za ta del poti. To pot smo se pripeljali do jam z gondolo. Pred jamami so vso mednarodno druščino pozdravili in pogostili, nakar smo se po skupinah odpravili v Ledeno in v sosednjo Mamutsko 47


Članki iz Biltenov

jamo, eno izmed najdaljših jam v Alpah. Medtem ko je Ledena jama bolj znana zaradi svojega ledenega okrasja, je Mamutska zanimivejša za strokovnjake zaradi svojih oblik, oblike rovov, dolžine in nastanka. Ledena jama nas res ni razočarala. V podrobnostih se je slika, ki sem jo imel še vedno v spominu, spremenila in vsak korak je prinesel nekaj novega. Po obisku jam smo se z žičnico iz krnice Schönbergalpe dvignili na Krippenstein, do novega hotela na višini 2100 m. Na kratko smo si ogledali planoto, ki se dviga med 1800 in 2000 m nad morjem in je obdana z višjimi vrhovi, nad katerimi gospoduje sam Dachstein. Doživeli smo zanimiv pojav: višinsko bolezen, ki smo jo nekateri premagali brez težav, nekaj udeležencev pa so morali s prvo gondolo spustiti v dolino. Razmeroma hiter dvig z višine okoli 600 m na preko 2000 m je pustil posledice. Skoraj vsi smo se počutili utrujene, zaspane in brez posebne volje. Niti dobro kosilo nas ni spodbudilo. Manjša skupina si je ogledala še bližnjo raziskovalno postajo, kjer sistematično opazujejo dinamiko kraškega procesa v visokogorskem krasu in merijo padavine, trdote voda itd. Ti podatki so pri obravnavanju zakrasevanja zelo pomembni. Po povratku v dolino so nas organizatorji kongresa popeljali še v bližnji Hallstatt in v sedaj že opuščen rudnik soli. Ogledali smo si težke delovne pogoje nekdanjih rudarjev, stari del mesta, pokopališče in druge zanimivosti srednjeveškega kraja. Turistični delavci so znali do zadnjega izkoristiti vse značilnosti svojega kraja, da privabijo tujce. Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Prvič v kraljestvu večne teme Anton Jenc - Žila

B

ila je nedelja, dan, ki ga navadno namenim postopanju po gozdu. Topli poletni sončni žarki so me zbudili že navsezgodaj. Hoja v hladnem jutru je bila zelo prijetna. Nekaj časa sem jo ubiral po stezi, ker pa ni bilo med visokimi smrekami veliko podrasti, sem zavil kar počez. Prečkal sem zvožen kolovoz in se znašel med golimi skalami, ki so pritegnile mojo pozornost prav zato, ker so bile drugačne, kot je bil ves ostali gozd: med skalami so se odpirale odprtine, majhne jame. Morda bo med njimi tudi kaka večja, sem pomislil. Prav zanimivo bi bilo najti v tem gozdu kaj nenavadnega ... Skoraj sem že obupal, ko je pred mano zazijalo velikansko brezno, ravno pravšnje: ne prestrmo in ne čisto vodoravno, prav tako, kot sem si ga zaželel nekaj pred tem. Obstal sem pred odprtino, ki je nemo zijala vame. Kolikor bolj sem gledal vanjo, toliko bolj se mi je zdelo, da me bo zdaj zdaj potegnila vase. Premagal sem strah, ki se me je začel lotevati, zavil okrog grma, ki je rasel tik ob robu, zbral ves svoj pogum in se začel spuščati v globino. Pot ni bila nevarna, le nekoliko bolj strma je bila; nevarnejši kot pot je bil strah ... Že po nekaj metrih se je jama zravnala. Prižgal sem baterijo in njen žarek je razparal temo. Previdno sem začel prodirati v notranjost. Vse bolj in bolj me je objemala tema. Čeprav nisem vraževeren, sem nehote pomislil na skrivnostne pošasti, ki me bodo vsak čas zmlele v teh neznanih teminah. »Kaj pa, če vse tisto o hudobcih in hudobnih jamskih bitjih res drži?« sem pomislil. »Stare knjige precej pišejo o tem. In zelo resno omenjajo te pošasti ...«

48


Članki iz Biltenov

Ta misel mi še ni šla iz glave, ko sem zaslišal čuden šum, ki se mi je bližal. Že sem videl veliko, črno pošast, ki je prihajala vsak trenutek bliže moji glavi, ki mi bo zdaj zdaj začela piti oči ali me bo zdrobila v prah. Še trenutek, še enega ... Oddahnil sem si. Zgrešila me je ... Pogledal sem okrog sebe, se obrnil, še enkrat, še enkrat ... Začel sem teči, kolikor so me noge nesle. Spotikal sem se, svetil predse, tekel, da mi je zmanjkovalo sape, toda svetlobe ni in ni bilo. Kljub strahu sem se ustavil in začel misliti. Kako sem mogel vendar biti tako nor! Saj sem vseskozi tekel v nasprotno smer, proti notranjosti jame in ne proti izhodu! Posvetil sem okrog – in zagledal na steni pred seboj majhnega netopirja, ki je pravkar širil krila in hip zatem zletel. Povzročil je prav tak šum, kakršnega sem slišal nekoliko pred tem in za njim že videl velikansko črno pošast, pred katero sem zbežal ... Zasmejal sem se. Moj smeh je odmeval od sten in se razbijal na stropu. Vendar ta smeh ni bil prisrčen. Bil je bolj smeh iz strahu, pač zato, da sem nekoga slišal, da nisem bil tako sam v neznani temi. Obrnil sem se in odšel proti izhodu. To pot sem se začel bati, da v jami ne bi zašel, da ne bi našel poti, ki bi me pripeljala na sončno svetlobo. Ko sem odhajal ven, so se mi zdele kapniške figure že lepše. Videl sem orgle, videl velik kapnik, ki je stal kot stražar sredi jame, videl majhne palčke, ki so se prerivali na moji desni ... Izvedel sem, da so pri Planinskem društvu Železničar ljudje, mladi fantje in dekleta, ki vidijo v jamski temi vse kaj drugega kot strah. Poiskal sem jih in skupaj smo odšli v to jamo. V njej sem spoznal lepote, kakršne nisem ob svojem prvem obisku niti slutil. Verjamete mi lahko, da tedaj v jamah nisem bil zadnjič! Članek je bil objavljen v zborniku »GORA« ob 20-letnici Planinskega društva Železničar Ljubljana leta 1969.

Odprava v območje Triglavskega narodnega parka, 1969

Zlata jama na Viševniku Aleš Lajovic

T

reba je priznati, da se je na dan našega odhoda dogodilo obilo imenitnih reči. Namesto da bi se odpravili na Mt. Blanc, kot je bilo prvotno v načrtu, smo se nekateri odpravili v drugo smer. Vendar je treba omeniti, da odhod iz Ljubljane zato ni bil nič manj veličasten. Naši nahrbtniki so bili gromozanski. Jaz nevednež sem že doma tlačil vanj vse mogoče in nemogoče in ga dodobra napolnil. Ves ponosen sem prikolovratil v društveno pisarno, kajti iti z jamarji v Triglavski narodni park ni kar tako. Ko smo bili vsi štirje zbrani, je Tomaž povzel besedo in ugotovil, da bi bilo »jako fejst«, če bi kupili kaj hrane. Nakupili smo goro kruha, ki ga bomo natepavali teden dni, konzerve vseh mogočih oblik in očitno krono naše živilske industrije – ovsene kosmiče. Vsaj tako je govoril Tomaž. Poglavje zase je bilo gnetenje kruha v že prepolne nahrbtnike. Spalne vreče so romale na zadnjo stran nahrbtnikov, le-ti pa so pridobili kalorije. Ko smo tako poskrbeli za goli obstanek, smo začeli misliti na čisto jamarske zadeve. Jamarji namreč drugače kot z lestvicami skoraj ne znajo v jame in je le-te treba vzeti s seboj za spodobno dolžino, recimo najmanj kakih 50 m. In ker se povrhu ob vsem izzivanju nevarnosti in nesreče in draženju podzemeljskih duhov ti ljudje še boje za svoja življenja, je bilo treba vzeti s seboj 49


Članki iz Biltenov

še nekaj vrvi. To pa še ni dovolj, pod zemljo bi radi še kaj videli, zato je treba vzeti še leščerbe in če naj le-te delujejo, je treba imeti tudi karbid itd. itd. Potnike, nič hudega sluteče, je na vlaku presenetil velikanski kup prtljage, ki so ga prenašali štirje ubogi fantje. Vožnja je potekala v prijetnem vzdušju v veseli družbi deklet košarkaškega kluba Ježica ... Polnih želodcev in mokrih grl smo se v trdi noči in še trši temi odpravili od Mihovca »gor ven« na Vogar. Da bi bila pot še bolj zasoljena, so nam bogovi naklonili še malo dežja. S poslednjimi močmi smo pričofotali v neki senik in pospali, kakor koli je kdo padel. Ker je kar naprej deževalo, smo naslednji dan nekaj časa čakali, nato pa šli naprej, kam? V Laz ali na Viševnik. Nemara na obeh planinah enako dežuje. Družbica se je povečala za dve predstavnici »nežnega spola«, ki pa sta sami nosili svoje nahrbtnike! Zaradi objektivnih vzrokov smo zlezli na Viševnik, ki pa smo ga zaradi megle le težko našli. Zasedli smo najboljšo bajto in se razkomodili. Sledili so dnevi dežja, spanja, megle ... Kljub slabemu vremenu pa smo šli nekega jutra le proti Zlatici. Jama je podobna labirintu, slap, ki je padal s pečin, pa je poskrbel, da smo bili mokri že kar na začetku. Naslednja jama, Ledena jama, nam je že pri dostopu povzročila obilo sivih las, pa še megla se je sprevrgla v dež. Vse je bilo zelo žalostno, vendar je prevladal čut odgovornosti, saj je povsem drugo počutje, če lezeš v jamo v soncu ali pa v dežju. Tistega dne sva lezla v jamo s Tonetom, ki mu je treba reči, da je fant od fare, suh in žilav. Jama je enakomerno strma in že spočetka se sneg spremeni v led. Na srečo so lestve segale do kraja ledenika, naju pa je pošteno zeblo v prste. Na kraju so lepi ledeni stebri, zrak ima modrikast soj, iz skoraj nevidnega stropa pa naju je presenetila hladna prha. Oba sva bila prevzeta, oba sva bila prvič v taki jami. Polotilo se naju je veselje tiste vrste, ko se zazdi, da si odkril nekaj velikega, nekaj vrednega. Tekala sva po jami in iskala nadaljevanje. Za nekim stebrom sva zagledala luknjo, v led sva si vklesala stopinje in zlezla vanjo. Vsepovsod led, nato ledena kamrica. Na eni strani je skala, na drugi leden slap. Nenadoma mi je v roki ostal le še ročaj svetilke. Luč je padla na tla, zdrknila skozi luknjo v ledu in naprej v globino. Ledeni kapniki so se zasvetili v modrikasti barvi, bilo je res lepo. Vendar, kaj! Z eno samo lučjo ni varno delati in lesti še kam dlje. Vrnili smo se v kočo. Tisti večer je bilo v stanu čudovito. Pod stropom se je na vrvi sušila vsa naša garderoba. Iz lonca je prijetno dišala polenta, nas šest pa se je stiskalo in grelo na pogradu. Zunaj je deževalo in veter je loputal s polknicami. Bilo je na moč romantično, posebej kar zadeva lonce ... Šele proti večeru drugega dne je ponehalo deževati in siti »človeka ne jezi se«, knjig in spalnih vreč smo se odpravili na ogled. Kazalo je lepo. Skozi meglice smo za trenutek zagledali bele vrhove in ugotovili, da je v zadnjih dneh vsepovsod snežilo. »Če je na Triglavu sneg, bo jutri lepo vreme,« je bila napoved – pa še uresničila se je! Tega dne sta nas dekleti zapustili, bilo pa je tako vreme, da se zaradi tega nismo preveč žalostili. Kot običajno smo se v rdečih »pajacih« odpravili na obhod in iskali luknje. Sprva je bilo slabo. Zaradi slabega poznavanja biologije smo se kravam na daleč izogibali. Vse so gledale enako zabodeno, po zvoncu pa se krave ne ločijo od bika. Celo popoldne smo kolovratili po goščavi in goljavi. Trije smo se že lepo razpotegnili na popoldanskem soncu, nakar je iz temne globače prišel glas neutrudnega vodje Tomaža, ki je bogovom in ljudem navkljub trdil, da je nekaj našel. In res je bilo nekaj luknji podobnega. Takih zadevic od tedaj ni bilo konca tja do večera. Takole od 7 do 11 m se je gibala globina brezen. Tako bi skoraj vsa brezna na Viševniku merila okoli 10 m, če ne bi Tomaž spotoma vrgel kamna v neko mišjo luknjo. Nekajkrat se je kamen odbil od sten – in vse je utihnilo. Že je mislil iti dalje, ko se je zaslišal zamolkel zvok. Še en kamen je poletel v globino. Pa smo zopet razvijali lestve in kot ponavadi je Tone prvi zlezel v jamo. Lezla sva levo in desno, brskala po špranjah in zlezla tudi v kamin za desnim rovom. Na pomoč je prišel še Stane in s kladivom smo razširili neko špranjo ter za njo odkrili veliko in lepo dvorano. Nad nami je strop izginjal v temačno razpoko, skozi 50


Članki iz Biltenov

katero je kdo ve kdaj padlo drevo in sedaj ležalo pred našimi nogami. Nekoliko naprej je brezno v tleh kazalo pot naših nadaljnjih raziskav. Najprej smo se odpravili po kamnitem plazu na dno dvorane in dalje do roba druge dvorane. Brskali smo še po rovih, ki pa so bili bolj ali manj vsi zasuti. Za konec je Tonček še zlezel v brezno in se motovilil po njegovih številnih zavojih. Po njegovem brundanju sva si ustvarila sliko rova ... Drugo jutro nas je v stanu presenetil mraz in okoli koče sneg. Jutranje sonce pa ga je kmalu pregnalo in imeli smo čudovit razgled tja do Šmarne gore. Zajtrk je bil tega dne nekolika čuden. Tomaž in Tone, ki sta bila prva na vrsti, sta ga na vsa usta hvalila in spodbujala še naju s Stanetom, da bi vztrajala do kraja. Hrana da je »jako kalorična in naravnost izvrstna«, sta trdila, po vsej verjetnosti pa se bomo nekaj časa vsi držali čim dlje od – ovsenih kosmičev. Odpravili smo se počez proti breznu, ki smo ga prejšnji večer našli ob poti. Nekaj deset metrov zatem, ko se pot z Viševnika prevesi proti Hebatu, smo našli prvo jamo. V globočino smo metali kamen za kamnom, vendar je vsak zvok kmalu zamrl. Zopet se je za kamenjem spustil Tone. Brezno je imelo dva kraka. Lestev je kmalu zmanjkalo, kamen, ki ga je vrgel v temo, pa je še dolgo ropotal po stenah ... Označili smo brezno in se napotili k drugemu. Luč je v globini kmalu zbledela. Od časa do časa je povzdignil glas Stane: »Še lojtre!« Zmanjkalo je še teh in zatem sva s Tomažem dve uri gledala oblake, vreme in okolico. Našel sem gamsovo lobanjo in jo posadil na kolec pri ustju v brezno. Po tem smo imenovali Jamo pri gamsovi glavici. Končno sta se jamarja vrnila, razgreta in zasopla in v en glas hitela pripovedovati, kaj vse sta videla, da pa nista prišla do kraja – in tako dalje. Prihodnje leto nas torej čaka na Viševniku še ogromno dela. Vsaka od poznanih jam nam bo dala za dan dela, vsekakor pa to še ni vse, kar skriva v sebi Pršivec. Morda bo odkril skrivnost slapov, ki padajo po dežju iz njegovih sten iz očem skritih jam ... Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1970.

Poročilo o speleološki odpravi Jamarske sekcije PD Železničar v Alžirijo

Afrika '70 Dušan Novak 1. Namen Ob dolgoletnem raziskovanju kraških pojavov na domačem ozemlju je vznikla želja, da bi si ogledali kras še na nekem drugem kraškem območju. Ob preučevanju možnosti za tako strokovno ekskurzijo smo upoštevali sugestijo našega člana A. Kranjca, ki je dalj časa delal v Alžiriji, da bi si ogledali visokogorski kras v Atlasu v Vel. Kabiliji na območju Djurdjure, kjer svet doseže višine preko 2000 m (do 2305 m). Po preučevanju literature in kart smo sklenili, da si zaradi omejenega časa ogledamo le kraški svet v Djurdjuri in v območju med Bougiesom in Djidjellijem, kjer so že znane jame ob morski obali. Območje bi mogli doseči z avtom preko Italije in Sicilije ter Tunizije.

51


Članki iz Biltenov

2. Sredstva Akcijo so omogočili s prispevki: Mercator

1500,00

din

Delamaris,

izdelki v vrednosti

300,00

din

Fructal,

˝

250,00

˝

Ljubljanske mlekarne,

˝

220,00

˝

Zlatorog,

˝

200,00

˝

Agrokombinat Emona

˝

200,00

˝

ZŽTP Geološki zavod,

posojilo 60 AD

250.000,00

LIT

151,80

din

Poleg tega smo zbrali prispevke še od udeležencev v višini okoli 400 Din na osebo. Posebej je treba omeniti pomoč, ki nam jo je nudila na poti ambasada SFRJ v Tunisu.

3. Udeleženci Izbiranje udeležencev predstavlja pri organizaciji takih ali podobnih odprav posebno težavo. Poleg tega, da morajo biti z udeleženci zastopane po možnosti vse tiste stroke, ki bi jih pri raziskovanju nekega ozemlja lahko potrebovali, je treba paziti na določene moralne kvalitete udeležencev, da ne bi prihajalo na poti do nepotrebnih nesoglasij. Vodstvo mora biti enotno, udeleženci pa se morajo podrejati odredbam vnaprej določenega ali izmed njih izbranega vodje, ki seveda

Udeleženci odprave v Afriko

52


Članki iz Biltenov

mora gledati, da bo dosežen skupen cilj. V življenju v skupini morajo biti osebne zadeve in želje znatno pomaknjene v ozadje. Pomembna je enakopravnost vseh udeležencev tako pri dolžnostih kot pri pravicah in vsak član odprave se mora zavedati odgovornosti, ki jo ima do skupnosti in do tistih, ki so mu omogočili to pot, še posebej, ker se je za to odločil sam in prostovoljno. Pri izbiranju udeležencev za odpravo v Alžirijo smo težili k temu, da bi zadovoljili vsa ta načela. Hoteli smo imeti zastopanih čim več strok, vsi udeleženci pa so morali biti izkušeni v jamarstvu. Z udeleženci smo pred odhodom razpravljali o namenu in cilju poti in pozneje skupno podrobneje določili kraj in čas potovanja. Čas potovanja je bil do potankosti določen šele, ko je bil znan vozni red trajekta s Sicilije v Afriko. Glede na omejeno število sedežev v avtomobilu smo skušali zadovoljiti vsem strokam, ki bi lahko interpretirale kras, dodali smo novinarja, zdravnika in tehnične sodelavce, v prvi vrsti šoferje. Malo pred odhodom pa so na veliko žalost odpadli trije člani, ki jih je bilo treba nadomestiti z novimi. Odprave v Alžirijo so se udeležili naslednji: Jože Broder (zbiranje živalstva), Nada Čadež (hidrogeologija), Tomaž Jančigaj (zdravnik in blagajnik odprave), Zvone Konda (skrb za prtljago), Franc Krötlinger (prevajanje) Dušan Novak (organizator poti, geologlja in geomorfologija), Marjan Raztresen (novinar), Iztok Trček (skrb za avtomobil).

3.1. Potovali smo s kombijem IMV, ki nam ga je dala na voljo železnica in ki ga je na poti vestno oskrboval Iztok Trček. Vozilo nam je zvesto služilo vso pot. Pri vožnji so se v glavnem izmenjavali trije udeleženei, najtežji del, večino nočnih voženj, je opravil M. Raztresen.

S kombijem po Tuniziji

53


Članki iz Biltenov

3.2. Zdravnik je pred odhodom nakupil za večjo vsoto (789,15 dinarjev) medicinskih pripomočkov in materiala. Na srečo vsega tega, razen nekaj tablet proti glavobolu in piz-buina tovarne Zlatorog, nismo potrebovali. Zdravje udeležencev je bilo vseskozi v redu, če izvzamemo glavobole in kratkotrajno trganje po ušesih zaradi prepiha v avtu. Omeniti je treba posebno še, da je v Setifu Iztok Trček daroval kri za žrtve prometne nezgode v Alžiriji, za Jugoslovane, ki smo jim darovali tudi plazmo iz naše medicinske zaloge. 4. Oprema in prtljaga Za oskrbovanje prtljage na poti smo že pred odhodom določili posebnega člana Z. Kondo. Oprema je bila izbrana na skupnih sestankih, na katerih smo razpravljali o ciljih odprave in možnostih za delo. Poleg osebne opreme in prtljage smo nesli s seboj še 100 m žičnih lestev, dve nylon vrvi, dva šotora, gumijast čoln, rezervni karbid v posodah po 1 kg, kante za rezervni bencin in vodo, pribor za kuhanje in dva kuhalnika. Skupno je bilo okoli 290 kg osebne in skupne opreme. Razen tega smo nesli s seboj še okoli 300 kg hrane. Naj omenimo le 80 l tetrapak mleka in 210 zavitkov »dvojnega C«. Na poti smo kupovali le kruh in nekajkrat zelenjavo za solato. Z ostalo hrano smo bili povsem preskrbljeni. Velik del smo je prinesli še nazaj in je služila za druge ekskurzije.

5. Pot Dinamika potovanja je razvidna iz naslednjega opisa poti: 1.–2. dan

Odhod iz Ljubljane 12. 6. 1970 ob 16. uri. Trst – avtocesta Benetke – Padova – Ferrara – Firenze – Rim – Neapelj – Pompeji (27 ur – cca. 1062 km)

3. dan

Pompeji – Salerno – Villa S. Giovanni – Messina – Milazzo (10 ur – 621 km)

4. dan

Milazzo – Palermo (9 ur – 242 km)

5. dan

Palermo – trajekt – Tunis – La Marsa (2 uri – 20 km)

6. dan

La Marsa - Tunis – Souk-Ahras – Annaba – Constantine – Setif (15 ur – 661 km)

7. dan

Setif – Bouira – Tikjda (9 ur – 215 km)

8. dan

Tikjda

9. dan

popoldne s Tikjde – Bouira – Bou Saada – Biskra (9 ur – 390 km)

10. dan

Biskra – Setif (8 ur – 200 km)

11. dan

Setif – Les Falaises – Djidjelli – Constantine – Annaba – El Kala (14 ur – 520 km)

12. dan

El Kala – Tabarka – Mateur – Tunis (9 ur – 240 km)

13. dan

Tunis – trajekt Palermo – Catania (9 ur – 270 km)

14. dan

Catania – Etna – Messina – Villa S. Giovani – Amantea (14 ur – 290 km)

15. dan

Amantea – Pompeji – avtocesta Neapelj – Rim – Firenze (16 ur – 910 km)

16. dan

Firenze – Benetke – Ljubljana (10 ur). V Ljubljano smo prispeli približno ob 15. uri. (cca. 510 km).

Skupno smo prevozili 6304 km in se vozili približno 161 ur.

5.1. V Alžiriji smo bili vsega 4 dni. Od tega smo izkoristili za jamarsko delo v Djurdjuri skupno tako rekoč dva dni, za ogled terena med Bougiesom in Djidjellijem smo izkoristili le čas spotoma na poti proti Tuniziji. 54


Članki iz Biltenov

Preostali čas, en dan, smo porabili za ovinek proti Saharskemu Atlasu. V območju Djurdjure smo v okolici Ras Timedouina, 2305 m, na katerega se žal nismo povzpeli, v območju laštov Is Gissig zlezli v tri brezna, imenovana Tesseraft. Ta svet je podoben nekaterim predelom v naših Alpah, vendar je geološka zgradba mnogo bolj zapletena. Brezna so bila globoka 54, 20 in 20 m. Ogled ozemlja v širši okolici je dal upanje, da so tod še drugi kraški objekti, vsekakor pa je izredno razvit površinski kras. Vzhodneje od Ras Timedouina smo si ogledali vhod v Anou Boussouil (520 m). Vhod v brezno leži v obrobju manjše uvale in je značilen požiralnik. V zahodnem robu iste doline smo videli vhode v še dvoje manjših požiralnikov (Anou Inker Temdat). Videli smo, da se jezero Goulmim napaja iz studenčkov, ki pritekajo na površje po laporastih plasteh in s krasa Djebel Heizer. Kratek ogled območja med Les Falaises in Djidjellijem je pokazal, da je strma obala tektonsko zelo porušena, bogata s številnimi kraškimi objekti, jamami in brezni, ki segajo do morske gladine. Ena od jam v tem območju je turistično urejena (Grotte Merveilleuse), ki pa si je nismo ogledali. Ogledali pa smo si močan obmorski kraški izvir in Rhar Bou Tehintehont. Pogledali in izmerili smo tudi Grotte Marabout v Les Falaises. Na poti smo seveda dobili sliko o možnostih nadaljnjih raziskovalnih akcij in o krajih, kamor bi le-te lahko kasneje usmerjali. 5.2. Posebnega pomena je, da je bil cilj naše akcije razmeroma malo poznan, da nismo dovolj računali z velikimi razdaljami in napori dolgih voženj, predvsem po Tuniziji in Alžiriji, ker smo bili vezani na trajekt, ki je vozil iz Palerma v Tunis in nazaj le enkrat tedensko. Bili smo v neprestani časovni stiski.

Vhod v brezno Anou Boussouil

55


Članki iz Biltenov

Kljub temu bi odprava lahko pokazala boljše rezultate, potekala v redu in dosegla cilj v celoti, če bi lahko skromno odmerjene dneve izkoristili racionalneje. To so naše bogate izkušnje pri načrtovanju naslednjih takih akcij. Glavni uspeh je to, da sedaj poznamo območje, v katerega bo kasneje moč usmerjati nadaljnje ekskurzije.

6. Obračun stroškov Pri obračunu stroškov smo zaradi enostavnosti vsa devizna sredstva po uradnem tečaju prevedli v dinarje ter upoštevali razlike, ki so nastale zaradi neuradne menjave manjšega dela finančnih sredstev.

6.1. Dohodki:

Mercator, Delamaris, Fructal, Ljubljanske mlekarne, Agrokombinat Emona, Zlatorog

ZŽTP

v materialu

2678,80

250.000 LIT

5000,00

PDŽ

din

1000,00 151,80

Geol. zavod, posojilo

6151,80 Deleži udeležencev

2585,00 8736,80

7.2. Izdatki Trajekti Villa S. Giovanni – Messina Palermo – Tunis – Palermo

2850

LIT

57,00

din

3300

˝

66,00

˝

214.600

˝

4292,00

˝

4415,00

˝

Cestnine

334,40

Kampiranje

153,00

Ostali stroški (hrana, žarnica, zavarovanje, mot. olje, zdravila, pranje avtomobila itd.)

953,05

Stroški za bencin

1484,53

din

Bencinski boni

35.930

LIT

444,70

˝

Razlike zaradi menjave deviz

103,35

˝

2032,58

din

7.3. Skupno izdatkov

8387,59

din

Razlika

+349,21

˝

Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1971.

56


Članki iz Biltenov

Izkušnje in spoznanja Marjan Raztresen

P

olni optimizma, veselih pričakovanj in upov smo se odpravili prvič, kar obstaja naša sekcija, na drugo celino, da bi tod našli podzemlje. Iz Afrike smo se vrnili nekoliko razočarani. Nismo dosegli vsega, kar smo želeli in hoteli. Na pot nismo odšli tako pripravljeni, kot bi morali. Nismo se dovolj poznali, čeravno smo skupaj teden za tednom, že leta dolgo in čeprav smo bili že pogosto skupaj na domačih akcijah. Čeprav smo natančno vedeli, kako dolga pot nas ločuje od Atlasa, nismo mogli vedeti, da so kilometri tem daljši, čim dlje od doma smo in čim dlje smo na poti. Nismo si mogli predstavljati, kako težko se je znajti v popolnoma neznani, slabo naseljeni pokrajini, ki je bila glavni cilj našega potovanja. Na domači zemlji, ki je blizu doma, od Ljubljane, ni nič strašnega, če bi se vrnili z akcije, ne da bi na njej našli eno samo jamo. Teden dni pozneje bi se lahko vrnili in ponovno iskali, dokler pač ne bi našli, po kar smo prišli. Če bi se iz Afrike vrnili, ne da bi našli eno samo jamo, bi bila to katastrofa. Vendar: četudi je ne bi, to ne bi bilo tako strašno. Ali ni vredna izkušnja s prve take akcije mnogo več, kot raziskan podzemni objekt? Našli smo jame in smo zaradi tega zadovoljni. Vendar nismo zadovoljni, ker smo jih našli premalo. Čas je bil naš velik nasprotnik. Če smo ga še tako obračali, se je vedno ponovno pokazalo, da nas bo premagal. Alpinistične odprave odhajajo na dolgo pot in ne vedo do dneva natančno, kdaj se bodo vrnile. To bo pač tedaj, ko bo njihovo delo opravljeno. Mi smo natančno vedeli, da se moramo vrniti določenega dne; trajekt, od katerega smo bili odvisni, je vozil le enkrat tedensko, vsi pa niso imeli toliko časa, da bi odprava lahko počakala naslednjega in se vrnila teden dni pozneje. S tem, da akcija na afriški kras ni uspela tako, kot bi želeli, seveda ne nameravamo vreči puške v koruzo. Zaradi tega ne bomo ostali priklenjeni le na domačo zemljo, temveč bomo poskušali v prihodnjih letih primerjati izsledke raziskav na domačih tleh s tistimi, ki jih bomo dobili drugod po svetu. Vendar bomo morali v pripravah na take akcije posvetiti največjo pozornost naslednjemu: - čas vsekakor ne bo smel biti gospodar situacije; nima smisla prevoziti stotine kilometrov, da bi potem ostali na cilju poti prekratek čas ali da bi se morali za vsako ceno vrniti, če bi se nam odprle nove možnosti za raziskave; - izbira članov odprave je nadvse pomembna; ni dovolj, da se med seboj dobro poznajo, temveč morajo biti tovariši in prijatelji v vsaki situaciji, pa naj bi bila še tako težavna in kritična; - pred začetkom poti morajo biti vsi člani enako in do podrobnosti seznanjeni s celotnim programom in namenom odprave; pred začetkom odprave mora vsakdo natančno vedeti, kakšne so njegove naloge; - v spornih situacijah naj bi odločali vsi člani odprave, pri čemer bi bila seveda odločilna beseda vodje; vendar tudi v spornih situacijah ne bi smeli odstopati od ciljev, za katere so se dogovorili pred odhodom; - pri izbiri članov za odpravo nikoli ne bi smelo biti pomembno njihovo finančno stanje, temveč njihove sposobnosti, kar pa je pri nas težko, saj je treba pogosto precejšen del stroškov za odpravo podpreti z denarjem članov odprave. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1971.

57


Članki iz Biltenov

V najgloblji jugoslovanski jami Maja Kranjc

P

ološka jama nad Tolminom je pastirjem že dolgo znana, prvi pa so se podali vanjo idrijski jamarji. Vsako leto je dolžina njenih rovov narasla, tako da je bilo leta 1967 preiskanih in izmerjenih skupno 5200 m rovov z višinsko razliko 225 m (dr. Peter Habič, Naše jame, 1967, 3– 15). Leta 1968 je DZRJS organiziralo večjo odpravo, vendar je močan dež preprečil raziskovanje, saj so bili spodnji rovi zaliti z vodo. Leta 1970, ko je DZRJS slavilo 60-letnico svojega obstoja, je v sodelovanju z Inštitutom za raziskovanje krasa SAZU organiziralo večjo raziskovalno akcijo v Polog. Jama je obetala veliko možnosti nadaljevanja, spodnje etaže še niso bile izmerjene in tiha želja vseh udeležencev je bila doseči izvire Tolminke v dolini. 8. septembra zvečer se je zbralo na planini v Pologu 25 jamarjev iz vseh klubov. Sirarji, ki sicer sploh ne delajo sira, ampak le pasejo krave, so nam prijazno odstopili dva senika za prenočevanje, v njihovi kuhinji in sobah pa smo si uredili glavni stan. V hotelu »Mu« in njegovi depandansi je bilo zelo prijetno, kajti krave ponoči le redko mirujejo, vedno pa oddajajo prijeten vonj. 9. septembra smo se že ob 6. uri zjutraj odpravili proti vhodu v jamo. Raziskovalno delo je bilo razdeljeno na skupine, tako da je vsak udeleženec poznal svoje delo. Najprej so odšli v jamo »špičaki«, ki so imeli nalogo izmeriti najnižje dele jame. Merilna skupina je bivakirala v jami in z njo je imela transportna grupa največ dela, saj so morali vsak dan v jamo in nam prinašati material in hrano. Napeljali smo seveda tudi telefon, kajti zveza s površjem je nujna. Vse pa kaže, da je nujno tudi, da jamarski telefoni ne delujejo. No, pravzaprav telefona sploh nismo pogrešali. Vsak dan je bilo v bivaku mnogo »obiskovalcev«, tako da smo bili o vseh zadevah »nadljudi« točno in pravočasno obveščeni. V odpravi je sodeloval tudi angleški jamar John T. Russum, ki je neutrudno iskal možna in nemožna nadaljevanja. Lezel je v vsako špranjo, iz katere je bilo čutiti le najmanjšo sapico in v soboto, ko se je predvideni čas odprave končal ter smo zapuščali bivak (na katerem smo prvikrat preizkusili za spanje »hamac«, visečo ležalno mrežo – vendar se mreže niso dobro obnesle in pri naslednjih bivakih se bomo verjetno vrnili kar h klasičnemu načinu prenočevanja, k zračnim blazinam), se mu je sreča nasmehnila. Skupaj z »našim« Alešem (to je Aleš Lajovic, da ne bo pomote), sta odkrila nadaljevanje v zgornjih etažah, tako da se je ekspedicija podaljšala za en dan. V nedeljo se je nova ekipa odpravila merit odkrite rove in vrnili so se vsi navdušeni nad nadaljevanjem in nad dimenzijami rovov. Toda že v soboto zvečer je v bazi na Pologu kar prekipevala dobra volja. Vsi udeleženci smo imeli prijetno zavest, da je odprava uspela in da nas v Pološki jami še vedno čakajo nova presenečenja in odkritja. Še bolj pa smo bili zadovoljni, ko smo po izračunih meritev ugotovili, da je dosegla Pološka jama jugoslovanski globinski rekord, saj znaša celotna višinska razlika 465 m, njena dolžina pa je bila 8020 m. Po tej »veliki« ekspediciji se je odpravilo v Pološko jamo še več članov naših klubov, vendar nam rezultati meritev še niso točno znani. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1971.

58


Članki iz Biltenov

Ekskurzija v brezna nedaleč od planine Viševnik

Razpoznavni znak: gamsova glavica Anton Jenc - Žila

K

akor vsako leto, smo se tudi avgusta 1970. leta odpravili v planine. Vendar ne zato, da bi občudovali lepote naših gora in slikovitost pokrajine, ampak da bi se predvsem posvetili iskanju in merjenju jam ter njihovemu proučevanju. Iz Ljubljane smo se vozili s tradicionalnim prevoznim sredstvom – z vlakom. To pa ne zato, ker bi na nas vplivala reklama »Vozite se z vlakom varno, hitro in udobno«, saj o tem (posebno o hitrosti) od Jesenic dalje ne moremo govoriti, temveč zato, ker je bilo to najceneje. V Bohinjski Bistrici smo presedlali na avtobus in se z njim peljali do Stare Fužine. Ta prijeten kraj (posebno pri Mihovcu) ob Bohinjskem jezeru smo zapustili sredi popoldneva, pustili za seboj Hudičev most in vsi zagnani zakoračili v strmino, ki nas ni mogla zaustaviti do vrha. Noč (kolikor je je še ostalo) smo prespali na planini Vogar, zjutraj pa krenili naprej našim jamam naproti. Hoja je bila kljub težkim nahrbtnikom izredno prijetna. Precejšen del poti smo imeli priložnost uživati ob čudovitem razgledu na Bohinjsko jezero, Črno prst, Podrto goro in njihove sosede. Da je bila pot še živahnejša, je poskrbel Rado s svojimi duhovitimi pripombami. Po poldrugi uri hoje smo že zagledali za nas znamenite serpentine severovzhodno od Pršivca. Približno sredi teh je naša globoka velikanka. Še kratek konček poti preko sedla nad planino Viševnik – in bili smo v enem izmed kraljestev bohinjskih sirarjev. Ker smo bili ravno v formi, smo obiskali Aleševo brezno, ki leži približno deset metrov nad Breznom pri gamsovi glavici. Prvi del brezna smo izmerili že prejšnje leto in je globok 54 metrov.

Iz Vogarja proti Gamsovi ...

59


Članki iz Biltenov

Drugi del se začne s stopnjo deset metrov pod površjem, dolgo štiri metre. Spet deset metrov pod njo je druga stopnja, ki pelje do 64-metrskega navpičnega dela s povprečno širino pet krat 1,5 metra. Zanimivo je, da vzporedno s tem peljeta še dve brezni, ki le na nekaj mestih prideta v stik z glavnim delom. Na koncu je še nekaj metrov poševnega rova. Dno je pokrito s podornim skalovjem. Vračali smo se po grebenu nad planino Viševnik. Čeprav nam je že pošteno zavijalo po želodcih, smo se kljub temu za nekaj časa ustavili in ob rdečkastem siju sončnega zahoda opazovali okoliške vrhove in med njimi veličastni Triglav. Ne bom trdil, da smo naslednji dan vstali ob sončnem vzhodu, a vstali smo vendar in se obrnili v smer, od koder smo dan pred tem pritovorili neprijetni tovor. Brezno pri gamsovi glavici se nam je kar samo ponujalo, naj ga obiščemo, saj je grozilo tik ob stezi, ki pripelje s planine Vogar. Rado in Iztok sta se s težavo ločila od skupine in se vrnila domov. Ostali štirje smo se spustili v mnogo obetajoče brezno. Prvih 23 metrov poteka navpično. Za nesrečnika, ki bi zataval s steze, bi bil to kar dober padec. Zatem je 12 metrov poševnega rova, ki bi bila kar dobra drča, če ne bi bilo na njenem koncu še pet metrov prepada. Pristal bi na snežnem stožcu, ki pokriva dno manjše dvorane ob prepadu. In če bi ostalo še kaj življenja v njem, bi si nesrečnik lahko mirne duše obložil telo z ledenimi obkladki, saj je bilo ledu v rovu, ki se nato odcepi v desno, kar precej. Rov se nato strmo spusti in konča v globini 60 metrov. Od tega rova smo prejšnje leto največ pričakovali. Ko sva bila s Stanetom vsa zatopljena v merjenje in sva hkrati razočarano razpravljala, kako je mogoče, da se je brezno že končalo, so se nenadoma zaslišali navdušeni Tonetovi in Miranovi klici. Iz dvorane, v kateri je bila snežna kopica, je namreč vodil ozek prehod v še eno, le malo manjšo dvorano. Njuno še večje veselje je povzročila temna zevajoča odprtina pet metrov nad dnom iste dvorane. Ker se je dan že nagibal h koncu, smo morali, čeprav neradi, za ta dan končati delo. Ko smo naslednji dan dospeli do neznane odprtine v breznu, sem se žrtvoval za varovanje, ostali trije pa so drug za drugim izginili v globino. Njihovo govorjenje je postajalo vedno tišje in naposled je popolnoma utihnilo. Pa tudi 80 metrov vrvi je bilo konec! Nekaj časa sem čakal, nato sem jih začel klicati, da bi zvedel, kaj zanimivega so našli in videli. Tudi tedaj se ni nihče oglasil. Jezen, ker sem potegnil prazno vrv, sem se še sam spustil v globino. Po 30 metrih sem prišel na štiri metre veliko stopnjo, a še vedno nisem slišal nobenih glasov. Spustil sem se do naslednje stopnje, ki je bila 20 metrov niže. Pred menoj se je odprla ogromna dvorana, dolga kakih 20 metrov, široka osem in visoka kar 40 metrov! Na njenem dnu sem tedaj opazil drobne svetle pike. Te niso bile nič drugega kot izginula trojka: Stane Tomc, Tone Kutner in Miran Šubelj. Še sam sem se spustil v globino. Navdušen nad odkritjem sem popolnoma pozabil na prejšnjo jezo. Bili smo 110 metrov pod zemljo. Nadaljevanje na koncu dvorane je bilo zelo ozko. Kar neverjetno, kakšna razlika v dimenzijah! Široko je bilo samo tri četrt metra in je spet padalo navpično. Strah, da bi se brezno končalo, je bil povsem odveč, kajti že v globini 115 metrov se je spet razširilo. Končale pa so se naše lestve in vrniti smo se morali. Upali smo lahko le, da se bomo kmalu vrnili. Stara navada je železna srajca. To navado smo temeljito izkoristili v sredo, saj smo morali uspešen spust v tako globoko brezno zaliti. Dva jamarja sta se zato odpravila v dolino – razumljivo, po kaj ... Da se ne bi popolnoma izneverili našemu osnovnemu namenu, smo se ostali spustili v brezno, ki leži približno sto metrov niže od vhoda v velikanko. Pripomniti moram, da so se vanj spustile tudi naše spremljevalke, sicer že dolgo članice naše sekcije. Takoj za trikotnim, zelo ozkim vhodom je nesrečnih 30 metrov navpičnega dela, ki je povzročal jamarkam toliko težav. Če bi se vrv, na katero so bile privezane, slučajno pretrgala, bi jim sneg, ki je bil na dnu, vsaj nekoliko ublažil padec. Torej so bile varovane kar z dveh strani! 60


Članki iz Biltenov

Jama se nadaljuje nekaj časa vodoravno in nato preko kamina v večjo dvorano, dolgo 16 in široko 12 metrov. Od tod gre dalje v dve smeri, in sicer: če pokukaš desno od špranje, ki loči dvorano od kamina, se odpre sedem metrov globoko brezno; dobro, da sem suhec, kajti sicer tistih sedem metrov ne bi mogel dalje; za tem rovčkom je spet sedemmetrsko brezno; da pa bi prišel od tam naprej, bi se moral spremeniti v palčka; rov na levi strani od vhoda v dvorano je zelo prostoren, a se po kakih 20 metrih konča z mišjimi hodniki. Dva dneva, ki sta nam še ostala, smo porabili v najrazličnejše namene. Bila sta – kot sicer vsi ostali – zelo lepa, sončna in vroča. Zelo veliko smo plezali v bližnjih stenah. Navadili smo se tudi prosto spuščati z vrvjo; to pa nas je stalo prenekatero opeklino. Vrv je bila namreč najlonska, debela samo osem milimetrov in tako se je kar zarezala v meso, pa čeprav smo se potem, ko je poskusnega kunca opeklo, zavarovali s kužuhom. Med tednom so dekleta pridno skrbela za naše želodce. Predvsem odlična sta bili polenta in planinska specialiteta – juha, začinjena z mišjimi odpadki. To je bil tudi glavni povod za poznejšo »sodno razpravo« v Marjanovem vikendu na planini Vogar ... ••• Želja po odkrivanju še globljih predelov tega izredno zanimivega in mnogo obetajočega brezna nas je vlekla, da smo dober mesec po prvi ekskurziji največje brezno še enkrat obiskali. Do nadaljevanja, ki sta ga odkrila Tone in Miran, smo šli kar po »bližnjici«. Le-ta je vodila s stopnje v globino 18 metrov. Plezanje nam ni delalo težav. Neprijetnosti nam je povzročala mrzla prha, ki nas je močila v globini 40 metrov. Vmes nas je »fotoreporter« Jože večkrat »ovekovečil«. Iz dvorane v globini 110 metrov se brezno nadaljuje 15 metrov globoko. Pristali smo v poldrugi meter širokem rovu, ki nas je pripeljal do dveh manjših brezen. Vsako od teh meri po osem metrov. Vendar je to samo izrastek tistega, kar sledi. V zgornji etaži rova, ki sem ga omenil, je namreč pet metrov široka in sedem metrov dolga dvorana, ki smo jo izbrali kot bazo za nadaljnje raziskovanje. Iz nje smo skozi pol metra širok prehod prišli do Obsežnega brezna. Ko sem ga prvič zagledal, sem mislil, da me bo pogoltnilo. Globoko je 40, široko meter in pol, dolgo pa 20 metrov. To so izredne dimenzije. Njegovo dno je – kot v ostalih breznih v tem delu – pokrito s podornim skalovjem, tako da je treba temeljito paziti, da ne pade kak zalogaj na glavo. Med kamenjem v breznu je bilo slišati žuborenje vode, ki me je pripeljala ravno na nasprotno stran, kot je vodilo nadaljevanje. Ustavil sem se ob čudovitem tolmunčku. Kazalo je, da je povezan z vodo, ki me je malo prej prevarila. Nasproti tolmunčka je spet brezno. Široko je le pol metra, zato pa je dolgo 25 metrov. Na njem je zelo jasno videti, da ga je izdolbla voda. Prišli smo do globine 178 metrov. Koliko je še globine naprej, ni mogoče oceniti. Vsekakor bo brezno preseglo dvesto metrov. Teoretično je lahko globobko tisoč metrov; prav toliko je namreč do Govica nad Bohinjskim jezerom. Okrepčali smo se v naši mali bazi. Konzerve, segrete na karbidovki, so nam izredno teknile, posebno še Alešu. Zatem smo se izvlekli iz jame. Še zadnjič v tem letu smo pogledali »velikana« in krenili proti Vogarju. To je bil najdaljši in vsekakor najnapornejši dan, ki sem ga preživel v vsej svoji jamarski karieri. Ko smo prispeli v Kocijev dom, je bila že polnoč. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1971.

61


Članki iz Biltenov

Raziskovanje Brezna pri gamsovi glavici, kat. št. 3457 Dušan Novak

B

rezno pri gamsovi glavici na nadmorski višini 1610 m, pod planino Viševnik v Bohinjskih gorah, je bilo odkrito pri kartiranju (Bilten, 1970/7–8) leta 1969. Leta 1970 smo ga raziskovali dvakrat (avgust in oktober) in dosegli globino 184 m (Bilten, 1971/12–18). Ker se je brezno še nadaljevalo, smo usmerili letošnja prizadevanja povsem v ta objekt. Odprava je potekala med 31. 7. in 10. 8. 1971. Del opreme smo prenesli do jame in do planine Viševnik že v nedeljo, 25. 7. 1971. Odpravo so podprli materialno in z denarjem: Commerce

600.–

Jamarska zveza Slovenije

500.–

Komisija za upravljanje TNP, Radovljica

3000.–

Žitna skupnost

2000.– 250.–

Emona – Prehrana, hrana v vrednosti Pivovarna Union, 2 zaboja piva Presad, Gabrovka, karton sadnih sokov

1207,90

Planinsko društvo Železničar

7307,90

Ker Jamarska sekcija PDŽ ni imela dovolj materiala, je za žične lestve in vrvi zaprosila še JK »Luka Čeč« iz Postojne, JK Ljubljana-Matica in JK »Črni galeb« iz Prebolda, ki so v okviru možnosti rade volje priskočili na pomoč. Stroški:

nakup hrane nakup opreme

1207,90

din

680,00

˝

85,00

˝

351,50

˝

2600,00

˝

4924,40

din

Na voljo smo imeli 360 m lestev in 600 m vrvi ter okoli 300 kg hrane. PZS nam je dala na voljo tri prenosne radio sprejemnike in oddajnike, s katerimi smo imeli redno zvezo s Ski-hotelom na Voglu in domom na Vogarju. Preko Ski-hotela so vesti izpred jame potovale v uredništvo Ljubljanskega Dnevnika. ZŽTP je s kombijem prepeljalo del materiala do pod Vogarja, nakar smo ga sami znosili do jame. Pri jami smo za dežurne postavili dva šotora, baza odprave pa je bila v stanu na okoli pol ure oddaljeni planini Viševnik, kjer smo se oskrbovali z mlekom. •••

62


Članki iz Biltenov

Organizacija akcije je v mnogih poglavitnih točkah šepala. Uspeh in srečno vrnitev je pripisati visoki zavesti in požrtvovalnosti vseh jamarjev, ki so vztrajali pri delu do kraja svojih moči. ••• Pri raziskovalni akciji so sodelovali: Andjelič Jurij (član JKLM), Broder Jože, Dornik Vesna, Gartner Danica, Holz Janez, dr. Jančigaj Tomaž, Keber Samo, Lajovic Aleš, Poženel Rado, Raztresen Marjan, Šubelj Miran, Tomc Stane, Zaplotnik Hermina in Žitko Igor. Pri izvedbi pa so izdatno pomagali še: Belič Janez, Bregar Tonca, Ciglar Pavle, Čadež Nada, Černe Miljana, Goršek Jože, Konda Zvone, Novak Dušan, Novak Zvezdana, Vovk Sašo in Zajc Breda. Prvi jamarji so se spustili v brezno dne 2. 8. in prišli na površje 7. 8. ob 2. uri ponoči, po nekako 110 urah bivanja v podzemlju. Dosegli so globino 475 metrov, vendar s tem še ni bilo doseženo dno. Vodstvo odprave je sklenilo prekiniti akcijo zaradi pomanjkanja materiala in izčrpanosti članov ter nadaljevati z raziskovanjem leto dni pozneje. Odsek jame do globine 330 metrov je bil v trenutku prekinitve akcije že izmerjen. Sklenjeno je bilo, da bo glavni del prizadevanj jamarske sekcije v letu 1972 usmerjen v temeljite priprave na uspešno nadaljevanje akcije. ••• Na podlagi meritev smo bili dosegli globino 475 m. S tem se je brezno uvrstilo pred Žankano jamo, ki je globoka 361 m, Jazbenom s 336 m in Gotovžem s 320 m (NJ, 11/65). V Julijskih Alpah je globlje le še Brezno »Eugenio Boegan« na Kaninu, za katerega omenjajo globino 624 m, omenjajo pa tudi brezno »Cesare Prez« s 627 m z istega območja. Pred našim breznom je le še Pološka jama s 674 m višinske razlike. Doslej najgloblje brezno na svetu je Gouffre de la Pierre St. Martin v Pirenejih z globino 1360 m (Spelunca, 1971/3). Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1972.

Sto ur pri Luciferju Miran Šubelj

P

lanina Viševnik leži nad Bohinjskim jezerom, zadaj za Pršivcem, preko 1450 m visoko. Nedaleč od te planine, kjer se trije stari »majerji« ubadajo s kravami in sirom, na južni strani pobočja ob poti, ki pelje na Vogar, leži brezno, »Brezno pri gamsovi glavici« imenovano. Nanj smo jamarji naleteli že leta 1969. Ker pa takrat nismo imeli časa, da bi ga poleg razdevičenja tudi izmerili, kar je sicer naša glavna naloga, smo se lani avgusta vrnili in ga izmerili toliko, kolikor je bilo pač znanega; prodrli smo do globine 60 m in menili, da smo mu ukradli že vso njegovo skrivnost. In ravno v času, ko sta se z merjenjem ubadala dva člana (član je v jamarski terminologiji vsestransko sposoben in uporaben jamar), sta druga dva v dvoranici, v kateri se je nekoč zbirala voda, opazila zajede v steni. To jima je dalo misliti, da je voda morala nekam odtekati in da mora torej še nekaj biti. Ročno sta splezala po zajedi, ki se je vila od dna do 5 m nad dnom visoke vdolbine, od koder sta potem zagledala kot vodnjak oblikovano brezno s popolnoma gladkimi stenami.

63


Članki iz Biltenov

Takoj nato sta mu prišla na dno, kjer ju je čakalo novo veselo presenečenje: jamarja je gledalo s črnim očesom – novo brezno! Šele sedaj sta po »turaži« src ugotovila, kaj sta pravzaprav našla. Naslednji dan smo prodrli 105 m globoko, a smo zaradi pomanjkanja opreme morali odnehati. Pa ne za dolgo! Oktobra 1970. leta smo se zopet vrnili; bolje opremljeni smo prodrli do globine 190 m, kjer smo imeli leta 1971 bivak, tudi »Lucifer klub« imenovan. Priprave za zadnjo odpravo so se pričele že leta 1970. Akcija »Viševnik 71« je bila tema vsakotedenskih sestankov v prostorih kluba in v času »dežuranj« pri Slamiču. Ko smo ob pomoči matičnega društva, Mercatorja, Inštituta za raziskovanje krasa, Žitne skupnosti in drugih klubov zbrali dovolj hrane in tehnične opreme, smo bili pripravljeni. Pričelo se je zares. Že takoj na začetku nas je čakala silno prijetna stvar. Vso opremo in hrano, kar je skupaj tehtalo prek 350 kg, je bilo treba spraviti do jame. Da pa je bila zadeva še hujša; pot na Vogar se začne pri »Mihovcu« v Stari Fužini. No, prestali smo vse to in 1. avgusta je bila vsa oprema na Viševniku. V ponedeljek, 2. avgusta, se je pričelo prav zares; dolgo pričakovano in z velikimi upi prežeto spuščanje v jamo. Transportna ekipa, ki so jo sestavljali Aleš Lajovic, Samo Keber in Jože Broder, je raziskovalni ekipi, tudi »špici« imenovani, napeljala lestve in telefon ter preduhala in prepotila 15 punkeljčkov, nadvse simpatičnih zaradi teže, do globine 60 m. V tem času je »špica« spala. Okrog 6. ure zjutraj, ko se je trojka vrnila, vidno zdelana, se je pričelo spuščanje špičakov do bivaka. Čakala nas je težka naloga – transport opreme in napeljava telefonov do globine 190 m, kjer je najprimernejše mesto za bivakiranje, saj je na dnu 15 m globokega brezna poleg »ravnega« dna tudi tolmun vode. Z veliko volje in truda je bila tudi ta ovira po 10 urah

Tabor pred vhodom v jamo

64


Članki iz Biltenov

premagana. Hitro smo si pripravili ležišča in poskakali v še suhe spalne vreče. Ob obveznem cigaretnem obredu pred spanjem smo prišli do zanimivega spoznanja: dno brezna okrogle oblike, na katerega stenah se je svetlikalo 6 ali 7 sveč, je ustvarjalo vtis majhnosti in domačnosti, tako da je Igorju emocija kaj kmalu zlezla na jezik: »Kaj ni ravno tako, kot bi bil v nočnem klubu?« naslednji trenutek je bivak že nosil ime »Lucifer klub«. Prijetno utrujeni smo hitro zaspali. Pokvarjena centralna kurjava BPGG (Brezna pod gamsovo glavico) nas je zbudila po osmih urah spanja. Ekipa, ki so jo sestavljali Hermina Zaplotnik, Stane Tomc, Igor Žitko, Janez Holz, Jure Andjelič-Yeti (bil je naš gost, je član JK Ljubljana-Matica) ter Miran Šubelj, je tako imela prvo noč za seboj. Po polžje smo zlezli v vlažen mraz, nekoliko utišali želodce, nataknili že čisto mokre pajace, dali Hermini nekaj navodil in naše odkrivanje se je začelo. Takoj smo se morali spustiti na dno 15 m globokega meandra, pa potem po dnu nekoliko navzgor, zopet po razpoki navzdol, na sredini 20 m visoke in 30 cm široke razpoke, po kateri teče na dnu potoček vode (to je meander), nekako 40 m daleč, pa spet po kaminu navzdol in »že« smo bili nad 40 m globokim stopnjastim breznom. Trije dol, dva ostaneta zgoraj, tak je bil dogovor, ko smo pripravili lestvice. Na dnu je trojko pričakovalo novo veselje: nov meander! Toda delali smo že 8 ur in čeprav neradi, smo se morali vrniti z mežikajočimi karbidkami v bivak. Po 10 urah spanja imamo že dva dni bivanja v jami za seboj. Vstanemo, se hitro najemo, s peklenskimi občutki zlezemo v ledeno mrzle, povsem premočene pajace. Tudi vsa druga garderoba je že močno vlažna ali tudi mokra. Zaradi 100 % vlage v zraku in temperature zraka 1–2 °C (temperatura je bila v jami različna, pa nikjer višja od 2 °C) smo v bivaku povzročili kondenzacijo in tako so nam »naše« kapljice namočile tudi spalne vreče. Loteva se nas že prehlad. Morala se ob odhodu zopet dvigne. Hermina zleze v tri spalne vreče. Blagor njej! Odidemo. Do dna stopnjastega brezna. Zopet dogovor – zaradi hitrejšega napredovanja trije dol, dva ostaneta na vrhu brezna. Trojica – Yeti, Stane, Miran – se odpravi. Pod slapiči vode, po razpokah, meandrih, stopnjah, ki jih trojka vse ročno preplezava, naprej v globino. V vodoravni smeri pridobimo dobrih sto, v globino 30 m. Nenadoma, za ozko razpoko (sreča, da smo vsi trije vsaj trikrat daljši kot široki) vdre v nas velik, črn nič, spredaj nič, zgoraj nič, spodaj tudi za kamen ubijajoči votel »bum-tras«. »Pridi, jamar, oglej si me!« je vabilo novo ogromno brezno. »Počakaj do jutri, danes nam je zmanjkalo lestvic,« je bil odgovor. Osvajanje tretjega dne je bilo končano, opravili smo še prijetno dolžnost, poimenovanje; »Brezno treh« je ime tega brezna in potem se je začelo vračanje v bivak. Ob 23. uri smo v bivaku. Veselo telefonično sporočilo na površino je bilo: Stava dobljena – globina 300 m presežena, 4 zaboji piva so naši, brezno mora imeti nadaljevanje, stali na 290 m, kamen se je ustavil na približno 340 m. Serbus.

Četrti dan, dan zmagoslavja Vstanemo po dvanajstih urah prepotrebnega spanja. S površja dobimo nekaj preobleke, hrane. Transportna se hitro vrne. Znova zapustimo Hermino. Vzamemo s seboj vso razpoložljivo opremo. Transport opreme nam vzame veliko moči in časa. Vseh pet, Stane, Igor, Yeti, Hac in jaz odidemo do dna Brezna treh. »Madonca, saj v tole brezno ljubljanski Nebotičnik in pol Metalke spraviš,« je bilo mnenje natakarja v Lucifer klubu – Igorja. Razpoloženje se ob potrebnem delu utiša. Spustili smo lestve na dno meandra, ki se nadaljuje v desno, gledano od prihoda do Brezna treh. Na nasprotni strani zeva novo brezno, ki pa smo ga morali letos zanemariti. Moreč trenutek: dva morata zaradi prepenjanja lestvic, varovanja in hitrejšega napredovanja na dnu Brezna treh počakati. Zopet pride do izraza tovarištvo in smisel za skupinsko delo. Brez ene same nepotrebne besede je bilo 65


Članki iz Biltenov

vse domenjeno; Stane, Yeti in Igor kmalu postanejo samo še svetle pikice, votel odmev in že jih ne zaznava več. Kmalu bodo 400 m globoko. S Hacem začneva kalvarijo: mokra do kože, lačna, prezebla, čedalje bolj apatična čakava, čakava, čakava ... Medtem tovariši hitijo dalje v globino po meandrih, po katerih teče voda, po rovih, ki so tako zelo široki, da gre poleg jamarja samo še ribiška palica brez ročaja skozi, naprej do blatnih brezen, ki se jih da premagati le z lestvicami, pa zopet skozi meandre in razpoke, ki imajo kot nož ostre stene. Pajaci, koža se cefrajo. Toda to ne zadržuje. Neustavljivo naprej! »Ne, tovariši jamarji, sedaj vas brez lestev ne pustimo naprej,« se je rogalo 25 m globoko brezno. Fantje so stali na rekordnih 475 metrih! »Le počakaj, nesramnež, naslednje leto ti že pokažemo! Imeli bomo enkrat več lestev s seboj, takrat ti pridemo na konec tvojega črevesja!« Resnično, ni se dalo drugače, morali so odnehati. Po osmih urah smo zopet skupaj. Z vrvjo potegneva lestve, da so lahko priplezali do naju. Vesela pesem ob čudoviti novici potisne najino arijo vstran. Tudi naju se polasti nepopisno veselje. Zopet se nas je začel lotevati mraz. Pripravljamo se za odhod. S preperelimi želodci pokašljujemo kot za stavo. Čim prej do bivaka, je bila edina misel. Lestve in vrvi smo spravili do stopnjastega brezna, za kaj več ni bilo niti moči niti časa. Izmučeni in tipaje se privlečemo do bivaka. »Hermina, dosegli smo nov jugoslovanski rekord v navpičnih spustih, 105 m smo bili globlje, pripravi telefon!« V naslednjem hipu že trpi slušalka. V navalu navdušenja je bilo treba novico trikrat ponoviti, da je bila razločno povedana. In nato »bravo« s površja. Čez pol ure je bila novica na Voglu, od koder je romala prek Ljubljanskega dnevnika v javnost. To pot dolgo nismo zaspali. Minili so štirje dnevi, toda čakala nas je še ena naloga. Jamo je bilo treba izmeriti. Ker pa ni bilo moči, niti zdravja, hrane in suhe obleke, smo izmerili točno le do dna stopnjastega brezna, kamor se je bilo še treba vrniti zaradi opreme.

Zaključek akcije v Brezno pri gamsovi glavici pod Vogarjem

66


Članki iz Biltenov

Šesti dan Vsa oprema je v bivaku, odpravljamo se na odhod. Na pomoč je prišla transportna ekipa: 13 ur smo vlekli »štrike«, na katerih je bila navezana oprema, plezali, privezovali, odvezovali, zmrzovali, kleli, končno – po 120 urah nepretrganega bivanja v jami nas objame tako želena toplota. Tako nekako smo odkrivali jamo do zdajšnje, že rekordne globine. Dosegli smo osebne globinske in časovne rekorde, vse za visoko ceno: 24 ur zmrzovanja na dan, 8 dni nismo bili siti, vsi močno prehlajeni, utrujeni, z velikim prispevkom za bodočo revmo. A nekaj nam je ostalo za vedno: doživetje, ki ga lahko doživi samo jamar! Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1972.

Spogledovanje z rekordom ali kratko letno poročilo Tomaž Jančigaj

K

aj to pomeni? Približali smo se globinskemu jugoslovanskemu rekordu na dobrih 200 metrov! Želja nas vseh, da bi nekoč našli nekaj »velikega«, se je končno po več letih raziskovanja in neutrudnega iskanja le uresničila. Brezno, najdeno pred nekaj leti nad Bohinjskim jezerom ob samem robu Triglavskega narodnega parka, smo v letu 1971 raziskali do globine 475 metrov in navkljub želji in pridnosti vseh članov akcije, ki je trajala 10 dni, od tega neprekinjeno v jami 5 dni, še vedno sebično varuje in skriva svojo najglobljo temačno globino. Kako dolgo še? Leto, dve ali več? Na ti vprašanji bomo lahko odgovorili čez nekaj mesecev, ko se bomo vrnili s prihodnje akcije, ki jo bomo morali vsaj tako pripraviti, biti na njej vsaj tako pridni in delavni, kot na letošnji, če želimo doseči novo rekordno »znamko« in ne samo spogledovati se z njo. Seveda pa to ni edini uspeh in edina akcija naše sekcije v letu 1971. Številna raziskovanja smo opravili tudi na ostalih »jamarskih področjih« v Sloveniji. Tako smo na mnogih enodnevnih in večdnevnih ekskurzijah pregledali, izmerili, preplezali in prehodili nekaj kilometrov podzemskih hodnikov bodisi v ožji okolici Ljubljane bodisi v Polhograjskih dolomitih, Kočevskem rogu ali pa kje drugje v Sloveniji, dva člana pa sta se tudi letos udeležila Mednarodnega jamarskega mladinskega tabora v Zvezni republiki Nemčiji, od koder smo imeli v gosteh dva jamarja. Leto 1971 smo zaključili uspešno – vendar v novi sezoni nas čakajo, vsaj tako pričakujemo, še večji napori in upajmo, da bodo rodili zaželene uspehe. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1972.

1. maj v Rogu Igor Žitko

N

aša dolgoletna navada je že, da obiskujemo ob praznikih naša kraška območja z večdnevnimi raziskovanji posameznih jam. V Kočevskem rogu nismo bili zadnja leta, zato smo se odločili v lanskoletnih prvomajskih prazničnih dneh za njegov obisk. 67


Članki iz Biltenov

Kljub negotovosti, kje dobiti prenočišče, smo se začeli pripravljati, saj so nam že neštetokrat služile v ta namen naše spalne vreče, ki so nam nadomeščale toplo sobo, naš kuhalnik in posoda pa kuhinjo. Dan pred odhodom, 25. aprila, samo se zbrali v klubu in od odbora PDŽ prejeli 700 dinarjev denarne pomoči, ki smo se je razveselili, saj je pomenila za skromen jamarski žep pravo bogastvo. Dne 26. aprila smo bili vsi zbrani v klubski pisarni, razen Tomaža in njegovega obljubljenega kombija. Pri vsakem od nas so se porajale drugačne misli ob pogledih na ogromen kup opreme, ki bo morala z nami na Rog, na tak ali drugačen način, če se že ne bo vozila. Tu-tu – in Tomaž je bil tu, z njim pa tudi sodnomedicinski kombi. Ko smo ga napolnili z opremo, smo se vanj vkrcali še mi in tako nas je polno naložen vlekel po ovinkasti cesti do Podstenic. Tam smo si uredili na seniku spalnico, hrano pa smo zložili v kuhinjo. Tomaž, ljubitelj miru in svežega zraka, pa je hitel postavljati šotor s toaleto »na štrbunk«. Po dobro prespani noči in obilnem zajtrku smo se naslednjega dne oblekli v naše »cote«, oprtali opremo, določili območje, ki smo si ga želeli načrtno ogledati, in se podali v neznano. Ko smo prispeli v predele gozdnih odsekov GGN 22, 23, 25 in 27, smo začeli najprej z vsem navdušenjem skakati od drevesa do drevesa, luknje pa ni bilo nikjer; nato smo polglasno in končno že glasno preklinjali, ko smo bili že čisto obupani, smo zaslišali odrešilni, znani krik »luknja«. Prišel je od Žužka, ki je našel res lepo brezno. Mečemo kamenje, ki leti in leti, poslušamo in štejemo, končno ugotovimo, da mora brezno meriti v globino nekaj več kot 100 metrov. Tedaj pa je nastalo vprašanje, kako naj pridemo vanj brez potrebnih lestev oziroma, kdo bo tisti (ne)srečnež, ki bo moral v bazo ponje. Sklenemo, da je to brez pomena, saj bomo še celih pet dni raziskovali ta teren. V bližini pa smo našli še eno dvojno brezno in ga raziskali, nato pa se vrnili v naše »hrame«, kajti vsem je že pošteno krulilo v želodcu. Kljub izvrstno pripravljenemu kosilu (in obenem tudi večerji) fantom ni bilo do jedi, saj jim misel na lepo obetajoče in neraziskano brezno ni dala miru pri jedi. Zato so bile že prve besede o tem breznu dovolj, da smo si ponovno oprtali vso opremo in se vrnili k breznu. Ko smo spustili vanj lestve, jih je kar požiralo in v nekaj trenutkih jih je bilo v globini 115 metrov. Nato je prišla na vrsto še vrv in Igor, ki je bil najbolj neučakan, se je začel spuščati v temo. Sproti šteje prečke na lestvah in ko pride do 110 metrov, se ustavi in premišljuje, kaj naj napravi sedaj. Kaj sedaj? Na koncu lestvic je, dna ne vidi, teče mu voda za vrat, preklinja vse svetnike, za nameček pa mu ugasne še svetilka. Po kratkem počitku in tehtnem preudarku se pripne na vrv, si zopet osvetli neznano »obzorje« in ko zagleda obrise dna, ugotovi, da je bila vsa prejšnja jeza skoraj popolnoma nepotrebna. Tedaj si je rekel: »Fant, kar bo, pa bo!« In je skočil nekaj metrov – na trdna tla. In tu – levo nič, desno nič, spodaj skale in zemlja, nad glavo pa 117 metrov. Z vpitjem in kričanjem je končno le priklical Žužka, ki se je spustil do polovice, tam obsedel in služil za zvezo. Pomoč pa ni bila tako nujno potrebna, saj se je medtem Igor že s samovarovanjem dvignil na lestve, potem pa je šlo vse po običajnem postopku. Na vrhu je navdušeno obrazložil, kako brezno izgleda, nato pa se je ekipa zadovoljna vrnila domov. Zvečer smo imeli pravo prvomajsko večerjo: regrat s krompirjem, pašteto in kruh namesto pričakovane polente z mlekom. Obilna ponovna večerja je ekipi povrnila izgubljene moči, tako da so bile karte za tarok v hipu na mizi. Zjutraj smo zlezli iz spalnih vreč šele ob osmi uri in si sami naredili prigrizek, ker sta bili vrli kuharici še pod odejami. Nato smo se odpravili v gozd, obe zaspanki pa sta se nam pridružili pozneje. Kot po običaju je zopet naš tako imenovani »luknjač« Žužek prvi našel jamo, takoj za njim pa Tomaž. Meritve prvega so se končale pri 47 metrih, drugega pa pri 46. Vsa nadaljnja iskanja so bila zaman. Naslednji dan so nas zaradi službenih obveznosti zapustili trije člani, obe dobri kuharici Babi in Marta ter Tomaž. Seveda jih nismo pustili praznih rok. Naložili smo jim vso odvečno opremo, nato je prišlo bridko slovo in vsak je odšel po svoje: oni domov, mi pa na teren. Ta dan smo imeli uspešen »lov« na jame, saj smo jih našli in raziskali kar 6. Večer nam je minil v pripravah na obisk Ahnelocha, jame, bogate s kapniki, ki smo jo imeli namen ponovno obiskati in fotografirati. 68


Članki iz Biltenov

V ranih jutranjih urah naslednjega dne smo šele po dveh debelih urah hoje našli to znano jamo. Pripravili smo fotografske aparate in bliskavico, saj smo želeli posneti vse lepote, ki jih je do tedaj ljubosumno hranila za sebe. Napravili smo okoli dvajset posnetkov, nato pa nam je vsa aparatura zatajila. V bližini te jame smo našli še 15 metrov globoko brezno, ves nadaljnji trud, da bi še kaj našli, pa ni bil poplačan. Na poti proti »domu« sta za nami prihrumela vojaška tovorna avtomobila, polna partizanskih borcev in udeležencev partizanskega pohoda, ki jih je vodil naš član Jolbe. Iz tovornjakov je trikrat zadonelo: »Hura za jamarje!«, nato pa jih že ni bilo nikjer več. »Doma« smo se pošteno najedli, nato pa sklenili, da gremo k Jolbetu na obisk z geslom: Spoznavaj Rog in domovino. Pregledali smo karto, videti je bilo daleč po teh roških ovinkih – toda kaj če bi jo mahnili kar naravnost skozi gozd?! In tako smo tudi storili. Ko smo prispeli v Bazo 20, smo lahko pojedli le še ostanek kurje obare, popili nekaj vinskih sokov in ker smo zvedeli, da so člani pohoda odšli naprej v Črmošnjice, smo se pač podali za njimi. V popolni temi smo lomastili po hosti in po nekaj kilometrih se nam je pokazala v daljavi lučka samotne kmetije v Komarni vasi, kjer nam je gospodinja ponudila skodelico prave kave. To nas je malo zadržalo, vendar nas toplota in ugodje nista polenili in kaj kmalu smo se ponovno podali na pot. Po petih kilometrih smo stali pred množico čudnih pogledov članov pohoda in seveda tudi pred presenečenim vodjem Jolbetom. Res se je nato dobro odrezal: povabil nas je na pivo in na izboren vojaški fižol. Kmalu nato smo se poslovili in odkorakali proti »domu«. Utrujeni smo poskakali v spalne vreče nekako ob štirih zjutraj – toda že ob šestih nas je prebudil Zvone, ki je bil do tedaj zadržan na svatbi, z obilnim zajtrkom ... To jutro je bilo praznično, bil je prvi maj. Proslavili smo ga z delom, saj smo našli in izmerili 12 jam, torej do sedaj v enem dnevu največ. Po večerji smo zaradi utrujenosti novim jamam le določili lege, nato pa legli k počitku. Naslednji dan smo zopet vstali zgodaj, dopoldne raziskali še dvoje brezen, popoldne pa pospravili vso opremo in se napotili v belo Ljubljano. Naša ekipa je v teh prazničnih dneh dodala seznamu slovenskih kraških objektov novih 24 jam, vendar je to le neznaten delček tistega, kar nam Kočevski rog še skriva v svojih gozdovih. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1974.

Akcija 1000 Anton Jenc - Žila

P

roti koncu julija smo se začeli aktivno pripravljati na akcijo v našo drugo najgloblje brezno – Brezno pri gamsovi glavici. Ves čas priprav nas je obdajala negotovost: nikakor nismo mogli zbrati dovolj velikega števila članov. Več naših »mož« je bilo namreč v vojaški suknji. Nekako smo računali, da bi akcijo izvedli skupaj z JKL Matico oziroma v sklopu DZRJS. Z Yetijem sva kljub tej negotovosti pripravila vso opremo, izkazalo pa se je, da je bil najin trud zaman: na koncu so odpovedali udeležbo še tisti najbolj navdušeni. Vendar se ekskurzija kljub vsemu le ni izjalovila, saj smo se pozneje preusmerili na področje visokogorskega krasa na planino Laz. Ta odločitev je bila hitra. V mojih »mladih« letih smo raziskovali območje med Debelim vrhom in Ogradami. Naleteli smo na številne objekte. Na to področje smo se usmerili tudi to pot ali točneje rečeno, usmerila sva se le dva preostala jamarja, Južek in jaz. V zadnjem trenutku sva si preskrbela brezplačne vozovnice, v bližnji samopostrežni trgovini sva nakupila nekaj za občasno pomiritev lačnih želodcev, krame pa se je končno nabralo toliko, da sva jo le s težavo spravila v nahrbtnika. Svoj dvonadstropni »balast« sem le s težavo dvignil, o enakih težavah pa se je pritoževal tudi kolega Južek. 69


Članki iz Biltenov

Na poti proti Stari Fužini sva naletela na nekatere probleme, o katerih kaj več ne bi govoril. Zgodilo se je namreč, da se je z Jesenic odpeljala v Bohinj samo oprema oz. prtljaga, midva pa sva morala za njo z avtobusom. Do Mihovca sva kljub tem problemom uspešno priromala in čeprav je to zelo prijeten kraj, sva se morala od njega kmalu posloviti. Pot do planine Vogar se ni še nikoli tako vlekla. Preklinjala sva hudo strmino, Južek se je pritoževal nad hudo ovinkasto potjo, na koncu pa se je vsemu temu pridružila še tema; sonce je že zdavnaj zašlo, ko sva se pojavila pred Kosijevim domom na Vogarju. Družba v domu je menila, da naju je prtljaga popolnoma potlačila, toda kaj kmalu naju je kozarček »kačje sline« le postavil na noge. Naslednji dan sta se nama pridružila še Velikan in Marija in veselo smo se odpravili na pot. Na planini Pri Jezeru smo naleteli na stare znanke in se zato nekoliko ustavili, nato pa smo po dveh urah »odvečne« hoje prispeli na planino V Lazu. Parček se je v ponedeljek odpravil Triglavu nasproti, z Južkom pa sva pobrala jamarsko kramo in krenila proti sedlu med Debelim vrhom in Ogradami, kjer pelje tudi planinska steza proti Velemu polju, vendar se poda po njej le redkokateri planinec. Jutro je bilo čudovito. Sonce se je že dvigalo nad Debelim vrhom, ko sva zakorakala skozi borov gozdiček, kjer sva na stezi ob robu melišča nekaj časa počivala in uživala ob pogledu na prve jutranje sončne žarke. Sončenje bi se nama zelo prileglo, vendar sva morala dalje. Sedlo se je le počasi približevalo. Najprej sva naletela na brezna, ki smo jih izmerili že 1968. leta, zato sva nadaljevala pot proti grebenu in prečkala nekaj bolj ali manj sumljivih škrapelj. Minilo ni niti pol ure, ko sva že naletela na prvo jamo. Hitro sva spustila lestvice in jo prav tako hitro izmerila, saj je bilo brezno globoko le 30 metrov. Nedaleč od njega je bila še vodoravna jama in medtem, ko sem se ji jaz posvečal, je Južek pregledoval okolico. Vrnil se je z veselo novico, da je naletel na vodoravno jamo in nekaj brezen. Že pri naslednjem breznu se je njegovo navdušenje nekoliko ohladilo; skakal je namreč nekoliko preveč energično po robu snega in se nehote znašel okoli osem metrov nižje, seveda z nekaj snega tudi za vratom. To ga je izučilo, saj potem ni nikoli več tako brezskrbno skakal po snegu. Nekoliko dalje sva našla okoli 15 metrov globoko brezno in ko sem iskal, če je mogoče priti kaj dlje, sem našel ozek rov, skozi katerega je močno pihalo, tako da mi je takoj ugasnila karbidovka. Sam pri sebi sem mislil, da bo to nekaj pomembnega. In res: po nekaj zelo ozkih pasažah se je rov razširil. Toda presenečenja še ni bilo konec: zagledal sem dnevno svetlobo. Južek, ki so ga tudi zdelovale pasaže, je pripihal za menoj nekoliko pozneje in skupaj sva se podala po velikem poševnem rovu zopet v globino. Nikoli si nisem mogel predstavljati, da je lahko na višini 1900 metrov tako dolga vodoravna jama. Na delu jame sva naletela na zelo lepe sigaste in kapniške tvorbe, delno sestavljene tudi iz kristalov. Od tod naprej se je odpiralo novo brezno. Z metanjem kamenja sva njegovo globino ocenila na okoli 40 metrov, vendar sva se raje podala naprej po rovu, ki se je po 50 metrih tako zožil, da bi lahko napredovala le z odkopavanjem in razbijanjem skale. Poleg tega pa se je bila ura že krepko nagibala proti večeru, zato sva se raje vrnila v dolino, saj sva vedela, da naju bo jama počakala do naslednjega dne. Za prvi dan je bilo narejenega kar dovolj. Naslednjega dne sva vstala še bolj zgodaj. Želela sva pač videti, kaj skriva jama št. 5 ali »Željnih 1000«, kot sva jo imenovala prejšnji dan po poti proti domu. Lestvice sva nad breznom pripela kar na večjo skalo, nato sva izginila v globino in temo. Po 30 metrih je bilo lestvic konec, zato sem plezal kar brez njih. Na prvi stopnji sem počakal Južka. Nadaljnjih 115 metrov plezanja me je Južek varoval, vendar sem moral kmalu obstati: pod menoj se je odpiralo novo brezno, najine opreme je bilo konec, kazalo pa je, da se jama nadaljuje s podobnimi brezni še naprej. Čeprav nerada, sva se morala vrniti, vedoč, da se jama od globine 100 metrov še vedno nadaljuje. Pa kdaj drugič! Tako sva si rekla in začela iskati, če je v okolici še kaj zanimivega. Že od daleč sva zagledala na nasprotnem hribu obetajoč vhod. Tja je odšel na ogled Južek, vendar se je izkazalo, da je bila jama dolga le 16 metrov. Medtem sem se jaz spustil v jamo čisto blizu tiste, kjer sva morala z Južkom priznati premoč podzemlja. Splazil sem se po snegu kakih deset 70


Članki iz Biltenov

metrov niže, vendar sem po 25 metrih na drugi strani prišel zopet ven ves premočen in premrznjen, saj sem moral na najožjih delih odkopavati sneg, da sem prišel skozi ožine. Kdo mi bo v dolini verjel, da se mi je sredi poletja zanohtalo! Dolgčas nama torej ni bilo v tej gorski samoti med čudovitimi gorami, ki so naju obdajale: na eni strani Debeli vrh in Ograde, na drugi Tošc in Mišelj vrh in pred nama kot kralj mogočni Triglav. Vendar se je naju vsa ta lepota le bežno dotikala, ujela sva jo le s kotički očes, kot sta vedela tudi gamsa, ki sta se pasla v bližini in naju začudeno gledala. Naju so seveda bolj zanimale jame in si nisva pustila niti malo oddiha. Zavila sva okoli bližnje škrbine, vendar je bil teren proti Hribaricam nekoliko preveč razbit in razrahljan, torej nič kaj obetajoč. Bilo je le nešteto prelomov, vse, kar je bilo od daleč le nekoliko podobno breznom, pa je bilo zasuto s kamenjem, ki se je leta dolgo vsipal v brezna in jih zasul. Zato sva raje zavila okoli grebena in ko sva že hotela raziskovanje za ta dan zaključiti, sva našla brezno. Bilo pa je skoraj do vrha zapolnjeno s snegom, vendar sem se vanj le lahko spustil, medtem je Južek prevzel kaj nehvaležno delo: lotil se je »malanja«, to je označevanja jam. Ko sva se zopet sestala, se je dan že nagibal v noč. Lačna, da bi pojedla kar celega vola, in hudo utrujena sva se napotila proti bivaku, kjer je moral hočeš nočeš Južek – saj je bil na vrsti – pripraviti kosilo in večerjo, vse hkrati. Dnevi so tekli kot za stavo. Bila je že sreda, ko sva pod vrhom grebena, ki teče vzporedno s severnim robom Debelega vrha, našla dvojno brezno. Prvo je bilo globoko le 10 metrov in bilo je polno snega, drugo pa je bilo globoko 35 metrov, vendar se je še nadaljevalo z ozko razpoko. Prehod je bil preozek, da bi lahko prišel skozenj, kladivo, s katerim sva hotela prehod nekoliko razširiti, pa sva pustila – na najino jezo – v dolini. Zato sva sklenila, da ga bova pogledala še kdaj drugič. Naslednja tri brezna niso bila nič kaj zanimiva. Vsa so bila precej zadelana s snegom in še globine ni bilo prave. Takoj zatem sva našla nekaj bolj obetajočega: brezno, katerega vhod je bil izredno ozek in majhen (morala sva celo nekoliko kopati), naj bi bilo po »strokovni« oceni (z metanjem kamenjev)

Pogled na vhod v Jamo pod Debelim vrhom

71


Članki iz Biltenov

globoko okoli 50 metrov. Ko sva odstranila še nekaj večjih kamnov pri vhodu, sem se prvih 30 metrov spustil kar po lestvicah, naprej pa s samovarovanjem po vrvi. Pristal sem na snegu. Le kako je mogel tja priti sneg, in to še v taki količini – moral je biti pač stoleten, saj ga je lahko skozi tako ozko odprtino vsako leto nametalo le prav malo. Ob snegu sem se nato spustil še nekoliko nižje; nekako na sredini razpoke, ki se je v globini 65 metrov tako zožila, da sem se moral vrniti, se mi je razletela svetilka. Še sreča, da sem njeno spodnjo polovico ujel. Nazaj grede je šlo teže: z Južkom se namreč nisva več slišala zaradi prevelike globine. In kot nalašč mi je malo pred stopnjo oz. snegom drugič ugasnila svetilka. Tokrat so me rešile teme vestno spravljene vžigalice, saj je bil vžigalnik popolnoma vlažen. Po vseh teh težavah in moker kot cucek sem končno le prečkal še zadnjo polico, da sem lahko sedel in si oddahnil pod koncem lestvic. Od tod naprej je šlo kot po maslu. Zunaj se je že spuščal mrak. Na hitro sva z Južkom pospravila vso opremo in odšla proti planini. Nekako na pol poti sva srečala pastirje, ki so nama šli nasproti, saj so mislili, da sva ostala v kateri od jam. Zadnji konec poti je minil v prijetnem pogovoru o najinih današnjih odkritjih. Naslednjega dne sva se še poslednjič odpravila na sedlo in začela iskati tam, kjer sva prejšnji dan končala. Izplačalo se je, saj nisva prehodila niti sto metrov od zadnjega brezna, ko sva stala ob robu 35 metrov globokega brezna s širokim vhodom (15 × 10 m). Na dnu je bil – kot ponavadi – zopet sneg, Nato sva našla še nekaj manjših brezen in ko sva se odpravila proti Debelemu vrhu, je začelo deževati. Pa nisva odnehala! Prav v vrhu hriba je brezno skozi steno Debelega vrha. Ta odprtina, zaradi katere smo sploh začeli preiskovati to območje, naju je že ves čas po malem izzivala. Se preden nama je uspelo priti do nje, pa sva naletela na dvoje ozkih brezen globine 34 in 24 metrov, tako da se je število najdenih in raziskanih objektov povzpelo na dvajset. Ob breznu »skozi goro« – le-to je globoko oz. dolgo 25 metrov in povprečno široko 6 metrov – je Južek še zadnjič v tej akciji zapisal na skalo »JS PDŽ« in »št. 21«. Predno sva se spustila v dolino, sva se še povzpela na vrh Debelega vrha. Oblaki so se medtem razpodili, pod nama je bila vsa ožarjena v soncu planina V Lazu, pogled pa nama je lahko zaplaval v daljavo proti Voglu in ostalim velikanom, ki ga obdajajo. Počakala sva, da je začelo sonce zahajati, saj je bil ves napor za nama in sva se lahko sedaj za nagrado predajala užitkom. Nazaj grede sva si hotela skrajšati pot po bližnjici, vendar se je najina pot končala nad prepadno steno. Zato sva se raje nekoliko vrnila in jo mahnila proti planini kar po običajni poti, ker sva vedela, da bova tako najprej prišla do mleka in ostalih dobrot. Proti Bohinjskemu jezeru in domov sva se odpravila naslednjega dne. Za leto dni sva se poslovila od pastirjev, od vrhov, ki sva jih teden dni vznemirjala z najinim »brskanjem« in jih motila v njihovi tišini, ter se preko planine Jezero in Vogar vrnila v hrupno Ljubljano. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1974.

4. spust za 4. julij Anton Jenc - Žila

Ž

elja po večji ekskurziji in nezadržna raziskovalna mrzlica sta nas vlekli, da smo se lani že tako »zgodaj« odpravili v planine; ponavadi namreč odrinemo šele avgusta ali septembra. Tarča naše »mrzlice« je bila Jama pod Debelim vrhom. Jamo smo odkrili 1973. leta med sistematičnim pregledovanjem terena med Debelim vrhom in Ogradami. Še isto leto smo raziskali poševne dele in 35 m brezna v Žilovem meandru. Jama leži na skoraj 2000 m nadmorske višine. Vhod je večino leta zadelan s snegom, zato je raziskovanje jame praktično mogoče le v nekaj poletnih mesecih. 72


Članki iz Biltenov

Zadali smo si nalogo prodreti čim globlje v notranjost »velikanke«. Vanjo smo se spustili le trije. Vreme je bilo oblačno, sonce je le od časa do časa pokukalo izza oblakov, kot da bi hotelo vedeti, kam se odpravljamo. Precej hladno je bilo. Vhod je bil skoraj do vrha zadelan s snegom, ki pa ga je bilo manj kot prejšnje leto. Igor in Velikan sta jo takoj odkurila v notranjost. Sam sem se »prelevil« kar zunaj in kmalu za njima zakoračil pod zemljo. Nekaj časa je trajalo, da sem se privadil na črnino. Rov je precejšen (4 krat 4 metre). Je sorazrnerno suh in že v razpadni fazi. Partnerja sta bila že v elementu: spuščala sta lestvice. Pobrali smo transportno opremo, nakar smo se drug za drugim spustili navzdol. Brezno je v zgornjem delu precej ozko. Zadelano je s podornim skalovjem in debelimi kosi sige. Že nekaj metrov niže pa se razširi v dolg meander. Na kakih 10 m globine je polica, po kateri pa je mogoče iti le nekaj metrov: pred nami je dolg meander. Po padcu kamenja smo sklepali, da je pod polico še nekako 30 m brezna. Vrnili smo se k lestvicam, se spustili na stopnjo (35 m globine) in pristali na kopici podornega skalovja. Rov se je na eni strani kmalu končal. Toliko bolj perspektivna je bila druga stran. Šli smo čez silno ozek meander in pred nami se je odprlo kakih šest metrov brezna. Tokrat smo ga premagali s spustom po vrvi, ki smo jo s klinom pritrdili na zanesljivo mesto. Pristali smo na širokem meandru, ki je erozijskega nastanka. Raziskovalna mrzlica nas je vlekla ob robu brezna, kajti prepričani smo bili, da se bo jama nadaljevala vsaj nekaj časa vodoravno. No, naše upanje se ni izpolnilo. Vrniti smo se morali k istemu breznu, mimo katerega smo koračili malo prej. Svetili smo v globino, a vse zaman: pod nami je bila le tema. Po padcu kamenja smo sklepali na kakih 80 m globine, prav toliko pa je bila dolga naša najdaljša vrv. Pričvrstili smo jo za najbližjo skalo in spustil sem jo čez žleb. Že naprej sem se veselil prijetnega spusta. Z desonderjem sem se pripel na vrv in odbrzel v globino. Fantastično! V globini 40 m je bila polica, kjer sem pristal. Za menoj se je spustil še

Tabor pred jamo med raziskavami

73


Članki iz Biltenov

Igor. Še preden je bil pri meni, sem bil popolnoma premočen. Prav na stopnjo je namreč curljal »prijeten« slap. Pritrdila sva še drugo vrv in švignil sem naprej. Spodaj sem poklical Igorja, vendar ga nisem mogel čakati. Na prvi pogled se mi je sicer zdelo, da se bo jama končala, toda vzporedno z breznom sem opazil popolnoma suhe rove in odšel sem po enem od njih. Kmalu se je rov tako zožal, da sem se moral plaziti, zatem pa se je spet razširil. Prišel sem v manjšo dvorano, iz katere se naprej ni dalo več priti. Obrnil sem se ... Toda – kje je ta presneti izhod? Vse se mi je zdelo tako enolično. Medtem je že prišel Igor, tako da sem z njegovo pomočjo prišel ven iz malega labirinta. Našel je tudi nadaljevanje, ki smo ga imenovali Igorjeva ožina. Poteka nekako v smeri proti jugovzhodu. In spet sva prišla do brezna in vanj vrgla še preostali konec vrvi, ki je bil ravno prav dolg, da sem prišel do dna. Globina brezna je 40 m; tudi druge dimenzije so precejšnje (7 × 5 m). Jama se nadaljuje z rovom, ki se stopnjasto vzpenja. Iz njega je v času najinega obiska tekla voda. Mogoče je to voda, katere žuborenje smo slišali že v Žilovem meandru. Voda je najprej izginjala med podornim skalovjem in nato odtekala skozi ozko pasažo. Imela je pretok približno pol litra na sekundo. Hotel sem priti čim globlje. Okleval sem, ali bi šel naprej ali bi se obrnil in se začel vračati, kajti imel sem samo še električno svetilko, ki je počasi jenjavala, medtem ko mi je karbidovka že zdavnaj odpovedala. Zmagala je želja po odkrivanju. S težavo sem se prerinil skozi ožino, za katero je 4 m navpičnega dela. Rov se nekoliko razširi in precej zviša. Šel sem ob toku naprej in po 15 m prišel do brezna. Globoko je nekako 5 m. Na dnu se je zrcalila voda, nekakšno jezerce; nisem pa mogel razločiti, v katero smer se jama nadaljuje; jakost moje svetilke se je namreč zmanjšala na minimum. Bil sem približno 210 m pod vhodom in od tam sem se moral vrniti. Po 2 m rova sem prišel do slapu pod pasažo. Čeprav sem bil že popolnoma premočen, sem se nagonsko odmikal od curka vode. Še en odriv in bil sem skozi pasažo. Prišel sem do brezna. Šele tam me je začelo skrbeti, kako bom plezal naprej; v »gibbsanju« sem bil namreč bolj začetnik. Gibbse sem pripel na vrv, ki se je napenjala kot elastika. Precej časa je trajalo, preden sem se sploh odlepil od tal, plezati pa sem moral ravno pod curkom vode. Priplezal sem že skoraj do vrha, ko se mi je razvezala vrvica na enem izmed gibbsov. Dobil sem nekakšen občutek negotovosti. Podrobneje sem pregledal vozle še na drugi vrvici ter na varovalni. Previdno sem se obesil na varovalno vrvico – in vzdržala je. Spoznal sem, da imam vrvice precej pretanke; med plezanjem so se mi namreč raztegovale in sem zato plezal veliko počasneje, kot bi lahko. Težave mi je delal še predvsem previs na vrhu brezna, ker gibbsov nisem mogel potisniti čez rob. Ni mi kazalo drugega, kot da sem se prostoročno povlekel čez rob. Igorjeva ožina je bila za mano, sedaj je bil na vrsti še Igor. Tudi njemu je karbidovka le še brlela. Pomagal sem mu pri dvigu od tal in ko se je toliko dvignil, da je vrv sama drsela prek gibbsov, sem odšel na merjenje tega dela jame. Med merjenjem mi je tudi čas veliko hitreje tekel. Kljub stalnemu gibanju pa me je začelo zebsti. Igor, ki je medtem priplezal do stopnje, me je začel priganjati, naj se čim prej spravim k plezanju; izgubljal je že živce, zeblo ga je in bil je brez luči, tako da se niti umakniti ni videl izpod slapa. Po daljšem telovadenju sem nekako priplezal do njega in spet je bil na »sporedu« Igor. Tedaj sem jaz spoznaval »užitke« ob slapu: pri temperaturi okrog 1 °C je tuširanje posebno prijetno. Tudi Velikan je tedaj stopil v akcijo; Igorju je spustil varovalno vrv. Ob njegovi pomoči mu je šlo hitreje, Ko je bil Igor na vrhu, sem tudi sam prestopil na vrv. Moči so mi že pohajale, vendar sem ob spodbujanju ostalih dveh le prišel čez rob. Nismo se trudili z lepim zvijanjem vrvi: vse tri smo enostavno potlačili v transportno vrečo. Velikan si je med najino odsotnostjo nabral precej fosilov; po stenah v Velikanovi kamri jih je namreč kar »mrgolelo«. Največ je bilo polžev. Tudi »školjke« niso bile redke. Najtežja ovira – 80-metrsko brezno – je bilo za nami. Zakoračili smo po meandru in se hoteli čim prej izvleči iz te presnete jame. Čakalo nas je 5 m navpičnega dela, ki smo ga morali premagati z gibbsi. Še sreča, da je bilo le 5 m! Velike preglavice nam je zadajala transportna vreča. Le s težavo smo jo prerinili skozi ozek meander. Pred nami je bilo le še 35 m brezna. Tu smo imeli k 74


Članki iz Biltenov

sreči postavljene lestvice. Drug za drugim smo se po njih prerinili iz brezna. Priznati moram, da se po lestvici pleza še vedno najlaže pa tudi najhitreje. Smejati sem se moral Igorju: jama ga je tako zdelala, da je pajaca z vso ihto strgal s sebe in ga zalučal v brezno. Pri tem je dejal, da ga ne spravimo več v to brezno. Opremo smo strpali – ali bolje rečeno, sta strpala – v nahrbtnike; sam sem bil preveč na koncu z močmi, da bi mogel kaj dosti pomagati. Zunaj je bila tema, vendar se je ob svitu neseca kar dobro videlo okrog. V jami smo bili okoli 15 ur. Krenili smo proti planini V Lazu. Hodil sem kot mesečnik. Bolj razpoložena sta bila Igor in Velikan. Prepevajoč sta zašla med ruševje in malo je manjkalo, da nista zgrmela v neko brezno. Naše kričanje je zbudilo Marijo, ki je bila ravno v najslajšem snu. Tu sem bil tudi jaz že boljše volje, posebno ko je začelo dišati po topli hrani ... Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1975.

29. november na Dobrepolju Janez Barbič

V

zamegljenem prazničnem jutru smo se z avtobusom pripeljali na Dobrepolje in se izkrcali v Vidmu. Bilo nas je pet: Aleš, Žila, Dedek, Pingo in jaz. Težko otovorjeni smo seveda takoj zavili v gostilno Brdavs in se začeli krepiti s kavicami, čaji, sendviči in podobnimi dobrinami. Pingo je nemudoma začel metati kovance v avtomat in nam tu in tam celo prislužil pivo. Zaradi mraza, ki je v tem času pač običajen, saj je celo nekaj prstov snega ležalo naokrog, se je izkazalo za najbolj primerno, da prenočujemo v šoli. Natakarica je telefonirala ravnatelju na dom, kjer ga pa ni bilo (kar se je pozneje izkazalo za precej nerodno), in tako smo dobili stanovanjsko dovoljenje kar od nekega učitelja. Njemu smo v zahvalo nanosili drv mimogrede, ko smo jih napravljali tudi za naš bivak ob peči v razredu v novi šoli. V Vidmu imajo namreč dve šoli, staro in novo. Stara je iz sredine 19. stoletja, nova pa iz leta 1903. Francjožefovski slog nove šole se prav lepo čuti v straniščih, ki so na štrbunk, kar je s čutili dobro zaznavno. V razredu sta bila poleg klopi, table in praznično okrašenih sten še dva klavirja, spričo katerih so Pinga takoj zgrabile umetniške tendence. S svojo navdahnjeno interpretacijo nas je razveseljeval vse tri dni, da so nam škripali zobje in vstajali lasje, kar mu je umetniške užitke le še poglabljalo. Proti opoldnevu smo se odpravili v Zdensko vas, kjer nam je domačin pokazal Jamo sv. Antona. Leži v bližini cerkve, vhod je v grmovju in ni posebno velika, približno 60 m je skupna dolžina vseh rovov. Začne se v obliki vrtače in se spušča precej strmo v dveh etažah. Po dnu je podorno skalovje in se konča s kaminom. Je tudi lepo zakapana. Ko smo prišli ven, se nam je oglasil želodec in kljub obupno natančni preiskavi nismo v nahrbtnikih našli ničesar. Vrečka je ostala na mizi v razredu. Tako smo morali kar lačni naprej jamariti. Domačin nam je pokazal pol ure hoda skozi gozd Erjavčevo jamo, iz katere pa je negostoljubno, prebavila vzdigujoče zaudarjalo. Vendar se je Žila ne meneč se za vse to hrabro spustil, za njim pa še Dedek in Pingo. Izvor tako omamnih vonjav je bilo tele, ki so ga marljivo grizli črvi in je na stopnji našlo svoje poslednje domovanje. Stopnja je v globini 24 m, naprej pa se spušča še 9 m globoko brezno, iz katerega je Dedek pol ure prizadevno gibbsal. Poleg običajnih okončin je ta metoda zahtevala tudi uporabo zob za vlečenje vrvi skozi spodnji gibbs. Pri vsem tem pa bi bilo še najbolj zanimivo omeniti, da se je taista vrv malo prej mudila tudi ob zgoraj ležečem mastno dišečem objektu. Na koncu tega opravila je zelo prav prišlo žganje, ki ga je Dedek z najmanj enakim tekom použival, kot je prej vrv glodal. 75


Članki iz Biltenov

Zvečer smo dobili obisk štirih predstavnikov mlajše generacije iz vasi. Mlada virtuozinja je z ganljivo spretnostjo udarjala po tipkah klavirja, ko je nenadoma udarila črna vihra in prijetna družbica se je razbežala, kot bi mignil. Vstopil je ravnatelj sam. Obraz se mu je spreminjal v stoterih barvah in potezah. Ko smo mu pojasnili, kaj smo in kdo smo, se mu je obraz malce razvedril, vendar nam je ukazal popolno tišino in nič svinjanja. Ponižno smo se nato odvlekli k Brdavsu. Naslednje jutro smo iz razumljivih razlogov potegnili s spancem, nato pa se odpravili proti Mali vasi in na Plehe. Tamkaj se nahaja obilica jam na kupu in smo zatorej imeli možnost veliko narediti. Pa smo se ustavili pod košato smreko, se malo poslikali, se oblekli in se odpravili na smreko namesto v jamo. Bilo pa je to od sile koristno, kajti nekateri člani naše posadke nismo imeli kaj prida izkušenj ne z lestvicami, še manj še manj pa z gibbsi. Nato smo se odpravili, polni novih spoznanj in izkušenj proti pravcati luknji; Hočevarjeva jama smo jo poimenovali. Kakor ponavadi se je tudi sedaj Žila prvi spustil, za njim Pingo, nato pa, priznam, prvič tudi moja malenkost. Bila je to »štirna«, globoka 31 m; nastala je ob dveh prelomih. Dno je iz podornega skalovja. Dedek je varno bedel nad nami, ko smo se z gibbsi prebijali proti vrhu. Medtem je Aleš odkril še tri druga brezna, ki smo jih nameravali osvojiti naslednji dan. Poleg Hočevarjeve jame smo 20 m stran našli še manjše brezence, v katerega je Aleš spustil Pinga, da ga je narisal. Med že omenjenimi tremi brezni in Hočevarjevo jamo smo blizu ob poti našli še eno majhno jamo, ki smo jo imenovali Jazbina. S Pingom sva jo dolgo merila, vendar še ne izmerila. Križi so in težave s kompasom takole na začetku! Vhod je nagnjen za približno 30° in 7 m dolg. Lepo so vidni skladi, zraven pa še najmanj trije prelomi, izvor vseh težav pri merjenju. Po enem prelomu gre vhod, po drugem na levo 5 m rova, nagnjenega 15° navzdol, na koncu pa je še 2 m visok kamin, lepo zasigan in tudi v enem prelomu, oziroma razpoki. V kaminu je tudi cela množica raznovrstnih jamskih živali. Najbolj obetajoča so bila že omenjena tri brezna, ki ležijo v ravni črti po 100 m vsaksebi, vendar se je načrt za naslednji dan bistveno spremenil zvečer v gostilni, ker nam je mlad fant obljubil, da nas bo naslednji dan njegov oče peljal k Žegnani jarni, katero je opisoval že Valvasor. Kmet, ki nas je pripeljal k jami, je pripovedoval legendo o tem, kako je jama dobila svoje ime. Baje je neki pastir, ko se je neprevidno približal jami, opazil hudičke, ki so skakljali okrog jame in zato jo je župnik požegnal. V starih časih so hodile k jami procesije in molile za dež. Večkrat so ljudje videli, kako se iz jame kadi in po tem so sklepali, da se tam dež porojeva. Vhod je zelo širok in breznast, saj je ob več prelomih na stiku dveh kamnin. Ena izmed teh je oolitni apnenec, druga pa je temnejše barve. Pri vhodu je značilna skala, ki sta jo v obliki klina pod kotom 60° odrezala navpična preloma. V jamo sta so spustila Žila in Pingo. Pristala sta po 23 m na kupu kamenja, listja, vej in živalskih kosti. Proti dnu se nadaljuje še več poševnih rovov, do globine 32 m. Vse to sta naša člana zavzeto merila, medtem ko smo mi trije zunaj živalsko uživali ob vse močnejših sončnih žarkih, ki so toplo božali z ivjem posute veje, posledica česar so bile prijetne padavine na naše glave in opremo. Ko sta merilca svojo obsežno nalogo že skoraj opravila, je našel Žila 7 m pod vrhom še en stranski meander, ki sta ga tudi izmerila. Začne se v smeri glavnega preloma, nato pa zavija na desno in se spušča navzdol. Izgledalo je, da se bo srečal z dnom jame. Vendar je na koncu dno iz zbite ilovice, ki daje slutiti, da bi bilo možno nadaljnje odkopavanje. Zunaj čakajoči člani smo medtem vneto poskakovali, tekali okrog po gozdu in si na vse načine greli okončine, kar je zabeležila tudi Aleševa kamera. Z upanjem, da bomo izmerili vsaj eno izmed brezen na Plehah, smo se nato odpravili na predvsem za moje noge mukotrpen marš, toda ko smo prispeli do tja, ni bilo več veliko časa. Izmerili smo neko manjšo jamo, ki smo jo našli v bližini, imenovali smo jo zaradi značilne oblike Jama SLO. Vhod je skoraj navpičen, 7 m globok, ki pa se nato razširi v ovalno dvorano, dolgo 9 in široko 5 m. Dno je iz podornega skalovja in pada poševno v isto smer kot vhod, le s precej manjšim naklonom. 76


Članki iz Biltenov

S tem se je tudi že približal čas, ko smo morali oditi, pospraviti iz razreda svojo kramo ter se posloviti od prijaznega učitelja. Na Dobrem polju je ostalo še veliko neraziskanih objektov, ki pa jih bomo pogledali še na prihodnjih akcijah. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1975.

Fensy ali vsak začetek je težak Aleš Lajovic

O

b soju utripajoče karbidovke sedimo na ilovnatem, spolzkem bregu in vlečemo nase kose potapljaške opreme, nogavice, maske, plavuti in drugo opremo. Včasih kdo izgubi ravnotežje in se za nekaj hipov znajde v precej bolj mrzlem mokrem elementu. Take sprehode redno spremlja vzdihovanje prizadetega, ko mu voda pri 18 °C vdre za potapljaško obleko: sicer pa – tako ali tako bomo že čez nekaj trenutkov odplavali proti 100 m oddaljenemu sifonu. Nato nenaden blisk in pok. Sledi oglušujoče, srhljivo piskanje desno od mene. Karbidovka je ugasnila, le na stropu je zarisan svetlobni kolobar električne svetilke. Sicer je tema. Desno zaslutim Renejeve prestrašene oči, ki zro v smeri eksplozije. Dvorano še vedno napolnjuje žvižganje, enakomerno in predirno, da kar reže. Zaslišim čofotanje v smeri proč od sebe, pa se tudi sam poženem po spolzkem bregu proti neznanemu zaklonu, da bi se zaščitil pred nepredvidljivimi dogodki. S plavutmi sem okreten kot riba na suhem in mi tako naslednji trenutek spodrsne in se znajdem v vodi, poleg Reneja. Medtem ko se po spolzkem bregu vlečem na suho, tudi žvižganje poneha. V duhu se že oba skupaj pripravljava na novo eksplozijo. Molk prekine Marko, ki z mrtvo hladnim, smrtno resnim, vendar nekoliko šibkim glasom pojasni, da je vse v najlepšem redu in da se z Renejem lahko vrneva. Le-ta se takoj znese nad ubogim Markom: »Idiot, kva pa spet delaš!? Spet nisi zadost pršraufu ventila!« Medtem ko iščemo in nato prižgemo luči, grešnik pojasnjuje, da ni prav nič kriv. Obenem si vneto oblizuje prste; ob hitrem padarju pritiska v jeklenkah so se te toliko ohladile, da je nekaj kože pač ostalo prilepljene na ventilu. Poglede obrnemo na omenjeno posodo in nato še precej dolgo nemo zijamo v razcefrano cev, ki spaja reducirni ventil z ustnikom. Molčimo, vendar se mi zdi, da vsi trije mislimo na to, kako bi se taka reč končala v sifonu ... Na srečo ima normalno vsak po dva ventila, če slučajno eden »zašteka«, in tako bo imel eden izmed nas samo en ustnik. Izmerimo še pritisk v jeklenki: No ja, namesto 200 atm jih je ostalo samo še 157, kar pa je še vedno čisto dovolj. Uredimo si opremo, si jo oprtamo in se zmečemo v vodo. Po nekaj minutah smo pri sifonu in že se Marko postavi na glavo ter izgine pod vodo. Sledi mu Rene, jaz pa še nekaj časa opazujem čarobno premikanje dveh lučk v modrikasti vodi, ki izginjata v sifonu, preden se tudi sam potopim. Prvi sifon poznam že od zadnjič, ko sva se z Renejem samo poizkusno potapljala, da bi videla, če je sifon prehoden. Imela sva samo eno akvalungo, ki jo je imel seveda on, kajti jaz sem bil tako prvič na potapljaški akciji. Tedaj me je skoraj prepričal, da bi sifon prosto preplaval, pa mi tedaj ne srce in ne duša nista dala, da bi si privoščil to neumnost, kajti verjetno bi na drugi strani treščil v strop, ki je takoj za sifonom le nekaj centimetrov nad vodo, in to še nekaj metrov daleč. In tako se je tedaj najprej potopil on, za njim pa še jaz. Poslušam brbotanje izdihanega zraka in klenkanje ventilov. Plavam približno dva in pol metra globoko in zrem v strop. Kmalu nato zagledam prvi zračni mehur in čez nekaj metrov izplavam. Ostala dva že navdušeno krulita po dokaj prostornem rovu, nato pa se skupaj odpravimo 77


Članki iz Biltenov

za prvi ovinek. Rov je bolj prostoren kot v vhodnem delu jame s presekom 10 × 15 m. Stene padajo strmo v vodo, po njih ni nobenega okrasja in so na debelo zapacane z ilovico. Zvlečemo se čez nekaj mivkastih pragov in čez nekaj deset metrov smo že pri drugem sifonu. Po nekaj brezuspešnih potopih Marko le najde nadaljevanje in ob »safe linu« preplavamo komaj pol metra globok sifon. Rov se postopoma zožuje, vedno bolj pogosto ležijo po njem skalni bloki. Kmalu zatem moramo akvalunge že posebej vleči skozi ožine, dokler nam ni plazenja dovolj in jih pustimo v vodi ter rešeni tega neprijetnega in težkega bremena rinemo skozi podore, dokler nas eden končno ne ustavi. Stikamo med skalnimi bloki dolomitne kamnine, škilimo skozi špranje, pod nami pa klokota voda in nam daje vedeti, da nekje je nadaljevanje. Po glavi mi rojijo podatki silnih mojih dimenzij, ki se vedno redkeje skladajo z ozkimi prehodi in preduhi po naših jamah. Z Renejem splezava pod strop ter tam rijeva naprej in stikava za možnim prehodom. Spodaj pa zamolklo šumi voda, kot da bi se nam hahljala. Debelo uro se že pretikamo skozi špranje v gumijastih neoprenih, ki povečujejo trenje in nam preprečujejo gibanje, ko Marko le najde prehod med bloki. Skozi luknjo pol metra nad vodo mu zmečeva nekaj najnujnejše opreme vključno s »šnorkelnom«, nakar odplava in ga grozno dolgo ni nazaj. Medtem midva z Renejem vsak po svoje preganjava čas s tresenjem in zelo kratkočasnim molčanjem; ni nama do besed, ker smo že tretjo uro v jami, oziroma v vodi. In ker se ne gibljeva, naju čez čas že tako zebe, da se komaj še sproti treseva! O, ti groza! No, na srečo z druge strani podora le zaslišiva znani glas. Po nekaj brezuspešnih poizkusih, ko se trudiva zvleči Marka skozi preozke špranje med podornimi bloki, le najdemo pravo špranjo, namreč revež se mora sicer sleči in po težkem porodu ga le izvlečeva tako rekoč v svetlejšo prihodnost, kajti tudi on je že skoraj obupal, da bo še kdaj zagledal beli dan. Ti presneti podori! Ko je končno rešen, nama pove, da je plaval še kakih 50 m naprej po rovu. Za ožino je slišal šumenje večjega slapa, vendar se je vrnil, ker se mu je zdelo, da je že predolgo odsoten. Takoj nato smo se začeli vračati, kajti vsi smo imeli jame in mokrote, da o mrazu sploh ne govorimo, za ta dan dovolj. Da se nazaj grede zdi jama vedno veliko krajša, mi menda ni treba posebej poudarjati, vendar samo v primeru, če se ubogemu jamarju ni treba ubadati z meritvami. In kako izgledajo meritve, če si do vratu že tri do štiri ure v ne prevroči vodi, si bo verjetno vsak prav lahko predstavljal. No, mi smo merili, se pravi predvsem Rene, za kar mu bom verjetno še dolgo hvaležen, kajti meni po tako dolgem namakanju v tako mrzli vodi prsti praktično odpadajo. Trikrat lahko ugiba, kdor to bere, na kaj sem mislil, ko sem plaval skozi zadnji sifon in potem po jezeru proti izhodu; na sončno, toplo, aprilsko popoldne in na dva deci črnega v oštariji, ki je najbližja Pajsarjevi jami pri Žažarju. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1975.

S potapljači v slapu Boka Franci Dovč

S

obota je bila. Na uri je odbilo štiri zjutraj, ko smo se zbrali trije potapljači in pet jamarjev pred klubom DZRJL. Namenjerni smo bili k slapu Boka. Ta slap je bil že nekaj let cilj jamskih potapljačev in navdušenih jamarjev, lansko jesen pa so se potapljači dokončno odločili, da ga raziščejo. In zgodilo se je. Po dokaj neprijetni dveurni vožnji, ko je bila megla in je rosilo, smo se ustavili v Bovcu. Malo smo se odpočili in nakupili nekaj hrane za na pot, potem pa smo se odpeljali še nekaj kilome78


Članki iz Biltenov

trov naprej. Že med vožnjo smo opazovali slap Boko, ki se nam je z vso svojo opojnostjo in privlačnostjo neznanega vedno bolj približeval. Takrat slap ni imel veliko vode, ker je bilo sušno obdobje. Po končani vožnji je bilo vse odvisno od nas in naše kondicije. Iz avtomobilov smo pobrali nekaj hrane in vso opremo, ki je bila potrebna za potapljanje. Težko natovorjeni, nekateri smo nosili nahrbtnike, drugi akvalunge, smo se podali proti slapu. Mied potjo smo si morali večkrat zamenjati nahrbtnike in akvalunge, kajti slednje so bile pretežke, da bi jih nosili prav do vrha. Kar precej nas je izmučilo to nošenje. Dve uri smo hodili po poti navzgor, na vrhu smo se morali pa še malo spustiti proti slapu in bili smo tam. Ko smo prišli do izvira, smo pozabili na vse napore, naš trud je bil poplačan. Rene je takoj dal pobudo, da najprej zakurimo ogenj, kajti bilo je kar hladno, občasno pa je tudi rosilo. Naših potapljačev pa kljub neugodnim razmeram ni prav nič motilo. Takoj so pričeli ogrevalne vaje, oblekli so potapljaške obleke in nadaljevali ogrevanje v vodi. Po nekajminutni pripravi smo jim oprtali okrog telesa še ostale reči, ki so jih potrebovali za potapljanje in raziskovanje. Potapljaško obleko, dve bombi, napolnjeni z zrakom, fensy, uteži, čelado, masko, plavuti, tri baterije, uro, kompresiometer, globinomer, nož in še kaj, vse to so imeli s seboj, ko so se potopili. Počasi, meter za metrom so se spuščali v globino. Nekaj časa smo jih še videli, potem so izginili v neznano; njihova edina sled so bili mehurčki, ki so prihajali na površje, sčasoma pa so tudi ti izginili. Tisti, ki smo ostali pred sifonom, smo dobili različne naloge. Rene je skrbel za ogenj, Jure je kuhal čaj, trije jamarji so merili, jaz pa sem imel nalogo, da ostanem pri sifonu in sporočim, kdaj se bodo vrnili. Dokaj zoprno je bilo to buljenje v sifon, kajti skoraj eno uro nisem mogel početi nič pametnega; čas sem si pač krajšal z metanjem kamenčkov v vodo. Včasih se je pojavil tudi že kakšen mehurček, ki je naznanjal, da se potapljači vračajo. Vedno več jih je bilo in pogostejši so bili, zagledali smo tudi že svetlobo iz svetilk, nazadnje so se nam prikazali tudi potapljači. Vsi veseli, da so se srečno vrnili in radovedni smo se zbrali okrog njih; komaj smo čakali, da bodo povedali, kaj so novega odkrili. Povedali so, da se je treba najprej spustiti skozi sifon, ki je iz osmih skalnih blokov, 18 m globoko. Spodaj so preplavali manjše jezero, potem pa so prišli v suh rov in naprej še v drug sifon, ki pa, kot so dejali, ni bil več aktiven. Zaradi pomanjkanja časa in zraka naprej niso mogli kaj dosti raziskovati. Sklenili so, da bodo prihodnjič nadaljevali. Kar pošteno jih je zeblo, ko so stali tam zunaj, hitro so se preoblekli in popili čaj. Mi pa smo pospravili vso kramo v nahrbtnike, pobrali smeti in odšli v dolino. Z nekaj novimi spoznanji, prijetnimi vtisi in z upanjem, da bomo letos spet šli tja, smo se odpeljali v Ljubljano. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1976.

Debeli vrh spet vabi Anton Jenc - Žila

Z

elo neugodno je bilo, da je bil praznik 4. julija povezan s soboto in nedeljo. Imeli smo torej na voljo tri dni. Hoteli smo jih temeljito izkoristiti. Obiskali smo Jamo pod Debelim vrhom v Julijskih Alpah. Prejšnje leto smo prišli 223 m globoko, nismo pa prišli do konca, kajti jama je izredno perspektivna. Program je bil priti čim globlje. V jamo smo mislili priti po tisti strani, kjer izginja tekoča voda. Prejšnje leto smo namreč šli po vzporednem breznu. Oba dela se združita v Nenadejanem razpotju. Razmere v lanskem letu so bile precej neugodne. Spustili smo se že 4. julija in je bilo zato vsepovsod čutiti topljenje snega. 79


Članki iz Biltenov

Hodili smo ponoči. Noč je bila brez mesečine in je bilo zato precej temno. Namesto na planini V Lazu smo se pozno ponoči znašli na planini Blato! Bilo je že prepozno in bili smo že preveč izmučeni, da bi nadaljevali pot. Prespali smo na planini Blato. Naslednje jutro se nam je mudilo naprej. Imeli smo nemalo problemov, da smo nekatere spravili pokonci, vendar smo bili okoli 11. ure že v planini V Lazu. Bivakirali smo kot običajno; naselili smo se v dve manjši planšarski koči, ki na pogled nista kazali pretiranega videza. Na njih se je na veliko kazal zob časa, zavetje pa sta nam klub temu nudili. Že prvi dan so nam grozili deževni oblaki. Popoldne smo preživeli ob urejanju opreme. Dokaj zgodaj naslednjega dne smo krenili proti sedlu med Debelim vrhom in Ogradi. Po nebu so se podili oblaki. Sonce je le od časa do časa pokukalo izza njih. Kmalu smo naleteli na sneg. V žlebu, po katerem smo hodili, ga je bilo obilo. Hoja ni bila prijetna. Nekajkrat smo morali počivati, preden smo prispeli na cilj. S snegom je bil zapolnjen tudi žleb, v katerem je bil vhod v jamo, skoraj popolnoma zabit s snegom, ki smo ga morali malo razširiti. Nadeli smo si pajace in se spustili v notranjost. S seboj smo vlekli dobršen kup jamarske opreme. Sneg je segal kakih 7 metrov v notranjost rova. Znotraj se je temperatura le malo razlikovala od zunanje, kajti zrak ni bil nič kaj topel. Lansko leto je bilo slabo, letos še slabše. Voda je kapljala od vsepovsod. Ob breznu v Žilov meander smo se ustavili in spustili lestvice. Kot prvega smo v brezno spustili Južeka, naši mlajši člani pa so odšli, da raziščejo »konec rova«. Južek se je ustavil na stopnji v globini 40 metrov. Voda je curljala ravno po lestvah. V globino sem se spustil še sam. Skupaj sva odšla pogledat, kako bi se dalo priti naprej. Prišla sva po kakih 30 metrih do močnega izvira. Iz stene je pritekalo kakih 10 litrov vode na sekundo. Voda je nato spet izginjala v ožino kakih 15 metrov niže. Bučanje vode se je kar stopnjevalo. Nazaj grede sva se spravila na merjenje. Prispela sva spet do lestvic in šele tedaj sem zaslišal klice od zgoraj; zaradi bučanja vode jih prej nisva slišala. Oni zgoraj so hoteli vedeti, kako bi prišli dol. Vode je bilo res ogromno in ni bilo misliti, da bi nadaljevali akcijo. Vseeno so še ostali prišli na polico. V vodo smo vrgli barvo. Vode je bilo ogromno, tako da ni bilo misliti na nadaljnje spuščanje. Še posebno po delu, po katerem priteče voda. Spustil sem se na stopnjo pri 35 metrih. Ni bilo kotička, kjer ne bi teklo nate. Na hitro sem izmeril vizure za tloris in odšel nazaj proti vrhu. Začetek julija je torej prezgodnji čas za spuščanje v to jamo. Primerneje bi bilo, ko bi se odpravili avgusta ali septembra. Spust se je tokrat zelo hitro končal. Pobrali smo lestvice in ostalo opremo. Čeprav neradi, smo se vrnili iz jame, bil sem vsega 60 metrov globoko, pa sem bil ves premočen. Na planini smo ostali še naslednji dan. Upali smo, da se bo mogoče na planini pokazala obarvana voda. Bil je precejšen pretok in v tem času bi bilo že mogoče pričakovati barvo. Nismo je pričakali. Modra voda odteče kam proti Jezercem ali pa je pritekla, ko smo že odšli. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1976.

Prvič v jamski globini Franci Dovč

Z

elo dobro mi je ostala v spominu moja prva akcija z jamarji. To je bilo lani meseca februarja. Člani jamarskih klubov iz Rakeka in Logatca so nas povabili na občni zbor. Po občnem zboru na Rakeku smo se naslednji dan odpeljali do Planine, šli še nekaj časa peš in prišli do jame Logarček. Nisem mogel verjeti, da se skozi tako majhno luknjo da kam priti. Ko pa sem splezal po lestvah do dna, se je stvar kar naenkrat razširila. Začudil sem se, kako je sploh možno skozi tako majhno luknjo priti v ogromen podzemni prostor, ki je bil pred menoj. Malo 80


Članki iz Biltenov

me je bilo strah, preganjale so me misli: kaj če kam padem ali zaidem sam v kakšen labirint, iz katerega ne bi znal priti nazaj? Kaj če bi se slučajno strop nad nami podrl, kaj če bi bili v jami kakšni strahovi ali kakšne čudne živali, ki strašijo, če bi morda v jami zmanjkalo zraka? Vse to in še marsikaj drugega mi je prihajalo na misel. Kmalu je bilo bolje, po lestvah je že prihajal nekdo za mano. Skupaj sva odšla za ostalimi. Najprej sva morala preplezati nekaj skal, potem sva se splazila skozi ozek prehod in prišla v manjšo dvorano. Kar naglas sem vzdihoval, ko sem pred seboj zagledal polno prelepih kapnikov, stalaktitov, stalagmitov, pa tudi makarončki so bili, ki sem jih prvič v življenju videl. Neizmerno vesel sem bil, ko sem zagledal pred seboj veliko belih svetlikajočih se kristalčkov. Kolega mi je povedal, da je to kalcitna tvorba. Hodila sva kar dolgo, med potjo sva premagovala ovire. Že od daleč sva slišala petje naših kolegov. Prišla sva do njih in se tudi midva ustavila. Povedali so nama, da se lahko gre še naprej, toda tam je bilo prenevarno. Nisva šla. Treba se je bilo vrniti, čas nas je priganjal. Počasi smo se vračali proti izhodu. Mimogrede sem tu pa tam pobral zanimiv kamen ali odlomljen kapnik. Ko smo prišli do brezna, sem imel nabranega toliko materiala, da sem ga moral nekaj pustiti v jami. Pri breznu sem si mislil, da je najtežje že za mano, toda ni bilo tako. Niti predstavljal si nisem, kakšno je to plezanje po breznu navzgor, videti je bilo precej enostavno. Toda komaj nekaj metrov nad tlemi sem moral že počivati, kajti roke so me začele tako boleti, da nisem mogel nadaljevati poti. Po kratkem postanku, ki ni bil nič prijeten, sem se ponovno vzpel za kakšen meter. In spet se je ustavilo. Po večkratnih postankih mi je vendarle uspelo priti do vrha. Zunaj so se iz mene norčevali, češ, zakaj si plezal toliko časa. Seveda niso vedeli, da je to moje prvo plezanje iz brezna. Sedaj pa nas je pot vodila v Logatec, kjer smo bili po končanem občnem zboru dogovorjeni z Logatčani, da gremo skupaj v Gradišnico. Mislil sem, da imam še toliko moči, da bi si ogledal še eno jamo. Toda ko smo prišli pred jamo, me je stisnilo pri srcu. Tako ogromna jama! Kako pa sploh lahko pridejo do tal, ko se jih še vidi ne, sem si mislil. Zdaj sem šele dobil občutek, koliko je 80 m globine. Kolegi so takoj začeli spuščati lestve in vrvi v globino. Kmalu smo bili priče prvemu spustu. Bil je deležen velike pozornosti, vsi smo gledali za plezalcem, dokler smo ga videli. Za njim se je postopoma spustilo še pet jamarjev, med njimi so bili štirje člani našega kluba. Začel sem premišljevati, ali bi se spustil za njimi ali bi raje ostal zunaj. Po globokem premišljevanju sem se odločil, da ostanem zunaj. Bal sem se, da se mi ne bi kaj zgodilo, kajti glede na moje izkušnje in tehnično znanje si tega podviga nisem mogel in smel privoščiti. Z ostalimi jamarji, ki so tudi ostali zunaj, smo si zakurili ogenj in čakali, da se drugi vrnejo iz jame. Ko sta minili nekako dve uri, so se počasi začeli vzpeljati. Da bi hitreje prišli ven, smo jim pomagali z vrvjo. Ko je prišel zadnji iz jame, se je pričelo že mračiti ... Srečni in z veliko prijetnih vtisov smo se vrnili v Ljubljano. Zame pa je bila to odskočna deska na novo področje, ki ga dotlej nisem poznal. Odločil sem se, da bom še hodil po jamah. Zdaj sem šele prišel do spoznanja, da mora človek jame res doživeti in ko jih doživi, se vedno rad vrača vanje. V jami vidi in doživi tisto, česar drugod ne. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1976.

Dolga pot iz jame

ali kako so me iz luknje vlekli Aleš Lajovic

Z

oprnija dreslerjeva, zopet se je zaskočil! Z eno roko držim ohišje, z drugo jeziček in ga skušam razkleniti. Po vrvi teče neprijetno mrzla voda in mi počasi ohlaja prste. Končno dres81


Članki iz Biltenov

ler popusti. Vzpnem se do gibbsa, potem z drugo roko potegnem vrv skozi dresler. Medtem mi voda teče od gibbsa za rokav in ob telesu po levi hlačnici v levi škorenj. Hkrati tudi pulover marljivo srka tekočino in ko je tudi škorenj poln, se voda izlije čez rob in odteče v mračno globino ... dva metra pod menoj. V desetih minutah sem namreč vsemu navkljub to silno razdaljo le premagal. Pred mano pa je še 80 m poševnega rova; 30 vertikale do police, kjer se razpršuje potoček, ki teče v jamo, potem pa rov pod kotom 85 stopinj do vrha, do belega dne! In vhod je kakor majhen, svetel trikotnik z rahlo zelenim odtenkom, ki ga dajejo okoliške bukve v svoji spomladanski zeleni preobleki. Zopet je treba razkleniti dresler in se vzpeti do gibbsa, na meni pa dobesedno visi vedno več vode. Vse pelerine in podobne »waterproof« institucije prav nič ne zaležejo, kajti voda prodira od spodaj navzgor. Končno uvidim, da na tak način in s takim dreslerjem, ki tako dobro prime vrv in je potem niti slučajno več ne izpusti, ne bom prišel posebno daleč. Okoli trupa si navijem vrv, se na dokaj čuden način znebim zank na nogah, pri čemer je bil potreben manever, pri katerern so bile noge nad glavo (za spuščanje sem uporabil varovalno vrv) in se ob še znosnih bolečinah, zlasti v mednožju, spustim na dno. Potem smo nekaj časa izmenoma tulili od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol, pri čemer je bila zlasti zadnja smer dokaj motena zaradi motenj na zvezi, se pravi šumenja slapu. Končno smo se le nekako sporazumeli in Viktor ter De Bejko sta mi poslala nov par – zopet neugodno kombinacijo gibbsa in dreslerja, pri čemer se je zadnji obnašal enako kot njegov predhodnik. Dosežena višina je bila za spoznanje večja, nemara zaradi »glista sistema«. No in ko se mi je moj športni duh že popolnoma podhladil in so se mi začele tresti tudi noge v zankah, ko me je zeblo že skoz in skoz, sem se ponovno odločil za manever spuščanja, ki je hvala bogu – minil brez hujših posledic, kajti zopet sem pristal na nogah in se kljub otrplim udom nadvse hitro pobral izpod ledeno mrzlega slapu. Bitka z mokrimi vrvmi je bila, vsaj zame, tedaj izgubljena. Zopet tuljenje in nerazumljivi zvoki ob šumenju slapu kot odgovor s površja. Končno se sporazumemo in mi pošljejo merilno torbo. Napišem dve, tri vrstice o tem, kakšna je situacija in koga naj pokličejo v Ljubljani, da bo prinesel lestvice ter da naj mi pošljejo kaj suhe obleke. Zaključil sem precej na hitro, ker so bili prsti že tako otrpli, da so od moje že itak ne ravno lepe pisave ostale samo še tudi meni nerazvozljive čačke. Po obratni pošti so mi sporočili, da me bodo raje s skupnimi močmi Viktorja, De Bejka in zbranih domorodcev potegnili na svetlo in da naj se privežem na obe vrvi. Rečeno, storjeno. Že sem šel četrtič pod slap! In so me potegnili približno tako visoko kot sem že nekajkrat bil, pa me zopet spustili in še enkrat dvignili na isto mesto. Nekje visoko nad seboj sem v mraku zagledal razpoko, v kateri sta se vsakič znova zagozdili obe vrvi. Ob misli na podoben primer nekje v Angliji ali v Ameriki, ko so nekoga vlekli s traktorjem iz jame in se je vrv na podoben način zagozdila ter se strgala, nakar je nesrečnik zgrmel v globino, me je spreletela groza in sem jim zatulil, naj me rajši spustijo. Čez čas so zgoraj zapopadli, kaj sem jim hotel dopovedati in so me potem res spustili na dno. Po nekaj minutah so mi dostavili še moj nahrbtnik z rezervno obleko. Na srečo je bilo suhih reči dovolj, celo spalna vreča je bila poleg (De Bejko jo je za vsak slučaj prinesel s seboj, ker so na eni prejšnjih akcij v ta konec zamudili zadnji avtobus med gledanjem izredno zanimivega filma v lokalnem kinu in vsled tega prespali pri minus ne ve se koliko na enem izmed sosednjih senikov). Ob hrani, ki je prišla z vrha, je bila tudi kantica, v kateri pa je bila, kot je kazalo, voda! Moje mnenje je bilo: če česa ne potrebujem, potlej je to prav gotovo voda, ki sem je imel dovolj celo v škornjih! In sem jo izlil, da ne bi po nepotrebnem vlačili še te nadloge na površje. Po uri, prebiti v suhi obleki in v prijetno topli vreči, so mi okoliški duhovi postajali vse bolj domači in je vse skupaj vedno bolj spominjalo na alkoholne hlape. In sem še enkrat povohal, kaj bi utegnilo biti v kantici. No, sedaj ni bilo več nobenega dvoma. In na žalost, tudi prijetno dišeče tekoče vsebine ne več! 82


Članki iz Biltenov

Tedaj so se z vrha zopet začuli glasovi in kmalu zatem so v breznu zarožljale lestvice. Hitro sem se preoblekel v mokrega pajaca, si nadel pas in se navezal na vrv. Vzpon je bil bliskovit. Šlo je tako hitro, da sem komaj sproti grabil prečke. Nekako v sredini brezna se je pojavila ob lestvicah še zanka iz lestvic, da bi lahko malo više izbiral med tremi lestvicami, po katerih bi plezal. Stvar se mi je tako zazdela sumljiva in sem previdneje napredoval. Deset metrov više se je stvar pojasnila, meni pa se je hkrati nekoliko dvignila telesna temperatura. Lestvice so se namreč zataknile, tako da je nastala 10 metrov dolga zanka in je preostalih 50 metrov viselo na eni jeklenici na zunanjem robu (5 mm dolgem) prečke! Kaj bi se lahko zgodilo, če bi se zanka sprostila in bi ne bil varovan, menda ni treba posebej omenjati. Vsi dobri jamski duhovi z blagopokojnim Putickom na čelu me ne bi zadržali na lojtrah! Je pač res zanimivo, kako se kakšen dan vse zaroti proti človeku! Potem, ko sem se jaz spustil v jamo, mi je sledil Viktor. Približno pet metrov globoko in kakih 15 metrov od sidrišča je pod prsti začutil popolnoma razcefran štrik, in to vrv, ki je bila ta dan prvič v jami! Med mojim spuščanjem se je namreč na tem mestu že toliko drgnila ob plast najedene, ostre sige, da jo je že dodobra narezala. Misel, da bi se spuščal naprej, mu je seveda v naslednjem trenutku izpuhtela iz glave. In po tistem sta z De Bejkom čakala samo še na moj povratek. Po sedmih urah so me s skupnimi močmi jamarske reševalne skupine iz Ljubljane, se pravi Kokota in Tužija, le srečno izvlekli. Kolegom iz ljubljanskega kluba gre res zahvala in vsa čast, kajti tri četrt ure po telefonskem pozivu so bili že pri jami! Intervencija reševalne ekipe vsekakor na nivoju! In potem je sledil normalen potek dogodkov. Domačini so me gledali kot deveto čudo, kajti novica, da sem bil na dnu brezna Marjanščica pri Predolah nedaleč od Račne, se je kot blisk razširila po okolici. Celo oštir nam je ponujal žganje, kar se ne dogaja vsak dan. To nenavadno akcijo, ki bi se lahko kaj čudno končala in seveda zlasti moje tako rekoč ponovno rojstvo, smo potem po ustaljeni šegi zalili pri Starem tišlerju. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1976.

Mi in kraški svet Dušan Novak

Ž

e dobri dve desetletji smo, sicer amatersko, vendar dokaj tesno povezani z značilno kraško pokrajino in z njenimi pojavi, jamami. Spoznavali smo njih enkratnost in značilnosti ter že takoj pričeli opozarjati, da taki pojavi ne nastanejo čez noč niti ne zrastejo vsako leto kot hruške; če jih uničimo, jih uničimo za vedno. Opozarjali smo, da je kapnik lep le v jami, kjer je čist, kjer ga obliva voda in osvetljuje jamarska svetilka, zunaj, na sončni svetlobi, pa je le kos kamna, pa še to ne prav posebno lep. Zraste pa kapnik ne več, vsaj v takšni lepoti ne, nikdar več, vsaj v našem, človeškem merilu ne. Že takrat smo pričeli opozarjati na nepravilnosti v tem, da Željnske jame uničuje rudniška separacija. Zasipal jih je mulj, ki je pritekal po rudniškem potoku. Žal zaman. Velik del vodnega dela tega zanimivega jamskega sistema je sedaj povsem nedostopen in zasut. Na eni od ekskurzij so naši člani tam odkrili bakrenodobno sekirico in s tem opozorili, da so bile jame v prazgodovini naseljene, da je tukaj nahajališče prazgodovinskih ostankov. Tudi to je eden od razlogov, da kaže jamam posvetiti večjo pozornost. Prav tako smo v kočevskih jamah že pred dvema desetletjema opazovali proteuse in opisovali njihovo okolje. Z leti se je to okolje znatno spremenilo. Z nadaljnjimi raziskavami smo ponovno ugotavljali, žal brez možnosti za posredovanje. Protejev sedaj v nekaterih jamah ni več, ni jih več v Jami v Šahnu, ni jih več v Vodni jami in še marsikje drugje. To je posledica odplak, divjih smetišč, vsega, kar nima le lepotne napake, ampak tudi druge, bolj daljnosežne posledice. 83


Članki iz Biltenov

Z opazovanjem sprememb okolja, predvsem negativnih sprememb in opozarjanjem nanje smo se ukvarjali tudi pri Ledeni jami na Stojni, kjer smo opozorili, da bi imelo negativne posledice sekanje gozda v okolici jame in se zavzemali za zaščito jame. Tudi v Triglavskem narodnem parku in v njegovi soseščini smo delali in večina vseh znanih in registriranih jamskih objektov – ena bistvenih potez našega edinega narodnega parka – je rezultat dela Jamarske sekcije PD Železničar. V zadnjem času je bila odkrita v širšem obsegu parka ena najglobljih jam v jugoslovanskem merilu. Po svojih močeh smo prispevali k spoznavanju kraškega sveta in si prizadevali tudi k njegovi ohranitvi v prvotni obliki – vendar, žal, pogosto zaman. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1976.

Odprava Jamarskega kluba PD Železničar v jame na Kosovu, Durmitorju in Vojniku Aleš Lajovic

S

pomladi leta 1975 je prišel v naš klub dopis, s katerim so nas člani Akademskega speleološkega kluba povabili, naj se udeležimo njihove tritedenske raziskovalne odprave na Durmitor in Vojnik v Črni gori. Takrat je imel toliko časa samo en naš član. Njegovo pripovedovanje o tistih krajih in jamah je tudi nas tako navdušilo, da smo se odločili organizirati večjo odpravo, čim prej bo mogoče. Ker smo morali najprej do konca raziskati Jamo pod Debelim vrhom, kar se je zgodilo lani, je ta naš načrt dočakal izpolnitev v letošnjem letu. Na priporočilo nekaterih članov smo sklenili odpotovati iz Ljubljane v soboto, 31. julija, ob 10:15, češ da je ta vlak najmanj zaseden. Kako je z drugimi, ne vem. Vsekakor je bil omenjeni vlak tako poln, da se nas je preostalih pet od prijavljenih sedmih članov, s pretresljivo težkimi nahrbtniki, v katerih je menda manjkal samo še papež, komaj zbasalo vanj. Pot proti Beogradu je spočetka minevala ob spanju na eni nogi, ker za dve na tleh pač ni bilo prostora. Kasneje smo ugotovili, da zaradi silne gneče na vlaku praktično nihče več ne pride na stranišče, pa smo ga v naskoku zavzeli. Vsaj po dva sta lahko sedela in spala. To veščino še vedno dobro obvladam iz šole. V Beogradu smo prestopili na skoraj popolnoma prazen vlak (brez strojevodje in sprevodnika pač ne gre) proti Kraljevu, od tam pa zopet v solidni gneči proti Kosovem Polju, oziroma Prištini. Prva jama, ki smo jo nameravali obiskati, je bila Mermerna pećina. Naš načrt je imel le to hibo, da nihče ni natanko vedel, kje da je. V Sloveniji so se širile govorice, da se nahaja nekje okoli Kosovske Mitrovice, pa smo na srečo že v vlaku izvedeli, da to ne bo držalo, temveč da je jama nekje okoli Janjeva, kakih 15 km južno od Prištine. Drugo noč smo prespali kar na postaji Kosovo Polje. Tedaj še nismo vedeli, da se bo kak mesec kasneje naše matično društvo pobratilo s tamkajšnjim in tako nismo iskali stikov s kakim nadobudnim planincem v namen udobnega prenočišča, temveč smo se butnili kar pod prvo drevo v parku na postaji in se nismo bali nikogar in ničesar in smo zaspali kot junaki po bitki na istoimenskem polju (kasneje so nas, potem ko smo povedali, kje smo prenočili, nekam debelo gledali in se potiho spraševali, če nismo nemara duhovi). Baje preveč dobrega na kupu škoduje, pa nam zato duhovi niso namenili predolgega spanja, temveč so nam prav kmalu poslali dež. In tako smo ostanek večera oziroma že jutra preživeli pod streho na »mehkem in toplem« betonu pred kanclijo načelnika postaje, od koder nas je prijazno pregnala snažilka ob petih zjutraj. Skratka, niso nas bili posebno veseli. Na težave smo se psihično že pred popotovanjem pripravili in se nismo preveč jezili. 84


Članki iz Biltenov

Zarana, nekje okoli 9h dopoldne, smo odšli na krajši ogled Prištine, ki se nezadržno širi po okoliških gričih, in potem naprej v Janjevo – staro rudarsko mestece, ležeče na svinčevi rudi, ki pa je ne kopljejo več. Če izvzamemo to, da smo bili izredna turistična atrakcija, se v tem mestecu ni zgodilo nič omembe vrednega. Po polurnem spraševanju smo končno naleteli na študenta, ki je vedel za Marmorno jamo in ne samo to, celo vedel je, kje je. Priskrbel nam je tudi prevoz do jame, do katere je bilo še celih 15 km, pa še to v drugo smer, kot je bilo Janjevo, gledano iz Prištine. Za ogled Marmorne jame smo se odločili na podlagi televizijske oddaje, ki je bila na sporedu kak mesec pred našim odhodom. V tej oddaji so tudi povedali, da je jama še neraziskana in še čisto deviška. No, smo si rekli, jo bomo pa mi raziskali! Pa iz tega ni bilo nič, ker so že kar pri vhodu zahtevali po dva jurja po glavi, kje da bi nas še pustili raziskovati. Zlasti pa ne brez dovoljenja prof. Petrovića iz Novega Sada. Skratka, jama je medtem, ko so posneli tisti film, in 2. avgustom 1977 že spremenila svojo podobo in postala turistična, nam pa je postalo jasno, s kolikšno ažurnostjo imamo opraviti na ljubljanski televiziji. Jamo pa smo si vseeno ogledali in na skrivaj posneli tudi enega od 10 kapnikov, kar jih je na ogled, enajstega pa je baje pred meseci ukradel neki turist. Povedali so nam, da je zgornja etaža bolj bogata z okrasjem kot ta, po kateri hodimo, da pa še ni odprta za turiste. Teh zadnjih so v preteklem letu, odkar je jama odprta, našteli že več kot 30.000. Jama ima vsekakor ugodno lego, saj leži le nekaj kilometrov od ceste Priština – Uroševac – Skopje. Poleg tega, da je v marmorju, kar je redkost, in da ima nekaj kapnikov, kar ni nenavadno redko, ima pa še nekaj dokaj zanimivih in velikih kristalnih tvorb (heliktitov), ki so omembe vredni. Marmorno pečino smo zapustili z rahlo mešanimi občutki, zlasti kar zadeva naše profesionalne kolege, ki so tam zaposleni. Pač pa so nam povedali za Radovačko pečino pri Peći, češ da je izredno zanimiva. Od predvidenih dveh dni, kolikor smo jih nameravali preživeti v Mermerni pećini, smo porabili zanjo kake pol ure, več nam očitno ni bilo usojeno. Zato smo se kar takoj

Bivak pri Škrčkih jezerih

85


Članki iz Biltenov

odpravili na avtobus (ki v Sloveniji ne bi dočakal registracije) in v Liplanu v naskoku zavzeli lokalni vlak. V Kosovem Polju nas je že čakal vlak v smeri Peći, kamor smo prispeli precej pozno. S prenočiščem si nismo belili glave, nastanili smo se kar na terasi postajnega bifeja. Tu smo med drugim srečali dva gimnazijca iz Nemčije in večer nam je minil v prijetnem pogovoru o naših in njunih doživetjih, govorilo se je pa v vseh mogočih jezikih, zlasti pa v »frangleju«, z roko pomešanem z nekaj nemškimi besedami. Naslednji dan nas je pričakalo čudovito jutro in pogled na Peć, ki leži tik pod visokimi planinami, je bil res čudovit. Mi pa smo se odpravili k izviru Belega Drima – se pravi v Radovačko pečino, skozi katero ta voda priteče na beli dan. Domovanje smo si uredili v manjši hidrocentrali, ki je postavljena blizu izvira, potem pa smo se napotili na oglede v jamo. Radovačka pečina ima sedem vhodov v višinski razliki kakih 50 m, vsi rovi se kmalu za vhodom združijo in po kakih dvesto metrih za vhodom pridemo, potem ko se spustimo približno 40 m pod najnižji vhod, po poševni »štirni« do vode in potem po njej do vodnega toka Belega Drima. Trenutno je raziskanih kakih 1500 metrov rovov, jami pa še ni konca. Na žalost za to jamo nismo imeli s seboj potrebne opreme, kot so recimo čoln ali pa neoprenske obleke in podobno, tako da nam nadaljnje raziskovanje ostane za kako kasnejšo odpravo. Posebnost te jame so poleg omenjenih sedmih vhodov še izredno velike ponvice, katerih največja lahko vsebuje 80 m3 vode, ostale pa ne zaostajajo veliko za njo. Temu primerne so tudi pregrade oziroma stene ponovc, ki so na višji strani visoke do 7 m, na notranji strani pa do 2,2 m in so po naših doslej znanih podatkih največje v Jugoslaviji (v Sloveniji najbolj znane ponovce v Škocjanskih jamah so lahko tem le za vzorec). Potem so tu v eni od vhodnih dvoran še silne množice netopirjev, visečih pod stropom, njihovo število pa gre v nekaj tisoč. Temu primeren je tudi smrad, ki sila neprijetno zaudarja v tistem delu jame. In – tudi ta jama je v marmorju! Vsekakor redka zanimivost!

Škrčka jezera

86


Članki iz Biltenov

Dobri dol

Za konec naj omenim še to, da so jamo večkrat skušali osvetliti in opremiti za turistični obisk. Potem ko so jim okoliški cigani že desetič pokradli vso napeljavo s kandelabri vred, so obupali. Peć smo si ogledali bolj na hitro, prav tako smo zamudili obiske v Pećki patriarhiji – znamenitem samostanu tik ob robu mesta in pod mogočnimi gorami. Z avtobusom nas je pot vodila skozi eno najglobljih sotesk (nekaj manj kot 1800 m relativne višine) čez Čakor proti Ivangradu do Mojkovca na Tari, potem po njenem slikovitem kanjonu do 113 m visokega mostu čeznjo na Džurdžević Tari, nakar smo zavili proti Žabljaku. Tu smo se nenavadno hitro udomačili v edinem hotelu v tem kraju in le s težavo smo mislili še na kaj drugega kot na pivo po celodnevni naporni vožnji po ozkih črnogorskih gorskih cestah. Že v trdi noči smo postavili šotore na gričku nad mestom. Noč je bila temna kot v rogu, svetili pa smo malo, da nas ne bi odkrili lokalni varuhi narave in reda. Naslednje jutro pa smo se malo presenečeni zbudili na pokopališču! Pot nas je ta dan peljala mimo Črnega jezera čez Veliko Ališnico mimo Bobotovega kuka do Škrčkih jezer. Dan je bil lep, opoldne smo imeli nevihto, proti večeru se je zopet zoblačilo in ponoči nas je na obali Malega jezera zajel manjši vihar. Tudi naslednji dan nas je prizadevno namakalo in sonce je le sem ter tja bolj po pomoti pogledalo, če smo že dovolj namočeni. Ta dan smo nameravali zlesti v neko brezimno 140 m globoko jamo v Zelenem dolu, vendar smo bili že po uri hoje tako mokri, vključno s spalnimi vrečami, da smo jo ubrali po najkrajši poti v Dobri dol. Pa tudi sicer je vprašanje, če bi jamo v tisti megli v Šarenih pasovih sploh našli. V Dobrem dolu se nam je godilo izborno. Dobili smo hišico, posušili svojo obleko in spalne vreče, se mastili z mlekom in drugimi dobrotami, le vreme se kar ni hotelo poboljšati. Naslednje jutro smo sklenili, da imamo Durmitorja za nekaj časa dovolj, vključno z njegovimi jamami, in smo se namerili ujeti avtobus, ki odpelje ob 3:00 popoldne v Titograd. Domorodci so zatrjevali, da do Žabljaka ni dosti več kot uro in pol. Kje so tja hodili oni, ne vemo; mi smo avtobus vsekakor zamudili. Po mukotrpnem maršu in nadčloveških naporih smo prileteli v dolgo vas Žabljak ob 15:01. Vsekakor dovolj zgodaj, da smo avtobusu še lahko pomahali v slovo. Iz obupa smo zavili v hotel in popoldne preživeli ob ustaljenem vrstnem redu – pijače namreč. Naslednjega dne smo se že zarana vkrcali na avtobus, ki nas je preko Šavnika po hudo slabih cestah, polnih lukenj in ovinkov, pripeljal do Nikšića in naprej mimo Ostrovškega samostana in velike hidrocentrale Peručice, ki izkorišča padec med Nikšićkim poljem in Glavo Zete, do Titograda. 87


Članki iz Biltenov

Tu smo se spoznali z Nikšičkim pivom na najprimernejši temperaturi in s črnogorskimi policaji, s katerimi smo izmenjali v daljšem pogovoru nekaj misli o čistoči nasploh in posebej o čistoči na avtobusnih postajah, o turizmu in o nerazvitih predelih naše domovine. Povod je bil slikanje kupa smeti v zelenici nove in lepe ter funkcionalno urejene avtobusne postaje v Titogradu. Debato, ki se je vedno bolj nagibala v našo škodo, je rešil glas na drugem koncu telefonske žice (katerega smo povprašali za mnenje o našem prestopku), ki je bil mnenja, da v našem primeru ne gre za hudodelstvo in da že posnetega filma v fotoaparatu ni treba uničiti. Na hitro smo se poslovili in zadnji hip ujeli avtobus proti Foči, ki nas je popeljal do planine Žive pod Vojnikom. Pozno popoldne smo postavili šotore in ker je bilo do večera še nekaj časa, smo skočili še v bližnja brezna, zvečer pa odigrali nogometno tekmo s fanti iz okoliških pastirskih stanov. Sledil je hudo vroč dan, ki smo ga preživeli okoli katuna Milivoja Radića, to je planina južno od Žive. Naš namen je bil preiskati stranske rove v nekem 65 m globokem breznu na tej planini, na katere nas je opozoril naš klubski tovariš Viktor, ki je hodil tod že pred leti. Domačin, ki nas je vodil, ni natančno vedel, za katero jamo gre, in smo si tako kot že večkrat doslej, ogledali še eno 53 m globoko neregistrirano brezno. S stranskimi rovi ni bilo nič, ker so se končali že po nekaj metrih in tako smo naša raziskovanja na tem koncu zaključili v bližnjem katunu, kjer so nas gostoljubni domačini pogostili s kajmakom in brandyjem, ki nam je neizmerno teknil. V trdi temi smo se vrnili na planino Živo. Naša odprava se je tako počasi bližala koncu. Spet smo se odpravili preko Titograda, kjer smo se to pot za vsak slučaj ustavili le za nekaj minut, v Boko Kotorsko, kjer smo se zopet srečali s televizijsko ekipo Novosadske televizije in z Denisom, ki nam je dal za liter, kot je obljubil na Žabljaku, kjer smo se slučajno srečali (snemali so kanjone Jugoslavije).

Med pregledovanjem brezen pod Vojnikom

88


Članki iz Biltenov

Tudi v Boki smo si hoteli ogledati nekaj jam, pa nas je Denis prepričal, da niso ogleda vredne, pa tudi mi smo bili jam za nekaj časa malo siti. Ogledali smo si muzej, potem pa na avtobus in v Dubrovnik, da se po dolgem času več ali manj odljudnega življenja naužijemo tamkajšnjega vzdušja. Ficko je stvar vzel zelo zares in je po najhitrejšem možnem postopku rešil vse svoje bistvene potrebe. Edino želje po popolni psihični sprostitvi ni mogel zadovoljiti, ker je grozilo, da bomo imeli opraviti s policijo, pa ne po njegovi krivdi. Noč smo prespali v parku med Dubrovnikom in Gružem. Zmotili so nas samo policaji, ki so pobrali pristojbino za spanje na prostem ali nekaj takega, sicer pa so nas pustili pri miru. Naslednji dan smo preživeli na najlon plaži, kjer je splošno pozornost vzbujala Mojca, ki se je v največji pripeki sončila z volnenimi štumfi na nogah, pa tudi sicer je dajala vtis, da jo zebe. Naše potepanje smo sklenili drugi dan, ko smo šli z ladjo do Splita in potem z vlakom, ki je bil za čudo tako prazen, da smo lahko celo pot v miru prespali, v Ljubljano. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1979.

1. maj v Črni gori Aleš Lajovic

M

ed našim lanskoletnim potepanjem po Črni gori smo izvedeli od našega beograjskega prijatelja Denisa za velik sistem podzemskih rovov pri vasi Trnovo blizu Skadarskega jezera, nedaleč od Rijeke Crnojevića. Zanimanje med našim članstvom je bilo veliko in tako smo se v Trnovsko pečino, kot smo jo imenovali, odpravili kar tik pred prvomajskimi prazniki, čeprav smo to odpravo prvotno načrtovali šele poleti. Na prvi vlak nismo prišli in ni dosti manjkalo, pa tudi na drugega ne bi, toliko je bilo čakajočih. Nasploh se je naša vožnja v daljni Virpazar in nazaj odvijala po reku: »Veliko poklicanih, a malo izbranih«. Kje smo se vozili, ne bi opisoval, kajti o progi Beograd–Bar je bilo že veliko napisanega, pač pa bi potencialne potnike opozoril, da vozi tja dol navaden potniški vlak le enkrat dnevno in da tistemu, ki ta vlak zamudi ali pa ne pride nanj (kar se je recimo zgodilo nam), preostane dvoje – namreč, da počaka en dan v Beogradu, ali pa da v naskoku zavzame naslednji vlak po sistemu kar bo, pa bo in upa, da bodo sprevodniki tako prijazni, da ga ne bodo vrgli z vlaka, ki je povrhu vsega še ekspresni, dasiravno mestoma vozi le 30 km/h. Nam se je mudilo in nismo dosti premišljevali. Vse se je srečno končalo in v Virpazar smo prispeli pozno zvečer med gromom in pišem, v hudo viharni noči, rahlo apokaliptičnega videza. Vreme, kot rečeno, ni bilo prijazno in nam ni preostalo drugega, kot da prespimo v čakalnici. Naslednje jutro so nas vrgli pokonci že ob 5. uri. Ker v tem »hotelu« ne upoštevajo pritožb gostov, smo pač vstali in odšli v bližnji Virpazar po zadnjih nakupih, preden se za nekaj dni odtegnemo civilizaciji. V šoli smo za mastno »lovo« dobili šolski avtobus, ki nas je dostavil v vas Komarno, od koder je še 3 km do Trnovega. Ko smo v tamkajšnji trgovini spraševali, kje bi lahko spali, smo srečali prijaznega domačina iz Trnovega, ki nas je povabil na svoj dom, mimogrede pa nam je priznal, da je tudi on pri svojih 50-ih letih malo jamarja in da je bil v jami, v katero smo bili namenjeni, že zelo daleč, vendar ji konca še ni bilo. Z novim članom smo prehodili tistih nekaj kilometrov in po krajšem počitku se je glavnina odpravila na oglede Trnovskega sistema – pravzaprav treh jam z imeni Ispila ali Špila, Babatuša in Grbočica, ki je med vsemi trenutno največja in leži najvišje, kakih 400 m nad morjem. Jamski rovi v Grbočici in Babatuši s prečnimi preseki do 600 m2 so na nas naredili velik vtis, kajti ne dogaja se vsak dan, da bi naleteli na tako velike hodnike. 89


Članki iz Biltenov

Navdušenje je bilo tako veliko, da so se najbolj vneti že čez kako uro ali dve vrnili v jamo v popolni »bojni« opremi, kljub prijaznemu soncu, ki je po dolgem času pokukalo izza oblakov. Namenili so se tja, kjer pred njimi še ni bil nihče. Prvega pol kilometra gre v goro mogočen rov s številnimi odcepi, ki pa zaenkrat še niso zanimivi. Vendar se strop počasi zniža in končno peščena ilovica prepreči nadaljnje prodiranje. Sledi stikanje po stranskih rovih in med dvema kapnikoma najdejo nadaljevanje. Po kapnikih oblezejo z veliko težavo manjše jezerce in po nekaj deset metrih tesnega rova mimo čudovitih kapnikov zopet pridejo v prostoren hodnik enakih izmer kot vhodni rov. Kmalu zavohajo smrad iztrebkov večje kolonije netopirjev in potem čelni podor. Vendar med skalnimi bloki kmalu najdejo prehod. Od tu naprej se rovi začno stmo spuščati. Nedolgo zatem pridejo do mesta, kjer najdejo steklenico in v njej list s podpisi prejšnjih raziskovalcev. Do sem so že prišli ljudje, naprej pa še ni bilo nikogar! Jamarji še z večjo vnemo lezejo čez skalne bloke in se tlačijo skozi ožine. Potem prečkajo dvorano, v kateri bi zlahka našla mesto stavba Železniškega gospodarstva, tako prostorna je, in po nekaj deset metrih rovov jih ustavi podzemsko jezero. Na tem mestu so že skoraj 200 m pod vhodom! Že nekaj ur raziskujejo in zato sklenejo, da se začno vračati. Sedaj je na vrsti ne ravno najbolj prijetno merjenje, vendar potrebno, da se ve, kje so bili in kako globoko. Načrt odkritih delov pa je posebno v velikih jamskih sistemih pomemben in potreben za nadaljnja raziskovanja. Z merilnim trakom, kompasom in naklonomerom v roki se jamarji počasi vračajo proti izhodu, ki ga dosežejo šele pozno ponoči. Medtem pa so naše domovanje v vasi obiskali miličniki. Bili so na moč prijazni, kljub temu pa je bil rezime njihovega obiska ta, da ne smemo več v jamo in da naj se naslednjega dne oglasimo v daljnem Virpazarju. Zarana, okoli 12h opoldne, se je delegacija z mešanimi občutki napotila čez hrib in dol po starih črnogorskih cestah, še iz turških časov, v sicer prijazno mestece Virpazar, in vendar je dospela kakih 5 ur prekmalu. Toliko je namreč trajalo, da so odkrili odgovornega tovariša v enem tamkajšnjih lokalov. S prijaznim nasmeškom so nam povedali, da lahko počnemo kar nas je volja, le da se moramo v prihodnje javiti na postaji PM. Turizma tam doli očitno še niso odkrili. Mi pa smo zamudili dragocen dan. V Trnovo smo prispeli pozno, vendar so nas preostali jamarji še vedno čakali. Kljub pozni uri so se trije navdušenci odpravili v jamo, da bi odkrili, kar je bilo še mogoče. Zadnji dan smo porabili še za zadnje meritve v Babatuši in Ispili in za dopolnitve v Grbočici. S tem pa naše delo v tem sistemu nikakor še ni končano. Zaradi dežja je bila Ispila malodane do vrha zalita, njeno raziskovanje pa bo mogoče šele poleti ob suši in s potapljaško opremo. Ravno zaradi vode pa je ta jama pomembna za Trnovo. Na poti domov smo za nekaj ur skočili še v bližnje Sutomore, da bi bolj zanesljivo dobili sedeže na vlaku za Beograd. Naval je bil strahoten in spet se je pripravljalo k neurju. Edine lepe dni smo med mesec in več trajajočim dežjem izkoristili za obiske jam nad čudovitim Skadarskim jezerom. Članek je bil objavljen v Novi progi maja 1979 in v Biltenu letnik 1979.

Jama pri Grčarjevcu Matjaž Fon, Matjaž Čehovin

O

kolica Logatca je raj za jamarje in le malokdo ne zaide na to izvotljeno zemljo, ki nudi svoj notranji svet odprt za radovedne luknjarje. Neko lepo nedeljsko dopoldne se tudi midva (kot zraven vzeta) znajdeva v družbi velespoštovanih in prekaljenih jamarjev pod in nad zemljo, Viktorja, Aleša, Janija in Gruškota. No in že korajžno jemljemo pot pod noge iz Grčarjevca v neznane gozdove logaške. Naš voditelj Viktor 90


Članki iz Biltenov

se razgleduje po drevju kot gozdar, ne pa kot jamar, tako da sva se že kar malo bala, da ne bomo naleteli na kakšnega logarja, vendar pa smo le prišli do velikega kupa dračja, pod katerim naj bi bila naša tako iskana luknja. Ko smo se že skoraj odločili, da dračje odmečemo, se je zaslišal odrešilni glas, ki je naznanjal jamo malce naprej, in to še celo brez dračja povrhu. Aleš je zelo urno napeljal vrv in lestvice tako, da se ne bi prožilo kamenje, in že sva se nadebudno spustila prvih deset metrov globoko, kjer je še kar dostojno stojišče, čeprav si kaj takega pri vhodu, ki je natančno podoben lisičji luknji, ne bi mogel misliti. Tudi Aleš je bil ekspresno na polici, od koder naju je potem varoval pri nadaljnjem spustu. Doživetje je bilo za naju kot začetnika vse bolj novo in polno presenečenj, saj je šla luknja navzdol in spet navzdol in vse bolj se nama je dozdevalo, da greva materi zemlji tako globoko v njen ne preveč topli objem, da se znajo vsak trenutek prikazati sami peklenščki, če jih je kaj tam doli. Na polici sva podaljšala vrv in se spuščala naprej, vendar je bilo vse prav kmalu že tako blatno, da se z desonderjem nisva mogla več ustaviti in lahko nama verjamete, kako zelo sva v teh trenutkih hvalila našega Aleša, ki naju je naučil, da je treba na konec vrvi vedno napraviti debel vozel. Vrvi pa je bilo ravno za kakšen dober meter preveč in srečno ter predvsem mehko sva pristala v ilovici, ki je poželjivo pogoltnila najine škornje preko gležnjev globoko. Ilovica je dobesedno kapljala iz vseh mogočih luknjic in špranj, še manj prijeten pa je bil občutek, ker je nekje pod ilovico, ki je očitno le začepila pot navzdol, tekla voda. Mislite si lahko, kaj je bilo krivo, da nisva kaj prida merila, ampak jadrno odžimarila navzgor. Seveda pa je šlo po blatni vrvi na vsake tri metre prav tako jadrno spet za dva navzdol. Zunaj naju je že čakala trda tema, zato pa toliko bolj veseli prijatelji s toplim ognjem in tako željeno malico. Pot do Logatca nam je hitro minila, kaže pa, da smo vse predolgo hodili, kajti misel na vrnitev v Ljubljano je bila že čisto iluzorna. Izgleda, da imajo jamarji vedno srečo, in tako smo jo imeli tudi tokrat, saj je bil z nami naš vrli Viktor, ki je od tam doma, ima pa še bolj vrlo mamo, ki je za nas oziroma za naše trebuščke tako dobro poskrbela, da jo bomo do konca naših dni ohranili v najlepšem spominu. Manjkalo ni ne odlične jedače ne pijače in ker je bila tako dobra prva, se sploh nismo branili druge. In po izredno pomembnem pomenku o vodovju na tistem področju, ki je ob dobri maži zašel že v čisto znanstvene sfere, je prijetno mineval večer in minil tudi lep del noči, dokler nam niso postale veke (beri glave) pretežke in smo v za takšne packone, kot smo bili, daleč premehko postlanih posteljah zaspali presladko spanje. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1979.

Moja najgloblja jama Arkadij Potočnik - Toli

B

ilo je dne 24. oktobra, leta Gospodovega 1978, ko sva se srečala z Malečkarjevim Francelnom. Po krajšem pomenku o zdravju me je vprašal, če bi šel z njim in Sabljo v Golarjev pekel. Malo sem pomislil in odgovoril, da bi šel, le da me je malce strah, ker še ne vem dovolj o jamarski plezalni tehniki. Franci pa mi je odvrnil, naj se nič ne bojim, ker brezno kljub veliki globini (–319 m) le ni tako težavno, da ga ne bi zmogel. Nato sva se razšla. Jaz pa se še vedno nisem mogel odločiti, bi šel ali ne, pa sem si rekel, da korajža velja. In sem šel. V soboto zjutraj smo se dobili na ferajnu Matice, spokali transportne vreče in počakali na dva tovariša iz Postojne (Inštitut za raziskovanje krasa), ki sta ravno tako imela delo v Klemenškovem peklu. Zmenjeno je bilo, da prideta s kombijem, toda zaradi tehničnih težav sta prišla s hroščem. Z muko in trudom smo se zbasali v avto in veselo krenili. Sablja, Franci in jaz smo sedeli zadaj, vsak je imel pod zadnjico transportno vrečo, na kolenih pa še vsak svojo omaro. Tako sem se založil, da tudi ven nisem videl. No, prišli smo do Solčave. K sreči smo se tam ustavili, 91


Članki iz Biltenov

Tolijev »manever« v Divji jami pod Mavšarjem

92


Članki iz Biltenov

ker bi mi drugače gotovo odpadla noga. Ustavila se mi je namreč kri, upam pa, da se ni samo meni!! Do jame je iz Solčave samo še pol ure. Po krajšem obotavljanju smo se začeli oblačiti v kombinezone, nataknili smo si pasove, za pasove pa vso mogočo in nemogočo kramarijo. Potem smo si zadali na rame vsak svojo transportko in hajd veselo v jamo. Vhod v jamo je prav veličasten, ogromen spodmol, v katerega teče voda; in to še kar dosti vode. Prižgali smo si karbidovke in že je bilo na vrsti prvo brezno. Ko smo prišli dol, je bilo na vrsti drugo brezno, toda kako, ko pa teče vanj prav veliko vode. Naredili smo si prečnico ob drugi strani brezna in se spustili. Potem pa tretje brezno, pa četrto s prečnico, pa peto in tako naprej do –280, do koder je bilo raziskano. Tam smo našli prazno konzervno škatlo z listkom, na katerem so bili podpisani jamarji, ki so že bili tu. Pozabil sem napisati, da je vmes še nekaj meandrov in pasažic, ki so tako ozke, da se človek komaj prebije, za nameček pa si še do kolen moker in voda niti slučajno ni topla ... Na globini –280 m smo imeli krajši bojni posvet, nato pa veselo dalje. Zopet krajše brezno, pa meandri, meandri na kvadrat in zraven nam je vseskozi nagajala voda, za zabelo pa mraz, to pa zato, da nam ni bilo dolgčas. In tako smo prispeli do končne globine, kjer sem počakal, Franci in Sablja pa sta se splazila malo naprej po nekem meandru, toda tudi ta se je končal s sifonom, tako da je bilo napredovanje nemogoče. Kar pa je sledilo temu, si lahko mislite. Vračanje nazaj, ki je dosti težje kot pa spuščanje, toda tudi to je treba prestati. Po štiriindvajsetih urah smo zopet vsi zagledali beli dan. Pred jamo sta naju čakala prijatelja, ki sta nas pripeljala. Hitro in veselo smo se odpravili proti Ljubljani. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1979.

Moja prva jamarska akcija Judita Levičnik

Z

daj je pa že čas, da gre Dita na jamarsko akcijo,« so me prepričevali neki septembrski četrtek v klubu. Da, in res je bil že čas. V klubu sem bila že nekaj mesecev, vendar še nisem bila na resnejši jamarski akciji. Vzrok je bil v moji tremi pred plezanjem, saj se s tem še nisem ukvarjala. Precej nerodna stvar je bila tudi moja trema pred aparati, ki jo človek dobi v vsakdanjem življenju. Čeprav so me vsi prepričevali, da se je krasno spuščati z desonderjem, ni prav nič zaleglo. Zaradi vsega tega sem odlašala in včasih tudi podvomila, da bom tudi jaz kdaj plezala ... Vendar, akcija se je ponujala in odločila sem se, da grem, pa naj se zgodi karkoli ... »Ah, spanje je razvada,« sem si rekla v zgodnji jutranji uri v nedeljo in vstala. V klubu so bili že zbrani Aleš, Mojca in Toli. Vsi smo bili dobre volje in ko smo naložili v Alešev spaček vse, kar smo potrebovali, smo se odpeljali z nadpovprečno spačkovo hitrostjo proti Borovnici. Tam sta nas že čakala Tone in Peter. Na žalost nismo imeli sreče, da bi spili običajno jutranjo kavo, ker so povsod še pridno spali in tako smo nadaljevali pot proti Pokojišču. Zunaj je sijalo prijetno jesensko sonce, gozd je bil v lepih jesenskih barvah in tudi vzdušje v našem spačku je bilo zelo veselo. Nestrpnost v meni je naraščala in se združila v eno samo vprašanje: kako bom plezala ... Prispeli smo do jame in se počasi preoblekli ter odšli do brezna. Peter in Tone sta že poznala jamo in tako smo spustili 20 m vrvi, ki se je ustavila na veliki polici. Pot se je nadaljevala po poševnem pobočju do dvorane in naš namen je bil, da ugotovimo, če se dvorana nadaljuje. Toli in Peter sta bila hitro spodaj in prišla je vrsta name. Precej negotovo sem si vpenjala desonder in pogumno začela spust. Šlo je brez večjih težav. Spodaj sta me navdušeno pozdravila Toli in Peter. V 93


Članki iz Biltenov

dvorani me je obšlo pravo zadovoljstvo, da sem zbrala dovolj moči in se odločila za spust. Svetloba karbidke mi je odkrivala zanimive kraške oblike in tudi kapniki so me prevzeli. Preiskali smo dvorano, vendar nismo odkrili nič novega. Počasi smo se odpravili nazaj. Opogumljena sem začela tudi žimariti, pa sem bila malo razočarana, saj je bilo to dosti bolj zahtevno kot eleganten spust z desonderjem. Vendar je želja priti ven zmagala in z velikim trudom sem dosegla rob. Resnično sem bila srečna šele zunaj, ko je bilo že vse za menoj. Akcija je bila zame zaključena, odšli smo pogledati še dve jami, vendar je bilo zame dovolj. Popoldne, ko smo sedeli v prijetni sobi v gostišču na Pokojišču, sem zbrane presenetila z izjavo: »Ja, folk, stvar je taka, odločila sem se, da bom hodila le v jame, ven pa ne, ali bi to šlo?« Odgovor je bil jasen; smeh in nekdo se je oglasil, da bo to malo nerodno ... V Ljubljano smo se vračali dobro razpoloženi: po avtomobilu se je razlegala jamarska pesem in tudi kolona nas ni motila. Moja prva jamarska akcija se je dobro končala in drugo soboto sem spet prišla. Sprijaznila sem se tudi z dejstvom, da je treba priti tudi iz jame, čeprav včasih s težavo. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1979.

25 let dela JK Železničar v podzemlju slovenskih Alp

Problematika raziskav alpskega sveta Andrej Kranjc

V

tem svetu so člani kluba odkrili, raziskali, raziskovali oziroma sodelovali pri raziskovanju 270 kraških jam in brezen. Ta številka predstavlja dobro tretjino vseh jam, kar jih je bilo registriranih v naših Alpah do sredine leta 1979. To pomeni, da smo člani JK Železničar, ki po številu najbrž ne dosegamo niti 10 odstotkov vseh jamarjev v okviru Jamarske zveze Slovenije, v teh 25 letih pripomogli k raziskavi ene tretjine naših alpskih jam. Če si zamislimo zemljevid slovenskega alpskega sveta in pogledamo, kje vse je raziskoval klub, vidimo, da je deloval po večjem delu tega ozemlja, od Kanina in Soške doline na zahodu do Savinjske doline na vzhodu, od Pece na severu do Menine in Spodnjih Bohinskih gora na jugu. Najintenzivneje pa smo jamarji Železničarja raziskovali v območju Triglavskega narodnega parka, v širši okolici Bohinja ter predvsem v osebi neumornega Dušana Novaka v vznožju Pece, v Zgornji Savinjski dolini in po Mozirskih planinah. Podrobneje navajati teh 270 jam ni mogoče. Omenim naj le največje oziroma najpomembnejše: v Kaninskem pogorju so člani sodelovali pri prodiranju v ogromen kraški izvir Boke, sodelovali so pri raziskavah, odkrivanju in prodiranju v nove dele najdaljše jugoslovanske jame – Pološke jame, odkrili in bistveno so pripomogli k raziskavam najgloblje jugoslovanske jame Brezna pri gamsovi glavici. Poleg tega naj omenim še 4000. jamo (pod Debelim vrhom), Jamo v Kofcah na Veliki planini, Erjavčevo jamo v Savinjski dolini in Golerjev pekel pod Olševo; tudi vse te jame so med globljimi in daljšimi alpskimi oziroma slovenskimi jamami. Pri raziskovanju alpskega podzemlja torej naš klub ni dosegel le kvantitete, ampak je tudi »kvaliteta« na zavidljivi višini. V jamarskih krogih smo že večkrat razpravljali o potrebi po pisanju zapisnikov oziroma dokumentacije o raziskavah in obiskih jam; mnenja so bila deljena. Osebno vztrajam pri tem, kar je lepo povedano v sklepih »Komisije za velike jame sveta« v okviru Mednarodne speleološke zveze: »Samo speleološko odkritje ni nič, tudi podatek o globini ali dolžini ni nič, če ni načrta, ki bi podprl podatke; a tudi sam načrt ne pomeni ničesar, če ni objavljen, to je, če niso z njim seznanjeni vsi tisti, ki želijo, da speleologija napreduje tudi v strokovnem in raziskovalnem 94


Članki iz Biltenov

pogledu«. In konec koncev se brez zapisanih in dostopnih podatkov tudi danes ne bi mogli hvaliti, češ, koliko smo naredili v preteklih 25 letih. Če pogledamo s tega stališča delo v slovenskih Alpah, vidimo, da se je JK Železničar v praksi močno približal načelu, da mora biti z delom in raziskovalnimi dosežki seznanjen čim večji krog ljudi doma in po svetu. Tako smo v preteklih 25 letih člani JK Železničar vsega skupaj objavili 73 prispevkov o alpskem krasu, predvsem o njegovem podzemlju, kar je vsekakor lep prispevek k poznavanju slovenskega krasa in kar obenem kaže na močno usmeritev raziskav prav v alpski kras. Če bi vse te objave tiskali skupaj v eni knjigi, bi bila ta zelo zajetna. Prispevke smo objavljali v naslednjih publikacijah: 23 v lastnem »Biltenu« in 23 v »Planinskem vestniku«, 8 v »Naših jamah«, 6 v »Proteusu« in ostalih 13 v raznih publikacijah (zbornik PD Železničar »Gora«, v zbornikih jugoslovanskih in mednarodnih speleoloških kongresov, v Acti carsologici, Varstvu narave, Geografskem vestniku in Glasniku ter v Pionirju). Gotovo je še kaj objavljenih prispevkov v periodikah, ki mi jih ni uspelo pregledati ali pa se nanje nisem spomnil. Poleg tega, da je alpski kras pomemben in zanimiv kot poseben tip krasa, še posebej za nas Slovence, ki sodimo med alpske narode in kjer so planinstvo, alpinizem, alpsko smučanje idr. močno razviti, je alpski kras še posebno pomemben in zanimiv s speleološkega stališča. Narava tega krasa je taka, da gore s svojo vertikalno razvitostjo omogočajo veliko denivelacijo podzemeljskih sistemov. Za razvoj teh je kombinacija snežne odeje in pokrova iz prsti optimalna. Vsi ti pogoji so združeni v sredogorjih zmernega pasu; v naših Alpah pas škrapelj ustreza coni velikih brezen, pas vrtač (že pod zgornjo gozdno mejo) pa coni jamskih rovov, kot to definira francoski krasoslovec Philippe Renault v svoji knjigi o nastanku jam (l. 1970, str. 110). Alpski kras je tudi v svetovnem merilu bolj pomemben, kot bi lahko sklepali le po obsegu njegove površine. V alpskem podzemlju je najgloblja jama na svetu – brezno Pierre-St. Martin v Pirenejih s 1332 m globine – ter ena najdaljših jam, okoli 130 km dolga Hölloch. Po podatkih iz leta 1977 je na svetu 32 jam, globljih od 700 m – in vse so v gorovjih alpskega tipa. Podobno je v jugoslovanskem oziroma slovenskem merilu: najgloblja jugoslovanska jama – 760 m globoko Brezno pri gamsovi glavici – ter druga najdaljša in druga najgloblja jugoslovanska jama – Pološka jama – ležita v alpskem svetu. Prvi pomen slovenskega alpskega krasa je torej v tem, da vsebuje izredno velike kraške jame, tako glede globine kot dolžine in tudi volumna: spomnimo se orjaške dvorane v Breznu v Medvedovi konti na Pokljuki – 150 m premera in 60 m višine. Da pa še zdaleč nismo odkrili oziroma raziskali vseh največjih jam v naših Alpah, nam kaže primer Kanina, kjer so na italijanski strani kar tri jame globlje od 700 m. V naših Alpah je danes raziskanih 30 jam, globljih od 100 m in pri raziskavah devetih izmed njih so sodelovali tudi naši člani. Še neodkrite in neraziskane jame pa so drugi pomen oziroma problem speleologije v Alpah: naš alpski kraški svet obsega okoli 1760 km2 oziroma 20 odstotkov površine vsega slovenskega krasa. S tega sveta poznamo (se pravi, da je registriranih) 776 (16 %) kraških jam in brezen. Torej delež znanih jam v Alpah ne ustreza deležu površine, ki ga ima alpski kras v slovenskem merilu. Na podlagi teh podatkov lahko izračunamo, da pride po trenutnem stanju v katastru na slovenskem krasu povprečno 0,55 jame/km2, v alpskem krasu pa le 0,44 jame/km2. Ker pa iz konkretnih raziskav vemo, da je ponekod v Alpah številčna gostota jam zelo velika, preko 50 jam/km2 (Hribarice, deli Komne, Kriških podov in Kanina), lahko domnevamo, da je alpski kras slabše raziskan kot pa slovenski kras v celoti. Izmed okoli 25 jamarskih klubov v Sloveniji se jih 7 speleološko udejstvuje tudi v Alpah, nekateri resda samo priložnostno, in torej pade vsa teža raziskav na tiste organizacije, ki se s tem resneje ukvarjajo. Prav zato, pa predvsem še glede na 25-letno tradicijo, menim, da bi moral klub Železničar, čeprav ni več pod okriljem planinskega društva, vsekakor nadaljevati, po možnosti celo okrepljeno, z raziskavami slovenskega alpskega podzemlja. Na podlagi gornjih ugotovitev lahko izluščimo dvoje glavnih smeri pri raziskovanju jam visoko v Alpah: 95


Članki iz Biltenov

1. raziskovanje velikih jam in globokih brezen, pogosto v posebnih pogojih (s temi pogoji mislim predvsem na ledenice in snežnice), 2. odkrivanje in raziskovanje novih jam in brezen. V prvem primeru gre za speleotehnične probleme, ki so v alpskem podzemlju še potencirani, če jih primerjatno z ostalim krasom. Da se s primerno tehniko (pod tehniko razumem tudi človeški faktor – izurjenost in pripravljenost) lahko doseže izjemne uspehe, je najboljši dokaz prečenje Brezna pri gamsovi glavici, ki sta ga opravila Malečkar in Sabolek. Ker so ravno od tehnike v veliki meri odvisne raziskave, rekordi in predvsem varnost človeka, mora biti tehnika prvi pogoj za raziskovanje alpskega podzemlja in bi ji morali posvečati največjo pozornost, vključno »samohodstvu« po jamah. Nič nam ne bi pomagale še tako globoke in dolge jame, če ne bi bili sposobni priti do njihovega konca. Pri »rednem« raziskovanju novih jam, to se pravi takrat, ko skušamo raziskati vse jame nekega omejenega področja ne glede na njihovo dolžino ali globino, je glavni problem organizacijsko-dokumentalističen. Organizacijski problem sestoji iz organizacije ozemlja (omejitev in razdelitev), raziskovalnih skupin in poteka samega dela. Vprašanje dokumentacije obsega lokacijo objektov, ustrezen zapisnik, ki bi moral vsebovati toliko in takih podatkov, da bi bilo mogoče na njihovi podlagi identificirati vsak objekt, in končno obdelava ter taka ali drugačna objava zbranega gradiva. Po mojem mišljenju je ta problem najhujši, hujši od tehničnega, saj danes ni koščka slovenskih Alp, ki bi bil s speleološkega gledišča ustrezno pregledan in podatki tako zbrani ter urejeni, da bi bilo objekte mogoče med seboj z gotovostjo ločiti ali jih celo ponovno poiskati na terenu. Lahko bi trdil celo obratno: čim intenzivneje je neko področje raziskano, tem teže se je tam znajti in več je dvomov v pogledu dokumentacije. Pri tem ne igrajo tako velike vloge subjektivni kot predvsem objektivni faktorji: organizacija raziskav, ki v ostalih predelih našega krasa bolj ali manj zadovoljuje, v visokogorskih oziroma alpskih razmerah često odpove ali pa vsaj močno šepa – torej so temu vzrok posebnosti alpskega krasa. Do sedaj se je temu vprašanju posvečalo razmeroma malo truda, zato ga skušam tukaj malo bolj podčrtati, kajti raziskovalno delo, ki ni dokumentirano, je toliko, kot da ne bi bilo opravljeno. Tudi če obiskujemo jame zgolj iz športnih nagibov, moramo o tem napraviti ustrezen zapis, da se športni dosežek lahko upošteva. Naj zaključim: 25-letno delo kluba JK Železničar v alpskem podzemlju me spominja na videz skromnega reka, da »iz malega raste veliko«. Čeprav sem sam član kluba že dobrih 20 let, nisem nikoli opazil, da smo prav veliko prispevali k raziskavam alpskega podzemlja; toda če zdaj pogledam nazaj, na 270 raziskanih alpskih jam in na 73 objav o alpskem krasu, vidim, da je opravljeno veliko delo. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1981.

Hrustovača

ali kako smo v Bosni prejamarili 1. maj 1979 Aleš Lajovic

Z

godilo se je nekega zaspanega jutra (vsaj zame – sicer pa so si vsa jutra enaka – spet vsaj zame), ko me je poklical tedanji dični predsednik Planinskega društva Železničar Matija. Povedal mi je izjemno važno novico (tedaj se mi še ni zdela), da ima v službi sodelavca, ki je doma iz Bosne in tam sredi Bosne da je neka jama, pravzaprav da jih je več, vendar da je ta tam okoli največja, ter oh in sploh in tako dalje, skratka, naj se oglasim pri njem v službi, da se spoznam z zadevnim tovarišem in potem bom že videl kako in kaj. Rečeno – strojeno (se pravi – 96


Članki iz Biltenov

vmes je minilo kar precej časa, kajti ob takih alarmantnih vesteh sem bil vedno precej skeptičen – sicer pa je menda po nekaterih zagotovilih to precej preudarno). In tako se je zgodilo, da sem spoznal Dragana Aničića. Tiste čase je bil zaposlen na Prometnem inštitutu pri ŽG-ju. V svojih mladih letih je nekoč v imenu diplome obdelal okolico svojega rodnega kraja (poleg Ilidže pri Vrhpolju, kakih 10 km nad Sanskim mostom), in sicer s turističnega vidika. V tem delu je kot bistven element razvoja (turističnega) omenil zlasti dve jami – Dabarsko pećino in Hrustovačo, ki si jo je ogledal kar daleč v notranjost. Kot je v takih primerih že v navadi, ni imel primerne opreme, da bi se z jamo pobliže seznanil, želja pa je ostala. Naključje pa je naneslo, da v okviru železnice že lepo število let kar uspešno deluje jamarska skupina, ki je sposobna premagati malone vse težave, ki jih pred njo postavlja raziskovanje podzemlja. Brez pomena je še naprej razlagati, kako in kaj, skratka, zbralo se nas je šest nadobudnih jamarjev, ki smo že lep čas kot pes na kost čakali na primeren objekt za našo prvomajsko akcijo, in se odpravili z vlakom do Prijedora. Da take vožnje potekajo po ustaljenih zakonitostih, menda ni treba posebej razlagati: stanje na eni nogi je pred prazniki, pa tudi sicer in ob koncu praznikov na naših železnicah železna navada z dolgoletno tradicijo, tradicija pa je stvar, do katere je treba biti spoštljiv; tako pravijo. Torej smo se peljali: Toli (Arkadij Potočnik ali po domače Razklopotačnik, kar je v neposredni zvezi z njegovimi popravili raznih aparatov, motorjev itd.), Dita (Judita Levičnik, ki tedaj še ni bila podpredsednica, zaspana pa je že bila), Gregl (Aleš Gregel, ki se kot amater ukvarja z vsem mogočim, med drugim tudi z arheologijo), dična Milena (Šinkovec – v vlogi Arhove punce, sicer naj bi se ukvarjala tudi z jamarsko biologijo na naši nadvse pomembni odpravi v Bosno), potem Molehar (Franci Malečkar, v nekaterih krogih znan tudi kot Arho, v omenjenem času podpredsednik našega »ferajna«, zadolžen v glavnem za meritve in dokumentacijo na odpravi), na koncu pa sem seveda sodeloval še spodaj podpisani Jest (moja največja značilnost pa je, da doslej menda še nisem manjkal na nobeni kolikor toliko pomembni veselici, če sem le pravočasno izvedel zanjo; torej je jasno, da sem sodeloval tudi na tej odpravi). In tako smo pozno ponoči priropotali v Prijedor, kjer nas je že čakal sekretar Turističnega društva Sanski most Hruste Jakupović, nas s taksiji dostavil v hotel na Sanskem mostu in nam zaželel lahko noč, s čimer smo se povsem strinjali. Ni minilo niti deset minut, ko smo že prizadevno žagali. (Po zvoku sodeč je šlo večinoma za bukovino; nekateri so se zadovoljili z vejicami, drugi smo se ukvarjali s precej grčavimi kosi.) In ob silnem delu nam je, kot bi trenil, minila noč – vsaj meni, kar pa se mi vedno dogaja. V jedilnici hotela nas je že čakal izdaten zajtrk, nedolgo zatem pa smo v precej nadelanem kombiju »forsirali« makadam proti Vrhpolju (gostota lukenj na cestišču na m2 je bila izjemna), Na poti proti Hrustovači smo se mimogrede ustavili v Ilidži, si ogledali najnovejše vrtine in potunkali roke v še kar toplo vodo (termalno seveda). No, in končno smo v vasi Merdanovići izstopili. Pred našim prihodom so nas sicer nekaj strašili, da so prebivalci taki in taki – pač glede na to, s kom smo se pogovarjali – šlo pa je za strahove na religiozni osnovi. Na tem koncu Bosne je tako, da je ena vas mohamedanska, naslednja je katoličanska, v naslednji živijo Hrvatje itd. Vsled tega so med nekaterimi vasmi napetosti, za katere se pa mi nismo menili in smo se naselili sredi vasi Merdanovići v nekoliko razpadajočo in zapuščeno, sicer pa kar lepo hišo v turškem slogu, ki je stala sredi lepega vrta. V prvo nadstropje, kjer smo stanovali, smo morali plezati, ker so se stopnice do tja gor že podrle, vendar nas to ni preveč motilo. Ker okna pretežno niso imela več šip, smo v »spalnici« problem rešili z nekim polivinilom, tako da vsaj prenočevali nismo na prepihu. Sčasoma smo se na pomanjkljivosti našega »hotela« kar navadili in nam je bilo v njem kar prijetno. Glavno zaslugo je verjetno imelo vreme, ki se je otoplilo, ozelenela so drevesa, nekatera pa tudi zacvetela, nastopil je torej tisti del leta, ki je v Bosni verjetno najlepši. No, te spremembe v naravi smo opazili bolj mimogrede, saj smo večino dni preživeli pod zemljo – v Hrustovači; vhod vanjo je nekaj sto metrov zahodno od vasi. 97


Članki iz Biltenov

V jamo smo se po stari navadi zakadili takoj, ko smo prišli. Glavni rov je ogromen in bi se po njem lahko mirno vozili s terenskim vozilom, če bi ga imeli, saj je skoraj vodoraven in precej visok, razen na dveh mestih takoj za vhodom in nekaj sto metrov od njega, kjer ga je s strani napolnila siga in se je skozi preostalo luknjo treba podati na kolenih. Pač pa je stranski »Zvezni rov«, kot smo ga imenovali, precej ožji, prav tako »Rov suhih ponvic«, ki se konča v verjetno ne prav globokem in dolgem sifonu (rov je tu spet zapolnjen s sigo s strani, ker pa ta v vodi ne najde prave podlage, je na tem mestu pač sifon). Potapljaške opreme nismo imeli s seboj in smo zato to »lužo« pustili pri miru, saj je bil naš namen jamo izmeriti, s tem pa smo imeli več kot preveč dela vse štiri dni, kar smo jih preživeli v jami in okoli nje. Kmalu smo ugotovili, da bomo težko vse postorili, če se bomo vsi valili po istih koncih, zato smo se razdelili v dve ekipi. Franci je meril in risal glavni rov oz. »Veliki rov« in del Zveznega do pasaže, jaz pa ostalo. Drugi so pomagali pri meritvah. Aleš je poleg tega še brkljal okoli vhoda (jama je pomembno arheološko najdišče), Milena pa za kebri po jami (sploh ni bila prva, saj je bila leto ali dve pred nami v jami ekipa z Borisom Sketom na čelu, česar pa tedaj nismo vedeli in nas to zato seveda ni motilo). Nekaj slik sta posnela Aleš G. in Franci. Namerili smo 2218 m poligona s povprečno dolžino vizure 11,2 m na 199 točkah. Nemalokrat, zlasti v Rovu suhih ponvic, so bile vizure krajše od 2 m. Skratka, lepo smo se natelovadili: ne toliko navzgor in navzdol, saj je denivelacija jame komaj 40 m, kot skozi razne pasaže, preše in podobno. Zlasti v Kanalizaciji smo imeli »obsežna zemeljska oziroma skalna dela«, da smo spravili skozi Moleharja, ostali pa sploh nismo poizkušali. Ker je pasaža vertikalna, je navzdol še kar šlo, nazaj pa komaj, sicer pa lahko vprašate njega. Sicer pa jama ni posebno »lepa«, saj ima le malo okrasja z izjemo kakih štirih kapnikov v Velikem rovu, ki so res solidni, Zvezni rov in Rov suhih ponvic pa zaradi premajhnih dimenzij za turizem ne prideta v poštev. Turizem je namreč tisto, zaradi česar so nas povabili: da jamo ocenimo, če je primerna za dopolnitev turistične ponudbe Sanskega mosta in okolice. Čas, ki smo ga namenili jamarjenju v Bosni (poleg Hrustovače smo nameravali obiskati tudi Dabarsko pećino, ki leži med Hrustovačo in Sanskim mostom), je hitro minil. Kadar nismo bili v jami, so nas vabili in gostili prijazni domačini, navadno s kavico in z »mekano« rakijo, pekli so nam kruh, včasih še kaj poleg skuhali – skratka, imeli smo se imenitno. Vmes so nas tudi dvakrat obiskali reporterji lokalne radijske postaje iz Sanskega mosta, da so posneli dve kar dolgi oddaji – nekaj malega o nas in našem klubu, težišče pa je bilo seveda na Hrustovači. Žal nismo mogli izpolniti njihovih pričakovanj, da je jama vsaj tako lepa kot Postojnska. Na poti domov smo se najprej ustavili že kar čez nekaj kilometrov – v gostilni v Vrhpolju na porcijo jagnjetine in luka, kajti pot domov je dolga. Potem se nas je nekaj odpravilo še na obisk k prijatelju Draganu, vendar je že odpotoval v Ljubljano, midva s Tolijem pa sva sedla v naš ferajnski čoln in po petnajstih kilometrih priplula do hotela v Sanskem mostu. Vmes je bilo nekoliko kritično, zlasti skozi klisuro pri Čapljah. Sana je tam sicer široka kilometer do kilometer in pol, zato pa toliko bolj plitva, pa sva tudi to preživela; za čudo pa je preživel tudi čoln (»izdihnil« je nekoliko za tem v Križni jami pod vodstvom kapitana Tolija – v hlapljivem stanju, se ve). Spet smo preživeli lep večer v restavraciji hotela Sana v Sanskem mostu, ki pa je prehitro minil, kot vsi prijetni večeri, ker smo morali na vlak. Pot do Ljubljane smo večidel prestali na eni nogi, vmes smo morali spustiti en vlak že na postaji v Prijedoru, saj zaradi gneče z našimi »omarami« nismo mogli nanj. Kljub vsemu smo zgodaj dopoldne le prispeli na ljubljansko železniško postajo – zaspani in zaradi utrujenosti precej slabe volje. Pa tudi to je minilo in spet smo se dobili že prvi četrtek pri našem stalnem omizju pri Slamiču in upešno akcijo primerno zalili. Žal delo na terenu ni vse, saj je treba zbrane podatke še obdelati in narisati načrt. Medtem se je Franci moral preseliti, preselili pa so se tudi podatki Velikega rova in dela Zveznega rova, in sicer neznano kam, čeprav so se selili skupaj. Podobno se je dogodilo tudi polovici fotografij. Pa se je zgodilo, takole po kakem letu zatišja, da jih je Franci nenadoma odkril v lastni omari, nekaj kasneje pa še fotografije. Sledilo je mukotrpno risanje 98


Članki iz Biltenov

načrta na našem domačem klavirju. Čeprav je bil načrt v merilu 1:500, nimamo doma dovolj velike mize, na kateri bi bilo dovolj prostora za celo Hrustovačo. »Pričujočim po konci so vstali lasje« – tu gre za mojega očeta (čeprav ima las že bolj malo) in nekaterim bratom – saj se je zadeva vlekla v nedogled – risanje namreč, vse skupaj pa je tudi meni že presedalo. Pa smo tudi to pretrpeli. Elaborat o jami je narasel na devet tipkanih strani teksta, šest strani fotografske priloge in nekaj kvadratnih metrov načrtov v raznih merilih, da člankov o Hrustovači sploh ne omenjam, saj je samo tale dolg skoraj pet strani. Hrustovača je doslej največji speleološki objekt, ki ga je raziskal in obdelal naš klub, tako po dolžini poligona (ki 99 % sledi osem rovov) kot po volumnu jame; o njej je bil izdelan soliden elaborat za potrebe Turističnega društva Sanski most, kopija pa je tudi v katastru JZS. Upajmo, da naša tradicija raziskovanja velikih jamskih objektov med prazniki okoli 1. maja ne bo zamrla (Črna gora!) in da bomo kdaj raziskali še kakšno večjo jamo! Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1981.

Mune

Jernej Kalan

D

rvimo po avtocesti v Aleševi Škodi, ki je ni škoda za take akcije. V njej smo štirje člani odprave: Aleš kot voznik, Malečkar kot glavni pobudnik odprave ter dva zamorca, Sandi in

jaz. Na Vrhniki smo zavili z avtoceste, nadaljevali pot proti Ilirski Bistrici in nato naprej na Hrvaško, v vas Mune. Prva slaba ugotovitev v Munah je bila, da je gostilna zaprta, ker je prejšnji mesec umrl gostilničar. Zato smo si tam blizu le natočili vodo za karbidke in se odpravili iskat jamo. Nihče namreč ni vedel, kje je vhod. Po tričetrturnem iskanju sta šla Franc in Sandi vprašat v vas, midva z Alešem pa sva nadaljevala iskanje. Čez kakih petnajst minut sem našel vhod, nakar sva se z Alešem odpravila po ostala dva voluharja v vas. Vrnili smo se do vhoda in se začeli pripravljati za spust v jamo. Takoj smo opazili: najboljšo opremo je imel seveda naš priznani jamar Franc Malečkar. V novi preobleki in jamarskem kombinezonu je močno izstopal, pa še zeblo ga ni (v jami, se razume). Ko smo nadeli vso potrebno kovačijo, sem se s škodoželjnim nasmehom na ustnicah zagledal v vhod, ki je bil tako ozek, da si nisem mogel predstavljati, kako bo Aleš zlezel dol, če pa bo že prišel dol, kako bo potem zlezel ven. Skozi se je bilo treba spustiti po vrvi. Prvi je šel Franc (70 kg) in napeljeval vrv, drugi je šel predsednik Aleš (105 kg), nato Sandi (65 kg) in na koncu še moja malenkost (70 kg). Ko smo se spustili 15 m globoko, na dno prve stopnje, smo se znašli pred velikim vprašajem. V vasi namreč ni nihče vedel povedati, kje naj bi bil vhod v jamo. Sodeč po odpadkih, ki so ležali tu in še globlje v jami, pa bi stavil, da za jamo vedo najmanj do Kopra, če ne celo do Trsta. Vse bi še bilo, če bi bili odpadki samo anorganskega izvora; bili pa so na žalost tudi organskega. Slednji so se kazali v obliki dveh kur v zelo gnilem stanju, katerih vonj nam je posebno ugajal in se je vlekel čez polovico jame. Za naslednjo stopnjo lahko rečem, da je bila po psihični strani zame najtežja, čeprav je bila dolga le 4 metre. Kot sem že prej omenil, sem se namreč spuščal zadnji, pa še opremo sem tovoril. Bila je navezana tako, da se mi je na sredini stopnje odvezala in zgrmela še dva metra v horizontali, nato pa po nagnjeni polici proti Alešu, ki je stal na robu police. Pod njim je bila naslednja 10-metrska stopnja. Aleš je nekako ustavil transportko in istočasno sebe obdržal na robu prepada. Seveda sem jih tako slišal, da sem bil takoj pol manjši. Krona vsega je bila, da sem se 99


Članki iz Biltenov

narobe vpel v desonder. Seveda sem jih slišal še zaradi tega in postal sem še manjši. Aaaampak, glavno je bilo, da vreča ni padla »dol«. Nato smo se spuščali po samih breznih, dokler nam ni zmanjkalo vrvi. Nazaj grede sem moral seveda vleči meter. Tedaj sem plezal predzadnji. Ko sem na eni od stopenj čakal, da pridem na vrsto za vzpon, se je od vrha zaslišalo klicanje, nekaj v tem smislu, vendar v slovenščini: »Pazi! Ide kamenčič!« Stisnil sem se ob steno – in tedaj je mimo prihrumel pravi plaz skal. Sprožil oziroma odkrušil jih je Aleš. Tako sva si, mislim, nekoliko bot. Končno smo se le splazili ven, še celo Aleško. Bili smo kar hitri, saj smo pustili vrvi v jami, ker nismo prišli do konca. To je kasneje naredil Malečkar z jamarji iz Dimnic. Ne vem zakaj, ampak Alešu tista čisto navadna transportka še dolgo ni šla iz glave. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1981.

Mi in slovenska (planinska) literatura Aleš Lajovic

B

ilo je na enem naših jamarskih občevalnih zborov pri Slamiču, ko mi je Matija – menda v imenu Planiriskega društva Železničar – poklonil (seveda iz svojegn žepa) Kmeclovo knjigo »S prijatelji pod macesni«. Knjige sem bil zelo vesel; nemalo pa sem bil presenečen, ko sem v njej odkril prav smešen odlomek z enega od naših visokogorskih speleoloških raziskovanj, in sicer prihod našega vrlega člana Žile na planino V Lazu. Upajmo, da nam ne bodo glave »odšraufali« zaradi tegale ponatisa: gre pač za simpatičen košček naše »ferajnske« zgodovine. Takole piše o nas (poglavje »O planinski zvestobi« in podobnih rečeh); govora je o dnevu planincev leta 1973 – stran 34 in 35. Z Vladimirjem sva sklenila od blizu si ogledati Debeli vrh, to mogočno zadevo sredi fužinskih planin. Hrib je bolj daleč in je treba vmes prespati; hvala bogu planina V Lazu še diha in se dobi kaj sena za pod glavo in rit – čisto pod Konjskimi policami, kakor se menda imenujejo južna pobočja debelovršne gmote. Bil je že večer, ko sva prijavila glavni majerici svoje potrebe in načrte: sobotni večer, ko je že tako in tako vse polno, pa še fužinski moški so prišli po ženske in živino, pa jamarjev brez števila, ki so hoteli prav naslednji dan zlesti v važne okoliške luknje in brezna, za navrh pa še midva. Zato je bila glavna majerica na moč zaskrbljena, dolgo je zmajevala z glavo, ko naju je poslušala in gledala ... in tako se je potem z različnimi zamotanimi rošadami in kombinacijami doseglo, da se je sprostil prijazen, majhen, lesen apartma na spodnjem koncu naselja. ... iz bojazni, da ne bi v popolni temi zgrešila svoje nastanitve, sva se potem kmalu vrnila. Vstati bo treba zarana, zarana pa lahko vstane le tisti, ki gre zgodaj spat. Urno sem se skobacal v spodnje korito, nekam bolj varnega sem se počutil tam notri, čeprav je vlez zahteval nekaj telovadne spretnosti. Kakšen večer! Dišeča trava, sopeča živina, studenčno oster zrak, še zaspati se ni dalo. In res se ni, ker je postajalo sčasoma manj romantično in na koncu kar nadležno. Končno sem le nekoliko zadremal in ravnokar so se mi začele sanjati važne reči, ko so me iz sanjsko spletajoče razi gibanosti nemilo prebudili debeli, glasni udarci s kolom po glavi. Ampak kako to, sem še utegnil ves motoglav pomisliti, saj sva zvečer vrata na debelo zapahnila, pač pred eventualnimi planinskimi roparji! Takoj nato sem že vedel, da tisti ropot hvala bogu ni nastal od kolov po glavi, marveč ga je povzročil nekdo, ki je stal pred vrati najinega apartmaja, svetil z baterijo skozi špranje, tolkel po deskah in na ves glas vpil vse možne psovke in kletvice, nemško-avstrijske, madžarske in seveda vse znane in neznane serije balkanskih, nakar naju je po slovensko preklel in zapovedal: »Odprite!« Na, zdaj pa imam, sem pomislil v svojem koritu, če se vname kakšen tepež, še ven ne morem tako hitro, da bi je poprej kako ne skupil. Še najbolj varno bo ostati notri v kišti, vhod vanjo je tako ozek, da se s palico komaj zraven pride, kvečjemu s kakšnim solzilcem. 100


Članki iz Biltenov

»Vladimir,« pravim previdno, potajeno. »A slišiš?« Seveda je slišal; bil je tak ropot in vik, da bi se tristo let stari planinski predniki lahko zbudili. Očitno je molče premišljal, kaj storiti. Oni zunaj pa je kar naprej in čedalje glasneje prakticiral in produciral svoj repertoar, vratom je grozilo, da se razletijo. Končno ga je Vladimir nad mano vljudno povprašal: »Kaj pa je? Kdo pa je?« Zdaj se je šele vsulo! Vse sva bila, samo človeka ne, še ruksaka in gate nama je preklel. Ni preostalo drugega, Vladimir se je skobacal s svoje travnate pernice, posvetil z baterijo, odprl vrata, tam pa se je namesto ustaša z nožem med zobmi pojavil čedno dostojen, puhobrad in hipoma pohleven obrazek. Še en jamar, se je hitro izkazalo, ki ni mogel priti prej; včasih, pravzaprav zmeraj so stanovali v »najini« depandansi, naj se oprosti pomoti, preklinjanju in sploh grdemu govorjenju, res ni hotel, ni vedel in želi lahko noč, tak je pač način njihovega pogovarjanja; bo že našel, kje so drugi, res ni hotel in res želi lahko noč. Potem se je odspotikal po temi. In kaj naj povem za zaključek? Vsekakor si preberite to knjigo, gotovo vam ne bo žal. Naj povem le to, da se je dogodek primeril leta 1974, ko so Žila, Igor, Velikan, Marta in Pingo prišli v Jami pod Debelim vrhom do globine 216 m; kako so potekale te akcije, si lahko preberete v Biltenih iz leta 1973 in 1974 – izpod Žilovega peresa. Članek je bil objavljen v Biltenu letnik 1981.

101


Pogled nazaj

Polstoletni spomini Marjan Raztresen

K

ot štirje kupi nesreče smo v poznem poletnem večeru najbrž pri koncu petdesetih let prejšnjega stoletja stali težko otovorjeni na vogalu tedanje Titove, sedanje Slovenske ceste in Pražakove ulice, kjer so se naše poti razhajale. Zagotovo je bil poleg Metod Benedik, ki ga ni nihče klical drugače kot Bingelj, prav tako Rado Poženel, ki smo ga iz vljudnosti šele veliko pozneje začeli klicati Ta debeli Rado, in poleg mene še nekdo, ki ga je nezanesljivi spomin po dolgih letih zbrisal do neprepoznavnosti. Navsezgodaj tistega lepega počitniškega dne smo se odpravili z avtobusom na Moravško pri Domžalah, ki je bilo glede na nadvse skromne popolnoma osebne razpoložljive denarne vire edini možni cilj jamarskega pohoda; v nahrbtnikih je bil velik del celotne jamarske opreme, ki jo je premogla naša jamarska skupina, takrat še Speleološka sekcija Planinskega društva Železničar iz Ljubljane, in skromna malica, v denarnicah pa ravno toliko denarja, da ga je bilo za avtobusno vožnjo v eno smer; nazaj bo že kako, smo rekli. Ves ljubi dan smo hodili po Moravškem, se plazili po jamah, ki so bile med domačini znane le po imenih in vhodih, ter jim jemali mere, spotoma pa spraševali krajane po še kakšni, ki je ni bilo ne na našem in ne na nobenem drugem jamarskem zemljevidu. Ob večernem mraku se je kot edina možnost pokazala dolga magistralna cesta, po kateri smo peš prikolovratili v domače mesto. Tik preden smo se razšli, se je Radotu porodila znamenita globoka misel: da se bo, kot je dejal, od jamarjev prepisal h gasilcem, kjer ga bodo na akcije vsaj vozili, čelado in pajaca pa da bo tja prinesel od jamarjev za doto. Še mnogo skromneje je bilo nekaj let prej, poleti leta 1954, ko je na moja vrata potrkal sosed Dušan Novak, takrat še študent geologije, in me vprašal, če imam čas, da bi šel z njim na Kočevsko iskat nekakšne kraške jame. Kakšen mesec prej sem maturiral, časa sem imel dovolj, še predvsem, ko mi je rekel, da bova za to delo celo dobila nekaj denarja. Nekaj dni sva – in še nekdo je bil z nama, ki pa ga odtlej nisem več videl med jamarji – hodila med Kočevjem, Livoldom, Mozljem in Knežjo Lipo, predvsem ob nekdanji strugi reke Rinže, iskala njene požiralnike, se plazila vanje, kjer je bilo le mogoče, in Dušan je zapisal vse, kar sva videla. Jamarskega pajaca seveda nisva imela; v popotniški obleki, kakršna je bila takrat v navadi, in v delavskih visokih čevljih, ki so bili takrat najcenejša obutev, sva se zrinila v razpoke in jamice, kolikor daleč je bilo mogoče v svetlobi baterije in brez vsakršne vrvi, potem pa si mokro umazanijo posušila na soncu in jo otepla, da sva se lahko zvečer v isti toaleti pokazala vaščanom. Takrat še nisem vedel, da se je Dušan le nekaj mesecev prej hudo sprl z vodstvom ljubljanskega Društva za raziskovanje jam. Že nekaj let je bil v društvu na čelu mladih jamarjev, ki jim stari menda niso pustili dovolj pogosto hoditi v jame, ker za poti vseh društvenih članov bržčas ni bilo dovolj denarja in opreme, in jim je to večkrat dokaj obzirno poočital, po društvenem občnem zboru januarja 1954 pa je napisal za Planinski vestnik poročilo, v katerem so bile omenjene tudi te zamere mladih. Društveno vodstvo je reagiralo najprej s pojasnilom v isti reviji, potem pa z Dušanovo izključitvijo. Mladenič, zasvojen s krasoslovjem in še najbolj z jamarstvom, je začel predvsem skupaj s somišljenico in društveno članico geologinjo Nado Čadež nemudoma iskati novo delovno okolje, ki ga je našel v Planinskem društvu Železničar. Tiste mesece je poleg delovnega okolja enako vneto iskal tudi članstvo za novo društvo. Ko sem pred časom v Triglavskem pogorju meril planinske poti z geologom prof. dr. Stankom Buserjem, ki sva jih krajšala tako, da sva neusmiljeno klepetala, mi je povedal, da ga je geološki stanovski kolega Dušan takrat naprosil, naj ga seznani s kakšnimi naravoslovno usmerjenimi fanti, ki bi jih zanimalo jamarstvo – in z njegovim posredovanjem sta postala dva od ustanovnih članov naše jamarske sekcije Branko Kocman in Marjan Lešer. Mnogo pozneje, leta 1969, ko je PD Železničar praznovalo svojo 20-letnico, je prvi predsednik njegove jamarske sekcije Dušan Novak napisal v jubilejnem društvenem zborniku »Gora« 102


Pogled nazaj

pod naslovom »Deset let jamarske sekcije PDŽ« med drugim tole: »Ustanovitev samostojne jamarske skupine lahko postavljamo že v leto 1954. Tega leta je bila prva akcija skupine, ki je kasneje tvorila jedro bodoče jamarske sekcije (Marjan Raztresen, Dušan Novak, Janez Šubelj, Nada Čadež). Tega leta smo sistematično raziskovali območje požiralnikov Rinže med Livoldom in Črnim potokom in našli tudi Brezno pri Treh križih, v katerem smo nekaj let pozneje odkrili sledove visoke vode podzemske Rinže. Dan uradne ustanovitve sekcije pa je prišel nekaj kasneje, v čas občnega zbora Planinskega društva Železničar, dne 30. marca 1955. Okvir planinskega društva je obvezal sprva maloštevilno skupino, da je svoje delo omejila na ožje območje, zato pa ga je poglobila, ga bolj sistematizirala in napravila bolj temeljitega. Sekcija se je posvetila raziskovanju visokogorskega krasa v območju, ki ga je takrat urejalo matično planinsko društvo, dobro podlago delu pa je dala tudi akcija Zavoda za varstvo spomenikov, ki je deloma finančno, vsekakor in vedno pa moralno podpiral naše delo v Triglavskem narodnem parku. Ker pa je delovna sezona v Alpah kratka, smo si poleg tega izbrali območje, ki se ga jamarsko ni lotil že dolga desetletja nihče, Kočevsko.« Kot vse sekcije Planinskega društva Železničar si je tudi jamarska sekcija delila društveni prostor nasproti nekdaj znane Steklene dvorane v kleti železniške direkcije na vogalu Kolodvorske in Pražakove ulice, v kateri so tiste čase prirejali znamenite ljubljanske plese. V tem prostoru je imela sekcija samo zase na voljo veliko omaro, v kateri so bile zaklenjene vse njene dragocenosti od zapisnikov tedenskih sestankov in terenskih ogledov, fotografij in pozneje literature do sprva nadvse skromne opreme. Prvo plezalno vrv je dobila jamarska sekcija od alpinistov, ki so bili pred prihodom jamarjev elitna enota tega društva – staro konopljeno vrv, ki je alpinistom odslužila, za jamarje pa je bila po splošnem prepričanju dobra, potem ko so ji odrezali tretjino za močno stanjšanim poškodovanim delom. Prve karbidne svetilke so prišle z železnice, takisto prvi najbrž desetmetrski kolut lestvic z jeklenima nosilnima vrvema in lesenimi klini, po katerih so prej plezali železniški delavci. Kladivo in kompas je prinesel Dušan, prvi meter se je pojavil kdo ve od kod. Osebna oprema je bila zares osebna: delavske hlače in modra delavska jakna, kar so nekatere mame nadebudnih novopečenih jamarjev ob jadikovanju o nevarnostih, v katere so se podajali njihovi veliki otroci, sešile skupaj, da je nastal kar dostojen pajac, ki je kožo za pasom varoval pred jamskim ilom. Edino, česar je bilo v sekciji kar dovolj, je bil karbid; med železničarji, ki so takrat še množično uporabljali karbidovke, so celo po takratnih merilih nadvse skromni jamarji kmalu spoznali toliko dobrih ljudi, da je bilo za jamsko razsvetljavo izdatno poskrbljeno. V prvem daljšem poročilu, ki ga je za Planinsko društvo Železničar napisal načelnik Speleološke sekcije Dušan Novak in obsega obdobje prvih treh let, je zapisano, da »so bile prvenstveno delovno področje sekcije Bohinjske gore, kjer smo takoj po ustanovitvi leta 1955 pričeli kartirati in tudi raziskovati lažje dostopne objekte. Tega smo se lotili s skromno opremo, ki smo si jo takrat mogli nabaviti. To leto je bilo v gorah preiskanih osem, registriranih pa sedem jam, brezen in kraških izvirov. Tedaj smo tudi začeli opazovati in meriti pretoke, vodno stanje in fizikalnokemične lastnosti voda Govica, Izvira pod Mirnikom in Savice.« Ob tem je navedeno še konkretno delo v Željnskih jamah pri Kočevju, raziskovanje jamarjev-železničarjev v južnem delu Triglavskega narodnega parka med Komno in Dolino Triglavskih jezer, sodelovanje enega od njih pri prvem raziskovanju Brezna pod Glavo na koncu Triglavskega ledenika ter prve sekcijske raziskave kraških objektov na krpah apnenca in dolomita v okolici Ljubljane. »Speleološka sekcija PDŽ ima torej po treh letih dela v svojem arhivu 109 kraških objektov,« je zapisano v tem poročilu, v katerem je med drugim omenjeno tudi to, da je imel njen član Janez Šubelj v Zagrebu, kjer je študiral, za jamarje iz Zagreba in Tuzle kratek tečaj plezanja. Ob koncu poročila je navedeno, kakšno opremo premore sekcija: tri kose vrvi, dolge v celoti 125 metrov, neuporabne lestve (tako piše), štiri rudarske čelade iz polivinila in prav toliko acetilenk, 200 metrov telefonske žice in štiri telefonske aparate za povezavo med vhodom v brezno in jamarji na dnu, osem navadnih delovnih oblek (natančno tako je zabeleženo), sedem gumiranih delovnih oblek (kakršne bi zdaj odnesli v kante za smeti, brž ko bi jih dobili), dva kompasa, 103


Pogled nazaj

optični telemeter, cepin (ki ga ni nihče nikoli uporabljal), ene slušalke, biološki pribor, deset stekleničk za merjenje trdote vode, pribor za markiranje vhodov v jame (to je minij in čopič) in eno električno svetilko (se pravi baterijo). »Pogrešamo predvsem lestvice, boljši telefon, čoln, aneroid in še kaj,« je napisal načelnik geolog Dušan Novak, ki kakšnega plezalnega pasu in druge zdaj običajne plezalne opreme ni niti omenil, ker je med opremo seveda ni bilo, saj je bila takrat za nas nedosegljivo draga. Na koncu poročila je še pripisal, da »so bili doslej v vodstvu sekcije« poleg njega »gospodar cand. techn. Marjan Lešer ter pomočnika dijak Marjan Podobnikar in stud. geogr. Marjan Raztresen«. Karbida, ki smo ga imeli res vedno dovolj, in še nečesa so nam prva leta delovanja zavidali drugi slovenski jamarji: zastonjskih vozovnic z vlakom, ki jih je na posebno pisno prošnjo s podpisoma predsednika in tajnice matičnega planinskega društva, seznamom potnikov in številkami njihovih planinskih izkaznic izdal obči oddelek Železniškega transportnega podjetja Ljubljana. »Planinsko društvo Železničar Ljubljana vljudno prosi naslov, da bi omogočil članom naše speleološke sekcije delovno akcijo pri raziskovanju Željnskih jam pri Kočevju s tem, da bi odobril prosto vozovnico za relacijo Ljubljana–Kočevje in nazaj,« je, na primer, pisalo na vlogi z dne 29. marca 1958, ohranjeni do današnjega dne, na kateri so bili kot popotniki navedeni Marjan Lešer, Jože Jelenc, Sašo Volk, Milena Jazbec, Marjan Podobnikar, Jože Tratnik, Janez Belič, Marko Hribovšek, Jože Mulej, Mišo Malenšek, Vlado Hribar in Marjan Raztresen. »Besplatna karta«, ki »važi za potniški voz serije A 2. razreda« z »odlaskom« iz Ljubljane in »povratkom« iz Kočevja, na kateri sta bila žig in podpis samega direktorja ŽTP Ljubljana, je bila odobrena, žigi v latinskih in cirilskih črkah odtisnjeni in začelo se je večurno pustolovsko potovanje z vlakom v Kočevje, na katerem je bilo dovolj in preveč časa, da si je jamarska druščina ob vsesplošnem zadovoljstvu drugih potnikov na špiritnem kuhaniku skuhala vsaj kavo, če že ne še kaj več. Razmere so bile takrat pač take, da se je bilo treba pred potovanjem po slovenski domovini, ki se zdaj zdi kratko in preprosto, dobro pripraviti na morebitne nevšečnosti. Konec aprila 1958, ko je bila izstavljena »prosta vozovnica za člane naše speleološke sekcije, ki potujejo na študijski ogled podzemskih jam in vodnih tokov v okolici Ospa in Socerba (relacija Ljubljana–Herpelje Kozina–Ljubljana)«, je bilo treba vzeti s seboj na pot še duplikat vloge na »Tajništvo za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije, Ljubljana, Kotnikova ulica«, s podpisom predsednika matičnega planinskega društva in žigom, s čimer je bilo potrjeno, »da gredo tovariši Jože Mulej, Janez Belič, Metod Benedik, Jože Jelenc, Milena Jazbec in Marjan Raztresen, redni člani Speleološke sekcije Planinskega društva Železničar Ljubljana, na ekskurzijsko potovanje v območju Ospa in Socerba. Ker se bodo navedeni člani gibali v obmejnem območju, prosimo predmetnega dovoljenja oziroma priporočila obmejnim organom.« Kljub temu dokumentu v žepu pa je jamarsko skupino na poti iz Svete jame proti železniški postaji ustavila vojaška patrulja, odpeljala umazane jamarje v svoj tamkajšnji glavni stan, kjer so jih natančno spraševali, ali so našli v jami kaj nenavadnega, in se naposled zadovoljili s kapniškim opisom; podpisani je bil takrat močno na trnih, ko je med spraševanjem vsa namigovanja na morebitne še drugačne podzemske najdbe speljeval na krasoslovje v upanju, da zasliševalci ne bodo začeli brskati po umazanem nahrbtniku, v katerem je bilo zavitih nekaj kosti, ki jih je vzel dvema najbrž po drugi svetovni vojni v stransko brezno vrženima nesrečnikoma. Izpraševanje se je na srečo končalo brez tega posega. Za prav vsako pot na kras je bilo treba imeti kakšen dokument. Takratni direktor Hidrometeorološkega zavoda inž. Lojze Ostanek je pred eno od naših jamarskih »ekspedicij« izdal potrdilo, da »skupina jamarjev raziskuje podzemeljske jame v okolici Jelendola kot pripravo za barvanje Loškega potoka, ki ga bo naš zavod izvedel letos. Naprošamo oblasti, da gredo omenjeni skupini v vseh ozirih na roko.« Sreča nam je bila takrat milostna, kajti nobena oblast se ni zmenila ne za nas in ne za naše delo, ko smo pri Jelenovem žlebu najbrž prvi po svetovni vojni priplezali na dno velikega brezna, na debelo nasutega s človeškimi kostmi in orožjem, v katerega se je ujela kolona italijanskih vojakov. 104


Pogled nazaj

Vsestransko mlada jamarska sekcija je bila od vsega začetka nadvse ambiciozna in je marsikje iskala možnosti za uveljavitev, pa tudi za zaslužek, saj ji matično planinsko društvo ni moglo nuditi dovolj trdne gmotne podlage za kolikor toliko normalno delovanje. Tako se je sekcija odločila v začetku leta 1958 po poprejšnjih dogovorih z grosupeljsko občino raziskati še neznane dele Županove jame pri Grosupljem, ki so jo po vojni iz ideoloških razlogov preimenovali v Taborsko jamo – posestnika in župana Ponove vasi Josipa Permeta, ki je jamo odkril, je dala oblast po vojni zahrbtno umoriti. Jamarska skupina PDŽ (tako jo je podpisal predsednik Dušan Novak) je takrat poslala podjetnemu Turistično olepševalnemu društvu Grosuplje, ki je želelo iz te jame narediti novo Postojnsko jamo pred vrati Ljubljane in na pragu Dolenjske, »Načrt speleoloških raziskav v Taborski jami«, ki je obsegal celostno obdelavo jame in okolice od geologije, geomorfologije, meteorologije in biologije do turizma in fotografskega prikaza vsega opisanega. »Obdelavo geološkega dela bo prevzel geolog Dušan Novak,« je bilo napisano v ponudbi, »geomorfološkega dela pa študent geografije Marjan Raztresen. Jame bo meril in risal s pomočjo študenta geodezije Marjana Podobnikarja in dijaka Metoda Benedika tehnik Marko Hribovšek. Meteorološke podatke bosta obdelala študent kemije Janez Belič in tehnik Jože Mulej. Biološki material bodo obdelovali in določevali absolventki agronomije Milena Jazbec in Helena Keržin ter biolog asistent Boris Sket. Turistične zaključke bosta podala študent geografije Marjan Raztresen in novinar Nande Žužek. Raziskovanje jame bo trajalo verjetno dalj časa, kot je bilo predvideno v prvotni kalkulaciji, predvsem zaradi oblikovanosti terena, ki bo zelo otežkočala merjenje. O morebitnem povečanju stroškov bi se pogovarjali kasneje. Vodja raziskav bo študent geografije Marjan Raztresen.« Dogovori so trajali dlje, kot bi si jamarji želeli, in niso bili nikoli končani, ker potencialni naročniki pač niso imeli denarja. Predvsem takratnemu vodstvu Planinskega društva Železničar že nekaj let po ustanovitvi jamarske sekcije, ki je prav kmalu postala društevni paradni konj, očitno ni bilo povsem po volji, da je njena dejavnost usmerjena razen na alpski svet še v druge predele Slovenije, predvsem na Kočevsko. V poročilu ob društveni desetletnici leta 1959 je predsednik PD Emil Strniša v reviji Železniški vestnik ob pohvalah za jamarsko udejstvovanje v Triglavskem narodnem parku med drugim zapisal, da so jamarji »ob pomoči Hidrometeorološkega zavoda LRS preiskovali tudi okolico Kočevja in Travne gore. Te raziskave jam in podzemeljskih vodnih tokov je z vidika planinske organizacije vzeti bolj kot šolanje mladih jamarjev za akcije v alpskem svetu. Z daljšim poseganjem naše jamarske sekcije v območju dinarskega krasa bi se namreč zanemarila dejavnost v visokogorskem alpskem krasu.« Če gledamo na svojo polstoletno zgodovino iz današnjih dni, lahko z veliko mero ponosa ugotovimo, da je bila naša pot kljub številnim oviram dokaj premočrtna in ob občasnih stagnacijah z leti vse uspešnejša. Nekaj neprirejenih in sprotnih spominov na te uspehe je ohranjenih med drugim v ciklostiranih, sprva sekcijskih in pozneje klubskih Biltenih, katerih prva številka je izšla pred več kot štirimi desetletji, leta 1963, naslednje številke pa so nato kakšno poldrugo desetletje redno izhajale vsako leto. V slovenski jamarski organiziranosti so bila to prva društvena glasila, v katerih so nekateri pozneje visoko uveljavljeni speleologi objavili svoje prve prispevke.

105


Pogled nazaj

Petdeset let Ajzenpona Aleš Lajovic

N

o, pa smo se jih nabrali kot berač uši! Let namreč. In to tako čisto mimogrede in neopazno. Kar nabrala so se. Vmes se je dogajalo vse mogoče in nemogoče, metali so nas iz prostorov, nam včasih izdatno zagrenili življenje, ampak mi se nismo dali! Kar naprej smo, včasih bolj, pogosto včasih manj, lazili po raznih luknjah širom lepe naše nam domovine pa tudi drugod po svetu, kar smo tako ali drugače vestno beležili v zapisnikih terenskih ogledov, dopolnilnih zapisnikih, raznih elaboratih, potem pa še v našem Biltenu, Naših jamah itd. in s tem oteli pozabe. Zanimivo: od prvega dne zbiramo tudi fotografski material v taki ali drugačni obliki oz. mediju in občasno, resda zelo redko, posnamemo tudi kak filmček. Pa pojdimo lepo po vrsti:

Ustanovitev Uradni datum ustanovitve naše jamarske skupine je 30. marec 1955, ko so bili jamarji tudi uradno sprejeti v vrste Planinskega društva Železničar v Ljubljani kot Speleološka sekcija (tak je bil uraden naziv), in sicer na občnem zboru PDŽ, ki se je odvil tega dne. Načelnik sekcije oziroma gonilna sila je bil seveda Dušan Novak, tedaj še študent geologije v Zagrebu, za opremo, kolikor je je sploh bilo, je menda skrbel Marjan Lešer (študent elektrotehnike), v vlogah članov pa so nastopali seveda zlasti Nada Čadež (kasneje pa Novak – edina v skupini z diplomo, in sicer iz geologije), Rasto (Marjan Raztresen, študent geografije), Branko Kocman, študent gozdarstva), Marjan Podobnikar (dijak), Janez Šubelj (študent veterine v Zagrebu) in Jože Jelenc (študent agronomije). V vpisni knjigi Speleološke sekcije, ki je nastala neznano kdaj, je v tistih letih kot član naveden tudi Vlado Hribar (študent gozdarstva). Prva leta je bil na akcijah sekcije precej pogosto tudi Miran Marussig (tedaj študent gradbeništva, sicer pa član Matice) in seveda iz znanih razlogov Zvezda (Zvezdana Čadež, kasneje še Novak itd.). Navada je bila, da se je na vsak jamski vhod z oljnato barvo napisalo SS PDŽ (Speleološka sekcija PD Železničar) in letnico obiska oziroma raziskav. Verjetno zaradi asociacij z eno ne ravno najbolj priljubljenih formacij v nemški vojski med drugo svetovno vojno se je že kmalu ta SS spremenil v JS oziroma Jamarsko sekcijo Planinskega društva Železničar. Po dobrih dvajsetih letih delovanja smo, kot kaže, odrasli in ugotovili, da v španoviji še pes crkne in se odločili, da se postavimo na lastne noge, pa bo, kar bo. Pa tudi tistega: »Jamarji že zopet niste počistili za sabo« in podobnega smo se z leti malo naveličali. In bilo je pestro! Na listu z datumom 25. april 1977 so kot ustanovni člani Jamarskega kluba Železničar navedeni: Igor Žitko (elektromonter), Japec (Miran Čehovin, študent elektrotehnike), Ficko (Matjaž Fon, študent strojništva), Žila (Anton Jenc, elektrotehnik), Dušan Novak (mag. geologije), Alko (Jani Koprivc, strojni tehnik), Mojca Majnik (študentka geografije), Žiga Šmit (tik pred diplomo iz fizike, kasneje je napravil tudi doktorat – pri sedemindvajsetih!), Dedi (Viktor Menart, podobna zgodba kot Žiga, le da na področju organske kemije in v precej bolj umirjenem tempu) in tedanji spiritus agens – to je moja malenkost Hov-hov (Aleš Lajovic, tedaj študent montanistike – predvsem metalurgije, kasneje še malo rudarstva in za ščepec geologije – za popestritev seveda). Slednji je bil tedaj predsednik (obenem pa še podpredsednik PD Železničar), Mojca tajnica, Žiga gospodar in Jani blagajnik. Če smo imeli tedaj podpredsednika in kdo je to bil, se pri najboljši volji ne spomnim (morda je bil to Igor). Nekaj let kasneje je bil podpredsednik nedvomno Arho (Franci Malečkar, študent geologije). In od kod klub? Tedanja zakonodaja je namreč dopuščala, da v okviru društev (v našem primeru PD Železničar) delujejo klubi, obenem pa so bili klubi lahko samostojne pravne osebe in s tem imele svoj žiro račun, kar je bilo tedaj za nas zelo pomembno. Glede na globino naših tedanjih žepov smo uspeli dobiti znatna sredstva pri tedanjem MZOTK (Mestna zveza organiza106


Pogled nazaj

cij za tehnično kulturo, g. oz. tedaj še tov. Mencinger), s katerimi smo želeli sami razpolagati. Rezultat je bil ta, da so nam planinci odpovedali gostoljubje (treba je namreč vedeti, kdo je glavni na svinjskem plac!), duhove pa sta mirila nekdanji predsednik PDŽ Pavle Ciglar in tedaj aktualni predsednik PDŽ Matija Potočnik. V zahvalo in priznanje smo ju izvolili za častna člana JKŽ.

Društvo jamskih potapljačev Proteus Sredi sedemdesetih smo ugotovili, da je ena bistvenih perspektiv jamarije pri nas v jamskem potapljanju. Zadevni izpit je imel med članstvom le Jolbe (Iztok Trček), vendar ga tiste čase nismo prav pogosto videvali na sestankih. Nekaj aktivnih članov se nas je torej odločilo in smo šli k DRM-ju (Društvo za raziskovanje morja) na potapljaški tečaj, in sicer Alko (Jani Koprivc), Kiko (Milutin Željeznov), Vili (Viljem Kralj) in moja malenkost Hov-hov. Kasneje je postalo med našim članstvom nekako samo po sebi umevno, da je izpit iz »tauharije« tako rekoč obvezna nadgradnja jamarskega izpita in ga je tako opravila večina aktivnih članov. Tiste čase je pri Jamarski zvezi Slovenije (JZS) obstajala Potapljaška sekcija, ki pa je bila družba precej zaprtega tipa in pretežno omejena na člane DZRJL (Društvo za raziskovanje jam Ljubljana). Prirejali so tradicionalni enomesečni potapljaški tabor na Kornatih s treningi potapljanja, imeli pa so tudi nekaj uspehov (Naše jame št. 14) in opreme, ki je bila za tiste čase kar sodobna (med drugim tudi sonar, ki pa nikoli ni kaj prida deloval, sicer bi lahko odkrili marsikaj več). Oprema je domovala v garaži eminentnega člana DZRJL Totota (dr. Anton Praprotnik) v Murglah. Kakorkoli – ugotovili smo, da je treba nekaj storiti. Potapljaška oprema je bila draga in kot tedanja Jamarska sekcija pri PDŽ do nje praktično nismo mogli. Če je bilo kaj denarja, bilo pa ga je malo, je šel pretežno v Kosijev dom na Vogarju. Člani smo kake plavutke in masko že še

Pred potapljaško akcijo v Krški jami. Prvi z leve Marko Krašovec, prvi z desne Kiko.

107


Pogled nazaj

imeli, kaj drugega pa ne. In smo ustanovili nekakšno vseslovensko društvo: Društvo jamskih potapljačev Proteus s sedežem na Lepem potu 6 v Ljubljani, kjer je takrat domovala (in še domuje JZS. Tedaj je imela tam levo, takoj za vhodnimi vrati, sobico, zgradba pa je bila (in je za čuda menda še) last Ljudske tehnike Slovenije. Lepa lokacija! Upali smo, da bomo s tako organizacijo dali slovenskemu jamskemu potapljanju nov zalet, kar se je deloma tudi uresničilo, saj so bili člani z vseh vetrov in ni bilo niti najmanj pomembno, s katerega kluba ali društva si oz. ali sploh si jamar, kar pa je bilo sicer zaželeno. Prvo vodstvo DJP Proteus je bilo praktično identično kot pri tedaj že JK Železničar, predsednik pa podpisani. V obeh primerih. Člani JKŽ pa so bili navadno tudi člani DJPP, vsaj tisti z izpitom iz potapljanja. DJP Proteus se je kmalu po ustanovitvi preselil v staro Ljubljano, na Gornji trg, kjer je preživljal med leti 1982 in 1987 svoj razcvet. V tem času so se pod vodstvom dveh najaktivnejših članov Marka Krašovca in Cirila Mlinarja Cica zvrstile številne jamsko-potapljaške odprave širom tedanje Jugoslavije in nekaterih evropskih držav. Raziskalo se je kilometre sifonov in suhih rovov za njimi, posnelo se je več podvodnih filmov, med njimi tudi prvi slovenski (jugoslovanski) podvodni film o jamskem potapljanju in ob njem naredilo tudi prve podvodne posnetke človeške ribice (svoje maskote) v naravnem okolju. Žal je menda izdihnil (DJP Proteus namreč), kar je škoda. Eden od razlogov je brez dvoma ta, da se je pri JKŽ formirala potapljaška skupina, ki se je to pot naslonila predvsem na potapljaško društvo Norik sub, oziroma na njegovega legendarnega vodjo in ustanovitelja, žal že pokojnega, izjemnega potapljača in jamarja Tomota Vrhovca.

Sekcije Kot vsako spodobno društvo smo imeli tudi mi svoje sekcije oz. natančneje podsekcije, saj smo bili že mi uradno Jamarska sekcija PD Železničar. Navadno se nam je kaka skupina parih navdušencev priključila, pridobila jamarsko znanje, kak speleološki objekt tudi samostojno ali z nami raziskala, delovala nekaj let in zamrla. Le redko se je iz take sekcije razvilo novo društvo, kot je bil primer recimo v Borovnici (Jože Pristavec - Joc, Peter Japelj itd.). Sicer pa smo imeli sekcije še na Vranskem (Ivan Hotko), Hrastniku (Branko Kocman), na Fakulteti za elektrotehniko, v Podpeči (Janez Rogelj), Muljavi (Tone Kutnar), na policijski šoli v Tacnu (sekcija Edi Kardelj), imeli smo tako rekoč sekcijo v Kranju na Jelenčevi ulici (Joža Broder) in vse je kazalo, da jo bomo imeli še v Kamniku (Vido Kregar), pa smo jim svetovali, da je bolj pametno, če ustanovijo svoje društvo. So pa take skupinice vedno poživile dogajanje v naši jamarski sekciji oz. klubu in dale nove impulze. Imamo pa sekcije tudi znotraj kluba. Nekoč smo bili Jamarska sekcija Planinskega društva Železničar, sedaj pa imamo v svojih vrstah – Planinsko sekcijo Jamarskega kluba Železničar. Ta je bila v preteklih letih hudo aktivna. Celo na Mt. Blanc so se spravili, zimski vzponi na Triglav so pa tako ali tako že čista rutina oz. tradicija ...

Kje smo stanovali oziroma kako smo se selili Kot člani sekcije pri PD Železničar smo si z drugimi planinci delili isto pisarno dobrih dvajset let (pri društvu je tedaj delovalo več sekcij in odborov), in sicer na Ulici Moša Pijade 39 – današnja Kolodvorska 11, vhod pa je bil s Pražakove (nasproti sedanje Abanke). Ključe – potrebovalo se jih je več, se je dvignilo pri vratarju, odklenilo vhod na Pražakovi in se spustilo po stopnicah. Potem je tam na levi Steklena dvorana, kjer so se navadno odvijali Občni zbori, na desno, pod stopnicami pa je bila pisarna Planinskega društva s predprostorom (zopet odklepanje). Tam je bila na desni strani sprva fotografska temnica – dokler je bilo fotografiranje in razvijanje filmov še moderno, kasneje pa smo jo zavzeli jamarji, na levi strani predprostora pa so si kasneje uredili magacin alpinisti. Sama pisarna (ponovno odklepanje) je bila dolga kakih šest in široka okoli 108


Pogled nazaj

tri metre ter prav toliko visoka, z vrsto omar na levi oziroma vzhodni strani. Imela je še pisalno mizo prečno pod kletnim oknom in daljšo mizo za sestanke po osi prostora. Na severni strani smo imeli tablo, nekaj let je nad njo kraljevalo baje kakih 30 tisoč let staro, litificirano, kapitalno in zelooo težko rogovje iz Prepadne jame pri Suhorju, sicer pa še telefon in centralno ogrevanje. Za tiste čase kar luksuz. Če je bil obisk sestankov nekoliko številčnejši, smo bili bolj na tesnem, navadno pa nas ni bilo veliko – kakih pet, šest. Jamarski sestanki so bili vsa leta (in so še sedaj) redno vsak četrtek od nekako sedmih naprej, po uradnih urah planincev in po končani šesti uri popoldanskega turnusa po šolah. Okoli devete pa je glavnina (na sestankih smo bili navadno le aktivni člani) že praznila pivske krigle pri Slamiču, Nada pa je naročila fižolovo solato. Za akcije (neredko so se začele že v petek) smo se striktno dobivali na društvu, dvignili opremo in odpeketali navadno na vlak, saj smo železničarji, kajneda – pa še zastonj karte smo imeli, ali pa na avtobus. Z akcij smo se seveda zopet vrnili v ferajn, kot smo mu rekli takrat (in mu še danes), potem pa zopet k Slamiču, ali pa kar čez cesto k Staremu tišlerju, v Istro (čez cesto je bila namreč gostilna ali bolj natančno pajzelj s tem imenom – da ne bo pomote) ali kam drugam. Lokacija ferajna je bila zares odlična. Vse pri roki! Nedolgo zatem, ko so nam pri PD odpovedali gostoljubje, so tudi planince deložirali oz. preselili, in sicer na Trg OF 3 v prvo nadstropje, v naši stari pisarni pa uredili prostore za železniški arhiv in je v bistvu ni več. Lepi stari časi! Uradno smo še vedno stanovali na Ulici Moša Pijade 39. Tam smo v nekem prostoru – spomnim se, da je bil v kleti, brez oken in bi ga danes le težko našel, pustili, tako za seme, še nekaj starejše opreme, ki je nismo rabili: lesene jamarske lestvice (na dveh jeklenicah so imele lesene prečke oz. »špruncelne«), kilogram uranina in del fonda naše knjižnice. To je bilo mogoče, ker je bil tedaj gospodar hiše bratranec našega dohtarja Tomaža (dr. Tomaž Jančigaj). Dejansko pa je bil naš naslov precej premičen – zaviselo je namreč, kje smo parkirali kombi, ki smo

Na Hrvatskem trgu v začetku devetdesetih

109


Pogled nazaj

ga tedaj, hvala bogu, že imeli. Po zaslugi Jolbeta (Iztok Trček), ki je imel tedaj dobre tozadevne zveze, smo imeli najprej par sestankov na Krajevni skupnosti Kolodvor, potem smo se preselili na KS Tabor oziroma nekaj kasneje v drugo klet v stolpnici na Hrvatskem trgu 2 (kjer še danes uradno stanujemo). Prostor je bil tedaj namenjen skladiščenju sredstev Civilne zaščite KS Tabor pa ga niso več nujno potrebovali, nam pa je bil kar všeč. Po tleh je imel topli pod, ki je začel čez par let prav grdo zaudarjati in smo ga morali ven vreči, tla pa zabetonirati in pobarvati, omare so ostale od civilke in tako smo si na 24 m2 ustvarili simpatičen ferajn s skladiščem in prostorom za sestanke. Miran Šubelj (kasneje Sagmeister) je v šoli, kjer je tedaj poučeval telovadbo, priskrbel staro tablo, Nejc (Jernej Kalan) jo je pa prebarval in zmontiral. Tam smo imeli tudi omare, v katerih smo imeli spravljen klubski kataster, knjižnico, arhiv in fototeko. Nekatere stvari so še vedno tam, arhiv pa nam je, žal, delno shodil neznanokam in z neznanokom, tako da so knjige sestankov ohranjene le delno in nekatere rekonstrukcije, upajmo, da le trenutno, niso mogoče). Prva leta je na Hrvatskem trgu kar šlo. Nadvse priročno je bilo dejstvo, da je tam tedaj stanoval tudi eden naših aktivnih članov z zvenečim jamarskim imenom Buto (Marko Grden) – trenutno srečni solastnik znane pizzerije Azur ob Cesti na Brdo v Ljubljani. Z leti pa so se stvari začele zapletati. Hišna oblast se je zamenjala, pojavili so se apetiti po našem prostoru, pa še nekaj drugih razlogov je bilo – skratka spet smo se morali seliti. Pod streho so nas prijazno vzeli gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Ljubljana mesto z Janezom Hočevarjem na čelu, ki so si prav tedaj uredili nove, reprezentativne prostore na Poljanskem nasipu 47, poleg Cukrarne. Tam smo dobili tudi garažo za naš kombi in tam je bil tudi kanal za razna potrebna popravila zadevne mehanizacije itd. Razkošje skratka! Vendar, kot se rado zgodi, nam pa vedno, je tudi med nami in gasilci počasi začelo prihajati do rahlih nesoglasij, trenj, včasih glasnejšega negodovanja, godrnjanja itd. Na Hrvatskem trgu, kjer je bil še vedno sedež našega ferajna ter večina opreme in inventarja, pa so začele odpadati

V klubskih prostorih v zaklonišču na Taboru konec leta 1995

110


Pogled nazaj

fasadne plošče in tudi vlada v bloku se je zamenjala. In kdo je primernejši za pritrjevanje fasadnih plošč, kot smo mi, jamarji? In smo spet prišli nazaj na Hrvatski trg, stolpnica je imela zopet pritrjene fasadne plošče, naš blagajnik pa je ometel pajčevine v klubski blagajni. Kombi je obdržal garažo pri gasilcih – do vojne za Slovenijo, ko smo morali garažo definitivno izprazniti za potrebe TO. Kombija tedaj ni bilo več mogoče registrirati, tudi vžgal ni več, niti na potisk ne, in je zato, na našo veliko žalost, z avtovleko odpotoval na avtomobilski odpad. Na Poljanskem nasipu 47 pa imamo odsihmal v dvorani v prvem nadstropju redno le še naše Občne zbore. V začetku devetdesetih let pa se je dogodilo, da je interes za našo kompanijo in jamarijo neverjetno narasel. Silne množice so se zgrnile na naš ferajn v jamarsko šolo, tako da vstop v klubski prostor praktično ni bil več mogoč. Lahko bi se reklo, da niti za šibico ni bilo več prostora. In ves ta hrušč in trušč si je prišel osebno ogledat še sam dični, presvitli predsednik hišnega sveta in nad videnim ni bil prav nič navdušen. Rezultat: na Hrvatskem trgu lahko skladiščimo opremo, ne smemo pa tam imeti sestankov. In smo se zopet selili. Najprej malo nazaj h gasilcem, potem pa smo nekako prišli do zaklonišča na Taboru, to pot preko naše jamarske enote pri mestni Civilni zaščiti oziroma konkretneje Sokola (Vito Hussu). Tu imamo sedaj prostora dovolj in sosedje pretirano oziroma skoraj nič ne nergajo. Hvala bogu in upajmo, da bo še naprej tako! Skladišče je posebej, prostor za sestanke posebej in kadilnica oz. sprejemnica posebej. Tudi WC je posebej ... zunaj, pod drevesom namreč. Sam prostor za sestanke smo izolirali s stiroporom, po tleh pa položili itison, ki ga občasno zalijemo s kakim pirčkom in dodamo nov vzorček k množici ostalih, kar kaže na premnogotere velevažne, tehtne dogodke take ali drugačne vsebine oz. narave ... Naš naslov pa slej ko prej ostaja tak kot zadnjega četrt stoletja: Jamarski klub Železničar, Hrvatski trg 2, Ljubljana. Zanimivo in presenetljivo! Kljub vsem selitvam in peripetijam!

Oprema Prva leta je bila oprema, tako osebna kot skupna, skromna. SS PDŽ je imela nekaj »nafehtanih« rudarskih usnjenih čelad in karbidovk (Rudnik Kočevje) ter nekaj deset metrov lesenih, silno težkih lestvic. Pečke so bile lesene in so bile pritrjene na jeklenice. Deset metrov suhih lestvic je tehtalo okoli 8 kg (mokrih seveda še več) in to tovoriti čez hribe in doline ni bil kak večji užitek. Kasneje je prišlo še par deset metrov aluminijastih lestvic, te so bile že precej lažje – le še 2,5 kg / 10 m. Vrvi za varovanje so bile sprva konopljene, imeli so tudi tako iz sizala (bila je bolj namenjena privezovanju ladij), konec šestdesetih pa je bila pri poljskih jamarjih nabavljena prva sintetična vrv. Bila je devetka, ki je z leti postajala vse bolj toga, konec pa je storila tam nekje okoli Muljave, ko smo iz nekega brezna vlekli nahrbtnik, malo pred tem pa Marjutko (Marjeta Kranjc). Gamsova (Brezno pod gamsovo glavico na Fužinarskih planinah v Bohinju) je dala na vseh področjih nov zagon. Polovili smo opremo po vsej tedanji Jugi in nabral se je zajeten kup vse mogoče krame. Tedaj ceste pod Vodični vrh, do koder pelje danes, še ni bilo, niti je ni bilo do Vogarja, pa tudi tista iz Stare Fužine v Voje ni bila kaj prida. V Bohinj smo se navadno pripeljali z vlakom, z Bistrice do Fužine z avtobusom, zavili direktno k Tonci (gostilna Mihovec v Stari Fužini, kjer smo imeli tako rekoč javko), od tod pa nahrbtnik na ramo in hajd – veselo v hrib. Kot omenjeno – opreme je bilo res veliko. Glede na to, da smo raziskovali tedaj najglobljo jamo v Jugoslaviji, nam je uspelo dobiti helikopter pri tedanji JNA, ki je v tistem času pomagala z njim graditi žičnice na Kanin in kočo na Doliču. Menda je bila to prva jamarska akcija na naših tleh z uporabo helikopterja, njegov pristanek na travnikih pod Činkojco, kot vsi dogodki tistega dne, pa posebno doživetje. Zjutraj je namreč treščilo v skupino planincev na Triglavu, pa so morali najprej tiste dol spraviti. Sprva se je po jamah hodilo v kaki ponošeni obleki oziroma kavbojkah in stari srajci ali puloverju. Pajaci so bili redkost in v bistvu so že malo mejili na snobizem, pa še relativno dragi so bili. Prve pajace, ki so že nekoliko spominjali na jamarske, smo dobili preko JZS-a v Habetovem času. Bili so kar trpežni, ne pretežki, še kar vodoodporni in rdeče barve, zaradi česar smo se na 111


Pogled nazaj

Viševniku kravam ogibali v velikem loku, saj za nobeno zanesljivo ne veš, tako iz oči v oči, ali ni slučajno bik. Kasneje smo marsikaterega pajaca sešili sami doma, tudi nepremočljive, si izmišljevali take in drugačne kroje, zamenjevali materiale itd. Menda smo izdelovali vse razen škornjev. Začelo se je čeladami. Boris Osterman je bil zaposlen v Libisu, kjer so se veliko ukvarjali s plastiko, za kalup pa smo si sposodili kar ameriško vojaško čelado in jo nekoliko modificirali. Še danes uspešno služi svojemu namenu. Zvone Konda je kot strugar služil denarce v današnjem LPP-ju in tam napravil prve karbidke iz aluminija, tudi po načrtih podpisanega. Zanimivo, da so se natanko take karbidke pojavile trideset let kasneje, in sicer iz Ukrajine, le da so bile izdelane iz titana in zvarjene, srednji navoj, ki spaja zgornji in spodnji del, pa je bil enak našemu. Karbidke so bile v bistvu le razvijalci acetilena – gorilec, ki je bil pri rudarskih lampah na karbidki, smo preselili na čelado. Višek zadevnega ustvarjanja novih tipov karbidk je dosežek Žile (Anton Jenc), ki je v tak razvijalec spremenil kar aluminijasto posodo za kuhanje kave. Premični pokrov je zavaril in tam je bila odsihmal voda, tam pa, kjer je ta bila dotlej, se je nadalje nahajal karbid. Še čep za dolivanje vode, ventil za regulacijo dotoka vode na karbid, izvrtina za izhod acetilena in zadeva je bila pripravljena za uporabo. Kot že omenjeno, smo gorilce oz. »brenerje« kaj kmalu preselili na čelado. Prvotno smo namreč karbidke nosili v roki, problem pa se je dodatno zapletel pri plezanju po lestvicah, kjer je

Lestvice na mojem hrbtu tehtajo samo 7 kg. Kolikšna je pa teža vse prtljage, si je mogoče samo misliti

112


Pogled nazaj

Redna vzdrževalna dela domačega nahrbtnika

bilo treba v eni roki držati karbidko in se z isto oprijemati lestev. Zelo nerodno, pa tudi ne preveč varno! In ko smo gorilcem dodali še nerjaveča parabolična zrcala, ki smo jih občasno celo spolirali, in plamen scentrirali v gorišče, smo v jamah tako rekoč napravili dan. Avtor prvih zrcal je bil Joža Broder iz Kranja. Potrebno tesnost napeljave med razvijalcem acetilena in gorilcem smo dosegli z uporabo raznih elementov, ki so sicer v uporabi v pnevmatiki. Običajne dimenzije nahrbtnikov (rukzakov) so bile za jamarske potrebe seveda čisto premajhne. Nekateri člani so si dali izdelati nove, in to take velikosti, da bi nekateri zlahka sami zlezli vanje. Tisti bolj finančno šibki pa smo si pomagali sami. Na odpadu smo nabavili odpadne karoserijske profile in tiskarske plošče (za ofsetni tisk), v Vrvarni trakove za naramnice in blago za vrečo, ki jo je sešila teta, kovice in vijake v Metalki, nete in ostalo potrebno kovinsko galanterijo pa pri Koži. Za vzor je bila krošnja, kakršno so uporabljali majerji in pastirji po bohinjskih planinah pri selitvah »gor ven in dol noter« – kot so sami rekli. Bohinjska krošnja je bila sicer lesena, moja pa iz aluminija, vsekakor pa je šlo nanjo čudo robe: od Gamsove do Vogarja recimo 200 metrov aluminijastih lestvic. Staneta Tomca, ki jo je nosil, je seveda precej zanašalo. Napravljena je bila tako, da so bile naramnice v hrbtnem delu navzkriž in diagonalno pritrjene na njen spodnji del, v višini ramen je bil med krošnjo in naramnicami na vsaki strani distančnik, v delu, kjer so bile obremenitve največje, pa so bile naramnice mehko podložene. Krošnja je imela seveda tudi ledveni trak (vodoravno). Tako smo dosegli, da se je hrbet med hojo navkreber lahko hladil (pri vseh drugih tipih nahrbtnikov je bili vedno izdatno preznojen), sam nosač pa je bil tudi v največjem soncu v senčici, saj je imela krošnja, kot se za pravo bohinjsko krošnjo spodobi – strešico. Tudi nanjo smo lahko kaj naložili in s tem izboljšali težišče krošnje. 113


Pogled nazaj

Kasneje, ko so se pojavili nahrbtniki firme Carrymore, smo planili po njih. Imeli so dovolj močno aluminijasto ogrodje in nepremočljivo vrečo ter so bili za tiste čase čista šminka. S takim nahrbtnikom pritovoriti 600-vatni Hondin agregat do vhoda v Jamo pod Debelim vrhom ni bil kdove kakšen dosežek. Primerna oprema odtehta marsikaj! V Gamsovo je bilo treba spraviti tudi precej razne krame, zato smo si napravili tudi transportke (transportne vreče za jamski transport). Avtor: Joža Broder iz Kranja. Prav tedaj so v Savi namreč začeli izdelovati bolj ali manj nepremočljive, močne tkanine, ki so za naše namene prišle ravno prav. Transportke so imele take dimenzije, da je šlo vanje brez težav kakih 40 metrov ali štirje koluti aluminijastih lestvic. Na koncu je ostal še nekoliko večji kos tkanine, pa smo napravili malo večjo vrečo. Ta nam je še nekaj let delala preglavice. Vedno smo namreč vanjo dali preveč, vedno je bila predebela, vedno pretežka in povsod se je zatikala. Srce pa nam ni dalo, da bi jo vrgli proč. Smo le malo gorenjske krvi.

Plezalna oprema Za Gamsovo (pa tudi že pred njo – tam okoli leta 1970) smo si napravili prve jamarske pasove. V tistem času je v Ljubljani začela z delom firma Flere oz. Vrplet. Sprva so pletli vrvi iz umetnih vlaken, kasneje pa tudi trakove. Vrvi so bile bele, mehke in dovolj nosilne, da smo si iz njih napravili nekaj, kar se je kasneje spremenilo v jamarski pas. Navadno smo uporabljali desetko. Zadeva je bila sestavljena iz dveh kosov primerno dolgih koncev vrvi. En del se je začel z zanko na prsih, šel preko leve rame, nato preko vozla na hrbtu, pa preko vozla na desnem boku do vozla v mednožju (ta ni bil nujno potreben), od tod do vozla na levem boku in se končal zopet z zanko na prsih (s spodnje strani seveda). Drug del je bil napeljan simetrično, vozli pa so spajali en in drugi konec vrvi. Skozi štiri zanke na prsih smo vpeli karabin (ali se direktno navezali na varovalno vrv). Dobili smo torej nekaj, kar nas je pri varovanju z vrha uspešno ščitilo pri raznoraznih padcih in izvajanju prostih likov po jamah. Kmalu zatem smo te pasove prve generacije začeli uporabljati za spuščanje po vrveh, če so bile primerno pletene. Za zadevno operacijo smo uporabljali železne karabine, in sicer tako, da smo okoli stebla (na tisti strani, kjer ni jezička, seveda) v spirali napravili tri ovoje vrvi, kar je

Oprema, ki je spremljala jamarje v Prepadno jamo

114


Pogled nazaj

Preizkušanje doma izdelanega jamarskega pasu na planini Vogar

zagotavljalo zadostno trenje, da se je dalo elegantno spuščati v brezna (podobno kot z desonderjem oz. kolutno vrvno zavoro). Težava je bila v tem, da se je tedaj zelo težko prišlo do karabinov oziroma so bili za naš žep nečloveško dragi. Ekipa, ki je raziskovala Gamsovo leta 1972, je imela vsega skupaj enajst karabinov – večina je bila last podpisanega, uporabljali pa so se večinoma za spuščanje po vrveh po že opisanem postopku. Če smo uporabljali aluminijaste karabine, je lahko v določenih primerih prišlo do znatnega oglodanja stebla, na kar smo morali biti posebno pozorni. S pojavom trakov iz umetnih vlaken je v trenutku prišlo do preskoka iz vrvnih pasov – ki tam v mednožju niso vzbujali ravno rajskih užitkov, kljub relativno mehkim vrvem – v že skoraj jamarske. Vozle na pasu so zamenjali šivani spoji, okrepljeni z dvema zaplatama usnja na vsaki strani, in kakimi petimi (ali več) srednje velikimi neti. Luknje zanje smo napravili s trnom, da ne bi poškodovali pletenja in s tem nosilnosti trakov. Tehnika je bila torej kombinirana – navzdol po vrvi, navzgor po lestvah z varovanjem. V obeh primerih seveda vpeti v pas. Zgodilo se je leta 1971. Kje? V Gamsovi seveda. Tudi izdelave lestvic smo se lotili. Malo smo tuhtali, potem pa se odločili, da bomo aluminijaste prečke na jeklenice pritrjevali kar z bakrenimi obročki, te pa stisnili s kleščami za kabelske čevlje, ki jih je iz službe pritovoril Igor Žitko, pa tudi ideja je bila njegova. Malo nas je skrbelo, kako bo s korozijo, saj je bila jeklenica pocinkana, prečke iz aluminija, obročki, ki so držali prečke, pa iz bakra. Lestvice so še danes, po tridesetih letih v odličnem stanju brez posebnega 115


Pogled nazaj

Ob čakanju na špičake Staneta, Toneta in Žilo smo čakajoči postali lačni. Ker smo imeli hrano s seboj, smo se takoj spravili nadnjo. Ključa za konzerve nismo imeli, zato smo se je lotili kar s kombinirkami. Glede na to, da ni bilo topleje od 4oC smo si jih še skuhali.

vzdrževanja. Izdelali smo jih slabih sto metrov; deloma na OŠ Sostro, deloma pri Miranu Šublju (kasneje Sagmeistru) doma. Prvi žimarji so se na našem ferajnu pojavili z obiskom jamarjev iz Švice leta 1970, ki so nam jih (oz. Tomažu Jančigaju) nekaj poklonili v zahvalo za vodenje po slovenskem krasu in podzemlju. Ime »žimar« izvira iz firme Jumar; sicer pa gre za vrvne prižeme, ki so se med jamarji pojavile okoli leta 1955. Bile so iz aluminija, na trg pa jih je dal, kolikor vem, še danes znani Petzl. Sprva si z njimi nismo mogli kaj prida pomagati. Narejeni so bili za navzkrižno pletene vrvi do največ 11 milimetrov, naše pa so bile vse debelejše in večinoma vite, z eno že omenjeno izjemo (poljski štrik). Uporabljali smo jih torej le pri varovanju, ko smo koga vlekli iz jame. Vendar se je na obzorju že kazala vrvna tehnika. Tiste čase smo naš Bilten preko železniške pošte pošiljali praktično po celem svetu in dobivali v zameno obilo speleološke literature, v njej pa nemalo podatkov o jamarski tehniki. In se je zgodilo, da je šel Akademski pevski zbor Tone Tomšič (katerega član je bil tedaj tudi podpisani in je v bistvu še danes) skupaj s Folklorno skupino France Marolt na velevažno dvomesečno turnejo po Ameriki (ZDA, da ne bo pomote, in Kanadi). Posledice čuti še danes. Član namreč. In od tam pritovoril 14 Gibbsov, ki so ameriška varianta prižem za plezanje po vrvi. Plezati se že da ... a imajo nekateri še danes posledice in doživljenjske spomine na tiste čase v obliki odrgnin! Kakorkoli – sledila so leta iskanja najprimernejših tipov prižem, naprav za spuščanje po vrveh (razni tipi), najprimernejših vrvi (alpinistične, dinamične, speleostatiki taki in drugačni ...) in posledično tudi pasov. Kmalu smo namreč ugotovili, da imajo naši pasovi za vrvno tehniko previsoko prsno vpetje. In smo spet eksperimentirali. Na tem področju se je kar izkazal Toli (Arkadij Potočnik), ki ni in ni odnehal in je kar naprej nekaj ustvarjal. Svoje so pripomogle še razstave v okviru Ljudske tehnike in razstave v zvezi s prostim časom na Gospodarskem razstavišču, tako da so nam 116


Pogled nazaj

v Elanu čisto resno ponudili, naj za njihovo proizvodnjo pripravimo jamarski pas. Ej, tega smo se pa malo ustrašili. In nismo šli v ta posel. Prav, ni bilo prav? Kdo ve. Kar nekaj let pred tem smo si namreč precej obrusili zobe, ko smo skušali organizirati serijsko izdelavo kolutnih zavor za spuščanje po vrveh (ali desonderjev – pravilneje: descendeurjev, kar bi v slovenščino prevedeno pomenilo recimo: spuščalnikov). Primerne materiale smo nekako nalovili, na primer ni namreč vseeno, kolikšen je koeficient trenja na kolutih – za točno določen zavorni učinek je namreč potrebna točno taka in taka sestava materiala, trdota itd. Se nam je namreč zgodilo, da so si člani kolutne zavore doma sami izdelali. In da bi bolje šlo, so napravili kolute iz medenine. In je šlo, pa še kako! Še sreča, da se je tedaj striktno varovalo! Dokončno pa se je zalomilo pri ceni. Kljub vsemu bi bila previsoka, tehnično pa smo stvar pripeljali do konca. Če bi bila serija večja, morda ... Kolutne zavore so odlična zadeva, problem pa nastane, če jamar na vrvi iz kateregakoli razloga spusti vrv. To je pripeljalo do takih naprav za spuščanje po vrveh, ki v takem primeru zagrabijo vrv. Določen prispevek k tej tematiki je dodal tudi podpisani z napravo TAC. Gre za specialno konstruirano prsno prižemo s posebno kolutno zavoro, ki do neke mere omogoča tudi kontrolo hitrosti spuščanja. Prehod iz spuščanja v plezanje in obratno je pri tej napravi povsem enostaven. Podrobnosti so v članku v Naših jamah št. 27. Sicer pa je pri konstrukciji in proizvodnji opreme za jamarijo od Slovencev najdlje prišel naš v Avstraliji živeči rojak Rogelja z Vojščice na Krasu, ki je imel tam v daljnem Sydneyju firmo SRT – Single rope technique – in je z zadevno ropotijo baje opremljal celo avstralsko policijo in vojsko. Prispevek Jošta Lorbka (firma Anthron iz Izole) na tem področju je seveda prav tako opazen. V osemdesetih letih je bila vrvna tehnika že tako rekoč v dnevni rabi. Originalen prispevek s strani našega ferajna ali točneje Arhota (Franci Malečkar) je bila tedaj tehnika YUSAR (sestavljenka iz Jugoslavija, Sabolek in Arho). Janez Sabolek - Sablja je znan jamar, član DZRJL, alpinist in konjelog; pri njemu je Arho tisti čas stanoval. Princip je naslednji: Za obisk znane jame vzamemo s seboj tako dolg konec nosilne vrvi, kot je dolga najdaljša vertikala. Na vsaki stopnji puščamo zanko iz mnogo tanjše in predvsem lažje vrvice (recimo 3 mm). Z njo si pomagamo pri vračanju iz jame. Nanjo pritrdimo nosilno vrv, ki je na enem koncu stanjšana, da se ne zatika, na drugem pa ima vozel, ki ne gre skozi uho na sidrišču (to uho je bil navadno člen od verige). Detajli so v člankih o tej tehniki, z njo pa sta v zimskem času obiskala katero jamo? Gamsovo seveda. Do dna. Sploh je bila ta ekspedicija, zlasti in predvsem povratek, cela odisejada. Vhodni del Gamsove je tedaj zaledenel, zunaj je zapadel meter snega itd. itd. Z opremo smo se torej precej ukvarjali. Razlog, da je bilo tako, je seveda v tem, da so bile naše finance skromne, oprema pa tudi zaradi tedanjih razmer (carina itd.) zelo, zelo težko dosegljiva, kolikor je je sploh bilo. Pasove smo si izdelali vrsto let prej, preden so se sploh pojavili v trgovinah. Pa ne pri nas, pač pa v Italiji. Prvi so bili Cassinovi, pa še ti alpinistični. Podobna pesem je bila s čeladami, pa čelkami ... Imeli pa smo ideje, znanje, voljo in ambicije. Komunikacije v jamah navadno potekajo tako, da se eni derejo od zgoraj navzdol, drugi pa od spodaj navzgor. Če je jama večja, se napelje eno- ali dvožilni kabel. V prvem primeru za walkie-talkie, v drugem pa za telefon. Slednji je bolj zanesljiv. Pri JS PDŽ smo imeli indukcijske telefone iz časov pred in med drugo vojno, za Gamsovo pa smo uspeli »nafehtati« nove pri Iskri, pa so tudi ti medtem že shodili. Nekaj let nazaj so nam vztrajno vlamljali v naše prostore v zaklonišču na Taboru. Lotili smo se tudi izdelave slušalk, ki so bile pritrjene kar na čelado, delovale pa so na 4,5-voltno baterijo. Tako je bilo mogoče komunicirati z jamarjem, medtem ko se je spuščal v brezno. Bili so še časi lestvic. Poleg varovalne vrvi je jamar v globino vlekel še telefonski kabel. Zapleti niti niso bili ne vem kako veliki, a smo to tehniko preskusili le enkrat, in sicer na Prezidanskem Berinščku (vertikala –155 metrov), tam v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, plezal pa je Stane Tomc. Uporabljali smo vojaško telefonsko žico (štiri žile jeklene, ena bakrena). Z uporabo vrvne tehnike je tudi potreba po nadaljnjem razvoju tozadevne opreme zamrla. Varovanja praktično ni več in je taka komunikacija postala nepotrebna. Plezanje v kamine ali po jamskih rovih navzgor ni bila nikoli naša največja odlika, dasiravno smo prav na tem področju dosegli skoraj ključne uspehe. Leta 1970 sta John Russom in podpisani 117


Pogled nazaj

v Pološki jami nad Tolminom, nad predelom, ki se imenuje Rolne, splezala in se delno prebila v zgornje dele tega sistema. To je tedaj pomenilo nov državni globinski rekord – čeprav je bil v bistvu višinski, popravljen po skoraj štiridesetih letih, pa še tega so dosegli Italijani v Žankani jami v Istri! Če se je dalo zadeve prosto preplezati, smo to tudi storili, le redko smo uporabili plezalni drog, pa še tega smo si sposodili na Matici. Tudi daljše polete smo uprizarjali z njim – kot se za vsak plezalni drog spodobi. Gre kljub vsemu za relativno nevarno, čeprav koristno pripravo. Najlepši let, spremljan z vzdihi, kriki in drugimi akustičnimi pomagali, na koncu pa s kletvicami, je uprizoril Peter Gedei v Viršnici na začetku devetdesetih let. Na srečo brez posledic.

Potapljaška in sorodna oprema Premagovanje vodnih preprek nam ni delalo večjih težav. Če ni šlo drugače, smo v kompletni opremi enostavno skočili v vodo, npr. Andrej Kranjc v Govicu. Prvi šok je nekoliko neprijeten, podobno kot pri neoprenu, potem pa za silo gre. Zaželeni predpogoj je seveda, da imaš zunaj v nahrbtniku suho obleko. Sicer pa smo se po jamah, hote ali nehote, pogosto kopali. Prvi feranjski čoln smo kupili od Poljakov v začetku sedemdesetih. Spredaj je bil malo širši, zadaj ožji, z napihljivim dnom in kake dva centimetra visokim, natančneje globokim gredljem, da je bolje držal smer. Odlično se je obnesel, najbolj primeren pa je bil za dve osebi. Najdaljšo plovbo z njim smo opravili ne v podzemlju pač pa v Bosni po Sani, ko smo raziskovali Hrustovačo. Po končanem raziskovanju se je bilo treba seveda počasi napotiti proti domu, od jame do Sanskega mostu pa je bilo kakih deset do petnajst kilometrov. Nekateri so šli tja z avtobusom, Toli (Arkadij Potočnik) in podpisani pa s čolnom. In pristala sta na dvorišču hotela v Sanskem mostu. Nepozabno doživetje! Sicer pa ima plovba po podzemlju poseben čar. Tišina, kristalno čista voda, igra svetlobe in senc ... Tekom let smo nabavili kar nekaj čolnov. Raznih tipov, tudi takih otroških, plastičnih, ki se niso najbolje obnesli, smo se pa zato imenitno zabavali in nasmejali, glavni akterji pa navadno temeljito namočili. Nabavili smo celo prava pravcata vesla (pri Prijonu). Prej smo si pomagali s smetišnicami. Posebno, zelo obsežno, oziroma preobsežno poglavje predstavlja oprema za jamsko potapljanje. Ker smo predvsem jamarski klub, lastniki in uporabniki te precej precej drage opreme pa le individualci (trenutno so to na klubu člani Matej Mihailovski, Uroš Ilič in Igor Vrhovec), predstavimo zadevo bolj na kratko. V osnovi se zadeva ni kdove kako razvila. Prva leta smo imeli največ preglavic seveda s podvodno razsvetljavo. Luči, ki bi držale vodo, so bile čista znanstvena fantastika, večinoma pa so imele še to grdo razvado, da so delale na navadne, relativno zelo drage baterijske vložke. Potopi in raziskovanja novih rovov za sifoni pa navadno trajajo in trajajo ... Zadeva se je nekoliko popravila s pojavom akumulatorjev v velikosti amerikanke (tako se reče določeni dimenziji baterijskih vložkov) in s pritrditvijo baterijskih svetilk na čelade. Razvili smo različne, bolj ali manj smešne oz. uporabne sisteme. S tem smo si pod vodo sprostili roke, kar je kdaj pa kdaj silno pomembno in potrebno. Tam v osemdesetih letih smo že imeli podvodne telefone, ki pa so bili le omejeno uporabni (raje ne kot ja). Večinoma smo bili jamski potapljači še najbolj podobni božičnemu dreveščku, saj smo si nase navezali oz. pritrdili vse mogoče. Poleg čisto potapljaške še jamarsko opremo, pa merilno, pa varnostno vrvico, pa ... Suhe obleke so že bile na voljo, vendar dosegljive le redkim, nekaj podobnega je bilo z zaprtimi sistemi. Vedeli smo, da obstojajo, to pa je bilo tudi vse. Zadnja leta so se pojavili potapljaški računalniki, ki so neizogibni predvsem pri dolgih in globokih potopih (česar včasih večinoma nismo počeli, vsaj pri nas ne) in mešanice. Meja dosegljivega se je v našem potopljenem podzemlju zadnjih nekaj let krepko poglobila, pa tudi podaljšala. Predvsem po zaslugi Tomota Vrhovca, ki je na področju jamskega potapljanja pri nas napravil ogromen korak naprej, kar je bila v precejšni meri tudi posledica njegovih izjemnih psihofizičnih lastnosti. Le redkokdo ga je lahko dohajal. V nekaj letih je opravil neverjetno delo in se uvrstil med najuspešnejše slovenske jamarje in jamske potapljače, če ne prav na njihov vrh! Prav danes, ko tole pišem, mineva peto leto od tistega usodnega, prav tako petka, 118


Pogled nazaj

enajstega februarja leta 2000, ko smo sredi Boljunca Na jami, na mrzli in neprijazni burji čakali, da prineso Tomota iz podzemlja ... Brez dvoma pa gre razvoj potapljaške opreme naprej. Zadnja leta z velikimi koraki. Kar pa seveda ne pomeni, da se na področju razvoja raznih jamarskih tehnik v našem klubu dandanašnji nič ne dogaja. Nasprotno! Nedavno smo pogruntali jamarsko vrvno dvigalo, ki presenetljivo dobro funkcionira, ga pa ni ravno enostavno sestaviti. Sicer pa je industrijsko izdelana jamarska oprema postala, kdo bi si mislil, primerna za naša podzemsko usmerjena raziskovalna hotenja ter našim žepom dostopnejša. Zato potreb po fundamentalnih raziskavah in razvoju, tako kot je bilo to potrebno v sedemdesetih letih, vsaj v tem segmentu ni več. Kot rečeno pa redko mine naš redni četrtkov sestanek, da kdo česa novega ne pogrunta. Detajlov pa ne bi navajali; novi časi, novi člani, nove tehnike ...

Merilna oprema V jamah za izmero navadno uporabljamo meter, kompas in naklonomer. Večinoma to zadošča. Sprva smo imeli železne tračne metre z jedkanimi oz. cinkanimi oznakami. Njihova slabost je bila ta, da so izredno hitro zarjaveli, kar glede na to, kje smo jih vlačili, niti ni bilo čudno. Nemalokrat smo imeli bojni posvet na položaju, kaj kdo vidi (katero cifro namreč) v medli svetlobi karbidke. Kasneje so se pojavili lakirani železni tračni metri. Dokler so bili novi, je kar šlo, zaradi abrazivnega okolja pa so se napisi hitro zbrisali. Sledili so nerjaveči tračni metri. Ti so imeli zgolj samo še to napako (kot vsi prejšnji tudi), da so radi počili, če so se zavozlali. In smo jih imeli najmanj v dveh delih. Če je počil in odpadel sprednji del, smo imeli pri meritvah konstantno napako in jo upoštevali. Če merilec tega iz kakršnega koli vzroka slučajno ni vedel, smo pa risali neumnosti. In to ne tako redko ... Podobno se je seveda dogajalo, če smo metre »štukali«. Danes so v rabi večinoma tračni plastični metri z natisnjenimi oznakami, ki relativno dolgo vzdržijo (zlasti v magacinu, kar je zadnje čase preveč v modi), na pohodu pa so že laserski merilci dolžin. Pri teh je možnost napačne izmere velika. Bomo videli, kako se bodo obnesli. S kompasi je bilo težko. Imeli smo busolo, kakršne je uporabljala rajnka jugoarmija (izgubili smo jo v Breznu na Blegošu in je verjetno še vedno tam) in avstro-ogrsko mornariško busolo. Ta je, kot izdelek, izjemen komad. Premer skale, ki je v hiljaditih (ali tisočinih), je okoli 15 cm, igla ima za ležaj precej velik rubin, na pokrovu ima vgravirano skico premika magnetnega pola za čas med prvo svetovno vojno ... pa še precej težka je, tako da je v jame nismo vlačili ravno pogosto. Nazadnje je bila menda v Batlugu, trenutno pa je na varnem v naših starih prostorih, na Hrvatskem trgu 2. Mimogrede naj omenim, da nekateri člani niso najbolje poznali razlike med hiljaditi in stopinjami, pa so v jami odčitali hiljadite, doma pa na načrtu odmerili stopinje. Komentar verjetno ni potreben! Za zahtevnejše meritve je Dušan Novak priskrbel službenega Bruntona. To je bil zelo robusten ameriški geološki kompas z obrnjeno skalo seveda (kar je včasih pripeljalo do zelo čudnih tlorisov), vodno tehtnico in naklonomerom. Kasneje smo kupovali vzhodnonemške geološke kompase (Carl Zeiss), ki so imeli to hibo, da je bila številčnica pokrita z navadnim steklom, ki je kljub pokrovu le kratek vek ostalo celo, navadno pa je nastradala tudi magnetna igla – ležaj namreč. Potem so prišli v modo kompasi in naklonomeri znamke Suunto, kakšen bo nadaljnji razvoj, bomo pa še videli. Zaenkrat satelitske navigacije v podzemlju še ni. Merjenje naklonov po jamah je pred prihodom naklonomerov Suunto spadalo več ali manj v področje jamomerske poezije in je bilo močno odvisno od izvežbanosti merilca. Z vgrajenim naklonomerom v geoloških kompasih je bilo točen naklon zelo težko izmeriti, toleranca pa je bila kakih 5 stopinj. Zato je članstvo (Joža Broder iz Kranja) izdelalo vsega spoštovanja vreden naklonomer iz aluminijaste pločevine z ročajema. Radij skale je bil kakih 15 cm, z vsekanimi številkami znatne velikosti (primerno tudi za slabovidne) in viskom (kazalcem) na osi z vzmetjo. Pred meritvijo je bilo treba vzmet stisniti in s tem sprostiti kazalec, ki se je tedaj lahko vdal zakonom težnosti in pokazal pravilno vrednost. »Trotelziher« naprava, izjemno primerna za široke 119


Pogled nazaj

članske množice. Še nedavno je bil ta naklonomer viden na ferajnu, odsihmal se je za njim izgubila vsaka sled, kot še za marsikatero drugo rečjo. V starih časih, ko smo bili še bolj znanstveno naravnani, smo redno uporabljali tudi termometre – za merjenje temperature zraka in vode (občasno tudi piva, ko smo v oštarijah preverjali, če je primerno ohlajeno) ter jih znatno število tudi pobili. V bistvu vse do zadnjega. Večinoma so bili živosrebrni, nekateri, manj precizni, tudi alkoholni. Trenutno imamo digitalnega. Z njim merimo temperaturo v magacinu ... Imeli smo tudi višinomere. Imeli ... Bili so hudimano dragi. Ni čudno, da jih ni več! Merilno opremo smo skupaj s kartami vlačili po terenu in po jamah v usnjeni merilni torbi, ki je bila v bistvu oficirska oz. kurirska. Vsekakor pa je bila skoraj vedno precej zablatena ali po domače – svinjska, kar je logično glede na to, kje vse smo jo vlačili. Od zunaj in od znotraj. Včasih smo jo tudi kje pozabili. Tako se je npr. zgodilo, da smo raziskovali velevažne jame južno od Jelšan. Tam je kontaktni kras, več jam na kupu in prav čeznje naj bi potekala bodoča trasa avtoceste proti Reki. Relativno blizu je železniška postaja oz. postajališče, zato smo tja potovali z vlakom. Pozno popoldne, ko smo se vračali, tam ni ustavil noben vlak, zato smo vzeli pot pod noge in hajd proti Ilirski Bistrici. Hoje smo imeli kaj kmalu zadosti in smo štopali in ustavil nam je avstrijski par. V Ilirski Bistrici smo se jima prav lepo zahvalili, v njunem avtu pa pozabili našo famozno torbo. In ta se je sama od sebe čez kak mesec pojavila na ferajnu. Kako je tja sama našla pot, pa se ne spominjam več. Mislim, da jo je nekdo prinesel do vratarja na sedanji Kolodvorski 11. V njej ni manjkalo nič! Določanje lege jam na terenu in na splošno je bilo posebno poglavje. Kart je bilo malo, specialk še manj, dobiti jih, kaj šele kupiti, je bilo skoraj nemogoče. Zadeva je spadala več ali manj v vojno tajno. Svojo prvo jamo oz. prvi zapisnik (Brezno pri Skednenci oz. Brezno za Debelim hribom vzhodno od Jezera pri Podpeči) sem napravil z uporabo stare avstrijske specialke izpred prve vojne, ki je bila še očetova last. Razmere so se začele izboljševati v začetku sedemdesetih let, ko so pri Partizanski knjigi začeli prodajati stare armijske specialke. Večinoma so bili to ponatisi nemških izpred druge vojne, ki so bile v principu odlične, točne ter zelo detajlne in se je dalo na terenu z njimi odlično orientirati, le papir ni bil najboljši. Armada je zase namreč tiskala nove. Danes je na pohodu satelitska navigacija, tako da lego vhoda v jamo lahko določi tudi največji trot. Ima pa tudi taka določitev svoje pasti ...

Transport Ker smo bili ajzenponarji (in smo še), smo v največji možni meri seveda uporabljali tovrstne usluge in smo zanje železnici neizmerno hvaležni, kot tudi za brezplačne prostore, pošto, tiskanje Biltena itd. To je bila nedvomno zasluga tedanjega redko modrega vodstva Železniškega gospodarstva z ing. Slokarjem na čelu, kasneje je bil minister za promet rajnke Juge, in predvsem Pavleta Ciglarja, njegovega namestnika in predsednika PD Železničar. Tam, kjer železnice ni bilo, smo uporabljali lastne noge (naši pohodi so bili včasih hudo, hudo dolgi ...), včasih bicikel, če je bilo opreme preveč, kako konjsko vprego. Le zelo redko nam je uspelo »nafehtati« kak avtomobil, kaj šele helikopter – pa se je tudi to dvakrat zgodilo. Avtomobilov prva leta našega delovanja tako ni bilo v izobilju. Spomnim se, da je imel konec petdesetih let moj mnogo starejši brat hrošča (VW) z registrsko številko 3339 – to pove praktično vse. Prvi tako rekoč ferajnski avto smo imeli v času, ko smo raziskovali Gamsovo. Nabavil ga je Jolbe (Iztok Trček), kasneje pa ga je od njega odkupil Igor Žitko. Bila je Fiatova Campagnola temno modre barve in je slišala na ime Meta. Letela je kot sneta sekira, požrla pa tudi temu primerno, saj je imela seveda štirikolesni pogon, reduktor, včasih streho, včasih pa ne. Z njo potovati, zlasti poleti, je bilo čudovito. Glede na to, da je bila nekoč v lasti kočevskih električarjev, kasneje pa jamarjev in si vsled tega pobliže ogledala tudi marsikateri tamošnji obcestni jarek, niti ni čudno, da je podvozje kazalo izdatne posledice hladnih deformacij, ki niso bile posledica 120


Pogled nazaj

izdelave. Geometrijo prve desne obese smo izboljšali, po natančni izmeri in temeljitem razmisleku, podkrepljenem s pirčkom, seveda tako, da smo pod njene spodnje vilice zabili »majzel« in ga privarili na vzdolžno nosilno traverzo, pritrdilni vijak pa privili nazaj. Imela pa je še eno precej neprijetno lastnost – vsake toliko ji je odpadlo prvo desno kolo. Natančneje, odvilo se je in kot je v takih primerih običajno, navadno med vožnjo. Zgodilo se je tudi, da je to isto kolo prehitelo lastno vozilo. O izrazu na voznikovem obrazu v takih primerih pa ni, da bi govorili. Potem smo si nekaj let pomagali s transportnimi sredstvi iz domačih logov in gajev, saj je bila tedaj motorizacija v naših krajih v silnem razcvetu. Proti koncu sedemdesetih pa smo si kljub vsemu zaželeli lasten prevoz. Tak, da bi bil vedno na razpolago, v petek in svetek in čisto naš, da ne bi bilo treba doma zaradi njega pomivati posode, čistiti stanovanja, kosti trave, pretirano paziti na čistočo, lep vonj itd. Pa še v odročne konce smo tistikrat hodili, avtobusnih zvez je bilo vedno manj itd. Pazinčani (tiste čase smo precej pogosto hodili v Istro) so imeli tako luštkan mali kombi ... Skratka: pri podjetju Rast so prodajali gozdno zelen kombi Fiat 850 in mi smo ga kupili (drugih interesentov tako ni bilo). Potrebnih popravil je bilo, kot je to v takih primerih običajno, več kot je sprva kazalo, zlasti na podvozju. Pa smo nekako speljali. Levji delež je opravil Pero (Peter Japelj) iz Dražice pri Borovnici in njegov oče, za kar mu lahko rečemo le najlepša hvala. Pri njemu doma je bil kombi kar nekaj časa. V lastni režiji smo ga kasneje tudi prelakirali, tako da je bil kar čeden. Vsaj na zunaj, marsikje pa je bila zgolj fasada – na luknji selotejp, čez malo »napenzlane« plastike in barva. Držalo je do zadnjega. Z njim smo prevozili nekaj deset tisoč kilometrov, celo v Tunisu je bil. Občasno smo opravili tudi kako uslugo. Tako smo znanemu Zmagu Jelinčiču, tedaj še zeliščarju in še ne Plemenitemu, privatno pa bratu našega znamenitega člana Lilota (Danilo Jelinčič, kasneje Riznar) iz Borovelj v Ljubljano pritovorili sod glicerina. Tam pod Ljubeljem se je iz sklopke precej kadilo ... Članstvo se je množilo, težave z menjalnikom (piramida) na našem malem kombiju so bile konstantne, stroški tudi, pa smo se odločili, da nabavimo močnejše in večje vozilo – táko, da bi se dalo v njem brez težav preobleči, prespati itd. To pot zopet Fiata, in sicer 1300. Tudi takratni režim par–nepar je opravil svoje. En kombi je smel voziti na lihe, drugi pa na sode dni. Dobili smo ga pri gradbenem podjetju v Postojni in je bil prijazne oranžne barve. Na servisu na Samovi so nam ga spravili v red in smo leteli, da je bilo joj! Mali kombi je nemalokrat pod težo osmih članov in vse krame skoraj izdihnil, čeprav je bil sicer zelo simpatičen za šofiranje. Prav prijazno je predel. Predali smo ga v brezplačno uporabo Društvu jamskih potapljačev Proteus, saj je bila glavnina članstva v tem društvu tako ali tako iz vrst JKŽ. In v tej kompaniji je tudi konec storil. Z leti se je tudi oranžnega kombija lotila rja, pa smo ga zapeljali k Pižmu v Veliko Loko. V Heliosu so nam velikodušno iz nekurantnih zalog namenili gozdno zeleno barvo, v Saturnusu pa žaromete. Kako smo prišli do raznih rezervnih delov in relativno novih gum Michelin, je pa posebna zgodba in je bila v Biltenu že opisana (v povezavi s kavernami in jamo pod Sv. Tremi kralji ter Račevskim jezerom). Konec osemdesetih je bila občasna situacija na Ilirski v Ljubljani (kjer stanuje podpisani) takšna: na pločniku med drevesi sta bila parkirana dva ferajnska kombija in trije njegovi avtomobili (spaček, Škoda in stoenka). Danes kaj takega ne bi bilo več mogoče ... Pa je tudi veliki kombi izdihnil, članstvo pa si je medtem nabavilo svoj vozni park. In tako je dandanašnji na akcijah nemalokrat toliko avtomobilov kot članov. Včasih nas preveva občurek, da je avtomobilov skoraj več ...

Raziskave Osnovni motiv jamarije je seveda firbec. Podpisanega je firbec na primer zvlekel v Govic (znamenita luknja v Bohinju), pristal pa je med jamarji. Obiskal ga je šele enajst let kasneje. So bile druge luknje pomembnejše. Sicer pa ima vsak, ki se ukvarja z jamarijo, še kak dodaten, čisto svoj motiv ali več. Z leti večino članstva sreča pamet, so pa tudi svetle izjeme. Ne znajo in ne znajo nehati in kar naprej nekaj brkljajo po terenu. Kdo bi jih razumel? 121


Pogled nazaj

Posnetki iz akcije v Weiterloch, 27. novembra leta 1967

Kakorkoli, v vseh teh petdesetih letih smo obiskali lepo število lukenj, nekatere celo izmerili, o drugih za čuda napravili zapisnik, so pa tudi take, kjer smo priložili, ne boste verjeli, boljši ali slabši načrt. Kot je znano, imajo namreč vsake oči svojega malarja in tako seveda vsak jamar vidi jamo malo drugače. Rezultat so stvaritve, ki si včasih niso niti malo podobne. Šele podrobna raziskava vseh spremljajočih okoliščin včasih pove, da gre za isti objekt. Sicer bo izčrpljujoče poročilo o tem, kaj vse smo skupaj spravili, podal vodja Katastra jam JZS g. Čeki (Miha Čekada), ki je, mimogrede, še vedno naš član in bivši predsednik ferajna. Prva leta se je tedanja Speleološka sekcija PD Železničar podala tja, kjer dotlej praktično še ni nihče raziskoval – v Triglavski narodni park ter na Kočevsko in Kostelsko. Tu je bila situacija malo drugačna. Že pred drugo vojno je pri Kočevski gimnaziji delovala precej močna in agilna jamarska skupina. Zaradi znanih dogodkov med drugo vojno (ljudje so bili prisilno odseljeni, gimnazija zbombardirana in arhiv uničen), je bilo tudi tu treba začeti praktično znova. V bistvu je bilo ohranjenih le nekaj originalnih kočevarskih imen za večje jame in brezna, ostali podatki o njih pa večinoma niso bili znani. Najodmevnejša raziskovanja iz tistega časa se nanašajo na Prepadno jamo na Suhorju (–148 m, dolžina 1080 m; Kostelsko), Ledeno jamo na Stojni (–105 m; nad Kočevjem), Brezno na Zgornji Lenčajski cesti (–184 m; Snežnik), Željnske jame (dolžina 1678 m; Kočevje) in na Triglavsko brezno (tedaj še Brezno pod Glavo), kjer so ajzenponarji samo sodelovali, niso pa bili nosilci raziskav. Vmes se je vtaknilo nos še marsikam križem kražem po Sloveniji, če je le malo dišalo po kaki jami. In potem je prišlo leto 1969. PD Železničar je načrtovalo pohod na Mont Blanc, ki naj bi se ga jamarji, seveda, udeležili. Brez nas tedaj pri društvu tako nič ni šlo. Zadeva je neslavno padla v vodo (ne spomnim se več zakaj). Imeli pa smo rezerviran termin in smo se odpravili v Laz. 122


Pogled nazaj

Pa tudi tja nismo prišli. Je preveč deževalo. In smo se na Jezeru obrnili proti Viševniku, ki je bil precej bliže. Tam nas je sredi avgusta še malo zasnežilo, meni pa v Ledeni jami precej zanohtalo. Bilo nas je šest pod modrim vodstvom dohtarja Tomaža Jančigaja. Štirje jamarji (poleg Tomaža še Žila in Stane ter moja malenkost) in Tomaževa simpatizerka s sestro. Stanovali smo nasproti sirarne v hotelu Hilton – eden od stanov na Viševniku ima pač tako ime, nadeli smo mu ga pa mi, seveda. Danes je to planinski dom Draga Bregarja – tudi ta je bil član PD železničar in sicer odličen alpinist, načelnik alpinistične sekcije pri PDŽ. Ponesrečil se je, mislim da na Makaluju. Včasih smo kako jamo tudi skupaj obiskali. V sirarni sta tedaj kraljevala Martin in Janez, oba krepko čez osemdeset. Eden je dobro videl, drugi pa dobro slišal. Odličen tandem. Kakorkoli, imeli smo se odlično, kot v malem raju. Viševnik je že sam po sebi ena najlepših planin, v okolici pa je obilo zanimivih jam in brezen. Številka ena slovenskega jamskega katastra je ravno na Spodnjem Viševniku (ali Uševniku) in ima lepo ime Zlatica, čeprav ne vem zakaj, saj ta jama sicer praktično ni omembe vredna. Do našega obiska še ni imela načrta, pa tudi sicer so bili podatki o njej bolj skromni. Skratka, jamarska bera tistega poletja je bila imenitna in obsežna, čeprav smo bili v bistvu samo štirje. Našli smo med drugim tudi Gamsovo oziroma smo v temi, ko smo se v nalivu vračali na Viševnik, skoraj not padli, saj je jama tik ob poti. Prvotno smo jamo imenovali Brezno pod gamsovo glavico. Na količku nad vhodom je bila namreč vrsto let lobanja neke rogate zadeve, ki sem jo našel v enem sosednjih spodmolov. Morda je bila celo gamsova. Stane Tomc je potem napisal zapisnik in narisal načrt, ki se nam je zdel nekoliko čuden, potem pa se je vse skupaj še izgubilo ali založilo ali bog vedi kaj. Rezultat je bil ta, da se je ponovno šlo v jamo, našlo prehod (Miran Šubelj, danes Sagmeister) in dotlej le 45 metrov globoka jama se je z leti poglobila na dobrih 800 metrov in dolžino šest kilometrov znanih in izmerjenih rovov. Večino dela so opravili člani DRZJL, mimogrede pa odkrili še Brezno Martina Krpana, Majsko jamo ... Mi smo si v Gamsovi praktično polomili zobe in leta 1972 po veleakciji na –444 metrih odnehali ter se odselili v Laz, točneje na pode med Ogradi in Debelim vrhom. Na akciji leta 1972 so sodelovali tudi jamarji iz Zagreba, in sicer aktualni predsednik Speleološkega saveza Hrvatske prof. dr. Mladen Garašić, ing. Juraj Posarić in Vladimir Lindić - Linda, ki so bili seveda tedaj še vsi študentje. Spodaj pod Gamsovo v Bohinju je številka 2 slovenskega jamskega katastra, in sicer znameniti Govic. Brez dvoma gre za isti sistem, vendar ga še nismo uspeli povezati, pač pa smo Govic iz skromnih predvojnih (mišljena je druga vojna) par metrov globine izdatno poglobili na 116 m do gladine sifona in dodatnih 90 m pod njo. Potapljal se je kdo drug kot Tomo Vrhovec. Danes znani rovi so znatno pod dnom Bohinjskega jezera, njihova izravnava v skrajnem znanem delu pa kaže, da je najnižja točka v sifonu zelo verjetno že dosežena. Veliko poživitev je v delo tedaj že JKŽ-ja prinesel Arho (Franci Malečkar) iz Jamarskega društva Dimnice, ki je prišel na študij v Ljubljano. Vsega se je lotil, nič mu ni bilo predaleč, tako da je s Švicarji raziskoval celo po jamah na Novi Gvineji. To je bila cela epopeja in škoda je, da ni o njej nič napisal, čeprav je pisal veliko. Gnojinica (–184 m; Mune), Titina jama (tedaj najgloblja vertikala v Jugi , –329 m; otok Brač), Semička jama (–224 m; Istra) in Gamsova so pomembnejši dosežki njegovih tedanjih raziskovanj. V tistem času smo z njegovim klubskim kolegom Jankom Brajnikom raziskali tudi znameniti Batlug (–204 m; Istra) z veliko dvorano z okoli 700 000 m3 prostornine. Italijanski načrti in naše izmere so se za čuda ujemali. Sledilo je nekaj relativno suhih let, pa smo se držali bolj Suhe Krajine glede na želje Geološkega zavoda in o tem nekaj celo napisali: Šolnovo brezno (–128 m; Prevole), Krviška Okroglica (tedaj –99 m, kasneje nekaj več po zaslugi DZRJL; Dobrepolje), Bobnova jama (Dvor ob Krki), Podpeška jama (Dobrepolje; ob suši do spodnjega sifona). Začeli smo obiskovati tudi Savico (Jama izvira Savice; Bohinj) itd. Marsikoga smo tedaj popeljali v podzemlje, tako tudi Miotove (Miomir Knežević) srčke (taborniški vod). Med njimi je bil tudi Fritz in ko je slednji še nekoliko odrasel, se je pridružil jamarjem pri DZRJL (zakaj le?), spoznal svojo zmoto in presedlal v bistvu ponovno k Ajzenponu. In s seboj pripeljal kompanijo eminentnih jamarjev (Tomo, Maki, Sokol, brata Gedei ...), kasneje še kolegov s faksa, sam pa se je okronal za prezidenta in 123


Pogled nazaj

naš ferajn je dobil nav zalet, ki še kar traja in traja: SRT I (–172 m; Vojščica na Krasu), Mišina jama (–190 m; Črnjavska dolina), Klevevž (edina jama s termalno vodo v Sloveniji; Šmarjeta na Dolenjskem), Savica (preplavan je bil sifon PMS), Pihalnik (–120 m; Predjama), Pekel pri Kopanju (dolžina okoli 1 km; Radensko polje), Šimenkovo brezno (Stična), Nanos, Drenov grič, Bela krajina ... Potem se je s prihodom Tomota Vrhovca naša ferajnska jamarska scena precej preusmerila v potapljaške vode. Rezultati so bili zaprepaščujoči. Postojnsko jamo smo uspeli obdržati na vodilnem mestu, le znatno smo jo podaljšali (Tomo seveda, v sodelovanju z Rakovčani itd.), Predjamo smo nategnili in trenutno zaseda drugo mesto na zadevni slovenski lestvici, Podpeško jamo smo s prvotnih 270 m v sedemdesetih letih preteklega stoletja spravili na dobre štiri kilometre (pa še ni konec rovov v odtočnem delu). Ne smemo pozabiti Krške jame, pa Kostanjeviške jame, pa Viršnice, pa Pekla pri Kopanju, pa Planinske jame, pa Zelških jam, pa, pa, pa ... Klasično jamolazenje kljub vsemu tudi ni povsem zamrlo. Naš stari greh, Jamo pod Debelim vrhom (Planina v Lazu, Bohinj) smo uspešno poglobili na 410 m, Jamo pri gnezdu (kat. št. 7; Vrhnika) na kakih 140 m, pa še nismo padli v Ljubljanico, Uroš Ilič se uspešno potaplja v Okencih (Verd oz. Vrhnika). Neverjetna odkritja so bila v Logarčku (Laze) in v izviru Dobličice v Beli krajini, kjer je globina sifona dobrih sto metrov z nekaj sto metri potopljenih rovov. Zadnje čase nam dih jemlje Ferranova buža z okolico (–345 m, dolžina okoli dva kilometra; Vrhnika).

Odprave Potepali smo se od nekdaj radi; najprej smo pohajkovali po domačih logih in gajih, potem pa smo stopili tudi čez mejo. Najprej na obiske, kasneje pa čisto zares. Prva jugoslovanska jamarska odprava se je dogajala v naši režiji in z lastnimi močmi (Atlas, obrobje Sahare; leta 1970). Eden od ciljev je bilo tudi tedaj najgloblje brezno v Afriki. Žal je ostalo več ali manj samo pri ciljih in ostal je filmček (Normal 8). Sledila so leta, ko smo imeli čez glavo opravkov z Gamsovo, potem pa z Jamo pod Debelim vrhom (prvotno smo jo imenovali Željenih 1000). Kot je bilo že omenjeno, se nam je na začetku osemdesetih pridružil Arho (Franci Malečkar) in skupaj s Šinkijem (doc. dr. Matjaž Šinkovec) sta se udeležila kot ajzenponarja vseslovenske odprave v brezno Berger v Franciji (v organizaciji DZRJL), Arho pa potem še odprave na Papuo Novo Gvinejo s Švicarji. Zaradi sneženih in mrzlih zim v naših krajih smo se konec sedemdesetih let preusmerili v Istro, navadno za praznike okoli 29. novembra in pregledali kar nekaj jam in brezen: že omenjeni Batlug in Semičko jamo, Billovo ponikvo (–142 m, dolžina 260 m; Lupoglav), Krkuško jamo (–184 m, dolžina cca. 300 m; Roč), Bršljanko (–115 m; Lupoglav) in lepo število drugih. Navadno smo sodelovali s Speleološkim društvom Istra iz Pazina, pokojni Drago Opašić - Billy nas je spremljal menda na skoraj vseh akcijah, občasno pa tudi s Speleološkim društvom Proteus iz Poreča. Brez dvoma nam je ostala Istra v najlepšem in trajnem spominu, saj smo odkrili čudovita zakotja, ki jih sicer ne bi nikoli obiskali. Občasno smo skočili tudi na otoke: Krk, Cres, Brač ... V času Juge je bilo bratstvo in edinstvo precej aktualna zadeva, pa so se nekateri naši člani že na začetku sedemdesetih let »po tom pitanju« (in zaradi jamolazenja) znašli v Srbiji. Zato jih čez leta scene iz fima »Ko to tamo peva« niso prav nič presenetile. Nekoliko kasneje se je članstvo potepalo po Kosovu in Črni gori (Grbočica nad Virpazarjem; –197 m, dolžina cca. 1,5 km in se nadaljuje), po Vjetrenim brdima na Durmitorju se potepa še sedaj. Prvi iz naših članskih vrst je bil v tej jami Viktor Menart sredi sedemdesetih, lani pa sta tam po dnu šarila zakonca Vrviščar. V Bosni smo po dolgem in počez premerili Hrustovačo v bližini Sanskega Mostu (dobra dva kilometra poligona), kar uspešni smo bili v napol turistični Hajdovi hiži nad Brodom na Kolpi (na hrvaški strani), kjer smo v kilometrski jami našli še dodatnih tristo metrov. Jama je že dolgo, dolgo znana in zelo perspektivna. Prav poseben dosežek je bila lepa Vilina pećina pri Dubrovniku (čez 1 km, v kompaniji z DJP Proteus). 124


Pogled nazaj

Na železniški postaji v Ljubljani pred odhodom v Grčijo

Kombinacije članstva na odpravah so bile raznorazne. Navadno smo razbobnali, da gremo tja in tja, prijavili so se člani od tod in tam (Logatec, Koper, DZRJL ...), nakar smo jih včlanili v naš Ajzenpon in napisali na našo zastonjsko železniško vozovnico. Taki člani so sami sebe imenovali legionarji in na to svojo vlogo je na primer še dandanašnji silno ponosen nekdanji predsednik JZS dr. Andrej Mihevc. Potovalo pa se je vse tja do Grčije – na zastonjske železniške karte namreč. In potem so te južne destinacije, kljub skrajno zanimivim luknjam, zaradi znanih dogodkov nekako prišle iz mode, pa se je članstvo preusmerilo drugam: Slovaška, Ukrajina, Izrael, Kuba, Romunija ... Celo po Sibiriji, Skandinaviji, Islandiji, Franciji, Tuniziji, Ameriki in bog vedi kje še vse so se nekateri potikali (tudi po podzemlju, da ne bo pomote). Vse zgode in nezgode s teh odprav in potovanj so podrobno opisane v naših Biltenih v bolj ali manj sočnem slogu in ni, da bi jih ponovno pogrevali.

Bilten Daljnega leta 1963 je članstvo začutilo potrebo po izdajanju klubskega glasila. Nadeli so mu ime Bilten, uredil pa ga je Marjan Raztresen. V tistem času je bil menda edino društveno (točneje sekcijsko) glasilo na jamarskem področju v Sloveniji, sicer pa tudi društev tedaj ni bilo kdove koliko. Razmnožen je bil s ciklostilom, kot je bilo tedaj v navadi; format je bil A4. Platnice so bile iz nekoliko tršega papirja, ki pa je imel vsako leto drugo barvo, da so se letniki laže ločili med seboj. Na ovitku je imel velikega shematiziranega netopirja, tako da se je takoj vedelo, za kaj gre. Avtor naslovnice ni točno znan; baje jo je narisal Jože Goršek - Fon. Navadno je imel nekaj deset strani. Kljub skromnemu obsegu pa smo imeli z njim precej cirkusa pa tudi veselja. Najprej s pisanjem člankov, potem pretipkovanjem na matrice, s samim tiskanjem, občasno smo imeli še težave s papirjem (pa ga je nafehtal Miran v Vevčah za kar nekaj številk), s kopiranjem 125


Pogled nazaj

načrtov itd. Nekaj letnikov so nam natisnili in zvezali v Železniški tiskarni (hvala Pavletu), kasneje pa smo se morali znajti sami tako ali drugače, kar je bil poleg znatnih stroškov tudi eden od razlogov, da Bilten ni več izhajal enkrat na leto. Potem smo ugotovili, da brez klubskega glasila enostavno ne gre in da če izide bienalno, bo ravno prav. Brko (Viktor Robič) je predlagal nov format (tak, da bo šel v žep) in je tako št. 17 izšla v dveh formatih, A4 (po starem) in A5 (za v žep), Borut Petrič, pa je skoraj ostal brez službe, ker ga je razmnoževal na službenem Xeroxu. Kasneje je tehnično plat prevzel Peter Gedei. Bilten je dobil barvno naslovnico, pa tudi znatno se je odebelil, tako da je imela zadnja številka (23. zvezek) že 140 strani! To pa že ni več karsibodi, pa tudi nekateri članki so vzbudili pozornost širše strokovne javnosti zaradi nekaterih presenetljivih raziskovalnih dosežkov v preteklih letih. Naklada je z dobrih sto izvodov narasla na štiristo. Z zmanjšanjem formata so članki žal ostali brez povzetkov v tujih jezikih, kar je pripisati zgolj naši lenobi, za Bilten bi bilo pa vsekakor bolje, da bi ostali. Nekoč smo ga razpošiljali na vse konce in kraje po svetu (preko železniškega poštnega urada – hvala, Pavle) in dobivali v zameno marsikatero jamarsko revijo, zadnja leta pa smo se omejili bolj na bližnje sosede. Brez dvoma so bili stroški s pošto znatni, malo pa smo postali tudi samozadostni, kar verjetno ni najbolje. Nedvomno pa je Bilten na slovenski jamarski sceni edinstven tako po vsebinski, fotografski kot tudi oblikovni plati. Za slednji dve gre vsa zahvala in pohvala Petru Gedeiju. Sicer pa ostaja Bilten za člane brezplačen, za ostale je zastonj!

Fotodokumentacija Od prvega dneva se je članstvo zavedalo pomena zadevne dokumentacije, kar je zlasti pomembno v visokogorju, saj so si tam nekateri objekti podobni kot jajce jajcu. Sprva se je slikalo na črno-bele filme, šele konec osemdesetih je pri nas prevladala barvna fotografija, nekaj kasneje pa so črno-beli filmi praktično izumrli. Diafilmi so se pojavili množično sredi šestdestih let. Kar nekaj diasov smo posneli v Gamsovi v reklamne namene, saj zadevni šport tedaj ni bil ravno poceni. Boljši oz. bolj uspeli posnetki so šli h glavnemu podporniku – to je Leku, nismo jih pa videli na nobeni reklami. Ostali diasi imajo danes bolj sporočilno vrednost, saj so izdatno spremenili barve. Področje fotografije dandanašnji v klubu obvladujeta brata Gedei; Tibor stereofotografijo, Peter pa zlasti diase in niso redki sestanki, ko gledamo še tople posnetke iz podzemlja. Marsikateri so čudoviti, kar so opazili že na premnogih zadevnih tekmah pa tudi pri Kodaku in Olympusu. Krona večletnih prizadevanj na tem področju pa je Petrova avtorska razstava v Cankarjevem domu.Vse čestitke Petru! Prvi kadri filmov v okviru kluba so bili menda posneti ob Breznu na Zgornji Lenčajski cesti na Snežniku, snemal pa je baje Bingel (Metod Benedik) tam v šestdesetih letih. Kje so posnetki danes, pa »ni milicija nezna«. Žal. Relativno zanimiv je film o odpravi v Afriko, ki ga je večidel posnel Dušan Novak. Če je v zvezi z jamami posnel še kaj drugega, ni znano. Kar nekaj je snemal podpisani, vendar so posnetki bolj dokumentarne narave, najdaljši pa je film Laz 76 (Super 8, 20 minut). Za radijsko zvezo in snemanje filma smo v Laz tedaj tovorili celo 600vatni Hondin agregat in ga napajali z mešanico, čeprav je bil bolj navajen običajnega bencina, česar pa nismo vedeli. Tako se marsikateri jamski prizori sredi akcije zelo diskretno izgubijo v temi ... Tomo Vrhovec je konec devetdesetih posnel kar nekaj materiala. Nad in pod vodo. Zlasti zanimivi so bili posnetki človeških ribic iz Dolenje ali Kompoljske jame in Podpeške jame nad pritočnim sifonom. Žal se je tudi za temi posnetki izgubila vsaka sled, čeprav jih je bilo kar za nekaj kaset ... Najdlje sta na področju podvodne jamske fotografije in filmanja oz. snemanja prišla Marko Krašovec in zlasti Cic (Ciril Mlinar) – zelo znana je njegova podvodna fotografija na naslovnici Naših jam št. 36 iz Jame nad slapom Savice v Bohinju. Posnela sta namreč film o človeški ribici 126


Pogled nazaj

– in z njim zmagala na enem od festivalov filmov, ki se dogajajo pod vodo (Hans Hass Medaille, 1986, Linz). Uradno je bil film posnet v okviru DJP Proteus, kot še več drugih (podrobneje Naše jame št. 38). Leta 1997 je Cic sodeloval z ekipo National Geographic Channell (NGC) pri snemanju filma Potovanje v zemljo. Dokumentarec je bil na njihovem kanalu večkrat ponovljen, pozneje tudi na TV Slovenija.

Jamarska šola Prvotno smo se jamarije učili kar sproti, na terenu. Pred breznom so te starejši navezali, pa hajd po lestvicah v jamo ali pa iz nje. Z varnostjo kakih večjih problemov ni bilo, poškodb tako rekoč nismo poznali. Sem ter tja smo z glavo treščili v kak kapnik, to pa je bilo tudi vse. Z vrvno tehniko pa so se stvari nekoliko spremenile, saj je relativno komplicirana in je potrebno kar nekaj vaje za varno jamolazenje. Tako že vrsto let enkrat letno prirejamo jamarsko šolo, navadno spomladi in nam vzame kar nekaj časa. Sledi klubsko preverjanje znanja, zadnja leta pa je praktično obvezen izpit še na nivoju JZS pred Izobraževalno komisijo. Število tečajnikov iz leta v leto precej niha. V grobem lahko rečemo: veliko poklicanih, malo izbranih. Sicer je pa bolje tako, saj jame ne prenesejo neskončnega števila obiskovalcev.

Luciferovanje Prvotno smo imeli le srečanja starih članov. Prvo je bilo menda na Glažuti nad Ribnico in nanj imajo udeleženci še danes prekrasne spomine; odlično je bilo na Pristavi nad Stično, pa v Črnuški bajti na Veliki planini itd. Potem smo ugotovili, da zgolj podeljevanje članskih izkaznic na Občnih zborih ni dovolj in si izmislili luciferovanje. Nabavili smo črne žabe, črn puli, črne nogavičke in črne rokavičke, kupili žogice za namizni tenis, jih razrezali in polakirali z rdečim lakom (za nohte seveda) ter pritrdili na že omenjene nogavičke in rokavičke, sešili smo še dolg rep in ga nabasali z vato. V vse to smo vtaknili Brkota (Viktorja Robiča), mu nataknili rožičke (ni povsem jasno, če je bilo to potrebno) in mu zabičali, da mora biti oziroma je Lucifer. In da mora biti strog. In je bil. Dogajalo se je na Mengeški bajti in kasneje še mnogokrat na raznih lokacijah: Javorje pod Starim vrhom v Škofjeloškem hribovju, Sv. Trije kralji, Pranger pri Lazah, Friderihštajn nad Kočevjem, žaga Medvedjak pri Loškem potoku itd. Kandidate Lucifer seveda temeljito izpraša, kuhajo se v kotlu, s težavo pogoltnejo pravo jamarsko obhajilo (tistemu bi namreč težko rekli hostija). Predtem si navadno do potankosti ogledajo bližnjo in daljno okolico dogajanja, skratka, gre za relativno ustaljen ritual, na katerem noben pravoveren aktivni član ne sme manjkati. Danes velja, da član, ki ni krščen, ni član, temveč kvečjemu član z napako.

Nesreče Pravijo, da nesreča nikoli ne počiva. Sicer se seveda zavedamo, da jamarija ni ravno sajenje rožic in smo zavestno in podzavestno pripravljeni na take ali drugačne nevšečnosti, nezgode in nesreče, pa vendar nas vsak tak slučaj prizadane. Nas so se taki nesrečni dogodki, hvala bogu, dolgo izogibali v velikem loku. Eden od razlogov je verjetno tudi ta, da smo striktno, če je bilo le mogoče, upoštevali varnostne norme, kljub temu pa smo marsikdaj tudi riskirali; včasih bolj, včasih manj. Dejstvo je tudi, da je plezanje po jamarskih lestvicah z varovanjem objektivno varnejše od vrvne tehnike, ki se danes uporablja; so pa vrvi nedvomno lažje od lestvic. V prvih letih je bil edino Janez (Belič) v Ledeni jami na Viševniku zelo blizu nesreči, in sicer zdrsu po podzemeljskem ledeniku, pa se je srečno ustavil tik pred strmim delom. V Gamsovi smo imeli na veleakciji nočno reševalno intervencijo, ko je v meandru zdrsnil Jura (Juraj Posarić), pa ni bilo hudega in smo ga srečno izvlekli. 127


Pogled nazaj

Zaradi neprimerne kombinacije opreme (mehka vrv, pretegnjene prižeme) je na dnu 85 metrov globoke Marjanščice pri Predolah obtičal podpisani. Razen podhladitve in nekajurnega čakanja na reševalno je obisk tega brezna potekel brez hujših pretresov. Grdo jo je skupil Alko (Jani Koprivc) na potapljaški akciji (v režiji DJP Proteus) v jami Žirovnici ob Cerkniškem jezeru. V suhem delu za sifoni je nerodno stopil na sigov prag, spodrsnilo mu je in si je zlomil nogo, ki se mu je potem še dolgo, dolgo celila ... Raziskovanje in posledično potapljanje v Šimenkovem breznu nad Stično (26. decembra 1997) je imelo usodne posledice za našo tedanjo predsednico Špelo Klemen. Sifon ni bil niti dolg niti globok, le zelo neroden in kot je na Dolenjskem običajno – ob povratku je vidljivost praktično nič, kar je tudi pripomoglo k temu nesrečnemu slučaju. Petkov dopoldanski tako rekoč rutinski potop v nekaj sto metrov dolg sifon Na jami v Boljuncu pri Trstu (11. februarja 2000) se je nesrečno končal v globini 45 metrov tudi za našega prijatelja Tomota Vrhovca, rutiniranega potapljača z nekaj tisoč opravljenimi potopi (tudi globljimi od sto metrov) in predsednika Norik suba. Prepričan je bil, da mu je zmanjkalo zraka ... Raziskovanje brezna, po katerem odtekajo vode iz Zgornjega Kriškega jezera je bilo skoraj usodno za Danilčka (Danilo Cej). Pri izvajanju manevra pri prepenjanju je padel nekaj metrov. Dovolj, da si je hudo poškodoval hrbtenico. Jamarska reševalna služba se je izkazala (zlasti Janez Marinšek). Zadeva se je relativno srečno iztekla in naš Danilček spet veselo teka po hribih.

Članstvo V vseh teh petdesetih letih se je na našem Ajzenponu zvrstilo lepo število bolj ali manj zagrizenih jamarjev. Takih, ki jim lahko rečemo člani, smo našteli 235 in od teh je tretjina ženskega spola. Tistih, ki so se samo priložnostno včlanjali v naše vrste iz takih ali drugačnih razlogov, za daljši ali krajši čas (legionarji, člani raznih sekcij, taki, ki so prišli na jamarsko šolo samo po znanje itd.), pa je še nekaj deset. Večina se nam je pridružila v dijaških oziroma študentskih letih, zadnja leta pa tudi starejši gospodje in celo gospe niso več nobena redkost. Kot so motivi, ki privedejo člane v naše vrste, zelo različni, tako so raznolike tudi življenjske in študijske poti naših članov. Nekateri se lotijo študija na področjih, ki so blizu ali sorodna jamariji (geologija, geografija), ali pa je tak študij vzrok, da se priključijo jamarjem. Večina pa so izjeme in jim jamarija pomeni zgolj sprostitev po mukotrpnem tednu na »šihtu«. Pravih ajzenponarjev je oziroma je bilo v našem klubu zelo malo. Skupaj le slaba desetina. Precej, precej več pa je tistih, katerih starši ali sorodniki so ali so bili tako ali drugače povezani z železnico. Kaže, da železnica na nek način zleze ljudem pod kožo, kar se kaže celo čez generacije. Študijska pota našega članstva so bila, kot že povedano, raznolika. Nekateri so študirali hitreje, drugi počasneje, tretji s pavzami itd. Kakorkoli, študijska vnema je pripeljala dobro četrtino članstva do univerzitetne diplome, četrino teh do doktoratov (razna področja: od fizike, kemije, medicine do geologije), načelnik JS PDŽ sredi šestdestih let prof. dr Andrej Kranjc pa je dosegel celo naziv akademik in je znan krasoslovec tudi v svetovnem merilu. Jamarija ima mnogo športnih komponent. Premagovanje vertikal s tako ali drugačno tehniko zahteva izoblikovanje posebnih skupin mišic – tudi takih, ki jih v drugih športih ne pridobimo. Nemalokrat se nam je namreč primerilo, da nam je kdo, ki je bil o sebi prepričan, da je fizično v izvrstni kondiciji, padel z lestvic (seveda smo imeli varovanje in ni bilo bistvenih posledic) ali pa je omagoval na vrvi. Dobro se še spominjam svojega prvega brezna, pa ga ni bilo več kot za 11 metrov. V tistih časih sem skifiral po Ljubljanici in redno treniral sabljanje. Sicer nisem padel z lestvic, sem bil pa nekoliko začuden nad svojo fizično podobo oz. kondicijo in rahlo so me bolele roke. Poleg jamarije goji članstvo seveda tudi druge športe. Neobhoden sestavni del je seveda planinarjenje, nekateri se ukvarjajo tudi z alpinizmom, »tauharija« je tako skoraj obvezna. Aktualni slovenski prvak v prostem potapljanju Matej Mihailovski je tako rekoč inventar našega ferajna, Tomo Vrhovec pa je praktično legenda. Da kakega smučanja sploh ne omenjamo. Lahko 128


Pogled nazaj

se pa pohvalimo, da v našem starem vpisnem zvezku naletimo tudi na taka imena, kot je Jože Šlibar (svetovni prvak v smučarskih poletih) in da sta starša aktualnega svetovnega prvaka v skokih Roka Benkoviča, Zvone in Erika, jamarila pod znamko Ajzenpona. Vsako društvo je praktično tudi ženitna posredovalnica, čeprav se zgodi, da se včlanijo tudi pari (oziroma se je zgodilo že kar na samem začetku našega ferajna – Nada Čadež in Dušan Novak), včasih pa kar cele familije (Pahor, Kronegger in v bistvu tudi Novak – na Zvezdo namreč ne smemo pozabiti). Zanimivo je, da jamarski zakoni niso posebno trdni ali pa vsaj ne toliko kot tisti, ki se sklenejo v okviru raznih pevskih zborov, na primer. Seveda so tudi svetle izjeme. Po drugi strani pa je zanimivo tudi to, da znanstva in prijateljstva, ki se sklenejo pod zemljo, trajajo in trajajo. Se srečamo po desetih, dvajsetih letih in se pozdravimo tako, kot bi se zadnjič videli predvčerajšnim, recimo. Ali pa je to posebnost le našega ferajna? Seveda pa člani niso aktivni samo znotraj našega kluba, saj je marsikdo član (če ne celo predsednik) vsaj še enega podobnega društva ali pa društva s povsem drugačno dejavnostjo (recimo pevsko). Bili smo med soustanovitelji Jamarske zveze Slovenije in pri njej tudi funkcionarili. Tako je Dušan Novak celih deset let pri Zvezi tajnikoval in kar sedemnajst let deloval kot upravnik Zvezine revije Naše jame, kar za njim počne podpisani z večjim ali manjšim uspehom. Slednji je JZS-u en mandat celo predsedoval, zaradi določenih okoliščin pa tudi Jamarski reševalni službi – na srečo samo pol mandata. Trenutno imamo v predsedstvu JZS dva člana: Uroša Iliča in Čekija (Miha Čekada), ki vodi tudi Kataster jam JZS, kar ni mačji kašelj, saj je bilo v zadnjem letu treba poskrbeti samo za tisoč zapisnikov. Zgodilo se je celo, da je članstvo istočasno zasedalo naslednje pomembne funkcije: Rasto (Marjan Raztresen) je bil glavni urednik Planinskega vestnika, Andrej Kranjc je skrbel za Acto Carsologico in podpisani za Naše jame. Kompletne usluge! Smo ali nismo? Naša silna aktivnost in agilnost seveda ni ostala neopažena. Prejeli smo številne take in drugačne plakete, priznanja, odlikovanja itd., tako društvo kot posamezniki. Med najpomembnejšimi zadevnimi odlikovanji za delo na speleološkem področju smo prejeli celo Medalje zaslug za narod (Dušan, Raste in podpisani), kmalu za tem pa je Juga izdihnila.

In naprej? Idej nam ne zmanjka, takih in drugačnih, le včasih volje. Vedno so bila obdobja rahlega mrtvila, ko se je ekipa aktivnega članstva v bistvu poslavljala oziroma iskala nove življenjske cilje in izzive, pa so se nam pridružili novi člani in z njimi je zavel nov veter in prišel nov zagon. Nekaj pa je tudi zvezd stalnic, kot na primer Jolbe (Iztok Trček), ki z daljšimi ali krajšimi prekinitvami aktivno jamari že dobrih štirideset let. Pa še nekaj takih bi se nas našlo. Prvih petdeset let smo relativno srečno in uspešno prejamarili in upajmo, da bo tudi naprej tako. K poznavanju slovenskega podzemlja, z njim povezane hidrologije, promociji Slovenije po svetu itd. smo prispevali znaten delež in smo na to lahko upravičeno ponosni! Je bilo vredno? Mislim, da je!

129


Pogled nazaj

Odkrivanje novih jam 1955–2005 Miha Čekada

J

amarski klub Železničar je svoje petdesetletno delo zaznamoval s premnogimi odkritji in raziskavami novih jam, ki jih je v obliki zapisnikov predajal v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije. S tem so bile klubske raziskave tudi formalno vpisane v mozaik znanja, ki ga jamarji gradimo. Pri tem delu je bil klub zelo uspešen, saj je registriral kar 773 novih jam v Sloveniji od trenutno znanih 8308. Drugače povedano, vsaka enajsta jama nosi pečat odkritelja iz JK Železničar. To nas uvršča na odlično drugo mesto med skoraj petdesetimi društvi v Sloveniji, takoj za Društvom za raziskovanje jam Ljubljana. Pogled na zemljevid, kje smo vse odkrivali jame, pokaže dve značilnosti. Prvič, za razliko od mnogih društev, ki so bolj lokalno usmerjena, v raziskovanje neposredne okolice, je naša »neposredna okolica« kar vsa Slovenija. Ni je pokrajine, kjer ne bi odkrili vsaj nekaj jam. Druga značilnost pa se kaže v jasno izstopajočih območjih, kjer je »naših« jam res veliko. Najbolj izrazito območje, kjer je pri raziskovanju jam prevladoval prav naš klub, je Bohinj oz. osrednje območje Triglavskega narodnega parka. Tu so se tudi v vseslovenskem okviru začele prve raziskave v visokogorju, tu je naš klub oral ledino. Zanimivo pa je, da smo se Kaninu, glavnemu cilju visokogorskih raziskav v zadnjih letih, v glavnem izognili. Ker na Ljubljanskem barju pač ni jam, je nam najbližji kraški teren njegovo obrobje. Tako smo usmerili raziskave na Krimsko pogorje in v okolico Vrhnike, v manjši meri pa više v porečje Ljubljanice, še posebej na območje Snežnika. Tudi tu smo pustili ob strani eno pomembno območje raziskav drugih društev, to je severni rob Planinskega polja. Podobno pri roki je kraško zaledje Krke z okolico. Nekoliko južneje, v Kočevskem rogu, je spet znatna koncentracija železničarskih jam, saj je bil prav naš klub prvi, ki je po vojni prodrl v takrat še politično občutljivo območje kočevskih gozdov.

130


Uvodnik

Kot pri vsakem društvu so tudi delo našega zaznamovala obdobja velike aktivnosti in obdobja relativnega mirovanja. Prvih dvajset let je bilo z majhnimi nihanji zelo plodovitih, še posebej izstopa leto 1960, ko je klub registriral kar 82 jam. V tistem letu je bila vsaka tretja novoodkrita jama »ajzenponarska«. Okoli leta 1980 je bil velik zastoj v oddajanju zapisnikov, ki je povezan z nekaterimi nejasnostmi v delovanju Katastra. Sodelovanje kluba s Katastrom se je v polni meri spet vzpostavilo konec 80-ih let. Od takrat naprej registrira klub cca. 10 novih jam na leto. Navidezno nazadovanje v primerjavi s prvimi desetletji delovanja kluba je treba pripisati dvema vzrokoma: zaradi splošne neraziskanosti je bilo neregistriranih, a lokalno znanih jam še veliko; v zadnjih deset, dvajset letih so se kriteriji za registracijo precej poostrili. Na koncu si še poglejmo, kateri člani so registrirali največ jam. Pri tem je treba opomniti, da za skoraj četrtino jam nimamo podatka o zapisnikarju. Na prvem mestu je ustanovitelj kluba Dušan Novak, ki se je podpisal pod 145 novoregistriranih jam. Sledita mu Aleš Lajovic (75) in Anton Jenc (67). Z več kot deset novimi jamami pa se ponašajo še Igor Perpar (42), Andrej Kranjc (38), Tomaž Jančigaj (28), Miha Brenčič in Miha Čekada (vsak po 18), Tomaž Hočevar (15) ter Janez Holc in Miha Staut (vsak po 11). Precej teže pa je ovrednotiti prispevek raziskav novih delov že registriranih jam. Tudi v tem pogledu je bil klub zelo uspešen, vendar so ti rezultati manj odmevni. Omenimo kilometre novih rovov v Predjami, Postojnski, Planinski, Podpeški jami ... Velik del teh rovov je potopljenih. Odkritja v teh rovih so v največji meri zasluga Tomota Vrhovca.

131


Pogled nazaj

Jubilejna pesem Viktor Robič - Brko

Junaki so, ki silijo v globine, ˘ Umetniki, ki luč in barve tkejo, Brez želje neizpólnjene pa mrejo In kaj le vedno vleče jih v temine. ˘ Let petdeset nas druž’jo globočine, Enake misli v srcu zapojêjo, ˘ Jih še viharji nótranj’ ne zatrejo, Ne ustav’jo tud’ drugačne bolečine. ˘ Al’ ozek rov al’ vélike dvorane, Pasaže blatne, temne vse daljave, Enkrátno, ak’ so nove in neznane. Se želje v sanje spremenijo prave, ˘ En dan te sanje, sanje neugnane Morda odenejo se s krili slave! ˘

132


Pogled nazaj

Seznami Seznam članov JK Železničar Ahlin (Poglajen) Marija Ambrožič Zvone Andjelič Jurij - Yeti Antončič Ljubo Anžlovar Andrej Areh Igor Bajek Stanka Bajželj Igor Banovec Primož Barbič Janez - De Bejko Bavec Miloš Belič Janez Benedik Metod - Bingel Benkovič (Spruk) Erika Benkovič Zvone Berčič Miha Berginc Marko Bernik Danilo - Dane Bertocchi Dani Bizjan Gorazd Brank Meta Brenčič Miha - Kuki Brinovec Zdenka Broder (Zaplotnik) Mili Broder Jože Brus Žiga Budna Aleš Car Smiljana Ceglar Tomaž Cej Danilo Celarc Miha Cigler Pavle Cvar Matjaž Čadež - Pečar Zvezda Čakš Marjan Čampa Janez Čehovin Miran - Japec Čekada (Triglav) Mihaela Čekada Miha Debevc (Cimperman) Magda Dembinskiy Vojciech Dereani David Dergan Sandi Dimec Matjaž Dolenc Aleksander Dolenc Janez Doležal Barbara Dovč Franci Drašler Janez Drobnič Nataša Drovenik Božo

Dvornik Vesna Dvornik Zvezda Đurđević Katarina Ferran Milan Fifer Karmen Fon Franci Fon Jože Fon Matjaž - Ficko Frbežar Polona Frölich Milan - Pingo Gabriel Martina Gacin Marina Gale Meta Gartner Rafko Gedei Mateja Gedei Peter - Tibac jr. Gedei Tibor - Tibac Glavan Simona Gnidovec Slavko Golob Franc Ljubo Gordon Majda Goršek Jože - Fon Goršek Ljubica - Beba Grden Marko - Buto Gregel Aleš Grmek Gorazd Guškovnjak Jože - Gruško Hafner lztok Hanc Jože - Joc Herman Hubert Hichtaler Patricija Hladnik (Modic) Bojana Hladnik Dejan Hočevar Milan Hočevar Tomaž - Fritz Holz Jonez - Hac Horvat Sandi Hotko Ivan Hribar Smilja Hribar Vlado Hribar Živa Hribovšek Marko Hussu (Kenda) Damjana Hussu Vito - Sokol Ilgo Jože Ilič Uroš Jager Kristina Jamnik Jože - Južek Jančigaj (Stanjko) Miljana - Babi Jančigaj Tomaž - Maži Janežič Jože - Akcija Janušič Daniel - Dane Japelj Peter - Pero Javorič Andreja

133

Jazbec (Juvanc) Milena Jelenc Jože Jenc Anton - Žila Jenko Aleksander Jerončič Milan Jokomin Valter Jovanovič (Dežman) Nina Jurca Franc Jurkovič Borut Juvančič Anton Kajfež Jana Kalan (Šušteršič) Mateja Kalan Jernej - Nejc Kalin Jan Kanduč Franc Kastelic (Lango) Marisol Kastelic Marjan Kavšek Pavle Keber Samo Keržin Helena Klasinc Matej Klašnja Nikola Klemen Špela Klinkon Ines Kljun Polona Kmet Janez Kneževič Miomir Knific Vladimir Koblar Tomaž Kocman Branko Komar Dušan Konda Zvone Koprivec Janko - Alko Koren Marjeta Korošec Jaroslav Košak Miha Košenina Janez Košir Bratko Kovačič Janez Krajnc Marjeta - Marjutka Kralj Viljem Kraljič Janez Kraljič Peter Kranjc (Ravbar) Maja Kranjc Andrej Krapež Andrej Krašovec Marko - Mare Krek Rok Krevs Roman Kristan Mito Kronegger Danica Kronegger Luka Kronegger Tine Krötlinger Franz


Pogled nazaj

Krpan Polona Kržič Zvezdana Kušar Jaka - Jež Kušar Matjaž Kutner Anton Kuzmič Milan - Badi Labernik Ignacij - Nace Labernik Zvonka Lacmanovič Miran Lajevec Uroš Lajovic (Flac) Darja Lajovic Aleš - Hov Hov Lapajne Andrej Lapajne Rafko Ledinek Bojana Legen Franc Lesjak Milka Lešer Lili Lešer Marjan Levičar Roman Levičnik Judita Lipovec Sonja Majnik Mojca Makuc Marjan Malečkar (Šinkovec) Milena Malečkar Franc - Arho Malenšek Daniel - Mišo Malenšek Mili Marjanovič Marija Martinjak Mirko Marussig Miran Maružin Mitja Matijevič Nebojša Matulič Silvo Mauko Alenka Maver Sonja - Sonček Menart Viktor - Dedi Mengalija Tanja Mihailovski Matej Mihelič Peter Miklavec Pika Mioč Matko Mlinar Ciril - Cic Modic Roman Mrak (Šiško) Tončka Mravlja Jani - Mravljinc Mulej Dora Mulej Jože Nabergoj Matjaž - Nabi Novak (Čadež) Nada Novak Alojz Novak Dušan Novak Karlo Drago Novak Robert Novak-Čadež Nada Oberč Natalija Oblak Katarina

Okršlar Bogo Omahen Marko - O’mahen Opara Mojca Oprešnik Simon Osterman (Gartner) Danica - Doca Osterman Boris Ovčak Tomaž Pahor Jože Pahor Marta Pahor Miha Palčič Tone Papež Jože Perpar Igor - Perpica Petek Tomaž Petje Urška Petrič Borut Petrič Marjan Petrovčič Jernej Pilko Marta Pipan Primož Pirih Jože Pižent Gregor Podobnikar Marjan Podvršič Urša Polajnar Dani Polinska Krystyina Popov Popov Zvjezdan Potočnik Arkadij - Toli Potočnik Matija Potočnik Špela Povše Urška Poženel Rado - Ta debu Rado Prijatelj Marjan Pristavec Jože - Joc Raztresen Boža Raztresen Marjan - Raste Renninger Robi Rink Peter Riznar (Levičnik) Judita - Dita Riznar Jelinčič Danilo - Lilo Rižnar Igor - Pingo Robek Boža Robič Viktor - Brko Rode Tomaž Rogelj Janez Rozman Jana Rupnik Zvonka Sagmeister Šubelj Miran Senčar Katja Sešek Mojca Sever Janez Sevšek France Skobe Andrej Slapničar Boštjan Slovša Pavel Smole Slavko Smrke Janez

134

Snoj Janez Sriča Brane - Damjan Stare France Staut Miha Stergar Miha Sterle Nada Stojan Mojca Strah Beno Stržinar Andrej Subotič Zoran Svete Silvo Szilich Veronika Šajn Robert Šegatin Sandi Šinkovec Matjaž - Šinki Škrinjar Petra Šlibar Jože Šmajdek Anja Šmajdek Jošt Šmavc Zdenko Šmid Bojan Šmit Žiga Štangelj Mojmir Štimec Brane Štrempfelj Daniela Šturm Denis Šubelj Janez Šuštar (Čož) Anita Šuštar Janez Šuštar Marko - Maki Šuštar Peter Šušteršič Mark Švajger Sanja Tarman Miha Tepina Klemen Tomc Stane Trček Golja Trček lztok - Jolbe Trontelj Marjeta Turšič Jože - Potepuh Ude Grega Uranjek (Zaplotnik) Hermina - Hermelika Veličkovič Andrej Velikonja Vladimir - Velikan Verbič Božo Vreg Miro Vernik Kostja Vertelj Jože Vodopivec (Jančigaj) Mojca Volk Sašo - Vuk Vrhovec Igor Vrhovec Tomo Vrtelj Jože Vrviščar (Zazula) Mojca Vrviščar Boštjan Zagoričnik Blanka


Pogled nazaj

Zajc Janez Zakonjšek Jan Zalar lgor Završan Borut Završnik Franc Završnik Miša Zorn Matija Zupančič Polona Željeznov Milutin - Kiko Žibrat Jaka Žirovnik Franci Žitko Igor Žitko (Srnec) Marta Žnidar Andreja Žugelj Dejan Žužek Nande

Častni člani Ciglar Pavle Košenina Janez Potočnik Matija

Jamarski klub Edvard Kardelj Celar Darko Čeh Andrej Dolinšek Vlado Đelošević Nikola Ferme Jure Jakomin Valter Jerman Bojan Kopše Borut Kusterle Albin Lebar Dušan Lešnik Igor Mohar Aleš Nemec Miro Oglajner Miha Pršina Mirko Simončič Igor Tomažič Ljubo Vašl Bojan Vidovič Janez Zorc Andrej Zupančič Branko Zver Mirko Žigon Amadeo Žnidar Darko

Kutnar Jože Kutnar Viktor Lampret (Bregar) Tončka Leinfelner Anton Sinjur Jože Zupančič Alojz

Jamarska sekcija Hrastnik Alinarič Martin Hafner Alojz Kladnik Silvester Kocman Branko Platinovšek Albin Potušek Anton Pušnik Ivo Ramšak Viktor Selan Franci Stane Nikolaj

Seznam podeljenih zahval in priznanj 1. Slovenske železnice Posebna zahvala za 40-letno podporo pri delovanju kluba 2. Tovarna dušika Ruše Zahvala za dolgoletno pomoč pri delovanju kluba 3. MZOTK Ljubljana Zahvala za dolgoletno podporo pri delovanju kluba 4. Uprava za obrambo, Izpostava Ljubljana Zahvala za dolgoletno podporo pri delovanju kluba 5. Alojz Slejko Zahvala za dolgoletno sodelovanje pri raziskovanju jam 6. dr. France Habe Častna diploma kot najstarejšemu, še vedno aktivnemu slovenskemu speleologu 7. Dušan Novak Posebna zahvala kot prvemu predsedniku kluba

Muljava llovar Franc Jurčič Julijana Jurčič Majda Kutnar Anton

135

Diplome, podeljene aktivnim članom kluba 1. Marko Šuštar - Maki Srebrna diploma za 10-letno aktivno in uspešno delo v klubu 2. Tomaž Hočevar - Fritz Srebrna diploma za 10-letno uspešno raziskovanje jam 3. Vito Hussu - Sokol Srebrna diploma za 10-letno delovanje v klubu 4. Miha Brenčič - Kuki Srebrna diploma za uspešno urejanje in izdajanje klubskega biltena 5. Ciril Mlinar - Cic Zlata diploma za izjemne dosežke pri podvodnem raziskovanju jam 6. Aleš Lajovic - Hov-hov Zlata diploma za najdaljše, uspešno vodenje kluba in aktivno delo v njem 7. Viktor Robič - Brko Posebno priznanje za dolgoletno delo ter spodbujanje in vnašanje delovnega in veselega vzdušja v klub

Seznam načelnikov Jamarske sekcije PDŽ 1955 1956 1957 1958 1959 1960 1961 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976

Dušan Novak Dušan Novak Dušan Novak Dušan Novok Jože Jelenec Jože Jelenec Jože Jelenec Janez Belič Janez Belič Metod Benedik Marjan Raztresen Andrej Kranjc Andrej Kranjc Tomaž Jančigaj Tomaž Jančigaj Tomaž Jančigaj Tomca Jančigaj Janez Holz Jonez Holz Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic


Pogled nazaj

Seznam predsednikov, podpredsednikov, tajnikov, blagajnikov in gospodarjev JKŽ Leto 1977 1978 1979 1980 1981

Predsednik Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic

Podpredsednik

Tajnik

Blagajnik

Gospodar

Franc Malečkar Judita Levičnik

Mojca Majnik Mojca Majnik Mojca Majnik

Jani Koprivc Jani Koprivc Jani Koprivc

Žiga Šmit Žiga Šmit Žiga Šmit

1982

Iztok Trček

1983

Miran Šubelj Sagmeister

Judita Levičnik

Jani Koprivc

Jernej Kalan

Stanka Bajek

1984

Jernej Kalan

Dane Janušić

Mojca Majnik

1985

Jernej Kalan

Dane Janušić

Anita Čož

Mateja Šuštaršič Mateja Kalan

1986

Jernej Kalan

Tomaž Hočevar

Blanka Zagoričnik

Tomaž Petek

1987 1988 1989

Jernej Kalan Tomaž Hočevar Tomaž Hočevar

Janez Dolenc

Tomaž Petek Marko Šuštar Marko Šuštar

1990

Aleš Lajovic

Janez Dolenc

Vito Hussu

1991

Aleš Lajovic

Miran Šubelj Sagmeister

Marko Grden

Jani Koprivc

Vito Hussu Zoran Subotič, Sandi Horvat Sandi Horvat, Zoran Subotič

Tibor Gedei

1992

Miha Brenčič

Igor Perpar

1993

Miha Brenčič

Igor Perpar

1994

Igor Perpar

Tibor Gedei

1995

Igor Perpar

Tibor Gedei

1996

Mojca Opara

Igor Perpar

Špela Klemen

Tibor Gedei

1997

Špela Klemen, David Dereani

David Dereani

Zvonka Labernik

Tibor Gedei

1998

David Dereani

Igor Perpar

Zvonka Labernik

Tibor Gedei Tibor Gedei

Tibor Gedei

1999

Peter Gedei

Igor Perpar

Urša Podvršič, Natalija Oberč

2000

Peter Gedei

Igor Perpar

Bojana Modic

Tibor Gedei

2001

Miha Čekada

Peter Gedei

Bojana Modic

Kristina Jager

2002

Miha Čekada

Peter Gedei

2003

Miha Čekada

Peter Gedei

2004

Miha Staut

Peter Gedei

Mojca Vrviščar, Milan Ferran Mojca Vrviščar, Milan Ferran Ines Klinkon, Milan Ferran

136

Kristina Jager Kristina Jager Kristina Jager

Aleš Lajovic Marko Grden, Jernej Kalan Marko Grden, Peter Šuštar Peter Šuštar Peter Šuštar, Vito Hussu

Robert Šajn Peter Gedei, Matjaž Magajna Peter Gedei, Tomo Petek Tomo Petek, Peter Gedei Peter Gedei, Sandi Horvat Peter Gedei, Sandi Horvat Sandi Horvat, Peter Gedei Sandi Horvat, Matej Mihailovski Matej Mihailovski, Sandi Horvat Gorazd Grmek, Miha Celarc Gorazd Grmek, Miha Celarc Dejan Hladnik, Matej Mihailovski Dejan Hladnik, Matej Mihailovski Matej Mihailovski Matej Mihailovski, Ljubo Golob Matej Mihailovski, Ljubo Golob


Bilten št. 24, letnik 2005