Page 1

V IMENU LJUDSTVA Samozalo•ba 1


V Sloveniji je bilo od samoosvojitve do danes izrečenih preko 2.000.000 pravnomočnih obsodb. To knjigo posvečam vsem po krivem obsojenim na slovenskih sodiščih.

Domneva nedolžnosti je pravni instrument, ki (kot še lahko preberemo na Wikipediji) po francoskem kardinalu in pravniku Jean Lemoineu ohranja človečnost sodišč, ker uveljavlja načelo, da ljudje večinoma niso hudodelci, s čimer ohranja zaupanje v ljudi. Zato je vselej treba upoštevati razbremenilne dokaze in dosledno vztrajati, da organi pregona (država) ne morejo že kar vnaprej podpreti svoje trditve. A pri nas, kot rečeno, se prav na tej točki porajajo usodni dvomi, kar meče temno luč na delovanje pravne države. Pri nas se namreč vedno bolj zdi, vedno bolj upravičeno zdi, da je bilo vse zmenjeno že vnaprej. Vedno bolj se zdi, da imamo pri nas opraviti še z eno privatizacijo, privatizacijo pravne države – zasedbo države s strani partikularnih, sebičnih interesov. Domneva nedolžnosti pomeni, da obtoženi stranki sploh ni treba zbirati dokazov za njeno nedolžnost, niti s prstom ji ni treba migniti v tej smeri – pri nas pa se, kot rečeno, obtoženi celo morajo boriti za verodostojnost teh dokazov na sodišču. Z zbranimi dokazi se morajo boriti zoper besedo policajev ali koga drugega. Zakaj se sodišče poigrava z usodo sodstva v Sloveniji? Domneva nedolžnosti je temeljna pravica v vseh sodobnih demokracijah in je vključena v temeljne dokumente vsake države in tudi Evropske unije. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Svetu Evrope (člen 6. 2) celo pravi, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom. Konvencija je zavezujoča za vse člane Sveta Evrope, tudi za Slovenijo! Vir: Koordinacija mariborskih vstajniških skupin - Podpisniki: Zofijini ljubimci, 29. oktober, Kreativna skupina, Strateška skupina, Skupaj za Maribor, OZM

Besedilo in fotografija: Matjaž Chvatal Samozaložba, Trstenik, 2013 E-knjiga

To knjigo ali dele te knjige lahko svobodno objavljate, tiskate, printate, razmnožujete, razpošiljate in uporabljate v vse vrste nekomercialnih namenov. 2

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-94(0.034.2) 34.096(0.034.2) CHVATAL, Matjaž Avgijev kurnik [Elektronski vir] : v imenu ljudstva / besedilo in fotografija Matjaž Chvatal. - El. knjiga. - Trstenik : samozal., 2013 ISBN 978-961-276-729-7 (pdf) 266853632


KAZALO UVOD 4 PRITOŽBA 5 NAJBOLJ SRHLJIV TELEFONSKI RAZGOVORV MOJEM ŽIVLJENJU 7 VKLENJENA ZARADI KAJENJA 9 NAVEDBE O POLICIJSKEM NASILJU ABSOLUTNO NE DRŽIJO 10 VKLENJENA ZARADI ENEGA SAMEGA DIMA 11 ZDRAVNIŠKO POTRDILO PETRE VENCELJ 12 KRETEN, DRHAL, GOVEDO 13 O TEM IN ONEM ... 16 KRONOLOGIJA POIZKUSOV VROČANJA POŠILJK S SODIŠČA 22 LOV NA LJUDI 29 ZAPOR 33 JAVNA OSRAMOTITEV 34 PRISILNA PRIVEDBA BREZ ODREDBE ZA PRIVEDBO 37 SODNICA MILENA TURUK IN PRVA KAZENSKA OVADBA 39 ŠE DRUGA KAZENSKA OVADBA 43 ODVZEM VOZNIŠKEGA DOVOLJENJA 44 PRITOŽBA 45 SODNI PROCES ALI KOMEDIJA? 50 UVERTURA: “DA BO VSE ZAKONITO ...” 51 KOMEDIJA “DA BO VSE ZAKONITO ...” 52 - ZAGOVOR OBDOLŽENE PETRE VENCELJ 52 - ZAGOVOR OBDOLŽENEGA MATJAŽA CHVATALA 54 - DENARNA KAZEN PO SOLZIVCU IN PENDREKU 68 - PRIČANJE OŠKODOVANCA DANILA ŠENKA 69 - KONČNA BESEDA TOŽILKE 100 - KONČNA BESEDA ZAGOVORNIKA BATINIČA 101 - KONČNA BESEDA ZAGOVORNIKA SEVERJA 103 - KONČNA BESEDA POOBLAŠČENCA OŠKODOVANCEV 106 - KONČNA BESEDA OBTOŽENE PETRE VENCELJ 107 - KONČNA BESEDA OBTOŽENEGA MATJAŽA CHVATALA 107 SODBA 109 kOMENTAR O SODBI 139

3


UVOD Ime mi je Matjaž Chvatal. Star sem 53 let. Po poklicu sem pisatelj in knjižni založnik. Zadjih pet let so mi na Okrožnem sodišču v Kranju sodili zaradi dveh kazenskih ovadb, objave dela mojega zapiska v medijih (Slovenske novice, Večer, Gorenjski Glas …) in zaradi napisanega mnenja – pritožbe zoper policaja Danila Šenka. Obe kazenski ovadbi sta podani od iste osebe – od prizadetega policista. V petek, 15. marca 2013 mi je sodnica Milena Turuk po dolgem sodnem procesu, ki naj bi me prepričal v zakonitost, izrekla kazen: 3 mesece in 15 dni zapora na dve leti pogojno, Petri Vencelj pa 3 mesece zapora na dve leti pogojno! Ta kazen mi je bila izrečena zaradi PISANE BESEDE, zaradi napisanega mnenja in misli. S to kaznijo mi je jasno dano v vednost, da ne smem več zapisovati ali bognedaj objavljati svojih mnenj. . V praksi to pomeni, da moram takoj prenehati s pisanjem ali objavljanjem kakršnih koli tekstov in verjetno tudi fotografij. Prav vse je lahko žaljivo, če nekdo želi celo reč predstaviti na tak način. V takem primeru je prav lahko žaljivka tudi, če rečem “gospod”, kar je sodnica v prav v tej sodbi bistroumno dokazala, ali če ima marjetica na fotografiji krivo steblo ... Sodnica mi v svoji sodbi velikodušno dovoljuje, da lahko objavljam le še v knjigah.. Čeprav sem knjigo napovedal že na sodnem procesu, pri tem svojem zapisu verjetno ni niti pomislila, da lahko napišem tudi knjigo s takšno vsebino. To zgodnbo sem zapisal v pičlih 14 dneh. Časa res ni bilo veliko. 15 dnevni pritožbeni rok je prekratek, dabi dovoljeval stavritev nastanek resnejšega dela. Zgodba o oslovskem sojenju v Kranju je pred vami, prav taka kakršno sem včeraj poslal kot pritožbo zoper sodbo in sodni proces na Okrožnem sodišču Kranj, Opr. št. 1 K .

4


Kranj

Matjaž Chvatal

AVGIJEV KURNIK Najmanj 15 let je minilo od mojega zadnjega prometnega prekrška. V teh letih sem se veliko vozil naokoli po Sloveniji, obiskoval kraje, znamenitosti, zanimivosti in pisal o tem. V tem času je izšlo skoraj 70 mojih avtorskih knjižnih izdaj v vseh pomembnejših jezikih tega sveta. Težav s policijo nisem imel prav nobenih. Tudi ustavljali me niso. Večkrat so mi celo pomagali z informacijami. V spominu imam le nekaj neprijetnih srečanj s policijo, vendar noben od njih ni bil provokativen. Tudi v Kranju nisem imel nobenih težav. Res pa je, da že več kot 20 let ne živim več v Kranju. Prva leta me je še vleklo tja, potem pa vedno manj in manj. Zato sem tudi prihajal vse redkeje. Z leti so se prekinili tudi stiki z ljudmi. Po dvajestih letih jih je ostalo le še nekaj. Jeseni leta 2007 sem aktivno delal na terenu. Pripravljali smo fotografski in podatkovni material za novo knjigo Gorenjska vodnik. S sodelavko sva bila na terenu prav vsak dan. Ali v dogovorih in sestankih z župani gorenjskih občin, z občinskimi zavodi za turizem, s turističnimi društvi, župniki in številnimi drugimi, ki sva jih srečevala na svojih poteh. Od vseh sva dobivala nove podatke in seveda preverjala že napisano. Material se je hitro nabiral, delo na knjigi pa napredovalo. Ko se je topla indijanska jesen umaknila hladnemu in neprijetnemu jesenskemu dežju, sva se po prihodu s terena nekajkrat zatekla v tedanjo kadilsko sobo v kafiču sodelavkinega nekadanjega sošolca in mojega prijatelja (takrat sem mislil, da je, danes vem, da ni!). Tam sva se večkrat pogovarjala o migracijah ljudstev skozi Slovenijo in po Balkanu. Sodelavkina diplomska naloga je bila prav na temo politične migracije. Zato o tem veliko ve, pa še dober sogovornik je. Teme teh pogovorov so se razvijale in zajele še marsikaj obrobnega in tudi tistega iz javnosti prikritih delov zgodovine. Razlog za te debate je bilo neverjetno veliko število belih čepic v Kranju v tistem času. V prvih hladnih dneh se je zgodil prvi neprijetni incident s kranjsko policijo. Po telefonu so klicali mojo ženo in jo spraševali, kaj je počela v Zalogu pri Cerkljah v cerkvi? 5


Zalog pri Cerkljah

Ona nič. Tam sva bila s sodelavko, z ženinim avtom. Tako jim je povedala. Povedala jim je pa tudi kaj delamo, kdo smo in da je doma iz sosednje vasi. A vi na policiji res nikoli nič ne preverite in vedno skačete na prvo kost, ki vam jo kdo vrže? Naslednji dan so se pri nas doma oglasili kriminalisti. Žena je bila doma, s sodelavko sva bila pa na terenu. Še enkrat jim je morala podrobno vse razložiti, pokazati in povedati kdo smo in kaj delamo. Šele potem so ji povedali, da so v zadnjem času zelo pogosti vlomi v cerkve in da so prišli zato, ker je neka gospa iz Zaloga pri Cerkljah telefonirala, da okoli cerkve hodijo sumljivi ljudje. Sumljivi? V cerkev sva šla z mežnarco, pa še smejali smo se, ker smo si pravili vice povezane z župnikovo zbirko plastičnih, mavčnih in drugačnih angelčkov. Te ima razobešene povsod po cerkvi. Tisoče malih obrazkov zre na obiskovalca iz vseh kotov in z vseh sten. Naslednji incident se je zgodil, ko mi je neko nedeljo zvečer, že pozno v decembru, zazvonil mobilni telefon. Dvignil sem brez razmišljanja. Sladek in priliznjen glas na oni strani mi je povedal, da je s policije (imena se ne spominjam). Spraševal me je zakaj grozim neki Mariji. Kar debelo sem gledal. A da grozim? Komu pa grozim? To se mi je bliskalo, ampak v spominu je bila praznina. Kateri Mariji? Kaj grozim? Pogovor ni trajal dolgo. Potem me v zvezi s tem ni klical nihče več. Tisto s cerkvami in tudi tale čuden telefonski razgovor bi hitro pozabil, če ne bi bilo naslednjih dogodkov, ki so v naslednjih letih skrajno negativno vplivali na moje osebno življenje in žal tudi na mojo ustvarjalnost, s tem pa seveda tudi na moj dohodek. V nedeljo, 6. janurja 2008 sva že od jutra s sodelavko trdo delala na tekstih za knjigo Gorenjska. Ona doma v Kranju, jaz doma na Trsteniku, povezana prek interneta. Okoli 17. ure, ko je bila že trda tema, sva prekinila in se zmenila, da nadaljujeva naslednje jutro. Sodelavka je rekla, da bo najprej nekaj pojedla, potem bo šla pa malo na zrak. Tudi sam sem bil zelo utrujen od celodnevnega dela. Naredil sem kratek postanek pri hladilniku in odšel v posteljo. Zaspal sem še pred šesto. Iz globokega sna me je zbudila žena in rekla, da me po telefonu kličejo s Policije. 6


NAJBOLJ SRHLJIV TELEFONSKI RAZGOVOR V MOJE ŽIVLJENJU IN PRIMER PETRE VENCELJ Ta zapis spodaj, je nastal v noči po tem telefonskem razgovoru. Zapisal sem ga v tretji osebi.. Kriminalista Danila Šenka pred tem nisem poznal. Še vedel nisem, da obstaja. Zadnjih pet let, vse od tega telefonskega razgovora naprej, pa ta človek zame predstavlja pravo nočno moro. Do danes sem ga srečal le tri krat na sodišču in enkrat v Kranju, vendar ga ne želim več srečati. Ob takih ljudeh mi preveč hitro postane slabo. Telefonski pogovor med kriminalistom Danilom Šenkom in Matjažem Chvatalom se je zgodil v nedeljo, 6. januarja 2008 Ob približno 19.45 uri je kriminalist Danilo Šenk poklical na domačo številko Matjaža Chvatala. Na telefon se je oglasila žena Mira. Danilo Šenk ji je zelo prijazno povedal, da so priprli njegovo “prijateljico” in da naj pokliče k telefonu Matjaža Chvatala, ker želi govoriti z njim. Mira Chvatal mu je povedala, da Matjaža ta trenutek ni doma, vendar se bo kmalu vrnil. Vprašala je, na katero telefonsko številko lahko pokliče kriminalista Šenka. Ta je odvrnil, da ga ne more poklicati. Zato bo on poklical čez 15 minut. Kriminalist Šenk je klical ob približno 20.15 uri. Tokrat se je na telefon javil Matjaž Chvatal. Šenk je s pretirano prijaznostjo povedal Chvatalu, da so ob 18.30 uri priprli njegovo “prijateljico”, ki je močno pijana kršila javni red in mir. Tedaj se je iz ozadja zaslišalo kričanje Petre Vencelj. Chvatal je takoj prepoznal njen glas. Histerično je kričala, da ni pijana, da jo boli, da hoče zdravnika … Kriminalist šenk je nadaljeval v osladno hahljajočem tonu povedal Chvatalu, da so proti Petri Vencelj prejeli kar tri prijave in da jih je močno užalila, zato jo bo tožil tudi osebno in za to iztržil vsaj 1.000 EUR. Petra Vencelj je v ozdnju še vedno kričala. Chvatal jo dobro pozna, saj sta sodelavca in prijatelja. Zato je po njenem glasu vedel, da ni šlo za pijansko vpitje ampak je gospa doživela živčni zlom. Chvatal je opozoril kriminalista Šenka na poškodbe gospe Vencelj. Šenk je odvrnil, da ve za poškodbe, ker jim je to povedala že sama. Chvatal mu je povedal, da gospa Vencelj jemlje močna zdravila in da zato sploh ne pije alkohola. Pa še delala sta skupaj do 17. ure. Zato mu je rekel, da mu ne verjame, da je pijana. Vprašal je, če so naredili alkotest. Šenk je zanikal, vendar je kljub temu še naprej vztrajno trdil, da je gospa Vencelj močno pijana. Potem je Chvatal vprašal Šenka, če lahko pride po gospo Vencelj in jo odpelje.

7


Šenk je odvrnil, da je ne bodo spustili, ker je gospa Vencelj močno pijana. Rekel je, da jo bodo pridržali za 24 ur. Iz ozadja se je še vedno slišalo kričanje Petre Vencelj. Še vedno je histerično kričala, vmes jokala z glanimi izbruhi, hlastala za zrakom … slišal pa se je tudi moški smeh in glas, ki je gospo zmerjal s komunajzarsko prasico in kurbo. Petra pa je kričala: “svije fašistične, vi niste policaji ampak navadna drhal, mojo babico so na tak način mučili gestapovci … fašisti ste … Chvatal je tedaj Šenku rekel, da ima Petra prav, da so res fašisti in potem, po Šenkovih provokacijah to še potrdil. Šenk se je posmejal in Chvatalu je rekel, da ga bo počakal, ga legitimiral in potem ga bo kaznoval zaradi zmerjanja uradne osebe s fašistom. Potem ga bo pa še zasebno tožil za mastno odškodnino. KONEC POGOVORA!

Sodelavka torej ni imela tako mirnega večera. Odšla je v kafič, kamor sva nekajkrat prišla zato, ker sva tam lahko kadila. Sedla je, naročila pijačo in prižgala cigareto. Natakar je skočil proti njej, ji iz rok iztrgal cigareto in jo pomečkal, potem ji je pa med prepiranjem prisolil klofuto. Tako se je ta nesrečna zgodba čisto zares sploh začela. Ko je Petra zapustila lokal, je natakar poklical Policijo. Prišli so zelo hitro in dva silaka sta se spravila na drobno Petro, jo vklenila, premikastila in vrgla v marico. Potem so nekaj ur psihično mučili na Policijski postaji Kranj. Ponoči so Petro izpustili. Do jutra sve veliko govorila po telefonu. V takem stanju, kot je bila, šokirana in pretresena, polna fizičnih bolečin in psihično povsem na dnu, se je počutila ranjeno, umazano, skrajno prizadeto … Zdelo se ji je, da so ji storili silo. Pripovedovala mi je tudi, kako so policaji na postaji kadili, kako je dva mlajša policaja, ki sta jo prišla pogledat, prosila za cigareto, pa je dobila le odgovor: “Gospa počakajte, da bo šel tisti norec domov, potem vam jo bom dal.” V prvem jutranjem svitu sem po emailu razposlal obvestilo medijem. Pogovori z novinarji so sledili že naslednji dan. Sprejela sva jih pri Petri doma, na Glavnem trgu v Kranju. Zvečer sva odšla v Teater Caffe. Za šankom je bil natakar, ki je prejšnji večer napadel Petro. Čisto prijazno sem ga vprašal, kaj se je zgodilo prejšnji večer, pa me je nadrl, da me to čisto nič ne briga, da je to njegova stvar in stvar policije. Potem je zahteval, da odideva iz lokala. Nisem si mogel kaj, na vratih sem se obrnil in mu zabrusil, da ni vreden niti pljunka! Članki o brutalnem policijskem ravnanju proti Petri Vencelj, so bili že čez dva dni objavljeni v vsej večjih slovenskih časopisih. Odmevi na njih pa zastrašujoči. Veliko ljudi, ki so bili pretepeni s strani policijskih nasilnežev, je kontaktiralo z nama in čestitalo za pogum, ker sva si upala poklicati novinarje. Oni si tega niso upali. So raje plačali in sklonili glavo, da bi imeli mir.

8


9


POMEMBNO! Policisti so v svojih pričanjih na sodišču v marsičem potrdili Petrino verzijo dogodkov. Povedali so tudi, da Petre niso napotili v bolnico, niti niso poklicali rešilnega avtomobila, kot v svoji izjavi za medijo trdi komandir kranjske policijske postaje Mitja Herak. 10


11


12


13


Neko nedeljo zvečer pred petimi leti mi je po telefonu grozil človek, ki se je predstavil za policista. Resnični razlog zakaj mi je grozil in zakaj mi grozi še danes, mi nikoli ni bilo jasno in dvomim, da mi kdaj bo. Bistvene dele tega razgovora sem zapisal. Napisan opis telefonskega razgovora sem dal naslednji dan na razpolago medijem. Članki o tem dogodku so bili objavljeni v Slovenskih novicah, Večeru, Gorenjskem Glasu … Policija je v časopisih seveda demantirala in z lažnimi izjavami izničila težo njihove lastne prekoračitve pooblastil in kaznivh dejanj. Z lažjo se je izpostavil tedanji komandir Policijske postaje Kranj Mitja Herak in zaščitil svojo četico. Policisti pa so v svojih pričanjih kasneje na sodišču potrdili, da v glavnem drži Petrina zgodba, v javnosti objavljena Herakova pa bore malo! Dan po objavi člankov v medijih se je popoldne proti večeru na moje dvorišče pripeljala policijska marica. Dva mlajša policaja sta hotela govoriti z menoj, vendar sem ju nagnal. Kaj za hudiča se imam pa jaz za pogovarjat z dvema mulcema, ki ju je zagotovo poslal Šenk provocirat zaradi časopisnih člankov? “Če mi ima kaj povedat ali za vprašat, naj pride kar sam do mene,” sem mu po njiju poslal jasno sporočilo. Pa ga do danes še ni bilo na spregled. Nekaj dni po objavi člankov v medijih sva s Petro odšla na sestanek k temu lažnivemu kljukcu Mitji Heraku. Na Policijski postaji Kranj naju je sprejel Policist v civilu Miha Brelih. Povedal je, da bomo morali na Heraka malo počakati, med tem pa bi rad zaslišal Petro o dogodkih izpred nekaj dni, potem pa še mene zaradi tega, ker sem pred par dnevi plunil natakarja. To sem ga debelo pogledal: “Plunil? Kako pljunil?” “Pljunil v telo,” mi je odgovoril in potem v krakem in neprisiljenem tudi povedal, da se mu ne zdi logično, da bi pljunil tako daleč. Spet me je zanimalo kako daleč, pa ni povedal. Ko sem natakarju vrgel verbalni pljunek, sem stal pri vratih, natakar pa na drugem koncu prostora za šankom. Oddaljenost je tolikšna, da bi se ta pljunek zagotovo znašel v Ginessovi knjigi rekordov, če bi bil resničen. Tudi Petra je bila zaslišana zelo neformalno. Na začetku je Brelih povedal, da je proti njej vložena kazenska ovadba zaradi žalitve petih policajev. Petro je spraševal o njenih poškodbah in dogodkih okoli policijskega napada nanjo. Vse skupaj je trajalo pet minut in je bilo zelo neprisiljeno in podobno pogovoru starih prijateljev. Ves čas tega nenavadnega zaslišanja sem sedel poleg Petre, poslušal in molčal. Potem se je pogovoril še z mano o pljunku in na koncu prijazno povedal, da ne verjame, da sem natakarja res pljunil. Naivno sem mu nasedel in verjel, da je ta zgodba končana. Iz prostora za zaslišanje naju je odvedel v preddverje. Vstopili smo v dvigalo in se odpeljali nekaj nadstropij višje, do prestižne pisarne komandirja Policijske postaje Kranj. Mitja Herak naju je že čakal. Pogovoru je prisostvoval tudi Miha Brelih. Pogovarjali smo se o burnem odzivu na članke v časopisih. Naju s Petro je buren in čustven odziv bracev zelo presenetil. Pisali so nama in naju klicali. Poslušala sva številne podobne zgodbe o policijskem nasilju. Pripovedovali so nama tudi o Danilu Šenku in naju svarili pred njim. Od vseh je prihajalo enako opozorilo: pazita se ga, je maščevalen in nikoli ne pozabi! Mitja Herak je zagotovil, da naju ne bodo več vznemirjali in da bo poskrbel, da se tudi Šenk ne bo več vtikal v naju. Takrat sem mu naivno nasedel in verjel njegovim besedam. Pa se je že spet tako na debelo zlagal, da se kar kadi! Proti meni je bila že 9. janurja 2008 vložena kazenska ovadba zaradi žalitve. Na zahtevo Danila Šenka jo je napisal Miha Brelih, ki na tej postaji igra vlogo prekrškovnega organa.. Policajčka sta torej dobro vedela, da je proti meni vložena ovadba, ki je milo rečeno privlečena za lase, pa mi tega nista povedala. Niti me nista zaslišala v zvezi s tem. Nič, nobene besede, niti namiga.

14


Zgradba kranjske policije je

Ni preteklo veliko vode in že sem od kranjske policije dobil plačilni nalog 52 EUR, ker sem pljunil natakarja. Na papirju je bil podpisan Miha Brelih. Torej še en lažnivi kljukec s kranjske policije. Napisal sem pritožbo in kmalu dobil sodbo sodnice za prekrške Lidije Bajželj, ki me je s potrditvijo Brelihove verzije dogodka neuradno proglasila za svetovnega rekordeja v pljuvanju. Napisal sem dolgo pritožbo v kateri sem podrobno opisal potek dogodkov, pa ni pomagalo. Sodnica ni upoštevala prav nobenega dejstva, niti malenkosti v prid obrambe in me je nedolžnega še enkrat obsodila. Višina kazni 104 EUR. Teh papirjev nimam več. Davno nazaj so že šli v smeti in v pozabo. Niti sanjalo se mi ni, kakšna groza me v bodočih letih čaka zaradi tistega telefonskega razgovora s kriminalistom Danilom Šenkom. Prišla je pomlad. Delo na knjigi Gorenjska-vodnik, ki sva jo s Petro začela graditi poleti 2007 je zaradi teh dogodkov obstalo. Petra je dobivala vabila s sodišča in se udeleževala razprav. Okrožna sodnica Milena Turuk jo je obsodila v dveh sodbah. V prvi je materi samohranilki odvzela edinega otroka in ga dodelila potepuškemu očetu. V drugi kazenski, pa jo je obsodila zaradi klofute, ki jo je Petra prisolila hčeri. Zakaj neki bi mati to storila? Verjetno je imela preklemano dober razlog za to. Kaj bi storili vi, če bi vam 12 letna hči pobrala denar, ki ste ga s težavo nabrali, da bi plačali isti hčeri šolo v naravi. Res vas vprašam, kaj bi storili, če bi vaša hči ta denar zapravila za kozmetiko in celo za kozmetični salon. Jaz bi se najprej vprašal, katera kozmetičarka si je v obdelavo upala vzeti otroka, ki je prišel sam? Sodnica si s tem ni belila glave, pa tudi vest jo ni prav nič bolela. Petro je obakrat obsodila na enak način: ni upoštevala ali je pa izničila vse, kar bi lahko koristilo obrambi in porabila samo tisto, s čimer je lahko Petro maksimalno obremenila. To ni bilo sojenje, to sta bili inkvizicijski obsodbi! Sodnica Milena Turuk nima otrok. Njej so torej materinska čustva neznanka, krivica pa vsakdanjost. Zato ne more vedeti kakšne bolečine doživi mati, ko se ji zgodi kaj takega. Mislim, da si diletantska sodnica niti predstavljati ne more kakšno grozo in koliko nepopravljive škode sta prizadejali ti dve njeni krivični obsodbi.

15


O TEM IN ONEM ... Tisto pomlad leta 2008 se sprevidel, da v nori državi v kateri vladajo taki in drugačni lokalni norci, nikoli ne bom imel miru. Ker sem se s Petro med delom in predvsem med reševanjem njenih težav zapletev v kratko romanco, mi je razpadlo skoraj vse. Da bi se osebne zadeve vsaj nekoliko pomirile in predvsem zato, da bi lahko v miru zaključil izredno zahteven projekt, najtežji kar sem jih naredil do takrat, sem sklenil za nekaj časa oditi. Na upravni enoti sem se hotel odjaviti. Ampak, glej ga zlomka, niso me hoteli odjaviti. “Kje boste živeli?” so spraševali. “Povedati morate svoj novi naslov,” so mi še rekli. “Na morem vam povedati naslova, ker bom na čolnu,” “Ja gospod, na čolnu pa vendar ne morete živeti.” “Ha, ha, ha, kako da ne morem živeti na čolnu? Kako ne, če tam že živim najmanj 4 mesece na leto? Prav, potem bom pa živel v prikolici.” “Ne gospod, tudi v prikolici ne morete živeti, nima hišne številke.” “Kako da ne, če pa najmanj tretjina prebivalcev sveta živi na čolnih, v prikolicah in v kolibah brez hišnih številk?” “Zakon pravi, da lahko živite le v hiši, ki ima hišno številko.” “Aja? A tako pravi zakon? To je pa butast in neživljenski zakon. Jaz grem kljub temu na čoln. Kaj bomo pa zdaj? A boste rekli, da ne smem? Pa lahko kaj takega zahtevate?” “Izmislite si naslov, pa bo vse v redu in prav,” so mi rekli . “A tako enostavno je to?” sem se zasmejal in razmišljal kaj naj rečem. Potem sem povedal naslov, ki mi je prišel prvi na pamet: Titova 36, Bar, Črna gora. Naslednji dan sem bil že na čolnu in sem se lahko posvetil projektu. Material je bil zbran, fotografije poslikane. Čakalo me je nekaj mesecev trdega dela. Dneve in dneve sem presedel v miru za računalnikom, večere pa preživljal v brezskrbni dobri družbi sebi podobnih svobodnih ljudi.

Knjiga “Gorenjska Vodnik” je prvič izšla leta 1997 in je že zdavnaj razprodana. Enajst let po prvem izidu je izšel nov vodnik, ki je kar trikrat obsežnejši od prvega. Avtorja Matjaž Chvatal in Petra Vencelj predstavljata Gorenjsko na 312 straneh, z novimi teksti, 2.000 fotografijami in 50 kvalitenimi zemljevidi. Vsaka od 27 gorenjskih občin je zajeta v samostojnem poglavju, ki s teksti in fotografijami podrobno predstavi zgodovino kraja, znamenitosti in druge informacije. Knjiga ne predstavlja zgolj naravnih lepot, temveč vse kar Gorenjski daje značaj in prepoznavnost, kot jo imajo Bavarska, Tirolska, Avstrijska Koroška in druge. Izid vodnika v 7 svetovnih jezikih (slovenski, angleški, nemški, italijanski, ruski, francoski in španski) zapolnjuje številne jezikovne vrzeli pri promocijskih gradivih, še posebaj pri turistično manj razvitih občinah, ki 16pa imajo prav tako velik turistični potencial.


Strani iz knjige Gorenjska - Vodnik: kokrica in Predoslje

Krajevna skupnost Predoslje v Mestni občini Kranj se zadnja leta, odkar je predsednik Danilo Šenk, zelo lepo razvija. Denarja je dovolj za vse projekte, vaški kulturni dom živi, dogodki se kar vrstijo, ljudje so zadovoljni … Tako je to videti na zunaj. V ozadju je pa drugačna slika. Denarja v drugih krajevnih skupnostih v občini še zdaleč ni toliko, kot tukaj. Kulturnih sredstev je ta KS dobila v zadnjih letih precej več, kot drugi. Zaradi tega je bila proti Danilu Šenku že vložena najmanj ena kazenska ovadba zaradi korupcije. Od prebivalcev krajevne skupnosti in od ljudi, ki poznajo Danila Šenka pa lahko slišimo različne stvari. Eni ga na vso moč hvalijo, teh je zelo malo. Drugi se ga bojijo in o njem ne upajo niti govoriti. Teh je velika večina. Med njimi se seveda najdejo tudi taki, ki si upajo o njem kaj povedati. Njihove zgodbe so si zelo podobne. Takole ga je opisala njegova sovaščanka, ki ga pozna iz ranega otroštva, še iz predšolskih let: “Če se ga v domači vasi domačini bojijo, potem mora s človekom biti res nekaj hudo narobe. To, da sedi na treh stolčkih je čista resnica. Samo bivšo ženo ali punco je treba poiskat, bo samo potrdila besede 17


pretepanja, ker je bila pri njem večkrat tepena, kot pa sita ... na žalost. Ja, to da pa koristi poznanstva in usluge je pa tudi kar dobro znano. Ko smo pa iskal družinskega prijatelja, sem se na njega obrnila, pa je rekel da ne more nič. Čez 3 tedne smo ga najdli mrtvega v gozdu. tako da ... Že čez OŠ se je vlekel na svoj priimek ven preko očeta. Vedno in povsod je bil glavni faktor. Da bi res vsaj nekaj znal, še ne bi rekla. Ampak nič od tega ... Zna pa prekleto dobro obračat jezik, pa mikastit ljudi. To je pa res.” Dejstvo je, da je Danilo poslovnež širokega formata. Do sodelavcev in poslovnih partnerjev je zelo velikodušen in poln sladkih besed. Dobro plačuje in vedno poskrbi, da zaslužijo tudi drugi, ki na tak ali drugačen način, pošten ali nepošten, sodelujejo pri njegovih poslih. Njegova dejavnost je zelo razvejana. Kot sem že povedal, je že več mandatov predsednik krajevne skupnosti Predoslje. Poleg tega je lastnik in vodilni zasebnega podjetja s 15 zasposlenimi. Poleg tega je še manager glasbenim skupinam. Za povrh vsega je pa polno zaposlen policaj – kriminalist s srednjo tehnično šolo in v rednem delovnem razmerju na Policijski postaji Kranj. Podjetje ADSL efekt d.o.o. je v 99% lastni Danila Šenka. V začetku je bil aktivni direktor podjetja, danes je prokurist in še vedno vodi vse posle sam. Svoj posel je pričel tako, da je ozvočeval prireditve v Kranju. Že na začetku je našel več načinov, kako si pridobiti prednost pred boljšo konkurenco. Prav lahko navedem nekaj primerov. Član glasbene skupine POP DESIGN mi je pripovedoval, kako na nastopih v Kranju v tistih letih niso smeli uporabljati svojeg ozvočenja, ampak so morali najemati ozvočenje podjetja ADSL efekt, sicer organizator od policije ni dobil dovoljenja za prireditev. Član neke druge skupine pa mi je pripovedoval, kako je Danilo Šenk prehitel konkurenco. Zelo preprosto je bilo vse skupaj. Če je prireditev ozvočeval kdo drug, so policisti motili prireditev z raznimi zahtevami, kot so utišanje glasnosti, konec prireditbe točno ob napovedani uri in podobno. Kadar je prireditev ozvočeval Danilo Šenk, je bilo drugače. Takrat na prireditve ni bilo policije, da bi zmanjševali glasnost ozvočenja in da bi ob uri zaključevali prireditve. Tudi kazni za organizatorje v takih primerih ni bilo. Šenk se je pa smejal in govoril, da ima pač na policiji dobre zveze ... Na začetku je bil to pomemben del njegovega propagandnega programa, kasneje mu to ni bilo več treba pripovedovati, saj so že vsi vedeli. Pri prireditvah, ki so se odvijale na Glavnem trgu v centru mesta Kranj, je bilo ozvočenje vedno preglasno. Vedeti je treba, da gre za staro mestno jedro, kjer živijo predvsem starejši ljudje. Velik borec proti tej preglasnosti je tudi nekdanji dolgoletni predsednik krajevne skupnosti Center g. Benedik. Vse njegove pritožbe na policijo zaradi preglasnega ozvočenja so bile prezrte. Nadaljevanje njegove poslovne poti je še bolj bleščeče in izstopajoče iz povprečja. Njegovo podjetje v zadnjih postaja prava poslovna gazela. Kot posameznik in občan Kranja se je z očitnim namenom uspel pririniti tudi v tole komisijo:

18


Sprejeti dnevni red 5. seje Sveta Mestne občine Kranj z dne 28.03.2007: C) Predlog kandidatov za imenovanje Strokovne komisije za vrednotenje javnih kulturnih programov V Strokovno komisijo za vrednotenje javnih kulturnih programov se imenujejo: 1. VITO ROŽEJ, rojen 9.5.1974, stanujoč Ul. Franca Rozmana Staneta 11, Kranj, absolvent fil. In soc., samozaposlen v kulturi, (igralstvo) – za predsednika 2. ERNA AMBROŽIČ, rojena 20.07.1978, stanujoča Šutna 33, Žabnica, dipl. ekon., (Srednja glasbena in baletna šola Ljubljana) – za članico 3. LEA JARC, rojena 1983, stanujoča C. Staneta Žagarja 39, Kranj, univ.dipl. komunikolog – za članico 4. DANILO ŠENK, rojen 19.8.1974, stanujoč Predoslje 159, Kranj, kriminalist, zaposlen MZNZ Policija PU Kranj, (znanje iz glasbeno- scenske, ozvočevalne, svetlobne in efektne tehnike) – za člana 5. JELKA ŠTULAR, rojena 28.7.1953, stanujoča Zlato polje 15 B, Kranj, srednješolska izobrazba, upokojenka, (gledališče in lutke, ljubiteljska igralka) – za članico 6. ANDREJ URBANC, rojen 13.05.1982, stanujoč Ul. Tuga Vidmarja 2, gimnazijski maturant, študent Fakultete za družbene vede, (poezija, urednik pesniško-likovne zbirke, založnik na področju ljubiteljske kulture) – za člana 7. DEJAN KOTAR, rojen 17.5.1972, stanujoč Britof 43, Kranj, strojni tehnik, zaposlen Šengar d.o.o., (glasbenik pri Folklorni skupini) – za člana Sklep velja z dnem sprejema na svetu! Ta zapisnik je bil javno objavljen na svetovnem spletu in mi ga je po mailu poslal Petra Vencelj. Ob tem je zapisala: “Sama stroka ... eden faks, ostali pa strokovnjaki, da se kar kadi!!! Lepo prosim, kriminalist je lahko nekdo s končanim študijem na Pravni fakulteti. Leta 2007 ni imel Šenk nobenega faksa ... Kasneje se je vpisal na neke kvazi mednarodne vede na Brdu ... Pa vprašanje, če je že spacal diplomo. Verjetneje jo je kupil! Znanje glasbe ... ??? Aja, ima morda nižjo glasbeno končano? Bere note? In to je STROKOVNA komisija za vrednotenje kulturnih programov.” Takrat nismo vedeli, zakaj je Danilo Šenk hotel v to komisijo. Pa se je njegov namen hitro pokazal v pravi luči. Podjetje ADSL efekt d.o.o. je takrat pričelo prireditve tudi organizirati. Danes je to podjetje pravi monopolist pri organizaciji prireditev v Mestni občini Kranj. Organizira vse, od tradicionalnega prvomajskega srečanja na Sv. Joštu, prek prireditev v centru Kranja, pa vse do organizacije maturantskih plesov. Upam si trditi, da v letu 2013 v Kranju skoraj, da ni prireditve, kjer ne bi imel prstov zraven tudi ta špekulant. Najbolj šokiran in presenečem sem bil pred nekaj dnevi, ko mi je hči, ki je maturantka na kranjski gimnaziji prinesla račun in položnico za maturantski ples. Pod računom je podpisan prokurist podjetja Danilo Šenk lastnoročno!!! Zdaj moram podjetju Danila Šenka plačati 120 EUR (3x po 40 EUR), drugače se hči ne bo smela udeležiti maturantskega plesa! Mene tja ne bo. V družbi redarjev podjetja ADSL efekt se ne bi dobro počutil. Danilo Šenk je s polnim delovnim časom zaposlen tudi kot policist – kriminalist na Policijski postaji Kranj. Tudi tam je v 9 – 10 letih ustvaril pravo poslovno mrežo. Ta inteligentni človek vedno najde način, kako drugim zlesti pod kožo. Zelo običajen način kriminaliziranja nedolžnih in nič hudega slutečih ljudi sem doživel tudi na lastni koži. Natakar v lokalu Teater Caffe v Kranju je bil in je verjetno še njegov špicelj. To smo kasneje jasno dokazali na sodišču!

19


Kako Danilo Šenk deluje? Uniformirani policaji, njegovi peoni, so običajno izpostavljeni v prvi liniji in napadajo, pameten iniciator ostaja v ozadju in se pokaže le, ko tako njemu ustreza. Korist od tega imajo vsi napadalci, saj si na tak način izpolnjujejo normo. Kajne, saj Policija dela na normo in sodišča tudi? V zadnjih 20 letih so uspeli izreči več kot dva milijona kazni. To pa pomeni, da so do zdaj kaznovali že domala vse državljane. Samo v preteklem letu (2012) so kaznovali približno 8% državljanov. To pa je daleč nad svetovnim povprečjem. Spet nov slovenski svetovni rekord? Namerno zastavljena tako visoka norma ali zgolj produkt diletantov, kakršen Šturm zagotovo je v vsej veličini njegovega fanatizma? Napadalci želijo od tega predvsem osebno korist. Zato proti ljudem podajajo kazenske ovadbe brez pravega vzroka. S pomočjo brezvestnih tožilcev potem spesnijo tako hude obtožbe, da ljudje zares mislijo, da so krivi. Dejanska vloga sodnikov pa je, da potem te fantazijske in predvsem zločinske konstrukte potrdijo, kot resnico in ob tem pobruhajo in za laž ožigosajo še tako očitno resnico. Nobena obramba ne pomaga. Nedolžen človek postane kriminalec, gre v zapor ali pa mora plačati visoko globo. Če sodnik že tukaj ne odredi višine odškodnine za policaje, sledi še drugo dejanje, civilna odškodninska tožba policajev in mučenje se nadaljuje. Čim daljše je za žrtev, tem slajše je za njih in toliko večji je njihov iztržek. Kazen in odškodnina progresivno naraščata. Pri meni so začeli s 400 EUR, nadaljevali z 800, potem je prišlo 1500, zdaj pa pravijo, da bo to koštalo nekaj nad 10.000 EUR. To je v Sloveniji postala prava policijska obrt. Čeprav je uniformirane delikvente, ki se poslužujejo takih metod, kaj lahko najti, jih ne najdejo, ker jih preprosto nočejo najti. Saj, vrana vrani vendar ne izkljuje oči! S tistimi policaji, ki so veliko na sodiščih, je zagotovo nekaj narobe, pa če slovenska pravna stroka to prizna ali ne! Tudi s tožilci, ki pesnijo tako neverjetne obtožbe je nekaj narobe. Še najbolj pa je narobe s sodniki. Kdaj jih je zapustila vest? Kje je ostala njihova čast? Kdaj so izgubili smisel za realnost in čut za resnico? Kdaj jim je hrbet pokazala poštenost? Laž je edina vrlina, ki jo priznajo. To svoje stališče zagovarjajo tako goreče, da si jih zato upam klasificirati: to so fanatiki! Specializirali so se za opravičevanje še tako umazanih dejanj pripadnikov prvilegirane in zakonsko nezmotljive elitne skupine državljanov - policije. So organ, ki s svojim delovanjem V IMENU LJUDSTVA prav nad tem istim ljudstvom izvaja pravi genocid. Danilo Šenk je zelo aktiven človek. Ob službi v kateri bi moral biti 8 ur na dan ima še podjetje s 15 zaposlenimi, udejstvjuje pa se tudi na drugih področjih. Kako to zmore? Ali je mogoče hiperaktiven in ima njegov dan polnih 40 ur? Ne, resnica je drugačna, veliko bolj logična. Danilo ne dela prav veliko. V glavnem kroži po istih poteh. Vsak dan ga boste našli na istih krajih: naprimer v kafiču v Predosljah. Vsak dan pride tudi pogledat na policijo. Saj, na policiji mu vendar teče delovna doba, pa po plačo mora priti. Zato temu nameni vsaj pol urice na dan. Kljub temu mu ostaja veliko časa. Njegove dejavnosti so postale nerazdružljive. Združene so v eno samo in ta mu je postala način življenja. V službi je pa itak cel dan in celo noč. Pač takrat, kadar mu pride policijska izkaznica prav ali kadar naleti na koga, ki mu ni všeč. To je tudi prvi od dveh razlogov zaradi katerih se vtika v ljudi. Drugi razlog je pa zaslužek. Pri takih primerih lahko človek njegovega kova prav dobro zasluži. Drobtinice za peone se pa tudi vedno najdejo. Ve se kdo je šef – tisti, ki kasira največ!

20


Zoper ravnanje policista sem podal pritožbo tudi na MNZ. Pritožbe zoper Šenka zaradi maltretiranja Petre Vencelj in tudi zaradi njegovih groženj, sem pošiljal vsem. Dobili so jih tako na kranjski policiji, kot na Ministrstvu za notranje zadeve. O dogajanju sem obveščal Varuha človekovih pravic in tudi organizacijo Amnesty International. Vendar tega ni nihče vzel resno, zato sem ministrici za notranje zadeve leto dni po dogodku, 11. janurja 2009 poslal naslednje pisanje. Odgovora seveda ni bilo, je imela verjetno preveč opraviti s psički ali pa z nakupi v Milanu …

Oprto pismo ministrici Katarini Kresal Tri službe in trije obrazi kriminalista Danila Šenka 1. Na Policijski postaji Kranj službuje nekdanji vojaški pocist, sedaj kriminalist Danilo Šenk. Zadolžen je za prijavo in nadzor nad javnimi prireditvami. 2. Hkrati ima Danilo Šenk (kot civilist) svoje lastno podjetje, ki se ukvarja z ozvočevanjem javnih prireditev. Prireditve ozvočuje predvsem na področju, ki ga nadzira PU Kranj. Tu je iz posla takorekoč izrinil konkurenco. Drugje delo bolj težko dobi, ker je konkurenca očitno precej boljša od njega. Podjetje, ki je v njegovi lasti se imenuje ADS efekt d.o.o. Prireditve ponavadi ozvočuje kar v službenem času. Vsaj tako pravi on. To pa potrjuje tudi s številnimi pretepanji in aretacijami nedolžnih občanov, kar na prireditvah, ki jih ozvočuje. Občane kriminalizira za nepomembne prestopke (npr. zaradi pljunka) ali pa kar tako, zato ker mu obraz občana ni všeč in jih potem tudi osebno toži za odškodnino zaradi razžalitve uradne osebe in podobno. Na Kranskem sodišču so praktično zasuti z njegovimi kazenskimi ovadbami in tožbami V glavnem jih rešujejo v njegovo korist, saj niso nič drugega, kot podaljšana roka Policije. Z njim sodeluje tudi tolpa policistov, ki je infiltrirana na PU Kranj in meče skrajno slabo luč na postajo in s tem celotno slovensko Policijo, saj si prav na podlagi teh njihovih “akcij” gradijo svoje kariere. 3. Predsednik Krajevne skupnosti Predoslje je politik Danilo Šenk, ki upravlja z dvorano KS, kot bi bila njegova, tudi dohodkovno, saj deluje kot pravi vaški baron. Nadzora nad temi financami nima nihče. Na prireditvah v KS Predoslje praviloma ni aretacij. Tam je Šenk doma, zato jih ni. Povsod drugod pa so! Ker gre za eno in isto osebo vas sprašujem, če je to sploh združljivo. Meni in someščanom se zdi njegovo delovanje v imenu Policije nedopustno! Tudi politična funkcija ni združljiva z delom v Slovenski vojski in Policiji, kajne? Zaradi njegovega šikaniranja in kriminaliziranja nedolžnih, Kranjčani ne hodijo več na prireditve, ki jih ozvočuje Danilo Šenk. Na prednovoletnih prireditvah v centru mesta Kranja, ki jih ozvočuje, je ponavadi več policistov, kot gledalcev, Kranj pa je v zadnjih letih postal mrtvo mesto, saj občana že preprost nočni sprehod lahko stane nekaj sto EUR. Prav vsako srečanje s Policijo v nočnem času je konfliktno, tudi če je občan TREZEN!

21


KRONOLOGIJA poizkusov vročanja pošiljk s sodišča 15. 4. 2013 sem pregledal prvi del zelo obširnega sodnega spisa o lažnih obtožbah kriminalista Danila Šenka. Pregledal sem tisti del spisa, ki opisuje in našteva poizkuse vročanja pošte in druge zakonite in tudi nezakonite aktivnosti policije.

Datum

Št.

Predmet

6. 10. 2008

33

sodba in kaznovalni nalog

30. 10. 2008 34

sodba in kaznovalni nalog

8. 12. 2008

obvestilo o osebnem vročanju (modra kuverta brez naslova)

36

10. 12. 2008 35 poizkus vročitve na domu in vznemirjanje ter zasliševanje družine čeprav me na tem naslovu ni že 7 mesecev. 17. 12. 2008 37 zaprosilo Policijski postaji Kranja za ugotovitev mojega prebivališča. Ugotovljeno je bilo, da ne živim več na temu naslovu 13. 1. 2009 40 Ugovor odvetnikov Krstiča in Fišerja zoper sodbo s 17. 9. 2008 (to nista moja odvetnika. Krstiča sicer osebno poznam, Fišerja pa ne in mu nikoli nisem podpisal prav nobenega pooblastila! 15. 1. 2009 41 Odgovor Policije – ugotovitev bivališča, Raziskoval naš stari znanec policaj Alojz Naglič, podpisan je tudi Mitja Herak 4. 2. 2009

42

Obtožni predlog poslan v Črno goro

12. 2. 2009 43 Podpis je nečitljiv!

z roko napisano naročilo, naj na Interpolu preverijo moje prebivališče v Črni gori.

9. 2. 2009

44

zaprosilo interpolu za ugotovitev mojega bivališča. Podpisana Jasmina Javornik

23. 6. 2009

45

Obvestilo Interpola, da me ni na tem naslovu

7. 10. 2009

46

Zaprosilo Policijski upravi Kranj naj poišče moj naslov in ga sporoči sodišču

21. 10. 2009 48 gori

Policija ugotovi, da sem 30. 4. 2008 odjavil bivališče in da je moj naslov v Črni

31. 1. 2010 49 (Ta datum sem verjetno napisal narobe) Sklep o razveljavitvi sodbe na podlagi pritožbe odv. Gorazd Fišer, ki mu nikoli nisem podpisal prav nobenega pooblastila! 30.10.2009

51

Sklep o razveljavitvi poslan v Črno goro (Ta datum sem verjetno napisal narobe)

2. 9. 2010 59 V Črno goro je bil poslan obtožni predlog in vabilo za obravnavo 3. 11. 2010. Na roko napisan zaznamek, naj vprašajo odv. Fišerja za moj naslov. 22


60

Ponovno pridobitev podatkov iz centra za informatiko. Datum ne obstaja ali pa ga nisem opazil.

20. 9 .2010 64 Odvetnik Fišer sporoči sodišču, da nima z menoj nikakršnih stikov. Kako bi jih tudi imel, če se ne poznava! 15. 9. 2010

66

ponovno pošiljanje obtožnega predloga v Črno goro

5. 10. 2010

70

Ponovno pošiljanje obt. Predloga in vabila za razpravo 3. 11. v Črno goro

4. 11. 2010 90 Center za informatiko sporoča, da so pri ponovnem iskanju osebe ugotovili, da sem živ, vendar nimam stalnega bivališča. 10. 11. 2010 91 Zahteva sodišča Zavodu za zdravstveno zavarovanje, da naj jim sporočijo moje podatke, je bila zavrnjena zato, ker ima sodišče direkten vpogled v njihovo evidenco. (To je pa primer za informacijsko pooblaščenko). 94

Izpisek iz registra ZZZS (Datum ne obstaja)

7. 12. 2010 104 pojavi se sodnica Milena Turuk in zaprosi Policijsko postajo Kranj za vročitev pisma na naslov Trstenik 101, V sporočilu trdi, da je to moj naslov in da tam stanujem, čeprav me na tem naslovu ni že od aprila 2008. 16. 11. 2010

31. 1. 2011 101

105

Pismo z vabilom poslano na naslov Trstenik 101. Vabilo za obravnavo

106

Odv. Fišer prosi za preklic naroka, ker je zaseden z drugo obravnavo

110

Odv. Fišer odpoveduje poblastilo in pravi, da me ne bo več zastopal.

115

Milena Turuk ponovno zaprosi Policijo, naj mi vroči pošto na naslovu Trstenik

26. 1. 2011 116 obvestilo Policije sodišču, ki pravi, da nisem bil najden oziramo da nisem odprl vrat. Ali to pomeni, da če nihče ne odpre vrat, da je to dokaz, da je tisti ki ga iščejo 100% skrit za zaprtimi vrati? 117

Ponovno pišiljanje vabila v Črno goro

7. 3. 2011 nisem dvignil

119

Zapisnik o glavni obravnavi. Enostranska ugotovitev na zapisniku je bila, da pošte

10. 3. 2011

121

Zaprosilo detektivski agenciji RAF, da naj mi vročijo pismo

7. 3. 2011 122 Odgovor Policije in potrditev, da so večkrat nadlegovali Miro Chvatal, potem pa na osnovi tega, da nihče ni odprl vrat (verjetno ni bilo nikogar doma), ugotovili da se izmikam. Pod to fantazijsko zgodbico je podpisan novi komandir PP Kranj Matjaž Završnik. Res zanimiv fantazijski konstrukt! Policajčki so se do moje žene obnašali zelo nespoštljivo. Podobno so se obnašali tudi do Petrinih staršev. Tikali so vse vsevprek, to pa se potrjuje tudi v Završnikovem fantazijskem spisu. V njem je tako sprevračanje dejstev in prikrojevanje resnice po njegovi ali bolje: Šenkovi meri, da že kar bode v oči. 23


24


3. 6. 2011

143

Ponovno zaprosilo Interpolu naj preveri moj naslov

3. 6. 2011

144

Ponovno zaprosilo detektivski agenciji RAF za vročitev pisma

7. 7. 2011

162

Ponovno zaprosilo Interpolu o ugotovitvi mojega naslova. Sodnica Milena Turuk

2. 9. 2011

170

Še enkrat zaprosilo Interpolu

5. 9. 2011 174 Policija sporoča sodišču, da so me dali v mednarodno Schengensko informacijsko bazo kriminalcev! Po čigavem nalogu in zakaj? Sem mar oropal banko ali koga ubil? 26. 10. 2011 186 Policija obvešča sodišče, da so me spet nekajkrat iskali in zasliševali mojo družino. Temu se pa že lahko reče NADLEGOVANJE, ki traja že 4 leta! *** Enako ali še precej bolj, so nadlegovali Petro Vencelj. K njej so prišli razbijat po vratih najmanj 200 krat, Da prav ste prebrali: najmanj STO krat! Postavljali so ji zasede na zasebnem dvorišču. Na prvi pogled zelo sumljivi ljudje so jo ure in ure čakali v veži, zvonili in razbijali po vratih, težili sostanovalcem iz hiše ... Proti njej sta bili v letu 2011 od sodnice Milene Turuk odrejeni kar dve prisilni pricedbi, čeprav za to sodnica ni imela niti najmanjše nobene pravne osnove … ali pa je za osnovo vzela izmišljeno fantazijsko zgodbico pod katero je podpisan Matjaž Završnik. Poglejmo, kako je bilo to videti v decembru 2011, ko so policajčki nadlegovali Petrine starše, Petra je bila pa v tujini. 17. 12. 2011, petek ob 15.45, dva uniformiranca 18. 12. 2011, sobota ob 9.40, en uniformiranec 22. 12. 2011, torek ob 17.07, dva uniformiranca 23. 12. 2011, sreda ob 18 uri po telefonu kličejo mamo 23. 12. 2011, sreda ob 20.30 uri spet dva uniformiranca na vratih 26. 12. 2011, nedelja ob 11.05 uri in ob 13.00 uri kličejo mamo. Klicoča se predstavi kot Sibišanova (ali nekaj podobnega) in ne kot uradna oseba. S prevaro hočejo na telefon dobiti Petro. Zadnje zaprosilo sodišča za vročitev so policaji dobili 31. 1. 2011, torej pred 11 meseci. Kdo na policiji je odgovoren za to njihovo dejavnost? Kdo je torej naročil to nadlegovanje?

25


26


27


V novembru in decembru 2011 pa policija ni počela samo tega. Izvajali so tudi poostren nadzor na lokalni cesti Tenetiše – Trstenik. Na tem cestnem odseku še nikoli doslej v časovnem obdobju 15 let niso ustavili nikogar od naše družine in nobenega soseda. Tudi v tem času niso ustavljali, ampak so se postavili v zasedo. Če je mimo pripeljal kateri od naših družinskih avtomobilov, so se z modrimi lučmi in sireno zapodili za njim. Ti napadi so bili videti zelo spektakularno. Policaji so vzor za to prav verjetno dobili v ameriških filmih. Koristno bi bilo, da bi ti policaji šli na ekskurzijo v ZDA – NA SVOJE STROŠKE! Filmi so precej daleč od realnosti in so zelo fantazijski. V ZDA namreč policaj osebno odgovarja za škodo, ki jo povzroči. V Sloveniji je drugače. Slovenski policaj je z zakonom priznan za nezmotljivega in je zaščiten bolj, kot severni medved. Škodo za njim pa poravna ljudstvo … V teh dveh mesecih so na tak način štirikrat napadli mojega sina in dvakrat ženo. V tem času niso ustavili nikogar od sosedov, niti enkrat, čeprav so ti na tej cesti precej pogosteje, kot člani moje družine ali jaz. O vsem tem nisem vedel nič. Žena in sin mi takrat nista povedala za nadlegovanje policije. Za vse skupaj sem izvedel na neverjetno brutalen in grob način. Domov sem prišel nekaj dni pred novim letom. Lepo je bilo spet doma, še lepše pa je bilo, ker sva se z ženo nekako pobotala. Nekaj dni je bilo naravnost sanjskih, potem pa se je pričela prava nočna mora. 4. januarja 2012 so se z modrimi lučmi zapodili za mano in me obtožili ter brutalno pretepli in zaprli. Takrat za menoj ni bila razpisana nobena tiralica, niti ni bil izdan nalog za prisilno privedbo. Kljub temu so me naslednji dan brez kakršnega koli papirja in brez obrazložitve iz zapora privedli direktno na sodišče. Po tem dogodku policajev na lokalni cesti Tenetiše – Trstenik ni bilo več. Naslednje leto in tri mesece tudi ustavili niso nikogar več. Kdo je dal nalog policiji za te aktivnosti v letu 2011 in v prvih dneh 2012? Če bi tako odredila sodnica Milena Turuk, bi bili dokumenti s tako vsebino zagotovo v sodnem spisu, pa jih ni! Kdo torej stoji za vsem tem? Kdo je imel željo in interes, da iz poštenega človeka naredi mednarodno preganjanega kriminalca? Je to komandir Policijske postaje Kranj Matjaž Završnik, ki je podpisan pod vse policijske dokumente? Ali drži vrvice v rokah nekdo drug, ki deluje iz ozadja? Med sodnim procesom je Završnik zavestno s sprenevedanjem prikril prav vse dokaze, ki bi lahko kakorkoli obremenili Danila Šenka. Zato sem prepričan, da je tudi on le peon in da je vrvice tudi v tem primeru ves čas v rokah držal slednji in prav nihče drug.

28


Matjaž Chvatal proti nasilnežem in ugrabiteljem s Policijske postaje Kranj Resnična zgodba, ki se je zgodila 4. januarja 2011 v Kranju. Zgodbo pripovedujem tako, kot sem jo videl in občutil na svoji koži, iz blatnega zornega kota. Zgodbo sem zapisal neposredno po dogodkih, ki jih opisujem v njej. Pisanje sem zaključil 9. januarja 2012.

LOV NA LJUDI V noči s torka na sredo, ob 0.54 uri (policijski zapisnik), 4. januarja 2012 sem se peljal skozi Mlako. Na Mlaki je za menoj pripeljal avtomobil s prižganimi modrimi utripajočimi lučmi. Ker sem mislil, da je rešilec, ti so na tej cesti pogosti zaradi Bolnice Golnik, sem takoj ustavil avto. Vendar modre lučke niso odpeljale naprej. Avto se je ustavil na sredi ceste, vštric z mojim. Tedaj sem videl, da so policaji in ne rešilec. Policaj je odprl okno in mi dal znak, naj ga tudi sam odprem. Potem me je vprašal, če sem kaj popil. “Hm … ja … nekaj pa,” sem mu odgovoril. Rekel mi je naj zapeljem naprej, da ne bomo stali na sredi ceste. Zapeljal sem 200 m naprej, kjer sem lahko avto ustavil zunaj cestišča in pločnikov. Okno sem imal še vedno odprto. Takoj, ko sem ustavil avto in ugasnil motor, sem pričel po avtu, ki je ženin, iskati prometno dovoljenje. Takrat je bil že ob meni policaj, ki je najprej zahteval naj takoj ugasnem cigareto in kar malo razočarano rekel, da bomo morali zdaj počakati pet minut. “Počakajte tukaj,” je rekel in z mojimi dokumenti odšel do 5 m oddaljenega policijskega avtomobila. Po približno treh minutah se je vrnil k meni z “mašinco” za alkotest in mi povedal, da moram pihati neprekinjeno 4 sekunde. Ko je pričel razlagati naprej, sem ga prekinil, da bom pihniti že znal. Globoko sem zajel zrak in pihnil z vso silo, tako kot je bilo treba pihniti v večje starejše alkoteste. V to novo “mašinco” sem pihal prvič, zato sem bil presenečen, da je bilo tako hitro konec testa! Zadnje dva ali tri požirke piva pa sem naredil dobrih 10 minut pred alkotestom. Cel večer od 19. ure dalje, do odhoda pa tudi nisem popil kaj dosti, vmes pa sem še obilno večerjal. Kljub temu se mi je rezultat 0,68, ki se je izpisal na alkotestu zdel normalen in sem bil za to pripravljen sprejeti kazen. Saj ta ne more biti visoka, če je dovoljeno 0,5. Oh, kako sem se motil … Zapisnika, ki ga je napisala policistka tudi nisem prebral. Ne vidim več tako dobro, da bi lahko bral tako drobne črke v mraku ali temi. Po pravici povedano še danes ne znam razvozlati tiste čudne pisave s katero je na tem papirju zapisana točka III OPOMBE. Ker pa sem se z rezultatom meritve strinjal in na to nisem imel pripomb, sem brez razmišljanja podpisal zapisnik! 29


Tule so me tiščali v blato

30


Po telefonu sem hotel poklicati ženo, da pride pome, pa mi niso pustili. Zahtevali so, da pospravim telefon, pa sem ga dal v žep. Potem mi je policist vrnil prometno dovoljenje ter mi izročil en izvod zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in plastičen ustnik alkotesta. Za izpit mi je pojasnil, da ga bom po hitrem kaznovalnem postopku, ki se bo zgodil najkasneje v 15 dneh, dobil nazaj po pošti, skupaj z odločbo o višini kazni. Tudi s tem sem se strinjal, kaj mi je drugega ostalo in zame je bil postopek končan. Ošel sem k svojem avtu, odprl vrata, se sklonil v avto in iz njega vzel torbico z dokumenti in fotoaparatom. Takrat je za menoj k avtomobilu že prišel policaj in mi rekel, da bom moral z njim na policijsko postajo. Zaprl sem vrata avtomobila in avto zaklenil. Odgovoril sem mu, da ne grem na postajo. Zakaj neki bi šel. Zakaj pa nočeš na postajo, ga je zanimalo. Tako sva se pogovarjala par minut. Meni se je vse skupaj zdelo čisto prijazno in neprisiljeno, kot bi se pogovarjala dva stara prijatelja. Parkrat vmes sem mu rekel, da grem. Zdelo se mi je, da nima prav nič proti temu. Zato sem pač odšel. Že po par mojih korakih pa je policajka pričela na ves glas kričati: “POBEG, POBEG, POBEGNIL BO!” “Kakšen pobeg?”, mi je zarojilo po glavi in že sem se v trenutni zmedenosti spotaknil ob od podlage izstopajoč kanalizacijski jašek. Opotekel sem se, vendar nisem uspel obdržati ravnotežja. Padel sem naprej in se ujel na roke. Še preden sem prišel do sape, sta bila že na meni polist in policistka. Tiščala sta me k tlom, levo polovico glave in obraz pa sta mi porinila globoko v blato. Na vsak način sta mi skušala roke, ki sem jih krčevito držal ob boku, spraviti na hrbet. “Daj roko nazaj,” je renčal in pulil roko policaj. “Ne dam,” sem hropel v redkih trknutkih, ko sem prihajal do zraka. Spet in spet sta mi tiščala glavo v blato, s koleni in drugimi deli telesa pritiskala name. Vse skupaj je trajalo nekaj minut, vse do prihoda še dveh policajev. Takrat je njihova igra postala precej bolj groba. Padla je tudi brca v rebra in nekaj udarcev. Četverici nasilnežev je uspelo, da so mi z lisicami grobo zvezali roke na hrbtu. Tedaj so njihovo pozornost pritegnile moje trdo sklenjene pesti. Za trenutek so pozabili tiščati mojo glavo v blato. Zato sem jo dvignil in zakričal: “Na pomoč, ljudje, pomagajte, na pomoč …” Ampak, moj glas je bil že izčrpan in slaboten. Pa tudi, če bi kdo slišal, zagotovo ne bi pritekel na pomoč, saj je strah pred policisti in njihovim nasiljem že globoko vsajen v srca slovencev … Glavo so mi potisnili še globje v blato, padle so tudi žaljivke in še par udarcev, ki so bili usmerjeni v predel med rebri in kolki. Še naprej so klečali na meni in me pritiskali v vse dele telesa, tudi okoli spolovil. Na nek način so pritisnili name, da se v trnutku skozi danko izpustil v hlače vse, kar sem imel v črevesju. Zanimivo, da se nisem polulal ampak samo pokakal. Zdravniki so to na prvem pregledu pripisovali strahu. Toda ta nevšečnost se je takrat šele pričela. Danes je nedelja, štiri dni po dogodku. In danes mi je spet nekontrolirano ušlo v hlače, tako kot mi uhaja zadnje dni, vse odkar so me nasilneži premikastili in pretepli. Zanimivo, da z uriniranjem nimam težav. Vsekakor se bom o tem posvetoval s svojim zdravnikom. Kot sem povedal že prej, se je pozornost pretepačev usmerila na moje trdno sklenjene pesti. Zdaj so mi te skušali razkleniti na silo. “Daj ključe”, je vpil pretepač. “Ne dam,” sem hropel nazaj in se v blatu boril za zrak. Še in še so se na grob način trudili, pa jim ni uspelo odpreti moje pesti. Potem so se poslužili drugačne metode. Čeprav imam zelo visok prag bolečine, je mojo levico prešinila tako močna bolečina, da nisem vzdržal in sem odprl dlan. Nasilneži so se polastili prav tistega plastičnega ustnika alkotesta, ki mi ga je eden od njih izročil tik pred tem. Zakaj mi ga je pa prej dal, če ga je zdaj s silo jemal? Potem so se lotili desne roke. Spet so renčali name naj dam ključe. Da mi ne bi poškodovali še te roke, sem razprl dlan in pretepači so se polastili ključev. Polastili so se tudi torbe s fotoaparatom in dokumenti. Potem so me dvignili in odvlekli do marice v katero so me grobo potisnili. Po glavi mi je šumelo, vse telo je prežemala nekakšna topa bolečina, lisice so se mi zarezale globoko v kožo, tekla je kri, vid je bil zamegljen. Blato je med sušenjem kar v kosih odpadalo z mene, smrdel sem pa tako, da tega skoraj nisem mogel vzdržati. Ves čas vožnje sem požiral dvigajočo potrebo po bruhanju in se miril. 31


32


ZAPOR Ko so se vrata marice odprla, me je grob glas pozval, naj pridem ven. Potem smo se nekaj časa pogovarjali v garaži policijske postaje. Z menoj sta bila policaj, ki me je ustavil in policaj iz marice. Tisti iz marice mi je grozil s pretepanjem, pa ga je ustavil njegov kolega. Po tem incidentu smo se pogovarjali še nekaj minut, potem pa so odprli vrata od predprostora aresta. Tam sva s policajem, ki me je ustavil ostala sama. Rekel mi je, naj si grem v umivalnik na hodniku umit obraz. Potem sva se spet pogovarjala, kot stara prijatelja. Ko so mu prinesli papirje, me je seznanil s tem, da mi je odvzeta prostost, da me bodo imeli zaprtega 6 do 12 ur, da nisem dolžan nič izjaviti, da bodo na mojo zahtevo obvestili najbližje (TEGA SEVEDA NISO STORILI!!!), da imam pravico do advokata in da imam pravico do zdravniške pomoči. Vendar sem ga v vsem zavrnil. Ne hvala, od te policije nočem nikoli nič več. So mi že dali, kar so mi dali … neskončno nezaupanje, bolečine in nepreklicen gnus do te uniforme za vekomaj! Še pirati z Južnokitajskega morja so bolj pošteni do svojih žrtev. To mi lahko verjamete, ker sem poizkusil na svoji koži! Potem je zahteval, da izpraznim žepe, on pa je napol izpraznil mojo torbo. Fotoaparat je bil kepa blata. Z njegovim dovoljenjem sem ga približno očistil. Odvzel mi je vse razen enega robca. Tudi sezuti sem se moral. Vse stvari je popisal na poseben formular in jih dal v veliko plastično škatlo. Na koncu je zahteval da podpišem kup papirjev, pa sem ga v celoti zavrnil. Ničesar več ne bom podpisoval. Tisto s čemer sem se na začetku še strinjal, sem podpisal že tam na Mlaki, kjer so me ustavili. Te “ad hoc” papirjade zdaj, pa ne podpišem za nič na svetu, tudi če me pretepejo še petkrat. Tako sem se odločil in tako bo, sem si mislil. Pa ni bilo hudega, le odvrnil je, da je tudi tako prav in me odpeljal v celico ter zaprl vrata za menoj. Sedel sem na klop in se skušal umiriti, pa ni šlo. Potem sem se spomnil, da imam polne hlače, zato sem jih slekel. V umivalniku se ni bilo mogoče umiti. Kolikor je šlo, sem se umil kar v straniščni školjki, na tako imenovanem “čučavcu”, ki je v celici. Potem sem v istem čučavcu spiral še drek s spodnjic in na koncu opral hlače. Vmes sem nekajkrat bruhnil. Slabo mi je bilo že prej, vendar sem se nekako zadrževal. Zaradi smradu pa se nisem več mogel zadržati. Ker nisem imel ne mila, ne pralnega praška, je na hlačah in spodnjicah kljub mojemu trudu ostal močan smrad. Hlače in spodnjice sem ožel, kolikor se je dalo in jih razprostrl na klopi. Mogoče se bodo obleka do jutra posušila. Legel sem in se pokril z lahko odejo, ki je bila v celici in skušal zaspati. Pa nisem mogel. Celica je bila celo noč osvetljena, na steni sem prebral napis, da je prostor pod videonadzorom … Hm, kot da bi nastopal v kakšnem resničnostnem šovu … Zrak v prostoru ima temperaturo več kot 20 stopinj, kar je dobro. Je pa suh, česar pa nisem navajen. Glasen ventilator dela brez prestanka in še dodatno moti spanec. Kljub temu, da je bilo v prostoru toplo, sem pod odejo drgetal. Bolelo me je celo telo. Tudi, če sem za kratek čas zadremal, sem se zbudil že ob najmanjšem premiku. Počutil sem se tako umazanega, kot še nikoli doslej v življenju. Povsod po telesu sem še vedno na sebi čutil tuje roke in tuja telesa. Spet mi je šlo na bruhanje, pa sem se uspel zadržati. Potem me je prešinilo: tako se vendar počutijo ženske po posilstvu. Zdaj razumem vso grozo, ki jo ob takem nasilju doživljajo. Danes, ko to pišem, je peti dan odkar se je to zgodilo, pa se počutim enako umazanega, kot tisto noč. Ja, zdaj razumem! Veliko ur je minilo v razmišljanju, padanju v polspanec, zbujanju zaradi bolečin in tudi zaradi luči in hrupa ventilatorja. Po hrupu, ki je prihajal iz stavbe sem sklepal, da je jutro. Zame se pa še vedno ni nihče zmenil. Čas je šel naprej zelo počasi. Spet je minilo nekaj ur, potem pa je le nekdo potrkal na vrata in vprašal, če hočem ven. Odvrnil sem, da z veseljem in vrata celice so se odprla. Oblekel sem še mokro in hudo smrdečo obleko. Spet se mi dvignilo, pa sem potlačil nazaj. Pred vrati celice je stal mrk policaj z vrečo v roki. Rekel mi je, da naj v vrečo potisnem odejo in vzglavnik. 33


Potem mi je velel naj sedem na klop v hodniku. Prav tisto, na kateri sem sedel ponoči, preden so me zaklenili. Tja je prinesel plastično škatlo z mojimi stvarmi. Na mojem telefonu je ura kazala 10.40. Podpisal sem formular, da sem prejel vse, čeprav je manjkal eden od štirih rezervnih akumulatorjev za fotoaparat. Ponoči smo dali v škatlo vse štiri. Za vsak slučaj sem kasneje podrobno preiskal kraj, kjer so me tiščali v blato in mikastili, vendar akumulatorja tam ni bilo. Rezervne akumulatorje imam v torbici spravljene v posebnem žepu, zaprtem z zadrgo in še nikoli nisem nobenega izgubil, pa so se z mano in s torbico dogajale že zelo čudne stvari marsikje po svetu.

JAVNA OSRAMOTITEV Policaj me je odpeljal po hodniku in po stopnicah iz kleti v pritličje. Vmes mi je povedal, da so me izpustili in da lahko grem! Tik pred izhodom se je ustavil, se obrnil in mi rekel, naj sedem na stol v majhnem prostoru in počakam. Nič ne bom čakal, sem mu odvrnil, izpustili ste me, zdaj grem pa k zdravniku. Rekel je, da imajo še nekaj proti meni in naj lepo počakam. Sedel sem na stol. Imel sem svoj telefon, zato sem razburjen in s tresočimi rkami skušal poklicati odvetnika.. Uspelo mi je in ob 10.52 je odvetniku zvonil telefon. Ni se oglasil. Je že zadržan. Prav, saj bo poklical nazaj. Čakal sem in čakal, potem pa sem se naveličal. Kaj me niso izpustili, sem se spraševal. Kaj pa sploh še hočejo od mene. Kolikor je meni znano, že zelo dolgo nisem storil niti prometnega prekrška, kaj šele kaj drugega. Vstal sem in se napotil proti izhodnim vratom. Policaj iz portirnice je planil s stola in prišel na hodnik, kjer mi je neprijazno rekel naj grem nazaj. K zdravniku moram, pa umiti in preobleči se moram, sem mu rekel. Grobo me je napodil nazaj. Rekel sem mu, da zahtevam odvetnika, pa se ni zmenil za to. Pristopila sta dva mlajša policaja. Starejši se je umaknil nazaj na stol v portirnico. Mlajša pa sta mi rekla, da moram z njima na sodišče. Aja, sem se začudil in vprašal zakaj. Da je tako odredila sodnica, sta mi rekla. Odvrnil sem, da ne grem z njima, da moram k zdravniku. Potem sta mi grozila, kako me bosta vklenila in odvlekla, če sam ne bom hotel oditi z njima. Rekel sem jima, da zahtevam odvetnika, pa sta mi odvrnila, da se bom o tem lahko pogovarjal s sodiščem, z njima pa ne, ker imata nalogo in jo morata izpolniti! Kakšno nalogo? Kje pa imata kakšen papir? Nič nimata, že spet le golo silo in prisilo brez vidnega razloga. No, lepa reč. Da bi me ti uniformirani nasilneži že drugič v roku 10 ur pretepli, vklenili in spet vlekli naokoli? 34


Kranjsko sodišče

Ne, zdaj jim ne dam tega veselja. Ne vem, če bi se še lahko zadržal v moji miroljubnosti, če bi ta uniformirana golazen še enkrat položila roko name … Mislim, da bi bilo to preveč tudi za moje neskončno potrpljenje. Zato sem se podredil grobi sili in neprostovoljno, pod prisilo grožnje odšel z ugrabiteljema. Iz Policijske postaje Kranj smo tokrat izstopili skozi glavna vrata. Policajema se ni prav nič mudilo. Poskrbela sta, da je bil proces mojega “nakladanja” v zadnji del marice kar se da počasen. Ker se je to dogajalo okoli 11. ure dopoldne v sredo, 4. januarja 2011, me je videlo veliko ljudi, med njimi tudi številni, ki me poznajo osebno ali pa me cenijo zaradi mojih del. Prav tako me je videlo veliko ljudi pred sodiščem, tudi tisti, ki so sedeli pred Lokalom čez cesto ali pa prihajali in odhajali iz trgovine Spar. Ko so me iz marice peljali skozi glavni vhod, so precej komplicirali pri varnostnikih na vhodu, da se je tudi tam zavleklo. Potem sta me ugrabitelja odvedla po stopnicah v prvo nadstropje, tam pa levo do konca hodnika (zadnja vrata desno). Bil sem razmršen, pretepen, z oteklo polovico obraza, nad arkado se je že naredila hrasta. Hlače sem imel na kolenih strgane, roke potolčene, zapestja od lisic oguljena do krvi …Od pasu navzdol sem bil premočen, smrdel sem pa tako, da sem verjetno zasmradil celo sodišče. No, vsaj nekaj lepega v tej bizarni zgodbi … Ko so me pripeljali v prvo nadstropje sta mi ugrabitelja velela naj sedem na klop. Eden od njiju pa je odšel v sodno dvorano, verjetno povedat, da so me pripeljali. Očitno sem pomemben zločinec, saj so zaradi mene prekinili razpravo na kateri so sodili mlajšemu moškemu, ki je imel vklenjene roke in tudi noge, varovala pa sta ga dva paznika pravosodja. Pustili pa so mu vsaj toliko dostojanstva, da je bil ZDRAV, čist, umit in oblečen v suho svežo obleko.

35


36


PRISILNA PRIVEDBA BREZ ODREDBE ZA PRIVEDBO Potem sva oba, obtoženec in ugrabljenec, sedela vsak na svoji klopi in vsak s svojo oboroženo uniformirano stražo. Med sodno dvorano in pisarno na nasprotni strani hodnika se je pričel odvijati gost promet. Uradnice v ogrinjalih in brez so švigale sem ter tja in nosile papirje. Po kakšnih 15 ali 20 minutah so v dvorano poklicali enega od ugrabiteljev. Vrnil se je čez nekaj minut in mi z besedami: “To je zate,” izročil bel pisarniški papir. Prijel sem ga v roke in ga pogledal. V zgornjem levem kotu tega papirja je logotip, ki simbolizira narobe obrnjen križ, kar je hudičev simbol. V tem simboliziranem križu pa z velikimi tiskanimi črkami v prvi vrsti piše: REPUBLIKA SLOVENIJA, v drugi vrsti pa OKROŽNO SODIŠČE V KRANJU. Pod njim je datum 4. 1 2012 in naslov teksta, ki se glasi: ODREDBA ZA PRIVEDBO. Ha, ha, ha, ha, ha … a se hecajo? Nikoli mi niso vročili nobenega vabila. Le iskali so me, tudi v tujini s pomočjo Interpola. Na kakšne načine še, pa zdaj še ne vem, bom pa izvedel, ko bo prišel čas za to. Dejstvo je, da delam drugačno delo, kot večina ljudi. Drugo dejstvo je, da veliko potujem. Prevečkrat se mi je v tej čudni državi že zgodilo, da sem bil na poti v tujini, pa so sklepi ali računi državnih organov obveljali, čeprav nisem pošte niti prejel, kaj šele da bi vedel česa so me spet obremenili. “Ko boš šel drugič na pot, se moraš odjaviti, pa teh težav ne boš imel”, so me poučevali v odgovorih na moje prepozne in neupoštevane pritožbe. Zdaj sem se odjavil, pa je spet vse narobe? Njena sodniška visokost je namreč, ne vem na podlagi česa, ugotovila da se izmikam postopku? Kakšnemu postopku in zaradi česa? Odredba je naslovljena na Policijsko postajo Kranj in je v prilogi. Škoda, da niso zapisali tudi ure. Zanimivo se mi zdi, da sem to odredbo dobil prej, preden je sploh prišla do Policijske postaje Kranj in seveda veliko prepozno, da bi bila ta privedba lahko zakonita. Zato trdim, da sem bil ugrabljen, da so me uniformirani nasilneži odpeljali na silo in s tem ŽE SPET močno prekoračili svoja pooblastila. Kar na smeh mi je šlo, ko sem bral tekst v zadnjem odstavku te odredbe, ki se glasi natančno takole: “Če oseba, za katero je odrejena privedla, po izročitvi pisne odredbe za privedbo in povabilu ne gre s tistim, ki mu je naložena izvršitev odredbe, to odkloni, se jo privede s silo.” Podpisana je okrajna sodnica Milena Turuk. Glej, glej … ali ni to prav tista sodnica, ki je Petri vzela otroka? Odredba pripoveduje, da je zaslišanje takoj in sicer zaradi razžalitve. Ja, zaradi razžalitve in ne zaradi bančnega ropa ali zaradi tega, ker bi jaz koga ubil! Kakšna farsa, kakšna samopašnost in kakšno prikrojevanje zakonov po svojih potrebah … Že drugič v zadnjih desetih urah so vse papirje pisali šele, ko sem jaz že močno zastražen, ponižan, pretepen, umazan in javno osramočen sedel v njihovih smrdljivih brlogih! Za menoj torej ni bila razpisana tiralica. Zakaj neki bi bila? Pa tudi odredbe za privedbo na policiji niso imeli. Zelo redko sem v Kranju in nikoli ne povzročam težav! Le kdo na policiji bi torej lahko vedel, da me želijo videti na sodišču?

37


38


Za tem lahko stoji le ena oseba. Ta oseba pa mi že štiri leta grozi z maščevanjem. Ta oseba ima na policiji tudi dovolj moči, da lahko naščuva po činu nižje policaje na kogarkoli. V tem primeru sem globoko prepričan, da je prav ta oseba na policiji odredila, da me intervencijska ekipa z marico in s silo ugrabi in odpelje na sodišče. Mudilo se mu je pa tako, da ni imel časa počakati, da bi prinesli papir s sodišča. Če bi ga, bi bilo vse zakonito, tako pa je vse sklupaj postalo zelo nezakonito. Zato se upravičeno sprašujem, če ni tudi nočni dogodek vsaj malce povezan s to osebo, tako kot je bilo že nekaj dogodkov v preteklosti. Čeprav so na moje pritožbe s policije odgovarjali, da pretekli dogodki niso povezani, je vedno ostajal krepak dvom v njihove trditve in še večji dvom v njihovo poštenje ter resnicoljubnost. Potem so me poklicali. Vstal sem s klopi in odšel mimo vklenjenega zapornika v sodno dvorano, moja straža pa je odšla po hodnikui proti izhodu. “Vso srečo!” mi je zapornik iskreno zaželel. “Vso srečo tebi, saj je očitno potrebuješ precej več, kot jaz,” sem mu odvrnil, ker si nisem niti predstavljal, kako hud ZLOČIN sem storil pred štirimi leti in kakšna nočna mora me čaka za vrati.

SODNICA MILENA TURUK IN KAZENSKA OVADBA DANILA ŠENKA Že prvi zapisnik, ki sem ga žal podpisal na koncu te obravnave, ne da bi ga prebral, je ena sama laž in velik fantazijski konstrukt sodnice Milene Turuk. V prejšnjem poglavju je bilo pojasnjeno, kako so me ugrabili in na silo pripeljali na sodišče. Pivedli so me kasneje, kot je v tem Uradnem zaznamku zapisala sodnica. Ravno takrat ob 10.40 uri so mi v kleti policije v arestu dali moje stvari. Odredbo za privedbo pa so mi izročili šele na sodišču in to skoraj uro kasneje, kot je navedla sodnica! V tretjem odstavku gre sodnica spet po svoje. Moje besede so bile, da se mi je prijatelj, mejni policist v Črni gori smejal češ, da me išče Interpol. To sem seveda vzel kot dobro šalo. Nihče mi nikoli ni rekel, da Interpol sprašuje po mojem bivališču. Tu je diletantska sodnica po svoji meri in potrebi spremenila in prikrojila mojo izjavo. Zato sem že takrat povsem upravičeno podvomil v poštenje in objektivnost te gospodične.

39


40


41


42


ŠE DRUGA KAZENSKA OVADBA Nekaj tednov po tem dogodku je po pošti prišle še ena kazenska ovadba. To ovadbo je Šenk vložil zaradi tega, ker sem na Ministrstvo za notranje zadeve poslal pritožbo zoper njegovo ravnanje. Ministrstvo je pritožbo v reševanje poslalo očitno kar njemu samemu. “Zato je bil takratni odgovor policije tako posmehljiv”, se mi je bliskalo po glavi. Ko sem kasneje pregledoval papirje v sodnem spisu, mi je postalo jasno še nekaj. Zaradi prve kazenske ovadbe, ki so jo vložili proti Petri in meni skupaj, so o tem obvestili in zaslišali le Petro, mene nikoli! Kljub temu so sprožili pravi lov na ljudi, ki je trajal polna štiri leta. V tem časovnem obdobju so škanirali naju, najini družini ter redke prijatelje za katere slučajno vedo. Petri so na vratih in po telefonu težili več kot 200 krat. Meni pa so dodobra umazali ime. Predvsem mednarodno, saj vendar že tri leta za menoj povprašuje Interpol. Koliko zahtev jim je sodnica Milena Turuk že poslala? Veliko! Najmanj pet! Od tega kar štiri v letu 2011! Ta kazenska ovadba, ki sem jo dobil sedaj je bila spesnjena nekaj dni PRED že znano kazensko ovadbo, pa je vendar ostala v ozadnju. Za to se ni vedelo. Zaradi tega me niso lovili, niti niso razpisovali takih ali drugačnih tiralic. Ta kazenska ovadba je bila vložena pri drugi sodnici. Ali je mogoče, da gre za tako različen pristop dveh sodnic na istem sodišču? Mislim, da to ni mogoče. Prepričan sem, da je v tem primeru zgodba drugačna. Natančno jo poznata le tista dva, ki sta jo skonstruirala. To sta kriminalist s srednjo šolo Danilo Šenk in tožilka Tanja Frank Eler, ki sta zagotovo vplivala na zaposlene na sodišču in prav mogoče tudi na sodnico.

Sklep o združitvi obeh kazenskih postopkov

43


ODVZEM VOZNIŠKEGA DOVOLJENJA 4. januarja 2012 sem doživel šah-mat. Moje delo je bilo nasilno prekinjeno. Policaji so me zverinsko pretepli in mučili. Bolečine po telesu sem čutil še polna dva meseca, palec pa še danes ni tak, kot je bil pred skoraj letom in pol! Na teren tudi nisem več mogel, ker sem ostal brez vozniškega izpita. Konec je bilo s fotografiranjem in iskanjem izginulih ali skoraj izginulih grajskih objektov v Sloveniji. Od takrat dalje se te tematike nisem več dotaknil. Od 1200 slovenskih gradov jih imam fotografiran 400, torej dobro tretjino. Prav tako je obstalo delo na knjigi Ljubljana - Vodnik po mestu. Od 4. januarja 2012 do danes preprosto ne zmorem dovolj koncentracije za študij materiala in za končanje tako zahtevnega dela. Knjiga bi morala iziti že lansko pomlad … pa tudi letošnjo ne bo … Prvo sojenje je bilo zaradi vožnje pod vplivom alkohola. V tem primeru mi ni bilo jasno in mi tudi nikoli ne bo jasno, kako ima lahko človek, ki tehta 100 kg, po enem popitem pivu zgodaj popoldne in po enem zvečer, v izdihani sapi 1,6 promila alkohola tudi, če prej par dni ni pil nič? Te sodbe ne bom komentiral. To ni bila sodba, to je bila inkviziocijska obsodba. Policaji so na zaslišanjih na debelo lagali, njihove zgodbe se niso pokrivale. Vsak je povedal drugačno, pa so vendar v celoti obveljale njihove. Obsodba je bila jasna: izgubil sem izpit za avto, skupen strošek njihove inkvizicijske obsodbe pa je skoraj 3.000 EUR. Sodnica za prekrške Judita Aljančič je s to obsodbo jasno popkazala svoj lastni diletantizem. Ves čas sojenja se je postavljala na stran policajev, jih celo branila in me prepričevala, da kaj takega res ni mogoče. “Kako ni mogoče, če sem pa izkusil na lastni koži?” Tudi ime Danilo Šenk se je tam pojavilo. Tisti policaj, ki me je pretepal je izjavil, da skačem v njegovega kolega in me je zaradi tega treba trdo prijeti. Policaji niso hoteli odgovarjati na nekatera odvetnikova vprašanja. Sodnica je to odobravala namesto, da bi zahtevala odgovor. Ko sem povedal sodnici, da zdaj ne bom več mogel opravljati svojega dela, se je policaj posmejal, da je tako tudi prav! Res? Je tako res prav? Tudi sodniki višjega sodišča, ki so razsojali o pritožbi, so pravi strokovnjaki za obrazložitev in pretvorbo laži v resnico. Brez razmišljanja, poštempljano po tekočem traku, kot pošiljke na pošti. Tako se v Sloveniji odpravljajo tudi sodni zaostanki. Kriv in pika. Če se pritožiš si pa kriv in klicaj! Dovolj zgovorna je že pritožba. Drugega o tem primeru za zdaj ne bom objavljal. Morda bom to storil kdaj drugič. Zadeva je zaključena zato, ker se na ustavno sodišče s takimi primeri nima smisla pritoževati. Po sodni praksi take primere ustavno sodišče enostavno prezre oziroma zavrže, zavrne ali kakorkoli že temu rečejo in s tem se sodna pot konča. S takim dejanjem je tudi onemogočeno sojenje na mendarodnem sodišču. Že samo zaradi tega dejstva bi se slovensko Pravosodje moralo uradno, pač glede na prakso, preimenovati v KRIVOSODJE!

44


Stavba v kateri “vladajo” kranjske sodnice za prekrške.

PRITOŽBA zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kranj, opr. št. PR 6/2012 z dne 25.4.2012 Sodišče je dne 25.4.2012 izdalo sodbo s katero je razsodilo, da je obdolženi Matjaž Chvatal, Trstenik 101, Golnik, odgovoren za prekršek po 4. točki 5. odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP) ter mu izreklo globo v višini 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Zoper takšno sodbo obdolženi Matjaž Chvatal po svojem zagovorniku pravočasno vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe materialnih predpisov te pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti očitkov po obtožbi, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču 1. stopnje v ponovno odločanje.

45


Obrazložitev: Sodišče popolnoma nekritično sledi izpovedbam policistov Kadića ter Ropretove kljub dejstvu, da sta si njuni izpovedbi v bistvenih okoliščinah popolnoma nasprotujoči, prav tako nasprotujoče izdanemu zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti. Dejstvo, da je Matjaž Chvatal v sodnem sporu z enim od policistov PP Kranj, zaradi pritiskov, ki so bili s strani policije izvajani na Petro Vencelj, ne bi smela vplivati niti na delo policistov PP Kranj nasploh niti na ravnanje policistov Kadića in Ropretove v predmetni zadevi, sploh pa ne na izpovedbe prič na sodišču. Policista Kadić in Ropretova sta osebi z javnimi pooblastili ter državna organa in sta kot taka zavezana k zakonitem izvajanju svojih pooblastil, kot tudi spoštovanju vseh predpisov, ki veljajo v tej državi. Ob natančni analizi vseh listinskih dokazov, ki se nahajajo v tem spisu, je jasno razvidno, da sta bila policista Kadić in Ropretova jasno motivirana k inkriminaciji Matjaža Chvatala. Policista sama namreč smiselno izpovesta, da ni bilo nobenih konkretnih okoliščin, zaradi katerih bi se odločila zaustavljati vozilo Matjaža Chvatala. Kadić s tem v zvezi sicer navede, da je bil Chvatal „za krožišče kar malo prehiter“, pri čemer pa taka subjektivna zaznava, brez uporabe kakršnihkoli tehničnih pripomočkov oziroma merilcev hitrosti, ne more biti upoštevna. Kadić pa je tudi izrecno zatrdil, da pri vožnji za Chvatalom za križiščem ni opazil kakršnekoli nepravilnosti do trenutka pričetka ustavljanja s strani policistov. Naravnost neverjetna in fantazijska pa je izpovedba policistke Ropretove, ki je na izrecno vprašanje zagovornika, koliko časa je imela Chvatala v vidnem polju, ko je zapeljal v krožišče, povedala, da so bile to sekunde, ne minuto ali uro in da vožnja od krožišča do trenutka, ko ga je pričela ustavljati, ni bila nepravilna. Hkrati pa je izpovedovala, da je v krožišču videla, da je Chvatal sam v avtu in kadi, ko ga je pogledala, ji je deloval nekam sumljivo, da bi lahko bil pod vplivom alkohola. Policistka ne pojasni, iz česa naj bi izhajal njen sum vinjenosti voznika, ki ga je videla kako sekundo, s strani policistke zgoraj opisani razlog pa je seveda popolnoma neverjeten. Policista nista imela popolnoma nobenega razloga, da bi zaradi kakršnihkoli ugotovljenih kršitev pričela ustavljati Matjaža Chvatala, temveč sta bila k temu očitno motivirana zaradi spora Chvatala z enim od policistov na PP Kranj. Dejstvo je, da niti izpovedbi policistov niti vsebina zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti št. 1618240 z dne 4.1.2012 niso verodostojno in resnični, in nikakor ne ustrezajo resničnemu dejanskemu stanju ter ne morejo biti podlaga odgovornosti Matjaža Chvatala za očitani prekršek. Iz istih razlogov je izpodbita domneva resničnosti vsebine navedenega zapisnika, kot javne listine. Zaslišana policista v svojih izpovedi nista bila skladna že v samem začetku glede vprašanja, kdo je Chvatalu odredil zaustavitev vozila, saj Ropretova v svoji izpovedbi zatrjuje, da mu je ona „odredila, naj vozilo odpelje naprej na bližnjo, približno 50 metrov oddaljeno avtobusno postajališče in mu je avtobusno postajališče tudi pokazala“, kasneje pa mu je ponovno „odredila, naj zapelje čez cesto na bližnjo dovozno pot,“ medtem ko policist Kadić nasprotno zatrjuje, da je bil on tisti, ki je „izstopil do njega in mu odredil, da vozilo ustavi na bližnjem, približno 100 metrov oddaljenem avtobusnem postajališču,“ kasneje pa je „ponovno stopil do Chvatala in mu odredil, da vozilo umakne na 20, 30 m oddaljeno makadamsko površino“.

46


Prav tako so nasprotne izpovedbe policistov glede tega kdo je sploh vodil postopek zoper Chvatala, saj je Kadić izpovedal, da je on „izstopil in od Chvatala zahteval vozniško in prometno dovoljenje, ker pa je videl, da (Chvatal) kadi, ga je prosil, da ugasne cigaret, ker je v postopku“. Glede na slednjo ugotovitev Kadića, da je Chvatal v postopku, je edino možno, da je postopek uvedel on, saj Ropretova iz vozila ni izstopila. Nesporno dejstvo je, da je Matjaž Chvatal v trenutku, ko je bil zaustavljen s strani policije, kadil, kar sta opisala obadva policista. Kljub temu pa iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti nikjer ne izhaja, da bi policista počakala s preizkusom zaradi kajenja najmanj predpisanih 5 minut. Iz zapisnika sicer izhaja, da naj bi počakala s preizkusom 10 minut zaradi zadnje zaužite alkoholne pijače, kar pa je prav tako v nasprotju s predpisanim postopkom in vsebino točke I/3 zapisnika, da preizkušenec najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač. Z jasno ugotovljenim dejstvom, da je Matjaž Chvatal v trenutku uvedbe postopka kadil, se kot popolnoma neresnična izkaže vsebina zapisnika, da preizkušenec najmanj 5 minut pred preizkusom ni kadil (točka I/3 zapisnika). Iz navedenega jasno izhaja, da niso bila upoštevana pravila pravilne izvedbe preizkusa alkoholiziranosti, oziroma ustrezne reakcijske dobe ob zaužiti alkoholni pijači ali pokajeni cigareti, zato je rezultat meritev bil napačen. Policist Kadić je sicer izpovedoval, da naj bi Ropretova Chvatalu povedala, kako se pravilno opravi preizkus alkoholiziranosti in mu pojasnila možno pridržanje, vendar nikjer iz njegovih opisov postopka zoper Matjaža Chvatala ne izhaja, da bi policista počakala s preizkusom, niti v tej smeri Kadić ne potrdi vsebine zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Ob tem se kot popolnoma verodostojen in resničen izkaže zagovor Matjaža Chvatala, da je imel prižgano cigareto, pihati so mu dali po 3 minutah, zato rezultat nikakor ne more biti pravilen in pravno sprejemljiv. Matjaž Chvatal seveda ni strokovnjak s področja alkoholometrije, zato ni bil dolžan vedeti in poznati konkretnih višin miligramov alkohola v litru izdihanega zraka in gre v celoti slediti njegovemu zagovoru, da je mislil, da piha „po starem“, kar nenazadnje izhaja tudi iz podatkov o njegovi upravni predkaznovanosti, ki izkazuje, da Matjaž Chvatal za tovrstne prekrške (ali druge) ni bil obravnavan, zato je logično, da preizkusov alkoholiziranosti ni opravljal in jih tudi ni poznal. Nadalje iz predmetnega zapisnika tudi nikjer ne izhaja, da bi bil Matjaž Chvatal poučen o posledicah posameznih višin količine miligramov alkohola v litru izdihanega zraka, zato nasprotno zatrjevanje policistov ne sme prestati kritične presoje pritožbenega sodišča. Dejstvo je, da ni bil izkazan nikakršen konkreten razlog, zaradi katerega sta policista predmetnega dne Matjaža Chvatala zaustavila, navedbe policistov, da naj se Chvatal ne bi odzival na zvočne in vizuelne signale pa nasprotujejo resničnemu dejanskemu stanju. Razlog za zaustavitev Chvatala, oziroma razlogi za sum storitve prekrška bi morali obstajati že pred začetkom ustavljanja Chvatala s strani policistov. Chvatal je tudi sam opisal, da so na predmetni relaciji, ki je v smeri bolnišnice Golnik, precej pogosta reševalna vozila, zato je najprej mislil, da ima rešilec prižgane modre utripajoče luči, takoj pa je ustavil svoje vozilo in policijsko vozilo je ustavilo vštric z njegovim. Policistka Ropretova je v svoji izpovedbi rekla, da je bil pred vožnjo v Ljubljani, kjer je pil cviček ali vino, vendar to seveda ne drži, saj je splošno znano dejstvo, da se za relacijo Ljubljana – Kranj potrebuje vsaj 20 minut vožnje, zato v tem primeru čakanje s preizkusom v dolžini 15 minut ne bi bilo potrebno. Ob vsebini zapisnika o alkoholiziranosti ter zagovoru Chvatala, da se je pred zaustavitvijo nahajal pri prijatelju na Kokrici in je zadnje požirke piva naredil okoli 10 minut pred preizkusom, se kot neresnična izkaže izpovedba Ropretove, da naj bi bil Chvatal tega dne v Ljubljani, 47


pri čemer slednji izrecno pojasnjuje, da cvička nikoli ne pije. Več kot naključje predstavlja tudi opis Ropretove, da naj bi Chvatal policista že med postopkom zmerjal s fašisti, kar v celoti nasprotuje izpovedbi policista Kadića, po pripovedovanju katerega naj bi Chvatal omenjal le priimek policista, s katerim je imel slabe izkušnje. V nasprotju z gornjim Ropretova izpoveduje: „Ko sem mu povedala, kdaj gre za pridržanje in še predno je začel upravljati preizkus, je rekel, da z nami ne bo šel nikamor in da nam bo ušel.“ Takšna izpovedba je popolnoma neresnična in namenjena zgolj potrebi tega postopka, oziroma minimaliziranju kasnejšega nasilnega ravnanja policistov do Matjaža Chvatala in njegovega poškodovanja. Tudi življenjsko nesprejemljivo je, da bi nekdo rekel, da s policisti ne bo šel nikamor in da jim bo ušel, še preden bi izvedel za rezultat preizkusa alkoholiziranosti. Policista ne znata niti prepričljivo pojasniti, kdo in kdaj je začel in končal z izpolnjevanjem zapisnika, ter kdo ga je vročil Matjažu Chvatalu. Ropretova enkrat zatrjuje, da je „hotela začeti pisati zapisnik in zahtevala, da iz vozila pobere vredne stvari in zaklene vozilo“, istočasno, da „ko je začela pisati je bila poleg njega in je videla, da je iz avta vzel nekaj predmetov ...“, kasneje pa navede, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti zaključila na policijski postaji, kamor je bil Chvatal odpeljan. Nasprotno s svojo izpovedbo, da je začela pisati zapisnik pa izpoveduje, da naj bi Matjaž Chvatal že na kraju „norel in takoj po predočenem rezultatu in potem, ko je iz vozila pobral stvari, začel bežati.“ Zaključek sodišča, da je policistka Ropretova na PP v Kranju zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti Chvatalu prebrala, razložila in mu ga dala v podpis in je nato obdolženec zapisnik tudi brez pripomb podpisal, je tako protispisen in neresničen. Iz navedenega nasprotja jasno izhaja le dejstvo, da sploh ni mogoče zaključiti, kdo je obdolženemu zapisnik dal v podpis, oziroma kdo naj bi ga poučil o posledicah v zvezi s strinjanjem z rezultati ter odreditvijo strokovnega pregleda, zato je po načelu in dubio pro reo smiseln le zaključek, da obdolženi o tem ni bil poučen. Vrhunec neverodostojnosti pa vsebina zapisnika o alkoholiziranosti doseže pri vprašanju, kdo je zapisnik sploh Matjažu Chvatalu sploh dal v podpis. Medtem ko Ropretova izpoveduje, da je ona Chvatalu izročila dokumente na policijski postaji, ki je bila dobro osvetljena, on je sedel na klopi, pred njim pa je bila miza, na katero mu je dala dokumente, pa policist Kadić nasprotno zatrjuje, da je prav „on Chvatalu dal v podpis zapisnik, ker je rekel, da bo govoril in sodeloval samo z njim, ker je še edino on normalen.“ Nadaljnje dejstvo je, da je v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti kot kraj, v katerem je bil postopek opravljen, navedeno RC 410, odsek 1134, KM 12.500 metrov in nikjer ni navedeno, niti pod opombami, da bi bil zapisnik pisan na policijski postaji Kranj. Iz navedenega jasno izhaja dejstvo, da je bil zapisnik pisan na kraju samem in so navedbe ter izpovedbe policistov v zvezi z relevantnimi okoliščinami opravljenega preizkusa alkoholiziranosti neresnične in neverodostojne, zato zapisnik ne more imeti nikakršne pravne veljave. Takšen neverodostojen zapisnik je po nepravilno opravljenem preizkusu alkoholiziranosti (neupoštevanje časovne odmaknjenosti zadnjega zaužitega alkohola ter cigarete, itd.) Matjaž Chvatal podpisal v zmoti neposredno pred tem, ko je bil s strani policistov udeležen brutalnega izživljanja, zaradi katerega je celo bil prisiljen poiskati zdravniško pomoč. Na absolutno neverodostojnost, nekorektno, nestrokovno in nepravilno delo policije ter neresničnost njihovih izpovedb kaže že navedba policista Kadića, da ga je „trikrat vprašal, če koga od domačih pokličejo, pa je vse zavračal“, tudi Ropretova izpoveduje, da naj Chvatal ne bi zahteval obvestitve domačih, medtem ko iz sklepa o pridržanju ter UZ o pridržanju št. 2202-1/2012/3 (3C691-096) z dne 4.1.2012 izhaja, da je bila obdolženčeva žena Mira Chvatal dne 4.1.2012 klicana po telefonu 04/2560110, vendar se ni oglasila. Tudi v kolikor bi obdolženi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti

48


podpisal v prostorih PP Kranj, je bil takrat v šoku, saj je bil pretepen in kot takšen popolnoma nezmožen izražanja svobodne volje ter nesposoben zaščite lastnih interesov in koristi. Po navedenem so dokazni viri, na katere sodišče opira svojo odločitev, popolnoma neverodostojni in nanj ni mogoče opreti sodne odločbe, s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje ni resnično in je nepopolno ugotovljeno, zaključki sodišča so protispisni in brez ustrezne dokazne ocene ter upoštevanja domneve nedolžnosti obdolženega.

Sodišče glede naštetih nedoslednosti in nasprotovanj v zapisniku ter izpovedbah Ropretove in Kadića ne opravi nikakršne dokazne ocene in jim ne posveti nobene pozornosti, temveč le povzema njihovo vsebino in pavšalno ocenjuje, da sta izpovedbi policistov prepričljivi, podrobno in enaki in temeljita na neposredni ugotovitvi in v njuni izpovedbi sodišče ne dvomi. Ne glede na to, da je priča v postopku dolžna izpovedati po resnici vse, kar ve povedati v zadevi, v predmetni zadevi policist Kadič na vprašanja obrambe ni hotel odgovarjati in iz tega razloga ni bil dolžan nikakršnih ukrepov sodišča. Pavšalno se je skliceval le na uradni zaznamek o uporabi prisilnih sredstev, ki je za predmetni postopek pravnorelevanten, saj so bili ukrepi po trditvah policistov izvedeni v okviru predmetnega postopka preizkusa alkoholiziranosti (torej po začetku postopka in pred podpisom zapisnika), zato bi ga bilo sodišče dolžno pribaviti. Potrebnost takšnega dokaznega predloga, podanega ob zaslišanju Kadiča ni bila sporna, saj se je priča med svojim zaslišanjem nanjo sklicevala, sodišče pa od obrambe ni zahtevalo nikakršnega dodatnega pojasnila glede njegove potrebnosti in je zavrnitev dokaznega predloga po pribavi UZ o uporabljenih prisilnih sredstvih za stranko presenečenje, odločitev sodišča pa arbitrarna, nezakonita in protiustavna. Policija ima vse možnosti ter hkrati dolžnost, da postopek izpelje nepristransko in zakonito, vsako nasprotno ravnanje mora biti obdolženemu v korist, zato ni podlage, ki bi brez dvoma kazala na odgovornost Matjaža Chvatala za očitani prekršek, zato je na mestu oprostitev obravnavanega očitka ter ustavitev predmetnega postopka. Policisti so z ravnanjem zoper obdolženega grobo zlorabili svoja pooblastila in z obdolženim dobesedno obračunali, tudi v zaščiti svojega stanovskega kolega Šenka, s katerim je Chvatal v sodnem sporu, to pa seveda niti v kontekstu tega postopka ne sme ostati neopaženo pritožbenemu sodišču. Tako izvedeni postopek, kot tudi izpodbijana odločba, kršita obdolženčevo ustavno zagotovljeno pravico do domneve nedolžnosti (27. čl. Ustave RS), pravico do sodnega varstva (23. čl. Ustave RS), kot tudi pravico do pravnih jamstev v postopku glede pravice do izvajanja dokazov (3. alineja 29. člena Ustave RS). Dokaz: - sklep o pridržanju z dne 4.1.2012 - UZ o pridržanju - izvid SB Jesenice z dne 4.1.2012 - obtožni predlog ODT Kranj z dne 1.9.2008

49


SODNI PROCES ALI KOMEDIJA? Prva razprava tega velikega in dolgega sodnega procesa je bila že jeseni leta 2008. Takrat so storili več hudih kršitev postopka. Najbolj sporno se mi zdi, da me je takrat brez moje vednosti zastopal odvetnik Gorazd Fišer. Tega odvetnika ne poznam in mu NIKOLI nisem podpisal pooblastila. Da tečejo kazenski postopki proti meni, takrat sploh nisem vedel. Zaradi tega, ker je Fišer poslal pritožbo na sodbo, ki jo je izdala sodnica Jasmina Javornik, se je postopek nadaljeval … zato upravičeno sprašujem: kakšna in čigava igra je to? Kdo je imel od tega korist? Pravni red pri izvedbi kazenskih razprav naj bi bil namreč tak, da mora sodnica najprej zaslišati obdolžence in šele potem tiste, ki tožijo. V tem primeru se jim je jeseni leta 2008 strašansko mudilo in so že takrat izvedli glavno obravnavo brez obdolžencev in preko reda najprej zaslišali vseh pet domnevnih Petrinih in mojih “žrtev”: Danila Šenka, še tri stokilogramske policaje in eno krepko policajko. Zaslišala jih je sicer neuradno, ampak mnenje se je kljub temu oblikovalo. To svobodo si je privoščila sodnica Jasmina Javornik, ki me je zaradi pritožbe, ki sem jo napisal in poslal na Ministrstvo za notranje zadeve zaradi nezakonitega delovanja Danila Šenka, brez zaslišanja obsodila po hitrem kazenskem postopku že 17. 9. 2008, pa se mi o tem vse do leta 2012, ko sem obsodbo dobil, ni niti sanjalo.

50


UVERTURA: “DA BO VSE ZAKONITO …” 21. maja 2012 se je začelo zares. V prvem nadstropju kranjskega sodišča na koncu levega hodnika se je nabrala kaj čudna druščina. Tam smo bili vsi. Le Petre ni bilo, ker si je prejšnji večer grdo poškodovala nogo. Prisotna sta bila oba odvetnika, moj in njen, ki je prinesel to novico. Pred vrati na klopi so sedeli trije veliki policaji v civilu in krepka policajka – Petrini pretepači. Manjkal je le še Danilo Šenk, glavni akter in konstruktor tega dogodka. Po hodniku je prišel zadnji, tik pred pričetkom obravnave. Z obojestranskim kimanjem in nasmehom se je pozdravil z dvema uslužbenkama sodišča, ki sta vsaka zase hiteli po hodniku, potem pa s prezirljivim izrazom obraza stopil mimo nas in do policajev prišel s širokim nasmehom. Ti so vstali in se začeli gnesti okoli njega. Razveselili so se ga prav tako, kot se ob prihodu gospodarja razveselijo majhni kužki. Le tisti največji, kasneje sem izvedel, da je to Trajbarič iz Murske Sobote, je obsedel na klopi in ni kazal zanimanja za početje kolegov s kranjske policijske postaje. Že prej je bilo videti, da nekako ne spada zraven. Zdaj se je to še potrdilo. Najina odvetnika pa sta jih gledala in se med seboj tiho pogovarjala o tem, kako so na sodišču prisotni vedno isti policaji in da bi se že po tem dalo sklepati kdo je konflikten in kdo ni. Ura je bila 10.45, ko so nas vse skupaj poklicali v sodno sobo. Sodnica Milena Turuk je opravičilo Petrinega odvetnika sprejela, potem pa na široko moralizirala zaradi Petrinih poškodb in bolezni. To je bilo z njene strani najmanj neokusno, vsekakor pa zelo neprofesionalno, saj je jasno pokazala na katero stran se postavlja. Je to vloga sodnika? Da razsodi še pred začetkom? Še preden sliši eno samo besedo zagovora? Potem je razpisala novo obravnavo, ki bo na sporedu čez mesec dni. Tožilka Helga Dobrin, ki je bila sicer ves čas tiho, je zdaj potiho vprašala sodnico zakaj ne skrajša postopka? Sodnica se je zdrznila, kot se zdrzne tisti, ki je zasačen. Za trenutek ji je padla maska olikanosti, spremenila je izraz na obrazu in s povzdignjenim glasom hitro utišala tožilko. Potem se je pa obrnila in se zazrla direktno vame ter zažvrgolela veselo in pojoče, kot ptiček: “Bomo kar izvedli vse dokaze … da bo vse zakonito,” in se na koncu še posmejala. “Se je posmejala meni? Tale me ima pa res na piki, če ves čas gleda vame,” sem si mislil, pa nisem vedel, če so bile te besede namenjene meni ali Danilu Šenku, ki je sedel na klopi tik za menoj in mi ves čas dihal za ovratnik? Razprava se je zaključila. Z odvetnikoma sem odšel ven. Policaji pa so ostali v sodni dvorani in se veselo drenjali okoli sodnice, ona pa je z njimi komunicirala, kot da se med seboj pogovarjajo stari prijatelji. Izda jih govor, smeh, izrazi na obrazu … slabo prikriti hrup veselja … Napočilo je njihovih pet minut - poplačilo stroškov prihoda na sodišče. Zato tako radi in tako pogosto prihajajo sem. Kajne, izgubiti ne morejo nič, lahko le dobijo. Tudi če izgubijo oni, škodo itak pokrije ljudstvo. Kaj jim torej mar vse skupaj, važna je le denarnica. Odvetnikoma sem zunaj povedal svoje dvome v pristranskost sodnice, pa sta mi razložila, da kranjsko sodišče ne bo pristalo na zamenjavo sodnika, pa tudi če bi, ne bi to prav nič spremenilo, ker bi za vrat dobil enakega vraga. “Ne na zamenjavo sodnika,” sem rekel, “ampak na zamenjavo sodišča. Tukaj sem vnaprej obsojen. Nimam niti najmanjše šanse. Če mi že morajo soditi, naj mi sodijo taki, ki s Šenkom nimajo nič. Taki, ki ga ne poznajo!” Odgovorila sta mi, da to ni mogoče. Kranjsko sodišče tega ne bo nikoli hotelo odstopiti drugemu sodišču!

51


KOMEDIJA “DA BO VSE ZAKONITO ...” 20. junija 2012 se je na istem hodniku kranjskega sodišča ponovila slika iz prejšnjega meseca. Tokrat je bila prisotna tudi Petra. Šenk je spet prišel zadnji. Tudi tokrat se je veselo pozdravljal z uradnicami. Spet so se okoli njega drenjali trije policaji, četrti pa je obsedel na klopi … Vse je bilo že videno, nič novega pri Šenku. Potem so nas poklicali v sodno dvoranico. Šenk je spet sedel na klopi tik za mano in mi dihal za ovratnik. Sodnica je po uvodnem nagovoru poslala vseh pet policajev ven. Potem se je začelo. Najprej je dala besedo Petri, ki je povedala, da ima svoj zagovor napisan in da ga bo prebrala. Ko je začela brati, jo je sodnica takoj na začetku branja prekinila z zelo nevmesnimi pripombami. Tako!!! Da se bo vedelo, kdo je tukaj glavni!!!

Zagovor Petre Vencelj: 12.12.2007 je prihajajoče dni sprevrgel v nočno moro z nečloveškimi fizičnimi bolečinami. Na lastni koži sem občutila kaj pomeni imeti polomljena tri rebra. Do smrti je manjkal le en korak. Tedne bruhanja od bolečin, protibolečinske tablete, ležanje v postelji. Osamljeno ležanje čez praznike, novo leto. Sama. Kadar bolečine niso bile tako prisotne, pa sem preživljala trenutke za računalnikom, kjer sem z eno roko tipkala tekste za knjigo. 6. januar. Nedelja. Praznk. Popoldne obisk sošolca, ki me obdaruje s kompletom kopeli za lažje okrevanje. Nato z Matjažem delava za knjigo in inštalirava manjkajoče programe na mojem računalniku. Ko zaključiva proti večeru, se odločim. Grem vsaj malo ven, pogledat v cerkev, jaslice in nato do sošolca Vovka v njegov lokal nasproti cerkve - med ljudi. Tam je sobica, kjer lahko na toplem popiješ naročeno in v miru prižgeš cigaret. Pa še kakšen znanec bo za klepet. Oh luksuz po vseh teh tednih samote in bolečin. S težavo se napravim in obujem, ter počasi in z negotovim korakom do jaslic. Kar nekaj časa sem preživela v miru naše cerkve, potem me je od bolečin začel oblivati pot, zato sem šla čez cesto v Teater cafe, da se pogrejem in sprostim. Sobica tam pa zaprta. Vprašam, kaj da je, in mi povedo, da ne obratuje več. Pojasnim, da sem prišla sem le zato, ker bolna nočem stati na cesti in, da bom pač sedaj ob toplem napitku prižgala, kar je sicer prekršek, potem me pa tukaj s cigaretom ne bodo več videli. Rekla sem, da naj kar sporoči to lastniku lokala, sicer pa, da je za to pristojni inšpektor, če že hoče zaradi tega delati kraval. Jaz želim le svoj mir in da se pomirim in pogrejem. Še predno sem potegnila prvi dim, je natakar divje skočil name, me klofnil ter zlomil cigaret. Šokirana nad fizičnim napadom sem takoj zapustila lokal. Od šoka sem se kar tresla. Takšna reakcija je bila s strani osebja čisto nedopustna. Pod nobenim pogojem nima kdo fizično skakati name, me klofutati, pa čeprav sem prižgala cigaret in to v lokalu, kjer smo VEDNO kadili. Tam svojega denarja ne bom več puščala in še najbolj prav bi bilo prijaviti natakarja zaradi fizičnega napada. A glej ga zlomka. Zgodilo se je obratno. Na Glavnem trgu do mene prideta policaja in zahtevata dokumente češ, da sem pridržana. Kdo da sta in zakaj vse to... nisem dobila odgovora. Zato sem se razburila, kakšen postopek pa je to, saj nisem v nobenem prekršku in, da ne grem nikamor razen popiti svoj čaj in domov v posteljo, ker sem na bolniški. Vse skupaj se je nato odvijalo z vrtoglavo hitrostjo. Vklenila sta me. Za nekaj časa sem zaradi bolečin izgubila zavest. Spomnim se, da sem se ovedla v marici, na tleh vklenjena in z bolečinami po vsem telesu. Z grozo sem 52


ugotovila, da sem na milost in nemilost prepuščena obravnavi nekih ljudi, ki jih ne poznam. Kar od nekod se je vzel en mlajši moški v civilu in me začel nekaj zasliševati in provocirati. Na noben način nisem mogla pojasniti. Žaljiva preiskava na postaji je še dodatno povečala moje fizične bolečine. Kaj vse mi je tvezili, da sem nacionalistično nestrpna, da sem vinjena in ne vem kaj še. Prebrskali so mi torbico, v kateri je bila denarnica z dokumenti, hišni ključi in cigarete z vžigalniom. Niti telefona nisem imela pri sebi. Prisilili so me, da sem se morala sezuti (čevje sem iztaknila s pomočjo nog, saj leva roka ni funkcionirala zaradi zloma). Nato so me tipali in vrgli v temnico. Prosila sem za vodo, želela, da obvestijo odvetnika. Nič od tega. Omenila sem, da sva do odhoda ven delala s sodelavcem, vendar da ne vem na pamet njegove številke.Menda ga je policist klical (kje so našli številko ne vem) in tudi njega žalil. Vmes se je po zvočniku oglašal vratar in me obkladal z opolzkimi besedami. Zahtevala sem zdravnika, ki me je pregledal in odredil takojšno hospitalizacijo na Golnik v bolnico. Nič od tega se ni zgodilo. Še nekaj ur sem bila pridržana, vmes sta me prišla pogledati dva policista, ki sta kadila cigarete. Vprašala sem ju, kako dolgo me mislijo še mučiti in dobila odgovor, naj še malo počakam, da bo šel “tisti norec domov”. Kasneje so me za kakšno uro spet zaklenili v eno stekleno sobo razsvetljeno sobo in me “stražili”. Kot na divjem zahodu! Po kaki uri čepenja tam notri pa je vratar (pri katerem je bil poln koš s pločevinkami piva) rekel, da lahko grem. Ko sem omenila, da ne morem, ker me vse boli, in kje je odrejeni rešilec, mi je zabrusil - če bi bila rada malo še tukaj. Papirjev nisem hotela podpisati. Ob tem mi je bilo še rečeno, da imam srečo, ker sem hči dr. Venclja, sicer bi drugače plesali. Dobila sem torbico (brez cigaret in vžigalnika! - tragikomično), škornje, jakno z odtrganim gumbom in se po ledeni cesti nekako prebila domov. Zaradi fizičnega in psihičnega nasilja sem v naslednjih dneh obiskala zdravnika. Le ta me je zaradi travmatične motnje v spominu poslal k specialistu. O zadanih poškodbah pa govori tudi zdravniško poročilo. Rada bi povedala, da mi to pisanje zadaja hude muke, saj moram brskati po grozovitih dogodkih in pravi nočni mori, ki je potlačena v meni in je v celoti sploh ne morem rekonstruirati, a me bo spremljala vse življenje.

Ko je Petra prebrala ta tekst jo je začela spraševati tožilka, ki je bila v svojih vprašanjih že kar blizu nesramnosti in žaljivosti. Petri je v usta polagala policijske žaljivke. Ampak, po mojih izkušnjah in po tistem, kar sem slišal, so bile to žaljivke s katerimi policaji zmerjajo ljudi, Petro pa so jih pripisali. Čisto enako, kot fašisti pred in med 2. svetovno vojno! Če berem knjige, ki opisujejo tisto obdobje, kaj lahko primerjam besednjak tedanjih belogardistov z besednim zakladom sedanjih policistov. Tudi njihovo ravnanje in obravnavanje ljudi je zelo podobno. Tistega, ki je res kaj kriv, se ne upata lotiti samo dva policaja. Takrat jih pride cela tolpa. Na nedolžno žensko pa se upajo spravit, seveda … in name tudi, ker nimam prav nobene pretepaške zgodovine! Na Glavnem trgu v Kranju so se policaji v zadnjih 10 letih brez najmanjšega razloga vtikali in šikanirali že v toliko ljudi, da preprosto ni normalno. Petra stanuje na Glavnem trgu. Policaji so jo napadli le nekaj metrov od njenega doma! V tistem času so bili policaji v Teater Caffeju skoraj vsakodnevno. Veliko ljudi so od tam odpeljali in kriminalizirali. Ljudje so pripovedovali, da ima Šenk v nekaterih krajskih lokalih špiclje, ki mu “rihtajo posel”. Potem sem bil na vrsti jaz. Za menoj pa trije policaji in policajka. Na koncu je pričal Šenk. Teh zaslišanj ne bom opisoval, ker so jih snemali in potem po zvočnem zapisu pretipkali. Fotografiral sem tiste dele teh zapisov, kjer pričam jaz in potem še Danilo Šenk.

53


54


55


56


57


58


59


60


61


62


63


64


65


66


67


68


PRIČANJE OŠKODOVANCA, TOŽITELJA IN PRIČE DANILA ŠENKA

69


70


71


72


73


74


75


76


77


78


79


80


81


82


83


84


85


86


87


88


89


90


91


92


93


94


95


96


97


98


99


ZAKLJUト君E BESEDE

100


101


102


103


104


105


106


107


108


SODBA

109


110


111


112


113


114


115


116


117


118


119


120


121


122


123


124


125


126


127


128


129


130


131


132


133


134


135


136


137


138


KOMENTAR O SODBI Marsikaj sem že videl v življenju, marsikaj prebral in tudi veliko napisal. Včasih me je s svojimi zgodbami o neverjetnih človeških usodah navduševale knjige. Nikoli si pa nisem mislil, da bom kaj podobnega doživel tudi na svoji koži, še manj pa, da bom o tem pisal. SODBA spoštovane sodnice Milene Turuk ni sodba, ampak je en sam velik trud, kako bi laž potrdila v resnico in polna receptov kako resnico prezreti ali jo spremeniti v laž. Polna je nerodnosti in zmot. Preveč je v njej zavajanja in spreobračanja, preveč je laganja in preveč je nedoslednosti, površnosti in pristranosti. Prva nerodnost se je sodnici pripetila že takoj na začetku, na prvi strani SODBE. V predzadnji vrstici drugega odstavka je zapisano, da sem predkaznovan. Zanimivo se mi zdi, da sodnica v daljši obrazložitvi v prvi vrstici 29. strani SODBE zapiše, da nisem predkaznovan. Kaj od tega je resnica?

SODBA str. 1 Obtožni predlog z začetka tega sojenja, je bil na koncu sojenja v zaključni besedi tožilke, v celoti nespremenjen. Temu smo se čudili že takrat, ko je tožilka Tanja Frank Eler prebrala svoj konstrukt napisan pred štirimi leti in pol. Takrat sta vstala oba odvetnika in začudeno vprašala, če ne bo nič spremenila, saj smo vendar veliko stvari jasno dokazali. Pa so se posmejali oni trije: sodnica, tožilka in odvetnik policajev, da sem kriv še posebno zaradi tega, ker sem mu rekel, da mu tečejo dvojna leta. Zanimivo, tega mu nikoli nisem rekel. To sem napisal! Zdaj bom pa napisal tudi, da sem v tem primeru, če mu seveda res ne tečejo, užaljen jaz in da je užaljeno tudi ljudstvo. Ima namreč firmo in 15 zaposlenih in 300.000 eur letnega dohodka. Tako je to sam povedal v svojem pričanju. Užaljen sem in užaljeno je vse delovno ljudstvo, zato ker še hodi po plačo na policijo namesto, da bi si sam plačeval pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Ob tako uspešni firmi in ob času vloženem v krajevno skupnost in druge dejavnosti, pa res ne more imeti dovolj časa za polno zaposlitev na policiji. Kaj pa če se vsi njegovi posli tesno prepletajo v enega samega, ki mu je že postal način življenja? Je kdo preveril vsaj delček mojih trditev? Nihče? Beseda edine priče Danila Šenka osebno, me ne prepriča. Povsem naravno in povsem logično je, da bo vse zanikal. Njegov interes je bil jasno izražen v njegovem pričanju. V njegov zagovor pa ne govori noben dokaz in nobena priča ne priča zanj. Samo njegova beseda proti vsem dejstvom in vsem dokazom je dovolj, da zmaga v celoti, neokrnjeno, z istim zaletom in z isto obtožbo, kot jo je vložil na začetku, pred petimi leti.

Sodba str. 20 točka 17 Sodnica se tukaj spušča v pripisovanje naklepa na osnovi besed obtožitelja. Upoštevati je treba, da je Šenk klical 2 x. Prvič ob 7.45 uri in drugič, ko je govoril z menoj ob približno 20.15 uri. Pogovor je trajal najmanj 15 minut, se pravi najmanj do 20.30 ure. Toliko tega, kakor navaja sodnica Šenkove besede, se ni mogoče zmenit v eni minuti. Sodnica bi prav lahko preverila ta podatek, kar je odvetnik tudi zahteval. Kolikor je meni znano, se v zvezi s tem ni zgodilo še nič. V mojem pričanju sem jasno izpovedal, da je bil moški glas iz ozadja drugačen od vseh drugih glasov. Da je bil mehanski, kot bi prišel iz zvočnika. To dejstvo je sodnica enostavno prezrla, ker ne gre v kontekst Šenkove verzije tega dogodka, ki je vse skupaj maksimalno olepšal in sebe predstavil v naravnost angelski nedolžnosti. 139


Da je mogoče, da sem slišal kričanje Petre Vencelj, je pa v svojem pričanju potrdil policist Trajbarič. Vsekakor je to tudi potrditev, da se je tam dogajalo za nevajenega poslušalca nekaj zelo nenavadnega. Sodnica je prezrla tudi to dejstvo. Je morda ona navajena, da ljudje kričijo in si pred drugimi sami zadajajo poškodbe? Kasneje, ko sva se s Petro pogovarjala se je potrdilo, da sva slišala isti mehanski glas. Sicer pa, Petra je bila tam, zakaj je pa ne sodnica in ne tožilka nista nič vprašali o tem in vsem drugem, če je bilo tako pomembno? Kolikor vem je med mojim zagovorom z zelo jasnimi gibi potrdila tisto kar sem povedal. Te gibe sem zaznal tudi sam, čeprav je bila za mojim hrbtom. Ko smo spraševali Šenka, ki je bil takrat priča, se je sodnica ves čas vtikala v pogovor in mu pri kočljivejših vprašanjih kupovala čas z medvprašanji, včasih pa je tudi odgovorila namesto njega. Sodnica navaja Šenka še naprej: na začetku 21. strani SODBE navaja, kako sem mu trdil, da Vencljeva NIKOLI ne pije in začel z žžaljivkami. To je že spet spreobračanje besed. Rekel sem mu, da Vencljeva zagotovo ni bila pijana ob petih in da ne verjamem, da je pijana zdaj, če so jo zaprli že ob 18.30 uri. Življensko neverjetno je tudi, da bi ga kar na suho začel žaliti v tej fazi pogovora. Dejstvo je, da je moji ženi rekel, da me bo klical čez 15 minut. Klical je pa čez pol ure. Od takrat dalje se upravičeno sprašujem, če je “moral pripraviti sceno”. V ozadju je bilo polno krikov in hrupa. Cela predstava z osladnim glasom v ospredju, ki mi je prijazno pripovedoval, kako je naredil svinjarijo Petri. Izzival me je. Hotel je, da mu rečem karkoli, da bo imel vzrok. V usta mi je polagal besedo, ki jo nisem hitel izreči. Dražil me je, da ne upam, da sem reva in podobno, jaz pa sem se mu že dodobra razjezen smejal v telefonsko slušalko in izrekel tisto, kar je tako želel slišati. Pa me je provociral naj mu rečem še enkrat. Provociral in dražil, kako me bo tožil in kaj vse mi bo naredil, če upam še enkrat izreči to besedo. Ja seveda upam. Pa še ni imel dovolj, hotel je še enkrat. Potem se je sladkobesedenež spravil name še s fizičnimi grožnjami. Ko mu je zmanjaklo je odložil, v meni pa je vrelo, kot že dolgo ne. Sodnici ni logično zakaj bi se Šenk spravil name. Čisto logično ji je pa, da sem se jaz kar tako brez vzroka pritožil čezenj. Zakaj bi se kar tako pritožil, ko še nikoli do takrat nisem niti slišal zanj? Takrat sem bil star 48 let in je bilo je prvič v življenju, da sem napisal pritožbo proti policaju. Prvič in zadnjič! Ampak, pri tej bom šel do konca! Če bo še potreba po kakšni, bom pa raje napisal novo knjigo. Na enem listu papirja ne moreš povedat prav veliko. Za razliko od mene, se je pa Šenk že spravil na marsikoga. Tudi to bosta najbolje vedeli obe sodnici tako Milena Turuk, kot prekrškovna sodnica Judita Aljančič. Po sodničinem mnenju pa očitno nimam pravice do pritožbe. Po njenem mnenju je blatenje in črnenje prav vse. Tudi če rečem “Glej gospoda Šenka,” po njenem mnenju to osebo črnim in nasploh dajem v nič. Sicer pa, spoštovana sodnica, odgovorite prosim na tole vprašanje: Gospodu verjetno ne smem reči radikal, ker bo užaljen še preden bo šel na wikipedijo prebrat kaj radikal pomeni. Zanima pa me, ali lahko radikalu rečem gospod? Danilo Šenk si je besedo fašist zaspisal v službeni blok (tako je povedal), jaz pa sem NAPISAL potek telefonskega razgovora in to naslednji dan na razpolago novinarjem. Ti so izpostavili nasilen postopek policajev proti Petri. Tak je bi tudi namen teh člankov. Poročati o nenormalnem policijskem nasilju, o uporabi sile kar tako, proti vsem in proti vsakomur. Novinar Slovenskih novic je tako, kot drugi novinarji, 140


dobil zapis telefonskega razgovora in ga je pač uporabil v takem kontekstu, kot je odgovarjalo njemu. Dejstvo je, da je ta časopis direktnejši in bolj kritičen od drugih. Za razliko od tega je na primer časopis DELO objavil izrazito negativno zgodbo o Petri in en sam hvalospev policiji. Petre ali mene ni nihče od njihovih novinarjev nič vprašal. Tedanji komandir PP Kranj Mirja Herak se je v tisti svoji znameniti izjavi za medije lagal, da se je kar kadilo. Izjavil je tudi, da so poskrbeli za poškodovano Petro tako, da so poklicali rešilca, ki jo je odpeljal. V resnici pa so Petro dokaj grobo spodili s postaje in se je nekako privlekla domov. Tako so potrdile priče – prav tisti policaji, ki so jo maltretirali! Kako lahko oblatiš nekoga, če si se zoper njegovo delovanje upravičeno pritožil? V vsakem primeru je tisti, zoper katerega je podana pritožba, na nek način oblaten. Danilo Šenk ves čas zatrjuje, da ni v nobenem disciplinskem postopku. To mogoče celo drži. Ampak, vprašanje odvetnika policiji je bilo zelo jasno: Koliko pritožb je bilo že podanih proti Šenku? Tega odgovora nismo dobili. Drži pa tudi, da je Šenk v kazenskem postopku zaradi korupcije. Sodi mu ista sodnica, ki tukaj sodi meni. Mu bo tam sodila enako neusmiljeno, kot je sodila meni? Se ji bo ravno tako mudilo z obsodbo, kot se ji je mudilo v tem primeru? Da je večina tistega, kar sem napisal v pritožbi proti njemu čista resnica, je s svojim pričanjem potrdil kar Danilo Šenk sam. Kako je sodnica mogla v tem delu prezreti njegovo pričanje? Ga je prezrla zaradi tega, ker ji ni šel v kontekst že napisane obtožnice in ji je bilo lažje utemeljiti to verzijo zgodbe, kot pa iskati resnico. Morda še posebej zato, ker bi ta resnica resno obremenila samooklicanega oškodovanca. Da je moja pritožba neupravičena in celo žaljiva, pa ugotavlja sodnica izključno na podlagi pričanja tega samooklicanega oškodovanca, ki je hkrati tudi ovaditelj, tožnik in edina priča tožilstva. Kar reče on, sodnica povzame v celoti. Ničesar ne preverja. Ničesar ne spreminja. Verno sledi njegovi zgodbi, kot edini možni resnici in ne dopušča niti najmanjšega dvoma. O razburjenosti bi pa rad sodnici razložil tole: tisti, ki draži in provocira običajno ni razburjen. Sploh, če je vajen početi take svinjarije. Tedaj ga ne zlepa, ne zgrda ne bo nihče sprovociral. Tisti, ki znori ali podivja ali se razbesni ali kakorkoli že želite tako stanje imenovati, je običajno žrtev - sprovociranec. Če nekdo nekoga sprovocira, da mu potem ta nekaj reče, je za to besedo zagotovo kriv sam, ker je to hotel slišati. Temu se reče polaganje besed v usta. Kako more biti potem zaradi ene besede, izrečene na njegovo željo, užaljen? Mar ni žalitev to, kar je prej počel on? Kaj ni žalitev, da drugemu tako dvigneš pritisk, da ti reče tisto, kar hočeš ti? Ali je grožnja tudi žalitev, ali je še kaj hujšega? Kaj pa uresničenje grožnje? Kaj pa obsodba nedolžnega po krivem? Ali je to zločin ali le mali kamenček s tekočega traku. Pač izpolnjena norma v karieri policaja, tožilke in sodnice? Sodnica nasploh v SODBI uporablja zelo zanimive in sočne izraze. Na primer, da sem Šenku zabrusil, da sem totalno razburjen in podobno … Zakaj to počne in hkrati ne definira kaj pomeni zabrusil in kaj je to totalno razburjen? Kakšen vtis želi s tem doseči? Se pravi, da si ona lasti pravico uporabljanja literarnih prispodob, hkrati pa meni to pravico javno očita in odreka. Dovoli si celo uporabljati moje besede izven izrečenega ali napisanega konteksta. Vzeti iz precej daljšega stavka samo besedno zvezo “Šenk tolk prasec” je najmanj neodgovorno, ker se v trenutku vsa stvar spremeni v skrajni negativizem. To pa je točno tisto, kar mi sodnica ves čas pripisuje. Tudi v tem primeru je to maksimalno izkoristila in poleg tega v svoje in Šenkovo opravičilo napletla še celo zgodbico o tem, kako sem Šenka užalil z jasnim namenom. Hm, kdaj je pa nastal ta jasni namen oziroma naklep? In kako je nastal? Po Šenkovi in sodničini verziji v eni sami minuti? Je to sploh mogoče? Na primer, da sem totalno razburjen zdaj, ko pišem tale tekst. Glede na to, da sem bil pred telefonskim klicem Danila Šenka čist kot solza, si upam trditi, da se je name zlila cisterna gnojnice. Zdaj pa tisti, ki so 141


to cisterno zlili razglašajo, da smrdim. Komaj se zadržujem, da ne začnem bruhati. Res, komaj se zadržujem, da vam tukaj ne bi napisal vsaj 10 strani kletvic in nesramnih vicev na teme, ki jih obravnava ta zlagani, vnaprej zmenjeni sodni proces. Prava komedija “DA BO VSE ZAKONITO …” Sodnica veliko dejstev ne pozna ali pa NOČE poznati, kjub temu pa misli iz svoje glave večkrat v tej sodbi razglaša za moje in me zaradi tega še pobalinsko predrzno obtoži. Spoštovana sodnica Milena Turuk, lepo prosim, zaradi svojih pobalinskih misli ne kaznujte mene, ampak sodite najprej sebi!

Stran 22, točka 18 Seveda sem Šenku povzročil neskončne psihične bolečine. Aja? Kaj pa Petrine in moje bolečine? Kaj pa osebna in poslovna škoda? Kaj pa moja ustvarjalnost, ki je izpuhtela neznano kam? Kumu mar, če knjige niso napisane in izdane. Komu mar, če imam v glavi le še Šenka, njegove pretepače, to ali ono diletantsko sodnico, grenkobo zaradi krivičnih obsodb, sušo v žepu zaradi izpada dohodka in nenormalnih stroškov povzročenih s strani policije in sodišča? Kdo je kriv, da zdaj zlorabljam pero, slovenski jezik in moj dragoceni čas za nesmiseln boj, za pisanje o tem sodnem zmazku? No, kdo je kriv za to? Jaz, ki sem tisto nedeljo zvečer mirno spal in pred tem najmanj 15 let nisem naredil niti prometnega prekrška? Ali nekdo drug, ki je tako v Petri, kot v meni videl le lahek primer s katerim bo izpolnil del svoje norme in še napolnil denarnico sebi in svojim kolegom. Priznam, jaz sem kriv, ker nisem vedel kaj me čaka na telefonu. Jaz sem kriv in zato se nikoli več ne bom pogovarjal s policajem po telefonu. Če bo kdo rekel policija, bom jaz ugasnil telefon. Od zdaj naprej jim ne rečem niti dober dan. Stran 22, točka 19 Sodnica tukaj trdi, da mi je bilo dokazano kaznivo dejanje. V bistvu pa meni ni bilo NIČ dokazano. Prav nasprotno, s pričami smo dokazali, pa tudi Danilo Šenk sam je s svojim pričanjem potrdil, da sem v večini točk obtožnice popolnoma nedolžen. Zanimivo, da tudi tukaj sodnice verno sledi Šenkovem pričanju in pri tem prezre, kakor sem med obravnavo prezrl tudi jaz in vsi ostali, da Šenk pripoveduje o več elektronskih sporočilih in moji pritožbi na plačilni nalog, ki naj bi na policijo prišla po mailu. Ta tekst sem napisla kot pritožbo, ki sem jo poslal na Ministrstvo za notranje zadeve. Oni pa so jo poslali v reševanje Policijski postaji Kranj. V resnici to pomeni, da jo je reševal kar Šenk sam! Njegov vpliv na policiji je namreč zelo velik, saj mu je hrbet ščitil že prejšnji komandir, ščiti mu ga pa tudi sedanji. Odvetnika sta zelo jasno opredelila kakšne dokaze hočeta od policije. To je povzela tudi sodnica. Povratni dopis sedanjega komandirja Policijske postaje Kranj Matjaža Završnika pa je bil sprenevedajoč. Upam si trditi, da se je zavestno izognil zahtevam po dokazih in jih prikril vse do zadnjega, ker bi zelo verjetno pokazali na mojo in Petrino nedolžnost, nedvomno pa na Šenkovo krivdo. Sodnica je bila nadvse zadovoljna z njegovim odgovorom. Prebrala ga je kar z vidnim zadoščenjem in olajšanjem. Mojo pritožbo zoper Šenka, ki sem jo poslal na MNZ, je bil res del pritožbe, ki sem jo poslal na kranjsko policijo zaradi plačilnega naloga. Je pa velika škoda, da niso pokazali celotnega dopisa, saj v njem opisujem kako me je kriminaliziral natakar Saša Grujič in opisujem dogodke ter povezave med njimi. Originala nimam več v arhivu, pa tudi v računalniku ne. Vse skupaj sem že davno nazaj vrgel stran. To je zgodba o pljunku. To je tudi papir iz prav tistega spisa sodnice za prekrške, ki ga sodnica ni mogla pridobiti, ker “ni poznala” procesne številke. 142


A ni hecno, da se me tukaj v tej sodbi tako neusmiljeno obsoja zaradi mojega napisanega mnenja, ki je del prav tistega spisa, ki bi ga morala pridobiti. A ni rekla, da ga ne more dobiti? Ampak sodnica uporabi le tisto, kar ustreza njenem konstruktu zgodbe, drugo pa očitno prezre. Prezrla je tudi, da sem Grujiča med njegovim pričanjem jasno in glasno vpričo vseh imenoval, da je Šenkov špicelj in ga je bilo tisti trenutek tako sram, da bi se najraje vdrl v parket! Sodnica se je pa sprenevedala, kot da ni nič, čeprav so to vsi jasno videli. Zakaj ga torej ni nič vprašala? Tudi tožilka je bila v zvezi s tem tiho. Vsekakor je to Grujičevo priznanje pred vsemi eno veliko neizpodbitno dejstvo, ki dokazuje marsikaj! Če sledim Šenkovi zgodbi, ta v nadaljevanju postaja vse bolj in bolj neverjetna. Zakaj bi se v časopisih in tudi drugače ukvarjal z njegovimi peoni, s tistimi, ki jih pošilja v ogenj po žerjavico, sam pa itak pobira le plodove? Sicer pa, imena so zapisana na papirjih, ki jih je Šenk tisti večer dal Vencljevi in bi jih prav lahko povedal novinarjem, vendar to ne bi imelo nobenega smisla, ker sem prepričan, da je glava v tem primeru on in ne Naglič, Kutnjakova ali Trajbarič … podajam pač pritožbo zoper njega. Danes s to knjigo jo vlagam ponovno., le s to razliko, da je ne pošiljam več na MNZ ampak jo dajem v presojo ljudstvu. Prav tistemu ljudstvu na katerega se sklicujejo slovenski sodniki na svojih krivičnih sodbah. Pritožbo vlagam z isto vsebino in z enakim namenom, kot pozimi 2008. Zato, da se naredi red!!! Prav tako nima nobenega smisla Šenkova izjava v tistem delu, da so ga zaradi moje aretacije 4. januarja sodelavci zafrkavali. Zaradi mene prav gotovo ne, ker jaz nisem nikomur od policajev prav nič povedal ali kakorkoli blatil Šenka. Nasprotno pa mi je sadistična in samovšečna policajka Saša Ropret obdolžila, da sem jo zmerjal s fašistom. Niti toliko domišlije nima v svoji laži, da bi besedo pretvorila v ženski spol. Če bi ji že rekel to, potem bi ji rekel sadistka, nikoli pa ji ne bi rekel fašistka. Sicer je pa policist Kadić sam v svojem pričanju Ropretovo postavil na laž. Niti toliko se jim ni več treba potruditi, da bi oba izpovedala enako zgodbo. V svojih izpovedih sta bila tako protislovna, da se ni več vedelo kdo pije in kdo plača … Še bolj neverjetna postane Šenkova zgodba v tistem delu, ko trdi, da je obdolženki hotel pomagati. Priča Metka Zelnik je med svojim pričanjem povedala, da sta Petrino ugrabitev res izvedla dva uniformirana policaja, omenila pa je tudi, da je bil tam še tretji v civilu, ki jima je pomagal. Tudi Petra je pripovedovala, da se ji je zdelo, da je bil tam tudi tretji policaj v civilu. To mi je pripovedovala tisto noč, ko so jo izpustili. Je bil to Šenk? Samo malo kasneje se je pojavil tudi na policiji? Sodba, stran 23, točka 20 Ta točka vsebuje en sam velik nesmisel sodničinega opravičevanja njene krivične sodbe. Poleg tega se ŽE SPET ponavlja in utemeljuje brez vsake osnove. Z njenim tovrstvnim ravnanjem smo se v tej sodbi že nekajkrat srečali, da se ne bom prevečkrat ponavljal, kot se ponavlja ona. Kje je našla žaljiva dejstva? Od kje je privlekla namen in naklep? Kje jo je srečala zaničevalnost? Vse to jaz jasno napisano berem v njeni obsodbi. Še posebej v obsodbi Petre Vencelj. Sodnica tudi tukaj sledi Šenkovim željam in pripisuje svoje in njegove misli meni. Še enkrat vas lepo prosim spoštovana sodnica Milena Turuk: za svoje črne misli ne sodite meni, ampak najprej sebi! Glede na tisti del Šenkovega pričanja, ki ga je sodnica prezrla in ki me razbremenjuje skoraj vseh njegovih obtožb, sem imel dovolj vzrokov za pritožbo in jih imam še vedno dovolj ali pa še precej več kot pred petimi leti, da pri tej pritožbi vztrajam še naprej. Tudi če pred petimi leti nisem bil docela prepričan v tisto, kar sem napisal, so dogodki v teh letih do danes potrdili domala vse moje trditve, razen ene same. To je trditev, da je bil Danilo Šenk vojaški policaj. To so mi rekli, povedal sem od koga sem to informacijo dobil. Zdela se mi je verjetna, v nobenem primeru in na noben način pa je nihče ne more vzeti kot žaljivko. Ali je besedna zveza VOJAŠKI POLICAJ žaljiva? Prepričan sem, da bi sodnica znala na zelo črn način razložiti tudi ta nesmisel. 143


Sodba, stran 24, točka 21 Sodnica začenja daljši tekst s spreobračanjem mojega motiva. Spet se opira na dokument iz spisa, ki ga ni pribavila od sodnice za prekrške, ker (po njenem) ni imela številke spisa. Ja, še vedno govorimo o istem dokumentu. Po svoji navadi je uporabila le tisti del dokumenta, ki me obremenjuje. Ampak, sodnica se že spet ponavlja in pri tem izumlja nove konstrukte in me ponovno obsoja zaradi tega, ker sem mislil jaz, ali pa kar zaradi svojih in Šenkovih misli. Spoštovana gospa sodnica, kolikokrat vam bom še povedal, da zaradi vaših misli sodite sebi in ne meni! Nikoli nisem rekel, da sem začel načrtno poizvedovati po Šenku. Po tem telefonskem razgovoru sem bil le pozoren na njegovo ime in marsikaj mi je prišlo v branje ali pa na uho. Vse to pa sem že opisal na začetku te knjige - Pritožbe. Sodnica tukaj že spet uporabi le tisti del stavka oz. tisto besedno zvezo, ki me bo kar najbolj obremenila, vse drugo pa izpusti. Sodnica nekje na sredini strani navaja, da je povsem jasno, da tudi če bi bile sporne trditve resnične, to v ničemer ne bi izboljšalo mojega pravnega položaja. Kriv in pika, bi se temu reklo. Tako so se zmenili že na začetku, taka je pač Šenkova želja in volja. Se pravi, da sem kriv v vsakem primeru! Naslednji del te pritožbe pa uporabi kot napad name in za nove obdolžitve. Najbolj zanimivo pa je, da tega dela teksta na sodišču niso pokazali v celoti, amapak le tisti del, ki sem ga poslal kot pritožbo na MNZ. Zdaj se pa res že preveč ponavljam. Vedno pridem do enakega odgovora. Kolikokrat v nadaljevanju me bo sodnica še obsodila zaradi iste stvari: zaradi mojega napisanega teksta, ki mi NI bil predočen na sodišču in za katerega na razpravi nismo slišali! Na koliko načinov bo vedno znova in znova, prav na podlagi tega ali teh nikoli videnih dokumentov, potrjevala in razlagala mojo krivdo? Zato bom prenehal slediti njenemu diletantskemu prostemu spisu in se bom raje posvetil nekaterim dogodkom, ki so se dogajali v sodni dvorani in izven nje. Tožilk se je zamenjalo kar nekaj. Najbolj živahna je bila Nadja Gasser, ki je skakala v zrak skoraj za vsako mojo besedo, pa se je videlo, da primera sploh ne pozna. Zato sem ji takoj potem, ko je grdo užalila in v nič dala mojega odvetnika; nanj je zavpila, da naj bo tiho, ker ima manj prakse, kot ona …, pač rekel, da naj drugič preden pride na sojenje, najprej pregleda sodni spis in kaj prebere. Prav po njeni zaslugi in zaradi njenih provokacij sem za Šenka v stavku uporabil besedno zvezo “Šenk je tolk prasec”. Vendar to ni bilo žaljenje, to je bil živ in čustven del opisa umazanega dogodka, ko so Petri storili silo. Verbalno ali fizično, ne igra nobene vloge. Strokovnjaki lahko potrdijo, da v tem ni velike razlike. Zato Šenk, kot najvišji po činu in tudi kot konstruktor dogodka, še zdaleč ni oškodovanec, ampak je dejanski krivec! Najbolj zanimivo je, da sodnica v nadaljevanju svoje sodbe vse bolj in bolj odkrito brani Danila Šenka in se nedvoumno postavlja na njegovo stran. Dejstvo je, da je proti Šenku vložena kazenska ovadba zaradi korupcije. Tudi to so na policiji zamolčali. Vsekakor je to precej resnejši primer, kot pa tole Šenkovo obtoževanje z razžalitvijo. Ampak, v tem primeru mu sodi sodnica Milena Turuk. Ta ista sodnica, ki je tukaj sodila meni in hkrati zagovarjala in branila Danila Šenka. Ko se sodnica v sodbi dotakne pisma protikorupcijski komisiji, ki pripoveduje o tistem primeru, se v moji obsodbi nedvoumno in jasno že spet postavi na stran Šenka in ga celo brani češ, da v resnici ni tako, kot piše v pismu potikorupcijski komisiji. Kako to ve, če se v zvezi s tem sojenje še ni niti dobro začelo? Ali to pomeni, da sodnica tudi v tistem sojenju slepo sledi Šenkovi zgodbi? Ali je to res ali ne, me v resnici niti ne 144


zanima. Primera sem povezal le zaradi tega, da bi dokazal, da Šenk ni tako nedolžna ovčka, kot se predstavlja sam. Meni je kristalno jasno, da ta sodnica Šenka nikoli ne bo obsodila, čeprav je v tistem primeru tako umazano kriv, da bolj ne bi mogel biti. Če pa že ne bo mogla spremeniti zgodbic v njegov prid, se bo izmazal z minimalno kaznijo, prav verjetno z manjšo, kot sem jo dobil od nje jaz. Tudi pričanje Zvoneta Oblaka je sodnica izničila. Navaja, da ni sprejemljivo zato, ker Zvone ni navedel kateri osebi je Šenk grozil in kdaj je to počel. Tukaj moram povedati, da je priča jasno povedala, da je grozil njegovi hčeri. Sodnica bi jo zlahka poklicala. Zakaj je ni? ZDRAVNIKI Zaradi poškodb Petre Vencelj se je v sodni dvorani zvrstilo kar nekaj zdravnic in zdravnikov. Slišali ali prebrali smo tudi izvide in mnenja najmanj štirih psihiatrov. Sodnica pa je upoštevala le izjavo zdravnice Demšarjeve, da je bila Petra vinjena. To je tudi edini dokaz o njeni vinjenosti. Ampak, to ne more biti dokaz. To je utemeljil že odvetnik Batinič, sodnica pa tega ni bila pripravljena sprejeti. To je bila tudi edina točka v pričanju Demšarjeve, ki je obremenila Petro. Vse ostalo iz njenega pričanja obremenjuje policijo. Tega pa sodnica ne more sprejeti, zato pač preprosto ne upošteva. Da bi pa Demšarjevi zaradi njene razlage za vsak napisan drekec pripisovala žaljiv namen, tega si pa ne drzne! Prezrla je tudi celotno pričanje dr. Bavdka, Petrinega osebnega zdravnika. Prav tako je, kot da ne bi pričal. Njegove besede so bile le nepomemben dim. Zakaj tako? Razlog je enak, kot pri prejšnji priči. Vse, kar bi kakorkoli utegnilo obremeniti policijo, je treba pomesti pod preprogo in obdržati le tisto, kar bremeni tistega, na katerega s prstom kaže policaj! Kako pa, kadar do konca smrdi slednji, prvi je pa čist? Preprosto, cisterno gnojnice na glavo čistemu, pa bo smrdel najbolj od vseh! Petro je sodnica nadlegovala s psihiatričnimi pregledi. Prvi psihiater za sodnico ni napisal pravilnega izvida. Tudi psihiatri, ki so Petro pregledali takoj po dogodku in tudi kasneje, za sodnico niso bili ustrezni. Naposled jo je poslala k upokojeni, vidno utrujeni in bolani dr. Bučarjevi. Ta je v svojem spisu (imenoval ga bom spis in ne izvid) iz predhodnih izvidov sestavila enako neverjeten konstrukt, kot jih sestavlja sodnica. Ta izvid je bil Šenkovi zgodbi pisan na kožo, zato je sodnica odpovedala vse ostale priče in zaključila obravnavo kljub temu, da bi morala pričati še dva zdravnika specialista: ortoped zaradi sezuvanja in metanja škornja in še en psihiater. Dr. Bučarjeva je v svojem konstruktu Petro res dobro opisala, še najbolje od vseh. Poudariti pa moram, da je izpustila prav vsa dejstva, ki bi lahko kakorkoli dokazala Petrino nedolžnost in obremenila policijo. Zaradi tega, ker je sodnica upoštevala le del zdravniških izvidov in ne vseh, je del dejstev o Petrini psihični bolezni zlorabljen v smislu oteževanja okoliščin za obdolženko. Narobe svet! Sodnica bi te okoliščine Petrine bolezni vendar morala upoštevati kot olajševalno okoliščino, ne pa da to zlorabi za dodatno obtoževanje in v primeru te sodbe celo namerno blatenje. To njeno postopanje je skregano z zdravim razumom in še z marsičem. Vzrok je tudi tukaj jasen: nič ne sme obremeniti policije, kajne? Gorenakova navodila! Ampak, Gorenak je načeloval policiji in tožilcem. Odkod torej njegov vpliv na sodnico? Politika ali kaj drugega? Pa niso bila le Gorenakova navodila. To jim je prišlo prav v zadnji fazi postopka. Ta zadeva se je pričela veliko preden je ljudstvo sploh izvedelo za Gorenaka. Pričela se je z odvzemom otroka Petri leta 2007, pričela se je z vtikanjem policije v naše delo v istem letu. Pričela se je, ko je Petra prižgala cigaret v lokalu, pa je zaradi tega do danes še niso kaznovali. 145


Obdolžili pa so jo žalitev, ki naj bi jih izrekla močno ponižana in grobo premikastena, vsekakor pa psihično mučena. Da je to mučenje na Petri pustilo tudi posledice, je tudi opisano v tisti vsebini psihiatričnih izvidov – poročil, ki sta jo dr. Bučarjeva in tudi sodnica enostavno prezrli. Svoje pa so povedali tudi zdravniki, ki jih sodnica seveda ni upoštevala. Zadeva se je leta 2008 pričela pri sodnici Jasmini Javornik. Zelo so pohiteli s prvo razpravo in z zaslišanjem prič in policistov. Zakaj se jim je tako mudilo, da so prehitevali pravila v vseh smereh. Zaradi DRUGE kazenske ovadbe Danila Šenka sva bilo oba s Petro zelo iskani osebi. Še vedno pa lahko rečem, da je šlo v obdobju te sodnice za skoraj povsem običajne postopke sodišča. Hkrati s tem je seveda treba upoštevati, da je bila PRVA kazenska ovadba Danila Šenka skrita v ozadju, v nekakšni rezervi. Prejel sem jo po pošti šele nekaj tednov po nasilni in protizakoniti privedbi na sodišče. Prav to pa tudi postavlja na laž Danila Šenka pri njegovi zgodbi o tem, kako in v kakšnem vrstnem redu je vlagal ovadbe. Kot sem že povedal, je postopek poizkusov vročanja v tem časovnem obdobju tekel po dokaj običajnih poteh, potem pa sta na sceno vstopila novi komandir PP Kranj Matjaž Završnik in sodnica Milena Turuk. Takrat se je nekaj spremenilo. Po dveh letih in pol odsotnosti so začeli pošto spet vročati na mojem nekdanjem naslovu. Iskali so me velikokrat in vznemirjali družino ter prijatelje. Kot smo že videli, za vse to početje policija ni imela prav nobenega naloga, niti zaprosila sodišča. Zadnji papir, ki so ga dobili od sodišča je bilo zaprosilo za vročitev vabila na obravnavo. Tisti datum je bil že davno mimo, ko je s policije na sodišče prispel dopis imenovan VMESNO POROČILO. Kakšnega kasnejšega poročila ni bilo več, prejšnjega pa tudi ne? Njihova aktivnost pa se je kljub temu še povečala. Prav zato se samo po sebi poraja logično vprašanje: kdo je dajal policiji ukaze za to nenavadno, 10 mesecev trajajočo nezakonito dejavnost?

V IMENU LJUDSTVA 146


KAKO SEM USLUŽBENCEM SODIŠČA ZLEZEL POD KOŽO? Ko so se pričele razprave in sem pričel hoditi na sodišče, so me varnostniki ob vstopu vsakokrat temeljito pregledali. Moral sem sprazniti žepe in stopiti skozi tunelček. Vedno je zapiskalo kadar sem šel skozi. “Ja, tako sem narejen, sem se smejal že prvič” in tudi varnostniki so se smejali meni. Enako je bilo drugič, pa tretjič in četrtič. Ko sem na sodišče prišel petič, mi ni bilo več treba sprazniti žepov. Rekli so mi živjo, jaz njim tudi in odšel sem v notranjost. Tudi danes zjutraj sem bil na sodišču, pa jutri grem tudi malo pogledat tja. V enem samem letu in v kakih 15 obiskih sodišča sem se že začel pozdravljati z vsaj 15 osebami, ki so tam zaposlene, z nekaterimi od njih se pa zaklepetam prav vsakič, ko se srečamo. Povprečen nekonflikten policaj v 12 letih službovanja ne pride velikokrat na sodišče. Zato se z osebjem in sodniki ne more poznati. Kaj pa če je policaj konfliktna oseba in je velikokrat prisoten na sodišču? Kakšne vezi se spletejo med ljudmi, če se v daljšem časovnem obdobju pogosto srečujejo? Prijateljske vezi, kajne? In prijatelji si med seboj pomagajo ... Za Danila Šenka sem že z več strani slišal, da prihaja na sodišče res pogosto. Odvetnik Batinič v šali rad reče, da je Šenk na kranjskem sodišču celo pogosteje, kot on sam … Dejstvo je, da napoved razprav v katerih je bil Danilo Šenk obtoženec, niso bile javno objavljene v napovedniku kranjskega sodišča na Internetu. To je že lahko ena taka prijateljska uslugica. Kaj pa sodnica, ki se tako odkrito postavlja na njegovo stran in ki je tako agresivno nastopila tudi v lovu na ljudi? Ali je tudi ona podlegla njegovemu vplivu? Je to mogoče? Ta sodnica se tudi med razpravo ni držala osnovnih pravil. Da ne bom predolg, bom navedel le dva izmed njenih največjih kiksov: Ko je zaradi Petrine poškodbe razprava odpadla, je odšla s tožilko v gostinski lokal čez cesto, pred sodiščem. Tam sta sedli za mizo in klepetali … Kaj sta se zmenili? Da bo sodnica odslovila vse nadaljne priče in skrajšala postopek? O tem, da bova obsojena za vse točke obtožnice, so se pa itak zmenili že davno prej. V zaključnih govorih je sodnica dala besedo najprej odvetnikoma obtoženih, šele potem pa odvetniku tožeče strani. In tako je odvetnik domnevnih oškodovancev svoj zaključni govor AD-HOC sestavil na podlagi obrambnih govorov. Je to prav?

147


Tudi sam sem med branjem te SODBE izvedel veliko novega. Marsikaj me je presenetilo. Še najbolj pa me je presenetilo sodničino znanje matematike: V sodbi je jasno zapisano, da moram pokriti polovico stroškov vseh 5 policajev in da moram plačati polovico odškodnine Petrinim pretepačem. Se pravi vsakemu po 1000 EUR. Seveda je sodnica pozabila razložiti ta svoj izračun. Pozabila je tudi pojasniti, zakaj moram to plačati. A to pomeni, da bom od zdaj naprej moral vsakemu slovenskemu policaju plačati po 1000 EUR, tistim, ki imajo višji čin pa po 2000 EUR? Zato bom to sodnico zdaj prenehal imenovati spoštovana sodnica. Zame je zdaj le še gospodična, ki ne zna sešteti niti 1 + 1! Če bi gdč. to znala, bi ji bilo jasno, da nisem tako bogat, kot je Bill Gates, ki bi z lahkoto dal pet jurjev prav vsakemu od slovenskih policajev ...

Vir: facebook, avtor neznan

Če bo v Sloveniji obveljala taka sodna praksa, kot jo uvaja ta sodba, soditi ljudem zaradi napisanega mnenja, potem se temu narodu slabo piše ali pa se mu sploh ne piše več. Obsojati ljudi zaradi zapisa mišljenja, obsoditi zaradi pisane besede in v tem iskati še zločinski namen je najmanj neokusno, če ne že kar sprevrženo dejanje. Svoboda izražanja je skladno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-i 226/95, temeljna vrednota družbe. Bistvena značilnost te vrednote, ki odlikuje človeka, je prav oblikovanje misli in idej, zato morata biti omogočeni tako verbalna, kot pisna razprava. Pravica posameznika je, da lahko izraža svoja mnenja in misli, ne glede na to kakšna so! 148


Beseda o avtorju: (Iz Wikipedije, proste enciklopedije)

Matjaž Chvatal, slovenski pisatelj, publicist, fotograf in založnik, * 1. maj 1960, Ljubljana. Otroštvo in mladost je preživel v Kranju, kjer je živel do leta 1990. Pisati je pričel že v osnovnošolskih letih. Objavljal je v reviji TIM in nadaljeval kasneje s pisanjem jamarskih novic ter drugih člankov predvsem v časopise Gorenjski glas in Delo (1979–1983). Leta 1980 je bil v Gorenjskem glasu objavljen njegov feljton v 27 nadaljevanjih. Fotografije je objavljal tudi v drugih časopisih in revijah. Pozimi 1974/75 je pričel igrati igro Go. Igral je po številnih turnirjih na področju bivše Jugoslavije in po Evropi. Od leta 1981 je Dan igralec.[1] V jamarstvu je največji raziskovalni uspeh dosegel že leta 1978 z odkritjem Brezna pri Leški planini na Jelovici. Ta 5 km dolg in 534 m globok jamski sistem je z jamarskimi prijatelji raziskoval še 20 let. Zgodbo o odkritju in prvih raziskovanjih tega brezna je opisal v avtobiografski, literarno obarvani knjigi Brezno.[2] Od leta 1994 avtorsko piše in oblikuje turistične vodnike. V aprilu leta 1997 sta s partnerico ustanovila družinsko podjetje Založba Turistika in se usmerila predvsem v lastno produkcijo vodnikov o Sloveniji v tujih jezikih. Knjige: Avgijev kurnik, Chvatal Matjaž, 2013, slv., monograf. publ. Preddvor - Vodnik po občini, Chvatal Matjaž, 2011, slv. vodnik (knjiga je izšla tudi v angleškem, nemškem in italijanskem jeziku) Tržiške bržole, monografija, Chvatal Matjaž, 2011, slv. monograf. publ. Slovenija, monografija, Chvatal Matjaž, 2010 slv. monograf. publ. (knjiga je izšla tudi v angleškem, nemškem, italijanskem, španskem, francoskem in ruskem jeziku) Rudniki, opuščeni rudniki v Sloveniji Preisinger Davorin. 2010 slv. monograf. publ. (knjiga je izšla tudi v angleškem jeziku) Slovenija vodnik Chvatal Matjaž 2009 slv. vodnik (knjiga je izšla tudi v angleškem, nemškem, italijanskem, španskem, francoskem in ruskem jeziku) Velika knjiga o pravični meji v Istri Goljevšček Frane 2009 slv. monograf. publ. Gorenjska vodnik Chvatal Matjaž in Petra Vencelj. 2008 slv. vodnik (knjiga je izšla tudi v angleškem, nemškem, italijanskem, španskem, francoskem in ruskem jeziku) Slovenija vodnik Chvatal Matjaž 2006 slv. vodnik (knjiga je izšla tudi v angleškem, nemškem, italijanskem, španskem, francoskem in ruskem jeziku) Slovenija vodnik Chvatal Matjaž 2003 slv. vodnik (knjiga je izšla tudi v angleškem, nemškem, italijanskem, španskem, francoskem in ruskem jeziku) Vprašanja o Sloveniji Chvatal Matjaž 2003 slv. monograf. publ. (knjiga je izšla tudi v angleškem, nemškem in italijanskem jeziku) Slovenia Guide Chvatal Matjaž 2001 eng. vodnik (knjiga je izšla tudi v nemškem in italijanskem jeziku) Slovenska kuhinja 140 recep. Fric Andrej A. 2001 slv. monograf. publ. (knjiga je izšla tudi v angleškem, nemškem in italijanskem jeziku) Slowenien Reiseführer Chvatal Matjaž 2000 ger. vodnik (knjiga je izšla tudi v angleškem jeziku) Slovenia guide Chvatal Matjaž 1999 eng. vodnik (knjiga je izšla tudi v italijanskem jeziku) Slowenien Reiseführer Chvatal Matjaž 1998 ger. vodnik (knjiga je izšla tudi v angleškem jeziku) Slovenija vodnik Chvatal Matjaž 1998 slv. vodnik (knjiga je izšla tudi v nemškem in angleškem jeziku) Gorenjska vodnik Chvatal Matjaž 1997 slv. vodnik Brezno Chvatal Matjaž 1996 slv. dokumentar.lit. Zgodbe o Jezusu Biblia 1996 slv. monograf. publ. Slovenija, Turistični vodnik, Chvatal Matjaž. 1995 slv. vodnik Lovne vode Slovenije - 199 revirjev Štefe Brane in Chvatal Marjaž 1994 slv. priročnik Go : igra iz dežele vzhajajočega sonca. Šuc Lojze in Chvatal Matjaž 1980 slv. monograf. publ.

149


KAZALO UVOD 4 PRITOŽBA 5 NAJBOLJ SRHLJIV TELEFONSKI RAZGOVORV MOJEM ŽIVLJENJU 7 VKLENJENA ZARADI KAJENJA 9 NAVEDBE O POLICIJSKEM NASILJU ABSOLUTNO NE DRŽIJO 10 VKLENJENA ZARADI ENEGA SAMEGA DIMA 11 ZDRAVNIŠKO POTRDILO PETRE VENCELJ 12 KRETEN, DRHAL, GOVEDO 13 O TEM IN ONEM ... 16 KRONOLOGIJA POIZKUSOV VROČANJA POŠILJK S SODIŠČA 22 LOV NA LJUDI 29 ZAPOR 33 JAVNA OSRAMOTITEV 34 PRISILNA PRIVEDBA BREZ ODREDBE ZA PRIVEDBO 37 SODNICA MILENA TURUK IN PRVA KAZENSKA OVADBA 39 ŠE DRUGA KAZENSKA OVADBA 43 ODVZEM VOZNIŠKEGA DOVOLJENJA 44 PRITOŽBA 45 SODNI PROCES ALI KOMEDIJA? 50 UVERTURA: “DA BO VSE ZAKONITO ...” 51 KOMEDIJA “DA BO VSE ZAKONITO ...” 52 - ZAGOVOR OBDOLŽENE PETRE VENCELJ 52 - ZAGOVOR OBDOLŽENEGA MATJAŽA CHVATALA 54 - DENARNA KAZEN PO SOLZIVCU IN PENDREKU 68 - PRIČANJE OŠKODOVANCA DANILA ŠENKA 69 - KONČNA BESEDA TOŽILKE 100 - KONČNA BESEDA ZAGOVORNIKA BATINIČA 101 - KONČNA BESEDA ZAGOVORNIKA SEVERJA 103 - KONČNA BESEDA POOBLAŠČENCA OŠKODOVANCEV 106 - KONČNA BESEDA OBTOŽENE PETRE VENCELJ 107 - KONČNA BESEDA OBTOŽENEGA MATJAŽA CHVATALA 107 SODBA 109 kOMENTAR O SODBI 139

150


151


152


153


154

AVGIJEV KURNIK  

AVGIJEV KURNIK Matjaž Chvatal Pritožba

Advertisement