Raziskave sku (1. februarja 1981) je imel zrak pred jamo temperaturo –3 °C. Zrak je tekel po dnu Vhodne dvorane proti Vodnjaku, kjer je imel temperaturo že nad lediščem, rov do tja pa je bil poledenel in zato precej zdrsen. Od tod se je zrak spuščal po Zveznem rovu do Vzhodnega sifona in nato nazaj po breznih pod strop vhodne dvorane, kjer je imel že +4,5 °C. Na samem vhodu so tedaj s stropa viseli slikoviti ledeni kapniki (mi pa seveda brez fotoaparata), na katerih so bili izrastki – nekakšni »heliktiti«. Hitrost krožečega in ogrevajočega se zraka na izhodu iz Vzhodnega rova je bila ocenjena na okoli 0,5 m/s, termična moč pa na 2 kW. Da se v jamah pojavi kroženje zraka kot posledica ogrevanja oziroma ohlajanja zraka v njih, je očitno dovolj že primerno visok vhod in konfiguracija terena pred njim.
Arheologija
ko razpoko v jami. Preživeli naj bi kasneje na novo osnoval vas. Današnji prebivalci Luč s priimkom Pajk pa naj bi bili njegovi potomci.« Omenjena razpoka v zgodbi je verjetno kamin K 2. P. Jamnik je s prijatelji v Lučki jami 2 opravil tudi manjši izkop (sonda 3 × 1 m). Med drugim je naletel na dva vkopa, ki »sledita kapu jame in sta bila nedvomno narejena z namenom postavitve kolov (palisadna stena?), s katerimi so zaprli vhod.« To pojasnjuje, čemu pravijo domačini predelu, kjer so vhodi v Lučko jamo 1 in 2, tudi Stari grad. V eni od odkopanih plasti so naleteli »na večje število poznosrednjeveške in novoveške lončenine, železno pasno spono, žebelj, živalske kosti in ostanke štirih človeških skeletov. Človeške kosti so bile pomešane med seboj in o pokopih ni bilo sledu«. Antropološka analiza je pokazala, da kosti pripadajo dvema otrokoma ter odrasli ženski in moškemu (opravila jo je dr. Petra Leben - Seljak). Po mnenju P. Jamnika je Lučka jama 2 novo arheološko najdišče, ki z najdbami kaže na časovno ločeno poselitev jame skozi različna arheološka obdobja. Plasti, ki še niso odkopane, ostajajo zanimive tudi za od-
Ko je pred leti znani ljubitelj eneolitika P. Jamnik iskal primerne lokacije za svoja raziskovanja, smo mu omenili tudi Lučki dol. Rezultati so bili presenetljivi, najprej pa zgodba iz turških časov, ki jo je povedal Franc Berlan, nanaša pa se ne Lučko jamo 2. »V času turških vpadov naj bi se prebivalci takratnega zaselka ob nevarnosti prihoda Turkov skrili v jamo. Ko so se nekoč tako poskušali skriti, je eden od domačinov začel teči proti jami šele, ko so Turki že prišli v dolino. Videli so, kam beži, zato so šli za njim, našli jamo in v njej pobili vse prebivalce razen enega, ki se mu je uspelo zavleči v ne- Visoka voda bruha iz izvira pod Jamo v gradu (Lučka jama 2). Foto: Tomaž Petek
39
bilten 01 prvi.p65
39
10.2.2004, 12:56