Page 39

Raziskave lesk. In še po nečem je znamenita naša Radenščica. Ko začne teči iz Jame, s seboj navadno prinese tudi lepo število človeških ribic, s katerimi pa imajo menda največ veselja vaške kure. Kot rečeno, se pojavi Radenščica zgolj ob visokih vodah. Kje so njena pota ob nizkih vodah, se nam pa dandanašnji niti približno ne sanja. Pred drugo vojno je bilo opravljeno sledenje z bajalico med Viršnico in izvirom Krke (ing. A. Hočevar in brat pokojnega A. Podržaja iz Gradička ob Krki, ki mi je to tudi povedal). Kje so zapisi oz. načrti o tem sledenju, mi ni znano, možno pa je, da so založeni kje v arhivih nekdanje Zveze vodnih skupnosti. Druga največja dolenjska jama Viršnica je oddaljena le slaba dva kilometra, vanjo pa teče Šica oziroma Raščica, ki izvira izpod Sv. Gregorja. To je silno zanimiva rečica, ki je ob nizki vodi dolga kakih 15 km (odvisno v katere požiralnike odteka), ob visoki, ko poplavi Dobrepolje, pa kar 30 km. Tedaj se temeljito spremeni tudi hidrologija zaledja zgornjega dela reke Krke. Tako lahko sklepamo, da iz Jame tečejo njene visoke vode, zelo verjetno pa tudi visoke vode iz cele Grosupeljske kotline (Zelenka, Dobravka, potoki iz okolice Žalne oziroma Velike Loke). Točen odgovor verjetno še dolgo ne bo znan, marsikaj pa bodo, upajmo, razkrile potapljaške raziskave, kar se je že zgodilo tako v Viršnici kot v Jami v Lučkem dolu. V obeh primerih gre za zahtevne akcije. Viršnica je dolga in blatna, Jama pa relativno lahko dostopna (praktično do vhoda se lahko pripeljemo z avtomobilom), pač pa so težave v jami z dostopom do sifona zaradi nizkega stropa (mišljen je Zahodni sifon oziroma Vodnjak, do Vzhodnega sifona je dostop lažji). Kot je bilo že omenjeno, se je verjetno prvi v Vodnjak potopil M. Krašovec (8. junija 1980) v času, ko smo imeli pred Jamo tabor ob XI. zborovanju slovenskih jamarjev

in raziskovalcev krasa. Cirkus ob potopu je samo dogajanje na taboru seveda zelo popestril, kajti vreme je bilo »kilavo«, kasneje pa je začelo še izdatno deževati. Gladina vode v Vodnjaku je bila tedaj 8 m pod robom (kota roba je 300 m n. m.), potopil pa se je 24 m globoko (kota 268 m n.m.). Poročal je, da je videl številne proteuse, med njimi nekaj »solidnih« primerkov. Konec leta 2000, potem v začetku leta 2001 in končno v letu 2003 je M. Mihailovski v Vodnjaku opravil več potopov. Kako leta bežijo! Prej pa dvajset let nič. Navpičen potopljen rov v dveh stopnjah ga je pripeljal do poševnega rova večjih dimenzij (po njegovi oceni je bil presek okoli 8 × 12 m). Potopil se je 47 m globoko (cca. 245 m n.m.). In seveda ponovno množica proteusov. Smer rova? Proti zahodu. Nadaljevanje: upajmo, da sledi. Prvi načrt Luške jame, kot jo imenuje, je napravil Alfred Šerko že leta 1937 v merilu 1:250, na njem pa piše: »Skica«, čeprav to očitno ni. Brez meritev se take skice pač ne da izdelati. Gre za, kot rečeno, zelo dober tloris z vrisanimi določenimi rovčki v sektorju B, ki jih ni oz. meni niso znani, pač pa manjka Zahodni rov ali Rov lončevine. Iz zapisnika ni razvidno, da bi opazili oziroma izmerili različne nivoje gladine vode v obeh sifonih, pač pa so že tedaj dognali ne ravno običajno pretakanje vode po jami. Ob najnižjih opazovanih vodostajih je gladina v Vodnjaku po naših meritvah dva metra nad gladino v Vzhodnem sifonu, ob Šerkovem obisku pa je bila gladina vode v Vodnjaku le pet metrov pod robom. Ko začne voda naraščati, se iz Vodnjaka najprej pretoči po Zveznem rovu (ta rov je proti pričakovanjem mestoma kar prostoren) proti Vzhodnemu sifonu. Ob še večjemu pretoku voda poplavi spodnji del Vhodne dvorane in teče po Vzhodnem rovu – ki je bil ob melioracijskih delih precej razširjen, kar se še danes brez težav opazi – in

37

bilten 01 prvi.p65

37

10.2.2004, 12:56

Profile for JK Zeleznicar

Bilten št. 23, letnik 2003  

Bilten št. 23, letnik 2003

Bilten št. 23, letnik 2003  

Bilten št. 23, letnik 2003

Advertisement