Page 110

Vtisi bolj blag način kot danes. To so bili časi, ko se je poslovalo bolj na zaupanje, o velikih barabijah ni bilo slišati, ljudem pa načeloma tudi ni kaj dosti manjkalo. Vprašanje o tem, kdo na koncu v resnici plača, ni bilo tako zelo bistveno – živeli smo v resnični deželi sanj delavcev in kmetov. Tudi s finančnim poslovanjem JKŽ ni bilo nič narobe, le denarja v blagajni praviloma ni bilo nikoli preveč. V blagajniškem poslovanju JKŽ je prišlo, kolikor vem, le do enega neprijetnega pripetljaja v zvezi s klubskim denarjem. Štorija je naslednja: zdaj že pokojni član JKŽ je sunil društveno štampiljko in si ožigosal splošne naročilnice, z njimi pa enostavno stopil v trgovino in si nakupil znatnejši kup živeža za domov. Tedaj se je pač poslovalo drugače – v trgovino si prišel z nekim brezveznim listkom in že si lahko prevzel 100 kvadratnih metrov anhovskih salonitk ali pa 100.000 prozornih polivinilnih vrečk. Podpisal si dobavnico o prevzemu blaga in hajdi z robo v svet... In zato: Blagajništvo je sila resna stvar. Finančni promet moraš imeti pod kontrolo, da zmoreš ob obračunu izdaviti bilanco. Leninova misel uči: »Zaupanje je lepa stvar, a kontrola je še boljša«. Dvakrat sem bil izvoljen za člana nadzorne komisije, ki je pregledovala finančno poslovanje društva. Blagajnik je bil tista leta naš preizkušeni bančnik Vito Hussu - Sokol. Pregledovanje poslovanja se je izvedlo na njegovem domu, za belo okroglo mizo v kuhinji. Nadzorniki smo se dodobra nacedili piva, vsak je pokadil pošastno veliko cigaret in tako smo z vso vnemo ves večer pregledovali neke blagajniške knjige, ki pa de facto sploh niso obstajale. Sokol je na mizo polagal šopke računov, ki jih je zmečkane vlekel iz polivinilnih vrečk ter jih pred komisijo ravnal in gladil. Potem smo malo preračunavali, na koncu pa nekaj podpisovali in vse je bilo OK, tako za JKŽ, kot za SDK (Služba družbenega knjigovodstva).

A Sokol se je posla z leti nažrl. Na naslednjem občnem zboru smo iskali novo žrtev – novega blagajnika. Potem vse tiho je bilo... kar nekaj časa... Vsi pa smo vedeli, da bo nekdo moral to delo podedovati. In ko so se oči zbranih uperile vame, sem takoj vedel: »Dragi moj, mrzel si...« in isti večer sem prevzel kovinsko blagajno in funkcijo. Postal sem blagajnik JKŽ in si rekel, da bom nalogo vestno opravljal, da bom malo posodobil način knjigovodstva in da računov zagotovo nikoli ne bom tlačil v polivinil vrečke. Nikoli. Poslovanje sem uredil zgledno. Uvedel sem blagajniški dnevnik, z gotovino posloval le v nujnih primerih. Sokol mi je prva leta še pomagal pri sestavi bilance uspeha – poročila za SDK. Pa sva ga vedno nekaj polomila, vselej so z SDK prihajale zahteve po popravkih. Nikoli jim ni bilo prav in vedno so referentke z SDK bentile nad Alešem Lajovcem, glavnim podpisnikom, naj zaboga uredi zadeve. Kaj moreš, tistega papirja še danes ne bi znal izpolniti zadovoljivo. Dolga leta zapored smo ponavadi zaslužili in zapravili kvoto današnjih 300.000 SIT na leto. Okoli 80.000 SIT smo porabili za pripravo občnega zbora, nekaj denarja je šlo za Bilten, jamarsko šolo in nenazadnje za nov, a stalen strošek – najemnino prostorov na Hrvatskem trgu, ki smo jo začeli plačevati ob preselitvi v talno zaklonišče. Uvedel sem plačevanje članarin preko položnic, da bi bilo poslovanje bolj pregledno, tudi posle s sponzorji smo urejali na podlagi pogodb in praviloma preko SDK. Zadnja leta smo pridobili zanesljivega donatorja – mestno civilno zaščito. Denar s tega naslova je razdrobljeno, a z gotovostjo prihajal preko celega leta in decembra smo vsakokrat hiteli kupovat jamarsko opremo, da bi podarjeni denar v resnici porabili. Tako so tekla leta, večjih nepravilnosti ni bilo. Na okencu SDK so se menjala dekleta, mnogo čednih deklic se je v dolgih letih zvrstilo za »šalterjem« na Miklošičevi. Na četrtkovih

108

bilten 01 prvi.p65

108

10.2.2004, 12:56

Profile for JK Zeleznicar

Bilten št. 23, letnik 2003  

Bilten št. 23, letnik 2003

Bilten št. 23, letnik 2003  

Bilten št. 23, letnik 2003

Advertisement