Page 66

Odprave dan sta se nam pridružila še Mojca in Boštjan Vrviščar. Na Komni je bil daljši postanek in prevzem opreme. Če bi vprašali Jolbeta, je bil to najlepši trenutek, ko si je še lahko z užitkom privoščil veliko hladno pivo. Kajti v naslednjih dneh jima je z Danetom bolj trda predla. Hmeljev sok sta si namreč morala deliti, in sicer vsak dan po večerji, kot da bi ga imela predpisanega na recept. »Ena pločevnika piva na dve osebi, po zaužiti hrani, najbolje po večerji.« Okrog treh popoldne smo Miha, Pero in jaz pograbili vsak svoj tovor, fanta pa še vsak svojo transportko za protiutež. Jolbe in Dane sta med sončenjem oddremala še pol ure. Sonce je pripekalo in pot je tekel iz nas v potokih. Prvi počitek nad planino Kal, čudovito. Pogled se odpre v smeri proti Mali in Veliki Tičarici, pod katerima si kar predstavljam triglavsko Dvojno jezero in kako bi odleglo malo namočiti noge vanj, a žal... Še en požirek vode in fanta me že ženeta naprej. Naslednji postanek pri koritu, kamor so lani hodli po vodo. Voda je sicer tekla (po kapljicah), a nam jo je vseeno uspelo v pol ure toliko natočiti, da smo se za silo napojili in nam ni bilo treba trošiti naših zalog. Sledil je spust do planine Lopučnice, kjer se planinska pot razcepi, na desno proti koči pri Triglavskih jezerih, na levo pa proti Velikim vratom, torej našemu cilju. Na mesto našega baznega tabora (1830 m) smo prišli po treh urah in pol hoje ter vmesnih počitkov. Najprej smo napojili in nahranili utrujena telesca, potem pa naju je Miha peljal na ogled terena. Sledila je razlaga lanskoletnih odkritij. Povzpeli smo se na uravnavo nad taborom in se razgledali naokrog. Nad nami se je bohotila Skodelica, proti severozahodu prelaz Velika vrata in kamor je meni najraje uhajal pogled, na venček Spodnjih Bohinjskih gora, ki so mi tako zelo domače, čeprav sem jih gledala iz

Boštjan med spustom v snežno zajetje. Foto: Ines Klinkon

druge strani. Še naprej so se svetile peščene proge smučišča Vogel. Pa vse te visokogorske kraške oblike, od žlebičev, škrapelj, brezen in škavnic, ki so v naslednjih dneh služile namesto umivalnikov. Šotore smo postavili na že lani pripravljene prostorčke, treba je bilo le dodati novo steljo. Tako kot je mrak prihajal počasi, sta prišla tudi Jolbe in Dane.

Ponedeljek Po zajtrku smo se lotili dela. Pregledovati smo začeli teren jugovzhodno od tabora, na levi strani poti, ki vodi na Velika vrata. Že na začetku sem zagledala luknjo, ki bi lahko bila jama. Miha je hitro oblekel pas, navezala sva vrv in že je bil na dnu. Namerila sva globino ravno 10 m in že je Pero nekje med rušev-

64

bilten 01 prvi.p65

64

10.2.2004, 12:56

Profile for JK Zeleznicar

Bilten št. 23, letnik 2003  

Bilten št. 23, letnik 2003

Bilten št. 23, letnik 2003  

Bilten št. 23, letnik 2003

Advertisement