Page 26

Raziskave

Predjama ALEŠ LAJOVIC

P

redjamski grad je edinstven gradbeni, arhitekturni in krajinski spomenik v evropskem merilu, ki je po čudežu srečno preživel vse zgode in nezgode preteklega tisočletja. Prvotno ime gradu je bilo Jama (nemško Lueg), današnja raba v obliki Predjamski grad pa je novejšega datuma, ko je grad prevzel ime naselja, ki je nastalo okoli njegovih gospodarskih poslopij pred Jamo. Jamarji poznamo Predjamo predvsem po jamskem spletu, ki grad z vseh strani dobesedno obkroža. V 150 metrov visoki steni, sredi katere čepi grad, je več vhodov v splet. Nekaj časa je bil precej popularen tisti, ki ga je uporabljal Erazem Lueger iz znanih razlogov med obleganjem. Gre le za okoli 20 m dolg navpičen rov, ki vodi na plano nad gradom. Dolgo so turistom razkazovali le rove neposredno za gradom, dostopne skozi Konjski hlev (tudi Valvasor). Vetrovna luknja je bila prebita šele v dvajsetih letih preteklega stoletja in tako odprt prehod v notranje dele Predjame. Vzhodno od spleta je bila raziskana 1319 m dolga Jama v grapi, v katero teče Belška voda in za katero se je vedelo, da priteče v Vzhodni rov spleta. Že leta 1964 je Mike Boon prodrl okoli pol kilometra daleč v Ponoru Lokve, to je ponikalnice, ki zapusti sončno svetlobo natančno pod gradom. Napravil je tudi skico rovov, ki jih je odkril, vendar se ta v obstoječe načrte nekako ni prilegala. Potem je bil tekom let odkrit tudi Hrušiški rov. Avtor tega sestavka se je v prvem sifonu Lokve namakal s somišljeniki sredi sedemdesetih let. V spominu so mu ostali predvsem precej veliki raki natančno pod steno in »kava« v sifonu, kjer je vidljivost segala natanko do šipe maske. V 38. številki vseslovenske revije Naše jame smo skušali zbrati vse, kar smo do tedaj

24

vedeli o Predjami z jamarskega stališča in sešteli znane metre rovov ter prišli do številke 8047. In smo mislili, da smo s Predjamo do nadaljnega opravili. Figo! Kmalu potem se je namreč našemu svetovnoznanemu »ferajnu« priključil izjemni potapljač Tomo Vrhovec s somišljeniki (Matej Mihailovski, Igor Vrhovec itd.), nekaj pa jih je našel tudi v klubu (predvsem Igor Perpar, Špela Klemen). Njega razne »kave« niso niti najmanj motile in tako so se v Predjami začeli nabirati metri, kaj metri – kilometri novih rovov. S spletom je bila povezana Jama v Grapi, glavna odkritja pa so bila ob Lokvi – dvorana Norik sub, dvorana Klemen, Ata Smrk (to je ime sifona, da ne bo pomote), Plaža itd. In Tomo je meril, risal in pisal zapisnike. Navadno po akciji, pozno v noč (seveda brez pomoči ostalega članstva vse to ne bi bilo mogoče). Brez dvoma je bil gonilna sila raziskovanja Predjamskega spleta, ostali smo se priključili bolj tako, če smo imeli čas. In nabralo se je preko 13 km rovov, Predjama pa je postala drugi najdaljši splet v Sloveniji. V zadnjem času je bilo raziskanih še okoli štiristo metrov novih rovov (JK Borovnica, Luka Čeč). Jure Hajna, član slednjega društva, sicer pa uslužbenec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni je na osnovi obstoječih načrtov zadevo digitaliziral in nam tloris Predjamskaga spleta prijazno dovolil objaviti. In naprej? Toma ni več med nami, ostali akterji potapljaških raziskav pa so glede na zadnje dogodke tudi postali previdnejši. Verjetno se bo treba bolj posvetiti Črnjavski dolini in iskanju dihalnikov, čemur smo že doslej posvečali precej pozonosti, in skušati priti v sistem od zgoraj, saj je zadnji sifon na Lokvi – Ata Smrk precej zaguljen. In precej daleč...

Bilten št. 22, letnik 2001  

Bilten št. 22, letnik 2001

Bilten št. 22, letnik 2001  

Bilten št. 22, letnik 2001

Advertisement