Page 107

Vtisi Ker sva v bivak prispela dokaj zgodaj, okrog 19.30 ure, tam seveda ni bilo nobenega. Fantje iz prve ekipe so se še zadrževali globlje, kjer so opremljali spodnje stopnje proti Dvorani Don Ermenegildo. No, najino delo je bilo za tisti dan končano. Detajlno sva poslikala vse do –900 metrov globine, sklenila sva se malce okrepčati in predvsem počakati na prvo ekipo. Vrnili so se okoli 21. ure in v popolnoma zasedenem bivaku so že pričele krožiti najrazličnejše jamarske zgodbe. Z Dejanom sva še kolebala ali stopiva še isti večer do –1000, če zaradi drugega ne, pač zato, ker je treba, vendar je na koncu zmagala lakota in dobra družba. Na žalost pa so proti večeru po voxu v tabor začele prihajati bolj pesimistično obarvane novice. Marinškova ekipa, ki se bo jutri začela spuščati v jamo, potrebuje prazen bivak in jamo, zato vsi ven! Ni nam ostalo drugega, kakor da se po dobrem spancu odpravimo proti izhodu. Po solidno prespani noči smo se v zgodnjem popoldnevu odpravili ven. Dejanu in meni je družbo delal še Matej Dular in tako smo se počasi začeli vzpenjati. Vsak je bil dodobra otovorjen s transportko, Matej in Dejan še dodatno z vsak po tremi spalnimi vrečami, jaz pa ovešen s fotografsko opremo. Vzpenjanje se je zoprno vleklo, pa tudi večdnevno neprestano skakanje v takšni jami jamarja kar primerno utrudi. Privlekli smo se do prvega bivaka, kjer sem prvotno še namevaral morda tudi prespati, vendar sem moral te načrte hitro opustiti zaradi polnega bivaka. Spet. Ni ostalo drugega kot da smo se po krajšem okrepčilu zopet podali naprej proti izhodu. Pa se je vse skupaj zelo zavleklo, zadnje ožine pred vhodnim breznom so postajale čedalje težje premagljive. Utrujenost pač rada pobira svoj davek. Končno smo se privlekli do vhodne dvorane, kjer smo opazili, da manjka vrv. Preiskali smo vse stene, klicali proti izhodu, a odgovora ni bilo. Slušalko voxa smo pustili v

Kamnita glava v Dvorani carja.

prvem taboru, zato na jamski telefon nismo mogli računati, poskušali smo tudi z raznimi kavbojskimi varijantami, pa seveda nobena ni pomagala. Ni nam preostalo drugega, kakor da si pripravimo zasilna ležišča. Na srečo sta Matej in Dejan nosila vsak po tri spalne vreče, v katere smo se z užitkom zavlekli.

Prijetna družba v bivaku na –900 m globine.

105

bilten 01 prvi.p65

105

10.2.2004, 12:56

Profile for JK Zeleznicar

Bilten št. 23, letnik 2003  

Bilten št. 23, letnik 2003

Bilten št. 23, letnik 2003  

Bilten št. 23, letnik 2003

Advertisement