Page 62

Odprave

1. jamarski raziskovalni tabor Velika vrata Na luno in še malo globlje KRISTINA JAGER sako leto v Jamarskem klubu Železničar neizogibno napoči neko nenavadno in nemira polno obdobje. Prvi simptomi tega izrednega stanja so običajno prikriti, opazni le najbolj pozornim. Prične se z nekakšno tiho napetostjo, ki poglede vrlih jamarjev pogosteje kot navadno usmerja na stene ferajna, s katerih visijo tlorisi in prerezi ljubih nam lukenj. Ti pogledi potem zdrsnejo še za platnice kakšnega atlasa, se malce pomudijo na zemljevidu ali dveh ter obvezno končajo zasanjano nekje v daljavi, podkrepljeni z gubo na čelu. Tukaj nastopi druga faza nenavadnega vsakoletnega pojava: iskrenje. Iskrice so povsod: v mislih in v očeh, švigajo po karbidno vonjajočem zraku ter se končno združijo v preblisk: »Akcija!!«. Taka ta prava, ferajnska! V letu 2002 se je po malem iskrilo že od pomladi dalje, ko pa je zeleno luč dal še Triglavski narodni park, ni več bilo poti nazaj. Le še pesti je bilo treba držati, da se med desetim in petnajstim avgustom nad Velikimi vrati ne bi utaborili nevihtni oblaki. Tako se je zgodilo, da se je v sobotnem jutru iz Ljubljane odpravila izbrana ekipa z velikimi raziskovalnimi ambicijami v naslednji sestavi: David Dereani, Simona Glavan, Igor Perpar, Miha Staut, Iztok Trček - Jolbe in Kristina Jager. Blagoslov z neba nas je spremljal od samega začetka, saj je začelo kapljati, že ko smo pri Savici natovarjali opremo na žičnico. S skupno 160 kg kovačije na ramenih pač nismo šli izvajat indijanskega plesa pro-

V

ti dežju... Polni začetnega zanosa smo jo ucvrli na Komno, od tam pa smo, spet otovorjeni, odcapljali do Koče pod Bogatinom. Vremenska napoved ni obetala nič dobrega, zato je padla odločitev, da najprej znosimo polovico opreme v naš bodoči tabor ter se zvečer vrnemo v kočo. Po poti smo se skoraj eno uro zamudili z natakanjem vode, saj se je iz šibkega izvira v plastenke cedil neprimerno manjši curek kakor iz naših pelerin. Vlažna in razpotegnjena je bila tudi pot skozi dolino Lopučnico. Še dobro, da se nam je pri nošenju opreme pridružil tudi Peter Rink, ki je za ta plemeniti namen žrtvoval en dan taborniškega življenja. Na cilju nas je čakal presenetljiv pogled na naše bodoče delovišče. »Sej tuki je k na luni!« se je glasil komentar, ko smo stali na snežno belih, ostro škrapljastih apnenčastih podih. Hitro smo našli ustrezno razpoko, kamor smo poskrili štrikovje, potem pa nas je z luninega površja veter pregnal v varno zavetje koče. Kot smo imeli priložnost ugotavljati še cel naslednji dan, Koča pod Bogatinom ni ravno najbolj gostoljuben kraj pod soncem, sploh pa ne v dežju. Naši popolnoma premočeni gojzarji so se po polžje sušili na peči, ki jo je bilo škoda obremenjevati z drvmi, oskrbnici pa se je dvignila želodčna kislina vsakič, kadar nismo vsi naenkrat naročili svojih čajčkov in kofetkov. Dosežek dneva: zmanjšane zaloge prigrizkov in cigaret ter rekordnih 54 partij taroka. V ponedeljek smo po jutranji meditaciji vremenske napovedi ter prekladanju na-

60

bilten 01 prvi.p65

60

10.2.2004, 12:56

Profile for JK Zeleznicar

Bilten št. 23, letnik 2003  

Bilten št. 23, letnik 2003

Bilten št. 23, letnik 2003  

Bilten št. 23, letnik 2003

Advertisement